LETO III. ŠT. 48 (145) / TRST, GORICA ČETRTEK, 17. DECEMBRA 1998
SETTIMANALE SPEDIZ. IN A.P. - 45% - ART. 2 COMMA 20/b LEGCE 662/96 - FILIALE Dl GORIZIA ISSN 1124 - 6596
CENA 1500 LIR
NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUZITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996
					
ZLATO ZRNJE
Spet nam je leto prišlo do slovesa.
V	gornjem delu peščene ure je le še ostanek kot prah finega zrnja. Skoraj vse je že v spodnjem: vse lepo in težko, opravljeno in zamujeno delo, izpolnjene in nedosežene sanje, blage in hude besede, ščepec sreče in polno prgišče skrbi - življenje pač.
Na Silvestrovo bomo to uro obrnili v upanju in želji, da bo peščeni obračun čez 365 naslednjih dni obetavnejši; da bodo sonce in mir in prijazne besede v obilnejši meri naši sopotniki; da bosta pamet in srce znala prestrezati vse, kar nam nanašajo viharji in bolečine.
Toda pred letnim obratom te ure bo njeno poslednje zrnje spet zlato, kot vsakič. Prišla bo Sveta noč, blažena noč.
Po njej podzavestno hrepenimo v vseh letnih časih našega bivanja. V njej je izginila nedolžnost najmlajšega časa, v njej so ostanki sanj, ki niso in niso hotele umreti; v njej je zarja veličastne lepote, ki je nobena znanost ne zmore dokazati, dokazuje pa jo naša želja po njej.
Sveta in blažena noč rojeva v nas tudi tesnobo. Kot neznansko občutljivi kompas nas opozarja, kje vse smo na poti zašli, kako strmi previsi nas čakajo, kako grenko je tavanje v temi zaradi pomote, ki je bila predvidljiva.
V	teh svetih božičnih dneh naj žarki božje milosti prižgejo med nami trajno luč ljubezni in miru.
Z željami za srečno in uspešno novo leto 1999 vse to želimo našim bralcem, sodelavcem, prijateljem in vsem Slovencem doma in po svetu! Uredništvo in uprava Novega glasa
Ker pa je noč sveta in blažena, je poskrbela za luč in orientacijo. Severnica iz Betlehema nas bo pomirila, našli bomo markacije, stare dva tisoč let. Ko se bo začelo svitati, bomo spoznali, da gre smer v obljubljeni čas.
Pred dnevi sem doživel nekaj nenavadno lepega. Na nabrežinski razstavi Kamen je bila med eksponati tudi veriga. Veriga iz kamna, sklenjena in neprekinjena; v krog razpostavljena bi v obsegu zajela dva metra. Člen v členu, drug ob drugem, vse povezano v neločljivo harmonijo.
Veriga je bila izklesana iz enega samega kamnitega bloka. Nobene umetne povezave, nobenega lepljenja ali spajanja. Člen do člena, elegantno in čudežno. Zamisel in roka sta bili tako nedoumljivo spretno sekali v kamnito gmoto, da je nazadnje nastal tehnični čudež.
Iz tega čudeža je zadihala poezija, zaznal sem še višje sporočilo. Veriga v neprekinjenem krogu mi je iz navidezno mrtvega kamna zašepetala: taka je večnost. Nikjer se ne začne, nikjer se ne konča. To je uravnoteženje smisla; vsi členi so za vedno skupaj, vsak na svojem mestu, nepogrešljivi drug drugemu: v neminljivem pretakanju logike in lepote.
Se nikoli mi ni kamen spregovoril v tako monumentalni resničnosti.
To je bilo na letošnjo tretjo adventno nedeljo. V času, ko zdaj zdaj pričakujemo sesip zlatega zrnja iz peščene ure našega bivanja in našega upanja.
* -W:	v-
ČETRTEK
17. DECEMBRA
1998
Danijel Devetak, Jurij Paljk OB BOŽIČU
Davorin Devetak
PERSPEKTIVA JE V ODPIRANJU
BOŽIČNA VOŠČILA ŠKOFOV
i Majda Artač Sturman KRUH
j Marko Vuk
UMETNOSTNI POMEN CERKVE V RUPI.
I Andrej Bratuž
CELSO MACOR IN SLOVENCI
KNJIGA "GLOBINE, KI SO NAS RODILE1'
MALA CECILIJANKA '98____________________
| Erika Jazbar
DEVETICA, PRILJUBLJEN OBIČAJ____________
! Ivan Žerjal
KNJIGA O ZAČETKIH NAŠEGA ŠPORTA
PRIHODNJA ŠTEVILKA NOVEGA GLASA BO IZŠLA V ČETRTEK, 7. JANUARJA 1999.
SAŠA MARTELANC
Drago Legiša
BOJ ZA "DOBER" ZAŠČITNI ZAKON
Vida Valenčič
PINOCHET NA ZATOŽNI KLOPI
Andrej Bratuž / intervju P. ANTON VITAL BOMMARCO
ČETRTEK 17. DECEMBRA 1 998
DUNAJ / ZASEDANJE PREDSTAVNIKOV DRŽAV EZ
NEMŠKI SOCIALDEMOKRATI PO STOPINJAH THATCHERJEVE
PO 10. DEŽELNEM KONGRESU SSk
V OSPREDJU BOJ ZA "DOBER11 ZAŠČITNI ZAKON
DRAGO LEGISA
"Pristaši in somišljeniki Slovenske skupnosti doživljamo v tem zgodovinskem trenutku dvojni paradoks. Ko bi se po pravici smeli veseliti sadov svojega dela i n vztrajanja v ne-lahkih časih, doživljamo posebne težave, ki so se zlasti boleče pokazale v neuspehu na zadnjih deželnih volitvah." Tako je poudaril deželni tajnik SSk Martin Brecelj v svojem daljšem poročilu, prebranem na 10. strankinem deželnem kongresu v Trstu. Drugi paradoks pa "danes doživljamo -je še dejal Brecelj - tudi kot pripadniki slovenske narodne skupnosti v Italiji, saj se spopadamo s posebnimi težavami in nam marsikje celo pojenjuje življenjska moč". V podkrepitev svojih izvajanj je navedel raziskavo, ki stajo o šolski populaciji opravila za Slovenski raziskovalni inštitut Nerina Bogateč in Milan Bu-fon. Slednja sta ugotovila, da se je v obdobju 1970-1995, torej v 25 letih, število vpisanih v osnovne šole s slovenskim učnim jezikom na Tržaškem zmanjšalo za 42%, na Goriškem pa za 41 %. "Ta negativni trend se v zadnjih treh letih ni ustavil, zlasti ne na Tržaškem in še posebej v tržaškem mestu," je poudaril Martin Brecelj.
"Ni dvoma, daje upadanje življenjske moči naše narodne skupnosti - je nadaljeval -tudi posledica dejstva, da Slovenci v Italiji ne uživamo primerne manjšinske zaščite. Še vedno se kot narodna skupnost spopadamo s čisto temeljnimi vprašanji za svoj obstoj in razvoj." V tej zvezi je govornik omenil zaščitni za-
| kon, ki bi moral urediti "naš temeljni pravni status". "Problem je star toliko, kolikor časa živimo Slovenci v mejah italijanske države, najmanj pa ko-| likor je stara italijanska republika, ki v svoji ustavi izrecno predvideva zaščito manjšin."
Govornikje podrobno navedel pripombe SSk k zakonskemu predlogu poslanca Masellija in naglasil, da gre edini slovenski politični organizaciji predvsem za to, da bi končno dočakali "dober zaščitni zakon", čeprav si nihče ne dela utvar, da bo takšen zakon rešil vsa vprašanja slovenske manjšine. Ko je obravnaval problematiko dežele Furlanije-Julijske krajine in krajevnih avtonomij, je s posebnim poudarkom izpostavil ; predvsem "pravico do soudeležbe v javnem življenju in do politične zastopanosti", ki je ena'temeljnih pravic manjšin-| skih narodnih skupnosti".
Eden glavnih vzrokov krize, ki je v zadnjih letih prizadela Slovensko skupnost, je dejstvo, da od leta 1993 ni več prisotna s svojim predstavnikom v deželnem svetu Furla-nije-Julijske krajine. V legisla-turi 1988-1993 je namreč de-1 želni zbor spremenil volilne predpise, ne da bi se sploh zanimal, kako primerno in u-strezno urediti problem za-i stopanosti slovenske narod-i ne manjšine in torej kljub novim volilnim predpisom omogočiti izvolitev manjšinskega j predstavništva. Z novimi vo-; lilnimi predpisi je italijanska J politična plast prizadela slovenski skupnosti in celotni naši manjšini udarec, od katerega si še ni opomogla. Za-| to ne pretiravamo, če napišemo, da imamo dejansko o-
pravka z rodomorom, torej z načrtnim uničevanjem naše slovenske narodne manjšine.
"Ko bi imeli dober zaščitni zakon, ko bi imeli minimalno zajamčeno zastopanost v izvoljenih telesih, ko bi imeli močno in pluralistično vse-manjšinsko organizacijo, ko bi že lahko računali na polno naravno povezavo z matičnim zaledjem, potem bi bilo naših manjšinskih in strankarskih težav bistveno manj. Dokler tega ne dosežemo, pa SSk mora živeti in bo živela," je na koncu svojega poročila poudaril Martin Brecelj.
RESOLUCIJE IN IMENOVANJA
7. 70. deželni kongres SSk naroča novemu strankinemu vodstvu, naj budno sledi vprašanju vrnitve Narodnega doma v Trstu Slovencem v Italiji in dosledno vztraja pri dolžni popravi krivic, tako da bo naša manjšina avtonomno spodbujala svojo rast in sožitje z večino.
2.	SSk se bo v vseh krajevnih upravah, v katerih je zastopana, potegovala, v skladu s smernicami Bassaninijeve reforme javne uprave, za soudeležbo Agrarne skupnosti, predstavništva odborov za ločeno upravljanje jusar-skega premoženja in predstavništva lastnikov pri upravljanju nastajajočega kraškega parka. Tudi pri vseh posegih v teritorij se morajo krajevne uprave obvezno posvetovati s prizadetimi srenjami, odbori za ločeno upravljanje jusarskega premoženja in predstavniki lastnikov oz. prizadetih krajev.
—STRAN 12
Naročnike in vse bralce obveščamo, da smo zaradi naraščanja stroškov pri izdajanju časnika sklenili rahlo zvišati naročnine za tujino. Naročnine za leto 1999 bodo naslednje:
ENOLETNA ZA ITALIJO IN SLOVENIIO	70.000 LIR
ENOLETNA ZA TUJINO	110.000	LIR
ENOLETNA PO LETALSKI POŠTI	140.000	LIR
Naročnike in bralce prosimo za razumevanje in jim priporočamo, naj čimprej poravnajo naročnine in tudi pridobijo nove naročnike.
NAROČNINE 1999
NOVI
GLAS
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:
341 70 GORICA, RIVA PIAZZUTTA 1 8 TEL 0481 5331 77 FAX 0481 536978 E-MAIL noviglas@tmedia.it
341 33 TRST, ULICA DONIZETTI 3 TEL 040 365473 FAX 040 77541 9 E-MAIL nglasts@tin.it
CLAVNI UREDNIK: ANDREJ BRATUŽ ODGOVORNI UREDNIK: DRAGO LEGIŠA
IZDAJATELI^ZADRUGA GORIŠKA MOHORJEVA, PREDSEDNIK DR. DAMJAN PAULIN RECISTRIRAN NA SODIŠČU V GORICI 28.1.1949 POD ZAPOREDNO ŠTEVILKO 5 TISK: TISKARNA BUDIN /GORICA
NOVI GLAS JE ČLAN ZDRUŽENJA PERIODIČNEGA TISKA V ITALIII - USPI IN ZVEZE KATOLIŠKIH TEDNIKOV V ITALIJI - FISC
LETNA NAROČNINA: ITALIJA in SLOVENIJA 70.000,	p
INOZEMSTVO 100.000 LIR, ZRAČNA POŠTA 130.000 LIR POŠTNI TEKOČI RAČUN: 10647493 CENA OGLASOV: PO DOGOVORU
Za vrhunsko zasedanje predstavnikov petnajstih držav Evropske zveze, ki se je končalo 12. decembra na Dunaju, je značilno, da ni bil sprejet noben sklep in da so bile vse glavne odločitve odložene. Tako so udeleženci npr. sklenili, da bodo šele sredi prihodnjega leta proučili ukrepe zoper brezposelnost, čeprav se zavedajo velike nevarnosti, ki jo za vso Zvezo predstavlja množica sedemnajstih milijonov brezposelnih. Odloženi so bili dalje ukrepi, ki zadevajo proračun, institucionalne reforme in razširitev Zveze na države vzhodne Evrope, med katerimi je tudi Slovenija.
Na zasedanju, ki je bilo zadnje pred uvedbo enotne valute evro z začetkom novega leta 1999, so bile v središču pozornosti predvsem finance. V tej zvezi so predstavljala precejšnjo novost stališča nemške socialdemokratske vlade. Kancler Schroder je namreč na predvečer dunajskega zasedanja v parlamentu dejal, da "Nemčija noče in ne more več financirati blaginje drugih držav". Sicer so bile med celotnim zasedanjem stalno prisotne besede, ki jih je bila sredi osemdese-
tih let izustila angleška železna dama Margareth Thatcher, ko je dejala: "I vvant my money back" (Hočem svoj denar nazaj). Tedaj je namreč tudi dosegla, da je Velika Britanija manj prispevala k skupnim stroškom. Na enakem stališču je zdaj laburist Tony Blair in besede Thatcherjeve ponavlja tudi socialdemokrat Schroder.
Takšno stanje je odkrito grajal bivši nemški kancler Helmuth Kohl, ki seje zasedanja udeležil kot gost in mu je bilo ob tej priložnosti podeljeno "častno evropsko državljanstvo", kot gaje bil pred njim prejel le Francoz Jean Monnet (1888-1979). Kohl je namreč dejal: "Govorili boste
0 denarju, a ne smete zanemariti evropske vizije in evropskega vidika". Kar zadeva razširitev EZ na vzhodnoevropske države, pa je bivši kancler spomnil na natančne obljube vzhodnoevropskim dr-
1 žavam, saj imajo slednje v Zvezo veliko zaupanje.
V	avstrijsko prestolnico so bili zadnji dan zasedanja povabljeni tudi predstavniki petih držav, ki so kandidatke za priključitev Zvezi (med njimi je Slovenija), a so bili le seznanjeni s potekom pogovorov.
NA POTI NA DUNAJ
Italijanski ministrski predsednik DAlema seje na poti v avstrijsko prestolnico nekaj ur ustavil v Sloveniji. Srečal se je s predsednikom slovenske vlade Drnovškom in predsednikom republike Kučanom. Gostiteljem je DAlema potrdil, da Rim podpira prizadevanja Slovenije za vstop v EZ in Atlantsko zavezništvo. O-menil je tudi vprašanje zaščite slovenske manjšine, o čemer razpravlja pristojna komisija poslanske zbornice, in se strinjal, da mora Italija ta problem končno urediti. Na tiskovni konferenci pa je nekako skušal opravičiti veliko zamudo, češ da so Italijani v Istri morali prestati veliko gorja. ---------DL
Našemu sodelavcu in prijatelju, glavnemu uredniku slovenskih poročil pri deželnem sedežu RAI v Trstu, SAŠI RUDOLFU, ki je danes, 17. t.m., dopolnil šestdeset let, ob lepem življenjskem jubileju iskreno čestitamo in mu želimo, da bi bil še dolgo aktivno prisoten v naši sredi.
UREDNIŠTVO IN UPRAVA NOVEGA GLASA
PINOCHET NA ZATOZNI KLOPI
VIDA VALENČIČ
Pred točno petdesetimi leti je bila podpisana mednarodna deklaracija za človekove pravice, po petdesetih letih pa se v zgodovinsko knjigo človekovih pravic končno zapisujejo prvi stavki pravične obravnave (nekaterih) grozodejstev zoper človeštvo. Augu-sto Pinochet, čilski diktator v pokoju, se bo moral pravno soočiti z lastno preteklostjo. Britanski notranji minister se je namreč izrekel za možnost pravne izročitve ostarelega obtoženca španskemu sodstvu, kar je seveda izzvalo plaz ostrih protestov in demonstrativnih manifestacij, ki so jih oblikovali (belopolti in premožnejši) zagovorniki Pinochetove desnice. Dejansko vsa sredstva javnega obveščanja v Čilu zagovarjajo, da demokracija v državi sploh ni v nevarnosti, ker je pač osnovana na trdnem ustavnem besedilu. Take izjave pa se le ma-
lo	skladajo z dejanskim stanjem v državi, kjer ima vojska še vedno izredno moč. Čilska vlada si ni prevzela odgovornosti, da bi jasno nasprotovala britanski odločitvi, to nalogo pa je "poverila" vojski, ki je takoj prekinila dobavo orožja, letal in najrazličnejšega vojaškega materiala iz Španije ter Velike Britanije. Kot kaže, igra vojska v Čilu še vedno poglavitno vlogo, pa naj uradni politični predstavniki izjavlja-
jo karkoli. In kjer glas vojske prevlada nad političnim, pomeni, da demokracija le ni tako na varnem.
Okrog Pinocheta se je v prejšnjih dneh odvijala dolga veriga izjav, demantiranj, ponovnih izjav, ki so v javnost dale vtis predvsem zelo velike napetosti. Ne samo, da je Pinochet direktno obtožil britanskega notranjega ministra Stravva - ki se je izrekel za pravno izročitev diktatorja Španiji
-	"tatinskega vedenja", britanskega premiera Blaira pa "popolne nezanesljivosti"; ne samo, da so te izjave Pinochetovi odvetniki in glasniki naknadno demantirali kot "razumljiv čustveni izbruh in nič več"; v javnosti se je razvedela vest, da je pred časom britanska diplomacija v Madridu svetovala svojim čilskim kolegom, naj preložijo Pinochetov obisk Velike Britanije. Britanski diplomatski vrhi so nemudoma zanikali, da bi do take vrste opozorila res prišlo, verjetno pa je, da je v vsem tem kanček resnice. V Madridu je namreč sodnik Garzon zaključeval svojo raziskavo o grozodejstvih v Latinski Ameriki, v katera je vpleten tudi Pinochet. Za diplomatske vrhe je bilo lahko predvideti, da bo Garzon kmalu zahteval izročitev Pinocheta španskemu sodstvu, tako da je bil vsak generalov odhod v Evropo dokaj tvegan. Danes ima torej Pinochet razlog več za "čustveni izbruh".
V	tej zamotani in žgoči zgodbi sta se pokazala pogum in pokončnost določenih oseb, v prvi vrsti britanskega notranjega ministra, ki se tudi sam ni želel izneveriti lastni preteklosti. 70. leta je Stravv preživel kot predsednik celotnega britanskega študentskega gibanja, ki je bilo kajpak soudeleženo pri takratnem boju za človekove pravice. Vse to je Stravv danes upošteval, kot minister pa ni mogel iti dlje in se jasno izreči za pravno izročitev španskemu sodstvu "zaradi genocida". Njegove besede govorijo
o	'soudeleženosti pri mučenju, ugrabitvah in umorih". V prihodnjih tednih se bo moral Pinochet braniti pred španskim sodnikom Garzo-nom, ki ima na mizi zajeten snopič podatkov direktne vpletenosti čilskega diktatorja pri vseh krvoločnih dogodkih sedemnajstih let diktature. Med drugim gre omeniti, da j je čilska vojska (!) v tistih sedemnajstih letih mučila
500.000	ljudi, 2700 oseb pa je bilo ubitih. Britanska vlada je pred kratkim podpisala začetne ustanovne korake Mednarodnega kazenskega sodišča, ki bi končno lahko "ukinilo to protislovno stanje, po katerem je lažje soditi nekomu, ki je osumljen enega samega umora kot pa tisočerih". Eden od očitnih primerov tega protislovja je prav gotovo Pinochet.
AKTUALNO
INTERVJU / P. ANTON VITAL BOMMARCO
GORIŠKA CERKEV ZA MIR IN SOŽITJE
ANDREJ BRATUŽ
Šestnajst let je minilo, odkar ste postali goriški nadškof. Kako ocenjujete svoje pastoralne izkušnje?
Na mesto goriškega nadškofa sem prišel iz samostana, saj sem frančiškanski brat in sem bil vajen samostanskega življenja. Sele z leti sem se naučil pravega pastoralnega dela v družbi. Vem, da sem danes prestar, da bi se mi uresničila želja, ki jo imam že vrsto let. Rad bi namreč bil župnik srednjevelike župnije in bi tako imel priložnost neposredno spoznati pastoralo; ne kot sedaj, ko prihaja pastorala do mene posredno. Škof mora biti namreč koordinator škofije, izdelati mora načrte in dajati smernice pastoralnemu delu. Resnična pastorala pa je prav v neposrednem in polnem odnosu z ljudmi. Ponavljam, da prihajam iz čisto drugačnega okolja, a bi mi bilo zelo všeč, če bi lahko neposredno živel pastoralno življenje. Pastoralno delo pa je lepo zato, ker ne gre toliko za vprašanje, koliko moramo sami dati nekemu človeku, ampak za to, koliko je nekdo pripravljen sprejeti. To še posebno velja na verskem področju.
Na začetku Vašega pastoralnega dela smo bili priče raznim polemičnim izjavam in držam. Kako gledate danes na vse to? Podobno, kot sem gledal nanje takrat: šlo je za izjave, ki sojih potegnili iz celotne vsebine pogovora in so bile zato slabo razumljene. Spominjam se, recimo, tiste slavne izjave na račun Tita in napisa njemu v čast na Sabotinu. Kako je do te nesrečne izjave prišlo? Časnikar turin-skega dnevnika La Stampa je prišel v Gorico, da bi opravil pogovor z mano. Prišel je v moje stanovanje in na moj balkon, od koder seje videl napis Naš Tito; vprašal me je, kaj je to, kaj pomeni. Rekel sem mu, daje ta napis na Sabotinu Titu v čast. Rekel sem: "Volili so ga in naj ga tudi imajo!" Potem sem mu povedal, da smo si tako blizu, da lahko slišim zvonjenje s Kostanjevice, pravzaprav vsak dan poslušam zvonjenje že ob petih in pol zjutraj. Kaj je naredil časnikarja Stampe? Napisal je, da sem vsako jutro jezen, ko slišim zvonjenje s Kostanjevice in vidim napis o Titu. Protestiral sem, a ni zaleglo. Šlo je za zlorabljanje tega, kar sem povedal. Vsekakor: za Tita sem morda bil celo prerok, ker je izginil, ga danes ni več. Drevje bo pokrilo napis. Mislim, da se je dalo in se še vedno daje preveč teže stvarem, ki jih nekdo veselo in dobronamerno reče.
Goriška nadškofija, ki je dedič oglejskega patriarhata, je od vedno prostor, kjer se govori večjezikov: italijansko, slovensko, furlansko.
Vsi goriški nadškof je so od Karla Mihaela Attemsa naprej razumeli različnosti (jezikovne, kulturne itd.) te dežele. Kako lahko danes ovrednotite to stvarost?
Na te stvari gledam danes tako, kot sem nanje gledal nekoč, in tako, kot sem jih dobil v dediščino. Rojen sem namreč na Cresu, kjer so žive-
li	tudi Hrvatje. Ko sem bil otrok, so bili Hrvati manjšina na Cresu in Italijani večinski narod, danes pa je se-
veda d rugače. Več jezi kov na obmo-čju naše škofije občutim kot veliko bogastvo. Na Goriškem nam je u-spelo premostiti začetne težave in medsebojna nerazumevanja; naše bogastvo, kajti to je bogastvo, smo uspeli celo razviti, medtem ko tam, kjer sem se jaz rodil, tega še niso u-speli storiti. Ni jim uspelo, ker vidim, da pobude, ki jih predlaga italijanska manjšina, niso sprejete. Ko sem prišel v Gorico, sem razumel eno stvar: stanje pred prvo svetovno vojno in po drugi vojni na tržaškem Krasu in na Goriškem je bilo popolnoma različno od stanja v Istri. Tu je bila večina prebivalstva slovenska, mislim na predele, ki so prešli pod Jugoslavijo, medtem ko je bil večinski narod v Istri italijanski. Poglejte: na otoku, kjer sem se rodil, je bilo takrat devetdeset odstotkov ljudi italijanske narodnosti, zelo ma-j lo ljudi je takrat govorilo hrvaško. V j Istri je bilo samo nekaj Hrvatov v o-srednji Istri, večinsko prebivalstvo ! je bilo italijansko. Ponavljam: sedanje naše stanje pojmujem kot veliko bogastvo, ki gaje pa potrebno živeti skupaj. Sprejemati se in živeti skupaj v nenehnem medsebojnem bogatenju! Na Goriškem nam je to u-spelo, tam pa ne.
Pred kratkim je Slovenska škofovska konferenca sporočila, da proučuje možnosti ustanovitve petih novih škofij v Sloveniji, med drugim tudi škofije v Novi Gorici. Gospod nadškof, kaj pra vite na to?
O	možnosti nove škofije v Novi Gorici sem že večkrat govoril predvsem zato, ker ima Koper gotovo veliko težav, kajti glava je v Kopru, skoraj celotno telo pa je tukaj, če smem tako reči. Vse ima svoje začetke seveda v dejstvu, daje bil Koper stara škofija, ki so jo po vojni seveda na novo preuredili in ohranili. Če bi morali danes ponovno začrtati nove meje škofije in poiskati nov sedež koprski škofiji, bi bila gotovo kot sedež za območje, ki ga sedanja koprska škofija obsega, veliko bolj primerna Nova Gorica. Po mojem so za dva milijona ljudi premalo tri škofije; zato upam, da jim bo uspelo ustanoviti nove škofije. Bližajoče se jubilejno leto 2000 bo odprlo vrata tretjemu tisočletju.
S kakšnimi pričakovanji in upi gledate na ta dogodek? Kakšen bo pomen vključitve Ogleja v prireditve v jubilejnem letu?
Na jubilejno leto 2000 gledamo vsi kot na veliko stvarnost. Sveti oče je veliko pripomogel, da je do organizacije svetega leta sploh prišlo. Ze samo dejstvo, da bomo prestopili iz enega tisočletja v drugo, ni vsakdanja stvar. Papež Janez Pavel II. pa je dal pripravam na jubilejno leto velik pomen in veliko notranjo globino, saj je, razsvetljen od Sv. Duha, dejal, naj se vsi pripravimo na jubilejno leto, notranje prenovljeni naj vstopimo v tretje tisočletje. Tri leta priprav na jubilejno leto naj služijo prav notranji pripravi. Zato je sv. oče posvetil toliko truda razmišljanju o jubi-j lejnem letu, ko nas je nagovarjal in nas še vedno nagovarja, naj razmišljamo o podobi Jezusa, božjega Sina, o Bogu Očetu in o Svetem Duhu: lani smo razmišljali o Kristusu, le-
I tos razmišljamo o Sv. Duhu, naslednje leto pa bomo razmišljali o Očetu, to so notranje priprave na jubilej. Oglej ima vsaj za nas posebno mesto pri pripravi na sveto leto, ker je važna oporna točka, izhodišče, ker nas kliče, da se ponovno zavemo korenin. Leto 2000 za krščanstvo ne pomeni, da se moramo vračati nazaj, ampak se moramo zavedati, od kod smo začeli hoditi; sposobni moramo biti ponovno ovrednotiti u-človečenje Kristusa. Mi, ki imamo korenine svojega krščanstva v Ogleju, in vse tiste škofije, ki so bile neposredno ali posredno povezane z nekdanjim oglejskim patriarhatom, moramo seveda imeti oporno točko prav v Ogleju. Tudi zato sem pred dvema letoma sklical v Oglej vse škofe iz vseh tistih škofij, ki so imele vsaj pravne stike z Oglejem; gre za okrog trideset škofij, ki izvirajo iz nekdanjega oglejskega patriarhata ali pa so imele z Oglejem pose-! ben odnos, posebne stike. Leta 1997 smo se srečali v Ogleju, bilo je zelo lepo. Letos pa smo se v mesecu juliju spet zbrali, saj sem povabil v Oglej predstavnike vseh omenjenih ško-1 fij, da bi se koordinirano pripravili na jubilejno leto, da bi skupaj načrtovali poti vere, romanja. Na teh poteh, ki seveda vodijo v Rim, kjer bodo za jubilej glavne slovesnosti, pa mora imeti Oglej posebno in važno vlogo, ki mu pritiče že zaradi zgodovine. Pripravljamo se tudi na krajevni ravni, saj smo v Furlaniji-Julijski krajini ustanovili posebno komisijo, ki jo sestavljajo predstavniki vseh štirih škofij, da bi usklajeno in kar najlepše pripravili romarske poti pri nas, poskrbeli za organizacijo drugih zadev, ki so potrebne. Lepo bomo obnovili tudi oglejsko baziliko, ki je sedaj pravo gradbišče, na katerem delajo štiri podjetja. Postala bo spet lepa in mislim, da se za tako i svetišče to več kot spodobi, posebno še ko gre za jubilejno leto. Veseli smo, da nam jubilejno leto omogoča te obnove.
Letos seje v Gorici končala škofijska sinoda, ki pomeni izredno pomemben mejnik v duhovnem življenju našega prostora in zlasti za duhovno življenje naše krajevne Cerkve. Kaj bi nam o tem povedali? Končali smo pravno obdobje si-i node, ki je trajala tri leta: bilo je leto priprav in nato dve leti intenzivnega dela po komisijah in župnijah ter v verskih skupnostih. Končali smo u-] radni del sinode, sinode same pa seveda ne, saj smo na sinodi začrtali : smernice naši Cerkvi, po katerih naj hodi. Smernice sinode nam morajo sedaj postati vodilo, kako naj kot kra-! jevna Cerkev hodimo v prihodnost, kakšno naj bo naše življenje. Med zadnjo vojno je bila na Goriškem tudi sinoda, a seje zelo razlikovala od pravkar končane, tudi zato, ker je takrat zajela samo duhovnike, medtem ko so tokrat sestavljali sinodalne komisije zvečine laiki. Tokrat smo skušali dobro zajeti vse stvarnosti v naši krajevni Cerkvi. Imeli smo namen izdati sinodalni dokument prve dni decembra, v letošnjem adventu torej, a se je zataknilo pri sloven-; skem prevodu, ki ni bil še nared. Tako bo izšel dokument v januarju prihodnje leto; nameravamo ga pred-| staviti 6. januarja, bo pa tako tiskan, da bo na eni strani italijanski tekst, na drugi pa slovenski. Po mojem je tako tiskan dokument veliko boljši,
| kot pa če bi tiskali italijansko in slo-I vensko verzijo posebej, saj bo imel i tudi italijanski bralec vpogled v slovenski prevod. Mislim, da je taka rešitev tudi jasen pokazatelj, kako ' se medsebojno spoštujemo v ohranjanju svojih lastnosti, posebnosti in vseh tistih značilnosti, ki nas dela-
I	jo različne. Sedaj bomo morali posvetiti veliko časa in naporov predvsem trem osrednjim točkam pravkar končane sinode, ki so: mladinska pastorala, družinska pastorala in pastorala v zdravstvu. Temu se
moramo posvetiti z vso vnemo, pa čeprav seje na tem področju od vedno delalo. Za mlade se moramo dosti bolj zanimati, družine in njihove težave nam morajo postati bližje, med seboj si morajo družine tudi pomagati. Kar se pa tiče zdravstva, moramo spregovoriti tudi o bolnikih, ki niso v bolnišnicah, ampak doma, v domovih za ostarele; vprašati se moramo, kdo jim bo pomagal, kje je njihovo mesto v naši družbi. Čaka nas torej še veliko dela.
