Težka	odgovornost
slovenskih levičarjev
(Od. našega dopisnika iz Gorice)
Ne moremo ¡si predstavljati narodne manjšine, ki ne bi težila za lastnim političnim predstavništvom. Le na tak način se more neka narodnostna skupnost v drugonarodni državi ¡boriti za lastne koristi, ne da 'bi bila pri tem samo .privesek na vozu velikih vsedr- j žavnih političnih strank.
V	tem okviru lahko analiziramo po- j ložaj, ki je nastal tudi v narodnem in , političnem življenju med goriškimi (oz. | na splošno primorskimi) Slovenci po ] koncu zadnje vojne. Že v članku o narodno- političnem položaju na Goriškem je na kratko nakazana vloga slovenskega političnega predstavništva na Goriškem med katoliškimi in demokratičnimi Slovenci. Dandanes, to je dobrih dvajset let po ustanovitvi demokratične države v Italiji, pa je prav že zadnjič omenjena SDZ tudi edina samostojna politična predstavnica gori-ških Slovencev. Kako si lahko razlagamo ves položaj ?
Znano je, da imamo na Primorskem del Slovencev, ki so že od vsega začetka simpatizirali z novim režimom v Jugoslaviji. Ti so ¡potem tudi uživali vse privilegije s strani titovske vlade ter so edini imeli uradno priznanje jugoslovanskih komunistov v manjšinskem pogledu. Vse to so predstavljale razne titovske politične formacije, ki so sicer v vseh teh povojnih letih večkrat menjavale ime in naziv ter obliko udejstvovanja, pa »o vedno jasno in odkrito priznavale načela in cilje Titovega komunizma ter sploh šarjenje marksističnih idej med zamejskimi Slovenci. Danes pa so te politične organizacije kot samostojen političen organ izginile ¡s pozornice in uradno so se titovski pristaši pridružili italijanskim marksistom različnih barv in odtenkov — od bolj ali manj proletarskih socialistov do komunistov. Toda o tem malo ¡pozneje.
V	začetku so se levičarski Slovenci, ki so delovali v OF, organizirali v tkzv. Demokratični fronti Slovencev (DFS), ki je kot samostojna politična skupina nastopala tudi v javnem življenju ter je preko tiska (Primorski dnevnik, Soča) vodila svojo propagando med goričkimi in vsemi zamejskimi Slovenci. Pozneje se je ista preosnovala v Socialistično fronto Slovencev (SFS) in nadaljevala s svojim delom ter na volitvah postavila listo mapredinah Slovencev. Od vsega začetka je imela ta skupina že normalne odnose z italijanskimi skrajnimi levičarji, ki so se pa močno poslabšali po izstopu Jugoslavije iz Kominforma leta 1948. Kasneje so se ti zopet začeli boljšati po normalizaciji odnosov med jugoslovanskimi komunisti približno po letu 1957.
V skladu s tem novim tokom so ¡se začeli javljati znaki globljega približevanja italijanski levici ter na splošno o-miljenja v nacionalnih tezah titovske skupine. Vidni znaki tega so bili najprej ukinitev raznih glasil, tako v italijanščini pisanega dnevnika „Corriere di Trieste“ v Trstu, ki je veljal za fi-lotitovskega ter kasneje tednika „Soča“ v Gorici. Iz vsega tega ni bilo težko predvidevati še drugih prenosov in usodnih korakov. Tako so se titovci v Trstu pridružili neodvisnim italijanskim socialistom in ustanovili tkim. Neodvisno socialistično zvezo (USI), ki je veljala vrsto let za titovsko urad-, no predstavništvo. Toda niti ta se ni obnesla in treba je bilo najti spet novih oblik ¡politične adaptacije in kameleonstva- S tem je prišlo do ukinitve .poslednjih titovskih samostojnih poli tičnih organizacij strank in začel se je uradni proces prostovoljne politične asimilacije v italijanskem smislu. Slovenski levičarji so se s tern odpovedali svoji politični avtonomiji in se predali v objem italijanskim socialistom oz. ■komunistom. Tako so tudi nekdanji še narodno zavedni marksisti v imenu „proletarskega internacionalizma“ prestopili pod streho vsedržavnih levih »trank in s tem izgubili pravico političnega predstavništva slovenske manjšine. S tem je seveda padla možnost za kako skupno slovensko politično akcijo v narodno-obrambnih zadevah. Tu
ESLOVBNIA
LIBRE
BUENOS AIRES 30. marca 1967
Papež Pavel VI. govori za veliko noč o novi encikliki
Na trgu sv. Petra v Rimu se je za velikonočno nedeljo zjutraj zbrala množica nad pol milijona vernikov in turistov, da so prisostvovali sv. maši, ki jo je na prostem daroval papež Pavel VI. Po sv. daritvi je imel na zbrano množico in :na ves svet velikonočni nagovor, v katerem je oznanil, da je pripravil novo encikliko, s katero hoče pomagati ljudem „v iskanju kruha, miru, svobode, pravice irj bratstva“. V encikliki se papež Pavel VI. bavi tudi s problemi mednarodnega sodelovanja za dosego socialne pravičnosti in s problemi .pomoči nerazvitim deželam.
Napovedal je izdajo enciklike za minuli torek ter ta pomeni poslanico upanja v tej zgodovinski dobi, ki je „burna in negotova zaradi neprestanih konfliktov ter velikih in grozečih problemov“.
Pavel VI. je nato v govoru poudaril veselje krščanstva nad zmagoslavnim vstajenjem Jezusa Kristusa ter nadaljeval: „To je trenutek, po nedavnem ekumenskem koncilu, da obnovimo lekcije o vprašanjih, ki vznemirjajo, težijo in delijo ljudi v iskanju kruha, svobode, pravice in bratstva.“
„To je trenutek,“ je nadaljeval sv. oče, ko nudimo svetu, s prisrčno in ponižno besedo našo, naše upanje, ne samo versko temveč tudi družbeno, ne samo duhovno, temveč tudi zemeljsko; ne samo vernikom v Kristusu, temveč vsem enako.“
Pavel VI. je v govoru napovedal, da se v novi encikliki 'bavi z vprašanji „napredka narodov, z njihovim razvojem in dolžnostmi, ki izhajajo iz pro-
opustiti, iz programa gospodarskega 1 obilja, moralne časti in svetovnega sodelovanja za vse ljudi“.
Nova enciklika papeža Pavla VI- se imenuje „Populorum progress!®.“ •— .Napredek narodov. Izdana in objavljena je bila v torek 28. marca, kot je bilo napovedano. Deli se v tri dele. V prveni je prikazan ¡problem z dolktri-! narnega vidika, drugi vsebuje konkret-| ne predloge za rešitev sedanje materialne in duhovne stiske v svetu, v tretjem delu, ki govori o napredku za zagotovitev miru se papež obrača s prošnjo na katoličane in nekatoličane, na I vse ljudi dobre volje, da naj združijo svoje napore za odstranitev velikega zla siromaštva, revščine in pomanjkanja v svetu. Se zavzame za pravično razdelitev materialnih dobrin na svetu, obsoja brevestni kapitalizem ter zatrjuje, da osebna lastnina ni brezpogojna in absolutna pravica, ki bi dovoljevala človeku, da bi imel za sebe vsega preko svojih potreb, česar drugi nimajo'.
Papež Pavel VI. se že ves čas svojega vladanja katoliški Cerkvi posebej zanima za probleme lakote in težkih potreb mnogih zaostalih dežel, kar je zlasti pokazal ob svojem obisku v Indiji, v Bombaju, na tamkajšnjem evharističnem kongresu leta 1964, prav tako pa 4. oktobra 1965 ob svojem obisku v 'Združenih narodih v New Yorku, kjer je podčrtal sveti značaj človeškega ž.vljenja, pozivajoč vladarje, naj „pomnožijo kduh v toliki meri, da ga bo dovolj za vse množice človeštva“.
Tito grozi z novimi grobovi
Jugoslovanski komunistični diktator Tito je imel minulo nedeljo v srbskem podeželskem mestecu Prištini- (po štetju iz leta 1961 je Priština imela 38-891 prebivalcev) miting, ¡katerega se je, kakor ¡poroča iz komunističnih virov ameriška agencija AP, udeležilo 100.000 ljudi.
Tito je v govoru najprej napadel Amerikance zaradi njihove obrambe Južnega Vietnama pred komunisti. Dejal je, da je med žrtvami južnoviet-namskega prebivalstva samo 14 odstotkov vojakov, medtem ko je 86 odstotkov žrtev iz vrst civilnega prebivalstva, kar da pomeni, da se Amerikanci „borijo proti človeštvu“. Nadalje je lagal, da so se južni Vietnamci hoteli znebiti nepriljubljenega režima, ta pa je poklical Amerikance, da so strli ljudski odpor. „Če bo tam sila zmagala danes, potem lahko pričakujemo, da se ■bo to zgodilo jutri kje drugje,“ je govoril Tito. Obtožil je Amerikance genocida (molči 'O resničnih genocidih le-
ta 1945 v Jugoslaviji) in zarohnel, da „ne bomo mogli ostati indiferentni, ko iztrebljajo ogromno število prebivalstva“.
Glavnino svojega govora pa je diktator Tito posvetil „našim notranjim sovražrj.kom" in jim zagrozil, da „jim ne bo več dovolil vznemirjati našega delovnega, ljudstva“.
Tito je direktno napadel „skupino intelektualcev na Hrvatskem, ki so izdali javen poziv, v katerem zahtevajo enakopravnost hrvatskega jezika s srbskim“. V pozivu protestirajo proti zatiranju hrvatskega jezika in proti določitvi srbskega jezika za državni jezik. , Tito je označil protest za „separatističen“ in „nož v hrbet bratstvu in enotnosti- Mi komunisti,“ je rohnel Tito, „smo globoko zapleteni v vsakdanje probleme, toda odslej naprej nas bodo čutili-“
Vpil je, da so tisti, ki so sestavili ta javni protest, kateri je povzročil vsesplošno zanimanje, „ostanki starih predvojnih režimov, ki dvigajo glave
in hočejo uničiti naše bratstvo in enotnost, hočejo uničiti socializem.“
„Mnogo teh predvojnih sovražnikov smo prevzgojili, toda,“ je besnel in grozil Tito, „nekatere more prevzgojiti samo grob.“
„Ne bomo jim dovolili, da ¡bi vznemirjali naše delovno ljudstvo. Ne moremo dovoliti, da bi nelkaj ducatov kršilo mir s sejanjem razdora. Tega ne
Množične aretacije
V Turinu v Severozahodni Italiji je italijanska protivohunsika policija odkrila eno največjih sovjetskih vohunskih mrež po drugi svetovni vojni.
Policija je aretirala italijanskega padalca Rinaldija, ki je dal policiji nato nad 300 imen oseb, katera so zapletena v sovjetsko vohunsko mrežo.
S temi vohuni so sovjeti razpletli svojo mrežo v zahodnoevropsko in a-meriško obrambno organizacijo NATO ter je zavzemala vse področje Sredozemlja, nadalje več evropskih in tudi afriških držav.
