LISTEK. Vojni spomini (7anuS Golee.) (Dalje.) V prihodnji vasi kake pol ure od Čistohrba je bila javljena že omenjena ruska brigada, katero bi naj iz nenade napadli in zajeli. Res, lotili so se tega dela v sneženoviharni noči z enim bataljonom naših neizkušenih rekrutov. Nap;.dli so sov^ ražnika od treh strani. hoteč ga presenečenega prisiliti k predaji. Zabranih je bilo pri tem spopadu 134 Rusov; a tudi od našega svežega bataljona se je vrnil komaj vsak deseti mož. Drugega jutra precej zgodaj smo se nameravali umakniti iz vasi nazaj na 1 rib, odkoder smo bili prišli. Komaj smo obrnili seiu hrbet za dobrih 500 korakov, je začelo pokati za nami, piskati z rezko brzino po zraku in šrapneli so nas obsuli kot toča na gosto. Vsi od prvega do zadnjega smo bili uverjeni, da nas škropi na kri in pogibtl lastno topništvo v domnevanju, da smo Rusi. Odpošiljali smo enega sla za drugim nazaj sporočat, češ: saj smo vendar le Avstrijci, naj nam ne sipa svinca v hrbet. Odposlancev ni bilo nobenega nazaj. Svinec je padal po nas vedno gosteje. V visokem snegu smo kobacali navkreber le počasi, radi pclževe hoje smo nudili artileriji tra.jno viden cilj. Naš častnik, ki je pohitel do klete artilerije, da jej zapre pogubonosno žrelo s pojasnilom. se je vrnil obledel kot stena ter javil: »6 sovražnih topov bruha po nas, in mi smo nočevali z njimi skupno v isti vasi celo noč.« Marsikateri se je sedaj spomnil, da je videl koncem vasi topove s konji, a vsakdo je bil uverjen, da so naši. To je bil za Ruse zajutrek, ko so nas spasli umikajoče se in kobacajoče po snegu do pasa. Še s kamenjem bi nas bili lahko popodili, kako ne s smodnikom in svincem. Neverjetno je, a resnično, da smo počivali s sovražnikom v isti prebili noč v nekaljenem miru do jutranje vasi. zore. Kaj takega se ne dogaja danes več, temu podobni doživljaji so bili mogoči le izpoCetka. ko ni bilo tesno zvezane bojne črte, ampak med posameznimi polki vse polno vrzeli in lukenj, skozi katere je lahko udiral sovražnik neopaženo ter brez ovir. Sovražna artilerija je privabila s svojimi streli nad nas še rusko pehoto iz sosednjega, po noči od nas napadenega sela. So streljali in brusili po nas s strojnicami, a skoro nič zadeli. Proti poldnevu smo bili zopet nazaj na hribu pri Mažarih, ki so se hadovali, da smo jim razdražili Ruse, ki so se vedli pred našim prihodom mirno. Jaz sem odnesel iz Čistohrba občuten pečat na podplatih. Tiščal sem v spanju obute noge v raziaeljeno zakurjeno peč, in si prežgal dno na čevljih prav do kože. Prisiljen sem bil ločiti se od obut h tovarišev, da si priskrbim pri trenu novo, komisno obuvalo. Oberst mi je še naročil, naj popazim malo na štabne konje. da si jih ne bi Rusi kar brez vprašanja izposodili. Čisto sam sem korecal v snegu po hribu in navzdol, da bi dospel v vas Laborczfo, kjer bi naj tičal naš tren. Oh, ta pot je bila mučna, ker sem komaj prestavljal noge, oslabljen po lakoti in trudu prošlega dne. Po kaki uri hoda sem zadel na meni dobro znanega obersta v spremstvu nekaj častnikov. Šli so si ogledavat bojno črto in so me povprašali, kje da je moj polk. Smo kramljali precej časa, ker smo se vsi dobro poznaii. Dobrosrčni gospodje so mi še ponudili svoje čutarice z žganjem in Ca-, jem. Od radodaroih gospodov sem se poslovil s prav toplo zahvalo na jeziku in v srcu. Legala je večerna megla na zemljo, in ni se videlo več dobro. Od tovariSev, ki sem jim podal komaj roko, nisem bil 50 korakov nižje pod hribora, ko mi je bobnil v uho dobro poznati, ruski: »Stoj!« Potreslo me je po celem telesu v prepričanju, da pozivlja sovražnik raene k predaji. No moje bosonoge malenkosti niso videli, niti dobili, pač pa so zabrali (vjeli) in povabili v sibirsko bladišče častnike, s katerimi sem se razgovarjal in krepil pred nekaj trenutki. ŠH so v nezasedeno vrzel naše fronte, katero so bili izpolnili slučajno že Rusi, ki so jim narnignili s seboj, da ne bi zašli še v drugič. (Letos sem govoril v Gradcu s tedaj ujetim g. oberstom, katerega so poslali Rusi kot invalida nazaj. V noči po zajetju so mu zmrzniii na nogah prsti, katere je potem podaril do sodnega dne ruski bolnici.) Jaz sem dosegel sioer do omaganja utrujen Loborczfo, čisto nemoteno, brez sovražnega srečanja. Naš tren se je bil že odpeljal iz sela. (JDa.lj« pribodniie.)