Znana je Vaša pobuda, da bi v kratkem odprli v Gorici škofijski muzej.
Nam lahko opišete ta načrt?
To je ena od pobud, ki smo jih ponudili v pretres, ko je prišel na dan sedaj že slavni zakon o pripravah na jubilejno leto 2000. Nismo upali, da nam bodo ta načrt sprejeli, a so ga. Hvala Bogu! Goriška nadškofija ima veliko stvari, ki bi jih lahko dali v muzej na ogled vernikom in ljubiteljem lepega. Nekaj stvari imamo shranjenih na varnem, nekaj jih je razpršenih okrog, skratka: ni še mesta, kjer bi jih lahko imeli vse skupaj na ogled. Sveto leto je pred vrati, tisočletnica mesta je tu in tudi 250. obletnica naše nadškofije, ki bo potekala v letu 2001, vse je torej kot nalašč za nove načrte. Z občino smo se odlično dogovorili in dela so že v teku. Do konca prihodnjega leta bi radi ustanovili sklad, ki bo u-rejal in skrbel za ta muzej. Stavba sv. Klare je v lasti občine, medtem ko je večina muzejskih eksponatov v lasti goriške nadškofije; dogovorili smo se za sodelovanje, saj ne bomo samo razstavljali, ampak tudi razložili zgodovino naše škofije, se skupaj dogovarjali za prihodnje kulturne in pastoralne pobude. Zavzemal se bom, da bo v nastajajoči sklad prišel tudi predstavnik koprske škofije, ker je na ozemlju te škofije veliko stvari, ki bi jih bilo vredno pokazati in ovrednotiti na morebitnih posameznih razstavah. Gorici in širšemu okolju bomo skušali prikazati kulturno podobo naše škofije in pastoralno življenje krajevne Cerkve skozi stoletja.
Že nekaj mesecev ste odgovorni urednik škofijskega tednika Voce Isontina. Kakšen je na splošno odnos italijanskih škofov do katoliškega tiska (o tem se je govorilo na nedavnem kongresu FISC v Rimu)? Sem sicer res odgovorni urednik tednika Voce Isontina, a to "ad tem-pus", začasno, ker sedanji urednik Andrea Bellavite še nima izkaznice publicista, ki je za to delo potrebna; sam pa jo imam še iz časov, ko sem urejeval časnik II Messaggero di S. Antonio, od takrat je minilo že trideset let. Vendar bo Andrea Bellavite kmalu imel vse potrebne dokumente, da bo tudi uradno prevzel tednik. Kot škof sem seveda zelo zainteresiran za razvoj sredstev javnega obveščanja, v prvi vrsti seveda za rast časnika Voce Isontina, za Radio Voce, katerega precej poslušajo tudi slovenski ljudje, in seveda tudi za Novi glas. Menim, da bi morali te tri stvarnosti bolj povezati in da bi same morale med seboj bolj in bolje sodelovati. Komunikacija je zelo pomembna, dejansko je nova prižnica. -......——' STRAN 5
ČETRTEK 17. DECEMBRA 1 998
KRISTJANI IN DRUŽBA
OD BETLEHEMA DO NAS VSEH
BIBLIČNA RAZMIŠLJANJA
OB BOGOSLUŽNIH BERILIH
V	LITURGIČNEM LETU A
ZVONE STRUBELj
I
ŽLAHTEN IZBOR BOŽJE BESEDE, NEDELJO ZA NEDELJO
4. ADVENTNA NEDELJA
ČETRTEK 17. DECEMBRA 1 998
"Gospod je še govoril Ahazu in rekel: »Izprosi si znamenje od Gospoda, svojega Boga, v globini podzemlja ali v višavi zgoraj!« Abaz pa je rekel: »Ne bom prosil ne preizkušal Gospoda.« Nato je rekel Izaija: »Poslušajte vendar, Davidova hiša: vam je premalo, da utrujate ljudi, ko utrujate še mojega Boga? Zato vam bo Gospod sam dal znamenje: Glej, mladenka bo spočela in rodila sina in mu dala ime Emanuel.«" (Izaija 7,10-14)
"Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je spočela, je namreč od Svetega Duha. Rodila bo sina in daj mu ime Jezus, kajti on bo svoje ljudstvo odrešil grehov. Vse to pa se je zgodilo, da se je izpolnilo, kar je Gospod rekel po preroku: Glej, devica bo spočela in rodila sina in imenovali ga bodo Emanuel, kar v prevodu pomeni Bog z nami." (Matej 1, 20-23)
AHAZ IN JOŽEF NA BOŽJI TEHTNICI:
NA NJEJ SE ZA BOŽIČ ZNAJDEŠ TUDI TI!
Krščanstvo je himna, ki opeva božjo zvestobo, nenehno navzočnost Boga v zgodovini človeštva. Se več, proslavlja nerazdružljivo prijateljstvo med Bogom in človekom. Nova in večna zaveza bratstva in prijateljstva je bila sklenjena v Jezusu Kristusu. V njem je Bog postal človekov sopotnik, stopil je na njegove ceste, njegove stopinje so postale neizbrisna sled ljubezni, dobrote in usmiljenja. Božič je zato praznična pesem, ki jo kristjani pojemo celemu svetu: pesem čudoviti božji zamisli, po kateri je On sam med nami, Emanuel, Bog z nami.
Krščanstvo je prav z resnico o učlovečenju Božjega sina postalo nekaj drugačnega kot so druge religije. Postalo je utelešenje Boga v svetu. Hans Urs von Balthasar je zapisal: "Religija je svet, ki je krenil v smeri k Bogu; krščanstvo je Bog, ki je krenil v smeri k svetu in ljudje, ki se, verujoč Bogu, držijo njegove smeri." Krščanska duhovnost ni in ne more biti nekaj teoretičnega, idealiziranega, nekaj, kar bi obstajalo izven časa in prostora. Ne more obiti človeka, saj je prav človek, Jezus iz Nazareta, najprozornejši kraj božjega razodetja. Zato je Božič za vsakega kristjana dogajanje okrog človeka, človeka v sebi, priprava jaslic znotraj sebe. Jezus se ne rodi več v Betlehemu, ampak v srcu kristjana. O tem zgovorno in zelo konkretno spregovori tudi Božja beseda četrte adventne nedelje.
Judovski kralj Ahaz je leta 734 pred Kristusom doživljal bližajočo se vojno vihro. Močno sirsko kraljestvo se je povezalo s Samarijo in tako ogrozilo politično in narodnostno samostojnost Jeruzalema. Kralj Ahaz je trepetal zase in za svoje ljudstvo. Prerok Izaija mu je tedaj predlagal, naj se z velikim zaupanjem nasloni na notranje energije svojega naroda in na božjo pomoč. Namesto tega pa je kralj izbral diplomatsko pot zavezništva s tujimi silami. To ga je strlo v svojem jedru. Zapadel je malodušju in vzklikal: "Ne bom prosil ne preizkušal Gospoda." Tedaj je prerok Izaija napovedal rojstvo novega kralja, Emanuela, ki bo s svojim vladanjem dokazal, da je Bog vedno s svojim ljudstvom, da je torej On njihov prvi zaveznik.
Te zgodovinske dogodke so si kristjani simbolično prilastili in v njih videli rojstvo Jezusa iz Nazareta. Izaija je v svoji prerokbi videl Ahazovega sina Ezekija. On naj bi Bogu in njegovi moči pustil več prostora kot njegov oče Ahaz. Evangelist Matej to simbolično prilastitev poda v poročilu o angelovem oznanjenju Jožefu. V liku Jožefa prikaže odprtost Bogu in njegovim previdnostnim načrtom.
Jožef je, kljub temu da ničesar več ni razumel, sprejel božji predlog in vzel nosečo zaročenko Mirjam k sebi. S to gesto, ki je bila družbeno zanj nevarna, je presegajoč sebe, z zaupanjem v božji načrt pa pripravil prostor rojstvu Božjega sina.
Kristjan je ob Božiču lahko tako kot Ahaz ali tako kot Jožef. Lahko prisega na zavezništva navad in tradicije, napenja svoje sile za rešitev sebe in za ohranitev svojih pozicij po človeškem ključu. Ostal bo zaprt za Boga in njegove navdihe. Lahko pa tako kot Jožef pripravlja jaslice v sebi, s tem da presega omejena človeška obzorja, se popolnoma nasloni na Boga in mu omogoči rojstvo v svojem srcu. Betlehem v tebi! Le to bo pravi Božič!
VESEL BOŽIC DRUŽINAM!
Vesel Božič vsem družinam! Vesel Božič družinam, v katerih mrgoli veliko otrok. Vesel Božič staršem, ki v adventu pričakujejo otroka. Vesel Božič družinam, v katerih je vse tiho, ker ni otrok. Vesel Božič družinam, ki želijo posvojiti in ljubiti še enega otroka. Vesel Božič staršem, ki so pravkar rekli "ne" življenju. Vesel Božič zakoncem, ki se po desetletjih poroke še imajo radi. Vesel Božič staršem, ki se ne razumejo in jim je sveti zakon težka vsakdanja preizkušnja. Vesel Božič staršem, ki imajo bolne otroke. Vesel Božič staršem, ki ponoči ne spijo in preživljajo vsak dan dolge ure v službi. Vesel Božič staršem, ki nimajo časa, da bi se igrali z otroki. Vesel Božič staršem, ki nimajo časa zase, a so vseeno zadovoljni. Blagoslovljen Božič staršem, ki se odrekajo udobnostim, da lahko dostojno preživljajo otroke, ki so jim v veselje. Vesel Božič staršem, ki z velikimi žrtvami vzdržujejo tudi stare in onemogle starše. Vesel Bo-
žič staršem, ki so preveč navezani na otroke, sojih razvajali in jih bodo zato morda izgubili. Vesel Božič staršem, ki niso nikdar slišali besede hvaležnosti od otrok, pa se zanje vseeno razdajajo. Vesel Božič staršem, katerih otroci so zasvojeni z mamili in praznim veseljačenjem. Vesel Božič materi, ki ji otrok pravi: "Molči, saj ne razumeš ničesar!"
Vesel Božič otrokom ločenih ali razporočenih staršev. Vesel Božič staršem, ki nimajo dovolj sredstev ali potrpežljivosti, da bi dali edinčku sestrico ali bratca. Vesel Božič materam, ki ne morejo ali nočejo žrtvovati kariere za rojstvo novega življenja. Vesel Božič otrokom, ki se vsak dan jezijo s starši in se nikakor ne morejo sporazumeti. Vesel Božič otrokom, ki jih niso starši nikdar pohvalili in ne bodo nikoli vedeli, kaj pomenita samozavest in samospoštovanje. Vesel Božič staršem, ki so jim otroci zbežali od doma in se trudijo, da bi jih pozabili. Vesel Božič dru-
O BOZICU...
JURIJ PALJK
...in seveda o tem, kako se je naš odnos do tega praznika zelo spremenil, tako da bi ga danes ljudje, ki so živeli pred tridesetimi leti, skoraj ne spoznali več. Če bi samo za hip pomislili, kako je bilo nekoč, seveda!
Nobene prazne nostalgije noče biti v tem zapisu in tudi začeli ne bomo z vzklikom: "Kako je bilo nekoč lepo!" Predvsem zato ne, ker vsako tako tarnanje rodi negativne posledice, predvsem pa kaže na to, da se tudi sami staramo, ker pač gledamo nazaj, sedanjega trenutka ne živimo v polnosti, prihodnosti pa se bojimo, si je skoraj ne želimo.
Če je res, da je predvsem na Zahodu Božič danes eden največjih praznikov hedonizma, konsumizma in zunanjega blišča, se pravi uživaštva za vsako ceno, potrošništva in še česa sličnega, potem je tudi res, da Božič ohranja še vedno eno samo in bistveno lepo vest: 'Božji nam je rojen sin!" Kristjani in kasneje vsa zahodna družba smo iz Božiča naredili družinski praznik, saj se ve, da je prav rojstvo v domala vsaki družini največji in vesel praznik, ki se ga udeležujejo tudi sorodniki, znanci. Tako bi vsaj moralo biti; upam si trditi, da je tako bilo do nedavnega, do takrat, ko ni zunanji blišč Božiča postal tako nasilno prevladujoč, da skozenj več ne vidimo bistva krščanskega praznika.
Italijani imajo duhovit pregovor, ki pravi: "Si stava meglio quando si stava peggio! - Bolje nam je bilo, ko nam je bilo slabše!" Mislim, da ta resnica
žinam, ki živijo v preobilju in ne morejo razumeti, kaj jim v resnici manjka. Vesel Božič družinam, ki jim Božič pomeni drago darilo in potica. Vesel Božič staršem, katerih otroci so zavrgli vero očetov in mater. Vesel Božič otrokom, ki so se odločili za duhovniški ali redovniški poklic in so doma in v družbi u-darili ob zid nerazumevanja. Ve-
sel Božič staršem, katerih otrok se boji prihodnosti.
Blagoslovljen Božič vsem našim družinam, ker so upanja in moči, tolažbe in prero-jenja potrebni predvsem "mali" ljudje. Samo tisti, ki se zavedajo, da niso samozadostni in popolni, lahko čutijo potrebo, nostalgijo po Bogu. "Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni..." ----------DD
drži deloma tudi za Božič, ki smoga ljudje čisto drugače doživljali, ko blaginja še ni bila tako očitna in skoraj povsod prisotna, kot je danes. Hvala Bogu, danes med nami ni sko-ro nikogar, ki ne bi imel toplega doma, česar ne moremo trditi za čas pred tridesetimi leti. Vsi ali skoraj vsi štiridesetlet-niki, med katere spadam tudi sam, še dobro vemo, da se je doma takrat kurilo samo v e-nem prostoru; tisti, ki smo s kmetov doma, vemo, da je to bilo v “hiši", primorski kuhinji. Drugi vedo povedati, da je bilo to v bivalnem prostoru, ki je bil skoraj povsod vedno kuhinja ali pa kuhinja, ki je bila neposredno povezana z dnevno sobo. Danes imamo gretje, vseh vrst"centralnein vendar nas za Božič ne greje pri srcu več tako, kot nas je nekoč!
Vemo tudi, da so bili božični prazniki pred leti na prvi videz dosti revnejši, kot so danes, a po svoje dosti bogatejši. Vsakdo od nas se spominja prvih lučk in vsakoletnega sklanjanja naših očetov nad lučke, ki so se vedno pokvarile; vsako leto je bila ista zgodba, nekaterim se ta zgodba še naprej ponavlja. Mama je takrat za Božič pekla potico, če je bila letina orehov dobra, če so kokoši znesle dosti jajčk, dve, morda tudi tretjo za sorodnike; le malokdo je takrat zavijal v pekarno in slaščičarno, tudi "panettonoV' ni bilo na policah v takratnih veliko manjših trgovinah.
Ko je k naši hiši za Božič prišla v dar tablica "mandorla-ta", jo je oče razrezal vsem štirim košček. Kasneje smo se pri nas doma otroci sami naučili deliti; rekli smo, naj tablico
Avgust Černigoj, Sv. Družina, žup. cerkev v Knežaku
razreže na več manjših koščkov: za mamo, očeta, starega očeta, teto, tudi za sosednjega otroka, če je bil ravno pri nas. Tudi taka navidezna malenkost je pomagala graditi pripadnost skupnosti, družini.
Tistim otrokom, ki nam ni bila všeč potica, je mama spekla “kugluf- kuglof; če je kdo k hiši prinesel majhen zavitek dragocenega kakava, je naredila dve zmesi in praznično je zasijal na mizi v rumeno-zlati barvi in čokoladno rjavi, še danes čutim, kako slasten je bil.
Pričakovanje polnočnice! Pripravljanje jaslic na sveti večer, ko je bil Jezušček v očetovi veliki kmečki žuljavi roki majhen, tako drobcen, da se je v nji kar izgubil. Postavljanje dragocenih pastirčkov na točno določeno mesto, nabiranje mahu, krašenje božičnega drevesca, ki je bilo največkrat brin, včasih borček, a si točno vedel, kje ga je oče usekal...
Svečana zbranost na sveti večer, ko je moralo biti doma lepo, čisto in urejeno, čas za molitev in spraševanje starejših, če bomo pridni pri polnočnici. Mlajši brat, ki je omagal proti deseti uri in je ostal doma s starim očetom; spat ga je nesla mama po strmih stopnicah. Potem hoja v cerkev, ko smo se praznično počutili, se slovesno pozdravljali, sprejemali take, kot smo bili, in zbrano vstopali v temno cerkev, v kateri so svetile lučke samo pri jaslicah. Nato Gruberjeva Sveta noč, genialno preprosta pe-
sem, ki ji je mraz dodal čar posvečenosti. Po maši stiskanje rok in praznično vzdušje, doma čaj in kuhano vino, potica in "kugluf', maslen kruh, morda še pomaranča, včasih še zelo redki in zato cenjeni mandarini, tudi nagljevi žebljički so prišli vanje od ne vem kod... Vem, da današnji mandarini nimajo več tistega okusa po prešernem soncu na Siciliji, o kateri mi je pripovedoval oče, ki je bil tam dolgo vojak; vem, da današnji "man-dorlat" ne more biti tako sladek, kot je bil tedanji, in vem tudi, da danes Božič ni več tak, kot je bil nekočl ker preprosto ne more biti. Časi so se spremenili, mi z njimi tudi, naše navade tudi, Božič tudi.
Morda je danes preveč luči in blišča, da bi še vedno videli pravo Luč, ki se je rodila v Betlehemu, preveč tekanja za stvarmi, za katere zmotno mislimo, da bodo napolnile praznine v nas, tiste praznine, ki jih prinašata blagostanje in prepoln želodec, ko ni več prostora v naših domovih ne za jaslice in ne za misel na Novorojenega v Betlehemu, ko ni več prostora za skromnost in ne za tiho zrenje in čudenje pred čudežem, ki se mu pravi rojstvo, ko ni več prostora za praznik, kar Božič vsekakor je.
Ko se tako oziram nazaj, se mi toži po nečem lepem, neotipljivem in neizrekljivem. Toži se mi po Miru, ki se vsako leto znova rodi na sveti večer.
NASI ŠKOFJE SVOJIM VERNIKOM
POSLANICA UPANJA IN TOLAŽBE
GORIŠKI NADŠKOF A. V. BOMMARCO
"Pred nekaj dnevi sem se srečal z ženskami, ki so bile o-perirane na prsih (skupina AN-DOS). V voščilu sem jim rekel, da bi si nekako morali Božič izmisliti, ko ne bi obstajal.
Poskusimo pomisliti na človeštvo brez Kristusa. Na kaj bi se zreducirala zgodovina človeška brez Tebe, Kristus? Ko bi Ti ne prišel, bi ostalo razočarano upanje Očetov, lažna bi bila videnja prerokov, neplodno mesijansko pričakovanje ljudstev. Poskusimo izbrisati Kristusovo prisotnost iz umetnosti: izginili bi krščanski templji iz mest in vasi vsega sveta; izginile bi sladke mado-ne, slikarski ciklusi, svetniki, ki so navdihnili toliko umetnikov. Poskusimo izbrisati Jezusa iz src ljudi: kaj ostane? Egoizem, osebne koristi, težnja k sovraštvu, k vojni in neizmerno hlepenje po dobrotah tega sveta. Brez Tebe žalost, zapuščenost, osamljenost.
Potrebujemo Božič, da se navežemo na preteklost, predvsem pa zato, da spet zaživimo bogastvo stalnega vstopanja Kristusa v srce vsakega človeka. Potrebujemo Božič, da se znova polastimo upanja, luči in gotovosti; da bi postali manjši, ponižnejši in boljši; da
S 3. STRANI
bi objeli vse ljudi, kot bi bili bratje; da bi postali delavci za mir. Božič, čas za razmislek o velikem načrtu Boga Očeta, ki nam daruje Sina, da bi dal novo življenje človeštvu, ki je izgubilo upanje v odrešenje. Božič, koristen čas za rast v veri in za poglobitev v veselje v če-ščenju Jezusa, Marije, Jožefa, pastirjev in svetih Treh Kraljev.
vabljeni smo, da biga doživljali v ljubezni in prepuščenosti rokam Boga Očeta, ki je “svet tako ljubil, da je dal svojega edi-norojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje" (Jn 3,7 6). “Ljubiti življenje v Kristusu!": to je najbogatejše voščilo, ki ga želim podariti svoji Cerkvi za Božič in
Božični motiv (iz lanske božične razstave v Nabrežini), delo komenske šole, ki predstavlja Jožefa in Marijo pred zaprtimi vrati Betlehema. Papež kliče: "Odprite vrata Kristusu!"
Božič nas spodbuja, da bi “na stežaj odprli vrata Kristusu", da bi z Njim stopili na doslednejšo in bolj zavzeto krščansko pot.
Cez nekaj dni se bo začelo zadnje leto drugega tisočletja;
celo leto 7 999. Na osnovi naše sinode in z vnemo obnovljenih škofijskih svetov želimo začeti se spopadati v prihajajočem se letu s problemi mladih in družin, da bi jim podarili bolj intenzivno življenje v Kristusu.
Vsem bralcem Novega glasa in predvsem bolnikom naj gre živo voščilo, da bi začutili, kako se Jezus poraja v naših srcih kot brat, prijatelj, tola-žnik in Odrešenik. Presveta Marija naj nam pomaga, da bomo postali taki, kot je ona, svet kraj, v kateri je Beseda postala telo."
ŠKOFJE IZ SLOVENIJE
"Dragi bratje in sestre! Leto za letom si kristjani ob božičnem praznovanju segamo v roke s prisrčnim voščilom in željo po blagoslovu in miru med ljudmi. Ko se v teh božičnih dneh slovenski škofje obračamo na vas, tem toplim besedam dodajamo še iskreno željo, da bi nam letošnje božično praznovanje prineslo veselja, poguma in optimizma, ki ga danes vsi še kako potrebujemo. Jezus Kristus, ki ga vsemogočni in dobri Oče pošilja med nas, naj vsem, ki so mu pripravljeni odpreti vrata srca, prinese milosti in blagoslova.
Vsem duhovnikom in diakonom, redovnikom in redovnicam, vsem cerkvenim sodelavcem, bolnikom in ostarelim in vsem ljudem dobre volje doma in po svetu želimo, da bi jih v letu 7999 spremljala blaga in osrečujoča božja bližina."
GORIŠKA CERKEV ZA MIR...
Sam sem pri Italijanski škofovski konferenci posegel v prid katoliške televizije in tako je nastala SAT 2000; televizijska postaja, ki oddaja prek satelita, je danes še zelo malo videna, ker je zanjo potrebno imeti doma poseben dekoder in parabolično anteno, a je to gotovo televizija prihodnosti, ki bo imela še veliko prihodnost čez nekaj let, ko skoraj ne bomo poznali več sedanjih, klasičnih televizijskih prenosov. Želim si, da bom lahko čez nekaj let rekel pri obvestilih pri maši: "Poglejte, verniki, v sredo bo ob tej in tej uri ta in ta oddaja na katoliški televiziji, vredno jo je videti." Govorilo se bo tako o katekizmu kot o drugih verskih stvareh, o življenju. Menim, da bi morali pomagati vsem našim sredstvom javnega obveščanja.
V	teni času so v rimskem parlamentu potekale avdicije za zaščitni zakon za Slovence v Italiji. Pred nekaj leti ste škofje iz naše dežele (Trst, Gorica, Videm) objavili zanimiv in pozitiven dokument, v katerem ste podprli zakonske pobude za zakonsko
zaščito slovenske manjšine. Veljajo še
danes ta načela?
Seveda veljajo! Kar se tiče načel, velja pravilo, da se jih ne sme zamenjati! Nekaj let je že minilo od takrat, ko smo izdali ta dokument. Takrat so nas škofe vprašali za mnenje,
tokrat pa nas niso klicali, da bi povedali naše mnenje. Kar smo rekli takrat, smo potem še večkrat ponovili in smo še danes mnenja, da bi se morala manjšina zaščititi z zakonom. Čim prej bo do zaščitnega zakona prišlo, tem prej bo prišlo tudi do večjega razumevanja in premagovanja ne-potrebnih nesporazumov. Verjamem in upam, da se bodo tudi ljudje slovenske skupnosti na Goriškem, morda še bolj kot na Tržaškem, zaveda-! li, daje tak zakon potreben in nujen, daje mirno in plodno življenje z ramo ob rami potrebno. Zato si želim, da bi do sprejema zaščitnega zakona čimprej prišlo.
Približuje se tisočletnica prve pisne omembe Gorice. Mesto, ki je prvič imenovano leta 1001 v cesarskem dokumentu, se mora danes soočati z vrsto težav, med katerimi je gotovo tudi tesno sodelovanje z bližnjo Novo Gorico. Na križpotju Evrope smo. Kaj nam poveste o tem? Mislim, da smo bili prvo mesto v Evropi, ki je bilo razdeljeno ob koncu vojne. Postati moramo prvo mesto v Evropi, ki se ponovno združi, ki najde take oblike sodelovanja - te naj upoštevajo značilnosti in lastnosti vsakogar izmed nas! -, ki bodo v korist prebivalcem in mestu samemu. Gre za širše in bogatejše
I	življenje, ki ga lahko skupaj
predstavimo Evropski zvezi kot vzor dobrega medsebojnega sodelovanja in napredka; v tem smislu tudi že delata oba župana. Mesti lahko postaneta zares vzor obmejnega sodelovanja in zgled dobrih sosedskih odnosov; v tej smeri moramo delati tudi v prihodnje. Seveda bo to postalo še bolj pomembno, ko bo Slovenija stopila v Evropsko zvezo, a že danes moramo delati korake, ki nas vodijo k boljšemu sodelovanju. Ne pozabljam niti na dejstvo, da sem sam Italijan, da je moj sosed Slovenec! Nasprotno: vsakdo mora ohraniti lastno identiteto in med sabo se moramo obogatiti, skupaj rasti. Zato se zavzemam, da bi znalo več Italijanov slovenski jezik. Sam sem se žal naučil le najnujnejše, ker sem prišel sem pri šestdesetih letih, ko se je težko še kaj naučiti..., zelo težko se je pri teh letih naučiti nov jezik. Zavzemam se, da bi se pri nas otroci učili slovenski jezik; tudi zato sem določil, da se morajo goriški semeniščniki aktivno učiti slovenskega jezika. V semenišču se najprej prvo leto učijo slovenski jezik, zadnji dve leti pa hodijo za mesec dni še na prakso v Slovenijo, kjer se izpopolnjujejo v znanju slovenskega jezika. Tako se lahko medsebojno bolje spoznamo. Vem, da se ne more nikogar prisiliti, da se bo učil nekega jezika. Bilo pa bi zelo lepo in tudi koristno, ko bi na Goriškem imeli že italijanske osnovne šole, za katere bi se vedelo, da se v njih poučuje tudi slovenski jezik! Mislim, da je to nujno potrebno za dober razvoj nadaljnjih odnosov
med obema mestoma in ob meji nasploh.
Božični čas je tu, ki bi ga morala zaznamovati mir in ljubezen. Kaj želite, gospod nadškof, voščiti vernikom svoje škofije?
Želim si, da bi se vsakdo notranje poglobil in vključil v skrivnost Božiča ne samo na zunaj, ko gre skoraj vedno samo za luči, za "panettone", peneče se vino in podobne stvari. Tudi to praznično vzdušje sprejemamo, a ne gre samo za to! Poglobimo se in zavedajmo se že enkrat za vselej, da brez Jezusa Kristusa ne moremo živeti: brez Kristusa bi bil moj svet veliko revnejši, kot je. Kaj bi bilo, če se Kristus ne bi rodil, kakšen bi bil moj svet? Ko Kristus izgine iz src veliko vernikov, leti postanejo veliko revnejši, kot bi sicer bili. O tem sem spregovoril v božičnem voščilu vernikom. Božič nas spet opozarja in vedno znova nas opozarja na Kristusovo učlovečenje v vsakega izmed nas. Vsem voščim, da bi Kristus ponovno zaživel v njihovih srcih in dušah, da bi vsi začutili potrebo po tem, da Kristus zaživi v njihovem srcu, v njihovi duši. In s Kristusom v srcu naj ponesejo drugim mir, ljubezen, bratstvo in veselje!
Gospod nadškof, v imenu Novega glasa in njegovih bralcev se Vam lepo zahvaljujem za pogovor in Vam želim veliko dobrega!
SVETNIK TEDNA
21. DECEMBRA
SILVESTER CUK
PETER KANIZIJ, CERKVENI UČITELJ
Široko razgledani in v Bogu trdno zasidrani jezuitski redovnik Peter Kanizij je bil duša prenovitvenega dela na Nemškem v drugi polovici 16. stoletja. Bil je svetovalec katoliških knezov, pomočnik škofov, ustanovitelj vzgojnih zavodov in semenišč, neutrudljiv pridigar in pisatelj.
Naslov cerkvenega učitelja, ki mu ga je Cerkev priznala leta 1925, ko je bil
razglašen za svetnika, si je Peter Kanizij zaslužil predvsem s svojimi katekizmi, knjigami oziroma knjižicami, v katerih je na nevsiljiv način povzel katoliški verski nauk navadno v obliki vprašanj in odgovorov. Njegov Mali in Srednji katekizem sta bila večkrat poslovenjena; Mali po zaslugi jezuita Janeza Candeka že leta 1615.
Ta izredni apostol je bil doma na Nizozemskem, kjer se je rodil 8. maja 1521 v mestu Nimvegen. Kot študent filozofije v Kolnu je svoj priimek Kanijs polatinil v Ca-nisius. L. 1543 ga je Peter Faber sprejel v novoustanovljeno Družbo Jezusovo. Študiral je na raznih evropskih univerzah, dokler ga ni Ignacij Lojolski l. 1547 poklical v Rim, kjer je pod njegovim vodstvom opravil duhovne vaje, po njih pa mu je Ignacij za področje njegovega pastoralnega delovanja določil Nemčijo. V tisti uri se je Peter Kanizij zavedel, da je to njegova življenjska naloga. Opravil jo je tako odlično, da ga je papež Leon XIII. imenoval "drugega apostola Nemčije za sv. Bonifacijem”.