Italijanska policija je seveda takoj obvestila policije drugih NATO držav in nekaterih evropskih in afriških držav, ki so ¡pohitele z aretacijami označenih oseb. Največje število vohunov so polovili doslej v Maroku, v Somaliji, na otoku Cipru irj v Grčiji. Prav tako
1
bomo dovolili,“ je pribijal komunistični diktator Tito.
Vsak komentar o hitrem propadanju komunizma v Jugoslaviji irj o smeri, v katero gre razvoj v tej državi, je nepotreben. Vsak resen udarec, ki ga dobi Titov komunistični režim doma ali od zunaj, bo ta razvoj pospešil in hitreje osvobodil jugoslovanske narode komunističnih fanatikov.
sovjetskih vohunov
so aretirali vohune na Dunaju, nadalje v Španiji, v Franciji in Nemčiji.'
V Italiji je policija med drugimi aretirala tik pred prestopom jugoslovansko italijanske meje madžarskega “trgovca.” Ferenca Buda j a, jki je od italijanskega vohuna Domenika Ville dobil irj skušal pretihotapiti v ZSSR tajne informacije o NATO vojaških inštalacijah vzdolž italijansko—jugoslovanske meje.
Ko so policije prizadetih držav začele aretirati in zapirati sovjetske vohune je iz sovjetskih poslaništev v posameznih državah moralo oditi več sovjetskih atašejev v ZSSR. Tako je nekaj ur po prvih aretacijah vohunov v Italiji zapustil sovjetsko poslaništvo v Rimu sovjetski ataše Jurij Pavlenko z ženo, medtem 'ko so iz drugih držav ¡bili razni sovjetski poslaniški uradniki izgnani v Sovjetsko zvezo.
IZ TEDNA
Ameriški podpredsednik Hubert H. Humphrey je na štirinajstdnevnem obisku v Evropi. V tem času bo imel razgovore o vojnem zapletu v Vietnamu, bodočnosti zahodno-evropske obrambne skupnosti ter o Skupnem evrosfcem trgu z uglednimi evropskimi osebnostmi: V Italiji s predsednikom republike Sa-ragatom, predsednikom vlade. Morom in papežem Pavlom VI-, v Parizu z De Gaullom, v Zahodni Nemčiji s predsednikom Kiesingerjem in zun. min. Brandtom, v Angliji s predsednikom vlade Wilsonom in zun. min. Brownom, v Belgiji is kraljem Baoldoinom in predsednikom vlade ter v Holandiji s kraljico Julijano in predsednikom vlade.
V Venezueli je bil v spopadu med vojaško izvidnico ter komunističnimi gverilci ubit José Manuel Saber, eden od vodilnih ¡članov venezuelskega kom. revolucionarnega gibanja. Do ¡bojev je pršlo na veliki četrtek v gorovju El Eachiller v državi Miranda.
Brazilska vlada je dobila zahteve avstrijske, nemške in poljske vlade za izročitev nedavno aretiranega Franza Stangla, biv. poveljnika kôncentracij-skega taborišča za uničevanje judov med vojno. Njegovo izročitev je začel zahtevati tudi Izrael.
V TEDEN
V Afriški državi Sierra Leona je v
sporu, ki je nastal po zadnjih volitvah med hiv. 'predsednikom vlade Albertom Margai-em in novim predsednikom Saikom Stevensonom, ki ga je določil brit. guverner Henry Lightfoot Boston, skupina častnikov prevzela vso oblast v državi. Omenjene tri osebnosti so „iz varnostnih razlogov“ zaprli skupno z glavnim poveljnikom vojske generalom Lansanom.
Francoska Somalija je bila dober teden v pravem vojnem stanju. V Dži-butiju je bila na ulicah vojska s tanki in strojnicami ter imela mestne predele, v katerih živi Francezom sovražno somalijsko pleme, obdane z bodečo žico- Bna je tudi policijska ura od šestih zvečer do šeste ure zjutraj. Vse to zaradi velikih nemirov, ki so v tej edini francoski koloniji izbruhnili po plebiscitu, v katerem se je po zaslugi drugega Francozom naklonjenega somalijskega plemena, večina izrekla za nadaljevanje sedanjega kolonialnega položaja francoske Somalije. Ker so nemiri in izgredi, v katerih je bilo ubitih 12 somalijskih domačinov, 22 pa ranjenih, ponehali, se je vojska vrnila v vojašnice- Strogi varnostni ukrepi so pa še naprej v veljavi.
Iz življenja In dogajanja v Argentini
Obletnica Lomandijeve smrti
ne more biti več govora o kaki resnični svobodni politični iniciativi slovenskih levičarjev,saj mora tudi o manjšinskih zadevah dokončno odločati le centralno rimsko partijsko tajništvo! (ki je pa navadno bolj gluho za manjšinske zadeve, kot so pokazali že razni primeri).
Vemo, da je to politiko narodne asimilacije v tujem morju naročila odgovorna oblast v matični domovini. Tega pa ne moremo opravičiti niti z željo po ¡boljših meddržavnih odnosih Jugoslavije s svojimi .sosedi niti z iskanjem kakih trgovinskih interesov. Na žalost pa stalno čutimo, koliko se uradna jugoslovanska vlada zmeni za slovenske narodne manjšine v Italiji in Avstriji. Po lanskem skupnem poročilu Moro-Stambolič v Beogradu je ostalo še vse le pri lepih besedah. To je dokazal pa tudi nedavni Titov obisk na Dunaju, ko so z obeh strani poudarili zelo zadovoljiv razvoj jugoslovanskih manjšin v Avstriji, o čemer pa 'koroški Slovenci niso posebno prepričani.
Slovenskim titovcem so več let se-kundirali tudi sredinski krščanski socialisti okrog „Novega lista“, ki si sicer sedaj žele vključitve v slovenske demokratične formacije, a je pri njih kljub temu še veliko nejasnosti v osnovnem zadržanju do jugoslovanske komunistične vlade.
Razni kričeči primeri nam tudi stal-'
no dokazujejo, da niso z vstopom v italijanske stranke slovenski levičarji koristili narodni stvari. Ko so pred leti v ¡parlamentu glasovali o ustanovnem zakonu dežele Furlanije-Julijske Benečije, niso ne socialistični ne komunistični poslanci vztrajali na zahtevi po dejanski zaščiti slovenske manjšine. Ob raznih upravnih volitvah v Gorici in Trstu si socialistična stranka ne upa več postavljati slovenskih lepakov ali transparentov v mestno središče, temveč jih kvečjemu potisne bolj na periferijo. Prišlo je celo do tega, da je načelnik svetovalske ¡skupine v gori-šikem občinskem svetu, ki se sicer smatra za slovenskega svetovale^, izjavil, da je njegov patriotizem (v italijanskem smislu) večji od onega, ki ga zagovarjajo novofašisti.. .
Še bi lahko nadaljevali s takimi primeri. Vsi ti dokazujejo, da predstavniki titovskega komunizma — Skritem pod udobnejšim plaščem socializma — z navajanjem v prostovoljno politično asimilacijo Slovencev hudo ¡grešijo proti osnovnim narodnim koristim zamejskih Slovencev. S tem se tudi odpovedujejo temeljnim postavkam narodne manjšine, ki se lahko le z lastnim političnim predstavništvom uspešno bori za boljšo usodo.
Urejevanje državne uprave
Vse dosedanje vlade so ugotavljale, da ima državna uprava preveč usluž-benstva, zlasti državna podjetja, kot n. pr. državne železnice in Državna petrolejska družba — YPF. Frondizijeva vlada se jih je hotela znebiti na ta način, da je tistim državnim uradnikom, ki so dali ostavke na državno službo izplačala precejšnje odpravnine. Na ta način jih je precej zapustilo državno upravo. Nekateri od teh so ise pozneje vrnili kot pogodbeni nameščenci, veliko pa je 'bilo nastavljenih novih.
¡Vlada argentinske revolucije je med drugimi napovedala tudi ureditev drž. uprave. V ta namen je določila posebno medministrsko komisijo z nalogo, da pripravi potrebne predloge za sprostitev državne uiprave ter za določitev števila uradništva, ki je državni upravi neob-hodno potrebno za njeno redno poslovanje. Sodijo, da bo ¡držav-no službo moralo zapustiti do 150-000 uslužbencev, od katerih jih je veliko imelo poleg drž. še privatne službe.
Odpuščeni državni uradniki bodo nekaj časa še naprej' dobivali mesečne dohodke, katerih višino bo še določila vlada. Za namestitev odvečnega državnega uslužbenstva bo vlada ustanovila poseben urad1.
V	sredo, 22. marca je bila enajsta obletnica smrti predsednika osvobodilne revolucije iz leta 1955 igrala Edvarda Lonardija. Te obletnice so se spominjale oborožene sile po svojih edinicah v republiki. 'Glavni slavnosti sta ¡bili v Buenos Airesu, kjer je gral Lorardi pokopan, in v Cordobi, kjer je veliki rodoljub začel osvobodilno revolucijo. Na spominski slavnosti pred vojaškim ponteonom v Euenos Airesu, kjer počiva truplo rajnega generala, je govoril v imenu oboroženih sil admiral Benigno Varela.
Smrt zaslužnega moža
V	Godoy Cruzu pri Mendozi je pred dnevi umrl v visoki starosti Jožef Fuchs, Nemec po rodu. ¡Za Argentino je zelo zaslužen mož. Pred davnimi leti ga je poklicala v Argentino argentinska vlada kot strokovnjaka za iskanje vrelcev pitne vode. Kot takega ga je poslala na področje Comodoro Rivada-via- Ko je iskal vodo po peščenem področju, je odkril prve petrolejske vreice v Argentini, ki so poleg poljedelskih pridelkov in živinoreje glavni vir argentinskega narodnega ¡bogastva.
Stran 2
SVOBODNA SLOVENIJA
Naši domovi
Ko izgovarjamo besedo dom, se v naši najgloblji notranjosti nekaj zgane; dom je nekaj, Ikar .nam je zelo blizu, kar je del nas samih. To je naš zaključeni svet, obdan z največ j o intimnostjo, svet, za katerega želimo, da je samo naš in v katerega naj nihče ne vdira in ne gleda, ga opazuje ali sodi o njem. Ustvarili #mo si ga sami in g» želimo Solati Base-
Zdi se, da večina čuti tako. Narav-»o, enostavno.
Naš dom je zagrnjen v intimnost. Je družina: tista čudežna vez, ‘ki povezuje v krivnogt.no srce vse, 'ki v njem prebivajo- Vsak drug človek ki stopa v ta svet, je tujec, pa naj je še tako ■drag in ljub znanec; dobrodošel je le za ¡nekaj časa. On sam čuti, da ne spada vanj.
Toda dom, v ‘katerem biva samec, ni pravi, resnični dom. Pomilujemo ga zaradi osamelosti. Žal nam je zanj, cé mora ostati sam. Slej ko prej postane v njem dolg čas. še tisti edini človek v njem bo bežal iz njega.
