ANNALES - Ser, hist. sociol. ■ 9 ■ 1999 ■ 2 (18)
POROČILA IN OCENE/RElAZIONI t KECENSIONI/KEPORTS AND R£V,'EWS, 512-552
V resnici je šlo v zgoraj naštetih primerih za posamezne dogodke, ki so izhajali iz širokega idejnega gibanja katoliške levice in sredine znotraj slovenskega političnega katolicizma, ki pa je bilo v tridesetih letih v Ljubljani poraženo v spopadu s katoliško intransigentno desnico. Na Primorskem je bilo drugače.
- Krštanskosocialno gibanje na Primorskem in z njim Virgil Šček, kot eden njegovih najpomembnejših protagonistov, je v času med obema vojnama in še posebno v času druge svetovne vojne pomembno tudi zaradi razumevanja primerjave oziroma analize političnega katolicizma po posameznih evropski)! državah in v slovenskem etničnem prostoru. Tudi v Sloveniji lahko namreč jasno prepoznamo tri osnovne idejnopolitične usmeritve znotraj slovenskega katoliškega političnega tabora:
Demokrate, ki se opredeljujejo za demokratični parlamentarni sistem, privatno lastnino, tržno ekonomijo in avtonomijo posameznika, družbenih podsistemov itd-Teh je sicer najmanj, pa ne tako malo, kot se zdi, saj je demokratična tradicija iz Krekovega časa onemogočala preradikalno idejno usmeritev k marksizmu na eni in fašizmu na drugi strani (npr. Virgil Šček, Andrej Gosar, Engeibert Besednjak, Jakob Šolar, Fran Šaleški Finžgar, Izidor Cankar in še mnogi drugi).
Katoliško desnico, ki se je v svojih idejnih usmeritvah (v nekaterih točkah!) približevala fašistični nega-
ciji evropske demokratične tradicije in prevladala v katoliškem taboru na slovenskem v tridesetih letih (npr. Ciril Žebot, Ivan Ahčin, Ernest Tomec, Lambert Ehrlich ...).
Katoliško levico, ki je pozneje prešla na povsem marksistična stališča (npr. Franc Šmon, Edvard Kocbek, Angel i k Tominec in drugi, pri čemer mislim seveda predvsem na marksistično ekonomsko teorijo in ne na druga vprašanja).
Prepričan sem, da prav iz teh zgodovinskih okoliščin izhaja posebno zanimanje za zgodovino primorskega političnega katolicizma in v tem kontekstu tudi za osebo Virgila Ščeka.
Zadnja knjiga o Virgilu Ščeku, avtorice Mirjane Kon-testabile Rovis, prinaša zdaj tudi popis fonda Virgila Ščeka, kot ga hrani Pokrajinski arhiv v Kopru, prinaša pa tudi zbrane (vse) interpelacije Virgila Ščeka v rimskem parlamentu. (Ščekove nastope v rimskem parlamentu je bre2 interpelacij sicer zbral in objavi! že Marko Tavčar v zgoraj navedenem delu). Knjigi je avtorica dodala še obsežnejšo uvodno zgodovinsko študijo (okvir), ki učinkuje kot uvod v predstavitev popisa virov v koprskem arhivu in interpelacij. Tako je nastala knjiga, ki učinkuje v več smereh. Na eni strani gre za še eno, kratko predstavitev ščekovega življenja in dela v Julijski krajini pod fašizmom, na drugi za umestitev njegovega delovanja v širši zgodovinski kontekst in končno za strokoven popis virov, ki bo dobrodošel vodič za zgodovinarje, raziskovalce afi publiciste.
Sicer najdete v uvodni študiji tudi kakšno manjšo pomanjkljivost ali simplifikacijo; npr. škof Andrej Karfin je sicer "moral v Jugoslavijo", vendar ne zgolj zaradi zavrnitve slavnostne maše ob prihodu italijanske vojske (str. 18), obnovitev Zbora svečenikov sv. Pavla se zgodi na občnem zboru januarja 1920 in ne konec leta 1919 (str. 23), škof Mahnič ni bii "premeščen", temveč dobesedno ugrabljen od civilnih oblasti (str. 18), Šček je imel težave s kandidaturo na volitvah 1921 že mesec pred nastopom na volitvah, o čemer priča korespondenca med nadškofom Sedcjem in kardinalom Gaeta-nom De Laiem (str. 14), pa še kakšna malenkost bi se našla, a v celoti je knjiga nesporno pomemben prispevek k poznavanju primorske zgodovine, tako s stališča njene strokovne (arhivske) uporabnosti kakor v smis!u (še enega) sporočila, ki ga strnjeno prinaša spremno besedilo.