Slovel je predvsem kot izreden pridigar, ki je privlačil velikanske množice. Dejansko je pridigal za vse stanove. Pridigal je domala v vseh večjih mestih tedanje zahodne in srednje Evrope. Leta in leta je imel tedensko več pridig, ki so včasih trajale več ur. Ohranilo se je nad 12.000 velikih pol njegovih zapisanih pridig. Govoril je živo, nazorno, prepričljivo, da so ga radi poslušali tako preprosti ljudje kot izobraženci. Ogromno je pridigal, vzel pa si je tudi čas za poučevanje krščanskega nauka. Veliko je tudi spovedoval.
Na poti v Nemčijo je na univerzi v Bologni dosegel doktorski naslov in bil nato profesor bogoslovja v In-golstadtu. Od tam je šel po naročilu papeža Julija III. na Dunaj za profesorja in stolnega pridigarja, zatem je dve leti deloval v Pragi. Po letu 1556 je bil trinajst let pro-vincial gornjenemške jezuitske province in je moral veliko potovati. Ko je bil leta 1569 te službe razrešen, se je nekaj let posvetil le pridiganju v Innsbrucku in nato na bavarskem dvoru. Od leta 1580 dalje je živel v Freibur-gu v Švici, kjer je bil ustanovil kolegij; tam je pridigal in neutrudno pisal. Dopisoval si je z dvema velikima reformatorjema tedanje dobe: z milanskim nadškofom sv. Karlom Boromejskim in ženevskim škofom sv. Frančiškom Šaleškim. Zadnja leta so mu opešale moči. Tegobe bolezni je prenašal s svetniško vdanostjo. Umrl je 21. decembra 1597. Papež Pij IX. ga je leta 1864 prištel med blažene, papež Pij XI. pa leta 1925 med svetnike, obnem pa ga je tudi razglasil za cerkvenega učitelja.
GORIŠKO ŠKOFIJSKO ROMANJE V LURD Kot vsako leto bo tudi v letu 1999 združenje UNITAL-Sl priredilo romanje v Lurd z vlakom, in sicer od 19. do 25. julija 1999.
Vpisovanje se bo začelo meseca aprila. Kdor pa bi želel že prej kako pojasnilo glede romanja, se lahko obrne na naslov: dr. Fran Močnik, ulica Don Bosco 66, tel. 0481 530341.
ČETRTEK
17. DECEMBRA'
1998
POTOVANJE V SVETO DEŽELO: OPOZORILO!
Obveščamo vse, ki so se prijavili na romanje v Sv. deželo, da je prišlo do spremembe datuma odhoda. Namesto napovedanega odhoda v četrtek, 11. februarja, bo odhod v petek, 12. februarja, vrnitev pa v petek, 19. februarja. Naprošamo prijavljene, ki želijo skupinski potni list in še niso prinesli kopije osebne izkaznice, naj to čimprej uredijo.
ČETRTEK 1 7. DECEMBRA 1998
B|zgovorim besedo kruh in v ustih začutim njegov okus. Enozložnica zveni hrustljavo, mehko in trdo obenem: kot slasten grižljaj se mi zakotali po grlu in prikliče v spomin podobe zdajšnjih in nekdanjih dni.
Spomnim se Kosmačeve pripovedi o beraču, ki seje preživljal z nabiranjem starega železa in je prosjačil kruha pri vaških gospodinjah. Pa je tudi od samega kruha umrl, saj - kot modrujejo na vasi - tudi kruh ni vse. Človek je potreben ljubezni, pozornosti, tople besede, berač Okouinokou pa je živel sam, odtujen, brez družine. Koliko novodobnih Okouinokou se danes pretaka po skrivnih poteh z Vzhoda v naše kraje, na Zahod, kamor jih zvabljajo lažne novice o deželah, kjer se cedita mleko in med? Pa včasih zanje ni ne kruha ne ljubezni.
DAJ NAM DANES NAŠ VSAKDANJI KRUH...
Hodili sta ob glavni cesti od Fernetičev proti Opčinam, oviti v sivino dolgih oblek in lenega decembrskega dne, z zastrtim obrazom. Opazila sem ju med vožnjo in pomislila, da gre za prebežnici, ki tavata izgubljeni v neznanem svetu pričakovanj. Zasmilili sta se mi in pozabila sem nanju. Naslednjega dne sta se spet pojavili v mojem življenju, ko sem hitela nakupovat v openske trgovine. Videla sem ju: negibni sohi dveh obupanih bitij, ki vdano sedita na mrzlih tleh pred samopo-
KRUH
MAJDA ARTAČ STURMAN
strežbo. Pogled in misel. Zdrznila sem se. Pomislila. Spet pogledala. Pogled kot blisk, z občutkom krivde.
Hitim mimo njiju. Kot ostali, po nakupih, po mleko, po kruh, po časopis. Srečujem znane in neznane openske, sežanske in tržaške obraze, ozrem se nazaj, ali sta še tam. Spet bežen pogled, z občutkom sramu in nemoči. Čutim, da se nihče ne ustavi, nihče nima časa zanju. Češ, kaj pa sta prišli iskat sem? Mar naj bi bili ostali doma, tam v Albaniji ali na Kosovu ali pa na trpeči kurdski zemlji! Pravzaprav ne vem, odkod prihajata, toda čutim njuno dostojanstvo.
In jaz, in ti, in mi vsi? Hitimo in se delamo, da ne vidimo. Ko me tako prebadajo kot nož o-stre misli, se odločim, da se vrnem nazaj. Medtem je pred trgovino ostala samo mlajša ženska. Sežem v torbo po svež kos kruha in ji ga ponudim. V trenutku se iz trgovine vrne starejša ženska. Sežem v torbo po drug kos kruha in ji ga ponudim. Z brezizraznih ustnic se utrne nasmeh. Zjokala bi se od sramu in nemoči, saj ne bom nikoli vedela, ali sta bili veseli kruha ali moje pozornosti.
Vesel Božič in srečno ter uspeha polno novo leto z željo, da bi Slovenci v Italiji zaživeli v večji slogi, enakopravnosti in miru. SLOVENSKA SKUPNOST
Celotni manjšinski javnosti želimo vesel Božič, srečno novo leto 1999 in čimveč vsestranskega medsebojnega sodelovanja, s katerim se bomo na najlepši način približali novemu tisočletju.
SVET SLOVENSKIH ORGANIZACIJ
ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE želi včlanjenim društvom, pevskim zborom in organizacijam kakor tudi vsem, ki njeno delo podpirajo in spremljajo, duhovno bogat praznik Gospodovega rojstva in božji blagoslov v novem letu 1999.
BITI DOBER KOT KRUH
Dokler nisem sama spekla kruha doma, da seje po hiši in stopnišču širil nepopisno vabljiv vonj po kvašenem testu, nisem utegnila dodobra razumeti in podoživljati občutkov, ki sojih v zvezi s kruhom mojstrsko izrazili nekateri slovenski pripovedniki. In ko sta moja tedaj še majhna otroka, zrasla v dobi merendin, čokolad in bonbonov, s posebnim navdušenjem čakala moj prvi kruh, sem vnovič pomislila na lačne otroke, ki so v Cankarjevi črtici Sveto obhajilo s praznimi želodčki čakali na mater, da jim prinese kruha. Pisatelj jih je predstavil, kako so v otroški naivnosti krivili mater za zamudo in ji očitali, da se je zaklepetala. Cankar pa je s simbolično podobo kruha poveličal obrednost materinskega žrtvovanja in razdajanja.
Sveže pečeni domači kruh je boljši od vsake slaščice, tako gre v slast. Ko umesim kruh s kumino, pršutom ali oljkami, je pri nas veselo in prijetno. Radi ga jemo tudi čez nekaj dni, ko je skorja že trda, saj je domači
kruh vsak dan boljši, še najboljši, ko ga zmanjka.
Malokje se pravzaprav peče tako okusen kruh, kot se peče doma. Pa ne samo pri nas. Poznam precej mlajših in starejših gospodinj, ki rade pečejo kruh. Moji dragi znanki je oče mizar izdelal celo mentrgo, v katero daje vzhajat kvašeno testo.
Kaj pa potrebuje gospodinja za peko kruha? Moko, vodo, sol in seveda kvas, pa toplo kuhinjo, veliko časa in miru. Pravzaprav potrebuješ prosto popoldne, najmanj tri ure, če hočeš, da ti peka uspe. Pa seveda brez ljubezni ne gre. In bo okusen, enkraten, prijetno dišeč kruh na mizi.
NAJ ČLOVEK POL SVETA OBTECE, NAJBOLJŠI KRUH DOMA SE PEČE.
Najboljše pečen kruh seveda prihaja iz krušne peči, ki pa jo danes premorejo le redka gospodinjstva. V slovenskih kuharskih knjigah je peki kruha in potic odmerjena posebna pozornost. Mislim, dajesloven-ski narod še posebej navezan na kulturo kruha. V tržaških pekarnah je danes sicer na voljo
raznovrsten kruh, toda raje si privoščim kruh, ki ga kupujem v Sežani ali drugje v Sloveniji. Pri nas doma mu pravimo slovenski kruh. Lahko izbiram ne samo med rogljiči, žemljami, bigami, pletenkami, pogačami, hlebi in hlebčki, štrucami in štručkami, ampak belim, polbelim, ajdovim, rženim, ovsenim, koruznim, sojinim, polnozrnatim in mešanim kruhom z raznimi dodatki in raznovrstnih oblik. Ko tako izbiram kruh, čutim nekakšno vez s prvobitno kulturo kruha kot izraz hvaležnosti naravi, ki dolga stoletja daruje delavnim kmetom klasje rodovitnih žit. In kaj reči o sladkem kruhu, o šarklju, o orehovi potici? Gre za pravo umetnost, ki jo ob največjih praznikih skoraj obredno obnavljajo skrbne slovenske gospodinje. Ne morem si predstavljati Božiča brez potice. V domačem kruhu in orehovi, mandljevi ali medeni potici, ki jo postavljamo na praznično mizo, se vsakič znova prekvašata čar slovenske tradicije in ljubezen delavnih rok.
BOŽIC V DACHAUU LETA 1944
Črtico Božič v Dachauu je napisal vipavski rojak g. Rafael Premrl, pokojni duhovnik, profesor in narodni delavec.
Zaradi političnega delovanja je prebil dve leti v Dachauu.
"Kartoffelkommando, an-treten!" Da bi te vrag! Pa ravno sedaj, pred božičem, in še v tem vremenu! A ne pomaga nič. Zunaj na polju je začel po jamah gniti krompir in mi “krompir-jevci" ga moramo iti prebirat: dobrega za SS, slabega za nas. Tresemo se v ušivih capah in lačni smo kot volkovi. Mi, smetišče velikega nemškega rajha, smo zadeli terno: rechtlos, vvehrlos, ehrlos: brezpravni, brez obrambe, brez časti! To je usoda nižje pasme, ki se je drznila upreti hlapčevanju. Poginejo naj, garjavi psi, kreteni! V peterostopih nas maršira nekaj stotin proti glavni straži, kjer nas preštejejo. "Mutzen ab!" Vsi se strumno odkrijemo pred zariplim nacistom, kakšnim bivšim mesarskim pomočnikom, kipa je zaradi svoje žlahtne nemške krvi neizmerno vzvišen nad to golaznijo farjev, profesorjev in inženirjev iz pol Evrope. Tu nas obkolijo stražniki z lobanjo na kapi in policijski psi, ki jih pokrivajo plaščki z uvezenim SS. Mimo skladišč, delavnic in vojašnic marši ramo skozi zunanja vrata, nad katerimi visi črna zastava, na polje.
Kako pusta pokrajina! V ledeniški dobi se je stvorila planjava, pokrita z gruščem in močvirji, kjer so se nekdaj bodli turi in bizoni. Če bi se imela Darvvi-nova teorija kdaj izkazati za pravilno, bi trdil, da so tile germanski plemenjaki neposredni potomci onih divjih govedi. Iz Bavarske je prišla naša nesreča: malo bolj proti severu je Frei-sing in še dalje Bamberg, odkoder so prihajala k nam kukavičja jajca, da smo izgubili dve tretjini naše zemlje. Na otoku Chiemskega jezera je že pred tisoč leti sv. Metod okušal nemško internacijo in za njim slovenski knežji talci. Pod seboj vidim Monakovo, Hitlerjev Je-
ruzalem, srce bodočega tisočletnega carstva. To se nam smeje srce, kadar vidimo in slišimo, kako ga zavezniške bombe rušijo v prah in pepel! V mokrem snegu so cokle kmalu polne vode in roke postanejo pri delu trde. In še misel na božič! Ga li bomo še kdaj doživeli v svobodi?
Tamle doli ob taborišču stoji gozdič temnih smrek in med njimi se iz dimnika vleče žolt, zoprn dim: krematorij. Edino skozi ta dimnik pelje pot v svobodo. Pod temi jelkami nas čaka fuhrerjeva božičnica: plinske celice, lični zabojčki prvovrstnega kostnega gnojila za cvetice, strelišče... Nemška jelka je simbol najsvetejšega na zemlji: nemške zemlje in krvi, lepi izgledi. Sicer pa nimam časa, da bi se vdajal takim mrkim mislim, kajti skrbeti moram, da organiziram (kot se po lagersko pravi glagolu nakrasti) nekaj, da me ne bo že za praznike od lakote konec. Oblekel sem še ene široke hlače in sedaj bašem vanje za srajco krompirje, dočim me tovariši skrbno krijejo in prevezujejo. Tudi rokavi so ga že polni in trebuha bi se niti Trebušnik ne smel sramovati. Moj Bog, kako bom le prišel mimo kontrole, ko pa so mi noge kot stope in se komaj gibljem! Gorje mi, če me zasačijo! Na misel mi pride, kako se je Odisej z zvijačo rešil iz Polifemove votline. Bo, kar bo! Postavim se sredi čete in dva tovariša me krepko primeta od vsake strani pod pazduho: saj ni nič nenavadnega, da kdo pri delu obnemore. Ko se bližamo straži, pobesim glavo in srce mi burno tolče ob mrzle krompirje, ko se opotekam skozi vrata. Hura, sem že mimo! V baraki me sprejmejo po ceremonialu rimskih triumfatorjev; grdobe bi me najraje kar celega potisnile v ponev. Vlačijo me sem ter tja, dokler naposled ne telebnem na tla in tam obležim - kot vreča krompirja!
Sicer pa, eno stvar moram priznati: na božični večer so se kar nekam porazgubili in nas pustili, da božičujemo, kot vemo in znamo. Ne na delo in ce-
lo	na apel nam ni treba, edino straže na stolpih so ostale kot
prej. Da, celo visoki komisiji za pregled uši se nam ni treba predstaviti! Tu in tam se pojavijo smrečice, ovešene s srebrnim papirjem, pometanim iz zrakoplovov Vsepovsod veselo vrvenje in pripravljanje drevesca. V sobi je nepopisna gneča, saj se nas namesto predvidenih petdeset drenja v njej okrog tristo-petdeset. Velika moja skrb je, da se prerijem do peči in počakam, da onih deset, ki so zapisani pred menoj, konča s kuhanjem. Nato klečim ves čadast pri ognju, medtem ko mi stopajo po hrbtu, in kurim z lepenko, piham, mešam svoj krompir, pa ker nimam pokri-vače, postaja godlja vedno bolj sajasta, nato zabelim z margarino, posujem s soljo in papriko
-	in božični obed je gotov! Presrečni povabljenci ugotavljajo, da jim še nikdar ni kaj bolj dišalo, kot ta božanska jed. Nemalo sem bil ponosen na takšno priznanje. Po obedu še cigareta lastnega pridelka! Dolgi Tone, kapo ugledne gnojne komande, je pridelal lasten tobak; zmešan z mahorko te kot z omelom praska po sapniku. Užitek pa tak! Skrbno spravim čik, podlago svojega bogastva. Če bi našel na tleh cekin in ciga-leto, bi planil na cigareto. Čemu mi bo cekin?
Zdaj, ko je duša spet privezana, se ozrem po sobi. Kerni družine, je vse zbrano po narodnostih. In glej presenečenje! Poljski "kšonžf, duhovniki, so od svojih revnih paketov zbrali božično darilce za nas, ki smo brez njih, in nas prosijo, naj o-prostimo, ker je tako malo! Oh, ko bi se tudi Francozi, ki toliko študirajo socialno vprašanje, domislili kdaj kaj podobnega! Pridušam se, da ne bomo nikdar več dali niti lire za Rdeči križ, ki nas je čisto pozabil. Sicer pa je večkrat tudi dobri “ta-tiček" Beran stisnil komu kakšen češki "povidt' v roko. Danes si najbrže želi nazaj v lager.
Iz nemškega kota se sliši "Stille Nacht, heilige Nacht' in vsi nadaljujemo ganjeni, vsak v svojem jeziku. Ubogi nemški tovariši! Svojci so jih zavrgli, naši jih postrani gledajo, zlasti Francozi, in vendar so večinoma plemenite duše, nekateri že
po deset let v tem peklu. Zajetni Holandci z velikimi pripravami zapojo enoglasno nekaj svojih: niso pevci! Vse kaj drugega so čudovite francoske melodije, zlasti vriskajoči "No-ef. Najhujši francoski narodnjaki so Alzačani in Lotrinžani, ki so pravzaprav Nemci, čeprav bi le v skrajni sili spregovorili nemško! Zdaj se oglasi mogočen češki zbor, nato dvigne naša dvajseterica živahno: ''Glej, zvezdice božje". Sicer navadno cmeravi Lahi navdušijo s svojo: “Tu vieni dalle stelle", in tudi Grki žanjejo priznanje. Toda višek vsega so nenadkriljive poljske božične pesmi, lepših res še nisem slišal. Naš ponos, osemdesetletni litvanski duhovnik, kije bogve kako ušel plinski celici, se oglasi k besedi in nam zatrdi, da bomo naslednji božič že vsi doma. Veselje priki-pi do vrhunca, bratstvo med nami in med narodi nam dviga srce. Mir ljudem na zemlji, ki so blage volje!
Droben zvonček nas vabi v kapelo k polnočnici. S težavo se zrinemo vanjo, drugi gledajo pri oknih. Šmenta, le kje so organizirali sveče, paramente in vso parado? Prava slovesna škofova maša ob zboru in orkestru, celo pristno kadilo, pa saj to je skoraj neverjetno! Mon-štranca je resda lesena, škofov prstan bakren, križ iz pločevine in tudi sicer marsikaj iz papirja, a to nas ne moti najmanj. Pred Bogom je potrjeno naše človeško dostojanstvo in Kristus je naš brat!
Zjutraj spim, dokler se mi hoče, nato grem po sosednjih blokih na obisk prijateljev in znancev, in popoldne zavijem v kopalnico na koncert. Večkrat sem tu gol prezebal celo noč in čakal, da so mi razušili obleko, pa je bila potem navadno še bolj živa kot poprej. Danes kar pozabim, da sem številka v zebri: zdi se mi, da sem sam svoj gospod, ki sem prišel v “klaku in fraku" k umetniškemu koncertu. Edino dom pogrešam, no, če bi ne bilo hujše nesreče...
Spomin odeva trdo, neizprosno resničnost v milejšo luč. Večkrat mislim na vas, tovariši! Kako je zdaj z vami? Srečen vam božič!
FOTO BUMBACA
Z NEDELJSKE SLOVESNOSTI V RUPI
UMETNOSTNI POMEN CERKVE V RUPI IN KRIŽEV POT ANDREJA KOSIČA
MARKO VUK
VLADIMIR KOS
NAJ UJČKAM TE
Nikdar ne bom o Tebi nehal peti.
Enačbo pesmi našlo je srce: z Besedo nekaj lepega objeti. Naj vzamem, Dete Božje,
Te v roke.
Naj ujčkam Te, naj ujčkam Te v nasmešek! Počasi mrzle ure v zor teko, in zmeraj znova Jožef ogenj
kreše,
Marija jaslicam rahlja seno.
Naj ujčkam Te, naj ujčkam
Te v ljubezen! Za nas in zame si prišlo živet, da vzameš z naših duš nekoč bolezen, ki vse spreminja v nebožični svet...
In spet Te bom položil v zibke slamo:
spokojno spi - pred begom v tuji kraj!
S Teboj in z Jožefom in Tvojo mamo
bom šel na pot. Kjer Ti si, tam je raj.
BRUNA PERTOT
NE BOJTE SE
"Ne bojte se", poje nam stvarstvo, nocoj nas vas nič, nič več ne teži, odkar obiskal jo je angel,
Marija nam Jezusa nosi,
Marija za vse skrbi.
Če ni dobrote, ljubezni, naj več ne boli, prinesla bo oboje Marija z nebes nam na zemljo,
Marija ima svoje
skrivnosti,
je polna Njegovih
navdihov,
pozna vse nevidne
poti.
Vse, kar je bilo in kar ima priti, kar Bog je spočel v presveti Trojici, je dal v naročje Mariji Devici.
In dvignemo oči proti nebu in nič nas, nič več ne teži:
Marija nam Jezusa nosi,
Marija za nas skrbi.
slovesnostjo se v Rupi zaključuje obnova župnijske cerkve sv. Marka, ki je do leta 1947 bila podružnica starodavne župnije Miren. Mirenska župnija je lansko leto obhajala 750-letnico prve omembe, saj o njej govori pisani dokument že leta 1247, še prej, okoli leta 1240, pa sev urbarju prvič omenja kraj Rupa, in sicer v obliki Rup.
Cerkev sv. Marka je manjša, vtlori-su preprosta stavba, sestavljena iz pravokotne ladje in ožjega, triosminsko zaključenega prezbiterija, tradicionalno obrnjenega proti vzhodu. Poškodbe v prvi svetovni vojni so povzročile, da so se izvirne stilne prvine izgubile, kljub temu pa lahko izvor sedanje stavbe dokaj zanesljivo postavimo na prehod iz 15. v 16. stoletje; zelo sorodna rupenski je podružnična cerkev sv. Katarine na Peči. Iz teh časov se je v Rupi ohranil kamnit, šilasto zaključen glavni cerkveni portal, ostrešje ladje je v skladu s sredozemsko tradicijo odprto s poslikanimi planetarni, obokan je le prezbiterij, ki pa je izgubil prvotna gotska rebra in sklepnike. Precejšnjo starost izkazuje tudi čokat zvonik, postavljen desno ob glavni fasadi, ki je v višini prvega nadstropja in tik pod linami za zvonove opasan s kamnitim polkrožno profiliranim vencem.
Do začetka tega desetletja seje sicer lepa notranjščina rupenske cerkve sv. Marka obiskovalcu kazala kot prijetna in topla, a razen glavnega oltarja ni imela umetniško vredne opreme. Leta 1992 je cerkev dobila tri nova ban/na okna, nastala po zamisli ru-penskega rojaka Andreja Kosiča, istega leta je bil v prezbiteriju postavljen tudi nov lesen in pobarvan kip sv. Marka, izdelek podobarske delavnice Conrad Moroder iz kraja Ortisei v Val Gardena. Omenjeni kip seje pridružil
Iskreno zavzemanje za človekove pravice je ena najveijih dragocenosti, kar j ih premoremo. Ni slučajno, da je izjava Organizacije združenih narodov nastala v letih po drugi vojni, v kateri je pomrlo ali bilo pobitih nekaj desetin milijonov ljudi. Človeštvo, zgroženo zaradi dela lastnih rok, je pričelo torej resno razmišljati, kako bi preprečilo katastrofe zla in si zagotovilo smiselno prihodnost. Dandanes v razvitem delu človeštva do uničujočih vojn ne prihaja več, kar daje veliko upanje za mirnejše razmere na vseh delih zemeljske oble. Izjava o človekovih pravicah torej ni le črka na papirju, ampak smo jo že sposobni udejanjiti. To pa ni majhna stvar, če se spomnimo njenih bistvenih opredelitev: vsi ljudje se rodijo svobodni in enakovredni, z enakim dostojanstvom, vsi imajo pravico do svobode mišljenja, izražanja, vere, političnega delovanja, do dela, vsi so enaki pred zakonom in to ne
trem umetniško manj pomembnim, serijsko izdelanim kipom Brezmadežne na glavnem pročelju, Marijinega Srca na levi strani slavoločne stene in sv. Jožefa z Jezuščkom na nasprotni desni strani iste stene. Od premične opreme omenjam še novejšega Križanega na levi steni prezbiterija, verjetno iz predvojne dobe, in serijsko barvno podobo sv. Lucije, nastalo po neki nazarenski predlogi, postavljeno na ograjo pevskega kora. Ob nedavni obnovi je bil ponovno poslikan pomenljiv napis tik nad slavoločno odprtino, ki se glasi: “Moja hiša je hiša molitve1'. Nad napisom je naslikan enakokraki križ z monogramom IHS. Na sredini banjastega oboka prezbiterija je naslikana preprosta podoba Sv. Duha v obliki goloba.
Rojak iz Rupe Andrej Kosič, avtor Križevega pota, je predlagal tudi delno preureditev prezbiterija v skladu s sedanjimi liturgičnimi predpisi. Stari daritveni oltarje ostal nedotaknjen, od njegovih sestavnih delov pa posebej opozarjam na kamnoseško lepo oblikovan tabernakelj, sicer pa oltar združuje novoromanske in novogot-ske prvine. V prezbiteriju, pod slavolokom, je sedaj postavljen nov daritveni oltar proti ljudstvu, ki sta ga zasnovala goriški arhitekt Livio Riavis in slikar Andrej Kosič. V lahkotnih, elegantnih oblikah, ki temeljijo v sodobnem oblikovanju, združuje les in kovino, podobno je zasnovan tudi am-bon (bralni pult). Na prednjo stranico oltarne mize je Andrej Kosič skladno z arhitektonsko zasnovo postavil u-metno osvetljen vitraž z evharističnimi simboli (na sliki). Osnovo tvori oblika križa s kelihom in hostijo v zgornjem delu, prikazano je tudi grozdje, prav tako evharistični simbol, ob vznožju križa se zvršča božje ljudstvo. V podobni tehniki je izdelan tudi lik Sv. Duha v podobi goloba na spodnji strani naslona za knjigo na ambonu. V prezbiterij je bil postavljen tudi krstni kamen s starim kamnitim podpornim stebrom, kije prej stal pod korom.
glede na raso, spol, jezik, vero, rojstvo, politične ideje in tako dalje.
Veličina izjave o človekovih pravicah je nedvomno t/ upoštevanju vsakega posameznika in njegove svobode. Ta svoboda ima le eno omejitev: konča se namreč tam, kjer se pričenja svoboda drugega človeka, svoboda bližnjega. Izjava o človekovih pravicah je čisto nasprotje ideologij in totalitarizmov, znotraj katerih je bil posameznik le drugim enaka opeka v stavbi višje ideje. Kot je znano, so tovrstne višje ideje vedno porodile nestrpnost, nasilje in milijone žrtev. V tej točki se seveda postavlja vprašanje, zakaj je toliko ljudi v pričetku pripravljenih podpreti t. i. višje družbene ideje. Verjetno zaradi želje po jasnem skupnem smislu in hitrem preoblikovanju sveta. Le tako si lahko razlagamo tragiko človeka, kije bil ali je še vedno pripravljen spremeniti v svetinjo na primer idejo, državo, narod in vero na način, da v njihovem imenu uveljavlja nadvladovanje nad drugimi in drugačnimi ljudmi in jih po potrebi celo dobesed-
Od letošnjega leta dalje pa obnovljeno notranjščino cerkve pomembno bogati nov Križev pot Andreja Kosiča, ki ga je slikar želel pokloniti rojstni vasi. V slogovnem pogledu umetnik pri teh slikah ni utiral pretirano modernih poti, tudi ikonografsko se je naslonil na tradicionalne zasnove, zlasti na popularen Križev pot avstrijskega slikarja Josefa Fuhricha iz 19. stoletja. Kosič si je kot tehniko izbral olje na platno, posamične postaje, 14 po številu, pa je postavil v umetniško oblikovane lesene okvire z rimskimi številkami in slovenskimi napisi. Slikar Kosič je znan zlasti kot krajinar, tu pa se je spoprijel s figuralno kompozicijo in eno od najodličnejših nalog krščanske umetnosti. Pri tej umetnostni nalogi, če jo gledamo z zgodovinskega vidika, prevladuje pripoveden, realistično zasnovan pristop, taka je tudi Kosičeva izvedba. Tukajšnji Križev pot je v barvnem pogledu zadržan in umirjeno | skladen, okolje dogajanja je pri postajah le nakazano, oblačila nastopajočih oseb tradicionalna. Očitna je ljudskost v Kosičevem pristopu, izvirajoča iz slovenskega izročila, odnosi med osebami so psihološko prepričljivi s tragičnim poudarkom in tudi duhovno vzvišeni, kar je za religiozno snov še posebej primemo. Rahlo ekspresivna stilizacija naslikanih figur pa nas od daleč morda spominja na nekatere poskuse modernih primorskih ustvarjalcev tega stoletja, npr. Avgusta Černigoja, ki se je v svojem izredno obsežnem opusu spoprijel tudi z versko tematiko. Andrej Kosič je skratka v Križev pot v Rupi položil vse svoje slikarsko znanje in ljubezen do rojstnega kraja.
Ob koncu tega posega čestitam slikarju, g. župniku in domačinom za obnovljeno in umetnostno obogateno cerkev; pomembne umetnine je v tem letu pridobila tudi sosednja podružnica sv. Katarine na Peči. Vse to dokazuje, da ljudje tu ob Vipavi cenijo svoje božje hrame, kijih bodo tako v dostojni preobleki predali bodočim rodovom.
no odstrani in pokonča. Moramo pač biti previdni: verjetno se lahko v vsakem času najbolj zle zamisli odenejo v plašč prečudovitih besed, ki v resnici zakrivajo sebične in nasilne cilje.
Za razviti svet ima izjava o človekovih pravicah še dodatno obvezo. Vsak človek ima sicer pravico do svobode, vendar pa tudi do preživetja in hrane, do obrambe pred bolezenskimi iztrebljanji, kar vse se dogaja v nerazvitem svetu. In medtem ko se v razvitem svetu vse preveč zapiramo vase s svojimi stiskami, se obremenjujemo z medsebojnim tekmovanjem in na svojih ramenih vse močneje čutimo težo vse bolj uničujoče naglice vsakodnevnih obveznosti, v nerazvitem svetu milijoni životarijo v bedi ali celo umirajo od lakote in bolezni. Je naša skupna rešitev v reševanju vseh teh milijonov ljudi v bedi in brez pomoči? Človekova logika na to vprašanje le s težavo odgovarja pritrdilno, božja logika pa mu pritrjuje že s tem, ko takšno vprašanje i/se glasneje zastavlja.
IZJAVA (»ČLOVEKOVIH PRAVICAH JE KLJUČ ZA SVET PRIHODNOSTI
JANEZ POVŠE
KNJIŽNI DAR 1999
LETOŠNJI
KOLEPAR
GORIŠKE
MOHORJEVE
DRUŽBE
Koledar GMD za leto 1999 na 300 straneh objavlja mnogo pestrega in zanimivega gradiva, ki ga je uredil dr. Jože Markuža. Preko 70 člankov je porazdelil v deset sklopov. V bistvu pa jih lahko razdelimo v dve skupini: na priložnostne, to je take, ki so vezani na pravkar preteklo leto, in na članke, ki so že prave študije ali raziskave. Objavljenih je tudi deset pesmi Jožeta Aleksija Markuže in Vladimirja Kosa.