‘Dom, ki sta ga ustvarila mož in žena> začenja svoje življenje v ljubezni zakona. Topel je in lep, dokler ga preveva ¡pričakovanje otroka, če tega pričakovanja nočeta, potem se je dom že začel starati in je postala njegova težnja samo v čim lagodnejši samopre-hrari in udobju do smrti. Vračala se bosta vanj v dolgočasju na stare dni življenja..
Resnični dom je tisti, v ‘katerem so tudi otroci: to je dom smeha in veselja, krika in tudi joka; dom velikih načrtov in dnevnih skrbi, dom z daljnim pogledom v bodočnost. To je tisti resnični dom, ki ni obsojen na umiranje, ampak je v njem ¡seme življenja. To je dom prihodnosti za vsakega člana družine, kajti vsak ima svojo pot in svoje poslanstvo, vsak prinaša svoje žrtve za skupnost. Res, to je resnično skupno srce. Je povezanost in tajnost zaključene skupnosti, v kateri se kristalizira vse tisto, kar vsalk prinaša iz zunanjega sveta in dobiva zdaj odkrito presojo in soroden pogled. Tu ni nikoli dolgočasja.
Dom> prepleten s tako čudovito, medsebojno ljubeznijo, daje občutek varnosti in zaupljivosti. Kaj pomeni ta varnost in zaupljivost vedo posebno tisti, ki so se morda med vojno ali morda tedaj, ko je bilo nevarno izreči svojo misel na glas, zatekali v svoj dom in so lahko samo svojim najbližjim ra-tzudeli ‘skrbi> bolečine, razočaranja in svoje upe. Nikjer drugje ni bilo varno. Samo tu so se odpočili in umirili- Doma so črpali moči, da so mogli potem delati ves dan in molčati. Dom jim je bil vir moči in tolažbe.
Samo tak resnično pravi dom je pa tudi lahko ohranjevavec in ¡nosivec vsega tistega tipično našega, kar smo prejeli od svojih očetov: ¡naše govorice in pesmi, naše molitve in zdrave tradicije, skrbi za skupno usodo in skrbi za velike skupne načrte.
Naši domovi so bili dolgo dobo zgodovine prva šola kjer so v večerih brali in pisali, kjer so prebirali knjige in se izobraževali. Skoro ni bilo slovenskega doma brez mohorjeve knjige in brez časopisa, kasneje brez revije. In ko se je dom moderniziral, je postal središče hiše radijski ¡sprejemnik, da je odmevala domača govorica od jutra do večera in se je vrstila pesem za pesmijo. Radio je nadaljeval domači pouk iz davnih dni.
Bojim se da je danes premalo lepih, zdravih domov v naših mestih in vaseh. Bojim se, da je preveč naših domov mrtvih, brez življenja. Zato nas zbode skrb za obstanek, ko te domove gledamo. In zdi se, da ni druge poti kot vrnitev nazaj. .Spet moramo ustvariti svoje domove tople in zdrave^ spet jih moramo preplesti z veliko medsebojno ljubeznijo, spet morajo postati žarišče našega življenja, vir sreče in zaupanja, varnosti in lepote.
Če bodo naši domovi spet taki, se bomo vrnili >s širokih cest na katere hitimo, če imamo le trenutek prostega časa in zgubljamo tam, na trdem asfaltu vse preveč življenj. Domovi nas morajo spet zvabiti v svoj začarani in topli krog. Mrtvim, domovom moramo dati spet življenje: s svojim bivanjem v njih, z otroki in njihovim smehom in krikom, z zaupanjem vanje; vrnimo jim ljubezen!
Prinesimo spet radijski sprejemnik iz kuhinje v sredo našega doma in potisnimo televizor v ozadje. Naj spet zazveni naša govorica in naša pesem in ¡napolni ves prostor našega ¡bivanja, v toplejših dneh pa zlasti na deželi, tudi dvorišče in vrt pred domom- Prema-
Še vedno brez prave verske svobode
Komunisti zelo radi pošiljajo v svet poročila o svobodi, ki da je je deležna katoliška Cerkev v Jugoslaviji zlasti po zadnjem dogovoru med Vatikanom in jugoslovansko kom- vlado. Dejstva sama .pa pričajo, da vendar kat. verniki še ne uživajo verske svobode, še vedno je namreč med njimi strah, ki so jim ga vbili komunisti s svojo nasilnostjo, da se ne upajo vsi javno izpovedati svojega verskega prepričanja, pošiljati svojih otrok k verouku, in tudi raje vidijo, da oblast ne ve, če imajo kak opravek z duhovnikom.
Vse to izhaja iz izjav, ki jih je dal v Ljubljani stolni župnik Franc Glinšek za velikonočno številko verskega lista Družina.
Urednik tega lista je g. Glinška naprosil za podatke o organizaciji sedanjega verskega življenja v Ljubljani, n verskem življenju samem, o ureditvi verouka za srednje in visokošolce, o ljubljanskih cerkvah, o blagoslavljanju hiš ter o obiskovanju družin.
G. Glinšek je rja gornja vprašanja odgovoril med drugim takole:
„Ljubljana—mesto je posebna dekanija, ki ima 17 župnij. Ob koncu vojne jih je ‘bilo 9- Po vojni so bile ustanovljene župnije Koseze, Rakovnik, Kodeljevo, Dravlje, Stepanja vas, sv. Križ (Žale) in sv- Trojica (Uršu-linke). Priključena je bila župnija Ježica- V sklopu mesta je tudi župnija Št- Vid. V teh župnijah živi do 180.000 ljudi-
Po statistiki iz leta 1965 je takrat hodilo bolj ali manj redno k nedeljskim mašam 26% katoličanov. Med 100 katoličani je bilo 23.3% moških, 61.1% žensk in 15.6% otrclk. K verskemu pouku je v šolskem letu 1965/66 hodilo samo 3938 Ijudskošolskih otrok, t- j. nekako 25% kat- otrok v ljubljanskih župnijah-To število je bilo zelo skromno. .Skromno predvsem zato, ker veliko otrck hodi k verouku le eno ali ¡dve leti- Po birmi jih večina ne hodi več.
Za verouk za srednješolce imajo vse
župnije tudi oddelek za srednješolce in večina tudi za akademike. Tu so pa velike težave, ker je veliko pomanjkanje pravih veroučiteljev. Veliko pomagajo profesorji teološke fakultete in-drugi duhovniki. Laikov, ki bi ‘hoteli priskočiti na pomoč pri ‘delu za študente, skoro ni. Med mladimi ljudmi pa zanimanje za verske probleme narašča, premalo je pa ljudi, ki bi j.im učinkovito pomagali te probleme reševati.“
Glede graditve novih cerkva je g. Glinšek dejal, da na to mislijo, „vendar je zdaj prva skrb, da bodo te cerkve in župnije ki že obstojajo, krepko zaživele. Najprej morajo imeti dovolj duhovnikov in pastirsko aktivnih laikov. Ljudje so zmeraj prvo. ifie ne 'bo ljudi, nam bodo eerkve in župnije malo pomagale, četudi bi bila za vsakim voglom ena“.
O zvezah med duhovnikom in ljudmi je ljubljanski stolni župnik povedal, „da , je lepo število vernih posameznikov in drugih, s katerimi imamo najlepše stike. Gremo mi k njim, te* oni ‘pridejo !k nam. Toda še vse preveč je takih, ki bi se na vso moč zavzeli, če bi se pri njih pojavil duhovnik, in ki se zlena ne pojavijo pri duhovniku, čeprav hodijo redno k maši. če je že treba kaj z duhovnikom urediti, pošljejo, če se le da, kogar koli že, sami pa se drže, kakor da bi bil duhovnik precej nevaren bavbav... še danes večina družin najrajši vidi in celo naroča, da pride duhovnik k njim civilno oblečen“.
O blagoslavljanju hiš za božič je g. Glinšek končno povedal, da je ta „navada odlično prodrla v Mariboru. Od začetka samo posamezne družin«, potem pa vedno bolj na široko“. Letos je božično blagoslavljanje hiš ljubljanski nadškof dr. Pogačnik kar ukazal. Z dežele je precej poročil, da so župniki obiskali in blagoslovili prav vse hiše v svojih župnijah. Z blagoslavljanjem hiš so pričeli že tudi v Ljubljani in je bilo „povsod tam, kjer so objavili, nekaj odziva“.
Bcpa žetev iz semena, ki je bilo vrženo v krvava tla naših okupacijskih bojev. Kri naših padlih borcev za Svobodo Slovenije je dala koreninam moč, da se je stebelce razvilo v širši prostor in v višji pogon. Zdaj stoji Svobodna Slovenija v argentinski pampi kot ombu, ki meče senco na ves svobodni slovenski zdomski svet. Kdaj bodo v njem našle gnezdo te ptice z naih domačih ‘slovenskih po j gozdov? Proste ptice, ki ne bodo le pele o svobodfi, ampak jo zajemale iz Svobodna Slovenija ne bo samo geslo, ne samo cilj, ampak
in
sebe? Kdaj resnica?
(Dr. Tine Debeljak, Ob srebrnem jubileju, Zbornik Svobodne Slovenije 1967)
Pomen svobodnega slovenskega tiska
G. dr. Ludovik Puš je februarja meseca v Amerišiki domovini napisal članek, v katerem ob avstralskih Mislih ter Svobodni Sloveniji v Argentini govori o pomenu obeh listov za ohranitev in povezovanje slovenske izseljenske družine v svetu ter ga utemeljuje z naslednjimi ugotovitvami:
„Mislim na branje, redno branje, vodilnih listov iz dveh kontinentov^ kjer so se slovenski ljudje v velikih množicah naselili in tam ustanovili svoj tisk: v Argentini in v Avstraliji. Vsi skupaj sestavljamo „Slovenijo v svetu“, pa si med seboj postajamo vedno večji tujci, ‘Ker nimamo stalnih stikov, ki jih lahko posreduje le redno prebiranje periodičnih listov. V Avstraliji izdaja in od-t lično urejuje p- Bernard Ambrožič me-( sečnik „Misli“, kjer človek najde v vsaki številki kako zlato zrno, zraven pa opis naporov in uspehov naših ljudi, zelo zanimivih in poučnih za slehernega med nami. Patra Bernarda, našega „nadangela Rafaela“ vsi hvaležno poznamo in vemo, da je vse, kar od njega pride, vredno branja in vredno tudi,naročnine-
NOVE DAJATVE. NOVE ŽRTVE.
¡Časi, ko so komunisti doma iz propagandističnih razlogov razmetavali denar za pokojnine na vse strani in socialno zavarovanje ter se potem bahali z „novimi ¡socialnimi pridobitvami“ ki so jih zagotovili ljudem, so minili. Ko so postale blagajne prazne, so se morali spoprijeti s kruto stvarnostjo- Morali so ljudem jemati to, kar so jim sami dali. Začeti so morali z revidiranjem upokojencev, pri socialnem zavarovanju pa uvajati dajatve socialnih zavarovancev za zdravniške storitve.