Egcm Pelikan
Gloda Nemec. UN PAESE PERFETTO. Storia e memoria di una comunita in esiiio: Grisignana d'lstria 19301960. Pordenone, Istituto Regionale per Ja Cultura Istriana, Libreria Cditrice Goriziana, 1998, 354 strani.
Od časa pričeika osamosvajanja Slovenije in Hrvaške je italijansko javnost preplavila prava ploha razno-
546
ANNALES - Ser, hist. sociol. ■ 9 ■ 1999 ■ 2 (18)
POROČriA IN OCENE / RELAZlONi ERECEN3IONI/REPORTS AND REVIEWS, 412-55J
vrstnih spisov in radijskih ter televizijskih oddaj o "izgubi" Istre po drugi svetovni vojni, o t.i. "fojbah" ter o odhodu dela Istranov. O slednjem so begunski krogi, njim bljižnji raziskovalci ali posamezni begunci v Italiji izdali celo vrsto leposlovnih, spominskih in drugih del, ki naj bi italijanskega bralca seznanili s to stranjo povojne zgodovine. Tema je kratkomalo postala modna. Po večletnem nezanimanju so se temu vprašanju posvetili tudi zgodovinarji. Vendar ni iz vsega tega prišlo nobeno novo spoznanje, saj je šlo v glavnem za ponavljanje stereotipnih tolmačenj in za premlevanje že povedanega. To velja tudi za italijansko zgodovinsko znanost , ki ni znala dodati ničesar novega onemu, kar so daljnega leta 1980 povedali Colummijeva in drugi avtorji temeljnega dela o Istrskem "eksodusu" Storia di un esodo. Vse to pa ne velja za knjigo Glorie Nemec, ki pomeni nedvomno pomemben premik naprej z mrtve točke, v kateri se je nahajalo raziskovanje te teme. Čeprav njena knjiga ne daje dokončnih odgovorov, pa postavlja pod vprašaj dosedanja tolmačenja in odpira veliko problemov in raziskovalnih tem.
Knjiga temelji na pričevanjih okoli tridesetih Grož-njancev, ki so se po vojni preselili v Trst. Po nepodpisani spremni besedi in uvodni besedi avtorice imamo kratke biografske opise anonimnih pričevalcev, ki so pripadali srednjim in nižjim slojem prebivalcev Grož-njana in okoliških zaselkov. Sledijo štiri poglavja, v katerih so obdelani posamezni tematski in/ali časovni sklopi zgodovine istrskega mesteca. V vsakem poglavju imamo najprej uvodno besedo avtorice, ki izvajanja pričevalcev primerja z izsledki dosedanje zgodovinske literature in z drugimi viri ter grožnjansko stvarnost uokvirja v širšo istrsko. Do izraza prihaja tako razkorak, ki se včasih pojavlja med "objektivno" stvarnostjo in njenim dojemanjem s strani posameznikov oz. med regionalno in lokalno stvarnostjo. Na koncu so vsakič navedene kratke bibliografije, v katerih so razvrščena dela in nekateri viri, ki obravnavajo tisto specifično zgodovinsko obdobje v Istri, tematsko podobna dela iz zvrsti "oral history", teoretske in metodološke razprave o uporabi te vrste vira in tudi leposlovni in podobni spisi, ki so v povezavi z obravnavano temo ali obdobjem. V glavnem so navedena dela italijanskih avtorjev, ob teh še nekaj (predvsem metodoloških) razprav anglosaških avtorjev in res redke navedbe slovenskih in hrvaških avtorjev. Vsa dela pa so v italijanskem jeziku. Ni jasno, če je to zaradi tega, da se italijanskemu braic.u nudi izbor njemu razumljivih tekstov za poglobitev določene tematike, ali pa je to posledica stare hibe, ki hudo hromi italijansko zgodovinopisje, predvsem ono ob meji - nepoznavanje slovenščine iri hrvaščine.
V vsakemu poglavju sledijo avtoričinim izvajanjem bogati izbori izvlečkov pričevanj, ki so razdeljeni po temah oz. zgodovinskih obdobjih. Tako nas knjiga popelje nekako od časa po koncu prve svetovne vojne do izselitve in vključitve pričevalcev v tržaško stvarnost.