Za koledarski del je slikar Edi Žerjal prispeval dvanajst motivno simboličnih in povednih barvnih grafik; za opremo je poskrbel Igor Devetak.
V	kratkem zapisu seveda ni mogoče podrobno opisati niti omeniti vseh sestavkov, naj omenim pa nekatere, ki se mi zdijo pomembnejši. Tako je v sklop verskega dogajanja Angel Kosmač prispeval študijo o prisotnosti sv. Cirila in Metoda na Primorskem, v katerem je predstavljena tudi problematika glagolskih rokopisov, urbarjev in knjig ter glagolskih napisov, ki jih lahko še danes vidimo na nekaterih cerkvah na Primorskem. Med obletnicami in jubileji je zapis o Virgilu Šče-ku, čigar pol stoletja smrti smo se spomnili letos. Med pričevanji so zabeležene življenjske poti nekaterih manj znanih, a pomembnih ljudi. Tako Branko Marušič piše o tolminskem rojaku dr. Petru Laharnarju, Lojzka Bratuž pa o Petru Kupeljniku v luči zgodovinskih virov. Nada Pertot objavlja nekaj nedavno odkrite korespondence s Srečkom Kosovelom. Zanimiva sta tudi zapisa o težavah, ki sta jih imela z oblastmi zaradi uporabe slovenščine pri bogoslužju slovenski tržaški škof Andrej Šterk in kaplan Rajmund Logar: prvega je prispeval Zorko Harej, drugega pa Peter Rustja. Alojz Tul je prispeval zelo pregleden sestavek o zgodovini Primorske ob priložnosti 50-letnice njene priključitve k matični državi. Multikulturnost in identiteta je gotovo zelo aktualna tema, na katero lahko gledamo na zelo različne načine, svoje poglede je obrazložil Peter Černič. Ravno tako aktualna je še vedno tematika Srenj kot skupne latnine vaščanov. To zapleteno problematiko pojasnjuje Marko Legiša.
Martin Jevnikar in še nekateri drugi avtorji so prispevali celo serijo življenjepisov letošnjih jubilantov ali preminulih osebnosti. Obsežen pregled kulturne dejavnosti sta prispevala Damjan Paulin za Goriško in Nadja Ron-celli za Tržaško. Med zgodbami življenja najdemo še zapis devinskega župnika Gianninija, Franca Koritnika ter Ivana Artača.
Ta zapis gotovo ni popolen in v prikazu noče vsebine ocenjevati, naj bo le vabilo k branju, ki je lahko duhovna hrana za vse leto. Ob koncu še želja, ki jo hočem s tem zapisom posredovati GMD. Čas hitro beži in sprotne zapise iz dnevnega in periodičnega tiska hitro vržemo v koš. Zbornik, kot je koledar GMD, vsaj nekatere dogodke in osebnosti reši hitre pozabe. V vseh koledarjih pa je toliko zanimivega gradiva, da bi bila gotovo zelo dobrodošla objava bibliografije vseh doslej objavljenih letnikov. Zavedam se, da je to zelo zamudno delo, ki pa v obdobju računalnikov morda le najde kako potrpežljivo in požrtvovalno dušo. Ta ideja ni originalna, niti ni moja. Realiziral jo je Planinski vestnik - in mogoče še katera revija ali zbornik - za več desetletij svojih mesečnih zvezkov.
RAFKO DOLHAR
7
ČETRTEK 1 7. DECEMBRA 1 998
KULTURA
8
CELSO MAC OR IN SLOVENSKA
STVARNOST
ČETRTEK 7. DECEMBRA 1998
ANDREJ BRATUŽ
Pisali smo že o liku pokojnega gori-škega furlanskega pesnika in kulturnega delavca Celsa Macorja, ki nas je prerano zapustil. Omenili smo že nekatere glavne poteze njegovega bogatega dela v naši sredi. V teh vrsticah pa bi rad podal nekaj osebnih spominov nanj. Ti segajo v glavnem v obdobje, ko sem bil kot občinski svetovalec in nato odbornik v Gorici.
Pokojnik je bil dolga leta vodja tiskovnega urada goriške občine. Delo, ki je bilo prav nalašč zanj. Poleg uradnih komunikejev občinske uprave in župana je namreč Macor imel celo vrsto drugih obveznosti in naloge širšega - rekli bi lahko kulturno-upravne-ga značaja. V njegovem uradu smo lahko vedno srečevali znane goriške kulturnike bolj kot politike.
AESONTIUS,
DRAGOCENA
KNJIGA
V	petek, 11. t.m., so v goriškem Fogarjevem avditoriju ob zelo številni publiki predstavili izredno lepo knjigo Aesontius, ki jo je pred nedavnim napisal preminuli goriški pesnik in pisatelj Celso Macor. Aesontius, knjiga
o	Soči, je zadnje pisateljevo še ne objavljeno delo. Temu pisanju se je avtor posvečal že od mladosti dalje, saj so ga vedno zanimali in privlačevali naši ljudje, naravne lepote in obenem tragična zgodovinska dogajanja. "Lepa je obsoška zemlja. Stvarnik je hotel, naj bo simfonija njegovi dobroti, njegovi moči. Beli skalnati gradovi Julijcev, namenjeni orlom, gamsom in pesnikom, se... polagoma spuščajo vse niže, pridružijo se plesu gričevja, kraški trpkosti, rodovitnosti ravnin... A čudovitejši od pokrajine je tajinstveni načrt, po katerem so majhne etnije postavljene v sobivanje pod istim soncem, ob isti poživljajoči reki: Italijani in Slovenci, Nemci, Furlani in Bizjaki in starodavni obmorski Veneti. Ljubezen in sožitje, včasih spopad, nasilje..." O knjigi, ki šteje nad 230 strani in se odlikuje po čudovitih fotografijah, bi se dalo veliko povedati, iz nje lahko črpaš podatke in misli o pradavnem izvoru Soče in sosednjih gora, o krajih, o vsem, kar so naši ljudje o Soči razmišljali in pisali, med temi seveda ne manjkajo Simon Gregorčič, Julius Ku-gy, Joža Lovrenčič, France Bevk, Vit-torio Locchi, Alojzij Res, Ljubka Šorli, Biagio Marin itd. To je reka, ki povezuje in združuje ljudi različne narodnosti v želji po miru in prijateljstvu. Pogosto se Macor vrača v tragično dobo 1. svetovne vojne in razmišlja o nedolžnih žrtvah, trpkem in mučeni-škem življenju vojakov in prebivalcev, ko so prelivali kri Slovenci, Italijani, Furlani, Madžari, Čehi itd. "Umirali so ljudje, pa tudi vasi in njive." Za nas in bodoče rodove mora biti Soča simbol sožitja in prijateljstva med narodi.
Knjigo so izdali ob 80-letnici konca tiste nečloveške vojne. Na predstavitvi je prvi spregovoril Ubaldo A-gati, nato Rudi Vittori v imenu založbe; časnikar Paolo Rumiz je podal bogato vsebino knjige. Med drugimi so nastopili še Silvester Gabršček v imenu ministrstva za kulturo RS, nadškof A. V. Bommarco, nekdanji sen. M. Martina, Erich Lindner iz Koroške, prof. Lojzka Bratuž itd.
 ............—	i;pd
Sam je sicer vedno - že po svoji službeni dolžnosti - sledil političnemu dogajanju v mestu in celotni goriški pokrajini, pa tudi v deželnem merilu. Zelo dobri so bili njegovi uvodniki in drugi članki s to tematiko v goriškem italijanskem škofijskem tedniku Voce Isontina, katerega je bil dolga leta pod-urednik.
V	sedemdesetih in osemdesetih letih sem večkrat nastopal tudi kot predavatelj na Mittelevropskih kulturnih srečanjih, zlasti onih za glasbo ali pa sam pojem Mittelevrope. Tistega s filozofsko tematiko pa sem drugače "pospremil". Prav takrat meje namreč Macor kot urednik revije Iniziativa Isontina pritegnil k širšemu sodelovanju in tako sem najprej napisal daljšo razpravo o slovenskih filozofih na Goriškem in to prav ob robu zadevnega simpozija. Kasneje pa je sledilo več razprav o slovenskem škofu in mislecu Antonu Mahniču in tako sem razvil enega od avtorjev iz prve razprave. Vse te prispevke v glavnem s filozofsko problematiko sem sicer v goriški kulturni reviji že prej začel z literarnim prikazom Simona Gregorčiča, dopol-
nil pa še z esejem o slovenski glasbi s posebnim ozirom na Goriško. Naj to ne izzveni kot kako naštevanje lastnih pisarij, ampak prav in v glavnem kot sad namigov in prijateljstva Celsa Macorja.
Furlanski kulturnikje sploh stalno in živo zasledoval slovensko zlasti javno življenje oz. delovanje. Veliko si je tudi prizadeval za plodne stike z Novo Gorico in vtem smislu vzpostavil stike z znanimi tamkajšnjimi kulturniki in literati. Vse to se je tudi lepo vključevalo že v sam njegov službeni delokrog, a ga je tudi preseglo. Prav zato njegovo ime tudi lahko zasledimo v marsikateri publikaciji, ki je tako ali drugače sad obmejnega sodelovanja. Spominjam se, kako je tudi skušal dolga leta v vsaki božični številki italijanskega škofijskega tednika priobčiti kako slovensko pesem, največkrat s strani znane goriške pesnice. Sam pa je veliko objavljal pesmi v furlanskem jeziku.
Celso Macor je odšel od nas. Zapustil pa je za seboj veliko in plemenito dediščino, ki se kaže najbolj v spoštovanju kulture in jezika soseda. In prav ob spominu na njegov lik izražamo upanje in tudi globoko prepričanje, da bo v našem mestu - ki se pripravlja na proslavo svoje tisočletnice - res prišlo do pravega prijateljstva in plodnega sožitja med tu živečimi narodi.
CELSO MACOR, MOJ PRIJATELJ
ALEKSIJ PREGARC
Očarljivost je zame sopomenka u-stvarjalstva izpod pokojnikovega peresa. Spoznal in prepoznal sem ga med branjem njegove zbirke črtic z naslovom Tiara (Zemlja), o kateri mi je dober mesec pred smrtjo namignil, da bo prevedena v slovenščino.
Ne vem, ali bo do tega kdaj prišlo, toda Tiara je bila zame ključ sobivanja istega z istim v spremstvu drugega, skratka, širše soodvisnosti; zato sem se pred leti pomudil, da sem Macorja povabil k sodelovanju na pariškem simpoziju o treh realnostih naše dežele, kamor nedvomno sodijo slovenščina, furlanščina in Biagio Marin s svojo bizjaščino. Bil je to lep večer v tamkajšnjem italijanskem kulturnem središču (pobudnik je bil prof. Bavčar): prvič se je namreč v tistih prostorih pojavila furlanščina v vsej svoji poetiki. Celso se mi je prijazno zahvalil (čednost, ki mu je bila prirojena) in dodal, da bi se to še dolgo ne zgodilo brez mojega posega. “Ne zahvaljujte se meni," mu odvrnem, “pač pa svojiT\ar\, ki je prerasla pojem območne majhnosti in postala del širšega pogleda in čustvovanja." Kritik Gerald Parks je za tisto priložnost napisal spremno besedo in tako razčlenil delo Celsa Macorja:
...V Tiari skuša avtor opredeliti in označiti furlansko dušo, v nizu osmih poglavij, ki predstavljajo duhovno popotovanje po furlanski zemlji in v zgodovino njenega ljudstva. Naslovi sami nam stvarno in pa idealistično, v pesniškem jeziku upodobijo to krajino; najjih navedem: Kjer se Furlanija končuje, Babica, Duša neke zemlje, Prekleto domotožje, Zanel, Očetova vrnitev, Gora, Pesem meseca. Pri tem gre tudi za vračanje v preteklost, za odsli-kavanje znanih mu osebnosti, za pripovedi davnih doživljajev in za spomin na minula duševna stanja. Nostalgija je gotovo občutena tema tega izbora, vendar je avtor ne pestuje osladno in trpno, temveč jo motri s kritičnim očesom in se ji celo zoperstavlja, v eni izmed črtic zaključuje: nostalgija je beseda, ki je furlanščina ne pozna, in nadaljuje: nostalgija je bila
morda le ščepec žalosti, otožnost zaradi usode, kije človeka iztrgala izla-’ stne vasi in ga raztelesila. Nostalgija je prekletstvo in kot taka pojmovana | kot vsiljeno, istočasno pa neizogibno duševno stanje. Macor je res nostalgik, vendar se v isti sapi zaveda, da ! življenje v preteklosti nikakor ni bilo idilično, vsekakor pa se je “nekaj' osulo, način življenja, ki se ne povrne, morda celo nekaj duševnosti njegovega ljudstva ne, tudi ne tista furlanščina, kije duhovno bistvo tega ljudska; prav gotovo je temu vzrok min-| Ijivosti mladosti, idealov, iluzij in pa nemoč, da bi gradili boljši svet.
Najprepričljivejši je morda odlo-j mek v črtici Zanel: resnična zgodba ! namišljenega moškega. Gre za pris-podoben lik mladega komunista, sina idealista in revolucionarja, ki se pridruži partizanom, da bi se bojeval ; proti nemškim nacistom. Pripoved se odvija na kraški planoti, govori o smrti njegovih prijateljev, o njegovem razočaranju, skratka, o zgodovini, ki se je poigrala z vsemi ideali. Na koncu se junak sprašuje, če bi ponovno šel skozi ; iste preizkušnje, poznavši njihov iztek:
! šel bi spet skoznje, kar priča o naboju | vere v upravičenost lastnih dejanj.
Macorjeva knjiga je dejanje ljubezni do njegove zemlje, do njegovih ljudi, do njegovih dragih. Je brezmejna j ljubezen v povezavi s čisto določeno realnostjo, ki uokvirja svojo pristno duhovnost. Avtor še ugotavlja: potovanje se upočasnjuje, položnejša je pot. Kam nas bo ta pripeljala, ne vemo. Čisto tam na dnu, kjer bo zastal naš korak, nam bo mogoče kdo zabil križ, da bomo še enkrat družno zaspali.
To pisanje je torej dejanje vere in j upanja, vrednotenje preteklosti in slutnja bodočnosti, ljubezen in zvestoba zemlji, ki jo je preplavljalo valovanje zgodovine. Tako Gerald Parks.
V	potrditev tega odnosa in razmerja do njegove ljubljene zemlje bi dodal še en odlomek iz črtice Duša neke
i	zemlje. Pretresljivo.
"Moje srce je vzburjeno od skrivnosti v sončnem zatonu, ki rdeči v daljavi; hiše se zavijajo v tajinstveno noč, misli se odmotavajo in zamotavajo.
Napotiti se z otožnostjo po izgubljenih stezah s stremljenjem, da bi ne pretrgali vezi z novim svetom. Oh, moja Furlanija na vzhodu, drobec velike domovine, dragocena drobtina zvezd v vesolju, kijih po imenu pozna samo Bog: od hiše do hiše grem, grem, da bi se ogrel ob ognju, ki ga je še sama žerjavica; grem z željo, da bi se potlačeno upanje spet razživelo, v ostrini časa, ki ga je ta zatajil.
Bila je to zemlja, ki je nastala z na-\ menom, da bi se ne razpolavljala: kraj, kjer razvnemanja ras in burjenja krvi niso bila upravičena, zakaj ljudstva so se tu križala in družili so jih plesi, po izvoru furlanski, slovanski, štajerski, družila jih je glasba, ki je srkala odmeve gričev, gora in priobalne ravnine. Izmenjavali so kostanje in jabolka za koruzo. In ko ni bilo dovolj kruha ! za obilo ust, so se ljudje in semena razpršili po svetu; pretrgana vez, kise je vozlala na daljavo, vezi in molitve za vzlet v nebesa, odhodi in vračanja, kot lastovke pod strešne napušče. Mila ' Furlanija, globoka, mejna Furlanija, pomešana in močna."
Toda še najbolje ponazarja Celso-vo žlahtnost in globoko vero v vrednote odlomek iz Očetove vrnitve (ob božičnem času):
“...Pozvanjanje, noč je rodila Otroka, ponovno. Na šipah v hlevu pojema spomin na skrivnost, ki je prehajala od očeta na sina v zublju oljenke med tramovi, za kratek čas, po bdenju, čakanju, v prošnjah za blagoslov ' hiši, njenih domačih, v strnjenem upanju, da bi lahko družno zaživeli."
To je bil Celso Macor, ki sem ga poznal. Najbolj me je prevzelo dejstvo, da je bil eden izmed redkih, ki ni s prstom kazal na napake ljudi, ki jih je poznal ali ki so ga obkrožali, ampak je tiste napake hotel izluščiti iz svoje notranjosti ali pa jih poiskati v nagibih človeške nravi, potisnjene v zgodovinske neprilike, skratka, iskal je sončne plati človekove biti. V slu po pravičnosti je hkrati z blago sodbo izpričeval ves naboj kristjana, ki ga je redko srečati, pa naj gre za pripadnost kateri koli narodnosti pokojnikovega zanimanja ali obravnave.
V	času, ko sva snovala nekaj po bud širšega kulturnega zamaha, je prijatelj Celso omahnil. Z njim smo Slo venci izgubili žlahtnega in iskrenega sogovornika, njegovi rojaki pa poleg tega še imenitnega pisca.
Jakec: Ben, smo tle| Ma znaš, da gre prou hitro ta cejt. Človek se dva-krt obrne, jn so tle Božiči j n leto '99, ki bo za vse nas prou dobro, srečno jn zdravo.
Mihec: Bejži, bejži, tako bo, kukr vsa druga, morda slabše!
Jakec: Ma ne, glej, ki mi je pove-du Marjo, ki vsaki dan pije kafe zs Budinen, da mu je za prmejduš reku, da nam bodo Levi demokrati u leti 1999 dali zaščitni zakon, zs Narod-nin domom al pej ne!
Mihec: Čuj, čuj, kaj poveš?! Levi demokrati nam bodo dali, saj vem kaku in kaj hoče. Fant muj, ni menjalo neč. Hitro po vojski so govorili od fratelance, polej, da je treba "aprir-se“, zdej je na vrsti multikulturnost, ma vse pelje samo u asimilacju, zatu ki ni moč prou rešet teh vpršanj, če gledamo nanje zs očali ideologije. Tu je tu jn če čen oštet tu kar sen, še nisen titofašist, belagarda al pej nacionalist, kukr nam razni Spadaroti ali pej Aceti mečejo na krožnik. Nej se ti ne sanja, da bu bulše.
Jakec: Orpo, zdej ku praveš od sanj. Veš kej sem sanju tu nuč?
Mihec: Ne, kaku češ, da bom ve-du. Gotovo je bla kšna monada.
Jakec: Ne, ne, poslušme... sen sanju, da so se v Gallusovi dvorani na Glasbeni matici znejdli Spetič, Budin, Tuta, Canciani, Brecelj in logično še Pahor in Pavšič. Zs ene omare po-vlečeju ven inštrumente jn praveju: "Zdej bomo enu zagodle, da bo nu-malo veselja v tej manjšini." Se luo-teju jn ne gre. Pej prave Spetič, ki rad komandira: "Dejmo se presest." Budin hitro reče: "Prou, ma jest ostanem na sredi." Se presedeju jn se denejo malo bolj na okroglo. Nazaj po-skusejo, nazaj ne gre. Se oglase Brecelj jn prave, da “človeška duša rabe upanje, kukr želudc hrane in da so u usaken človeki tri duše, ena, ki nuca za mislet, druga, ki skrbi za korajžu, jn trečja, ki stri, da jema člouk kšne želje nu strasti, jn da je važno da so use tri duše usklajene, če če jet prou."
Mihec: Jn kej jema tu opraut zs glasbu?
Jakec: Ne skrbet. Naši guodci se spet prestaujo in nazaj ni in ni šlo. Polej, prave Tuta, ki je jemo tambu-ro, da je važno, da ga poslušajo, ka ko gre ritem, brez "leva-desna, leva desna", prave, "ne bo šlo!" Canciani pej seje razjezu jn očitu Spetiču, da ni prou, kar dela, da misle, da muo rejo vsi pleset kukr on gudejn da gre rajši proč, kukr še bet u njegovi dru žbi. Takrat pej vstane Pavšič, stope na klop jn reče: "Zs Trieštini se ne da neč nrdit. Če bi bli tle Goričani, bi vi-dli jn čuli, kaku bi sviralo. Zahtevam, da se spremeni sestavu tega orkestra!" Ti, zčneju se kregat in...
Mihec: In... Pahor, kaj je reku?
Jakec: Orpo, veš da ne vem. Se mi zdi... ne vem, tn pr strani je sedu in,... ne morda je..., ne vem,... senespou nem. Ma na usak način, sanje se niso še končale in lehko, da bi kej reko bolj kasno. Sej ti praven. Se kregajo in eden se spoune, pej če bi si zame njali štrumente. Res menjajo, edino Tuta ostane pr sojem, guodejo in ne gre ne naprej ne nazaj. Takrat pej pride mimo ravnatelj Kralj in reče: Sa kramenski, ne štrumente, ne. Pikuo-nejn lopate bi van dal u roke, da bi kej nrdili za tu našo buogo Glasbeno matico, ki se ži sesuva. In takrat, naš, kaj so nrdili ti naši predstauniki? So spestili štrumente jn so ušli, zatu ki delat jn smrdi.
Mihec: Kej pej Kralj?
Jakec: Sej tu me jezi. Ne vem, kaj je nardu. Kdr so štrumenti pali na tla, je zaropotalo jn... sen se zbedu pr naši Milki. Kej misleš, kej pomenju te sanje?
Mihec: Ah, kej? Da bo tudi hleti muzika bolj zaneč!
GOSTOVANJE GLEDALIŠKE SKUPINE S K K V PARIZU
OD JADRANA DO SENE
BREDA SUSIC
Konec preteklega meseca je gledališka skupina Slovenskega kulturnega kluba iz Trsta uresničila dolgoletne sanje: ob podpori Radijskega odra, Slovenske prosvete in Zadružne kraške banke je šla na daljše gostovanje, in sicer v Pariz. Tam je v Slovenskem domu v Chatillonu odigrala mladinsko igro Tajno društvo PGC, petdnevno bivanje v Parizu pa je seveda izkoristila tudi kot prijeten izlet.
Za večino mladih je bil to prvi stik s francosko prestolnico. Prvi trenutek je njihove romantične predstave morda malo omajal stik z okoljem, v katerem je bil njihov hotel: podnožje cerkve Sacre Coeur, torej grič Montmartre, eden najbolj slikovitih, pa tudi najbolj umazanih predelov Pariza. Potem pa so se kaj hitro znašli: ne izredno mrzlo vreme ne visoke cene ne jezikovne pregrade jih niso motile. Prav hitro so se prilagodili vsem neprilikam, se organizirali in se znali kmalu orientirati po središču mesta, posebno s pomočjo podzemske železnice. Tako so si v teh petih dneh ogledali glavne znamenitosti francoske prestolnice: od znamenitega Toura Eiffela, romantične Cite z Notre Dame in Sain-te Chapelle do razgibane Latinske četrti, Montparnassa itd. Nekateri so si ogledali tudi znane muzeje in galerije (Louvre, Musee d’Orsey, Orange-rie, Musee Rodin...), drugi so marsikatero urico posvetili shoppingu v znamenitih veleblagovnicah ali trgovskih centrih (La Fayette, Samaritaine, Les Halles...), manjša skupinica pa je en cel dan preživela v presenetljivem pariškem Disneylandu.
Že prvi večer pa so se mladi Tržačani podali tudi v predmestje Chatillon, si tam ogledali Slovenski dom in spoznali nekatere Slovence, ki tam delujejo: predsednico Društva Slovencev v Parizu, gospo Evo Sutlič, ter vse tri duhovnike, ki skrbijo za tamkajšnje slovenske vernike: "starešino" g. Čretnika, sedanjega dušnega pastirja pariških Slovencev g. Česnika, ter mladega duhovnika, ki skrbi za Slovence v južni Franciji, g. Davida Taljata. Vse sta presenetili njihovi gostoljubnost in prijaznost, saj so gospe takoj pripravile za vse okusno in obilno večerjo, možje pa so s skromnimi sredstvi, ki sojih imeli na razpolago, prilagajali oder, luči in ozvočenje potrebam gostujoče skupine, vsak le za skupno dobro, ne glede na to, ali je bil to obrtnik ali priznani zvezdoslovec. Res lep zgled spontane narodne zavesti.
Predstava je bila na sporedu v soboto, 21. novembra, zvečer. V dvorani seje zbralo presenetljivo dosti Slovencev, med katerimi sta izstopala veleposlanik Republike Slovenije v Franciji in njegova gospa. Mladi igralci so samozavestno odigrali svoje vloge, saj
Goriška Mohorjeva družba želi prijateljem dobre knjige blagoslovljene božične praznike.
je bil za večino to že enajsti nastop. Med njimi sta bila dva igralca, ki sta vskočila namesto drugih, ki se iz službenih ali študijskih razlogov niso mogli udeležiti gostovanja, to sta bila Ur-j ška Daneu in Andrej Maver. Igralci so imeli veliko zadoščenja, saj so gledalci prav pozorno spremljali dogajanje na odru, se zabavali in smejali ob duhovitih prizorih. Na koncu sojih nagradili z dolgim aplavzom. Po predstavi so se tako gostje kot gostitelji zadržali ob prigrizku in kozarčku ter ob prijetnem klepetu. Prišlo je do stika med mladimi, izmenjave informacij o življenju obeh skupnosti - zdomske iz Pariza in zamejske iz Trsta - ter do želje, da bi se stiki še poglobili.
Večer je bil torej vsestransko uspešen in bo mladim igralcem in njihovim spremljevalcem ostal v lepem in 'trajnem spominu.
MARKU KRAVOSU ASTROLABIO
Tržaški pesnik Marko Kravos, kije tudi predsednik slovenskega PEN-a, je bil pred kratkim spet v žarišču naše pozornosti, saj smo z veseljem prebrali novico, da je v Pisi prejel nagrado za pesništvoAsfro/afa/o. Nagrado podeljuje Accademia Galileo Galilei, ki ji predseduje književnica Renata Gianbeni. Nagrado so Kravosu podelili za antološko zbirko njegove poezije, kije izšla pod naslovom// richia-mo del cuculo - Kukavičji klic; leta 1994 mu jo je izdala založba Cam-panotto iz Vidma, v Dantejev jezik pa je Kravosovo žlahtno poetično bero prelilo kar sedem prevajalcev. Strokovni žiriji za poezijo je predsedovala Paola Alberti, nagrada pa ima mednarodno razsežnost in velja za prestižno v Italiji, saj je eden od kriterijev za podelitev tudi odzivnost pri bralcih. Tržaški pesnik se bo nagrajevanja v Pisi udeležil 23. januarja prihodnje leto.
Z veseljem objavljamo tudi vest, da je Marku Kravosu v Skopju izšel makedonski prevod pesmi, ki so v knjigi natisnjene tudi v slovenskem izvirniku. Za prevod v makedonski jezik je poskrbel Meto Jovanovski, ki je v knjigo Vreme za pesna - Vreme za pesem prispeval tudi podatke o avtorju in njegovem delu. Knjiga je izšla v zbirki Herakleja.
"DOBRA ŽALOST" SAFETA ZECA
V	Ljubljani razstavlja Safet Zec, bosanski slikar, ki je živel nekaj let tudi vFurlaniji-Julijski krajini, kamor je prišel ob začetku vojne v Bosni; sedaj ustvarja in živi v Benetkah. Gre za zelo veliko razstavo, na kateri se Zec predstavlja s slikami, s svojim bogatim grafičnim delom in risbami. Razstava, ki sojo odprli ob prisotnosti slovenskega ministra za kulturo Jožeta Školjča v torek, 8. t.m., bo na ogled do 24. januarja prihodnjega leta in je sad sodelovanja bosanskega umetnika s slovenskim izjemnim poznavalcem in spremljevalcem likovne u-metnosti dr. Zoranom Kržišnikom, ki je plodovitega ustvarjalca tudi predstavil. Čudovita Zečeva razstava je razdeljena na dva dela: slike so razstavljene v svojevrstni galeriji Cankarjevega doma, medtem ko so grafična dela in risbe na ogled v gradu Tivoli, kjer ima sedež galerija grafične umetnosti v Ljubljani.
Kdor pozna delo Safeta Zeca in ceni njegovo predanost figuraliki, ki jo nadgrajuje s svojim videnjem sveta, si mora razstavo v Ljubljani nujno ogledati, saj je gotovo eden najlepših kulturnih dogodkov letošnjega konca leta. Izjemne slike, največ jih je v tehniki tempere in olja na platno, na njih kraljujejo okna, samosvoja pročelja osamljenih hiš, človek s svojimi rokami, čutnostjo in ljubeznijo, tihožitja odvrženih prtov, slikarskih stojal in obloženih miz po obedu, so svojevrstna pripoved o našem življenju. Risbe in grafike so seveda svet zase; v njih Zec spet dokazuje, da je izjemen mojster, ki se do konca dovršene tehnike risanja poslužuje, da na njegovih grafikah in risbah zaživi tista "dobra žalost", ki prav vsakega človeka nagovarja, da se zave svoje poklicanosti k lepemu in večnemu.
O	Safetu Zecu bomo še pisali tudi zato, kerje to umetnik, ki ima svetlo prihodnost pred seboj, in pa zato, ker bo v kratkem razstavljal tudi v Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici.
JURIJ PALJK
ZA KLASIČNO GIMNAZIJO IN DRUGE NAŠE ŠOLE
PERSPEKTIVA JE V ODPIRANJU
DAVORIN DEVETAK
Srečanje o perspektivah klasične gimnazije, ki ga je priredil tržaški klasični licej Prešeren, je imelo za naslov retorično vprašanje. In marsikateri odgovor, ki smo ga lahko slišali, je imel isti - retorični - značaj. Govorniki za mizo in tudi precej številno občinstvo
-	v glavnem starši, dijaki, profesorji in morda tudi kakšen bivši"klasik" (kot podpisani) - so jasno izjavili oz. tiho odobravali'Večne" vrednote humanistične formacije. Zahvaljujoč se izrednim pedagoškim talentom raznih But-kovičev ali Rebul, stežka dobiš “klasika", ne glede na njegovo kasnejšo zaposlitev ali specializacijo, ki ne bi bil zadovoljen z opravljenim študijem.
Od vseh posegov se mi je zdel najbolj oprijemljiv in spodbuden referat psihologinje Zdenke Pribil, ki ni, kot je sama priznala, z razliko ostalih opravila klasičnega študija. Njeno razmišljanje je bilo vprto v tisto odpiranje (šole, programov, pristopa), ki ga ni bilo zaslediti v samem konceptu večera. Tako zasnovano srečanje bi si zaslužilo morda bolj odprt in širok avditorij, saj vprašanje obstoja takšne šole ne zadeva le ožje skupnosti staršev, dijakov in "klasikov", pač pa našo širšo družbo. Vprašanje vsakega razvoja je povezano z možnim razvojem in vlogo še ostalih nižjih in višjih srednjih šol pri nas. Sicer je to povezano tudi s problematiko celotne mreže krajevnih višjih šol. Kriza socialne države in razprava o razmerju med javno in zasebno šolo potrjujeta dejstvo, da moramo priti čimprej do streznitve in zavesti, da naša šola ni in ne more biti otok zase!
