a
Spedv in abb. postale Gr. 111/70 - Periódico mensile / Poštnina plačana v gotovini - Skupina 111/70, marzo - marec 1983
pismapnimopismaposmopi
Pisma v tej rubriki izražajo mnenja dopisnikov in ne obvezujejo uredništva.
MLADIKA
IZHAJA DESETKRAT V LETU LETO XXVII - ŠTEV. 2/3
KAZALO
Milan: Vstal je;	ni	ga	tukaj	21
Zakaj Slovenska skupnost ni
šla v Rim..............22
P. Zidar: Na	poti	v	Emavs	23
Pod črto.................24
Ivan Peterlin: Nekaj misli o zamejski telesni kulturi .	26
Anton Kufolo: In večno šumi Nadiža (18) .... 27 Mogoče ne veste, da ... 29 Pavle Merku: Opčine ... 31 Mirko Mahnič: Prešeren in
Slomšek................32
Antena...................34
Slovenski metropolit v Argentini .....................36
Martin Jevnikar: Zamejska in zdomska literatura (A. Pregare in I. Žerjal) .... 37 Ocene...............-... 39
Na platnicah: Pisma; Cuk na Obelisku; Listnica uprave
Priloga: Rast 7-1983, pripravlja uredniški odbor mladih. Str. 25-28
Zunanja oprema: Evald Crevatin
Uredništvo in uprava: 34133 Trst, ul. Donizetti 3, tel. 768189
Lastnik: SLOVENSKA PROSVETA
Registrirano na sodišču v Trstu št. 193
Član USPI (Zveze italijanskega periodičnega tiska)
Posamezna številka Mladike stane 1000 lir. Celoletna naročnina za Italijo 8.000 lir: nakazati na poštni tekoči račun 11/7019 — »Mladika« — Trst. Letna naročnina za Jugoslavijo 400 ND. Druge države 12 US dolarjev (ali e-nakovreden znesek v tuji valuti).
tisk »graphart«, trst, rossetti 14
KAJ MI MAR KNJIG
IN SVETEGA PISMA!
Hvalevredna je pobuda zbiranja papirja in starih cunj v korist prizadetih. Veliko pomoč imajo pri tem prizadeti in ne nazadnje tudi mi sami, saj se angažiramo za nekaj dobrega. In nazadnje je to zbiranje vsem v korist, ker odpadki tako vsaj ne »krasijo« našega Krasa. Vendar pri vsem tem ne bi smeli pretiravati. Je že res, da se nam po vseh kotih kopičijo časopisi -in knjige. Da pa bi slednje meni nič tebi nič metali v smeti, to pa je le prehudo. Še hujše pa je, če med take odpadke vržemo sveto pismo, izdano pred kratkim v slovenskem jeziku in ki je bil-o povrh dar za sveto obhajilo od strani domačega duhovnika, duhovnega očeta, ki je otroka, zelo skrbno pripravljal na ta največji dogodek.
Kaj naj bi rekli k temu? Neverjetno! In vendar je čista resnica, saj sem sam bil priča, kar se je pred kratkim zgodilo na enem izmed tolikih zbirališč odpadlega papirja.
Taka so dejstva, Pri nas, kljub vsemu, zelo malo cenimo slovensko knjigo in še manj knjigo vseh knjig: sveto pismo. Skoraj se . mi zdi, da smo mi, ki se imamo za dobre kristjane, še hujši od drugovercev ali ateistov.
Žalostno je tako početje, dvakrat žalostno prav v mesecu katoliškega timska. Upam, da je bil to le osamljen primer; a bojim se, da je vse več naših ljudi, ki zavrača dobro pisano besedo.
Kako moremo pričakovati od življenja kaj dobrega, če nimamo spoštovanja do božje besede in do našega materinega jezika?
R. L.
PLURALIZEM NA KOPRSKI TV
Doslej nisem gledal koprske TV. Ondan pa sem jo slučajno odprl in zelo me je začudilo, ko sem videl nastopati nekega profesorja s katoliške univerze v Milanu. Da, prav tako je pi-
salo, s kar vpadljivim napisom: Profes-sore airUniversita Cattolica di Milano.
Naj iz tega sklepam, da hoče biti koprska TV res pluralistična? Ali pa naj bo tisto samo slepilce za -italijanske gledalce tam doli po polotoku, da bi občudovali ideološki pluralizem tam, kjer ga vsaj do danes ni bilo? Vsekakor bo treba počakati, ali bo koprska TV poklicala pred ekran tudi kakšne predstavnike katoliške kulture iz slovenskega ali hrvaškega okolja. Samo v tem primeru bo mogoče verjeti, da tista katoliška univerza iz Milana ni bila vpletena tja za italijanske kaline.
V.	Z.
STRAH IN POGUM ...
Na obisk je prišel prijatelj, sl ogledal mojo skromno knjižnico, prelistal nekaj knjig in revij in našel Kocbekovo zbirko Strah in pogum. -Pri tem so mu oči močno zažarele in kmalu za tem je v zadregi prosil, naj mu jo podarim. Kaj sem hotel! Dal sem mu jo, za kar se mi je iskreno zahvalil.
Jaz pa vas vprašujem, ali je še na razpolago kje ta zbirka? in če je ni več, ali ne bi bilo umestno, da bi se našel kdo in jo (oprostite taki zahtevi) ponatisnil? Hvala za pozornost.
S. M.
POČITNIŠKI POZDRAVI
Z 21. počitniške kolonije v Cordobi (Argentina) smo prejeli sledeči pozdrav:
»Uredništvo Mladike!
Mladi slovenski "živ-žav” s prelepih planinskih dobrav pošilja prisrčen pozdrav!«
Sledi preko 70 podpisov mladih slovenskih živ-žavov, katerim se za pozdrave iskreno zahvaljujemo.
SLIKA NA PLATNICI: Na Prešernovi proslavi Slovenske prosvete so prejeli priznanje Mladi oder 82 tudi člani Slovenske zamejske skavtske organizacije za izvedbo igre »Srečanje v planinah«
REVIJO IZDAJA UREDNIŠKI ODBOR: Marija Besednjak, Lojzka Bratuž, Ivo Jevnikar, Saša Martelanc, Marij Maver (odgovorni urednik), Albert Miklavec, Franc Mljač, Aleksander Mužina, Sergij Pahor, Danilo Pertot (uprava), Ivan Peterlin, Maks Šah, Drago Štoka, Marko Tavčar, Zora Tavčar in Edvard Žerjal (likovna oprema). Vsi pisci sodelujejo brezplačno.
fj 117986
ŽIVA BESEDA
Vstal je; ni ga tukaj
Ko ne bilo bi vrat do toplih zvezd, bi zgubil se korak na temnih tleh in kriknila v temo bi naša pest.
Upanje v Balantičevi pesmi najde svoj odmev in postane resnica nekega zgodnjega nedeljskega jutra mnogo let tega. Napovedalo je to jutro dan, ki je drugačen, kot so drugi dnevi: rojstni dan novega človeka, novega sveta.
In vendar ni bilo nič posebnega v grobu pod Kalvarijo, tisto jutro: bil je prazen, nobenega glasu ali močne svetlobe, samo povoj na tleh in mladenič ogrnjen v bela oblačila. Ta nagovori začudene žene: Ne bojte se! Vem, koga iščete: Jezusa, Nazarečana, križanega. Vstal je; ni ga tukaj. To je samo kraj, kamor so ga položili. Pojdite in povejte učencem, Petru in ostalim, da pojde pred vami v Galilejo; tam ga boste videli, kakor vam je rekel.
Živimo v svetu, ki je temen kot najtemnejša noč. Povsod smrt, spremlja nas na vsakem koraku: vedno znova se poslavljamo od naših dragih pokojnih, nesreče, vojne. Zadnjič sem bral tržaški Piccolo. V kroniki dneva je sporočal: v mestu in okolici je bilo 6 rojstev, smrti 41. Tudi drugače ni veliko bolje. Tako med Italijani kot Slovenci. Istega dne sem se zagledal v naslovno stran znane revije, ki razbija zastarele tabuje in oznanja moderno, napredno spolnost: Pilule so dobre proti prehladu. Zato žene, dajmo, uživajmo pilule. Dvojna korist bo: ve in otroci, ki jih nikoli ne bo, ste varni prehlada. Medtem ko psi po naših domovih, od Peska preko Bazovice, Podlonjerja, sv. Ivana, Barkovelj in Devina, tja do Gorice in preko meje, namesto otroškega smeha, žalostno zavijajo: Kako da še ni nobenega, ki bi izumil pilule proti človekovi sebičnosti, neumnosti... Zdi se, da ima smrt močnejšo besedo od življenja. Toda kljub temu je v svetu več luči kot vsi ognji, svetilke in sonce: mi ljudje.
Bilo je tiste dni ljudstvo, zasužnjeno in brez pravic, zaničevano. Bil je v tem ljudstvu mož, ki je hotel zanje zopet svobodo, pravico in mir.