Zaradi svoje zasnove je knjiga Glorie Nemec pomembna tudi kot vir, čeprav so objavljeni izvlečki pričevanj šli skozi rešeto avtoričinih kriterijev izbire.
Prvo poglavje je namenjeno predstavitvi stvarnosti Grožnjana, "kmečkega" mesteca in upravnega središča za širšo okolico, v času pred drugo svetovno vojno. Tako dobimo sliko zelo zaostale stvarnosti, v kateri je trdo delo od rane mladosti pogo; za golo preživetje. Gospodarsko življenje je v glavnem predmonetarno, saj temelji na izmenjavi Osnovna gospodarska enota je patriarhalna družina, v kateri ni prostora za individualistične želje in pobude posameznika, ki je popolnoma podrejen nujam preživetvenih strategiji družine. Torej vse prej kot "perfektna" stvarnost, čeprav jo nekateri pričevalci definirajo tako. Vendar ta slika ni brez protislovij in razlik. Slednje določajo geološke značilnosti in lega obdelane zemlje, a tudi možnosti (čeprav skromne), ki jih "mestna" stvarnost nudi za neagrarno zaposlovanje in pridobivanje denarja. Že v tem prvem poglavju pa se iz pričevanj pokažejo nekateri namigi, ki postavljajo v dvom tradicionalna tolmačenja kasnejšega eksodusa. Tako se pokaže, da je bilo vsaj od časa neposredno po prvi svetovni vojni izseljevanje, predvsem v Trst, množični in normalni pojav, ki je izviral iz gospodarskih in družbenih razlogov in je močno prizadel družine številnih prič. Tudi "italijanstvo" in nacionalna homogenost skupnosti ter njena ločenost od nacionalne stvarnosti "zunaj obzidja" istrskega mesteca, ki jih pričevalci izrecno poudarjajo, se razblinijo, ko se pokaže, da so starši Številnih prič (in celo intervjuvanci sami) poznali hrvaščino ali "slovanski dialekt", kot ta jezik imenujejo sami. Kot podčrtuje avtorica je občutek, ki ga dajejo pričevanja, ta, da je bilo nepoznavanje in nerazumevanje stvarnosti pripadnikov druge nacionalnosti absolutno. To do take mere, da je celo njihova nacionalna identiteta zanikana, kot npr. v že navedenem primeru označevanja njihovega jezika kot "slovanski dialekt", oz. kot zgolj "dialekt" brez vsakršnih predznakov. Dodal bi še to, da postavljajo pričevanja v dvom kriterije in celo možnost določanja nacionalne identitete posameznikov na tako nacionalno "zamešanem" območju, Nasploh lahko rečemo, da idilična in nekonfllktualna stvarnost, ki jo priče slikajo na začetku, v nadaljevanju pričevanj vse bolj kopni tudi kar se tiče družbene realnosti in mednacionalnih odnosov.
Drugo poglavje govori o družini in kmečkem delu v tridesetih letih. Poglavje potrjuje in izpopolnjuje sliko, ki naj jo o grožnjanski stvarnosti nudi prvo. Predvsem je jasno prikazan pomen družine kot osnovne gospodarske enote, njena notranja hirerarhija ter vrednote iri moralni predpisi, ki so urejali življenje znotraj te v bistvu kmečke družbe.