V	takem stanju je bil tudi sestavljen novi proračun SR Slovenija, s katerim je bila sprejeta tudi vrsta zakonov, ki uvaja nove poviške davkov ter dajatve socialnih zavarovancev za zdravniške preglede in za zdravstvo.
‘Proračun SR ¡Slovenije za leto 1967 izkazuje 519.098-440 dinarjev dohodkov vključno z ¡dopolnilnimi sredstvi federacije za delno pokrivanje izdatkov državne varnostne službe in mejne službe. Po odštetju dopolnilnih sredstev občinam v znesku 53 milijonov din in obveznost republike za pokrivanje izdatkov za preneseno pristojnost iz federacije fc> tekočih obveznosti iz pokojninsko-invalidskega sklada v znesku 49 milijonov din, znašajo razpoložljiva sredstva republike 417 milijonov dinarjev t. j. 5,2% več kot v letu 1966.
Poročilo o proračunu je podal član republiškega izvršnega sveta Mirko Žlender, resolucijo 0 ukrepih gospodarske politike v letu 1967 pa direlktor republiškega zavoda za gospodarsko planiranje ¡ing. Tone Tribuson.
V	razpravo o proračunu je v skupščini poseglo več poslancev. Poslanec Rado Pušenjak je med drugim navajal, da v proračunu predvidena sredstva za reševanje brezposelnosti ne bodo zadostna. Strah kam z odvečno delovno silo je v zadnjem času postal že tolikšen, da ponekod zavira modernizacijo proizvodnje. Ing .Edvard Per-havc je govoril o kmetijstvu. Zatrjeval je, da s v proračunu določenimi krediti družbeni sektor ne bo mogel ¡bistveno povečati svojih površin. Po nje-
V Buenos Airesu izhaja tednik „Svobodna Slovenija“, ki redno .prinaša tehtne članke o raznih vprašanjih slo*-vensike problematike v domovini i-n med nami v tujem svetu, in se zlasti nanaša na politične izseljence po drugi svetovni vojni- To je v resnici glasilo slovenske politične emigracije, ki mu enakega ni in pri katerem redno sodelujejo svetovno razgledani ljudje. Jaz osebno pričam, da ga vselej preberem z velikim užitkom, da iz njega marsikatero stvar izvem, ki bi jo sicer ne zvedel in da ga ne odložim, dokler ga nisem temeljito predelal, nekatere spise po dvakrat. Zaradi ¡dolge poti nekoliko zamudna dostava nič ne zmanjša aktualnosti vsebine ki večji del ni časovno vezana.
Ali je 3 dolarje za Misli in 9 dolarjev za Svobodno Slovenijo na leto tako velik denar, da si naročnine ne more privoščiti vsak zaveden slovenski rojak? Samo zavedati se je treba, da smo vsi skup velika slovenska družina v tujem svetu, ki se bo ohranila le, če bodo njeni udje med seboj povezani in bodo trdno skupaj držali.“
I5.1ETOTCA SMRTI JAKA DEBEVCA
govem mnenju bi bilo treba omogočiti, da bi se proizvodnja v kooperaciji dovolj hitro usposobila za večjo blagovno proizvodnjo. Mate ¡Jamar za bodočnost ni dajal dobrih izgledov. Trdil je, da bo v industriji, gradbeništvu in „še nekaterih drugih ¡dejavnostih“ treba še naprej zmanjševati “tempo zaposlovanja” oziroma bo treba še nadaljevati z odpuščanjem delavcev. Marija Mesarič je pa naglašala, da je treba problem nezaposlenosti pregledati z druge strani. Kot primer je navajala Maribor, kjer za 12 delavcev ni bilo mogoče dobiti nadomestila in da je za 200 delavcev „treba obiti ¡pol Jugoslavije“.
Poslanci so proračun izglasovali skupno s spremembami raznih zakonov, s katerimi »so se povečali nekateri davki ter uvedle socialne dajatve tudi pri socialnih zavarovancih.
Na osnovi sprejetih zakonov so potem posamezne skupnosti socialnega zavarovanja začele določati višino dajatev socialnih zavarovancev za razne socialne storitve.
Tako je skupščina komunalne skupnosti socialnega zavarovanja v Ljubljani že določila obvezen prispevek zavarovanih oseb k stroškom pri uporabi posameznih oblik zdravstvenih storitev.
Po tem sklepu bo n. pr. v Ljubljani vsak zavarovanec za bolezen moral plačati za obisk zdravnika ¡na ‘domu 500 dinarjev, za prevoz z rešilnimi vozili 1000 dinarjev in 500 dinarjev za prvi pregled v specialistični ambulanti, če ima napotnico, če je pa ne bo imel, bo plačal vse stroške pregleda.
Ker je doma splavov izredno veliko, je tudi zanje določen prispevek ih sicer za dovoljeni splav, kadar ni medicinske indikacije 10.000 starih dinarjev in prav toliko, kadar zdravstveni zavod dovrši nedovoljeni začetni splav.
Prav tako so določeni obvezni prispevki za popravilo - zobovja.
Dne 6. marca je minilo 15 let. odkar je v Clevelandu umrl lastnik in urednik Ameriške domovine Jaka Debevec, čebi živel, bi letos dočakal 80 let, ker je bil rojen 25. julija 1887 v Begunjah pri Cerknici- Najstarejši ¡njegov brat je bil prof. dr. Jože Debevec, ¡slovenski pisatelj in ¡prevajalec Dantejeve Božanske komedije. Jaka je bil najmlajši v družini. Mater je izgubil že v tretjem letu- Ko je njegov najstarejši brat dr. Jože Debevec dokončal študije, ga je vzel k sebi v Ljubljano in dal študirati. Po ¡nižji gimnaziji je v Ljubljani končal še Mahrovo trgovsko šolo. Bil je v službi najprej ¡pri Vzajemni posojilnici, nato pa v upravi listov Katoliškega tiskovnega društva. Po končani vojaški službi je odšel v Kanado ter delal v kamnolomu, po prihodu v ZDA je pa bila njegova prva služba ¡pri Fordu v Detroitu. Od tu je začel dopisovati v Ameriško domovino, katere lastnik je bil Lojze Pirc. Ko si je gospodarsko opomogel, je pustil1 službo pri Fordu in cdšel v Cleveland, kjer je nekaj časa izdajal svoj list, nato pa vstopil v uredništvo Ameriške domovine. Nekaj časa je bil tudi njen solastnik, po Pirčevi smrti je izplačal deleže njegovim dedičem in sam postal lastnik ter urednik Ameriške domovine.
S tem se je začelo pravo njegovo življenjsko delo: služba pisani in tiskani besedi. Listu je posvetil vse svoje znanje in vse svoje sposobnosti, Ikd jih je imel v izobilju, saj je spadal med najboljše slovenske časnikarje. ¡Pod njegovim lastništvom in uredništvom je list pisal v katoliškem duhu, med tem, ko je večina ostalih slovenskih listov v Ameriki bila socialistično usmerjena.
Slovenski demokratski izseljenci so imeli v rajnem Debevcu največjega zagovornika, kajti s svojim listom je tako med komunistično revolucijo, kakor tudi ¡po njej neustrašeno in z vso odločnostjo branil slovensko demokratsko stvar, pobijal komunistične laži in odkrival svetu njihove zločine nad slovenskimi ljudmi tel slovenskim narodom. V Ameriški domovini je pisal in objavljal članke, s katerimi je priporočal ¡Slovencem v Ameriki ustanove, ki so vršile socialno delo med slovenskimi begunci ter pomagale izvesti tudi ¡njihovo preselitev iz begunskih taborišč v razne prekomorske države.
Zato ga bodo slovenski demokratski izseljenci ohranili v trajnem hvaležnem spominu, z njimi pa tudi Svobodna ¡Slovenija, katere odkrit in iskren prijatelj je bil vse do svoje smrti.
Birokracija komunistične uprave
Za
gajmo živčnost in razdajajmo vedrost te» optimizem svojim najbližjim. Odrinimo grenkobo in rajši okrepimo vero v lepši čas. 'V čas, ki ga ustvarjamo sami.	,
(Jože Peterlin, Mladika, Trst, jamuar-februar)
Popravki tiskovnih mapak
V zadnji, t. j. 12. številki Sv. Slovenije z dne 23. marca je na 2 strani objavljeno pismo iz Evrope pod naslovom „Bodimo previdni“. V predzadnjem odstavku so v peti vrsti izpadle besede „cone B-STO“, tako, da se pravilno glasi: Na vprašanju državne pripadnosti cone B-STO, ki je Jugoslaviji r.e priznava, je razbila trgovinska pogajanja z Jugoslavijo. (STO — Svobodno tržaško ozemlje, op- ur.)
V uvodnem članku „Zmaga križa“ na prvi strani v zadnji vrsti odpade beseda „vsa”. Konec uvodnega članka je pravilen „v slovensko pomlad“, in ¡ne „v slovesno pomlad“.
komunistično upravo je znano, da je silno draga, ker je na vso moč komplicirana in birokratsko centralizirana. Usluž-benstvo je v velikih težavah, ker ni dneva, da v urad ne bi prišel kak nov predpis. Ti prihajajo iz centrale, t. j. z zvezne uprave na republike, te jih pa prevaljujejo na občinske skupščine. Z izvajanjem zveznih in republiških zakonskih predpisov so občinske ¡skupščine tako preobložene, da ne morepo sproti reševati nalog za pristojne ob,carje. Pisec uv°Jnika v ljubljanskem Delu z dne 9. marca Bogdan Finžgar n. pr. navaja, da se je treba spomniti „samo odesijade, ki jo mora prestati povprečen občan, ¡preden se dokoplje do lokacije in gradbenega dovoljenja. čakati mora tudi po dve, ,tri leta. Privarčevani kupček, ki bi v prvem letu zadostoval, da bi prišla hiša pod streho, zadostuje, k» dovoljenje naposled dobi, komaj'1 še za to, da dogradi hišo do plošče“. Pisec članka tudi pove mnenje govornika na splošnem zboru v občini šiška, ki je trdil, da so takemu stanju „krivi predvsem kupi vseh mogočih predpisov in obrazcev, pogosto povsem jalovih, nesmiselnih, ki se vedno bolj kopičijo med občanom in občinskimi uslužbenci“.
Iz članka dalje zvemo do kakega absurda je v tem pogledu že prišlo. N. pr. upravna pravna služba občine Center v Ljubljani je zanje izdelala elaborat „Pregled pristojnosti občinskih ¡skupščin in njenih organov po zveznih dr.* republiških predpisih“. Elaborat ima
439 strani. Iz njega pa zvemo-, da nalaga občinam izvajanje nič manj kot 845 zveznih in 420 republiških zakonov, predpisov in dopolnil ter tolmačenj.
Zato je povsem razumljivo, da občani terjajo poenostavitev uprave ter nastopajo za prenehanje „papirnate vojske“.
GORIŠKA IN PRIMORSKA Tečaj za pevovodje
Goriška Zveza slovenske katoliške prosvete je priredila izpoipolnitveni tečaj za pevovodje. Tečaj, ki je bil zaključen ¡sredi marca, ni bil namenjen izključno pevovodjem, ampak se ga je udeležilo tudi lepo število takih, ki jih veseli zborovsko petje, to je tudi pevci.