Govoril je preproste stvari, kot sta življenjski prostor in svetloba za vsakogar, kdorkoli pač je. Ta mož je bil iz Nazareta. Kmalu so ga prijeli in križali, da bi ga utišali. Tisti, ki jim svoboda ljudstva ni bila v korist. In glej, govori pripoved tega ljudstva, sanje te strašne noči postanejo resnica: da je svoboda mogoča, ker je križani šel prvi preko morja, premagal smrt. Vstal je; ni ga tukaj. Te besede, tako stvarne in vendar neverjetne, vznemirjajo glave ljudi, ki so prepolne majhnih skrbi, misli, podob, hitenja. Skoraj, skoraj ne razumejo čudovite novosti: Vstal je; ni ga tukaj.
Evangelij nam sporoča to novico brez pretiranega navdušenja. Prvi, ki bi jo morali sprejeti, zbežijo. Od začudenja in strahu. Tako niso sporočili novice nikomur. To nas ne sme začuditi: ljudje ostajamo pred praznim grobom v zadregi, nejeverni. Ne pustimo, da bi novost postala novo upanje. Zato ostaja brez moči, za večino nerazumljiva. Naši mrtvi ne spominjajo na nič takega kot je »vstajenje«: gledamo jih pred sabo negibne in mrzle, brez življenja. Pred grobom vzdihnemo: tukaj se vse konča, takšna je pač naša usoda; nič novega se ne more zgoditi; nobene prihodnosti ni pred nami; nihče nam ne more ponuditi roke v pomoč. Zato ljudje klonemo pred grobom: obup in bolečina nas ne čudita.
Vendar, kljub vsemu, vedno znova živi v svetu upanje, da je roka, ki osvobaja; nekdo, ki z dejanji potrjuje svoje besede. To upanje, hvala Bogu, še ni zamrlo pred vsakim grobom, pred smrtjo: GLEJTE, TO JE, KAR NAS ČUDI. Živijo namreč ljudje, ki pustijo prepoznati v pričevanju svojega življenja novega človeka, da postanejo globoke sanje vsakega od nas čudovita resnica zgodovine. Pogled uprt v prazen grob, tisto nedeljsko jutro, ostaja upanje, ld vodi preko smrti v novo življenje. Tudi danes in jutri. Vstal je; ni ga tukaj. Veselimo se, aleluja.
MILAN
Zakaj Slovenska skupnost ni šla v Rim
Slovenska skupnost se jo spet znašla v središču napadov, ki ponovno dokazujejo, kako na slovensko samostojno predstavništvo gledajo nekateri naši krogi, ki imajo pred očmi prvenstveno politične in ideološke cilje, pravi slovenski interesi pa ostajajo v ozadju.
V preteklih šestih mesecih je bilo sicer čutiti nekakšno premirje, obenem pa so se pojavili pritiski, da bi Slovenska skupnost nekoliko preosnovala svoja stališča in gledanja v odnosih med slovenskimi zamejskimi organizacijami tudi glede idejnih vidikov. Od zunaj so se napovedovala nekakšna trenja med strujami bolj napredne ali bolj konservativne smeri. Toda preizkušnje obeh pokrajinskih kongresov kakor tudi deželnega so šle mimo brez pretresov. Zmagal je zdravi čut, ki je potrdil, da je Skupnost stranka, ki se v predanosti demokratičnemu redu in pluralizmu trezno bori za slovenske pravice ob stvarnem upoštevanju dejanskih razmerij in brez ideoloških predsodkov. Kar pomeni, da je v stranki prostora za vse, če le zadoščajo temeljnim pogojem. Zmagal je torej čut za strankino samostojnost, ki ji edina zagotavlja sposobnost boriti se svobodno za pravice celotno naše skupnosti.
Novi napadi dajejo misliti, da hočejo nekateri naši krogi ustvariti novo obličje socialistični stranki, ki ga je bila izgubila ob zadnjih volitvah, ko je tako brezobzirno odpravila slovensko vprašanje iz svojega programa in iz volilnega boja. Socialistom pa hočejo pomagati tako, da udarijo po Slovenski skupnosti. Tako je najceneje, saj takega početja ni treba niti opravičevati, ker je Skupnost zaradi svoje ideološke prozornosti in neopredeljenosti tudi sumljiva in nevarna.
Priložnost za napade se je ponudila, ko je februarja prišel na obisk v Rim novi jugoslovanski zunanji minister Mojsov in se je k njemu odpravila na obisk enotna delegacija Slovencev v Italiji. Slovenska skupnost (ki je potem pritegnila še Svet Slovenskih Organizacij) je namreč odpovedala svoje sodelovanje. Zakaj?
Enotna delegacija si je v zadnjih petnajstih letih priborila nekak značaj Gbčasnega predstavništva vseh Sloven-
cev v Italiji. Od nje si je naša javnost marsikaj obetala, toda vsa potovanja v Rim in srečanja z najvišjimi predstavniki vlade, parlamenta in strank, niso obrodila nobenega sadu. Člani slovenske delegacije niso nikdar bili enakovredni partnerji, temveč so svoje sogovornike samo informirali o naših zahtevah, nazaj pa so dobivali meglene in generične obljube, če že ne dokaze o-čitnega nezanimanja. Že davno je bilo torej jasno, da od tega ne bo nič, zato je Slovenska skupnost dala pobudo, da enotna delegacija obišče tudi vlado v Beogradu, da bi jo opozorila na njene obveznosti do naše manjšine. Tedaj so nekatere komponente delegacije to zavrnile: eni so se očitno bali, da bi to utegnil kdo razumeti kot kritiko na račun Jugoslavije, drugi pa so se zbali očitkov z italijanske strani, ker bi to ne bilo morda lojalno do Rima.
Slovenska skupnost obiska v Beogradu ni mogla izsiliti, pač pa se je demonstrativno lahko odpovedala rimskemu srečanju z jugoslovanskim zunanjim ministrom: če iViojsov (aii kdo drug) ni bi! pripravljen sprejeti slovenske delegacije v Beogradu, ni razlogov, da bi to storil bolje v Rimu, niti iz propagandnih učinkov ne, saj italijanski tisk posveča takim dogodkom bolj malo prostora, ali spioh ne. Od-
poved Slovenske skupnosti pa je bila še drugače utemeljena. Le dober teden pred prihodom Mojsova v Rim je namreč obiskala Beograd delegacija Slovenske kulturno gospodarske zveze, ki je tako na lastno pest uresničila pobudo Slovenske skupnosti. »Krovna« se očitno ni znala izogniti mikavni vlogi, da bi v Beogradu zastopala celotno manjšino. Slovenska skupnost na tako nekorektno ravnanje SKGZ ni mogla molčati, kot odgovor pa je dobila medlo opravičevanje, ki nikakor ne prepričuje, saj ni mogoče misliti, da prihaja do tako pomembnih stikov naključno, vsaj na taki ravni ne. SSk sicer zadeve ni dramatizirala, pač pa je potegnila logične posledice in ni šla v Rim k Mojsovu. Zadeva ni vzbudila posebnih odmevov, dokler ni SSk v svojem poročilu na kratko utemeljila vzroke svojega sklepa, kar pa je takoj povzročilo reakcijo Primorskega dnevnika, ki je o-pravičeva! ravnanje SKGZ, ne da bi navedel obrazložitve. Bralci našega dnevnika s tem gotovo niso bili seznanjeni vsemi vidiki tega dogodka, ki bo — tako upamo — prispeva! k razčiščenju odnosov med našimi strankami in političnimi organizacijami. Želimo si soglasnega, poštenega sodelovanja, ne pa medlega frontaštva, ki se hrani samo z bobnečimi besedami brez prave vsebine.
Deželni kongres Slovenske skupnosti
PAVLE Z!DAR
f\| ve no Ja
NA POTI V EMAVS
(Nagrajena na natečaju Mladike)
Ne v prispodobi te ali one moralne tegobe, ampak na pravi poti, na poti iz kamenja, prsti in asfalta, smo se za slovo od Izraela leta 1978 potegnili še sem ■— Latrun: Emavs.
Utrujeni od nenehnega drvenja iz kraja v kraj ter nasičeni od doživetij najrazličnejših barv te dežele smo si zaželeli videti še svetopisemski Emavs, kjer se je vstali Jezus po lomljenju kruha dal prepoznati dvema učencema.
Nad Izraelom ali Sveto deželo so se že nekaj dni valile preje oblakov, iz katerih se je izlival pocinkano srebrn dež.
Ljudje na cestah so bili srečni, ko so ga lovili z obrazi, in njihova duhovna sreča na temni koži obraza je bila podobna dojkam brazilske mulatke, kaplje dežja na njih, pa kakor lepe, prosojne pege.
Nepopisno lep je človek, kadar se noče ubraniti dežja.
V udobnem avtobusu zbrano molijo, pogledi nič več ne silijo na prosto, na plantaže poma-rančevcev in mandarin, le jaz se samotno in slastno vpijam s svojimi duhovnimi koreninami v ta srebrno zeleni sveti svet, čuteč, da del mene za zmeraj ostaja tu, in da se ta delček nikoli več ne bo vrnil domov.
Ostal bom nekje — v Galileji, Judeji?