Tretje poglavje govori o vojni. V uvodu avtorica daje velik poudarek nesporazumom, ki so se po aprilu 1941 pojavljali med "slovanskim" osvobodilnim gibanjem oz. komunisti in italijanskimi komunisti. Hrvaškemu parti-
547
ANNALES - Ser, hist. sociol. ■ 9 ■ 1999 ■ 2 (18)
POROČUA iN OCFNE i REI AZIONI F. RFCEN5IONI / REPORTS AND REVIEVVS, S) 2-552
zanstvu in komunistom očita, da so dali borbi preveč poudarjen nacionalni značaj in s tem otežili pristop italijanskega dela prebivalstva k borbi, vendar ne poglablja nacionalističnih predsodkov, ki so pogojevali delovanje tudi italijanskih komunistov, Se posebej Antonia Budi-cina, ki ga avtorica omenja kol nedolžno žrtev politično in nacionalno motiviranih klevet in spletk zaradi njegove proitalijanske usmerjenosti. Pričevanja kažejo, da je bila vojna do septembra 1943 občutena zaradi vpo-klicev in nekoliko večjega pomanjkanja. "Slovansko" partizansko gibanje ni bilo prisotno in niti občuteno. Vse pa se spremeni po 8. septembru 1943, ko je tudi Crožnjan neposredno vpleten v vojno. Partizani in Nemci so doživeti enako, kot oblast, ki zahteva in jemlje. Pri tem pa je neka preferenca dana Nemcem, ki predstavljajo tradicionalno obliko oblasti, medtem ko so partizani neke vrste simboli kaosa in prevrni t ve vseh tradicionalnih vrednot. Še več, partizani predstavljajo nevarnost, ker lahko s svojimi izzivanji povzročijo "legitimno" reakcijo Nemcev s pogubnimi posledicami za skupnost. Partizanstvo in vojna so videni le z vidika mestne skupnosti, ki se skuša prebiti skozi vojno vihro s prilagajanjem, a tudi spretnim izigravanjem vojskujočih se sil, ki naj bi bile obe tuji skupnosti. Cilji in nameni vojskujočih so nepomembni, nerazumljivi, saj je pričevalcem tuja vsaka misel o spremembi danega družbenega reda, možno je le sprejemanje in prilagajanje danosti. Spet pa pride do protislovij, saj se pojavijo figure domačih partizanov, ki so predstavljeni kot lenuhi, nevoščljivi siromaki in od drugih nahujskani preprosteži. Njihova pripadnost skupnosti je tako nekako potisnjena na obrobje in zanikana, ker niso gojili vrednot male kmečko-mestne skupnosti, predvsem najvišje - garaštva. Iz takega vidika je prisotnost fašistične kolaboracionistične postojanke prikazana kot pomirjevalna, kot jamstvo za mirno življenje skupnosti. Avtorica postavlja tako doživljanje partizanstva v vzporedje s podobnimi pojavi v Italiji, kjer je bil odnos med partizani in kmečkim prebivalstvom velikokrat problematičen. Vendar lahko tako dojemanje uvrstimo tudi v splošen pojav odtujenosti in odsotnosti malih obrobnih kmečkih skupnosti od velikih družbenih pojavov in prelomnih trenutkov.
Ta slika nerazumevanja dogajanja se še okrepi v naslednjem poglavju, ki opisuje življenje pod novo oblastjo. To ne velja toliko za dejstvo, da so se prevrnila prejšnja nacionalna razmerja, nerazumljiva je predvsem logika ukrepanja nove oblasti. Pri ocenjevanju pričevalci izhajajo iz svojih tradicionalnih vrednot. Vsako razsipavanje in zlorabljanje težko prigaranih pridelkov pomeni v njihovih očeh izgubo verodostojnosti in legitimnosti nove oblasti. Ob navezanosti na samostojno obdelovanje se uvedba obveznega odkupa kaže kot nerazumljivo poseganje v zasebno lastnino, toliko bolj, ker nudi oblast kmetom v zameno res malo. Vse, tudi agrarna reforma in privilegiranje zadružništva s strani
oblasti, je tolmačeno kot neke vrste kraja, kot prisvajanje tuje lastnine in dela s strani lenuhov in inkompetentov. Obenem pa novi red ne uspe, vsaj kar se tiče pričevalcev, spremeniti tradicionalnih družbenih odnosov. Razdaljo rned skupnostjo pričevalcev in novo oblastjo je še poglabljala v očeh prič brezsmiselna in čezmerna uporaba nasilja s strani oblasti. To nasilje je doživeto tem bolj travmatično, ker je potrjevalo strahove, ki so se porodili že med vojno ob novicah v zvezi s t.i. fojbami in njihovem spretnem propagandem izkoriščanju s strani nacifašistične propagande, še posebej zanimivo je dejstvo, da v veliko primerih krivda za tako postopanje ni naprtena novim, "slovanskim" oblastem, ampak domačinom, someščanom. Razlogi šikaniranja in preganjanja posameznikov naj torej ne bi bili nacionalne narave, ampak prej osebne, zaradi želje po prisvajanju tuje lastnine in družbenem napredovanju.