Program za tečaj je izdelal dr. Zorko Harej in tečaj tudi požrtvovalno vodil. Že samo naslovi tem, ki so jih predavatelji podajali ¡udeležencem tečaja, nam pokažejb da je bil tečaj temeljito pripravljen in da je prav gotovo koristil rje samo novincem v delu pri pevskih zborih, ampak tudi izkušenim pevovodjem. ¡Dr. Zorko Harej je predaval o interpretaciji, pesmi: ritmika, dinamika> agogilka ter o fraziranju; tehniko dihanja, tvorce in proizvajanje glasu prof. M.arijan Kos, podrobno je prof. H. Mamolo predaval o ritmiki, znani tržaški dirigent in Skladatelj prof. Ubald Vrabec je strokovno predočil tečajnikom tehniko dirigiranja ter sistematiko vodenja zborov- Prof. Jože Peterlin je obdelal poglavje o pravorečju.
Sa»
Itovebdesetletnika	j
r
V Ljubljani je dočakal 90 let živ-1 Ije.nja znani ljubljanski duhovnik pro- j fcsor dr. Jože Demšar. Gimnazijo in bogoslovje je Študiral v Ljubljani, dok-, .tor teologije je postal na dunajski univerzi, doktor flozofije pa na ljubljanski. Po kaplanski službi je 'bil od leta 105 do 1914 profesor na škofijski gimnaziji, nat» pa profesor verouka na ljubljanskem učiteljišču do upokojitve leta 1932. f>o konca II- svetovne vojne je bil ravnatelj ženskega učiteljišča pri uršulinkah. Že od leta 1920 je bil tudi honorarni predavatelj pedagogike in katehetike »a ljubljanski teološki fakulteti, To službo je opravljal polnih 45 let.
Dne 24 marca je pa dopolnil devetdeseto leto svojega življenja ljubljanski kanonik dr. Janko Arnejc. Bogoslovje je .študiral v Germaniku v Rimu ter tam tudi postal doktor teologije. Po končanem študiju je služboval v dušnem pastirstvu na KorVlkem, v plebiscitni dobi je branil z vso vnemo slovensko narodno stvar. Po neuspelem plebiscitu si je 'komaj rešil življenje z begom v Ljubljano. V ljubljanski škofiji je de loval kot župnik v Gor. Logatcu, Škofji Loki, Trsteniku, na Breznici; odkoder je moral znova bežati pred Nemci. Leta 1943 je postal župnik pri Sv. Jakobu v Ljubljani, 1- 1951 pa bil imenovan za stolnega kanonika- V stolnici je bil štiri leta župnik, nato pa kanonik-spovednik-
V	zadnjem času mu je zdravje tako opešalo, da ne more več maševati.
Poljski škof v Ljubljani
Na poti v svojo domovino se je '5. marca ustavil v Ljubljani nadškof Bo-leslav Kominek, iz Wroclava (Breslau).
V	Ljubljani si je ogledal cerkve, v spremstvu nadškofa dr. Pogačnika je pa bil tudi na Brezjah. Iz Slovenije je odnesel najlepše vtise na vsem svojem potovanju.
Razpisane so volitve v republiško skupščino v Ljubljani. Volitve republiških poslancev bodo v tisti polovici volilnih enot, v kateri so bili izvoljeni poslanci, katerim letos poteče mandatna dioba. Občins/ke skupščine bodo volile ■poslance vseh zborov republiške skupščine 9. aprila. Neposredne volitve poslancev republiškega zbora bodo dne 23- aprila.
Teološka fakulteta v Ljubljani je 7-marca slovesno praznovala god svojega zavetnika sv. Tomaža Akvinca. Proslave se je udeležil tudi profesor beograjske pravoslavne fakultete prof. Radmilo Vučič z dvema pravoslavnima bogoslovcema ter ljubljanski protojerej Simič. V stolnici je bila dopoldne koncelebri-rana maša treh slovenskih škofov. Navzoči so bili gostje ter študentje, katerih je na teološki fakulteti 264. Po maši je bila slavnostna akademija, nato pa skupno slavnostno kosilo v semenišču.
V začetku marca se je po Sloveniji, prav tako pa tudi po ostalih republikah razširila govorica, da bo vlada znova razvrednotila dinar, katerega vrednost je bila določena z zakonom zvezne skupščine z dne 26. julija 1965 v razmerju 1250 starih ali 12.50 novih dinarjev za en dolar. Novo razmerje dinarja do dolarja naj bi po teh govoricah bilo 1800 starih dinarjev. Med ljudmi je nastal preplah- Hiteli so v banke in začeli dvigati svoje vloge, na potne liste pa kupovati tuje valute za potovanje v inozemstvo. V Mariboru je bil 1- marca tolik naval na devizni oddelek Kreditne banke, da so ljudje prevrnili delovni pult. Poklicati so morali na pomoč miličnike, da so napravili red. Za pomirjenje ljudi je urednik za gospodarstvo v ljubljanskem Delu Pr. Seunig napisal članek Ne nasedajmo govoricam, v katerem zatrjuje, da so
vse napovedi in govorice o novem razvrednotenju dinarja brez osnove. Ljudi pa o tem ni prepričal, ker vsak dan bolj čutijo, da je dinar vedno manj vreden, cene vsem življenjskim potrebščinam pa neprestano rastejo.
Umrli so. V Ljubljani: Alojzija Mer-šol roj. Žinkovič, Cecilija Pleško roj. Mehle, Jožefa Debevec, šivilja, Jože Kariž, upok-, Anton Kladnik, Antonija Jerli roj. Povhe, Janez Završan, veterinarski tehnik, Viktor Udovč, skladiščnik, Albin Eržen, čevljarski mojster, ing. Emil Puppis, v. gozdarski sretnik v p., Frančiška Prek roj. Marolt, Mico Klopčič, Helena ‘čeme roj. Biberi, Mihael Kuzmin, upok-, Ana Pečnikar roj. Ciuha, Marija Bregar roj- Tomazin, ib-trgovka in Ivan Jurjavčič, upok. v Idriji, Anton Berlec, duhovnik v Mirnu, Franc Teran v Britofu, Irena Gubenšek v Domžalah Marija Gragorc roj. Lampret v Posmreki, Andrej Zver, vratar na Črnučah, Milan Adamič, dipl. ing. v Zagrebu Anton Stanek v Črnomlju, Jože Videnšek v Celju, Jože Ulčar, univ. prof. v Skopju, Miro Perič, direktor
zavarovalnice v P- v Piranu Katarina
>
i Peternelj, vdova v Novem mestu, Janja , ilr.bernik, učiteljica v Ptuju, Franc Dolenc pes- in 'biv. lesni industrialec v Škofji Loki, Lidija Valenčič roj. Pahor v Ilirski Bistrici, Jože Žakelj v Bevkah, Ivan Pipenbaher v Boh. Bistrici, Cvetko Krpan v Celju Rudi Žener, mesar v Brestanici, Amalija Krašovec v Cerknici, Minka Srakar na Črnučah in ! Gabrijel Benedik na Bledu.
SLOVENCI V
BUENOS AIRES Slovenska velika moč
Slovenci na področju Vel. Buenos Airesa sa velikonočne praznike praznovali po starem običaju. Pred njimi so bile po vseh slovenskih naseljih duhovne obnove, ki so bile dobro obiskane. Slovenski velikonočni obredi so bili v kapeli v Slovenski hiši. Opravil jih je g. msgr. Orehar. Prav tako vstajenje. Udeleževalo se jih je bilo mnogo rojakov, zlasti velikonočne vigilije. Pri velikonočnih obredih je pel Slovenski pevski zbor Gallus. Na veliko soboto so slovenski duhovniki po slovenskih naseljih blagoslavljali velikonočna jedila.
Na velikonočno nedeljo je bila v Slomškovem domu velikonočna prireditev. Najprej je imel sv. mašo g- di rektor msgr. Orehar- Pela sta dva zbo-
SLOVENSKA HRANILNICA z. z o. z.
(C. c. S. L. o. G. A. Ltda.)
Bartolome Mitre 97	Ramos Mejia
Redni občni zbor
v soboto, 1. aprila 1967, ob 20 v zadružnih prostorih
Dnevni red:
1.	Izvolitev dveh overovateljev zapisnika občnega zbora.
2.	Poročilo upravnega odbora in bilanca za poslovno leto 1967.
3.	Volitve: 1 predsednika, 1 podtajnika, 1 podblagajinika, 3 svetovalcev, 2 namestnika svetovalcev, 1 preglednika računov in 1 namestnika preglednika računov.
Upravni odbor
ARGENTINI
ra: Gallus pod vodstvom dr. Julija Sa-vellija in ramoški slovenski ¡pevski zbor pod vodstvom Gabrijela Čamernika. Po maši so bili na sporedu slovenski velikonočni običaji.
Zaradi bolezni g. Martina Mizerita, mladinskega dela „Naši mladini“ do na-daljnega ne bo. G. Mdzeritu žele tako uredništvo Svobodne .Slovenije kakor mladi bralci našega lista, do bi čimprej ozdravil in začel znova ¡posredovati slo-vensiki mladini zanimivo in poučno tor ar. je.
SLOVENSKA VAS Počitniški tečaj narašOajnic SDO je na zaključno razstavo in čajanko povabil starše dne 12- marca 1967. Pred čajanko so dekleta zapele nekaj pesmi.
Razstava je ¡bila prav zanimiva, saj je pokazala lepe uspehe počitniškega
tečaja. Razstavljenih je bilo mnogo risb in ročnih del. Ta prireditev je vsaj nekoliko razkrila s čim so se naraščaj-nice te počitnice ob sobotah popoldne ukvarjale. (Zdi se, da bi razen razstave bila primerna še zaključna akademija za vse vaščane!)
Počitniškega tečaja se je udeleževalo po dvanajst in več naraščajmo.
Program pa je potekal takole: 1. Risanje je učila gdč. Slavka Ur bari jeva
2.	Ročno delo je imela gdč. Marlea Ur-banijeva. 3. Verouk je poučeval g- France Sodja, CM. 4. Načelne razgovore o vprašanjih ženske mladine (higijena, čtivo, samovzgojaj šola, dom, okolje; organizacije) je vodila ga. Zdenka Janova. Učila je tudi petje. 5. Vodstvo tečaja je bilo v rokah gdč. Marice Sušni-kove, ki je v prostem času in med posameznimi točkami imela tudi telovadba in igre.
•Starši in vsi vaščani smo prirediteljem počitniškega tečaja hvaležni in ■bi želeli kaj podobnega tudi za moško mladino v prihodnjih počitnicah!
UQVfRCI PO S VITO
KANADA
Zastopniki obeh borčevskih organi-nizacij so imeli v Torontu razgovor, v katerem so sklenili, da bodo organizirali skupno spominsko počastitev padlih domobrancev in drugih protikomu-nist:čnih borcev. Izvolili so šestčlanski odbor — od vsake organizacije po trije' — ki bo organiziral proslavo. Sporazumno so določili govornika za proslavo.