Simpatična, neposredna, mestoma tudi ironična videomontaža stališč in ugovorov o potrebi klasičnega izobraževanja, ki so jo realizirali dijaki klasičnega liceja Prešeren, je skušala iti v to smer. A žal, kot sama razprava, ni šla izven labirinta hodnikov stavbe na Vrdelski, ni šla med ljudi in vrstnike, ki polnijo oboke Trga Oberdan in bližnje kavarne tudi med šolskim urnikom. Vseeno je dokument zanimiv in bi ga kazalo predvajati po slovenskem programu RAI. Manjkalo je soočanje z ostalimi slovenskimi gimnazijami. Z dokončno priključitvijo Slovenije v EZ bo treba razmisliti o čimbolj racionalni uporabi slovenskih višjih šol v medobmejni stvarnosti. Gorica, Trst, Vipava, Ljubljana, Celovec lahko postanejo specializirana središča večjezičnega šolanja na humanistični osnovi, kamor se lahko prosto selijo dijaki iz naših in drugih sredin. Pojav
O CESKO-NEMSKI SPRAVI Z NEKAJ PRIPOMBAMI K SLOVENSKO-ITALIJANSKIM
ODNOSOM (6)
PETER MERKU
Kljub lepim besedam in dobrim namenom ni niti drugi dogovor prispeval k odkritemu sporazumevanju. Po mnenju tedanjega nemškega predsednika von VVeizsackerja "je največja pomembnost dogovora bolj kot v njegovih posameznih zagotovilih vtem, da obstaja". Njegova ratifikacija je bila težavna v obeh parlamentih.
Iz principa je predsednik Havel vztrajal pri obsojanju nasilnega izgona Nemcev in zanikal vsakršno pravico do vračanja premoženja. V Nemčiji je CSU trdovratno podpirala zahteve izgnancev po pravicah in se upirala ratifikaciji. V podporo lastnih tez je ob ratifikaciji vsaka od obeh strani priložila dogovoru spomenico z navedbo vzrokov nasprotovanja.
Neizprosno stališče Češkoslovaške v zvezi s privatno lastnino, in to ne samo nasproti Nemcem, je povzročilo protestno reakcijo Svetovnega judovskega kongresa. Zato je tudi izraelska država zahtevala vračilo vsega zaplenjenega judovskega premoženja.
Dogovori in protesti so privedli do rahlega popuščanja čeških oblasti. Tistim sudetskim Nemcem, ki so ostali ali so bili prisiljeni ostati na Češkem, so premoženje vrnili in jim priznali vsaj tiste manjšinske pravice, ki jih zagotavlja Helsinški pakt. Češkim Nemcem je bilo tako znova omogočeno svobodno organiziranje, pridobili pa so tudi nekaj več pravic, kot sojih že ime-
li	prej pod komunističnim režimom.
Konkretno pa je zbliževanje najbolj napredovalo v odnosih med zasebniki in med nedržavnimi ustanovami.
TRETJI SPORAZUM ALI ČEŠKO-NEMŠKA SPRAVNA DEKLARACIJA
Vse te doslej omenjene predpostavke so omogočile Nemčiji in Češki realizacijo Češko-nemške deklaracije.
Ko je nemška vlada javno objavila tekst češko-nemške deklaracije, je decembra 1996 vodstvo organizacije izgnancev, Sudetendeutsche Lands-mannschaft, izjavilo:
1. da obžaluje, da ni bilo vključena v pogajanja za izdelavo teksta deklaracije;
2. da je po njegovem mnenju prikaz obravnavanih zgodovinskih dogodkov potvorjen;
3. da sofistični izrazi, s katerimi je češka stran izrazila obžalovanje za bolečine, ki jih je z izgonom povzročila sudetskim Nemcem, zmanjšujejo njegovo vrednost;
4. da izpust omembe pravnih problemov škoduje njihovi rešitvi;
5. da odobrava, pa čeprav z nekaterimi pridržki, ustanovitev "skupnega sklada" ter "razpravnega foruma";
6. da v celoti zavrača "deklaracijo".    DALJE
vpisov dijakov s Sežanskega in Novogoriškega na naših šolah ne bo več izjema v zopet enotni Primorski deželi.
Naša šola se ne sme istovetiti z vlogo zaščitene tople grede, a odprte vz-gojno-izobraževalne matice, ki ponuja posebno ponudbo na šolskem trgu. Kot je poudarila Pribilova, se državni in zasebni klasični licej v Pordenonu ne zadovoljujeta le s posodobitvijo študijskih programov in kuriku-la (vpeljevanje sodobnih jezikov, informatike, eksperimentalnih smeri), marveč iščeta neposreden stik s podjetji in z delovnim tržiščem. Možnost, ki jo ima mladi, da lahko že med študijem okusi delovne navade, je neprecenljiva tudi za “klasike". V drugih okoljih, v Nemčiji, a tudi v Sloveniji, je to povsem naravno: študenti višjih šol, tehnoloških fakultet, morajo obvezno opraviti, v okviru šolskega programa, daljši staž v tovarni ali podjetju, ki ga štipendira. K sreči se po več desetletnih zamudah tudi v Italiji stvari spreminjajo na bolje. Avtonomija šole in novi zakon, ki ureja šolsko prakso dijakov v podjetjih, bosta lahko omogočila kakovostni skok v odnosih med šolo in podjetji. Več kot 25-let-na plodna izkušnja poletne prakse, ki jo na pobudo Slovenskega deželnega gospodarskega združenja izvajajo dijaki slovenskih trgovskih in obrtnih šol v slovenskih podjetjih, se bo lahko razširila še na ostale šole.
Na srečanju je manjkalo tudi pričevanje iz gospodarstva, o težavah pri vključevanju v svet dela; o možnostih, ki se odpirajo. Sicer o nelahkem dialogu med šolo in gospodarstvom pričata še dve dejstvi: pri opredelitvi "ma-gne carte" slovenskega šolstva v Italiji za ministra Berlinguerja nista bila nikakor soudeležena ne stanovska organizacija slovenskih podjetnikov in niti Zavod za poklicno izobraževanje. Prav glede na nove zakonske možnosti (podiplomski tečaji, dopolnilni pouk, stalno izobraževanje itd.) bi bilo plodno novo razmerje sodelovanja.
Te dni so tržaški dijaki zasedli slovenske višje šole. Razlogi so morda upravičeni. Tudi mi smo svojčas "štraj-kali" in tudi “okupirali". Mislim pa, da tudi tu, kot pri drugih perečih družbenih problemih, ni bližnjic. Le resno soočanje in dolgoročno zastavljeno načrtovanje vseh prizadetih, staršev, učnega kadra, upraviteljev, predstavnikov podjetništva in drugih naših organiziranih sredin, o strukturah (beri sredstvih) ter o ciljih, ki si jih vsi skupaj zastavljamo, bosta privedla do stvarnih in zanesljivih rezultatov.
OBVESTILA
NOVOLETNI KONCERT
Slovenski zamejski bančni zavodi vabijo člane in stranke na novoletni koncert v gledališče Rossetti (Trst) 3. januarja ob 17.30 oz. v Kulturni dom v Gorici 5. januarja ob 20.30. Nastopil bo Mednarodni mladinski simfonični orkester pod vodstvom Igorja Kureta. Vabila lahko dvignete v Zadružnih bankah na Opčinah, v Sovodnjah in Doberdobu ali na Kmečki banki v Gorici.
PRIMORSKA POJE J 999
30. Primorska poje bo potekala od 6. marca do 18. aprila 1999. Zbori, ki se je nameravajo udeležiti, morajo poslati izpolnjene prijavnice do 30. t.m. na sedež zvez, pri katerih so včlanjeni:
Trst: ZSKD, ul. San Francesco 20, fax 040 635626, 635628; ZCPZ, ul. Donizetti 3, fax 040 633307;
Gorica: ZSKP, Drev. 20. septembra 85, fax 0481 536324; ZSKD, ul. Malta 2, fax 0481 531495.
Prijavnice lahko dobite na navedenih naslovih. Organizatorji načrtujejo tudi nastope v cerkvenih prostorih. Če želi zbor tu nastopiti, mora prijaviti izključno sakralni program.
ČETRTEK
17. DECEMBRA
1998
10
• ••••••••
ČETRTEK 7. DECEMBRA 1 998
PEKARNA SOSIČ
OPČINE - Proseška 10
Pizzeria-Bar-Gostilna
PEC NA DRVA Nada Debenjak in Erino Fabrizi
»VETO«
ada Debenjak in Erino Fabriz PIZZE TUDI ZA KOSILO
OPČINE - Proseška ul. 35, tel. 040 21 1629
C*1 GOSTILNA	
Oardoč	vošči vesele
	božične
	praznike
PREČNIK 1/B, tel. 040 200871	
SCoščičarna
'Parfait, mousse in Hladne torte Čokoladni izdeU(i vseh vrst ‘HepremoflCjive sl(ušnjave v vseh Četnih časih
ZAPRTO OB NEDELJAH POPOLDNE IN PONEDELJKIH
OPČINE - Proseška ul. 2, tel. 040 213055
P/imiMilU
želi svojim cenjenim strankam vesel Božič in srečno novo leto
ŽELEZNINA
TERČON
NABREŽINA 124,tel. 040 2001 22
DANEV
praznjenje greznic in čistilnih naprav, čiščenje odtočnih kanalov z vodnim pritiskom, vzdrževanje in popravila čistilnih naprav
OPČINE - Ul. delle Peonie 3 Tel. 040 211336 - 213592 Fax 040 214802
TRŽAŠKA KRONIKA
KRONIKA 10. DEŽELNEGA KONGRESA SSk
STRANKA SE MORA VRNITI K SVOJIM KORENINAM
IVAN ŽERJAL
Novi deželni tajnik Slovenske skupnosti je tržaški odvetnik in občinski svetovalec Andrej Berdon; na tem mestu je zamenjal Martina Breclja, ki ni več kandidiral. Podtajnik je Damijan Terpin, medtem ko bo funkcijo deželnega predsednika še naprej opravljal Bernard Špacapan, nova podpredsednica pa je Maja Lapornik.
111 UtŽELNI kirv!/KL
sumnski: sfcuPN0a|
s ponosom It^ mr.LŠ
Tako so se namreč izrazili delegati na 10. deželnem kongresu SSk, ki je potekal v soboto, 12., in v nedeljo, 13. decembra v hotelu Savoia Excel-sior v Trstu - kjer je bil uradni del - in v Finžgarjevem domu na Opčinah. Kongres je bil priložnost, da člani in somišljeniki SSk temeljito preučijo trenutni politični položaj, v katerem se nahaja slovenska stranka.
Glavno poročilo, ki ga je imel deželni tajnik Martin Brecelj, so imeli nekateri za preveč pesimistično, drugi pa za izrazito realistično. Brecelj je med drugim opozoril na usihanje življenjske moči manjšine, kar je prav gotovo tudi posledica pomanjkanja ustreznega zaščitnega zakona. In ravno tu SSk izraža svoje pomisleke glede zakonskega besedila, ki gaje izoblikoval poslanec Domenico Maselli, in predlaga nekaj temeljnih popravkov, ki se tičejo poenostavitve paritetnega odbora, določitve teritorija, na katerem naj bi veljala zaščita, zajamčenega zastopstva, stroškov za uveljavljanje zakona, ki naj jih krije država, in razglasitve slovenskega etničnega ozemlja v videmski pokrajini za nerazvito področje, ki potrebuje posebne podpore. Vrnitev Narodnega doma razume
j SSk predvsem kot gesto dobre volje, s katero naj bi na j simboličen način zaprli eno izmed najbolj tragičnih poglavij v zgodovini naših krajev. Nedopustno pa je, je še dejal Brecelj, predstavljati stavbe, kot so Narodni dom in druge, kot spomenike spora.
Dežela Furlanija-Julijska krajina potrebuje po mnenju tajnika SSk globoko preobrazbo zaradi novih razmer na vsedržavni in mednarodni ravni. Med drugim bi bilo treba revidirati sam deželni statut, to pa bi bila tudi priložnost za ovrednotenje manjšinske stvarnosti v deželi. To tudi s J tem, da se uvede posebni mehanizem za izvolitev pred-| stavnikov slovenske manjšine.
Kar pa se tiče odnosov v manjšini sami, je Brecelj dejal, da je minimalni cilj v tem, da imajo oz. dobijo vse tiste organizacije in ustanove, ki so vsemanjšinskega pomena, demokratični nadzor, odprt pripadnikom vse manjšine. Maksimalni cilj pa je ustanovitev t.i. Narodnega sveta Slovencev v Italiji.
Kar se pa tiče odnosov z matično državo Slovenijo, daje Brecelj veliko važnost vezem, ki se pletejo mimo politike med Slovenci na obeh straneh meje. To je perspektiva, na kateri je treba graditi.
		
JAZBEC		j'J£3j UCA
Pekama - slaščičarna		LUCJAN PURIC
“<Š>		SOG8
NABREŽINA 98		TRST - V.le Miramare 117/1
Tel. 040 200174		Tel. 040 410020
Sama stranka SSk, je na koncu dejal Martin Brecelj, pa ima danes nalogo, da združi čimveč sil v manjšini in izven nje za uresničitev dobrega zaščitnega zakona, zajamčenega zastopstva in močne pluralistične vsemanjšinske organizacije.
Poglobljena in dolgotrajna razprava, ki je potekala v nedeljo, 13. decembra, je pokazala, da delegate, člane in somišljenike SSk še kako zanimata prihodnost in vloga slovenske stranke. Več razprav-Ijalcev je bilo mnenja, da se mora stranka vrniti k svojim koreninam, k načelnim stališčem, ki naj dobijo novega zagona. Vzeti si mora več časa za to, da se približa ljudem, zlasti mladim, in da spremlja tudi njihove drobne, vsakodnevne probleme. To je bilo npr. mnenje Štefana Bukovca, Draga Štoke, zlasti pa Davida Malalana, ki je med drugim podčrtal, da mora SSk sama pokazati, da se za slovenstvo res zanima, npr. s tem, da si morajo najprej vsi njeni člani spremeniti poitalijančeno ime v slovensko obliko ter si prizadevati za čim večjo uveljavitev slovenščine v javnosti. K temu naj bi pripomogla tudi ustanovitev nekakšnega pravnega urada, ki bi ljudem nudil nasvete in pomoč s tem v zvezi. Stranka naj bo izrazito etničnega značaja, v iskanju volilnih zavezništev pa mora biti skrajno pragmatična in ne sme zapadati vplivom ne levice ne desnice. Po mnenju Erike Jazbar je potrebno predvsem obrniti zopet pozornost političnemu delovanju, saj seje stranka doslej ukvarjala z zadevami, ki niso bile izrazito političnega značaja. Stranka potrebuje tudi neko minimalno organizacij-
sko strukturo, v njene organe naj pridejo ljudje, ki so resnično pripravljeni žrtvovati čas za to. Priti mora tudi do večjega pretoka informacij in večjega sodelovanja.
Iz razprave je izšla tudi ugotovitev, da tako skupno predstavništvo, kakršnega imamo danes Slovenci v Italiji, ne pelje nikamor. Prihaja do vse večjega drobljenja sil, v predstavništvu so ljudje, ki zastopajo le sami sebe, pa se predstavljajo kot komponenta. Takemu predstavništvu se je treba odpovedati, SSk pa naj se politično predstavlja sama. Pri tem je več delegatov zelo ostro ocenilo vključevanje Slovencev v italijanske stranke. Tarča kritik je bil zlasti vidni predstavnik Levih demokratov, podpredsednik deželnega sveta Miloš Budin. Razpravljala so ga ostro obsodili zlasti zaradi zadržanja Levih demokratov v zvezi z zaščitnim zakonom - tu se po mnenju SSk ne sme pristati na minimalistična stališča - in z vrnitvijo Narodnega doma.
Nekateri delegati so vzeli v pretres tudi odnose med SSk in krovno organizacijo SSO. Le-te je treba zlasti po mnenju Marjana in Damijana Terpina ter Hadrijana Corsija razjasniti. SSO naj le vodi politiko sodelovanja s SKGZ glede tekočih zadev naših ustanov (za to sodelovanje se je v svojem posegu zavzel Sergij Pahor), vendar mora zavzeti tudi neko določeno politično stališče.
Po mnenju Petra Močnika lahko postane močno politično orožje v rokah stranke dejstvo, da je volilni sistem v deželi Furlaniji-Julijski krajini protizakonit. Še naprej pa je treba posvečati pozornost teritoriju, na katerem živi manjšina, zlasti v zvezi z regulacijskimi načrti in parki. Vladimir Vremec pa je bil mnenja, da je treba boj za manjšinske pravice povezati z bojem za človečanske pravice. Pri tem je poudaril potrebo po neod-stopanju od pridobljenih pravic in po tesnejšem povezovanju z italijansko manjšino v Sloveniji.
Omeniti je še treba, da so 10. deželni kongres pozdravili številni ugledni gostje, od tržaškega podžupana Roberta Damianija, slovenskega ministra za pravosodje Tomaža Marušiča, poslanca Iva Hvalice in podpredsednice slovenskega parlamenta Ede Okretič Salmič pa do podpredsednika deželnega sveta F-Jk Miloša Budina, predstavnika Narodnega sveta koroških Slovencev Franca VVedeniga, predsednikov SKGZ in SSO Rudija Pavšiča in Sergija Pahorja in drugih. Za uvodno pevsko točko je poskrbel ženski zbor Glasbene matice.
/rf nuova	0	-	.
Tecnoutensilis.s
Norma Tretjak & C.
ŽELEZNINA, ORODJE, STROJI ZA POLJEDELSTVO
OPČINE - Proseška 7, tel. & fax 040 21 2397
M0C0R FRANCO
MrMMSCCA
POPIRiAVlLA
¥©ICL
IND. CONA TRST Ul. Travnik 17 Tel. 040 810310
CASADELDETERSIVO
COMSTAR
M. Comino & M. Starc
OPČINE - Narodna ul. 28
Bar-Buffet-Pizzeria
»RINO«
Korošec M. & Kuzmič D.
OPČINE-Narodna ul. 65 Tel.040213821
Vera Stopper
CVETJE ZA VSAKO PRILOŽNOST
TRST - Ul. S. Spiridione 12/A Tel. 040 763707 Mobitel 0337-535204
TRŽAŠKA KRONIKA
OBČINA DEV! N-NABREZI NA
ENO LETO VOCCIJEVE UPRAVE
Pretekle dni je de-vinsko-nabrežinski župan Vocci pričel s serijo javnih sestankov, kjer naj bi obrazložil (ne)uspehe enoletnega županovanja.
Pobuda je brez dvoma zanimiva in kaže na dobro voljo uprave, da zasliši glas svojih občanov. Resnici na ljubo je treba pripomniti, da je eno leto prekratka doba, da bi lahko videli in sodili dejavnost javne uprave, lahko pa si danes ustvarimo precej jasno sliko o namenih ter željah novega župana.
Vocci seje najdlje zadržal pri pobudah, ki so imele širši odmev, ki kažejo na županovo željo, da bi se občina uveljavila na vsedržavni, če že ne na mednarodni ravni. V ta sklop sodi Fellinijeva razstava, s katero je odprl Grudnovo hišo, ki je sicer namenjena kamnarskemu muzeju; dalje sklop poletnih prireditev v Sesljanskem zalivu, ki so požele veliko odobravanje zlasti prebivalcev izven občine. Omeniti velja, da smo lahko prvič prisostvovali predvajanju tudi slovenskega filma. Hvalevredna je bila zamisel Kras - morje z razstavo pristnih domačih pridelkov ter u-reditvijo Ribiške steze, po kateri so stoletja hodili naši predniki. Končno je župan pohvalil izreden trud odbornika SSk dr. Radoviča, ki je skušal prisluhniti resničnim potrebam zlasti kmetov pri popravkih k novemu regulacijskemu načrtu, ki naj bi prišel v končno razpravo v začetku novega leta.
Številna domača publika (pogrešali smo večje število Slovencev) pa je želela vedeti, kako gre z vsakdanjimi težavami, s katerimi se srečujejo in ki nimajo tako širokega odmeva. Gre tu za slabo vzdrževanje ceste, povišanje tarif za smetarsko službo, nenavadno dolgo čakanje raznih gradbenih dovoljenj in sploh neprimerno organizacijo urbanističnih uradov in še problem železniškega nadvoza za Šempolaj. Poglavje zase predstavlja pomanjkanje ENE SAME DVORANEza razne prireditve ter večletno zaprtje občinske telovadnice (edinega prostora v občini, ki so se ga posluževala številna krajevna športna društva). Tu gre omeniti ne preveč prepričljiv županov odgovor (čeprav se omenjeni nerešeni problemi vlečejo že desetletja), saj je zatrdil, da bodo dela za popravilo telovadnice stekla v najkrajšem času (sic!); kar pa
se tiče primernega kulturnega doma, za katerega bi moral že obstajati načrt, je bil odgovor dokaj meglen. Zupan je seznanil prisotne le, da bo skušal prepričati slovenskega ministra za kulturo in italijanskega kolego, da se s skupnimi močmi uredi stara osnovna šola v Nabrežini, ki je last sežanske občine, ki naj bi bila na razpolago domačinom za razne kulturne pobude. To
naj bi se posodobilo s slovenskim denarjem, kot to dela Italija za razne zgradbe, namenjene Italijanom v Istri!
Zupana in njegov odbor bi radi spomnili, da vadi domača godba v neprimernih prostorih, da domače kulturno društvo že vrsto let vadi po privatnih hišah in da cela vas oz. občina že nad 40 (!) let čaka, da se udejanjijo vsakovrstne volilne obljube za izgrad-
njo kulturnega doma. O športnikih bi rad poudaril le to, da je domače športno društvo Sokol prisiljeno se odpovedati nastopom v raznih uradnih prvenstvih, ker nima vadbenih prostorov ne telovadnice za nastopanje. Seveda je treba iskati krivce v prejšnjih upravah, od sedanje uprave pa bi pričakovali nekaj jasnejših obljub oz. obvez. Lepo je, da našega župana poznajo širom po svetu in da se tako vneto zanima za velike pobude (devinski grad naj bi postal mednarodni kulturni center!), domačini pasi pričakujejo nekoliko več posluha za rešitev teh "malih", "nepomembnih" problemov. Dovolj je, da bi se uprava zgledovala pri sosedih, t.j. pri zgoniški občini, ki je v zadnjih letih investirala težke milijarde za objekte, v katere se zateka celoten Kras.
Vsekakor je prav, da dokončno sodbo o županu in njegovi upravi izrečemo kasneje; tokrat smo ga hoteli le opozoriti na probleme, ki so res potrebni čimprejšnjih rešitev.
■ AT
27. DECEMBRA OPOLNOČI
MLADI SLOVENCI, VSI NA VEJNO!
Dne 27. decembra ponoči bo Marijino svetišče na Vejni napolnilo več kot dva tisoč mladih iz Slovenije in zamejstva. Kot vsako leto bodo namreč mladi iz Slovenije odšli na evropsko mladinsko srečanje, ki ga ob božičnem času prirejajo taizejski bratje. Letos bo to srečanje v Milanu. Na poti v Milan pa bodo mladi romarji iz Slovenije potovali mimo Trsta.
Na začetku romanja se običajno vsi mladi udeleženci potovanja srečajo v kakem kraju v Sloveniji za skupno mašo. Tokrat so ravno mladi zamejci, ki se že nekaj let udeležujejo teh novoletnih srečanj, predlagali, da ne bi začetne skupne maše priredili v Sloveniji, pač pa pri nas, v zamejstvu. Pobudo so voditelji srečanja sprejeli z velikim navdušenjem, saj bo ta dogodek veliko simbolično dejanje, in sicer konkreten dokaz
povezanosti Slovencev na eni in drugi strani meje. Zato bi bilo prav, da bi se tudi zamejci -tako mladi, kot starejši - v velikem številu udeležili maše, ki bo ob polnoči. Pri njej bodo aktivno sodelovale razne zamejske skupine: tržaški skavti in skavtinje, Mladi v odkrivanju skupnih poti, klubovci, člani skupine Shalom, mladi iz župnij itd. Maševal bo koprski škof Metod Pirih, somaševal pa bo tržaški škof Evgen Ravignani. To bo edinstvena priložnost za mlade zamejce, da tako veliko število mladih iz Slovenije opozori na svoj obstoj.
Pripravljalna skupina bo vesela tudi vsakega prostovoljca, ki bi rad pomagal pri izpeljavi tako zahtevnega projekta. Za informacije se lahko obrnete na Aleša (tel. 040 228307) ali Bredo (tel. 040 211551).
BOŽIČNA VIGILIJA NA RADIU TRST A
Na Radiu Trst A se bodo v četrtek, 24. t.m., sporedi podaljšali čez polnoč. V okviru božičnega večera, ki se bo pričel po poročilih ob 19. uri, boste lahko poslušali: Božični koncert, ki so ga lani posneli v cerkvi sv. Jerneja na Opčinah, nato bo na sporedu radijska igra Tanje Rebula Sv. večer v Kalkuti; produkcija Radijski oder, režija Marjana Prepeluh. Sledila bo oddaja "...In šli so po vsem svetu..." - Slovenski misijonarji o svojem življenju in delu. Oddajo sta pripravili Marija Brecelj in Ines Škabar. Ob 11. uri kratka poročila, ob 11.15 božični pogovor - pripravil Saša Martelanc. Ob 11.45 povezava z župno cerkvijo v Števerjanu, od koder bo prenos polnočnice.
KNJIGA "OKUS TEME”
Dne 11. t.m. so v dvorani Zadružne kraške banke na Opčinah predstavili knjigo Okus teme o jami Claudio Skilan, ki je izšla v Ljubljani. Avtorja Kladnik in Fer-latti sta bila prisotna na predstavitvi, na kateri sta spregovorila tudi predsednik in ravnatelj ZKB Pavel Milič in Klavdij Brajnik.
GAGGI
ŽENSKA IN MOŠKA KONFEKCIJA
TRST-UI.RomalO Tel. 040 368440 Urnik: 9.-19.NONSTOP
MOŠKA, ŽENSKA IN OTROŠKA OBLAČILA
vošči vsem strankam vesel Božič in srečno 1999 TRST - Rusi most 4, tel. 040 631537
Zlatarna
• y)rr//r -
želi vesel Božič vsem strankam
TRST -Ul. Mazzini 51/a
SADJE - ZELENJAVA - BIO HRANA
TX
TRŽAŠKA KNJIGARNA
VOŠČI VSEM VESEL BOŽIČ IN SREČNO 1 999
TRST - Ul. sv. Frančiška 20, tel. 040 635954, fax 040 635969 E-mail: tklibris@tin.it
TURISTIČNI URAD
AURORA
Dragulji
malalcin
OPČINE - Narodna ul. 28, tel. 040 21 1 465
11
ČETRTEK 17. DECEMBRA 1 998
Banca Agricola Mantovana
Dr. STOJAN PAHOR
rt 040 371019 TRST - Foro Ulpiano 3
fernando
USNJENA GALANTERIJA
POVRNJEN DAVEK IVA TAX FREE
TRST - Ul. Coroneo 7, tel. 040 370434
PODJETJE
vošči vsem odjemalcem, prijateljem in znancem v zamejstvu in matični domovini vesele božične praznike
TRST - Ul. S. Cilino 38, tel. 040 54390
malalan
OPČINE Narodna ul. 47
SELF-SERVICE KATJA
Katja Fabrizi
URNIK NON STOP
OPČINE - Narodna ulica 46, tel. 040 211092
riORI • CVETLICE
CDm
Ul. I. Gruden 48
BAZOVICA tel. 040 2265 17
TRŽAŠKA KRONIKA
OBVESTILA
12
ČETRTEK 17. DECEMBRA 1 998
POLNOČNICE NATržaškem: ob 21. uri: Novi sv. Anton; ob 22. uri: Rojan in Skedenj; ob 22.15: Sv. Jakob; ob 24. uri: Sv. Ivan (v stari cerkvici). V okoliških župnijah na Krasu in v Bregu bodo polnočnice ob 24. uri. Na praznik sv. Stefana, 26. decembra, bo v cerkvi Novega sv. Antona ob 16. uri maša za slovenske vernike v mestu.
SLOVENSKO STALNO gledališče: Fran Milčinski, Butalci. Priredba in režija Jaša Jamnik. V četrtek, 17. t.m., ob 20. uri pri Sireni v Barkovljah.
SLOVENSKO STALNO gledališče: Marjan Tomšič, Bužec on, bušca jaz v interpretaciji Saše Pavček. Režija Boris Cavazza.
V	soboto, 19. t.m., ob 20.30 v dvorani KD Rdeča zvezda v Saležu.
SKUPINA SHALOM, Slovenski kulturni klub in Mladi v odkrivanju skupnih poti vabijo v soboto, 19. decembra, v Marijin dom pri Sv. Ivanu (ul. Brande-sia 27) na Predbožični dobrodelni ples. Pridi in povabi svoje prijatelje!
SLOVENSKO STALNO gledališče: Marko Sosič, Balerina, Balerina. Igra Lučka Počkaj, režija Branko Završan. V nedeljo, 20. t.m., ob 17. uri v Ljudskem domu v Trebčah.
GLEDALIŠKI VRTILJAK vabi na otroško gledališko predstavo v nedeljo, 20. decembra, ob 16. uri v dvorani Marijinega doma pri Sv. Ivanu, ulica Brandesia 27. Na sporedu bo predstava Thorbjorna Egnerja Razbojniki iz Kardemomme. V režiji Emila Aberška bodo delo izvedli igralci OŠ Deskle in KD Svoboda Deskle.
DRUŠTVO SLOVENSKIH izobražencev v Trstu bo v ponedeljek, 21. decembra, obiskal škof Evgen Ravignani. Prijateljem društva in vsem ljudem dobre volje bo podal božično misel kot uvod v bližajoče se praznike. Srečanje bo v Peterlinovi dvorani, Donizettijeva 3, s pričetkom ob 20.30.
Zaradi pomanjkanja prostora je v tej številki poročanje o krajevnem dogajanju okrnjeno. Bralcem se opravičujemo, ured.
DAROVI
ZA SLOVENSKO Vi ncencije-vo konferenco: M.C.B. 20.000.
ZA MISIJONARJA Ernesta Sak-sido-Brazilija: N.N. 100.000 lir; N.N. 500.000 lir.
ZA MISIJONARJA Danila Lis-jaka-Burundi: N.N. 40.000 lir.
ZA MISIJONARJA Miho Dre-venška-Zambija: Franc Saksida ob prodaji znamk
100.000	lir.