Zadnje poglavje nam prikaže odločanje za odhod in življenje v novem mestnem okolju. Čeprav so v pričevanjih večkrat omenjeni primeri nasilnega nastopanja proti skupinam domačinov, ki so v gostilni prepevali italijanske pesmi, pa je zanimivo, da res redki pričevalci navajajo kot razlog odhoda nevzdržne razmere, v katerih so se znašli zaradi svoje nacionalne pripadnost?. Glavni razlog so bile neperspektivne in negotove gospodarske in življenjske razmere. Velika večina pričevalcev je domačo vas zapustila po Londonskem memorandumu, ko je izselitev spodbudila tudi bojazen, da bi po preteku enoletnega roka odhod bil prepovedan in oviran. Mnogi so v Trstu lahko računali na pomoč in podporo tam že dalj časa živečih sorodnikov, saj je bil Trst, kot že rečeno, cilj izseljevanja iz Grožnjaria že po letu 1918. Mnogi pa so si morali pomagati, kot so vedeli in znali, predvsem oni, ki so odšli pred Londonskim sporazumom, ko beguncem ni bil na voljo tako izdelan sprejemni aparat kot kasneje, Odhod je bil oni faktor, ki je uspel razbiti ustaljene družbene modele in je dejansko razkroji! tradicionalno patriarhalno družino in njene hierarhije. Že sama odločitev za odhod je učinkovala v tem smislu. Za odhod so se odločali mlajši člani družine, starejši so morali opustiti svoj tradicionalni gospodovalni položaj in sprejemati odločitve mlajših. Povsem pa je tradicionalni družbeni in družinski model potonil v pozabo v Trstu. Večje možnosti zaslužka (in potreba po njem), ki jih je nudilo mesto (kljub veliki brezposelnosti v tistem času), a tudi dejstvo, da so bili člani ene družine včasih razkropljeni po raznih begunskih taboriščih in drugih zasilnih namestitvah, je pripomoglo k osamosvajanju posameznih članov družine. Čeprav je solidarnost znotraj družine še vedno obstajala, pa se je udejanjala v povsem spremenjenem okolju in razmerah. V prvi generaciji priseljencev so nekatere tradicionalne vrednote ostale, in so celo beguncem olajševale vključevanje v novo stvarnost. Tako je npr. navajenost na trdo delo brez urnikov (tudi iz potrebe) iz beguncev delalo idealni tip delovne sile.
548
ANNALES Ser. hist. socioi. • 9 1999 • 2 (18)
POROČILA iN OCENE ! RELAZEONi S RECENSION! / REPORTS AND REVIEWS, 4U-5S1
Ostali sta tudi navezanost na tradicije in spomin na domači kraj, kar jih je vodilo k vključevanju v istrske begunske organizacije. Ostalo pa je še nekaj: zaverovanost v svojo nemoč, v nesmiselnost vsakršnega osebnega angažiranja za spremembo danih razmer in posledično privilegiranje intimnega družinskega življenja, skrbi za blagostanje svoje družine tudi preko osebnega odpovedovanja in žrtvovanja. Nobeden od pričevalcev namreč ne omenja kakega svojega političnega angažiranja (kar je lahko sicer tudi posledica osebnih izbir avtorice). Za vse pa je pomenila preselitev prej ali slej boljše življenje, saj mnogi poudarjajo, da je bil tovarniški 05emurni delovni urnik pravo "lenarjenje" v primerjavi s prejšnjim grožnjanskim garanjem.
Če je pri beguncih nekaj izvirnega in izvornega še ostalo, pa so se njihovi sinovi in vnuki povsem "po-meščanili". In to do take mere, da nekateri o Crožnjanu, tradicijah in izkušnjah svojih prednikov nočejo sploh nič vedeti. Kar pa seveda zelo greni njihove očete in dede.
Knjiga se s tem poglavjem tudi zaključi, saj avtorica ni zapisala nikakršnega sklepa. Razloga za tako odločitev ne poznamo, vendar taka izbira ni nujno negativna. Bralcu je tako prepuščeno, da napisano, predvsem pričevanja, oceni sam. Kot že rečeno, knjiga Glorie Nemec ne daje veliko odgovorov, odpira pa mnogo vprašanj in raziskovalnih poti. In verjetno odsotnost sklepa tak pomen knjige še poudarja.
Sandi Volk
LUCE SULLA STORIA. Quindicinale, n. 27, La questione gíuüana. Roma, Istituto Luce, 1999.