PO IP017HSM SVETI}
Tradicionalnega tekmovanja 5. marca v smučarskih skokih na Holmenkoll-mu pri Oslu, kjer se je zbrala vsa smučarska svetovna elita, je kljub megli in vetru prisostvovala stotisočglava množica. Domačini — Norvežani so slavili velik uspeh, kar je bilo po letošnjih uspehih norveških skakalcev tudi pričakovati. Svetovni prvak Norvežan Wir-kola je zasedel prvo mesto, razen tega pa so Norvežani zasedli tudi drugo mesto (Tomton), peto (Grini), trinajsto (Bjoernsby). Zajc, Štefančič in Eržen so dobro zastopali slovenske športnike. Zajcu je uspelo uvrstiti se med elito, saj je njegovo osmo mesto dosedaj največji uspeh Slovencev na tej skakalnici. S skokom 8 in 82 m je pustil za sabo med drugim tudi Nemca Neuerjdorfa in Japonca Futisavro, ki sta lani osvojila na svetovnem prvenstvu drugo mesto. Štefančič je bil v skupni lestvici trideseti, med madin-ci pa je zasedel šesto mesto. Eržen je imel smolo in je pri drugem skoku padel, zato je zasedel le 60. mesto.
Vsak teden ena
TA PAVER PA GRAHOVCO SEJE
Ta paver pa grahovca seje, da grahovca zrastla bo.
Jaz pojdem pa dedi čez Dratfoa bom ljubil od kraja, kar bo.
Oj, dečva, de vdaj se na ppvr% na paivrih so dela težke; pri men’ boš pa v senci ležala, nosila boš bele roče;
OBVESTILA
Sobota, 1. aprila:	, , .
vT Slovenski hičti ob 19 uri debatni večer o temi Slovanski dialog s svobodnim svetom-
V	NaSem doma občni zbor fantovskega odseka; v Slov. domu v San Martinu pa tam- fant. odseka ob 19-30.
V	Ramos Mejii ob 20. občni zbor Slovenske hranilnice v zadružnih prostorih Bme. Mitre 97.
Nedelja, 2. aprila:
Na Pristavi Slovenski dan.
Sobota, 8. aprila:
V	Slovenski hiši ob 15.30 pričetek Slovenskega srednješolskega tečaja.
V	Slov. domu v Carapachayu ob 19. uri predstava Ribičičeve mladinske igre Palčki-
Nedelja, 0. aprila:
V	Slovenski hiši ob 11 uri otvoritvena slovesnost Ukrajinske kat- univerze s slovenskim oddelkom.
Popoldne ob 16. na istem kraju letno zborovanje Kat. akcije.
V	Slov. domu v Carapachayu ob 17. uri ponovitev mladinske igre Palčki.
•SDO — San Martin ob 10. uri redni občni zbor.
Sobota, 15. aprila:
Somškovem domu ob 20 uri predavanje. ¡Prvenstveni vzponi slov.-ar-gentinske ekspedicije na Kontinentalni led v letu 1967. Barvne skiorptične slike in film. Vodita -brata Skvarča.
Nedelja, 16. aprila:
Občni zbor SFZ oib 10.30 v Slov hiši
V	Slovenski hiši občni zbor Slov. dekliške organizacije.
V	Slovenski hifli ob 16. Tiri koncert mladinskih pevskih zborov iz Berazate-guija, Morona, San Martina in Slovenske Vasi v korist Slovenske hiše.
V	Slomškovem domu družinska nedelja- Po maši predavanje g. Franca Sodje CM o spolni vzgoji mladine, nato skupno kosilo.
Nedelja, 23. aprila:
Slovenski dom v San Martinu: Šesta obletnica blagoslovitve doma.
Ponedeljek, 1. maja:
V	Slovenski hiši o>b 9. uri dop. občni zbor Družabne pravde.
Nedelja, 7. maja:
Blagoslovitev Slovenske hiše.
XII. SLOVENSKI DAN
Ob dvajsetletnici organiz rane slovenske skupnosti v Argentini naj bo Slovenski dan nov izraz naše povezanosti.	j
Služba božja ob 11.30 Kosilo
Popoldne vesela družabnost v senci Pristave.
Vabijo slovenske organizacije in ustanove v Argentini
IV« belo nedeljo vsi na Pristavo!
V primeru slabega vremena bo prireditev naslednjo nedeljo
!
dp
m
2
Slovcusko-argentinska odprava na Kontinentalni
led 1967
23. jarj. zvečer se končno pojavi Peter Skvarča! Pred štirimi dnevi je šele utegnil prileteti iz Buenos Airesa v Calafate in ker spet ni bilo nobene barke na spregled, jo je ubral po suhem okrog jezera deloma s tovornjakom, nato s konjem in peš do Master-sove estancije.
26.1. je vreme za silo usmiljeno. Masters jim posodi/dva tovorna konja to enega peona. Dr. Ramírez se je že dan prej vrnil čez jezero in proti do-mil, Jure, Peter in Luciano pa odrinejo proti naslednjemu cilju — cerro Norte v Cordonu Moyano. O tej gori, ki so jo že lani obdelovali z vzhoda, trdijo fantje, da je v vsem enakovredna Fitz Royu. To pot jo namerjajo na-.skočiti z zahoda, kjer so opazili verjetno možne prehode.
V dolini Rincón postavijo 27. 1 v višini 800 ali 900 m taborišče I z dvema šotoroma. Peón se s konji vrne navzdol, Jure pa gre na oglede in najde po sti-riurnem vzponu prehod na snežišče Olla. Tu postavijo 30. 1 v višini ca. 1800 m taborišče II z malim šotorčkom. Luciano se vime v .taborišče I. Vso noč razsaja močan vihar, ki jima skoro odnese šotor. Proti jutru se poleže in okrog poldan posije sonce. Jure izsledi
možen vstop v zahodno steno in naslednji dan 1. februarja vstopita s Petrom ob pol dveh popoldan vanjo. Tehnično postavlja ta mešana stena precej težke plezalne probleme. Do šestih zvečer jo premagata za ikakih 500 m v višino. Tedaj se začno na vso silo usipati od zgoraj ledene sveče. Ko izstopita z vrha žleba na rampo, nadaljujeta po krajšem snežišču spet v steni, ki pa je vsa polna trgajočih se sveč. Vzpenjata se do ¡devetih zvečer. Do vrha je še kakih 400 metrov višinske razlike. Če gresta naprej, bi mogla stopiti okrog enajste ure na vrh te čudovite gore. Spalne vreče pa so ostale v taborišču in vreme se preti poslabšati. Zato »e odločita za umik...
Ob pol dveh zjutraj sta spet v taborišču II- Sicer vleče veter a vreme se
»
izjemoma prav za to noč — zboljša... ‘Če bi bila vztrajala,’ si pravita, ‘bi ¡bil zdaj ponosni Co Norte najin in slovenski!’ Mi pa smo ponosni na vaju, fanta, da ¡sta znala ob času modro in previdno čuvati dve dragoceni slovenski življenji! Vrh Norte pa namj če Bog da in sreča junaška, ne uide na leto ali kdaj kasneje.
2. februarja se spet udeževi, vendar lahko pregledata južno smer v Norte. Polna je do 300 m visokih sten s po-
gostimi plazovi. Terjala bi mnogo časa! težke plezarije, kar je tod v kratkih Í prebliskih lepega vremena toliko kot; nemogoče. Naslednji dan jih brezupno vreme za letos primora k dokončnemu umiku iz O Narte in so 4. 2. zvečer zopet na estanciji.
Ker ni bilo o onih štirih ‘raziskovalcih’ vse te tedne nlkakega glasu in obstoja ¡bojazen da so zašli v stisko, žrtvujeta Jure irj Peter dva dneva razmeroma lepega vremena za reševalni pohod. Mel utrudljivim prečkanjem razbitega ledenika Upsale jih iščeta sem in tje, a zaman- Dan ali dva kasneje pa ju naidejo v (koči Instituta...
Juretu in Lucianu je potekel medtem razpoložljivi čas in nastopiti morata pot proti domu. Le Peter ostane še pri Mastersu.
Cerro Boy
Vse te tedne pa sta Jure in Peter z gorskih pobočij in vrhov ter iz dolin opazovala ¡prelepo goro. Nekaj kilometrov proti vzhodu, gledano iz O? Norte, se dviga iz jugozahodnega rolkava gorske verige Moyano. Spomnita se svojega pred par meseci ponesrečenega mladostnega tovariša Roberta-Boja Pe-trička. In določita odslej tej gori v spomin nanj ime CERRO BOY. Prav tako, kot sta lani dala po eno goro rajnima prijateljema Tomeku Kralju in Božotu Vivodu- Za vse tri vama lepa hvala, draga fanta! Tako bodo kljub telesni nenavzočnosti s svojimi nemimi imeni
še v daljnje čase pričali o slovenskem utrinlku v tujino in s tem kar naprej izpolnjevali njih vsepričujoče zdomsko poslanstvo, .svojemu narodu v čast in spomin.
Cerro Campana
Ves teden je Peter potem, ko je ostal ¡sam pri Mastersu, sodeloval pri seganjanju ovac z bližnjih pobočij in okoliških sotesk v dolino, kjer jih bodo na estanciji zgnali v ograde in jim postrigli že kar debelo runo. In ves. teden jaha Peter z gavči pretežno v dežju, da ¡najdejo in privedejo po možnosti vso ži-vad k temu opravilu.
šele 15. februarja se izjemoma zvre-meni. Petru je žal, da ni več Jureta. Od letošnjih zastavljenih ciljev je Jure v svojem samotnem pohodu zavzel Cerro Cono. Ta bi ¡bil tedaj opravljen. Nato sta skupaj obdelala dobršen del težavnega Cerro Norte, ga vsega pregledala in ne bo jima pretežko v morebitni naslednji odpravi ob lepem vremenu ubrati koj in brez zamud pravo smer, katera ju bo z nekaj sreče privedla na vrh. Na neraziskani gori pa je ugotovitev možne ¡smeri že pol uspeha.
Od letošnjih ciljev je tako ostala nedotaknjena in nenačeta zaradi izredno slabega vremena in nerodnih okoliščin ¡pri dostopanju 1® še gora Cerro Campana. Dviga se prav nasproti jugozahodnega rokava jezera Viedma. Precej daleč na sever je odtod, iz estancije. V ravni zračni črti za kakih 35 kilometrov
pota. Z nujnim kolobarjenjem in ovin-kanjem po razritem in valovitem ledeniku pa se na takem kolovratenju tile kilometri nemara še podvoje. Za pristopanje je zato Campana veliko lažje dosegljiva z jezera Viedma kot z Argentino.
Peter .pa ne bi bil Peter če ga v tem vabljivem vremenu ne ‘bi zmikalo proč od ovac in tje v skale. Vsaj na oglede bi stopil do Campane. Zato si ta dan, 15. februarja, od onih štirih raziskovalcev izbere Litvanca Eduar.da Kor-naisa za spremljevalca in ga povabi s seboj, kar le-ta z navdušenjem sprejme.