Ali pa na jeruzalemskih ulicah, kjer v starinskih vonjih zgodovine dehne tisočletja v svojih črnih kristalih.
In nazadnje, tik pred vzletom iz hoda v Evropo, postanemo še za dve uri v Latrunu, nekoč Emavsu, kjer imajo lazaristi svojo opatijo in kjer opravlja svoje dolžnosti kot brat Stanko, Slovenec iz Gorij pri Bledu.
Služba božja je bila pravkar končana. V sivi, cerkveni ladji čemi več oblakov kadila, ki se razpredajo v sinje niti.
Med nami sta tudi mati, ki je invalidna in jo potiska na vozičku njen mongoloidni sin, katerima, seveda, vsi pomagamo — ta tako, drugi drugače.
Nekako navadili smo se ju in postali v teh dveh tednih nerazdružna celota.
Malo se bojim, ko bo tudi ta mozaik ljudi, če ne prej, pa na ljubljanski železniški postaji, kakor že toliko drugih, katerih delček sem doslej bil, razpadel, in bo spet vsak sam, kamenček. Z zeleno ali črno vsebino življenja v sebi, čakaje dolge mesece ali celo leta, da bo spet topel; barvni mozaik kakega romanja ali izleta.
V svojem življenju sem bil že neštetokrat mozaična tvorba, bodisi kot arestant bodisi kot vojak, toda za tale izraelski mozaik, bi dal življenje. Rad bi, da bi ostal.
A ne bo, vem.
Naši že pojejo Marijine pesmi.
Cerkveni oboki s svojimi odmevnimi pripevi povečujejo prostornino pesmi.
Francozi, ki vodijo redovno skupnost, začno prijetno vznemirjeno spraševati, čigavi zbori angelov pojo.
A prekmalu je med nami brat Stanko iz Gorij pri Bledu, ustnice se mu tresejo od ganjenosti in ponosa. Prišel nam je povedat, da nas opat vabi na latrunsko vino — samo peti, peti moramo ves čas.
Smejemo se, ker to vabilo spominja na neko Lafontainovo basen.
Gremo za bratom Stankom v spodnje prostore, kjer je jedilnica, tako pojoč, da se la-trunski samostan še ni stresal, niti med znamenito bitko za ta kraj leta 1948. Naši glasovi ga prijemajo v temeljih.
Iznenada pa me brat Stanko prime za komolec in me povabi s seboj v njihov vrt oljčnih nasadov.
Iz neba je naletaval pocinkano srebrn dež. Veje so bile mokre, z njih se je utrinjala svetloba dežja kot iz pavovega repa mavrica.
Brat Stanko je v zanosu začel lomiti veje za spomin Slovencem na Sveto deželo.
Nikar, nikar! ga začnem prositi.
Zakaj, nikar? me začudeno vpraša.
Boli jih, ta stara, sveta drevesa, rečem, ker ne vem, kaj naj bi sploh drugega rekel.
Ah, mi odvrne, in kako šele mene, mene, ko slišim domačo besedo enkrat na pet ali še več let!
Obmolknem.
Vem: mora lomiti latrunsko-emavške oLjke v zahvalo za božji dar, ker je doživel dan, ko se spet lahko opaja z materino besedo.
Primem ogromen snop baržunastega vejevja in ga odnesem na samostansko dvorišče, kjer ga romarji dobesedno razgrabijo, meni ostane le vejica s petimi srebrnimi lističi.
Invalidna mati z mongoloidnim sinom pa ne dobi niti enega samega lističa.
Prav nihče se ju ne usmili z vejico.
Zaprepaden sem. Iz sebe.
Saj tole pravzaprav niso kristjani, avipak pogani, ki so si prišli v Izrael nagrabit totemov in talismanov. Ne molitve, ne vtisi iz podoživetih evangelijev jih ne bodo vodili po svetu tega življenja, ampak v torbicah vejice latrunske oljke. Te so sigumejše kot Bog.
Groza me je.
Približam se gospe v invalidnem vozičku.
Sin se mi grozljivo smehlja kot volk, govoreč: Gospod, gospod ...
Rečem: Gospa, ali vam smem podariti svojo vejico?
Njen zeleni pogled se zastrmi vame.
Oh, gospod, prosim, prosim, pohiti, toda kaj boste imeli vi.
Imam, imam..., se izmažem, imam druge vejice.
In sem ji podaril vejico s petimi lističi.
Oh, se je izvijala, hvala, prisrčna... hvala. Pet lističev ima, kako, kako pomenljivo zame. Za vsakega eden.
Ja? rečem.
Veste, gospod, vem, vi ste duhovnik, nekoč nas je bilo pet, zdaj sva pa sama..., čisto sama.
Rekel sem ji, da nisem duhovnik, toda ni me hotela slišati. Nekaj v nji je prevpilo pozornost do mene, hotela je, da jo poslušam.
Ta čas so romarji spretno izrabili in se znova vrnili v jedilnico prepevat, mi trije pa smo ostali v prodajni uti, pocinkano srebrno deževje pa je rosilo mimo nas debele znojne kaplje.
Pet nas je bilo, gospod. Mož, prvi sin, drugi, moja mama, in jaz, zdaj sva pa sama. Vsi so šli. Kako, kako čudno! Ah, pa ne to, da nas ni več skupaj, to ni čudno, to je normalno, nekega . dne se to mora zgoditi, vsem, in od šestih ali sedmih ostane morda živ samo še eden. To ni tako čudno. Čudno je nekaj drugega. Veste, kaj je čudno?
Nisem vedel.
Da se narava in Bog v nji tako neposredno in proti pričakovanju odzivata na naše sebičnosti. Mi seveda mislimo, da smo pametni in kot taki dobri in potrebni svetu, predvsem potrebni kot čimbolj pametni... Drugih ljudskih kategorij da svet sploh ne potrebuje, reciva takih, kot je moj sin.
Gospod, gospod... ci-ha-re-te, mate? se je zagledal vame njen divji sin.
Mirko, ne boš kadil zdaj! ga je opomnila mama in ga ljubeče prijela za roko.
Ni ci-ha-re-te, ni! je obračal dlan druge roke. Njegova velika glava, ošiljena v atomski projektil, pa je popljuskavala različne glasove, kakor na pol prazna konzerva zvoke.
Mi smo bili srečna družina, gospod župnik, je nadaljevala gospa, strmeč zasanjano v dež.
(Hotel sem jo znova opozoriti, da nisem duhovnik, da pa me mnogi radi tako imenujejo, a sem se spet premislil, ker sem videl, da ne bi nič opravil.)
Tako srečni smo bili, gospod župnik!
Tik naju je škrapljalo pocinkano bližnje-vzhodno deževje.
Z vej so polzele druge za drugo, kot steklo prozorne kaplje, in nekaj vrabčkov se je prišlo vanje okopat.
Moj mož je bil znan univerzitetni kemik. Bila sva mlada, lepa, a kot se danes temu reče — uspešna. Premoženje nama je drselo skup kot kmetu jeseni sadje. Ko sva imela hišo, vrt, bazen, sadovnjak, sva naročila otroka. Rodil se nama je sin Boris. Tale, Mirko, je druga na-ročba. Naročili smo ga, ko je Boris že začel hoditi v šolo. Bilo mi je dolgačas tačas, ko ga ni bilo doma, čutila pa sem se še vedno dovolj močno, da bi rodila še enega otroka. Prav, je rekel mož, pa naročimo Desdemono. Kraljično. Meni je bilo. vseeno, kaj bo, mož pa je rekel, in bil je zagvišan, da zna narediti vse. In potem je prišel na svet — on. Takoj smo spo-
pod črto - pod črto
VPRAŠANJE REVOLUCIJE
V	KOROŠKEM ROMANU
V	predzadnji knjižni zbirki Celovške Mohorjeve družbe je bil tudi roman koroškega pisatelja Valentina Polanška Križ s križi. Gre za precej avtobiografsko pripoved o doživetjih mladega koroškega Slovenca v vojnih letih, ki so na Koroškem prinesla vrsto grozljivih nasilnih dejanj nacistov. Polanšek je na nekaj mestih omenil tudi dogajanje v osrednji Sloveniji.
V	Koledarju Mohorjeve družbe v Celovcu za leto 1983 je objavljen daljši odmev (»Očitek bratomora neutemeljeni«, strani 147-155), ki so ga podpi-
sali predstavniki Zveze društev slovenskih protikomunističnih borcev v Torontu. V njem odgovarjajo na očitek v romanu, da je protikomunistična stran v Sloveniji med vojno začela z bratomorom. Z omembo dogodkov in z navedki iz dokumentov partizanske strani ter iz nekaterih sodobnih slovenskih literarnih del dokazujejo, kako je prišlo do državljanske vojne in kje se je začela. Vsaj za mlajše bralce pa ni odgovora na vprašanje, zakaj je prišlo le do samoobrambe, manjkajo namreč podatki o načrtih in delu proti tuji zasedbi v taboru, ki se ni vključil v OF. Vsekakor gre za umirjen prispevek k
pojasnjevanju slovenske polpreteklosti predvsem za mlajše bralce, ki nimajo dosti priložnosti za razmišljanje o revolucijskem značaju tolikšnega dela takratnih dejanj.