ZA SESTRE sv. Ane v misijonu Londrina v Braziliji: Franc Saksida ob prodaji znamk eno monštranco.
ZA KARITAS v Ajdovščini: namesto cvetja na grob Sergiju Radettiju in Justini Urbančič daruje N.M., Slovenska Vincencijeva konferenca Barkovlje, 50.000; M.B.V. 50.000; V.S. 50.000; M.B. 50.000; S.R. 200.000.
GOSPA DORA Lipovec daruje 200.000 lir za GMD, ki je prav v tem času pred dvema letoma razveselila in počastila njenega moža Milana Lipovca z objavo delaCe-sta, reka in ljudje.
ČESTITKE
URŠKI SE JE PRIDRUŽILA SESTRICA MOJCA. SREČNIMA STARŠEMA MANICI IN MITJU IZ SRCA ČESTITAMO IN SE Z NJIMA VESELIMO.
Nonota Magda in Robert ter Tamara in Marko z Andražem
Čestitkam se pridružuje tudi Novi glas.
DEVINSKI ZBORI
vabijo na
TRADICIONALNI KONCERT BOŽIČNIH PESMI,
Nova štivanska cerkev, Stefanovo ob 17. uri.
Od Božiča do svetih Treh Kraljev bo tudi letos odprta BOŽIČNA RAZSTAVA v župnijski dvorani v Nabrežini v popoldanskih in večernih urah. Poleg jaslic iz raznih dežel bodo božični motivi, delo izvedencev in šolske mladine, pa zlasti razstava slik goriš-kega slikarja Roberta Faganela.
TRADICIONALNI KONCERT BOŽIČNIH PESMI bo predvidoma v nedeljo, 3. januarja 1999, ob 16. uri. Nastopil bo ljubljanski oktet Deseti brat. Vabljeni!
PREDSTAVITEV KNJIGE "GLOBINE, KI SO NAS RODILE"
KNJIGA, KI SEŽE GLOBOKO
Celovški Mohorjevi založbi je treba čestitati, da je v knjižno zbirko za leto 1999 uvrstila tudi 260 strani obsegajočo knjigo psihologinje in profesorice tega predmeta ter pedagogike na pedagoškem liceju A.M. Slomšek v Trstu Alenke Rebula s pomenljivim naslovom Globine, ki so nas rodile, in podnaslovom Zgodnje otroštvo v otroku in odraslem. Gre za knjigo, ki se predstavlja v zelo sporočilnem o-vitku Marjana Paternostra.
Zelo razveseljivo je tudi, daje ta knjiga že doživela prvo predstavitev v naših krajih,
i	n sicer v četrtek, 10. decembra, v Devinu, na sedežu zborov. Obiskovalce večera je najprej pozdravila skupina petih kitaristk, ki so v tej zasedbi zaigrale WolkijevP/es in Albenizovo Uspavanko. Po glasbenem uvodu je avtorica Alenka Rebula povedala, kaj jo je vodilo pri pisanju. Ugotavljala je, kako smo ljudje zaznamovani po svojem najzgodnejšem otroštvu in kako je zato važno, da odrasli skrbimo ne le za fizično, ampak tudi za psihološko in srčno dobro počutje otrok. Poudarila je tudi potrebo, da se starši in vzgojitelji prilagajamo razvojnim potrebam otrok, ker ima vsako starostno obdobje svoje značilnosti in potrebe. Knjiga želi biti pred-
Sgisj-
vsem nekakšen izziv bralcem, da se zamislijo o teh vprašanjih, in mogoče pripomoček pri iskanju možnih odgovorov na številna vprašanja, ki jih vživljenju srečujemo. V tem smislu je to delo tudi razdeljeno, saj prikazu značilnosti otrokovega doživljanja sledi poglavje o starševstvu. Največji del knjige pa je posvečen obrazložitvi obdobij razvoja in predstavitvi vprašanj, s katerimi se srečujemo od rojstva pa do časa, ko naj bi ljudje dosegli osebno zrelost.
Alenka Rebula je na predstavitvi na zelo sintetičen in jasen način spregovorila o tej snovi in sporočilu ter nagovorila zbrano občinstvo.
Nastop otroškega zbora Ladjica, ki je zapel nekaj pesmi, pa je uvedel drugi del večera. Urednik Celovške Mo-
horjeve založbe Franci Filipič je namreč kratko predstavil delovanje te založbe, ki letno izdaja približno 50 naslovov. Kratko je orisal zbirko za prihodnje leto, več pozornosti pa je namenil otroškim in mladinskim izdajam ter ugotavljal, da skušajo v Celovcu posvečati čim večjo tem knjigam, da bi tudi tako zaustavili vse bolj splošen pojav asimilacije in pozabljanja slovenščine.
Udeleženci smo odhajali z občutkom, daje dejansko važno, da se osvestimo, da se zamislimo o narodnostnem stanju na Koroškem oz. pri nas, predvsem pa je potrebna ljubeča vzgoja za globalen in zdrav razvoj naših prihodnjih rodov. Knjiga Alenke Rebula pa nam je lahko koristno branje za to ozaveščanje.
OBNAVLJA SE CERKEV SV. JOŽEFA V SESLJANU
Župnik Ugo Bastiani nam je poslal zapis, v katerem piše, da, kdor se spušča k Ses-Ijanskemu morju, lahko ugotovi, da je znamenita cerkev iz leta 1772 zaprta zaradi obnove; obgrajena je z zaščitno mrežo, zato da se mimoidoči ne poškodujejo. Obnova je bila nujno potrebna: prenare-diti je treba vse zunanje omete, prekriti strehe, obnoviti o-kna in znova narediti streho veže. Poleg tega bo treba narediti nove odtočne kanale ob strani cerkve, zato da se v bodoče prepreči vstop deževnic, ki prihajajo v glavnem iz parkirišča v centru Sesljana. Tudi v notranjosti cerkve bo potrebno opraviti mnogo del zaradi številnih notranjih izli-
vanj. Dela nadzoruje strokovnjak za obnovo, arhitekt Mas-similiano Falconi iz Nabrežine, izvaja pa gradbeno podjetje Poracin iz Devina.
ZNAMKE VSEH VRST IN ODRABLJENE TELEFONSKE KARTICE!
Franc Saksida (ul. Biaso-letto 125, 34142 Trst) nam je sporočil naslednje:
"Prisrčno se zahvaljujem vsem, ki so doslej sodelovali z mano pri zbiranju znamk za misijone. Še vedno se ta akcija nadaljuje, zato se še enkrat priporočam vsem tistim, ki bi radi na ta način pomagali našim skrbnim misijonarjem.
Ob tej priložnosti želim vsem blagoslovljen Božič in srečno Novo leto 7 999!
NOVI POKRAJINSKI ORGANI SSkV TRSTU
V	četrtek, 10. t.m., se je sestal novi pokrajinski svet Slovenske skupnosti za Tržaško, ki je bil izvoljen na nedavnem kongresu stranke dne 22. novembra. Na dnevnem redu je bila izvolitev novih pokrajinskih organov stranke. Po krajši razpravi je svet najprej izvolil predsedstvo, ki ga odslej sestavljajo Drago Stoka (predsednik), Sergij Mahnič (podpredsednik) in Robert Petaros (tajnik). Za pokrajinskega tajnika je bil potrjen Peter Močnik. V izvršni odbor pa so bili potrjeni oziroma prvič izvoljeni Andrej Berdon, Edvin Forčič, Maja Lapornik, Boris Slama, Marko Šavron, Igor Švab, Alojz Tul in Vladimir Vremec.
Z 2. STRANI
RESOLUCIJE IN IMENOVANJA
3. Naj Gorska skupnost in vse uprave, kjer smo neposredno udeleženi zahtevajo, da se v upravo kraškega parka vključijo posamezni in kolektivni lastniki (jusarji). Deželni zakon naj poveča finančno postavko, ki je danes zelo nizka in ne zagotavlja razvoja teritorija, ampak ga samo vinkulira.
4. Slovenska skupnost naj skrbno sledi dogajanju na slovenski radijski in televizijski postaji in naj se povsod zavzema za okrepitev radijskih in televizijskih oddaj v slovenščini, za ustrezno obnovitev konvencije in za vidnost TV sporedov na vsem območju zgodovinske prisotnosti slovenske manjšine na Tržaškem, Goriškem in Videmskem.
DEŽELNI SVET, IZVOLJEN NA 10. KONGRESU: Trst: Andrej Berdon, Aleksander Furlan, Jožko Gruden, Ivo Jevnikar, Maja Lapornik, Nadja Maganja, Sergij Mahnič, David Malalan, Marij Maver, Peter Močnik, Sergij Pahor, Boris Slama, Branko Slavec, Aldo Stefančič, Danilo Šavron, Drago Štoka, Marko Štoka, Danijel Šuligoj, An-tek Terčon, Alojz Tul. Gorica: Dimitrij Brajnik, Martin Brecelj, Štefan Bukovec, Marko Bukovec, Hadrijan Corsi, Branko Černič, Mara Černič, Miloš Čotar, Aleš Figelj, Vanda Gradnik, David Grinove-ro, Erika Jazbar, Karlo Mučič, Juljan Ožbot, Janez Povše, Silvan Primožič, Bernard Špacapan, Božidar Tabaj, Damijan Terpin, Marjan Terpin. Za videmsko pokrajino bo deželni svet kooptiral enega ali več članov.
DEŽELNO TAJNIŠTVO: Andrej Berdon (tajnik), Ivo Jevnikar, Maja Lapornik (podpredsednik), Marij Maver, Peter Močnik, Drago Štoka, Danilo Šavron, Aleš Figelj, Damijan Terpin (podtajnik), Bernard Špacapan (predsednik), Štefan Bukovec, Martin Brecelj, Erika Jazbar, Marjan Terpin.
NADZORNI ODBOR: Rafko Dolhar, Aljoša Vesel, Remo Devetak. RAZSODIŠČE:
Josip Škerk, Karlo Brešan, Benjamin Černič.
Skerlavai
Draguljarna
TRST - Ul. C. Battisti 2 tel. 040 7606012
^orium Sl®A
import/export
vošči vsem strankam vesel Božič in srečno novo leto 1999 °§°
TRST - Ul. Celini 2
HOTEL RESTAVRACIJA
vošči vesel Božič in srečno 1999 vsem gostom
| «:
GORIŠKA
KRONIKA
OBNOVLJENA CERKEV IN KOSIČEV KRIŽEV POT
SLOVESEN PRAZNIK V RUPI
13. december 1998 nam bo ostal v lepem spominu, ker smo kronali dela obnovitve župnijske cerkve sv. evangelista Marka, zavetnika vasi in cerkve, na praznik sozavet-nice sv. Lucije.
Rupenci so začeli s celotno zasnovanim načrtom z župnikom prof. Dragotinom Butkovičem, nadaljevali so z dušnim pastirjem dr. K. Humarjem. Vse je bilo zamisel rojaka Andreja Kosiča. Ta je najprej obogatil cerkev s kar tremi umetniško izdelanimi vitražnimi okni, katerih izvedbo je poveril zdaj že pokojnemu g. Stojku. Žena, ga. Stojko, pa je zdaj izoblikovala Kosiče-vo vitražo križa, ki so ga vstavili v novi premični oltar. Tudi ambon, t.j. prižnička-stojalo za branje božje besede, nosi umetniško izdelano podobo Sv. Duha. Andrej Kosič je pritegnil k sodelovanju veliko število strokovnjakov. Najprej arh. dr. Livia Riavisa, ki je izdelal vse načrte. Posebnost prenove je gotovo novi križev pot. Vanj je Kosič vtisnil vso svojo ljubezen do Boga, do domače hiše molitve in do rojstne vasi. Sodelovalo je veliko vaščanov, ki jih je od vsega začetka do danes navduševal Ivan Kovic, predsednik MPZ in PD Rupa-Peč, pa tudi drugi. To so: inž. R. Cocetta, prof. M. Vuk, muzejski svetovalec v Goriškem muzeju v gradu Kromberk, Z. Klanjšček, organistki Tanja in Damijana, člani MPZ Rupa-Peč, mizarsko podjetje Vitka in Andreja Čevdka, mizarsko podjetje bratov Bratina s Ceste, zidarsko podjetjejurija in Gvida Pahorja, tehnik S. Deluca, podjetnik S. Demori, tehnik L. Brondani, trgovec Comelli, pleskarja I. Batistič in E. Paus-sa, tehnik E. Pavletič, kovač E. Makuz, tiskarska tehnika R. Čevdek z ženo in sinom ter
D. Pelicon, tehnik Ivo Tomšič, Tine in Ludvik Devetak, tehnika tvrdke Comelli, vsi člani ŽPS in ŽGS. Vsem tem in še drugim, ki so kakorkoli sodelovali, gre javna zahvala, zlasti gospem Jožki, Marjeti, Dragici in Jožici, obema Nadama, Dragici, Slavici in Ivanki ter celi vrsti mladih postrežnic se iz srca zahvaljujemo. Vso ljubezen župljanov, ki so darovali toliko ur prostovoljnega dela in so vse sami denarno podprli, t.j. tudi napeljavo vode v zakristijo, ogrevanje cerkve, ozvočenje, preureditev električne mreže, nove luči in osvetlitev in še kaj, smo izlili v sv. mašo, ki se imenuje evharistija -zahvala. Daroval jo je goriški nadškof msgr. p.
A.V. Bommarco. Z njim sta
NOVI DEKAN Standreška dekanija je dobila novega duhovnega predstojnika. Za dekana je goriški nadškof imenoval g. Viljema Žerjala, župnika v Rupi in na Peči; tako sedaj novi dekan zamenjujejo Antona Lazarja, župnika v Steverjanu. Novoimenovanemu dekanu in zvestemu sodelavcu g. Žerjalu iz srca čestitata uredništvo in uprava našega tednika.
somaševala starosta slovenskih duhovnikov msgr. dr. Franc Močnik in domači župnik Viljem Žerjal. Pel je MPZ Rupa-Peč pod vodstvom Zdravka Klanjščka. Sodelovalo je veliko število mladih ljudi z berili, prošnjami, pripravo oltarja, prinašanjem darov za sv. mašo ter daru nadškofu, ki sta jih izročila zakonca Mara in Srečko Pavletič. Mladi so bili iz Rupe in s Peči. Nadškof je med mašo slovesno blagoslovil cerkev, novi oltar, vse ljudi, krstni kamen, ki smo ga prenesli k oltarju, velikonočno svečo; ob koncu maše pa še novi križev pot, ki ga je Andrej Kosič skupaj s križem v oltarju in vsem drugim umetniškim delom daroval domači cerkvi in vasi. Prav tako je arh. Riavis vse naredil za božji Ion in za nebeški tron.
Zato hvala Bogu in vsem, ki so nam pripravili tako lep uvod v novo ljubezen do nedeljskega bogoslužja božje besede in evharistije. Upamo pa, da bo prof. Marko Vuk to, kar je na koncu maše na kratko strokovno podal o naši cerkvi in vasi (govor objavljamo na kulturnih straneh, op.ur.), širše obdelal tudi v knjižnem zapisu.
Žu
SREČANJE
GORIŠKIH
GLEDALIŠKIH
SKUPIN
V	organizaciji Zveze kulturnih društev Nova Gorica poteka 14. srečanje goriških ljubiteljskih gledaliških skupin v raznih krajih novogoriškega območja. Začelo se je 6. novembra v Primorskem dramskem gledališču v Novi Gorici z nastopom dramskega odseka PD ŠtandrežzMoliero-vo komedijo Skopuh. Zadnja predstava bo 19. decembra na Trnovem, kjer se bo štan-dreška dramska skupina predstavila z dvema enodejankama. Na srečanju bo sodelovala tudi Dramska skupina F.
B.	Sedej iz Števerjana, ki je 13. decembra v Grgarju nastopila s kriminalko Mišolovka. Člani PD Štandrež so odigrali tudi igroJaz sem Bertodne 11. 't.m. v Braniku. Srečanja so se udeležile še skupine iz Grgarja z GoldonijevoMirandolino, gledališki oder Soča iz Kanala, ki je predstavil Partljičevo deloMo; deda socialistični mrtvak, skupina iz Branika z lipahovim Glavnim dobitkom in mladinski oder PDG Nova Gorica z igro Le po kom se je vrgel ta otrok? Po strokovni plati spremlja srečanje Tea Rogelj, dramaturginja PDG.
SVETI MIKLAVŽ
V	ŠTANDREŽU
Sv. Miklavž je obiskal tudi štandreške otroke, ki so ga pričakali v župnijski dvorani A. Gregorčič. Dobrega svetnika so lepo sprejeli učenci 4. razreda štandreške osnovne šole s prizorom Presenečenje, ki ga je pripravila učiteljica Majda Zavadlav. Štandreški otroci so dan prej z istim prizorom obiskali osnovno šolo v Doberdobu.
hud m
T I S K A R N A
34170 GORICA - Ul. Gregorčič 23 Tel. 0481 522907 - Fax 0481 524447 E-mail: budin@mail.seta.it
KATOLIŠKA KNJIGARNA
■ knjige, revije ■ vse za šolo in pisarno ■ razne vrste papirja ■ sakralni predmeti, sveče • darila ■ plošče, kasete ■ iiirače
GORICA - Travnik 25, tel. 0481 531407
DRAGULJARNA - URARNA - ZLATARNA
VIRGILIO BRATINA s n e.
Dolga in kvalitetna prisotnost, označujejo jo resnost, strokovnost, kompetentnost na področju trgovine.
TRŽIČ - Corso del Popolo 28, tel. 0481 410674
&d leta 189? profesionalnost p tradiciji
(Urama - zlatarna
GORICA - Ul. Carducci 49, tel. 0481 535657
CER-IMPEX
splošni import-export IGORČERNIC
GORICA - Ul. Della Bona 18, tel. 0481 538960, fax 0481 534151
TRGOVINA JESTVIN
Maraž -Škarabot
Gorica, Placuta 13
Vesel Božič in srečno novo leto želi
IRGOVINA
TK&ti T^adič
Velika izbira torbic, dežnikov in raznovrstnih kvalitetnih izdelkov
GORICA-Raštel 23, tel. 0481 33790
iSPAR
MARKET S. ANDREA
VOŠČI VSEM CENJENIM ODJEMALCEM
BOŽIČNEGA VESELJA POLNE PRAZNIKE!
STANDREZ, UL. S. MICHELE 184
107=^
SPAR
PHOTO
LAB O R A T O R I O
PHOTO LABORATORIO lastnik: Carlo Sclauzero 34170 Gorica • Ul. Locchi 2 Tel. 0481 535165
SERGIO ROVIS
>
TEL/FAX 0481 531812 TRAVNIK 10, GORICA
PEKARNA - SLASCICARNA
VIATORI
Vse, kar potrebujete za vsakdanjo oskrbo, in vse, kar si želite ob raznih pogostitvah ter svečanostih družinskega in društvenega značaja, lahko dobite v največji izbiri v naših goriških prodajalnah.
GORICA-Tel. 0481 520905
BERTOUNI
Specializirani živilski center ...z odličnimi mesečnimi ponudbami. Pričakujemo vas v Mošu pri Gorici.
O
EZS2Ei
O
GRAFICA GORIZIANA S.N.C
TISKARNA - OFFSET
GRAFICA
GORIZIANA
GORICA - Ul. Gregorčič 18, tel. 0481 22116 - fax 0481 22079
M
Ul. Raštel 19 tel. 0481 531884
TRGOVINE
OBUTVE
Ul. Raštel 7, tel. 0481 535162
K2 - Ul. Oberdan 7, tel. 0481 535520
OBUTVE ZA OTROKE
Ul. Raštel 8, tel. 0481 33465
13
ČETRTEK 17. DECEMBRA I 998
GORIŠKA KRONIKA
USPELA REVIJA OTROŠKIH ZBOROV
MALA CECILIJANKA '98
14
ČETRTEK 17. DECEMBRA 1 998
Tudi letos ni smela manjkati tradicionalna revija otroških oz. mladinskih zborov, znana pod imenom Mala Ce-cilijanka. Revijo že dolgo vrsto let prireja Združenje cerkvenih pevskih zborov v Gorici. Velika dvorana Kulturnega centra Lojze Bratuž je bila premajhna za res mnogoštevilno občinstvo, ki je prišlo iz cele pokrajine (pa tudi iz Tržaške) poslušat mlade pevce in pevke. Ob začetku je v imenu ZCPZ spregovoril Dario Bertinazzi in povedal nekaj lepih misli o petju in pesmi. Njegove besede objavljamo v izvlečku.
Na odru so se nato zvrstili zbori; bilo jih je kar deset. Na koncu pa so še zapeli skupno pesem (Slomškovo Preljubo veselje). Prvi je prišel na oder otroški zbor z Vrha sv. Mihaela (dir. Marja Feinig), nato so zapeli zbor Kraški cvet (s. Karmen Koren) iz Trebč, otroški zbor F.B. Sedej iz Števerjana (Valentina Humar), otroški zbor SCGV Emil Komel iz Gorice (Barbara Corbatto), Ladjica iz Devina (Olga Tavčar), osnovna šola V. Sček iz^ Nabrežine (Alenka Radetič), Štmaver (Nadja Kovic; na sliki), Plešivo (Damjana Čevdek), Rupa-Peč (Tanja Kovic), Veseljaki-Doberdob (Lucija Lavrenčič). Vsak zbor je odpel tri pesmi. Skupno pesem je vodila Nadja Kovic, pri klavirju pa je bila Lucija Lavrenčič. Napovedovala je Katja Sfiligoj.
Kaj so peli nastopajoči otroški zbori? Tudi petje otroš-
kih zborov se je v letih spremenilo. Leta nazaj so navadno peli zbori "a cappella", t.j. brez spremljave in večglasno. Izvajali so predvsem skladbe domačih avtorjev, ki so tudi pridno pisali nove pesmi v revijo Pastirček. Sedaj ni več tako. Največkrat pojejo otroški zbori enoglasne skladbe s spremljavo klavirja ali drugih inštrumentov. Tudi to je lepo, vendar pa je dobro otroke vaditi tudi v večglasni pesmi in otrok tako spoznava bogastvo in tehniko zborovske pesmi, ki je pri Slovencih tradi-
cionalna. Škoda bi namreč bi-
lo,	če bi taka naša otroška in mladinska zborovska tradicija propadla. Na programu so bili skladatelji Biten, Kupper, Prek, Duh, Ipavec, Habe, Kozina, Vremšak, Jež, Mav in Gobec.
Nastopajoči zbori so vsekakor pokazali zadovoljivo, nekateri kar dobro pripravo in pevsko discipliniranost. To je nedvomno znamenje ne samo ljubezni do petja in pesmi, ampak tudi resnega dela s strani zborovodij. S tem smo lahko res zadovoljni in veseli, daje slovenska pesem za otroške in mladinske zbore pri nas še zelo živa. ------------AB
POMEN OTROŠKEGA PETJA
DARIO BERTINAZZI
...Pred dvema tednoma smo lahko prisostvovali pevski reviji Cecilijanka, ki jo prireja ZSKP iz Gorice. Ta revija pripomore predvsem k temu, da izpričamo slovensko prisotnost ne samo na splošno na Primorskem, atnpak tudi v tem mestu, ki je zgodovinsko furlansko in slovensko. Danes imamo pred sabo nekaj različnega, in sicer Malo Cecilijan-ko. Revija otroških pevskih zborov je nekaj izvenrednega za našo narodno skupnost. Gotovo so v njej tudi ljudje, ki tega žal ne cenijo, ker se jim zdi to nepomembno... Ti ljudje žal ne vedo, da si sami kopljejo jamo, saj so otroci naša prihodnost, oni so tisti, ki izpričajo, kot vidite že danes, slovensko prisotnost in kulturo na Primorskem.
Ko sem prej videl te otroke, sem si rekel: “To je največji dar, ki nam ga je lahko Bog dal." Celo ta kulturni center je drugačen, a ne samo zato, ker je oder drugačno okrašen ali ker je drugačen napis; center danes na novo zaživi, tako kot zaživi družina, ko pridejo med-
V	središču Gorice - nasproti Katoliške knjigarne URARNA IN ZLATARNA
Ho škripa
Vam nudi vse po najugodnejših cenah.
Na izbiro so Vam ure znamk
SECTSR
ŠPORT VVATCHES
•CITIZEN
z dvoletno garancijo
CASIO
CD DET
RAYMOND WEIL
GENEVE
SEIKO
Neposredno po tovarniških cenah zlati in srebrni izdelki znamenitih vičentinskih delavnic, lasten laboratorij in tudi takojšnje graviranje
GORICA - ul. Arcivescovado 3 in 7 - tel. 0481 534633 SESLJAN 45/E
njo otroci. Vsi ti otroci s svojim veseljem, z nasmehom in posebno s petjem, vse to je nekaj, česar ne doživljamo vsak dan. Petje vnaša v življenje otrok veselje, radost, sproščenost, srečo... Otroci se petja zelo radi učijo... S petjem otroci razvijajo svojo ustvarjalnost in domišljijo, zato pa je važno, da podpiramo otroške zbore... Res neprecenljivo zaslugo za to imajo starši. Vam naj gre beseda hvaležnosti, da jih spremljate in jih vozite na pevske vaje. Sedaj ste lahko zadovoljni s svojimi otroki: kdo ne bi bil zadovoljen, ko ve, da se otrok počuti dobro, da je v ve-\ seli in prijetni družbi vrstnikov?...
Iskrena hvaležnost naj gre še zborovodjem, ki se trudijo, da lahko ohranimo naš... največji zaklad: zaklad kulture -kulture petja. Rad bi pa nekaj pripomnil... Vsako leto opažam, da otroci pojejo slovenske pesmi, to ja, vendar kje so vse ostale slovenske narodne pesmi? Prepričan sem, da so sodobne slovenske pesmi zelo ljudske, prijetne za poslušanje in primerne za otroke. Vendar ne smemo pozabiti, da predstavljajo stare ljudske pesmi zgodovino slovenskega naroda in kulture. Obenem bi rad opomnil, da je danes poleg sejma sv. Andreja tudi praznik Brezmadežne: prav bi bilo, ko bi zbori zapeli vsaj eno Marijino pesem...
Naj Kristusovo rojstvo ob pomoči slovenske Cerkve in ljudi dobre volje z novim letom 1999 prinese vsem Slovencem doma in po svetu dokončno spravo in zasluženo blagostanje.
Naj duhovne, moralne in narodne vrednote ponovno zaživijo v srcih slovenskega naroda.
To so moje želje in voščila vsem rojakom -Slovencem!
Vinko Levstik - Gorica
LEVSTIKOVA HOTELA
V	ITALIJI
PALAČE HOTEL je v samem središču, približno 1 km od državne meje. Ponaša se z odlično restavracijo, dnevnim barom, konferenčno dvorano za 100 oseb in manjšo dvorano za 30-40 oseb. Moderno opremljen, 75 sob ali ca. 150 ležišč. V sobah so kopalnica, sušilec za lase, mini bar, telefon, radijski in televizijski sprejemnik. Zavarovan parkirni prostor.
Naslov: PALAČE HOTEL, Korzo Italia 63 -34170 GORIZIA GORICA, tel. (0481) 82166, fax (0481) 31658
HOTEL EMONA 2. kat. je v zgodovinskem središču Rima. Vse sobe imajo lastno kopalnico, radijski in televizijski sprejemnik, telefon, mini bar ter ogrevalne naprave pozimi,poleti pa hladilne. Hotelsko osebje je slovensko: poskrbelo bo za vaše dobro počutje. Hotel ima tudi svoj avtopark.
Pokličite nas po telefonu: (06) 7027911 ali 7027827, fax (06) 7028787
Naslov: HOTEL EMONA, Via Statilia 23 -00185 ROMA RIM
V	OBEH HOTELIH IMAJO SLOVENSKI GOSTJE POPUST. PRIČAKUJEMO VAS!
Gostilna «FRANC»	Pri Francetu Pristna domača kuhinja Zaprto ob nedeljah
SOVODNJE OB SOČI - Prvomajska 86, tel. 0481 882038	
GOSTILNA
KORŠIČ
Zaprto ob torkih in sredah
STEVERJAN - Sovenca 7, tel. 0481 884248
Gostilna pri Mirkotu
fio/ite c/e/ Ga/oa/no
vošči vsem cenjenim strankam
Zaprto ob torkih zvečer in sredah cel dan Urnik: 9.-15., 18.-24. Tel. 0481 534428 Rezervacije za Silvestrovo
GROJNA - VALLONE DELLE ACQUE 2
RESTAVRACIJA NANUT
Zaprto ob sobotah in nedeljah ŠTANDREŽ - UL Trieste 118, tel. 0481 21 168
GOSTILNA
»Pri Mirotu« (Da Miro)
Zaprto ob torkih SOVODNJE OB SOČI, tel. 0481 882017
GOSTILNA
VID PRIMOŽIČ
pri Pavlinu
Zaprto ob petkih GORICA - Drevored 20. septembra 138, tel, 0481 821 17
'^rattoria^^^ostilhoi 1070 - 1990	/cš/a*>c
'f&evetak	oeaef SajrcZ c*e
di Devetak Agostino & C. s.n.c.	jve&ea /???/
Zaprto v ponedeljek in torek	
VRH SV. MIHAELA 48 (Sovodnje ob Soči), tel. 0481 882005	
GOSTILNA SIRK
PRI LOVCU
SUBIDA - PLEŠIVO, tel. 0481 60531
GORIŠKA KRONIKA
r . i 1
v m
RESTAVRACIJA
/l/oyUč
Vošči svojim obiskovalcem v zamejstvu in v matični domovini vesel Božič in srečno novo leto 1999
STEVERJAN - Klanec 23,
tel. 0481 884095	Zaprto obtorkih in sredah
Roman bar
Roman Cotič
vošči vsem blagoslovljene praznike
GORICA - Travnik, vogal ul. Roma in ul. Oberdan
SO IJ BH%&
vošči vesel Božič in srečno 1999
SOVODNJE OB SOČI - Case sparse 77 Tel. 0481 521550, fax 0481 20969
c'sjvabbanc peTtfclfe.
"fileje. /^Loja jOoan
ŠTEVERJAN - Dvor 13, tel. 0481 884015
MEHANIČNI PRIBOR
DANIELA PUIA
GORICA - Ul. Terza armata 183/b Tel. in fax 0481 520250
IZDELKI IZ KOVANEGA ŽELEZA - VRATA - OGRAJE
RA D IS L A V
LEOPOL!