Z njim torej odrine popoldan, prideta proti večeru do prve koče Instituta za Kontinentalni led in dosežeta do noči rob ledenika Upsala kjer pre-spita ob laguni Pascale. Naslednje jutro nadaljujeta zarana ob Upsali proti severu, prečkata tri ledenike, ki se stekajo semlkaj iz zahoda (Yumil in še dva naslednja, verjetno še neimenovana) ter sta ob 14 v drugi, zgornji koči Instituta. Oblaki so se raztepli in na severovzhodu je v sinjino zasajena Cam-pana> ki se jima kaže v vsej svoji oblikovni in barvni prelesti-
Po kratkem počitku jo mahneta naprej, proti zahodni plati, da si ogledata, če bi kazalo naskočiti goro s te strani. A tu ni kaj prida- Navpična ledena sipica, precej v višino potegnjena ¡bi onemogočila pležo v tej smeri. In spet se jima vreme skisa.
.	(Bo še)
Jubilejni zbornik Svobodne Slovenije
za leí© 1967
je. izšel. Od vseh dosedanjih Zbornikov je najobširnejši. Ima 440 strani in nad 100 ilustracij, ter dve prilogi.
Uvodne misli je napisal pesnik in pisatelj univ. prof. dr. Tine Debeljak. Osnutek za ovitek je zamislil akademski kipar in slikar prof. France Gorše.
Bogata vsebina, ki pri vseh, ki so g.a doslej videli vzbuja občudovanje, je razdeljena na 8 poglavij:
1.	BOJ SLOVENSKE MANJŠINE V KRŠKI ŠKOFIJI — Avstrija — za ver-
ski pouk otrok v slovenščini- NadaljeVanje doslej najobširnejše in najbolj dokumentarne razprave o boju Slovencev na Koroškem za svoje najosnovnejše pravice. Sestavil dr. Podstenar.
Prvi del te razprave, objavljen v Zborniku za leto 1966, je vzbudil veliko pozornost tudi med etnologi drugih narodnosti, ki študirajo manjšinjska • vprašanja. Nekateri so se obrnili na uredništvo Zbornika, da bi dobili kot dokumentarni material nadaljevanje razprave še pred izidom Zbornika.
2.	DOKUMENTI — RAZPRAVE IN PRIČEVANJA: Dr. Rudolf Hanželič —
Duhovniki med prvimi žrtvami; V. Arko —- p. Plácido Cortese; Ignacij Hren ■—- Moja srečanja z generalom Rupnikom; dr. Tine Debeljak — Zapiski ob robu Ik' dobi pred dvajsetimi leti; dr. Ljubo Sire — Boj za zakonitost; Pavel Fajdiga — Komunistična razbitost; Janez Ovsenik ■— Dva moža: spomin — zgled.
To je poglavje, v katerem išče uredništvo Zbornika predvsem pravo podobo .naše dobe medi revolucijo in okupacijo in neposredno po tej dobi. Letošnje razrave so nenadomestljiv zgodovinski material za vsakega, ¡ki hoče poznati resnično podobo te dobe.
3.	POLITIČNI CILJI SLOVENSKEGA NARODA. Nadaljevanje ankete. V Zbor-
niku za leto 1966 je o tem problemu razpravljalo 13 avtorjev. Za letošnji Zbornik so poslali odgovore: Janez Arnež, Emil Cof, Vekoslav Farkaš, Maks Loh, Milan Magister, dr. Bogdan Novak, Jože Poznič in' dr. Ljubo Sire-Tako imamo sedaj 21 razprav o slovenskih političnih ciljih, katerih avtorji pripadajo raznim organizacijam, različnim političnim sikupinam in strankam, različnim stanovom in poklicem. To je doslej največ ji izbor razmišljanj o slovenski problematiki.
4.	MISLI IN POGLEDI MLADINE. To je posebno poglavje, ki so ga zbrali in
uredili slovenski akademiki v izseljenstvu. Iskanje odnosa do domovine, problematika dveh generacij. Literarni prispevki. — Poglavje sta uredila Jože Žakelj in Tone Mizerit; sodelujejo pa poleg teh Tine Vivod, Tine Debeljalk ml-,i Andrej Fink, Metka Mizerit, Krista Košir-Arko, Marica Urbanija, Franci Sušnik, Ciril Jan, Zvonko Velišček.
3. SLOVENSTVU V ČAST je poglavje, ki je v Zborniku posvečeno tistim, ki so se zaradi svojih izrednih sposobnosti uveljavili v mednarodnem svetu. V Zborniku za 196o so bili predstavljeni dr. Milan Komar, dr. Karel V. Truhlar, Di J- in dr. Franc Žajdela, v Zborniku za 1966 pa Vojimir J. Bratina, Franja Golobova, France Gorše in Bara Remec. Tem se v Zborniku za leto 1967 pridružujeta športnik in gornik Dinko Bertoncelj ter zdravnik, znanstvenik v Angliji dr. Jože Jančar-
6. NAŠI GORNIKI. Jure Skvarča opisuje zadnjo slovensko-ar-gentinsko odpravo na Kontinentalni led. Tine Debeljak ml. se pa v članku spominja tragične smrti Tomaža Kralja in Boža Vivoda.
Peter in Jure Skvarča se s svojimi gorniškimi uspehi uvrščata med gornike mednarodnega slovesa.
7.	SLOVENSKI DOMOVI V SVETU je letos novo poglavje v Zborniku. Uredil
iga je Joško Krošelj ter v njem prikazuje slovenske domove, ki so jih postavili slovenski demokratski izseljenci po drugi svetovni vojni v naslednjih državah: Anglija: London; Argentina: Slovenska hiša v Buenos Airesu ter slovenski domovi v Slovenski vasi, San Justu, Ramos Mejii, San Martinu, Carapachayu, Miramaru, Mendozi, pristava v Castelarju, slovenski počitniški, dom v Kordobskih planinah ter Planinski stan v Bari-ločah. Avstralija: Akcija za postavitev slovenskega doma v Sydneyu; Melbourne: Graditev Baragovega doma- Slomškov dom ter Slovenski dom. Kanada. Toronto: župnijski dvorani pri Mariji Pomagaj in Mariji Brezmadežni, slovenska pristava obeh župnij ter Slovenski dom v Torontu, farne dvorane v Winnipegu, Hamiltonu in Montrealu. Čile. V Santiagu Dom Marije Pomagaj. Francija: Slovenski prostori v Parizu- Venezuela: Priprave za slovenski dom v Caracasu in ZDA: Baragov dom v Clevelandu. Poglavje je bogato ilustrirano s slikami posameznih domov ter dejavnosti slovenskih društev 'in ustanov v njihovih prostorih.
8.	RAZGLEDI z opisi življenja in dejavnosti slovenskih izseljencev v svetu,
kakor tudi važnih dogodkov v svetu, mimo katerih Zbornik ne more. Omenjamo le razpravo Rev. Jureta Rodeta o sklepih zadnjega vatikanskega koncila, Vodovnikov članek o življenju in delu Slovencev na Koroškem, pregleden članek Rev. Jozéta Juraka o kulturnem delu Slovencev na Goriškem in Tržaškem, Lojzeta Ambrožiča st. o delavnosti Slovencev v Kanadi, Pavla Fajdiga o zadnjem mednarodnem krščansko-demokratskem kongresu v Limi v Peruju. Zdravko Novak nadaljuje s svojim Zanimivim pregledom o Knjižnih izdajah zamejskih in izseljenskih Slovencev. V Razgledih je objavljen tudi proglas Narodnega odbora Za Slovenijo k narodnemu prazniku in dnevu slovenske zastave 29. oktobra ter močna pesnitev Jeremija Kalina: „Deklamacija o slovenski zastavi“, ki je bila napisana za proslavo prvega praznovanja slovenske narodne zastave 29. oktobra 1966. V zaglavju NAŠA BESEDA IN PESEM so zastopani naslednji slovenski pisatelji in pesniki: P- Bernard Ambrožič OFM, dr. Jože Krivec, Marijan Jakopič, Vladimir Kos in Milena Šoukal.
V	tem zaglavju je objavljen tudi aktualen članek Ognjeslava Breka
ped naslovom „Slovenska mladina odhaja na delo v tujino.“ Mirko Kunčič je napisal dve pesmi v spomin svojemu sinu Matjažu ob obletnici njegove smrt’', mladi argentinski pesnik Leopoldo González y Frosio pa pesnitev v spomin Boju-Petričku, žrtvi avtomobilske nesreče v Argentini. Pesem je objavljena v prevodu ge. Danice Petričkove, matere rajnega Boja Patricka. O Slovenskem gledališčuv v Buenos Airesu je napisal članek TD ml. Za 25-ktnico izhajanja Svobodne Slovenije je prispeval Kk članek Zgodba o Medvedu in Volku, ‘J. Kr. pa Svob. Slovenija -v izseljenstvu.
Vrste tehtnih člankov v Razgledih zaključuje Janko Hafner z zanimivim Izpitom za potovanje na Luno.
Kakor v prejšnjih letih ima tudi Zbornik za leto 1967 dve prilogi: umetniško ter gorniško na finem ilustracijskem papirju. Za umetniško prilogo so poslali v objavo reprodukcije svojih najmovejših slik in kipov naslednji slovenski umetniki v svobodnem svetu: France Ahčin, Ivan Bukovec, France Gorše, Ted. Kramolc, Andrej Makek, Bara Remec, Jože Vodlarj, Miro Zupančič in Metka Žirovnik.
....
V Severni Ameriki je Zbornik v prodaji pri Ligi slovenskih kat. Amerikan-
cev v New Yorku in v Slovenski pisarni v Baragovem domu v Clevelandu.
V	Kanadi v Slovenski pisarni — SLOGAN — Center v Torontu. V Angliji v
Slovenski pisarni v Londonu, v Avstraliji v upravni Misli v Sydneyu, v Argentini v Slovenski hiši ter v vseh slovenskihj domovih ter pri stalnih poverjenikih.
V	ostalih državah pri stalnih poverjenikih.
Pismena naročila je naslavljati na upravo Svobodne Slovenije, Ramón L.
Falcón 4158, Buenos Aires.
Prodajna cena je 5 USA dolarjev ali odgovarjajoči znesek v drugih valutah.