L'lstltuto Luce di Roma, probabílmente il ptù importante produttore italiano di documentan storici, ha iniziato da non molto a pubblicare una serie di fascicoli con relative vidéocassette. Questa iniziativa esplicita-mente commerciale vuole presentare ad un pubblíco molto vasto (i fasdcoii e le cassette vengono vendute dai giornalai) una panoramica sulla storia italiana dalia prima guerra mondiale fino alia nascita della repubblica attraverso il materiaíe degli archivi dell'lstituto Luce. II ventisettesimo fascicolo e la relativa cassetta sono dedicati alia questione del confine orientale italiano dopo la seconda guerra mondiale.
Il fascicolo è composto da un'intervista con il sindaco di Trieste llly, da un colloquio con Lucio di Priamo, membro dell'Associazione Nazíonale Dalmata (una delie organizzazioni dei profughi dai territori ceduti ali'ex jugoslavia), che ha fornito alcuni filmati inediti, e da una breve presenta* ione storica deila questione del confine orientale, curata da Luca Cri-scenti. II fascicolo è corredato da una ricca docu-mentazione fotográfica, la cui parte più intéressante è riunita in una parte a se stante.
Nefla sua interpretazione della storia ¡I sindaco di Trieste si discosta un po' dalle interpretazioni tra-dizionali di parte nazionalista italiana. Riconosce infatti ¡'autoctonía degli sloveni di Trieste e giunge perfino a riconoscere che alia fine della guerra una parte (naturalmente numéricamente molto iimitata) dei tr i -estini (intesi naturalmente solo come italiani di Trieste) era dalla parte dei partigiani jugoslavi. Le sue risposte sono caratterizzate da un'interpretazione personale dei fatti e dei problemi, per la quale si awale di stereotipi vecchi e nuoví. E' molto indicativa giá il fatto che utilizzi ii termine triestini come sinonimo di italiani di Trieste. E, dopo averci falto sapere che questí triestini avevano vissuto la liberazione e f'amministrazione jugo-slava come uno dei capitoli piü tragici deíla loro storia, lily el si presenta come sostenitore della teoria che attribuisce la responsabilitá di tutte le tragedie della storia triestina agli opposti nazionalísmi, naturalmente equivalenti ed equiparati. Coerentemente con tale visione ci presenta ci presenta come equivalenti anche le violenze perpetrate da "entrambe le parti" durante la guerra. Mentre ie foibe, in contrasto con tali presup-posti, vengono definite frutto di "pulizia ideológica" e non étnica. Tutlo ció ha come risultato finale un'appello alia "pacificazione", che é pero abbastanza confuso e contraddittorio. Infatti, dopo aver affermato che a Trieste si é arrivati a un cambiamiento importante e definitivo nei rapporti tra italiani e sloveni, il sindaco rinnega tale affermazione poco dopo, quando sostiene che Trieste si trova oggi nella condizione di poter solo contribuiré (seppur significativamente) alia pacificazione. La con-traddizione piu acula riguarda pero i soggettí deila pacificazione. Dimenticandosi della definizione defle foibe come strumenti di "pulizia ideológica" e non étnica, lliy ci rivela infine cht dovrebbe rappacificassi: sloveni e italiani. Risultato finale di tulto ció é la riproposizione di una proposta molto cara a certt ambientí di "pacificatori": il presidente della Repubblica di Slovenía ed il suo coliega italiano dovrebbero visitare assieme prima fe foibe e poi la Risiera di Trieste. Sí tratta di una proposta veramente interessante. in tal modo i due statísti renderebbero omaggio alie vittime degli "slavocomunisti" e deí nazisti tedeschi. Una mossa fantástica. Questo non sancirebbe solamente I' equí-parazíone di vittime e carnefici, ma la rimozione delle atrocitá perpetrate dai fasciste e dallo stato italiano sarebbe un riconoscimento ufficiaie di uno dei miti fondanti della "¡dentitá nazíonale comune" degli italiani (cosí cara ai presidente delía Camera Violante): glt italiani (in questo caso quefli di Trieste) sarebbero stati sempre e solo vittime, tanto dei nazisti tedeschi che degli stovení (o meglío, degli "s!avi", come sí usa diré a Trieste). E sarebbe ínoltre funzionale anche al raf-forzamento di un'altro mito, quello sugli sloveni (o megüo, gli "slavt") "popo!o genocida".
Alie elucubrazioní di llly segue la raccolta di foto-
549