GORICA - Ul. Brigata Pavia 46, tel. 0481 531941
EKNOMEC
Li
ci
s n c	pisarniški	stroji
OLYMPIA - OLIVETTI pisarniška oprema - teletax RICOH fotokopirni stroji RICOH - MITA - CANON blagajne SUPREMA
341 70 GORICA-Corsoltalia 76, tel. infax0481 81032
IZPOD DLETA ANTONA PODVERŠIČA
DOMAČE JASLICE
4
Kdor se lansko leto ob božičnih praznikih ni zglasil na prijazni domačiji pri Podver-šičevih na Solkanskem polju, ul. Scogli, lahko to stori letos. Gospodar Anton Podveršičje namreč v nekdanji pivnici -včasih so namreč imeli znano osmico - spet pripravil velike jaslice, v katerih boste med pravimi smrečicami razen revne štalice s sveto družino občudovali še veliko cerkev, domačijo, kovačijo, mlin in žago, katero poganja kot v starih časih bistra voda, ki pada v slapu na mlinsko kolo, studenček pa izvira izpod mahovnatega hribčka. Vsa ta "poslopja" so izdelana iz lesa, na katerem so pritrjeni ploščati kamenčki. Opazili boste tudi kozolec in njivico, na kateri bo v kratkem vzklila pšenica, poleg tega pa tudi pripraven voz, naložen s slamo, pa še razne živalice - lične polžke, ki lezejo po golem dreve-
su -, narejene iz korenin, ki jim je že priroda nakazala obliko, gospod Anton pa jo je s svojim posegom še nekoliko izbrusil. Sam namreč zelo ljubi naravo, saj je kot kmečki sin tesno povezan z njo že od mladih nog in rad išče korenine, ki so se tako razrasle, da v njih prepoznamo človeške ali živalske figure. Zato boste zraven tradicionalnih jaslic videli še take iz skrotovičenih korenin in še cel kup koreni-nic-živalic. Pogled se vam bo pa tudi gotovo zaustavil na čudoviti krušni skrinji, mizi in stolčku iz jesenovega lesa z natančno izdelanimi intarzijami iz različnih lesenih delčkov. Izdelavi pohištva, vrednega razstave, se gospod Anton kot samouk ob spodbudi žene Marice z veseljem posveča še posebno v zimskih dneh, ko mu to dopušča delo v vinogradu.
 — IK
VINARSTVO V BRDIH
Učitelji osnovnih šol Josip Abram iz Pevme in Ludvik Zorzut s Plešivega so se pred štirimi leti odločili, da bodo izdelali projekt o vinarstvu v Brdih. Najprej so se odpravili na trgatev na Oslavje, sledili so poteku pridelave vina do stekleničenja, povezovali so in obrezovali trte. Lepo je sredi sončnih Brd, poje pesem; učenci in učitelji so se tja tudi večkrat peljali in podrobneje spoznali lepoto krajev, gostoljubnost ljudi. Otroci so inter-vjujali vinogradnike, kletarje, someljeje, obiskali so zadružni kleti v Števerjanu in na Dobrovem. Pripravili so recital Gradnikovih in Zorzutovih pesmi, pri urah glasbene vzgoje so se naučili narodne
pesmi, ki govorijo o vinu, veselo so martinovali v briškem lokalu, spoznali stare tradicije ob martinovanju. Beležili so, pisali, risali, učitelji pa so snemali z vidokamero. Sedaj bo njihov trud poplačan. V soboto, 19. t.m., bodo ob 20. uri v Kulturnem centru L. Bratuž v Gorici predstavili projekt. O-gledali si bomo zanimiv dokumentarni film Vinarstvo v Brdih. Toplo vabljeni!
SILVESTROVANJE NEKOLIKO DRUGAČE Župnija sv. Andreja v Štan-drežu toplo vabi odrasle in mlade na praznovanje silvestrske noči, ki se bo pričelo v župnijski cerkvi ob 22.30 z molitvijo in polnočno mašo, nakar se bo družabnost sklenila v bližnjem župnijskem domu. Pridite!
Vesel Božič in srečno novo leto 1999 Vam želi Kulturni center Lojze Bratuž
OBVESTILA
POLNOČNICE NAGoriškem: na božični večer bodo polnočnice (ob 24. uri) v cerkvi sv. Ivana v Gorici, v Štandrežu, Števerjanu, jamljah, Doberdobu, Sovo-dnjah, Gabrjah, v Štmavru in na Plešivem. V Podgori bo bo-gosužje ob 23. uri, v Pevmi ob 22.30, na Jazbinah ob 21. uri.
VGALERJJlArs v Katoliški knjigarni razstavljata Tatjena Lužnik in Matevž Škufca do Božiča.
VNFDELJO, 20. decembra, prirejajo štandreška rajonska kon-zulta, domača društva, osnovna šola Fran Erjavec in župnija predbožični Praznik prijateljstva in miru, ki se bo pričel v štan-dreški cerkvi ob 15. uri. Oblikovali ga bodo otroci štandreških šol in domači zbori.
MePZ HRAST v sodelovanju z župnijo Gabrje in skavtsko organizacijo vabi ob prihodu betlehemske luči na glasbeni božični večer, ki bo v nedeljo, 20. t.m., ob 19.30 v gabrski cerkvi.
SLOVENSKO PLAMNSKOdruŠtvo v Gorici bo v januarju priredilo tradicionalni (nedeljski) začetni in nadaljevalni tečaj smučanja in deskanja (snow board). Na razpolago bo tudi avtobus. Dejavnost bo potekala na Koroškem. Prijave ob sredah med 11. in 12. uro ter ob četrtkih med 19. in 20. uro na sedežu društva v ul. Malta 2, tel. 0481 -33029. Društvo vabi interesente, da pohitijo s prijavami, kajti tečaj se bo začel že 10. januarja.
MlPZVRHsv. Mihaela vabi na božičnico, ki bo v nedeljo, 27. t.m., ob 11. uri vaški cerkvi.
Družino Čevdek Quaggia-to je razveselil mali manuel. Sestricama Martini in Moniki, mami Marjanki in očku Mariu čestita župnijska skupnost s Peči.
Vse najboljše, mara uršič iz Sovodenj! Devetdeset je veliko, toda rojstnih dnevov ni nikoli dovolj! Na zdravje! Tomšiči in Uršiči z vsemi ostalimi.
Slavljenki izraža najprisrč-nejša voščila tudi župnija sv. Martina iz Sovodenj in se iskreno zahvaljuje za njen izdatnejši dar.
Uredništvo našega lista čestita mladi doktorici mari Černič, ki je uspešno sklenila akademski študij političnih ved v Trstu.
Zaradi preobilice gradiva bomo darove in nekatere članke objavili prihodnjič. Bralcem se opravičujemo, /ured.
DRUŠTVO RAT SLOGA PROMOS KULTURE
pripravlja razstavo JASLICE V DOMAČI USTVARJALNOSTI
Zainteresirani naj svoja dela prijavijo in izročijo najkasneje do 12. ure 22. t.m. na sedežu društva (Doberdob, trg. sv. Martina 11). Otvoritev 24. decembra ob 23. uri. Blagoslovljen Božič!
PROSVETNO DRUŠTVO PODGORA
V PRIČAKOVANJU BOŽIČA
Nastopajo: Pevsko društvo La Betulla - Aviano (PN), MePZ Podgora, recitatorji PD Podgora Spremlja: Dalia Vodice Režija: Lidija Jarc
Nedelja, 20. decembra 1998, ob 17. uri, cerkev sv. Justa Mučenca v Podgori.
GLASBENA MATICA - GORICA
vabi na
NASTOP GOJENCEV
Kulturni dom - Sovodnje, Prvomajska 73, ponedeljek, 21. decembra 1998, ob 18. uri.
VSTOP PROST, VABLJENI!
RAI-RADIOTELEVISIONE ITALIANA DEŽELNI SEDEŽ ZA FURLANI)0-|ULI|SK0 KRAJINO STV - SLOVENSKI PROGRAM
v sodelovanju z ZDRUŽENJEM CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV IZ GORICE
prireja
Javno televizijsko snemanje božičnega koncerta
NOČ BOŽIČNA, SVETA NOČ
Nastopili bodo: MEŠANI PEVSKI ZBOR FRANČIŠEK B. SEDEJ iz Števerjana, vodi Bogdan Kralj; ŽENSKI KOMORNI ZBOR GLASBENE MATICE iz Trsta, vodi Tamara Stanese; MEŠANI PEVSKI ZBOR HRAST iz Doberdoba vodi, Hilarij Lavrenčič; ZBOR JACOBUS GALLUS iz Trsta, vodi Janko Ban.
Literarni izbor: Lojzka Bratuž.
Recitatorja: Loredana Gec in Franko Žerjal.
V cerkvi sv. Ignacija na Travniku v Gorici v ponedeljek, 21. decembra 1998, ob 20.30.
ZDRUZENJE CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV - GORICA
KONCERT BOŽIČNIH PESMI
Izvajajo: zbori Rupa-Peč, Mirko Filej, Štandrež, Štma-ver in Podgora.
Blagoslov in zahvalna pesem
Sobota, 26. decembra 1998, ob 15.30 v goriški stolni cerkvi.
15
ČETRTEK 17. DECEMBRA 1 990
ZAČELA SE JE 1 5. D
SLOVE IM IJ A
DEVETICA, PRILJUBLJEN BOŽIČNI OBIČAJ
ERIKA JAZBAR
Kulturno društvo Rečan in leška župnija prirejata tudi letos Devetico Božično. Gre za zelo staro in zakoreninjeno družinsko liturgijo, ki sojo obhajali po beneških vaseh v pričakovanju na Božič.
Običajno se Devetica začenja 16. decembra in traja do božične vigilije. O njej msgr. Angel Cracina v krajši brošuri Devetica vpodutan-ski fari (1996) piše takole: 'Tu usaki vasi imajo ‘no staro podobo prežepija; okuolete podobe se zbirajo vasnjani, navadno o sedmi uri zvečer. Molijo rožar an potle z luči-cami tu pestjo uzdignejoan jo nesejo u precesijo, laure-tanske litanije pojoč od hiše do hiše devet noči." Preden vzdignejo podobo, pozdravi gospodinja Mater božjo z lepo daljšo in staro molitvijo, nato se procesija lahko odpravi. Ko pride pred prag druge hiše, se ustavi in voditeljica procesije izroči gospodinji sveto podobo. Ona jo poljubi in jo položi na domači oltar. Tudi v tem primeru so
nekateri določeni in posebni pobožni stavki, ki si jih izmenjata gospodinji; nazadnje lahko stopijo v hišo tudi osta-
li.	Celotni obred seveda obo-
gatijo stare božične pesmi, za katere skrbi mešani pevski zbor Rečan. Devetica se ponovi devet večerov do božične vigilije.
Letošnja izvedba Devetice se je začela 15. decembra in bo trajala do 23., oblikovali pa jo bodo v devetih vaseh grmiške občine. Kulturno društvo Rečan prireja omenjeno priljubljeno staro navado že nekaj let, priložnost pa je posebno pomembna, ker se obujajo stare pesmi, pete
i	litanije in posebne božične melodije.
V	spominu marsikaterega starejšega Benečana je osta-la slika o tem, kako so nekoč okoli peči pobožno molili in peli, zunaj pa je snežilo j in je pihala burja. Posebno prijetno pa je tudi bilo, če so bili na mizi domači štruklji ali druge dobrote.
Devetica se je letos torej začela v torek, 15. decembra, v Velikem Grmeku, danes bo v Topolovem, jutri v Platcu, medtem ko bo v soboto v Zverincu; v nedeljo se bodo zbrali v Sevcu, dan kasneje pa v Hostnem, zadnji dve srečanji pa bosta v Gorenjem Bardu in v Hločjah.
Vsi tisti, ki bi se radi udeležili ali le radovedno opazovali omenjeno staro beneško navado, lahko mirno pridejo
v	navedene vasi. Devetico prirejajo vsak večer ob 19.30, udeleženci pa naj prinesejo s sabo sveče.
Z UMESTITVENIH ZASEDANJ MESTNEGA SVETA MESTNE OBČINE NOVA GORICA IN OBČINE ŠEMPETER-VRTOJBA
SODELOVANJE PRI REŠEVANJU SKUPNIH VPRAŠANJ NAJ TEMELJI NA ENAKOPRAVNOSTI
Prejšnji četrtek, 10. decembra, sta bili umestitveni seji sveta mestne občine Nova Gorica in občinskega sveta nove občine Šempeter-Vr-tojba. Opravljene so bile formalnosti, ki jih določa zakonodaja o lokalni samoupravi v Sloveniji, zatem pa sta imela predstavitvena govora župana Črtomir Špacapan oz. Dragan Valenčič. Obrazložila sta svoj program v novem štiriletnem mandatu obeh občin.
Novogoriški župan je ponovil nekaj že znanih stališč
o	sedanjih družbenogospodarskih razmerah v tej občini in razčlenil nekaj načrtov, ki jih bo izvajal tudi v skladu z večjimi pravicami in pristojnostmi, ki sojih dobili slovenski župani. Ptva naloga občine bo izdelava načrta prometne ureditve Nove Gorice, kjer je zaradi pomanjkanja parkirnih prostorov v prometu zdaj veliko težav. Nujna bo tudi izdelava urbanističnega načrta, ki ga mesto nima že skoraj trideset let. Občinsko upravo bodo zmanjšali, a strokovno izboljšali.
Črtomir Špacapan je v svojem posegu menil, da bo lahko prišlo do nadaljnjega zmanjšanja občine, ker je slovensko ustavno sodišče pred časom ugotovilo, daje prevelika. Meri namreč samo 2 kvadratna kilometra manj od me-
stne občine Koper, ki jo je u-stavno sodišče razglasilo za preveliko in zato neustavno. Toda kljub taki zaskrbljeno-: sti za celovitost občine je bil župan tudi na umestitvenem zasedanju novega mestnega sveta polemičen do nove občine Šempeter-Vrtojba. Dejal je, da so pobudniki ustanovitve nove občine želeli v njej obnoviti stare šege in navade. "V taki težnji so dvajset let prespali," je še menil. Ker je trditev "o obnovi starih šeg in navad" v novi občini Šem-peter-Vrtojba izrekel že nekajkrat, bi bilo zagotovo primerno, da bi takšno opredelitev, ki je nevsakdanja, natančneje razložil. Špacapan pa je bil bolj
I	stvaren in umirjen v napovedi, da bo mestna občina Nova Gorica poskušala povečati sodelovanje z vsemi okoliškimi občinami, tudi z občino Šempeter-Vrtojba. Sodelovanje naj bi obsegalo tudi skup-; ne napore za preobrazbo mednarodnega mejnega prehoda Vrtojba-Štandrež, poglabljanje čezmejnega sodelovanja z Gorico oz. Italijo in za oblikovanje goriške pokrajine kot druge stopnje lokalne samouprave, ki bi imela se-; dež v Novi Gorici.
Že na prvem zasedanju mestnega sveta občine Nova Gorica v novi sestavi pa je nastal zaplet zaradi procedural-
nega vprašanja. Svetniki iz o-pozicijskih strank so namreč protestirali, ker so bili sedeži svetnikov v dvorani razvrščeni tako, kot da je že določeno, katere politične stranke bodo občino upravljale, torej bodo t.i. pozicija oz. koalicija, in katere bodo v opoziciji. Na vztrajanje Iva Hvalice iz SDS, ki je zahteval pojasnilo, je tajnik mestnega sveta Miran Ljuco-vič vendarle povedal, da razvrstitev sedežev pomeni tudi u-vrstitev v pozicijo in opozicijo. Po tem incidentu so svetniki iz opozicijskih strank protestno zapustili sejo. Pozneje so predsedniki SDS Anton Peršič, ZLSD Franko Kacafura in Zveze za Primorsko Franko Rutar izdali sporočilo za javnost, v katerem pojasnjujejo razloge za svoje dejanje. Opozarjajo na šibko večino, ki jo ima skupina zelo različnih strank in ki ne daje nobenega jamstva, da bo delo mestnega sveta lahko normalno potekalo. V novem mestnem svetu ima pozicija oz. koalicija (v njej so SLS, LDS, SKD, Lista za razvoj podeželja in Demokratična stranka upokojencev) 17 svetnikov, to je dva več, kot pa jih ima opozicija.
V	njej je 15 svetnikov, ki pripadajo strankam SDS, ZLSD in Zvezi za Primorsko. Z dvema glasovoma večine bo t.i. pozicija zagotovo le z največjo
težavo sprejemala sklepe oz. izvajala svojo politiko in usmeritve. Zaradi šibke večine strank, ki pripadajo poziciji, že na umestitveni seji mestnega sveta niso uspeli izvoliti občinske kadrovske komisije in nadzornega sveta.
OBČINA ŠEMPETER-VRTOJBA SE ZAVZEMA ZA ČEZMEJNO SODELOVANJE
Na umestitveni seji prvega občinskega sveta nove ob-čine Šempeter-Vrtojba so sprejeli program dejavnosti in razvoja te lokalne skupnosti, ki gaje predložil župan Dragan Valenčič. Svetnike je povabil, naj premostijo spore in nasprotja, ki so nastali med dolgimi in ostrimi razpravami o umestnosti ustanovitve nove občine. Dejal je, "da se moramo zdaj vsi prizadevati za utrditev in razvoj občine, v prvi vrsti pa poskrbeti za o-zračje, v katerem se bosta Šempeter in Vrtojba tesneje povezala in sodelovala v skupni pripadnosti novi občini. Mnogo vprašanj nas povezuje z Novo Gorico in jih bomo skupaj reševali. Vendar bo za tako sodelovanje pogoj enakopravnost obeh občin," je še opozoril. Nova občina se bo vključila tudi v projektSoz/f/e, ki sta ga zasnovali občini Nova Gorica in Gorica ter v druge projekte in oblike sodelovanja z Gorico i n goriško pokrajino. Občina Šempeter-Vr-tojba se bo aktivno vključila tudi v dejavnosti za preobrazbo mednarodnega mejnega prehoda Šempeter-Vrtojba. Na njem bo po vključitvi Slovenije v EZ predvidoma ostalo brez dela preko tisoč ljudi.    - M.
TURNEJA GORIŠKEGA OKTETA VRTNICA (3)
"LEPO [E BLO, ŠALDU LEPO, SALDU LEPO..."
MARJANA REMIAŠ
Teden neskončno lepega bivanja pod okriljem slovenske ambasade v Sveti deželi je minil prehitro. Kar naenkrat smo bili spet v Ronkah, pripravljeni na nove izzive doma, med ljudmi, s katerimi preživljamo vsakdan. A preden se v človeku spomini lahko zagozdijo globoko in podobe ostanejo jasne, jih je potrebno doživeti. Obiskali smo nekaj postaj Kristusovega življenja, Golansko planoto, kjer nas je vodič Miloš Kuret med postanki opozarjal na svarilne table o neprečiščenih minskih poljih, si ogledali kibuce - posebna združenja, nekakšne kolhoze, kjer ljudje delajo in zato ne dobijo rednega mesečnega plačila, imajo pa za celo življenje organizirano bivanje ter zagotovljeno socialno in zdravstve-
notranji mir, če si tega zares želi. V dolgi vrsti čakanja na ogled notranjosti zadnjega Kristusovega zemeljskega počivališča, je odzvenela slovenska pesem, ki so ji z zanimanjem prisluhnili rumeni, rdeči, črni, beli, poševnooki in drugi predstavniki narodov sveta. Eno podobo groba sem ujela tudi na fotografijo (slika). VJeruzalemu pa smo si poleg o-srednje cerkve ogledali še cerkev petelinjega petja, posvečeno trem Petrovim izdajstvom Kristusa, džamijo z zlato kupolo, ki kraljuje nad Jeruzalemom, zadnji dom Kristusove matere, prizorišče zadnje večerje, Golgoto, Vi o doloroso in druge zgodovinske znamenitosti krščanstva na zemlji, ki je zaradi večnih pritiskov drugačnosti jabolko spora med narodi, ki na njej živijo.
no varnost. Poleg kibucev je moje zanimanje pritegnil obisk Mrtvega morja in turističnega obmorskega središča, ki je bilo visoki temperaturi navkljub (gibala se je do trideset stopinj) že zaprto, ker se je poletna sezona iztekla. Mrtvo morje je svetovno znana lekarna, kamor se zaradi bogatih solnih sesta-
vi	n zatekajo na zdravljenje ljudje s kožnimi boleznimi. Čeprav občutka, da zaradi gostote morja na njem lahko bereš časopis, ne da bi zdrsnil v globino, nisem poizkusila, pa fantje Goriškega okteta Vrtnica zatrjujejo, da je nenavaden za vse, ki smo v morju navajeni plavati. Mrtvo morje pač skriva svoje posebnosti. Domov grede smo se ustavili v enem velikih kibucev, kjer iz morskih alg izdelujejo svetovno znano morsko blato, pridelujejo sol in kozmetično linijo za moške in ženske.
Vsi naši dnevi turističnega in glasbenega popotovanja pa niso bili tako “posvetni" in tržno naravnani, čeravno Izrael odlično skrbi na vsakem koraku za turistično potrošništvo. Ena naših postojank je bila cerkev v Jeruzalemu, ki v svoji notranjosti skriva božji grob, pa tudi ležišče, na katerega so položili Kristusa potem, ko so ga sneli s križa. Tam, kjer je nekoč stal v puščavi božji grob, zakrit z veliko skalo, je danes majhen tempelj, kjer lahko vsak z molitvijo ali meditacijo doseže
Jeruzalemskim vratom, zidu objokovanja, mestu Jaffa, Jerihu, križarskemu mestu Ak-ko, ki ga zakriva fantastično mestno obzidje, bazarjem in posebnostim židovskega načina življenja, so se na izletu z Goriškim oktetom Vrtnica pridružile številne informacije, o katerih nam je pripovedoval naš odlični vodič Miloš. Oljska gora je žarela v soncu, ko smo si ogledovali pročelje mesta, ki je s cestnim križiščem ločeno na židovski in arabski del in kjer se življenje odvija popolnoma drugače. Nismo pa mogli mimo velikega in pretresljivega spomenika žrtvam nasilja med drugo svetovno vojno, posvečenega žrtvam holokavsta: to je muzej v Jeruzalemu. Razdeljen je na štiri dele: najbolj presunjena sem bila ob črnini, ki je posvečena poldrugemu milijonu židovskih otrok, ki so umirali v fašističnih in nacističnih taboriščih. Življenje je v sredini tega stoletja za marsikoga pisalo preveč tragične zgodbe... Ob otroškem muzeju je zgrajen park, posvečen vsem, ki so med vojno Židom pomagali, muzej pa hrani tudi arhivsko fotografsko in filmsko gradivo o pregonu Židov med drugo svetovno vojno in že pred njo. Z občutkom, da smo bogati, ker imamo svobodo, smo se s fanti tisti dan odpravljali na koncert v Tel Aviv...
-----------DALJE
16
ČETRTEK 17. DECEMBRA 1 998
ZABLODE SLOVENSKE POLITIKE
ČLANSTVO V EVROPSKI ZVEZI SE ODMIKA
SLOVENIJA
ZID PRVE ŠTEVILKE
MARJAN DROBEZ
V	Sloveniji oblast in politične stranke ne omenjajo več leta 2002 kot roka, do katerega naj bi naša država postala polnopravna članica EU. Po uradnih razlagah naj bi bila krivda za obotavljanje pri sprejemu novih članic predvsem v vrhovih omenjene povezave, ki opozarjajo, da je treba najprej opraviti razne reforme, predvsem finančno, znotraj EU, da bi lahko zagotovili sredstva, ki bodo potrebna za finančno pomoč državam kandidatkam za sprejem. Toda v primeru naše države gre tudi za zamude in zaostajanja v pripravah za sprejem v EU. Na to je opozorilo že znano letno poročilo evropske komisije, ki je bilo do Slovenije zelo kritično; zdaj pa so na voljo nove podrobnosti o pripravah za sprejem v veliko evropsko povezavo, pri čemer "vključevanje naše države v Evropsko unijo ostaja največji projekt Slovenije po njeni osamosvojitvi."
Neka slovenska specializirana revija je v svoji zadnji številki, namenjeni tudi pripravam za članstvo v EU, zapisala, "da ni jasno, kdaj bo do širitve doslej največje evropske povezave prišlo. Zanesljivo pa datum 2002 počasi, a zanesljivo polzi proti letu 2006." Med pripravami, ki so potrebne za stalno članstvo, bodo države kandidatke morale sprejeti kakih 500 zakonov, s katerimi bodo svojo zakonodajo uskladile s pravnim redom EU. Gre dejansko za prevzem kakih 80 tisoč strani zakonov, pravilnikov in drugih pravnih norm, ki veljajo v evropski integraciji. Komisar evropske komisije Van den Broek, ki je pristojen za širitev, sicer poudarja "da nič ne more ustaviti vključevanja novih članic, in diplomatsko dodaja, "da vse kandidatke dobro napredujejo na poti v Unijo, pri čemer je hitrost sicer zaželena, a najbolj pomembna je vendarle kakovost."
Slovenijo bodo kmalu obiskali izvedenci iz držav petnajsterice, ki so že v EU, da bi
ministrstvom in vladi pomagali pri oblikovanju zakonodaje in uveljavljanju pravil, ki veljajo v EU.
V	pripravah za sprejem v EU nastajajo tudi druge težave, predsodki in dileme. V Sloveniji so denimo zaskrbljeni zaradi odporov, ki se pojavljajo v Avstriji (in nemara tudi v Italiji) proti zaposlovanju delavcev iz predlaganih novih držav članic. Nastal je predlog, da bi trg delovne sile v državah EU morali varovati še najmanj deset do petnajst let po sprejemu novih članic. Glede na razlike v plačah - slovenski nivo plač dosega le 30 odstotkov avstrijskega -, so o-menjene bojazni najbrž delno upravičene, vendar je treba dodati, daje v naši državi sedaj, v razmerah relativno uspešnega gospodarstva, postopnega naraščanja plač in večanja blaginje, najbrž majhno število delavcev in uslužbencev, ki bi se bili voljni preseliti daleč od doma, torej v tujino, in se tam zaposliti.
TUDI DRŽAVNI ZBOR ODGOVOREN ZA ZAMUDE
Slovenski parlament je izredno sejo, ki je trajala skoraj ves prejšnji teden, namenil v glavnem obravnavi zahteve poslancev socialdemokratske in krščanskodemo-kratske stranke, da sproži u-stavno obtožbo proti predsedniku vlade Drnovšku. Očitali so mu, da je vedel za tajni slovensko-izraelski varnostni sporazum, sklenjen leta 1995, in da je zato odgovoren za ško-dljive posledice izvajanja tega dokumenta. Predlog za ustavno obtožbo pa je bil zavrnjen. Preteklega21. maja je bilaza-vrnjena tudi prva zahteva za ustavno obtožbo o isti zadevi.
Državni zbor je po polemičnih razpravah zavrnil tudi resolucijo, ki so jo poslanci iz SDS in SKD vložili proti ministru za šolstvo in šport Slavku Gabru. Obdolžen je bil za korupcijo v šolstvu, neizpolnjevanje oz. kršitev zakonov, zlorabo pri financiranju vzgo-
je in izobraževanja in za zamude, ki nastajajo pri sprejemanju podzakonskih predpisov o reformi v šolstvu. Poslanci so s 37glasovi za in 36 proti zavrnili resolucijo. Poslanci iz SLS, torej iz stranke, ki sodeluje v vladni koaliciji, so glasovali proti Gabru ali pa so se glasovanja vzdržali. Proti sta glasovala tudi predsednik državnega zbora Janez Podobnik in predsednik poslanske skupine SLS Franc Zagožen. Spričo takega glasovanja so nastale razpoke v vladni koaliciji. Obeta se torej novo obdobje napetosti in negotovosti v slovenski politiki.
Medtem pa v javnosti spet opozarjajo na ugotovitev v letnem poročilu evropske komisije, da bi se moral državni zbor bolj kot z domačo politiko ukvarjati z vključevanjem Slovenije v EU. Tudi veleposlanica ZDA v Sloveniji Nan-cy Ely-Razphel je na zasedanju Atlantskega sveta Slovenije kot "zelo kontraprodu-ktivne ocenila parlamentarne razprave med vladajočo koalicijo in opozicijo o stvareh, o katerih so se skorajda enotno opredelile, da so slovenska prednostna naloga (vključitev v EU in Nato)."
MOZAIK, MESEČNIK, KI GA USTVARJAJO BRALCI
V	Ljubljani je izšla prva številka novega vseslovenskega mesečnika, ki ima naslov Mozaik. Njegov izdajatelj ter glavni in odgovorni urednik je David Cigoj, diplomirani organizator iz Mirna pri Gorici, ki bi rad novi mesečnik razširil po vsej Sloveniji in tudi med rojaki na tujem. Glede usmerjenosti publikacije pa poudarja, "da smo neopredeljeni posredovalci prispevkov različnih avtorjev. Prispevke objavljamo po načelu svobode govora, demokratičnosti in strpnosti". V uvodnem prispevku prve številke Mozaika je David Cigoj zapisal tudi naslednje misli: "Minevaobdobje revolucij, uporov, diktatur, me-galomanstva, velikih idealov in idolov, razvrata in pozer-stva. Odhaja obdobje ignorance, velikih sovraštev in nevednosti. Sreče, možnosti in pobud ne iščemo in pričakujemo od drugod. Skupne družbene vrednote izgubljajo pomen. Postajamo globalni, a iščemo, raziskujemo in spoznavamo sebe. Posameznik in njegov notranji svet, iz kate-
rega črpa, postaja vse pomembnejši. Začeti je potrebno iskati bogastvo znotraj nas samih in posameznikov, ki nas obkrožajo. Kvantiteto kot vrednoto je treba zamenjati s kakovostjo življenja in bivanja. Znotraj dvomilijonskega slovenskega naroda se skriva čudovita pokrajina izkustvenega sveta."
Mesečnik bo objavljal prispevke, ki bodo ustrezali splošno sprejetim merilom za takšne publikacije, "kolikor mogoče pa se bo izogibal domače, še posebej aktualne politike, ker o tem pišejo že drugi". Objavljal bo tudi fotografije, ki pa bodo morale imeti poleg estetskih kvalitet tudi vsebinsko specifiko in sporočilnost. Vsebina prve številke ustreza obravnavani usmeritvi mesečnika. Poleg drugih prispevkov objavlja Mozaik tudi fotoreportažo z Liparskih otokov ter pogovor z Oskarjem Kogojem, industrijskim oblikovalcem iz Mirna, ob odprtju njegove prenovljene hiše-galerije.
   M.
PRED BOŽIČEM
ŠTEVILO MAMILASEV NARAŠČA
V	prostorih srednje policijske šole ministrstva za notranje zadeve Slovenije, v Tacnu pri Ljubljani, so priredili zanimivo in aktualno razstavo o drogah z naslovom Ne. Pripravil jo je Koroški pokrajinski muzej iz Slovenj Gradca. Ob odprtju so strokovnjaki ocenili obseg in razsežnosti razpečevanja in uživanja drog v Sloveniji.
Muzejska svetovalka v policijskem muzeju v Tacnu Biserka Debeljak je opozorila, da je problematika drog čedalje bolj pereča in zaskrbljujoča, saj je v Sloveniji okoli 8.000 registriranih narkomanov, ki so zasvojeni z mamili in z drugimi psihotropnimi sredstvi.