PESEM IZ STAREGA EGIPTA
Vam je kdaj prišla pred oči ona slavna pesem, ki so jo našli na nekem staroegipčanskem papirusu in ki je napisana nekako v takšnemle ključu: »Ni res, da sem petnajst dni po žetvi, ob devetih zjutraj, oblečen v rumeno tuniko odnesel iz kraljeve žitnice pet meric ječmena...«
A kdo naj se ne spomni na to pes-
znali, da nismo več srečni. Groza se nas je polotila, vzporedno z njo pa bolezen. Mož je v nekaj letih postal plen infarktov in naposled se je moral upokojiti. Kot bolnik pa se je predal tuhtanju. Mirko pa je ta čas rastel in je bil dosti slabši kot sedaj. Prvi sin pa je briljiral v šoli in ta nas je pravzaprav držal pokonci. Bil je luč, upanje. Nekega dne pa mi mož reče: ti, preden odidem, bom poskrbel zanj. Nič nisem rekla, naj »ne bi poskrbel«. Lahko si mislite, gospod župnik, na kaj je cikal. Da bi ga, preden bi umrl, zastrupil in mi s tem olajšal življenje. Mislil je, jaz sem ga ji naredil, jaz ji ga bom vzel. Pa to ni res, otroka naredita oba. Naklep pa mu ni uspel. Nekega jutra smo našli moža spodkošenega od kapi, mrtvega. Zdaj smo vsi štirje vedeli, da Mirka ne bo mogoče drugače zgubiti, ko da ga pobere kaka bolezen. Ta čas, ko smo čakali na to bolezen in tudi, o tudi, tudi, molili zanjo, pa je prvi sin odrastel v blestečega študenta slavistike. Toda neke sobote, ko je prišel domov, si je začel gristi ustnice in z dlanjo drsati po srčni strani prsi. Mama, reče, zelo mi je slabo, in ne vem, kaj bo iz tega. Pokliči strica na interni. Možev brat, ki je bil tudi zdravnik in to imeniten internist, pridrvi z rešilcem, čez dve uri pa me že potolaži, da je Boris doživel samo kolaps.
Moj Bog, sem rekla takrat, ne vzemi mi ga, samo tega imam. Nanj še pomislila nisem, da ga imam tudi. Mirko je bil — in ni bil. Bolj ni bil, kot bil.
Zvečer se potem oglasi še sam Boris z interne. Pove mi, da se bo nocoj pozno vrnil domov.
Bila sem srečna.
In ga začneva čakati z mamo. Čakava, čakava. Ura je polnoč, ena zjutraj. Kar naenkrat pozvoni. Obe z mamo odhitiva odpirat. Pred durmi, na pragu, pa svak. Čisto povaljan, zmečkan, rumen, strt. Kakor da bi koga ubil.
Marija, reče, imej močno srce. Borisa ni več.
Onesvestila sem se. Spodsekano kot kegelj sem zaropotala. Potem pa sem se le prebudila in nad mano sta sijala od zaskrbljenosti svak in mama.
Bila sem torej ob vse.
Hotela sem umreti. A ni in ni šlo. Danes vem, zakaj ne.
Potlej smo ostali sami trije: moja priletna mama, jaz in Mirko. Bila sem čisto obupana. Gredoč iz mesta pa srečam sošolko, uršulinko,, vedela je, da sem zgubila moža in sina. Pravi: saj imaš še enega, ali ne. Moj Bog, res, še enega imam, sem se spomnila, ampak šele sedaj, ko me je na to opozorila sošolka. Saj res... Vidiš, sem rekla, imam ga, ampak to je tako, kot da ga skoraj ne bi imela. In potem sem ji povedala, da je pač tak, tak, kot je sedaj, gospod župnik. Sošolka pa me je začela miriti, rekoč, naj storim vse, da ga za kaj usposobim, vsaj za pomoč v gospodinjstvu, toda to bom dosegla, je dejala, če ga bom imela brez predsodkov rada. Z ljubeznijo in potrpežljivostjo, je dejala, ga bom prebudila v neprecenljiv zaklad. In ob teh besedah se je v meni nekaj prebudilo. Seveda, seveda ... bila sem na tihem soudeležena pri tistem moževem kovarstvu zoper njegovo življenje, sin pa mi on ni bil nikoli, ampak samo Boris. Ta je takrat samo vreščal po kotih kakor razjarjen pav. Vidite, gospod župnik, narava in Bog v nji, pa sta mi hotela dokazati, da je vsako življenje vredno in da ni nevrednega življenja.
Sele tedaj sem spregledala moževo smrt in Borisovo.
Sošolka me je prihajala kasneje obiskovat in obe skupaj sva vzljubili Mirka, se igrali z njim in ga počasi, tako rekoč milimeter za milimetrom, trgali njegovi divji temi.
dalje na naslednji strani ■
pod črto - pod črto
mico, če bere na primer v ljubljanskem DELU od 26. februarja letos vse te »da« Mitje Ribičiča: »Pravijo, da je naš samoupravni sistem protistalini-stični stalinizem, da smo s stalinističnimi metodami obračunavali s stalinz-mom, da smo se leta 1948 razvili s stalinizmom, da pa nam ni uspelo, da bi se ga osvobodili, da je stalinizem konstanta, protistalinizem pa maska, fasada; da je naša socialistična družba zaradi tega postala socialistično in marksistično totalitarna, nedemokratična, birokratska družba; da je naš zgodovinski greh v tem, da naša geneza vodi do Oktobra in da se nismo odre-
kli Leninovi dediščini; da so se vse vrednote spremenile iz pojma svobode v pojem discipline; da je bila naša revolucija totalitarna; da so bili dogodki v Kronštatu korenine tistega, kar se je pozneje imenovalo stalinizem; da smo sledili Stalinu, Stalin je sledil Leninu, Lenin je sledil Marxu itd.«
SLOVENIJA 40 LET
»A SOCIALISMO CONDITO«?
»... Naše gostilne in restavracije so postale beznice, v katerih vlada in u-kazuje nasilje, pijani in primitivni posamezniki. Naši vlaki, ki so bili pred vojno zgled urejenosti in čistoče, so
zdaj le še premikajoče se točilnice, v katerih vladata kvanta in surovost, v vagonih pa se kopičijo izmečki in iztrebki človeških teles. Naši parki in mestne ulice so smetišča, ki se dvigajo proti nebu. Naše reke so kanali, po katerih teče umazanija. Naši razgovori pa so le še zaporedje prostaških besed, kletvic, vzklikov zmerjanja. Nikjer ni več tišine, ne miru, ne lepote ... Žal tudi naša proti kulturi, morali in duhovnosti usmerjena šola ničesar ne da mlademu človeku, podari mu le športne, manifestativne, gospodinjske, lovske in tehnične iluzije...« (Bojan Štih, Sodobnost, 2, 1983, str. 167).
IVAN PETERLIN
NEKAI MISLI D ZAMEJSKI TELESNI KULTURI
Ko se človek sprehaja skozi številke, ki nazorno kažejo nevzdržno rast In bohoten razvoj naše telesne kulture, ne more mimo neovrgljive ugotovitve, da je prav šport tista aktivnost, nad katero so se v zadnjih dvajsetih letih zamejski Slovenci najbolj navdušili in množično pristopili k njej.
O našem športu se danes veliko piše; v glavnem beremo pozitivna mnenja. Je že tako, da se prehudih kritik kar malce bojimo. Pa to ni prerogativa samo športnega torišča, saj nam kritičnost primanjkuje na vseh koncih in krajih. Sa je prav, da naše delovne dosežke hvalimo in s tem dajemo vzpodbudo tistim, Id z velikim entuziaz-mom še danes pristopajo k nehvaležnemu in neplačanemu delu. Pa vendar se mi zdi, da bi morali včasih le globlje pogledati v stvar, pa naj je to tokrat, ko kak pevski zbor slabo poje, ali je gledališka predstava malomarno postavljena na oder, ali če je kaka pesniška zbirka kulturno plehka.
Pa povrnimo se k športu. Tu seveda naletimo na svetle, blesteče trenutke, naletimo pa tudi na velike anomalije. Če pričnemo s svetlo stranjo, potem moramo poudariti dejstvo, da se naši športniki danes lahko kosajo s športniki večinskega naroda enakovredno skorajda v vsaki panogi. Še več! Sposobni so obleči dres italijanske državne reprezentance, poseči po italijanskih državnih naslovih, s svojimi nastopi sprožiti okoli sebe val navdušenja. Ne bi rad izpadel kot fanatik, pa vendar si upam trditi, da se danes srečuje širši italijanski svet s slovensko stvarnostjo izven meja naše dežele v bistvu skorajda največ na račun športnih nastopov. Zato so Miličeva, Tavčarjeva, Pučnik, Sedmakova, Sardočeva, Jadranovoi in tako dalje resnično velik kapital, s katerim naša manjšina dnevno razpolaga.