V	Argentini pa stane $ 1.500—
ESíOVENI# LIESE
Editor responsable: Milos Stare Redactor: José Kroselj
- *
Redacción y Administración:
Ramón	Falcón 4158, Buenos Aireo T. E. 69-9503 Argentina
o OZu Ul r ... e	FRANQUEO PAGADO Concesión N* 5775
o u S X o * ° £E<' <	Concesión N* 3224 TARIFA REDUCIDA
ir«jri»tro N «ei*inal A» la Intelectual No. 910.387	
Naročnina Svobodne Slovenije za leto 1967: za Argentino $ 1.900----Pri pošiljanju po pošti doplačilo $ 100-----Za
ZDA in Kanado: 12 dolarjev za pošiljanje z letalsko pošto, in 9 dolarjev za pošiljanje z navadno pošto. Talleres Gráficos Vilko S-R-L., Estados Unidos 425, Bs. Aires. T. E. 33-7213
JAVNI NOTAR
Fraiaelseo Slani Cascante
Escribano Público Pta. baja, ofic- 2
Cangallo 1642	Buenos Aires
T. E- 35-8827
CARAPACHAY
:	£
5 Dramatski	odsek	Slovenskega doma	:
■	-	5
j priredi v soboto, 8. aprila ob 19 m •
•	nedeljo, 9. aprila, ob 17 Ribičičevo *
Í	mladinsko igro
I	\
PALČKI
■	5
*	Sodelujejo	otroci	slovenskega šol-	s
skega tečaja
Scenerija: Jože Korošec Režija: Albin Petelin Glasba: Vital Jobst

Pr. FRANC KNAVS \
ODVETNIK
■
Lavalle 1290, p. 12, of. 2, Capital j
T. E- 35-2271
'	B
Uradne ure od 17—20 Na telefonu tudi dopoldne (10—12)	|
Lujan, Francia 952 T. E. 735 ali 516.
V petek in soboto od 9—13 ure S
\ SLOV. DOM V SAN MARTINU j
ŠESTA OBLETNICA BLAGOSLOVITVE DOMA V NEDELJO, 23. APRILA
Janez Jalen	!
Trop b r e
Poi
Na ¡prisojni strani v Lazku so se raz-cvetale zlatorumene brkončice. Na ravnici pod njimi je Peter golorok vihtel kramp, odmetaval z lopato prst in drobni pesek, z rokami odnašal drobnejše •kamne, debelejši© pa izkopane valil na stran. Talko je bil zaverovan v delo. da niti slišal ni, kdaj se je ustavila za njim Grmova Špelca- „Nikar se tako ne ženi“, ga je ogovorila.
'Peter se je naglo obrnil: „Lej jo, kaj si ti?“
»pelca se je hudomušno nasmehnila: „Mar ne smem priti pogledat, kako znašaš zase in za Jerco gnezdo ?"
■Peter je bil v zadregi. Da s® izmota, je povabil Špelo: „Najrajši vidim, če vsak dan prideš- Boš pomagala kopati.“
Špelca se je zasmejala: „To bi mi kazali osle.“
Petru je bilo nerodno: „No — Nisem mislil zares.“
„Vem. Nisem več tako otročja.“ Sedla je na obtesane trame: „Tudi nikar ne misli, da me je radovednost prignala. Le z očetom sva rekla, da 'bo zate in tudi za druge prav, če. ti nekaj sporočim.“
„Kaj pa?“ Peter je odložil lopato in prisedel k špelci. Ni mogel prikriti, da je nestrpen. Obotavljaje se mu je Grmova pričela pripovedovati, da sta z očetom šla po zadnji voz sena na Vôje in videla, kako se je spustil orel v snežni plaz pod Prevali. in se tam dlje časa mudil. Oče, ki na daleč ostro vidi, meni, da je trgal gamsa, katerega je najbrž pozimi vzel in zasul plaz, pa je sedaj odkop ne!. Velel je špelci, naj Petru sporoči, če bi mogel priti roparju kako do živega, da »e 'bo poleti odnašal jagnjet in kozličev
39
e zvoncev
e s t
„Samo zato sam prišla. Da veš,“ je Špelca kopčala svoje poročilo.
Peter se ji je prav lepo zahvalil in obljubil: „Še danes pojdem pogledat.“ In sam ni vedel, kdaj je začel Špelci razkladati, kakšno hišico si postavi: kje bo kuhinja in kje peč, na kateri strani shramba in kje koplje klet, in da bosta kasneje zgoraj še dve sobici, špelca ga je poslušala samo z enim ušesom, z drugim pa je lovila petje ščinkavcev, se-nic in kosa-
Kakor bi odrezal, je Peter nehal razlagati svoje načrte. Zagledal je bil žandarja Kranbergerja, ki je prihajal naravnost v Lazelk. Opozoril je nanj tudi Špelco. Prvi trenutek je hotela zbežati, pa se je hitro premislila. Utegnil bi si domišljati, da se ga boji, ali pa je celo dolžiti česa nepoštenega. Tega veselja mu ni privoščila. Sicer je bila pa tudi radovedna, kaj hoče Petru. Da dobrega nič, to je vedela. Morebiti je bilo pa prav namenjeno, da se je zamudila., Bo imel Peter vsaj pričo, če si prideta navzkriž- Špelca bi sedaj ne odšla, tudi če. bi jo kdo podil.
Kranberger je malomarno voščil dober dan in koj vprašal Petra, kaj misli postaviti.
„Hišo, kakor vidite,“ j® rezko odgovoril Peter.
„Komu?“ je bil kratek žandar.
„Sebi. Komu pa drugemu.“
„Pa imaš dovoljenje?“
„Kakšno dovoljenje?“
„Stavbno.“
„Saj še nič ne stavim.“
„Je mar vsa ta razvleka nič?“ je
zasmehljivo pokazal žandar na zložen les in razmetano kamenje ter potegnil iz torbe zapisnik. Izpraševal je in zapisoval. Peter mu je prisekljivo odgovarjal. Svoje preziranje mu je pa kazal s tem, da je grede odnašal kamenje, špelca se j® umaknila nekaj korakov stran v breg. Odtrgala je tri, štiri cvete brkon-čic in jih preizkušala, kako kateri poje. Kranberger se je ¡kar ripil od jeze, reči si pa špelci ni upal nič. Vedel je, da bi ga žgoče zavrnila, lovec foi se mu pa smejal-
Raztogoten, ker se ni mogel znesti, je pokazal s prstom razo na razstreljeni skali v ozadju: „Od česa ipa je tole?“
„Odi svedra.“ Peter je vrgel kamen na kup.
„Od kakšnega?“
Petru je bilo preveč. Vtaknil je roke v hlačne žepe, se ustopil pred žandarja in zasmehljivo povedal: „Od takega, s kakršnim je Bohinjec kravo odrl, pa prej kakor mesar s figo.“
„Kaj ? še norčeval bi se rad.“
„Prav nič. Če je bilo pa res-“ In Peter je na dolgo in široko pripovedoval, kako je Bohinjec stavil z mesarjem, da bo prej odrl kravo s svedrom kakor on s figo. Mesar je mislil na sveder za les, Bohinjec je pa vzel takega 'za vrtanje kamenja in je kravi Čez bočnik kožio kar »dtolkjsl, kakor po navadi naredi mesar z mesarico. To krat je pa ni smel vzeti v roke. Pa je Bohinjec stavo dobil.
„Kaj ga ni dobro sparil?“ se je oglasila Špelca.
Kranbergerju je bilo malo nerodno, odnehati pa ni maral. Hotel je vedeti, kje je. Peter dobil smodnik, kdo mu je dovolil razstreljevati, kamen in še to in ono. Peter se je skliceval na svoje lovske pravice. Nazadnje se mu je pa zdelo le preneumno- Zabrusil je žandarju:
„Nikar me ne mudite. Jaz ne utegnem kakor vi.“ Pobral je kramp in začel znova kopati.
„V Radovljico iboš pa utegnil iti.“
„Že davno sem izprevidel, da mi hočeš delati pota.“ Petru se je za malo zdelo, da bi Kranbergerja še vikal, saj tudi on njega ni. Pa tudi odgovarjati mu ni hotel več. Niti odzdravil mu ni, ko je odšel- špelca tudi ne.
Petru se ni ljubilo več delati. Saj je bil talko namenjen pod tjoč v Ukanc. Celo pri Tkalcu je povedal, da bo šel. V Voje pa kar mora iti. Špelco je pospremil dlje, kakor mu je pot kazala, in sam ni vedel, kdaj ga je minila vsa nejevolja.	, j j {
Doma se je opravil za prenočevanje v gorah. Oprtal si je tudi tri težke sklopce, da jih nastavi orlu. V Plazu pod Prevalo je res dobil gamsovega kozliča, v prvi ¡konec že vsega razklju-vanega. Urno se je lotil dela. Kozliča je odrl, razpostavil sklopce v dokajšen trikot, jih zvezal med sabo, vrvi pa za-brska.1 v sneg. Sklopcev ni mogel zakopavati, bi primrznili. Zato je vse že-lezje skrbno pokril z razrezano gamsovo kožo. Mračilo se je že, preden je opravil. Obrisal si je roke ob sneg, si jih otrl in prižgal tobak. Spodaj ob vodi je počil strel.
„Vraga!“
Petra je kar vrglo za košat borovec. Vedel je, da strelca ne dohiti pred nočjo. ¡Zato se je rajši odločil za opazovanje od daleč.
V dolini pod njim s® je hitro nočilo. Skozi daljnogled je še razločil, da je stopil na pot visokorasel možak, bržčas s srnjakom na hrbtu. V katero smer je odšel, je vedel, več pa bo skušal dognati jutri.
Zjutraj s® mu ni prav nič mudilo vstati- Ni maral šariti okoli, da bi ne
zmotil orla. Sonce je stalo že precej visoko, ko ga je videl prileteti v plaz. Spustil se je na nastavo in se koj spet odgnal, pa ni mogel odleteti. Peter je vedel, da se je ujel. Z visoko palico v roki in s puško prek hrbta se je pognal v strmino in prisopihal v plaz.
Zvezane sklopce je orel dokaj daleč prebegnil, dvigniti jih pa ni mogel. Sr-šeče je gledal Petra, ki se mu je bližal z dvignjeno palico. Zapihal je proti lovcu, Peter ga je ipa udaril po glavi. Orel se je stisnil kakor mrtev. „Ne boš me,“ mu je Peter odkimal s kazalcem. „Da poginjaš bi trepetal.“ Itj je znova udaril. Orel se je znova pognal proti njemu, zamahnil z razčeperjenimi kremplji proste noge —* za drugo je bil ujet — in usekal skljunom. Peter je odskočil, da bi bil skoraj zdrknil po plazu-Previdno se je spet približal orlu. Po ¡nekaj udarcih je ptič negibno obležal. Bil je tisti, ki je z okvarjeno perutjo ušel iz boja nad dolino triglavskih jezer.
Peter je spet skrbno uredil in nastavil sklopce in podrsal po plazu. V stanu, kjer je prespal noč, se je komaj mimogrede pomudil. Mudilo se mu je za sinočnjim strelcem. Res je ugotovil,, da je ustrelil srnjaka. Tudi sledovi velikih ¡čevljev so se poznali v snegu. Petru so se zdeli znani. Kje jih je videl? Spomnil se je na vožnjo lesa izpod Zatrepa in prebledel. Prepoznal je odtis, čeprav bi ne mogel priseči. Bil je preverjen, da je sinoči v Vojah ustrelil srnjaka Jerčin oče, Boštjan Tkalec.
Gorko sonce je budilo pomlad. Vsenaokrog so peli ptiči in klicali novo življenje. Hribarjev Peter pa je iz roke v roiko prekladal mrtvega orla in hodil s povešeno glavo proti domu.
(Se nadaljuje)'