Drobtinice iz dnevnika slovenskega učitelja. Spisujc Jottip Leviinik. Motto: ,,Nulla dies sine line« !' Slari rimljanski |iregovor. V daljnih gospodarstvenih podukih prestopili smo na sprempnljivost ledine, t. j. tratnpga in gojzdnpga zemljišča v rodovitno poljp. I)a to daje ninogo lerdpga in hudega dela, zlasli kjpr je zpndja zpIo z koreninami prpprežena, je gotovo; a po(rebno jp, da sp laki svpf takn rekoč naj pred odpre ozračju (atmosferi), kteri njegove mineralične dele razkroji, zrahlja in tako zemljo plodno dela. — Obravnavalo se je dalje o zatiranju raznega plevela, s kterim ima, kakor je g. docent dobro rekel, obdelovalec zenilje vedni boj. Razkladalo se je dalje o gnojenju, o semenskena sejanju in sadenju, in pri tej priliki priporočevalo se je tako imenovano tripoljno gospodarstvo, po kterem naj se y3 zemlje obseje z oziminami, l/3 z jfirino, in ~/3 naj se pusti v ledino, ktero poslednje je v mnogem oziru za polje kaj dobro in koristno. — Dalje govorilo se je o delavnih močeh, ki so: človeška, živalska in parna. Človeška moč je naj dražja, pa pri goratih kmetijah, potem pri vinoreji in pri pridelovanju tobaka neogibno potrebna. 0 živalski moči se je govorilo, da so za hitrejša dela, n. pr. za brananje fvlačenje) in mnogo vožnjo konji boljši; pri oranju pa imajo voli predstvo zastran mnogih zaprek, ki se mnogokrat v zemlji skriti nahajajo in ktere konji le preradi z naglico hočejo ožugati. Priporočal je g. profesor tudi rabo krav za vožnjo in obdelovanje zemlje, ki so ravno tako sposobne za taka dela; samo malo več hrane naj se jim daje, in kedar so breje, naj se jim ložeje naklada. Saljivo je pri tej priliki vzel v misel nekako kmetijsko aristokracijo, ki lioče dandanašnje vse že s konji obdelati in ktera prepušča voliče in kravice kniotijskeniu proletarijatu, ali kakor jih Nemec nekako zaničljivo ,,KuhbauerIein" imenuje, akoravno pa poslednji mnogokrat dosti ložeje shaja, kakor njegov gizdavi gospod tovarš — kmet. — 0 parni moči se je reklo, da se z njo dandanašnje, zlasti po Angleškem, vAmeriki in tudi v Egiptu že zelo polje obdeluje; — Avstrija je imela lanskega leta samo še le tri parne pluge. — V daljnih ukih se je govorilo o razneni kmetijskem orodju za ročno in vozno delo. Posebno voznega orodja (piugov> bran, valjarjev i. t. d.) imenovalo se je toliko in tako raznovcrstnega, ter razkladalo, kakošno je za to ali uno zeuiljo, za bolj globoko ali plitvo oranje i. t. d. koristno, da o tem ne morein tii bolj natančno govoriti. Kazale so se nam vsa važniša orodja tudi pri posebnih demonštracijah v niičnili modelih in razkladala njihova mnogostranska raba. *) — 0 oranju, brananju in valjanju za raznoverstna žitna plemena, za kiiho (podzemeljice, repo, peso, korenje i. t. d.) ia keraine rastline seje mnogo govorilo; *) Ce mi bo dopuščal čas. da bodem mogel tudi o deinonštracijali kaj pisati, bodem o tch orodjih takrat še bolj natančno omenjal. 1 is. — med mnogiin drugim je bilo povdarjeno, da naj se po goratih ali gričnatih njivah orje tako, da se o deževju rodovitna perst v ravnine ne poplakne; zraven naj se pa skerbi, da voda po njivah tudi ne zastaja i. t. n. — 0 gnojenju se je povedalo, da ima nanien, zemlji dajati tako rekoč živež, ki se potrebuje z.i prihodnji sadež, ali pa poverniti ji zopet rodovitnost, ki ga je po prejšnjih sadežih zgubila. Našteval senam jegnoj po naslcdnji razredbi: a) gnoj iz hleva, ki je naj boljši, ker ima naj več organskih bitnosti (organische Substanzen). Boljšo ko ima živina kermo, boljši je gnoj. b) Gnoj iz stranišč. Tudi ta je različen po živežu človeškem, boljšem ali slabšem. c) Guano, lo je ptičjek iz spodnjih amerikanskih otokov. Tega gnoja (jsaj pravega} se vender komaj kaj še vec dobi. d) Kosti in koščena moka, tudi Iasje, meseni ostanki, kri i. t. d. e) Ostanki rastlinskih materij, nanireč preša. Ker so pa le za gnoj nekako premastne, je bolje, da jih pokermimo, in jih tako po posredstvu živalskega trupla predelamo v gnoj. f) Mineralije, namreč