Ne smem pozabiti niti tega, da za vsakim našim društvom stoji trdno vsa vas, cel okraj, da je zrasla cela
vrsta športnih objektov predvsem s prostovoljnim delom, da se društva finančno opirajo na svoje ljudi; dokaze o tem dobimo lahko vsak dan. Dovolj je, da prelistamo dnevnik in tednike pod rubriko Darovi in prispevki in takoj bomo opazili, da naši ljudje radi in veliko darujejo v športni sklad.
In vendar so tudi temne strani, ki v naši javnosti tako redko zagledajo luč sveta. Kar neradi govorimo o tem, da opažamo pri naših društvih veliko nesposobnost načrtovanja dejavnosti, vse preradi se zadovoljimo z improvizacijami. Tako skorajda nikoli ne zasledimo kake utemeljene kritike na račun odbornikov, ki so v svojem delovanju zastareli, o ljudeh, ki ne stremijo za novimi, sodobnejšimi prijemi in v sebi kujejo le neke velike tekmovalne ambicije. Vse preradi se vračamo s spominom v preteklost in se spuščamo v debate o tem, kako je bilo pred leti; ne moremo se sprijazniti z dejstvom, da vodenje vsake organizacije, pa naj je kulturna, prosvetna ali športna, zahteva danes celega človeka, ki mora biti na svojem področju resda entuziast, vendar strokovno podkovan entuziast. Veliko problemov bi lahko v klubih rešili, če bi se tega zavedali. Ne zapadali bi v neprijetne situacije, ko s kupčijami držimo na površju ekipe samo zato, ker z denarjem prideš do nečesa najlaže in je dosti težje zgraditi nekaj iz niča na svojem vrtu. Na vseh koncih in krajih slišimo posebno ob raznih občnih zborih meglene izjave o tem, da nam danes primanjkuje kadrov. Nočem se spuščati na druga področja, pa čeprav sumim, da jie tudi drugje tako. Dejstvo je namreč, da se le prevečkrat zanašamo na pomoč matične Slovenije, ko strokovnjak pride k nam z onstran meje. Nočemo pa priznati očitnega dejstva, da za njimi ostane praznina; ko ti odidejo, naša društva ne znajo napolniti luknje, ki je nastala, in tako je pač treba spet čez mejo. Neprogramiranost pač.
Na poti v Emavs
Po treh letih je postal že toliko sposoben, da je lahko šel z listkom v trgovino in mi prinašal domov vse nakupe ali pa drva in premog iz kleti. Vse težko je prevzel na svoja ramena in se prebudil celo tako daleč, da je začel tvoriti s preprostimi besedami smisel stavkov, ki jih seveda razumem samo jaz.
S tem pa še ni konec moje povesti, gospod župnik. Ali ne zdrsne neke noči moja mama tako nesrečno iz postelje, da se ubije. Šla sem jo vzdignit, mrtvo, tedaj pa mi je, ker je bila pretežka zame, nekaj dvakrat škrtnilo v križu, in naslednjega dne me noge niso več držale. Preko mene se je zgnilo nešteto operacij, toliko pa se mi je le vse izboljšalo, da vstanem za
najnujnejše potrebe: za kuho doma in za na stranišče. Vse drugo je v močnih rokah Mirka.
A povedati sem vam hotela tole: Življenje je drugače merjeno, gospod, kot ga merimo zdravi, lepi, sebični ljudje, njegova mera je skrita v enakovrednosti vseh življenj ■—■ zdravih in bolnih; samo v tem je pravo sorazmerje, in samo to. je potem res življenje ...
Vtem pa so spet prišli romarji pojoč iz samostana, noseč vsak po dve steklenici latrun-ca, iz katerega je skoraj pred dva tisoč leti vstali Jezus Kristus priredil prvo evharistično daritev za svoja dva učenca.
Mi trije smo jih začudeno gledali — jaz, invalidna mama in mongoloid Mirko.
Za njih mi trije nismo bili življenje — toda oni brez nas treh tudi ne. In v tem je sporočilo te črtice.
Anton Kufolo
in večno šumi Nadiža
Dnevnik beneškoslovenskega duhovnika	18
VIDENŠKI NADŠKOF NOGARA
24.	septembra 1944
Videnški nadškof Nogara je obhodil goreče vasi kljub prepovedi Nemcev in je nato šel k Rainerju v Trst protestirat.
OSOPOVCI
To so partizani, ki so se organizirali na Furlanskem po vzorcu slovenskih partizanov in h katerim so se zatekli italijanski nacionalisti, katoličani, bivši fašisti in sploh vsi, ki so antikomunisti. Iz bataljona »Osoppo« (stara furlanska trdnjava pri Huminu) je nastalo več bataljonov, kakor »Osoppo Friuli« itd. Ti bataljoni so se u-dejstvovali na splošno po vsem Furlanskem, posebno pa v Karniji okoli Tarčenta, večkrat v dogovoru z garibaldinci, četudi so se med seboj krivo gledali in si nagajali. Slovenske partizane pa sovražijo in nočejo zveze z njimi. Močni so bili po številu in dobro opremljeni z orožjem in živežem, ker jim zavezniki vsega zmečejo iz ae-roplanov in vsa Furlanija jih zalaga z živežem.
Nikoli se niso udejstvovali med Slovenci, saj jih tukaj ljudje ne poznajo. Vem samo za enega beneškega Slovenca, ki je pri njih. K nam niso prišli, ker se jim je zdelo prenevarno, in tudi zato, ker bi jim slovenski partizani ne pustili.
V zadnji bitki pri Fojdi, Nemah, Tarčentu so bili hudo poraženi in so izgubili vse orožje. Poslali so jih domov, kjer naj čakajo bolj ugodne čase. Ti, ki niso smeli domov, pa so prestopili h garibaldincem ali k republikancem - badogliev-cem.
LAŽNI PARTIZANI ALI
»RAUBER KOMANDO«
Pri nas je nastala iz bivših fašistov in lenuhov majhna skupina (kakih 10) lažnih partizanov, ki so prave pijavke za nas. Oboroženi se postavijo na strateške točke v dolini in prežijo na uboge ljudi, ki nosijo po stranskih poteh mast, žganje, fižol v Furlanijo v zameno za sol, sladkor, moko itd. ali se že vračajo z blagom iz Furlanije. Ljudem jemljejo blago pod pretvezo, da hočejo preprečiti črno borzo in dviganje cen. Izgovarjajo se, da je zaplenjeno blago za partizane. V resnici si vse to blago razdelijo med seboj oziroma ga prodajajo črnoborzijancem iz Trsta neverjetno drago. Po hišah rekvirirajo sir za predpisano ceno in ga prodajajo 100-odstotno
dražje. Dobro jedo po gostilnah in pijejo, pustiv-ši za plačilo bone. Večkrat tudi koketirajo z garibaldinci, da bi preslepili ljudi in da bi jim ti verjeli. Kadar so slučajno v bližini, jim tudi izročijo nekaj blaga. Pravijo, da so odvisni od neke komande v Gorici, katere nihče ne pozna. Pri bogatejših trgovcih so si izposodili po pet do deset tisoč lir in jim zažugali, da morajo molčati. Vedno so na straži in komaj se kje pojavijo slovenski partizani, republikanci ali Nemci, izginejo, kot bi se pogreznili v zemljo, ter se spet pokažejo, komaj mine nevarnost. Parkrat so padli v roke slovenskim partizanom., ki so jih peljali v zapore v osrednjo Benečijo. A vsakikrat so znali slepiti s pomočjo nekakšnih garibaldin-cev, da so bili izpuščeni. Imajo namreč med garibaldinci nekega komisarja, s katerim se večkrat pokažejo in je . . . tat kakor oni.
Ljudje pravijo tej skupini »Rauber komando«. Branijo se le z zvijačo in z begom. Ljudje jih sovražijo in se jih bojijo!
PONOČNI OBISK NEMCEV
1. novembra 1944
Snoči so prihrumeli v Tarčent nemški SS-ovci na treh kamionih, obkolili vas in pregledali natanko vsa stanovanja. Najdlje so se mudili v hiši fanta iz »rauber komande«. Fant se je bil pravočasno skril v neko luknjo. Ker ga niso našli, so odpeljali hišnim kravo, sosedom pa so pobrali kokoši in gosi. Odpeljali so tudi dva fanta, ki pa so ju danes izpustili.
BOGAT PLEN ZA GARIBALDINCE
Zvečer 30. oktobra, noč pred Nemci, so prišli številni garibaldinci in preiskali dve hiši. Pri eni so pokazali na vhod v veliko podzemsko sobo, kjer imajo vse družine skritega nekaj blaga. Premetali so vse, pobrali pa samo vojaško blago, ki ga je bilo zelo veliko. V drugi hiši pa so dali odpreti lepo zazidana vrata, za katerimi so našli tudi skritega veliko vojaškega blaga, npr. 30 parov težkih čevljev in 60 odej.
LAŽNI PARTIZAN ARETIRAN
Komaj sta bila dva lažna partizana izpuščena od slovenskih partizanov, so republikanci a-retirali tretjega v Petjagu. Vse lovi te nesrečne .. . junake.