V	zadnjem času je bilo zaradi uživanja drog 16 smrtnih primerov in 61 primerov, pri katerih je samo pravočasna zdravniška pomoč preprečila smrt
zaradi uporabe prevelike doze mamil. Biserka Debeljak je nadalje povedala, da je glede na opravljene raziskave kar 35% srednješolcev v Sloveniji že poskusilo heroin in 15% osnovnošolcev, starih 12 in več let, ve, kaj je trava in kaj hašiš. Glavne žrtve mamil so zlasti mladi ljudje, zato je potrebno na vseh ravneh zaostriti boj, predvsem preventivo proti drogam. Upoštevati je namreč treba, da je mednarodna trgovina z mamili izredno dobro organizirana, t.i. "balkanska pot drog" pa poteka tudi po ozemlju Slovenije. ----------M.
O
HRANILNO KREDITNA SLUŽBAp.o. VIPAVA
GLAVNI TRG št. 15, 5271 VIPAVA Telefon: 065 65031, 65584 Telefaks: 065 65031 Žiro račun: 52010-625-1545
HKS Vipava želi svojim komitentom prijetne božične praznike ter srečno in uspešno leto 1999.
Vabimo občane, da zaupajo naši 100-letni tradiciji branilništva, varčujejo pri naši hranilnici in izkoristijo ugodne pogoje kreditiranja. Vse storitve za Vas bomo z veseljem opravili na naših enotah v Vipavi, Ajdovščini, Dobravljah, Selu, Braniku, Dornberku, Novi Gorici, Šempasu, Šempetru, Biljah, Levpi, Čepovanu ter blagajniških mestih v Kanalu, Kostanjevici in Colu.
V	LJUBLJANSKI KLINIKI OPERACIJE NA SRCU
V	Kliniki za bolezni srca in ožilja, ki deluje v okviru Kliničnega centra v Ljubljani, so doslej lahko opravili kakšnih 700 operacij na odprtem srcu letno. Zdaj pa so dobili še šest novih oddelkov, zaradi česar bodo lahko opravili vsako leto okoli 1.500 operacij. Strokovnjaki poudarjajo, da naj bi sedanje zmogljivosti zadostovale za potrebe Slovenije, kjer so bolezni srca in ožilja v hitrem porastu. Preučuje pa se tudi možnost za spremembo statusa Klinike za bolezni srca in ožilja, ki naj bi postala mednarodna ustanova. V tem primeru bi v Ljubljani lahko operiral tudi sloviti jugoslovanski srčni kirurg prof. dr. Ninoslav Radovanovič, ki je doslej v svoji kliniki v Sremski Kamenici pri Novem Sadu ali pa v neki švicarski kliniki operiral tudi okoli tisoč Slovencev.
PREMIERA HRESTAČA
V	NOVI GORICI
Primorsko dramsko gledališče namenja vsako leto precej pozornosti mladim, tudi ljubiteljskim ustvarjalcem, saj v nekaterih izmed njih gotovo klije kak bodoči odrski talent in si gledališče prizadeva ustvariti trdno igralsko zaledje. Tako je novogoriška gledališka hiša nudila svojo strokovno pomoč pri realizaciji pravljičnega baleta Hrestač Rl. Čajkovskega, ki ga bosta Baletna oddelka glasbenih šol iz Nove Gorice in Ajdovščine v sodelovanju s profesionalnimi plesalci Sergijem Seme-njukom, IrinoVisočinenkoin Viktorjem Isaičevom premierno ponudila v pogled v ponedeljek, 21. t.m., ob 20. uri v veliki dvorani PDG v Novi Gorici. Koreografijo je podpisal Sergej Semenjuk, ki je doma iz Odese, osem let je bil član v kijevskem gledališču klasičnega baleta in dve leti v Otroškem glasbenem gledališču Opere in baleta Kijev. Od 1.1990 je član solo zbora ljubljanskega baletnega ansambla. V Novo Gorico je prišel 1.1995 kot baletni pedagog in v teh letih mnogo prispeval k dvigu baletne kulture mladih.
V	Hrestaču nastopa poleg že imenovanih poklicnih plesalcev nad 80 mladih baletnikov, ki bodo pokazali, kaj so se v tako kratkem času naučili.
Ker se obeta dobra predstava, ljubitelji klasičnega plesa, ne zamudite te "plesne" ponudbe!
--------IK
KRATKE
RAZSTAVA DEL VENA DOLENCA V TOLMINU
V začetku decembra so v tolminski knjižnici Cirila Kosmača postavili na ogled dela slikarja in grafika Vena Dolenca, ki se enakovredno posveča tudi glasbi in poeziji. Slikar se predstavlja s samosvojo zbirko slik, ki jih lahko uvrstimo stilno v nadrealizem. Slike spominjajo na delo enega velikih predstavnikov te smeri, S. Dalija, ki je z mučno natančnostjo polnil iluzionistične prostore s pošastnimi sanjskimi liki. Ta smer v sodobni umetnosti je našla oporo v Freudovi psihoanalizi. Veno Dolenc razgrinja v samosvojih človeških podobah svoja notranja občutenja. Pri tem u-porablja posebno barvno lestvico, ki je zanimiva in lepa. Razstava bo odprta do 8. januarja 1999. (A. KLINKON)
CARMINA BURANA EUR ART 97
V razstavišču Paviljon v Hitovem poslovnem centru v Novi Gorici bodo v petek, 18. t.m., ob 20. uri na ogled postavili likovna dela, ki so nastala lani v okviru multime-dijskega kulturnega projekta Carmina Burana EUR ART 97. Projekt je bil izpeljan na pobudo združenja Grafiti ter s pokroviteljstvom Delovne skupine Alpe-Jadran, občin Greve, Chianti, Celovec, Nova Gorica, dežele Furlanije-Julijske krajine, pokrajine in Avstrijskega kulturnega inštituta v Milanu. Na njem je sodelovalo dvajset ustvarjalcev: poleg likovnikov, še literati in glasbeniki iz Avstrije, Italije in Slovenije. Vsem je bila glavni ustvarjalni izziv znamenita srednjeveška zbirka poezije, ki govori o ljubezni, naravi, religiji, uživaštvu in mistiki.
Kako so se te teme v svojih delih lotili likovni umetniki Bona Baraldi, Demetrij Cej, Natalia Grusovin, Mauro A. Mauri, Franco Milani, Paul D. Redfern, Gerhard VVassnig in Etko Tutta, pripadniki različnih likovnih usmeritev in tudi nekoliko drugačnih kulturnih nazorov, boste lahko videli na pričujoči razstavi, ki bo na o-gled do 11. januarja prihodnjega leta. Celoten projekt pa je predstavljen tudi naCD-ro-mu, ki so ga izdali organizatorji, in internetu.
GRAFIKE DANILA JEJČIČA OB 25-LETNICI PILONOVE GALERIJE
Že pred dobrima dvema desetletjema je Danilo Jejčič zastavil svoje likovne raziskave znotraj sveta geometrije. Zavedajoč se njenih danosti in zakonitosti, skuša izkoristiti možnosti, ki jih ponuja, ter ugotoviti njegove meje. U-metnik je v tem primeru tvorec izrazito osebno obarvane estetike, kjer tretji dimenziji dodaja še četrto, časovno, v domeni svoje in naše domišljije. Skupaj z njim dopolnjujemo gibanje njegovih modularnih predlogov v povsem izvirnem virtualnem prostoru (potrebno je izločiti pojem "virtualnega", ki nam ga dandanes vsiljuje računalniška kultura). Tokrat se Jejčič predstavlja z lastnim izborom 25 grafik iz zadnjega desetletja.
Ob odprtju razstave, ki bo v petek, 18. t.m., ob 18. uri bo občina Ajdovščina slavnostno obeležila 25. obletnico Pilonove galerije. Govornik bo ajdovski župan Kazimir Bavec. Napovedan je tudi vladni predstavnik. Kulturni program bo obogatil kvintet Sumus. Razstava bo trajala do 6. januarja 1999.
17
ČETRTEK
17. DECEMBRA
1 998
18
ČETRTEK 17. DECEMBRA 1 998
SPOJITEV NTKB - BANCA ANTONVENETA
ZGODOVINSKA PRELOMNICA
KRAJEVNA STVARNOST V OSPREDJU
Na občnem zboru, ki je potekal v torek, 8. decembra, na sedežu banke, so delničarji Nove Tržaške kreditne banke odobrili spojitev NTKB z Banco Antonveneta.
Na podlagi nekaterih pozitivnih izkušenj Antonvene-te se bo tudi v tem primeru osnoval Krajevni kreditni odbor, ki mu bodo dodeljene posebne pristojnosti posvetovalnega značaja za usmerjanje in za pokrivanje teritorija, s specifičnim ciljem, da bi podpirali socialne, kulturne in dobrodelne pobude.
Vstop v Banco Antonveneta, piše še v tiskovnem poročilu, ne bo nikakor zmanjšal tradicionalne pozornosti Nove Tržaške kreditne banke za krajevno stvarnost, niti ne bo odpravil njene "lokali-stične" dimenzije. To so pogoji, ki so potrebni, da se zajamčita takojšnjost in kakovost pri nudenju storitev re-zidenčnim strankam.
V roku prihodnjih dveh let, po pridobitvi predhodnih predpisnih pooblastil, je namreč predvideno odprtje pomembnega števila poslovalnic z namenom, da se razširi operativna prisotnost banke Antonvenete v Julijski krajini.
S 1. JANUARJEM EVRO
Ta spojitev, piše v tiskovnem poročilu, ki smo ga prejeli, podobno kot pri spojitvah prejšnjega tedna, ki zadevajo druge banke grupacije Antonveneta, in sicer Banco Regionale Calabrese in Banco Popolare di Faenza, odgovarja potrebi po aktiviranju vseh prednosti, ki jih ponuja večja dimenzija grupe, kakor tudi volji za nadaljnjo rast na teritorialnem območju banke. To bo omogočilo zaradi večje operativne zmogljivosti banke Antonveneta tudi dejansko oporo slovenski manjšini.
Cilj integracije, nadaljuje poročilo, je tudi najučinkovitejše soočanje s temeljnimi vprašanji, ki zadevajo celotni bančni sistem (evro, leto 2000 itd.) in obenem zajamčiti klienteli najboljše bančne proizvode in storitve. Povečana učinkovitost, ki bo izhajala iz reorganizacije bančne grupacije Banca Antonveneta, bo omogočila porast investicij, uresničitev pomembnejše prisotnosti na teritoriju in obogatitev ponudbe s še kakovostnejšimi storitvami krajevnim podjetnikom, skladno s cilji, ki jih Antonveneta od vedno zasleduje.
Bolj specifično bodo poslovalnice Nove Tržaške kreditne banke obdržale znak NTKB, kateremu bo dodan, na grbu in na raznih tiskovinah, tudi znak zavoda Banca Antoniana Popolare Veneta. To rešitev je omogočil sklep članov Banca Antonveneta, ki so na občnem zboru v petek, 11. decembra, v Padovi sklepali o spremembi prvega člena statuta Banca Antonveneta, ki obravnava naziv in ime njihove banke.
Nadalje bo v Trstu prišlo do ustanovitve direkcije za Julijsko krajino, v katero bodo vključene poslovalnice Antonvenete, ki delujejo na tem območju, in posebna ločena struktura za poslovalnice NTKB.
V vseh državah članicah Evropske zveze bo s 1. januarjem 1999 stopila v veljavo nova, skupna denarna valuta, to je evro. Dejansko gre za pravo prelomnico v zgodovini Evrope, saj pomeni u-vedba skupne valute ne le gospodarsko, ampak tudi politično prelomno dejanje, ko se vsaka posamezna članica zveze, glede finančnih vprašanj, sicer odreka delčku svoje suverenosti in samostojnosti, hkrati pa pridobi na finančni trdnosti. Evropska zveza sicer predvideva postopen prehod od posameznih državnih valut na skupno evropsko, tako da ne bi prizadeli državljanom posebnih težav. Ena glavnih prednosti je oblikovanje skupnega celinskega trga kapitalov, na katerem bo kraljevala ena sama valuta, ki bo imela enako moč kot ameriški dolar. Pomembno pa je, da bo vladala na trgu večja stabilnost, kar bo omogočilo varčevalcem dolgoročnejše načrte.
S1. januarjem 1999 bo evro torej dejstvo, a ne bo obstajal v praktični, fizični obliki, se pravi, da ne bo še v tekočem obtoku. Uporabljali pa ga bomo lahko pri plačilih s čeki,
7nn:
101
10
EURO
10
I aizsiitrifoo
H ’
L
*
SL
r
X	:	f
r
*.
%
&
trm r
*»>» *
Ot?J*5fiT«*oo
kreditnimi karticami, nakazili itd. Tudi tekoče račune bodo banke, na željo strank, lahko vodile v evrih, prehod iz dosedanje valute v skupno pa bo brezplačen. S 1. januarjem 2002 se bo začela končna faza uvajanja evra. Vsi bančni računi bodo vodeni neposredno v skupni valuti, državne valute pa bodo izginile s tržišča.
Prav to prehodno obdobje bo v marsičem odločilno za utrjevanje gospodarstva v državi, saj bo od gospodarske trdnosti posameznih držav
odvisna skupna prihodnost. Države so namreč morale ob vstopu v Evropsko monetarno unijo zadoščati nekaterim pogojem, ki jih določa Maastrichtski sporazum iz leta 1992 in se nanašajo na letno stopnjo inflacije, javni primanjkljaj in javni dolg, obrestne mere, menjalne tečaje in druge kriterije, ki naj jamčijo določeno stabilnost gospodarstva in same družbe. Začenja se torej novo poglavje evropske zgodovine.
"SHOPPING CARD" KMEČKE BANKE
Shopping card je naslov novi bančni uslugi, ki jo bodo odslej imeli varčevalci Kmečke banke iz Gorice. Pobudo so predstavili na tiskovni konferenci 10. t.m. Kartica, ki ne bo imela veljavnosti kreditne karte, bo nudila varčevalcem Kmečke banke vrsto popustov v številnih goriških trgovinah; gre za prvo tovrstno pobudo na Goriškem, s katero v banki nameravajo nuditi svojim varčevalcem nove usluge, kajti minili so časi, ko je banka lahko živela samo od denarja vlagateljev. Priče smo namreč naglemu padcu aktivnih in pasivnih denarnih obresti, kar pomeni, da imamo
majhno inflacijo, a obenem tudi veliko stagnacijo v denarnem prometu. Zato morajo banke iskati vire dodatnih zaslužkov, obenem pa svojim varčevalcem tudi nuditi proti-usluge. Ena od takih bo gotovo karta, s katero bo odslej vsak varčevalec lahko v več kot 150 trgovinah na Goriškem imel popust pri nakupih, popusti bodo od pet odstotkov pa vse do dvajsetih. Kupec bo pokazal svojo shopping card in kupljene stvari plačal z denarjem, ker kartica ni kodirana, ni torej plačilna karta, ampak neke vrste prepoznavna značka, ki omogoča popuste.
V KOPRSKI LUKI NOV REKORD V PRETOVORU BLAGA
V Luki Koper so v začetku decembra prvič v zgodovini tega slovenskega pristanišča dosegli pretovor blaga, ki je znašal nad 8 milijonov ton. Do konca leta 1998 pa se bo pretovor povečal na skupaj
8.3 milijona ton. Luka naj bi letos ustvarila za 11,5 milijard tolarjev prihodka, medtem ko naj bi bruto dobiček znašal
2.3 milijarde tolarjev. Upoštevaje vsa merila in primerjave, spada Luka Koper med najbolj uspešne gospodarske družbe v državi. Predsednik
uprave Luke Bruno Korelič je na tradicionalni novinarski konferenci pred koncem leta napovedal, da bodo visok obseg pretovorov blaga poskušali zadržati, vendar je to odvisno tudi od zmogljivosti infrastruktur, ki omogočajo transport blaga, in od pomoči oz. finančnega deleža države. Najbolj pomembna bi bila zgraditev drugega tira na železniški progi med Koprom in Divačo. Gre za zahtevno naložbo, veljala bo kar 62 milijard tolarjev, ki je samo pristanišče ne zmore. Sodelovati bi morala tudi država, ki naj bi po mnenju predsednika u-prave Luke "ovrednotila geo-strateško prometno lego pristanišča in prispevala k naložbi, ki bi omogočila eno milijardo dolarjev prihodka letno". ----------M.
BO ITALIJA REŠILA VPRAŠANJE MLEČNIH KVOT?
Italijanska vladaje vstavila vfinančni zakon za prihodnje leto popravek, s katerim predlaga, da bi imele deželne uprave do 10.1.1999 čas, da preučijo prizive živinorejcev glede proizvodnih kvot za mleko, ki jih je državna ustanova AIMA dodelila za obdobje '95-'96 in '96-'97. Pristojni deželni uradi bodo nato te sklepe o prizivih posredovali vsedržavni ustanovi AIMA, da bo opravila kompenzacijske operacije na državni ravni in porazdelila globe. Kmetijski minister De Castro je v zvezi s proizvodnjo mleka ugotavljal, da so italijanski rejci tudi letos presegli dodeljeno kvoto in da država nikakor ne namerava prispevati k odplačevanju glob. Obljubil pa je, da bodo skušali najti tako obliko denarne kazni, ki bo čim manj oškodovala rejce, v primeru, ko so pridobili več mleka od količine, ki jim je bila dodeljena. Olajšave seveda ne pridejo v poštev v primeru jasnih špekulacij ali čistih goljufij, taki primeri pa so v sedanjem času skoraj nemogoči. Vlada vseskozi misli poveriti pristojnost dodeljevanja proizvodnih kvot za mleko in nadzorstvo prireje mleka deželnim upravam, kar naj bi tudi omogočilo pravičnejšo porazdelitev proizvodnih kvot.
DAVEK ICI DO 21.
DECEMBRA
Lastnike nepremičnin, hiš, gospodarskih poslopij, gradbenih zemljišč in kmetijskih površin opozarjamo, da bo zapadel 21. decembra -ker je 20. t.m. nedelja -rok za vplačilo drugega obroka občinskega davka na nepremičnine ICI. Množitelj za posamezne vrste obdavčljive zgradbe ali površine se razlikuje glede na namembnost poslopja.
osebna kartia
... Banca Agricola - Kmečka banka jo namenja izključno imetnikom tekočega računa; ob nakupih je mogoče takoj izkoristiti popuste v trgovinah, ki se vključijo v pobudo Shopping Card.
Pri okencih naše banke bo na razpolago sproti dopolnjen seznani včlanjenih trgovin.
..............
:sw.
likonomski pogoji so na razpolago v naših podružnicah.
POVEZOVANJE S KRAJEVNO STVARNOSTJO IN KULTURO
POMEMBNA VLOGA BAZOVSKEGA ŠPORTNEGA DRUŠTVA
V soboto, 12. t.m., je bila v kinodvorani v Bazovici proslava 75-letnice ustanovitve Športnega društva Zarja.
POGOVOR / DEAN OBERDAN
Društvo so ustanovili leta 1923 in začeli z delom v ilegali. Društvo je prosto zadihalo po osvoboditvi leta 1945 in poprijelo z delom na šport-
nem področju, ki je bilo najbolj plodovito v šestdesetih letih. Kot je v slavnostnem govoru povedal današnjipred-sednik društva Mirijam Žagar,
je za prihodnost zelo pomembno povezovanje z vsemi vaškimi realnostmi oz. komponentami, s kulturo, šolo idr., poleg tega pa tudi po-
svečanje mladim. Potrditev povezave med športom in kulturo je predstavljal tudi bogat kulturni spored, ki so ga oblikovali Otroški pevski zbor Slomšek, Mladinski zbor Bazovica, Mešani zbor Lipa, dramska skupina Mladinskega krožka, tamburaški ansambel društva France Prešeren iz Boljunca, pa tudi priložnostni moški pevski zbor, ki so ga sestavljali člani Zarje.
Ob tej priložnosti je izšla pod pokroviteljstvom ZSŠDI in Zadružne kraške banke tudi spominska knjiga ob 75-letnici društva, ki jo je napisal sedanji predsednik Mirijam Žagar. Na sobotni slovesnosti je knjigo predstavil Ivan Brass, ki je skupaj s Sergijem Kraljem in Aldom Francom tudi prejel priznanje za prispevek k razvoju športa v vasi.
ŠD Zarja so ob tem pomembnem jubileju čestitala številna društva in ustanove, tako iz domače vasi kot iz drugih krajev tržaške pokrajine. Tem čestitkam se pridružuje tudi uredništvo našega časopisa.
VELIKA KNJIGA SLOVENSKIH ŠPORTNIH IGER
DRAGOCEN DOKUMENT O ZAČETKIH NAŠEGA ŠPORTNEGA GIBANJA
IVAN ŽERJAL
Svojčas smo že pisali o 40-letnici Slovenskih športnih iger in o tem, kaj so te igre pomenile za razvoj slovenskega športa v Italiji. Pisali smo o proslavi, ki je bila 8. novembra na Stadionu 1. maj v Trstu, v prejšnji številki pa je bil objavljen obširen intervju s prof. Bojanom Pavletičem, ki je med drugim spregovoril o igrah. Tokrat se bomo pomudili pri Veliki knjigi Slovenskih športnih iger, ki je izšla prav ob 40-letnici in katere avtorji so prof. Bojan Pavletič, časnikar Branko Lakovič in fotoreporter Mario Magajna.
Tudi o Veliki knjigi smo, sicer na kratko, že pisali; prav pa je, da jo pazljiveje pregledamo. Knjiga, ki jo je izdalo Združenje slovenskih športnih društev v Italiji s podporo Zadružne kraške banke, predstavlja podroben pregled zgo-dovine Slovenskih športnih iger od začetkov leta 1958 do leta 1975, ko so potekale zadnje, 14. športne igre. Čisto na začetku si lahko preberemo uvodne misli ravnatelja ZKB dr. Klavdija Brajnika ter avtorjev knjige, prof. Bojana Pavletiča, Branka Lakoviča in Maria Magajne. Iz teh kratkih sestavkov izhaja, kako so bile tedanje športne igre pomembne za razvoj slovenskega športa v zamejstvu, kako so predstavljale dragoceno izkušnjo za organizatorje in nastopajoče ter kako je njihova zamisel veljavna še danes. Potem pa knjiga stopi "v živo", kot bi se lahko reklo, saj je prikazan potek 1. Slovenskih športnih iger (takrat še Slovenskega športnega dne), ki so bile 2., 3. in 4. novembra 1958 v prostorih Prosvetnega društva Slavko Škamperle (današnjega Stadiona 1. maj) pri Sv. Ivanu v Trstu. Ta prva izvedba iger je hotela biti tako rekoč sondažnega značaja, ker so prireditelji hoteli zvedeti, ali med mladimi ob-
staja zanimanje za športno u-dejstvovanje v slovenskem okolju. V tem so zadeli v črno, saj se je na igre prijavilo 165 tekmovalcev iz 13 društev oz. skupin. Na sporedu je bilo sedem tekmovalnih panog: orientacijski pohod, odbojka, nogomet, atletika, šah, namizni tenis in orodna telovadba. Knjiga prinaša tudi odmeve v tržaškem slovenskem časopisju s članki Ivana (Nina) Pa-trizia v Primorskem dnevniku in Davorina Tavčarja v Novem listu. Objavljene so tudi vse lestvice uvrščenih tekmovalcev in zmagovalcev. To je shema, ki se kot rdeča nit vleče skozi vso knjigo, katero krasi bogat fotografski material (700 fotografij).
V nadaljevanju so tako prikazani še naslednji Slovenski športni dnevi, ki so potem postali Slovenski športni tedni, nazadnje pa Slovenske športne igre. Največji razmah in odmevnost so igre doživele v šestdesetih letih: število udeležencev in panog se je stalno večalo, tako da so igre zajele precejšen del zamejske mladinske populacije. Leta 1969 je na 11. Slovenskih športnih igrah sodelovalo kar 1.482 tekmovalcev. To je podatek, ki priča o velikem zanimanju in navdušenju, ki seje kazalo tudi v tem, da so bili
Hranko l.ako\ic Mario Magajna Bojan Pat Irtic
Velika knjiga
SLOVENSKIH ŠPORTNIH IGER
-
mnogi udeleženci obenem tekmovalci (in to marsikdaj v več panogah hkrati), trenerji, sodniki, spremljevalci, pomočniki, organizatorji idr. Šlo je torej za množično gibanje, ki je zajelo lep del slovenske mladine iz različnih svetovnonazorskih sredin, ki seje na igrah srečevala in utrjevala vezi. Na igrah so se začela s časom pojavljati tudi številna novoustanovljena športna društva. Ta so začela nastopati na rednih italijanskih prvenstvih, kar se je začelo poznati tudi na Slovenskih športnih igrah. Z začetkom sedemdesetih let je zanimanje za igre začelo usihati, število nastopajočih pa manjšati. Postalo je namreč očitno, da so igre opravile svoje: iz niča so postavile temelje, osnovo za na-
daljnji razvoj našega športa. Le-ta se je od takrat naprej razvijal v številnih društvih, ki bi verjetno ne nastala, ko ne bi bilo Slovenskih športnih iger.
Zgodovinskemu in statističnemu pregledu v knjigi sledi vrsta pričevanj nekaterih u-deležencev takratnih Slovenskih športnih iger. Pričevanja so prispevali Dario Frandolič, Dušan Jelinčič, Učojurkič, Ingrid Kalan, Dušan Kalc, Igor Komel, Bruno Križman, Jure Kufersin, Neva Lukeš, Marko Oblak, Breda Pahor, Olga Pavletič, Ivan Peterlin, Vili Prinčič, Saša Rudolf, Aldo Rupel, Fabio Ruzzier, Boris Simo-neta, Mario Šušteršič, Davorin Tavčar in Sergio Tavčar. Na koncu sta objavljena še povzetka v italijanščini in angleščini, pa tudi prispevek izpod peresa Maje Lapornik o Zamejskih športnih igrah, ki jih je letos poleti uspešno priredilo Športno društvo Sokol iz Nabrežine.
Knjiga - v začetku je bila mišljena le brošura - seveda nima literarnih ambicij. Napisana je v časnikarskem slogu, s krajšimi uvodnimi sestavki in predvsem opremljena z bogatim fotografskim gradivom in statističnimi podatki. Velika knjiga Slovenskih športnih iger je dragocen dokument o enkratnem pojavu, ki je - vsaj v taki obliki - neponovljiv in brez katerega bi bila naša skupnost močno osiromašena ne samo na športnem, ampak tudi na drugih področjih.
Naj še omenim, da je knjigo lektoriral Mario Bucik, za prevod v italijanščino in angleščino je poskrbela Betty Fischer, za tehnično opremo pa Igor Lakovič; tiskali so jo v tiskarni Grafica Goriziana v Gorici.
SKOK MED PROFESIONALCE
IVAN BAJC
Zamejski košarkar Dean Oberdan je, kot znano, letos zapustil našo združeno ekipo Jadran in se odločil, da se preizkusi pri videmskem drugoligašu. Novo ekipo sestavlja več mlajših perspektivnih igralcev, pa tudi nekaj starejših "mačkonov". S to mešano sestavo so si odborniki videmskega društva zastavili kot cilj napredovanje v A-2 ligo. Intenzivni treningi so se zato pričeli že zgodaj poleti in se nadaljujejo dejansko vsak dan. Resnost društva in profesionalni videz ekipe pa do sedaj nista obrodila zaželenih sadov, tako da je pot do slave še krepko navkreber.
Deana Oberdana, dolgoletnega Borovega in Jadranovega playnuikerja, smo vprašali, kako se je vživel v novo stvarnost.
Po pravici rečeno se sedaj v Vidmu počutim zelo dobro. Na začetku sem po pričakovanju imel nekaj težav, saj zahteva prestop v novo sredino veliko truda. Intenzivnost treningov je moje težave še stopnjevala. Soigralci in trener so me sicer hitro lepo sprejeli, toda prava prijateljstva se ne sklepajo kar tako čez noč. Kakorkoli že, ob začetku prvenstva smo bili že prava, homogena ekipa tako na igrišču kot izven njega. Po začetnih bledih predstavah sem se tudi sam uveljavil in si pridobil visoko minutažo, kar mi je omogočilo, da tudi v višji ligi dokažem, česa sem zmožen.
Ekipa sicer še ni zaigrala tako, kot zna. Nekaj je bilo zastojev, znaki prebujanja pa so že vidni. Videmsko moštvo ima sicer solidno tehnično in taktično podlago, predvaja pri-
S» *
5
vlačno in hitro igro, upam si reči, da ne zaostajamo v nobenem elementu. Edine težave prihajajo na dan na gostovanjih, ko zaradi padca koncentracije oziroma preskromnega prepričanja v lastne sposobnosti večkrat prepustimo točki nasprotnikom. To je tudi edini razlog, da je naša ekipa nekje na sredini lestvice. Prepričan pa sem, da si bomo z dobro igro v drugem delu prvenstva priborili nastop v play-offu, kar je tudi letošnji cilj videmskega društva.
Kljub stalnim obveznostim smo te vsekakor večkrat srečali tudi na Jadranovih tekmah.
Z velikim zanimanjem spremljam domačeJadrano-ve nastope. Naša združena ekipa tudi letos predvaja svojo značilno igro, ki je že obrodila nekaj sadov. Dobro se je vključil v ekipo tudi novi playmaker Černe. Prepričan sem, da se bo Jadran zopet izkazal, z nadaljevanjem dobre kolektivne igre pa bo tudi brez težav osvojil nastop v play-offu.
DOMAČA KOŠARKA
POZITIVEN OBRAČUN NAŠIH PETERK
Lahko rečemo, da je bil konec prejšnjega tedna precej pozitiven za naše košarkarske ekipe, ki tekmujejo v raznih ligah. Naj takoj na začetku omenimo tretjo zaporedno zmago Jadrana Nuo-ve Kreditne v prvenstvu C1 lige, ki je v gosteh v Istrani prepričljivo premagal domačo ekipo Gasparini z izidom 63:71. Gre za pomembno zmago, s katero so se Jadranovci z desetimi točkami povzpeli na četrto mesto na lestvici, ki ga delijo s tremi drugimi ekipami (Gasparinijem, Castelfrancom in Italmonfalconejem).
Kar se tiče ostalih prvenstev, je treba omeniti poraza, ki sta ga v C2 ligi kljub e-nakovredni igri z nasprotni-
kom doživeli ekipi Bora Radenske in Doma Kmečke banke. Borovci so doma izgubili proti Itali Weber z rezultatom 81:90, Domovci pa prav tako doma izgubili proti Manzanu s 66:83.
Oba slovenska predstavnika v D ligi, Cicibona Pre-fabbricati Marsich in Konto-vel Nord Est, pa sta slavila. Cicibonaši so doma premagali ekipo Duke Pub z izidom 91:60, Kontovelovci pa v gosteh Chiarbolo s 74:89.
V tržaški promocijski ligi pa je Breg ponovno zmagal. Tokrat so dolinski košarkarji v gosteh premagali ekipo Skyscrapers z izidom 88 proti 102, s to zmago pa so prvi na lestvici.
19
ČETRTEK
1 7. DECEMBRA
199»
SL.OV LEKtSLvLE
Z-Z^DKUIZKLE
l=AKlvl=
/999
ZADRUZNA KRAŠKA BANKA
ZADRUZNA KREDITNA BANKA