Odnos mladih do starejših 'JV.l-lZ
Dve generaciji
Lep, sončen dan je. Sprehajam-se po parku in opazujem. Zagledam dedka z vnučkora, ki počasi stopala, se pogovarjata in opazujeta počasnega polža, se ozirata za ptički, pastojita pri rožfiem grrau. Z roko v roki se razigrano smejita. Razmišljam: »Dve generaciji. najmlaj-ša in najstarejša, kakšno veliko nasprotje in hkrati tatoo čudovito prijateljstvo!« Spomnim se na prijetne sprehode s svojim -dedkom, na dedkovo Ijubezen do mene, na njegovo potr-pežljivost, ko je odgovarjal na nro'j »zaflcaj« in je sledil njegov »zato«. Koliko strpnosti, ki jo nam, ntlad&m, velikokrat marejika?! Mi, mla-di? Kakšni smo v očeh starejših? Starejši ima-jo za sabo dolgo življenjsko pot, svoj delež so prispevali družbi. Njihovo življenje v kra-Vjevi Jugoslaviji m bi\o »kialjevsko:., mladost v revščini, palna odrekanja, boja za pravice, za našo svobodo. In danes? Zivimo v sociali-stioni Jugoslaviji, družba starejšim posveča veliko skrb, tudi oni se v družbo samoupra*v-no vfcljučujejo.
Ali mi, mlladi, znaftio dovolj ceniti starejše? Spoštujemo jih in želimo živeti z njimi v pri-jateljstvu. Toda, ali jim vedno priskočrmo na pomoč, kadar jo potrebujejo? V svoji ..mladost-ni brezskrbnosti pogosto ne vidimo, da je tor-ba, ki jo fiosijo, pretežka za stare roke, poza-bimo jim od-stopitr sedež na avtobusu in pama-gati pri prečkanju ceste. Bolni in osamljeni potrebujejo našo pomoč. Pogosto pozabljaino na vse to, velikokrat nenamerno, vendar bi bilo lepo, če bi poimoč nas, mla-dih, bila vsak-danji prizor. Pa saj se trudimo, le prevečkrat pozabirao na to, da bi z malce pozornosti lah-ko 'osrečili starejše. Res se mnogokrat razha-jamo v mislih, ne razumejo nas, toda brez njihovih na&velov in izkušenj bi nam bilo tež-ko.
Maja Jakič 7. b OS Valentin Vodnik