VELIKO »GRABLJENJE«
31.	oktobra 1944
Veliko nemško »grabljenje« v hribih — zlasti okoli Prosnida in Plestišč. Po naši dolini Nemci pazijo, da bi partizani ne zbežali čez Nadižo. Tudi jaz sem moral dvakrat pokazati »papir«.
BATTAGLIONE VARUCCHI
4.	novembra 1944
Komisar laškega bataljona »Varucchi« mi je pisal, da moram takoj pripraviti 10 parov težkih čevljev in 40 volnenih odej. Osel!
»IZOBČENI«
Videnški nadškof je ukazal prečitati po vseh cerkvah dekret, po katerem so izobčeni iz katoliške Cerkve vsi špijoni — posebno oni, ki o-vajajo sovražniku nedolžne ljudi.
JUNAŠTVO MUSSOLINIJEVIH VOJAKOV
30. novembra 1944
Italijanski vojaki igrajo vlogo nemških hlapcev pod strogim nadzorstvom svojih gospodarjev. So pa presneto strašljivi in tudi Nemci jim čisto nič ne zaupajo. Lenarijo po Čedadu in sedaj stražijo most čez Nadižo pri Sv. Kvirinu in ropajo v okolici.
Ker že več časa ni slišati o partizanih po dolini, so danes zbrali vse svoje sile iz Čedada in Sv. Kvirina in prišli v velikem številu zopet k nam. Okoli desetih je streljanje v Bijačah opozorilo fante in može na nevarnost, in vsi so zbežali v hribe oziroma v skrivališča. Na pohodu so obkolili Bijače in Tarčet, preiskali vsa stanovanja in pobirali živež, ure, denar, zlate in srebrne predmete, radijske aparate (6 so jih odnesli) in streljali kokoši in gosi, s katerimi so napolnili več Žakljev. Pred seboj so potiskali nekaj moških in eno žensko iz Bijač. Vendar so bile glavni cilj te ekspedicije Laze. Obkolili so vas in nato streljali nanjo z vsakovrstnim orožjem kakor na trdnjavo, s puškami, brzostrelkami, ročnimi granatami in topiči. Prestrašeni ljudje so se tiščali po kleteh in luknjah. Nato so vdrli v vas in se kakor besni vrgli na stanovanja, še vedno streljaje. Vse so premetali, vse prebrskali in pobrali vse, kar jim je prišlo prav. Le kokoši niso streljali, ker so jih imeli že polne Žaklje. Z ljudmi so delali kakor s psi. »Vse bi vas morali postreliti«, so pravili. Med Italijani je bilo tudi nekaj Nemcev, ki pa so z rokami v žepih le hodili po vasi in mirno gledali na podrejene roparje.
Pobrali so vse moške, ki so jih našli v vasi, k sreči samo deset — starih od 50 do 65 let — le enega 20-letnega fanta so zalotili. Te prestrašene reveže, lačne, v delavski obleki, večinoma v coklah, so podili pred seboj 'kot pse, jih zmerjali, suvali, pljuvali peš do Čedada. Iz Čedada so jih peljali z vlakom v Viden, v zapore
v ulici Spalato. V Lazah so napravili veliko škodo na oknih in po strehah (s streljanjem), predvsem pa ljudem, ki so tako prestrašeni, da so morali nekateri v posteljo. S tem so Italijani ponovno pokazali, da nas imajo strašno radi.
OBČINSKI URADI ZAPRTI!
Partizani Beneške čete so obiskali vse urade slovenske Benečije. Pobrali in odnesli so v Žakljih vse važnejše dokumente (iz Podbonesca 8 Žakljev) in zažugali »podestajem« in domačim uradnikom, da morajo vsi uradi ostati zaprti.
PRAZEN STRAH
3.	decembra 1944
»Nemci grejo, republikanci grejo«, je prišel že zgodaj glas po dolini in vse je zbežalo in se skrilo. Ne eni ne drugi niso prišli: prazen strah. Šele popoldne je grmel po dolini oklepni voz, iz katerega so streljali s topičem na Gorenjo vas.
PELJALI SO GARIBALDINCI
7.	decembra 1944
Peljali so garibaldinci nekega fanta iz Tarče-ta, drugega iz Špetra in učiteljico iz Tarčeta v Črni vrh. Včeraj so peljali tja gor tudi upokojenega finančnega marešala iz Podbonesca. Sumijo jih, da so v zvezi z Nemci.
NEMCI NA »GRABLJENJU«
8.	decembra 1944
Že snoči je prišlo veliko Nemcev v Podbone-sec s kolesi. Prebrskali so gozdove, hleve in kope v okolici. Na Vrh pa so prišli kozaki. Danes pa se je nasulo v Brišče vse polno oklepnih vozov, kamionov in avtobusov z nemškimi in italijanskimi vojaki. Nekaj jih je šlo proti Črnemu vrhu: garibaldinci so pustili gori omenjene ujetnike in zbežali proti Robedišču in Prosnidu.
»NEMŠKA BERARNJA«
10. decembra 1944
Danes so Nemci prebrskali vse vasi po dolini: pobirali razne predmete kakor ure, prstane, denar itd. V Tarčetu, Lazah, Ščiglih so ukazali ljudem, da morajo v pol ure v določeno hišo prinesti zaukazano količino masti, jajc in drugih dobrin. Vse so nesli v Podbonesec in Brišče, kjer so bili nastanjeni. Nekateri fantje se niso skrili, ko so videli, da ropajo samo blago. Osemnajst so jih pobrali in odpeljali. Čez hribe je prišlo več kompanij Nemcev avstrijskega pokole-nja — vsi otroških obrazov •—• med njimi so bili tudi vojaki vseh narodnosti. Niso pa odvedli s seboj ne partizanov ne moških.
12.	decembra 1944
Nemci so izpraznili Ščigle, Podbonesec in Brišče, potem ko so očistili kurnike. Iz Ščiglov so odpeljali 8 fantov na Nemško.
»KOZAKI GREJO«
13.	decembra 1944
Ta glas se je raznesel kakor strela po dolini in je prestrašil zlasti dekleta in žene, ki so prvič zbežale v hribe. Res so prišli na velikih konjih po Bijačah v Tarčet. Tam so si našli spalnice, kuhinje in hleve, a nikomur niso nič žalega storili. Proti večeru pa so dobili ukaz, naj zapustijo Tarčet in se premaknejo v Bijače. Z njimi je izginil tudi strah in žene so prišle večerjat domov.
17.	decembra 1944
Kozaki s konji so izginili iz Bijač in mesto njih so prišli kozaki pešci. Komandant je neki priletni častnik iz VVranglove vojske, ki si je kot begunec v Jugoslaviji tam služil kruh kot orožnik. Poklical me je na komando in mi povedal, da njegovi kozaki ne smejo krasti, ropati itd., le prositi smejo, in če ljudje to zahtevajo, morajo tudi plačati. Prosil me je, naj mu takoj naznanim, če bi se kozaki kje proti komu zagrešili. Zna hrvatsko, razume slovensko, je zelo dober in pošten. Hvala Bogu, še nikoli tako poštenega komandanta, sem si mislil!
»HUDIČ JIH JE VZEL«
pravijo ljudje, ko so zvedeli, da so Mussolinijeve republikance pri Sv. Kvirinu nadomestili kozaki. »Ti hudiči« so nam odvzeli vse krušne karte, niso pustili iz Furlanije niti kilograma živeža, ropali so po vaseh in nas preklinjali, lovili so naše fante in jih izročali Nemcem.
UBIT NA POTI V NEMČIJO!
26.	decembra 1944
Včeraj so Nemci z vlakom peljali tudi 8 šči-glanskih fantov na Nemško. Misel, da jih peljejo v gotovo smrt, je dala fantom pogum, in pri Puš-ji vesi jim je uspelo prebiti živinski železniški voz. Poskakali so iz vlaka. Na nesrečo je bila vsa železniška proga zastražena od mussolini-jevcev, ki so streljali nanje. Enega so ubili, šest so jih polovili, eden pa se je vrgel v mlako vode, da so ga štiri ure iskali, a ga niso mogli najti. Po štirih urah so ga šli domačini iskat, da bi ga nesli na pokopališče. Fant pa je bil, četudi ves premrznjen, še živ, in je čakal, da republikanci izginejo. Dobri ljudje iz Vrat pri Pušji vesi so ga pokrepčali, skrili, in par dni pozneje so mu pokazali pot med gorami za Čamponom. Pregazil je prelaze z metrom snega in komaj živ prišel v vas Muzec. Od tam se je s pomočjo dobrih ljudi, od vasi do vasi kljub nemški in italijanski zasedbi, mogel vrniti živ domov. Ubitemu fantu so vaščani iz Vrat pripravili zelo svečan pogreb in po prizadevanju ondotnega župnika so poslali truplo domov v Ščigle.
V slovenska obzorja in čez
Mogoče ne veste, da...
—	da se zadnje čase v Ljubljani krsti približno komaj petina rojenih otrok ...
—	da je italijanski tržaški pesnik Umberto Saba, čigar stoletnica rojstva poteka letos, spremenil svoj priimek Poli v Saba iz hvaležnega spomina na slovensko dojiljo Pepo Šabac ...