gips, apno, gnojna sol i. dr. g) Kompost, t. j. umetni gnoj, kterega se dandanašnje ninogo naredi, ki pa je malo vreden. *) In slednjič h) rastlinski gnoj. — Priporočila se nam je pri tej priliki knjiga: ,,Dr. Emil Wolf, praktische Diingerlehre. Berlin, II. Auflage". **) Prevdarjala se je potem tudi nekoliko po kemičnih pravilih gnojeva vrednost raznih živali, namreč goveje živine, ovac, konj, prešičev in tudi domače perutnine; mimogrede pa se je tudi govorilo o neposrednem gnojenju z ovcami po zapertih pašnikih, kar Nemci ,,Pferchen" imenujejo. — Zatim je prišla na versto razna stelja, kakor slauia (s ktero se pa zastran visoke cene Ie redko kje nastilja), skisano seno, gojzdna stelja, listje (ki je pa malo vredno, ker prenerado sprejema mokroto), naah, praprot, ajdovica, žaganje, pezdirje (poslednje dvoje zastran živinske snage tudi ni posebnega priporočila *) Pri tih in mnogih drugih prilikah nam je gosp. profcsor živo na serce poklada), ja ne verovati časnikom, ki velikokrat kako rcč, ki se na prodaj ponjuja, na vsa usta hvalijo, prav pogosto pa še piškovega oreha ni vredna. Pis. **) Med drugim snio bili dobili o sklepu gospodarstvenega kuiza tudi to knjigo od slav. ministerstva v dar. Pis. vredno). Tudi šotasta perst je dobra. Glede kidanja naj se pazi na srednjo mero; kajti dobro je, da steljo živina dobro poliodi in pocokla, v blatu pa se je predolgo tudi ne srae pustiti stati, kpr se od tpga rade pri živini izcimijo bolezni na parkljih i. t. d. — 0 gnojiščih se nam je posebno svetovalo, kako in kjp naj se napravljajo in kako naj se na nje veliko gleda. ,,Ena glavnih napak naših kmetij je", djal je g. docent, ,,da se na gnojišča tako malo pazi, kpr se po tej poti silno veliko naj boljših sokov za zemljo pozgubi". — Ko se je bilo v daljnih ukib o zgoraj navedenih različnih gnojili in njihovi rabi še bolj obširno in natančniše govorilo, svptovalo se je potem še, kako naj si kmetijski gospodar sam napravlja tako imenovani ,,kompost". Za taki gnoj imajo pri vsakem guspodarstvu dovolj pripravne šiire, n. pr. pepela, saj, smeti, ostankov od mesninp, kervi, rogov; tudi plevel je za to dober. Vse to naj se zmesi s perstjo. Daje sicer napravljanje (acpga gnoja dovolj dela, ali trud je obilno poplačan. Proslor za pripravljanjp komposta naj se zvoli, kjer je dovolj persti; naj bolje je tudi, ako je v kaki nižavi, da se gnojnica o deževju odcejati ne niore. Dobro je (udi, ako se taki gnoj napravlja blizo tam, kjer se potem rabi. Vzanie naj se za kompost n. pr. ena vprsta zemlje, ena versta plevela, ena versta pepela, potlpj zopet zemlje, snieti, saj i. t. n. Vse to naj se obrani po mogočnosti vlažno, torej je dobro, če se kiip pogosto z gnojnico polija. Da se mokrota ne odceja proč, naj se nasuje okrog kompostnega kupa persteni nasip. Ako se morc laki gnoj večkrat tudi s šublo razbosti, premesiti in razstavIjpni zopet na kup naložiti, je zlasti dobro pri tacih tvarinah , ki nerade gnjijejo. Le na to naj se pazi, da se, če začenja na kompostnem kupu plevel zeleneti in rasti, ne pusti v cvet iti, in bi se tako namest gnoja le razširjenje plevela pospeševalo. Sploh naj se njivam s kompostom ne gnoji, ampak travnikom, vinogradom, sadonosnikoni i. t. n. — Še en način, z rasllinami gnojiti (Nemci imajo za to izraz ,,Griindiingunga) se nam je kazal, in se je priporočal zlasti za oddaljena polja in za taka gospodarstva, kjer gnoja nianjka. Za tako gnojenje sc vseje na polje n. pr. ajda, grahorica, — ki pa je predraga; — tudi oljnate rastline, kakor n. pr. ogeršica, so za to dobrp. Takp rastline naj sp prej v, valjanjpm potlačijo k v zemlji in potem podorjejo. Ze pri Rimljanih je bil baje ta način gnojenja znan in v navadi. K sklepu lega oddelka se je še priporočalo ludi gnojenje travnikov. Gnojnica, — tudi niastna perst je za lo kaj dobra. Uuini in dobri gospodarji gnojijo eelo že planinske pašnike, kar se zlasti na Svicarskem prav pogosto vidi. (Na ta predmet prideni kasneje še enkrat). (Daije prih.)