—	da je reška hrvaška založba »Otokar Keršova-ni« morala na višji poseg odpustiti dva svoja vodilna uslužbenca, ker sta dopustila objavo knjige srbskega pisatelja Dobriše čosiča »Stvarno i moguče« (Stvarno in možno)...
—	da je v strokovno teološko komisijo, ki naj preišče nenavadno dogajanje v Medjugorju v Hercegovini, bil pritegnjen tudi slovenski jezuit Ra-dogost Grafenauer...
—	da dr. Ciril Žebot, profesor v VVashingtonu in avtor knjige SLOVENIJA VČERAJ DANES JUTRI, pripravlja knjigo o dr. Lambertu Ehrlichu, ljubljanskem teološkem profesorju, ki ga je leta 1942 ubil atentator Osvobodilne fronte ...
—	da je pred izidom pri Ognjišču v Kopru knjiga Vinka Ošlaka POMENKI POD ŠOTORI, nekakšen uvod v filozofijo za mlade ljudi, v opremi Jureta Kocbeka, pesnikovega sina ...
—	da je tržaška škofija izdala škofovsko pastirsko pismo za postni čas 1983 DRUŽINA IN EVHARISTIJA tudi v slovenščini ...
—	da že poldrugo leto izhaja z velikim uspehom v Italiji in tudi zunaj njenih meja mesečni strip IUVENIS, napisan v klasični latinščini ...
—	da je Josip Vidmar v svoji zadnji knjigi MRTVAŠKI PLES potožil, da mora v svojih osemdesetih letih nositi dva križa, križ slovenstva, ki se mora naprej boriti za svojo enakopravnost, in še težji križ svetovne revolucije, ki je noče biti od nikoder ...
—	da se založba LIPA v Kopru boji, da ne bo mogla izdati nekaterih že programiranih knjig, ker nima dovolj bencina za akviziterje ...
—	da si je pesnik Simon Gregorčič v kapitalističnem času s honorarjem za svojo pesniško zbirko kupil hišo in vinograd, v današnjem socialističnem času pa bi moral slovenski pisatelj napisati približno 23 romanov po 250 do 350 strani, če bi si hotel z zadevnim honorarjem kupiti dvosobno stanovanje ...
—	da je Jože Topolovec, župnik v Poljčanah na Štajerskem, izdal že drugo številko revije OZNANJENJE, v katero so prispevali znani slovenski kulturniki in ki je bila s svojimi 1200 izvodi že razprodana ...
—	da bo leta 1984, ob 400-Ietnici izida Dalmatinovega prevoda Svetega pisma, predvidoma izšel nov slovenski prevod Nove zaveze, temelječ na grškem izvirniku ...
PARTIZANI PRIJELI KOZAKA
IN GA UBILI V OFIJANU
30. decembra 1944
Večkrat smo prosili partizane, naj ne nadlegujejo kozakov iz Bijač, ki so kakor teleta in čisto nič ne ovirajo delovanje partizanov: le sebe in železniško progo za izvoz cementne opeke varjejo.
Popoldne se je vračalo z Ivančevega pogorja kakih 16 nanovo oblečenih slovenskih partizanov. Pri vasi so naleteli na velikanskega kozaka. Na povelje »Stoj«! je kozak odvrgel puško in dvignil roke. Partizani so v vasi večerjali po hišah, kozaku pa niso nič dali. Pozno v noči so ga odpeljali v Ofijan in prišla je novica, da so ga tam gor ustrelili. Vsa vas je v strahu in pričakuje represalije.
NAJVEČJA STISKA
Največja stiska je prišla na našo vas. Že zgodaj je mrgolelo kozakov okoli; prišli so iz vseh dolin in iz Čedada. Kaj bo sedaj? Ljudje so obupani. Ogledali so vsa polja, vse potoke okoli vasi, obkolili vas in se nato vrgli po hišah. Nikomur niso nič žalega storili, ničesar se niso dotaknili — vpraševali so samo, »kam ste dali Kozaka«. Nastopil sem jaz in dokazoval, da so domačini popolnoma nedolžni nad usodo Izginulega kozaka. Sam je bil kriv, da je prišel v roke partizanom, ker se je pijan neprevidno klatil o-koli na svojo roko. Ljudje ga niso izdali in ne sodelovali pri ugrabitvi, saj naši domačini niso partizani (!) in se brigajo le za vsakdanje delo. Vprašali so, kod so ga peljali, mi pa smo jim pokazali Ronec in ne Ofijan. Bali smo se, da zvedo, da je bil ubit. Vsa vas je morala na točko, kjer je bil kozak prijet, in priče so morale povedati vse natanko, kako se je zgodilo. Kapetan, ki je vodil preiskavo, je zgledal razsoden človek in že smo mislili, da ne bo hujšega, ko nas je poslal domov. Ampak pol ure pozneje smo morali vsi na plač, na sredi vasi. Dotični kapetan nam je v ruščini prečital dekret, izdan od nemške oblasti, vsebina katerega je bila približno taka: V vaši vasi je izginil kozak; vas, kjer izgine kozak ali Nemec, mora biti izropana in potem zažgana, ljudje pa odpeljani, sosednje vasi pa samo izropane. To se bo zgodilo ob 13. uri dne 1. januarja 1945, ako do te ure ne povrnete kozaka. To se bo neizprosno zgodilo. Ljudje so okameneli — jaz pa sem stopil naprej in začel ugovarjati, da ljudje ne morejo biti odgovorni za dejanja partizanov. Po podčastnku, ki je znal hr-vatsko, mi je odgovoril, da ugovori nič ne bodo pomagali; ta ukaz je izdan od nemške komande in mora biti tudi natanko izvršen.
Ljudje so bili obupani, otroci in ženske so jokali. Tudi meni so bili živci odpovedali. Ko sem se opogumil, sem šel med ljudi, skušal opogumiti, nasvetoval, naj poskrijejo v bližini vasi naj-
potrebnejše stvari; jaz pa bom napel vse svoje moči, če treba tvegal tudi svoje življenje, da preprečim to nesrečo.
PRI KOZAŠKI KOMANDI
31. decembra 1944
Vso noč nisem nič spal. Študiral sem, kako bi mogel, kako bi preprečil požig vasi. Sklenil sem se podati pogumno v »kozaški brlog« v Bi-jače — vso noč sem se z ruskim slovarjem v roki pripravljal na govor.
Zjutraj sem šel v 'P. in prosil učitelja, doktorja slovanskih jezikov, naj me spremlja. Povabil sem tudi podestaja, Laha, ki niti besedice slovenskega ni znal.
V Bijačah smo bili vljudno sprejeti, na komandi so se zbrali vsi kozaški častniki in podčastniki, še njih res dobri zdravnik je bil zraven. Bilo je kakor na sodniji: vsi so me radovedno o-gledovali. Povedal sem odločno, po kaj sem prišel — govoril sem nepretrgoma kake pol ure — kakor advokat sem iznesel vse argumente, pravice srca, narodnosti itd. Govoril sem slovensko in mešal rusko, kolikor sem znal. Razumeli so me. Razvnela se je debata, v katero je krepko posegel učitelj v gladki ruščini, tudi zdravnik in drugi oficirji so se zavzeli za nas. Tri ure smo se pogovarjali in končno smo omehčali srce komandanta. Prosil sem ga, naj mi odkrito pove, kaj namerava. »Srečni ste, da sem jaz jurist, srečni so v L., da imajo takega zagovornika, kateremu moramo verjeti. Pojte domov in povejte ljudem, naj bodo mirni, da se jim ne bo nič hudega zgodilo, ker ste vi nase vzeli vso odgovornost. Za to bom jaz poskrbel pri Nemcih«. Težak kamen se mi je odvalil od srca. Z učiteljem sva se kar na glas smejala od veselja. Vsemu kozaškemu zboru sva dala roko v zahvalo. Podesta, ki ni čisto nič razumel, ker je Lah, se je tudi poklonil s svojim »Grazie«, ko smo mu povedali, da je vas rešena.
Prosil sem v hiši gostilničarja Št., če ima še kako pijačo. Rekel mi je, da ima samo eno steklenico konjaka. Prinesti jo je moral in vsi smo pili k srečnemu koncu pogajanj. A ravno tu bi moja nerodnost skoraj vse pokvarila: kozaki i-majo navado, da naenkrat spijejo iz kozarca vso pijačo; kdor pusti kaj v kozarcu — izziva. Jaz nisem tega vedel, izpil sem polovico in ostalo položil na mizo. Vsi so postali resni kakor v zadregi in me čudno gledali. Učitelj mi je pomignil, naj takoj vse izpijem. Razumel sem, prosil sem za oproščenje in hotel izpiti. Komandant pa mi je osebno zopet nalil poln kozarček in prav tako vsem navzočim: zopet smo trčili in si voščili vse dobro — bratom Slovanom, in izpil sem do dna, četudi bi bil strup, bi bil izpil. Vas je bila rešena. Zopet smo si podali roke in se poslovili. Kozaki so bili premagani.
(Se nadaljuje)
PAVLE MERKÜ
Imena naših krajev
Opčine
O italijanski obliki krajevnega imena Opicina trdi Mario Doria, da izvira iz slovenščine in sicer iz apelativa (to je občno ime, s katerim kaj poimenujemo) občina (1). To je spodrsljaj človeka, ki jemlje v poštev eno samo ime, pravzaprav eno samo imensko obliko. Doria izhaja pri svoji razlagi očitno iz slovenskega imena Opčine in si ga tolmači kot množino apelativa občina. Ko bi to bilo res, potem bi se prebivalci morali imenovati *Občani in pridevnik ''občinski in vsi vemo, da temu ni tako. Vemo tudi, da nismo Slovenci v preteklosti rabili apelativa občina, ko smo govorili o skupni zemljiški lastnini, temveč smo zanjo vedno rabili tujke: ali gmájno (tako na Krasu in sicer še v največjem delu slovenskega prostora) ali kamúnjo (tako v Benečiji).
Doria ima nedvomno prav, ko izvaja italijansko ime iz slovenske imenske oblike: iz imena Opčine je namreč italijansko ime Opicina nastalo tako, da so si Italijani z vrinjenim i olajšali izgovarjavo soglasoiške skupine pč. Toda prav imena prebivalcev Openci, Ópenke in pridevnik openski narekujejo drugačno izhodišče za razlago tega imena. France Bezlaj je pritegnil še gorsko ime Openski hrib, ki označuje vrh za obeliskom, in je prišel do sklepa, da je ime morda keltskega porekla: v jeziku Keltov, ki so tu prebivali pred prihodom Rimljanov, pomeni namreč penn »skalo« in to ime se prav prilega kraškemu vrhu nad Trstom: po njem je dobil ime tudi zaselek, ki je nastal za tem vrhom. Bezlajevi razlagi ni kaj dodati, toliko je prozorna (2).
Mimo teh dveh razlag razpolagamo še z ljudsko etimologijo, češ da je krajevno ime nastalo iz zveze ob pečini in to razlago marsikdo ponavlja. Ta razlaga je kajpada nesprejemljiva in to ne toliko zaradi izredne redkosti zvez s predlogom o(b) v slovenskem krajevnem imenoslovju, kolikor spet zaradi imen za prebivalce in pridevnika, ki nikakor ne morejo nastati iz te zveze, in predvsem še zaradi naglasa.
Najbolj verjetna, doslej edina vredna pozornosti je torej le Bezlajeva razlaga, čeprav previdno izražena v dubitativo! obliki.
Stari Openci in Kraševci gotovo niso pozabili na krajevno, narečno izreko tega imena Opkine. Fran Ramovš, največji slovenski dialektolog, jo razlaga kot krajevno omejen narečni pojav (3).
Kaj nam o tem imenu povedo srednjeveški dokumenti v tržaških arhivih? Zbiral sem 13 zapisov od leta 1352 naprej. Povsod v teh latinskih listinah je ime zapisano Opchena (1352, 1454), Opchina (1354, 1448), Ochiena (1401), Ochina (1401), Opchiena (1425-1575) in iz teh zapisov ne izhaja z jasnostjo, kaj lahko beremo čpčina in čpkina, saj so tedaj s skupino ch označevali izreko obeh glasov. Vendar po teh zapisih in po razvoju izreke v italijanščini moramo dati prednost izreki opčina. Tako se je moralo ime glasiti v slovenščini v srednjem veku, množinska
oblika Opčine, ki jo rabimo danes, je morala nastati kdaj pozneje.
Gradivo, ki sem ga nabral, nam omogoča nekaj ugotovitev v zvezi z imeni in priimki Opencev v srednjem veku. Zvečine so Openci v teh listinah omenjeni zgolj z osebnim imenom: Helera uxor Michaelis de Opchena (4) je Hiilarija, žena Mihaela z Opčin, in obe imeni sta svetniški imeni, ki nam ne povesta nič točnega o tem, katere narodnosti sta bila oba nosilca. Toda v drugih primerih to iz imena samega lahko razberemo. Jasno nam je, da so bili Slovenci Maver de Ochina (5) in Crismanus de Opchina (6), to je Križman z Opčin. Pač pa je bil Marinus dictus Zaner de Opchena (7) po vsi priliki Italijan, ki je tu živel, če so ga klicali z beneškim vzdevkom (ali priimkom?) Zaner. Priimkov srečamo tu v tem času bore ma-
lo.	V primeru Johannes Scasec, filius Mungolli de Opchena (8) je Scasec (kar beremo: skazec) verjetno prej vzdevek kakor priimek. Prva gotova priimkova oblika, ki jo srečamo na Opčinah, je komaj leta 1532 Mattia Cray-lich de Opchiena (9), to je Matija Kraljič. Do XVI. stoletja torej ni še srečati priimkov, ki so pozneje postali značilni za ta kraški zaselek. Morda je prej kakor drugi na stal tu priimek Maver: pri zapisih tega imena na Opčinah v XV. stoletju je mogoče, da imamo vsaj v kakem primeru že opraviti s priimkom.
S čim so se tedaj Openci ukvarjali, kako so živeli, je iz teh listin komaj razbrati v kakem primeru. Zato mislim, da so živeli ob poklicu, ki je najbolj sam po sebi razumljiv, to je s kmetijstvom in pastirovanjem. Ko bi ne bilo tako, bi viri omenili ob imenu tudi drugačen poklic kakega Openca, kakor se je zgodilo leta 1448, ko omenjajo listine nekega Gregorja z Opčin, ki je bil po poklicu cerdo (10), to je čevljar. 1
1)	Mario Doria, La toponomástica come fonte di conoscenza dialettalógica, in Per la storia e la classi-ficazione dei dialetti italiani. Atti del Convegno della Société Italiana di Glottologia, Pisa 1979, pag. 42.
2)	France Bezlaj, Eseji o slovenskem jeziku, Ljubljana 1967, str. 85.
3)	Fram Ramovš, Historična gramatika slovenskega jezika II. Konzonantizem, Ljubljana 1924, str. 276.
4)	Licia Persi-Ricci Cocevar, I registri dei notai triestini dei malefici Facina de Canciano e Jacobus Gremon (1352 e 1354), disertacija o srednjeveški zgodovini pri Tržaški univerzi, akad. leto 1979-80.
5)	Tretja knjiga voščenih darov 1400-1406 pri Kapiteljskem arhivu sv. Justa v Trstu.
6)	Don Angelo Marsich, Regesto itd., Archeogra-fo triestino 1877-1885.
7)	Gl. op. 4.
8)	Gl. op. 4.
9)	Gl. op. 6.
10) Lucia Pillom, La fondazione della «celia» di Trieste dalle origini alla meta del quattrocento, disertacija o srednjeveški zgodovini pri Tržaški univerzi, akad. leto 1977-78.
MIRKO MAHNIČ
Prešeren in Slomšek
Govor na Prešernovi proslavi v Bazovici 6. II. 1983
Primeren — pa tudi izviren je bil predlog vašega dušnega pastirja, naj na današnjem slavju soočimo Prešerna s Slomškom. Isti je bil čas njunega bivanja: oba rojena 1800, le da je Slomšek živel 13 let dlje (1949, 1862). Poznala sta se in spoštovala drug drugega. Slomšku je Prešeren »genialen in blagoslovljen pesnik«. (Bila sta sošolca v ljubljanskem liceju, se 1832 v Celovcu pogovarjala o slovstvu, ki je 'bilo obema bolj ali manj poglavitno opravilo, in ¡se 1837 sept srečala na predstavi v ljubljanskem gledališču.) Ker sta bili samosvoji, enkratni osebnosti, sta 'svoj isti čas zagotovo vsak po svoje doživljala in preživljala, a ker sta bila od rodu izbrana in zato zanj in nasploh nadvse občutljiva duhova, smemo sklepati, da sta sl v marsičem podobna in blizu, kakor sta si na primer Prešeren in Cankar.
Oba sta ib M a svetla, v sebi uglašena, za svoj duhovni napredek ,iin notranjo vrednost prizadevajoča se moža, odločno zavračajoča vse, 'kar ni od duha in kar bi kvarilo snažnost njunega osebnostnega dostojanstva, oba daleč od pehanja za pridobitništvom, zunanjo slavo in kariera-štvcrn. Zato tudi oba reveža. Prešeren: »On živi, umrje brez denarja«, Slomšek: »Postal sem pravi revež«.
Zaradi do kraja (predane in zagnano dejavne ljubezni do človeka in Duha sta izžarevala nravno popolnost, še več, je bila v njiju luč (neposrednega, živega, delavnega in delavniškega svetništva.
Oba sta bila do 'kraja osveščena izobraženca, zavedajoča se svoje vrednosti, zato občutljiva za svojo osebno čast in častnost svojega rodu, ponosna in brez strahu pred močjo viharjev, pred gromom valov itn pred smrtjo. Slom.: »Delajmo, kar je prav, pa se nikogar ne bojmo!« Oba sta občudovala naravo, čudeže dneva in noči, pomladi in zime, senca in lune, cvetja in živali. Priim. Prešernov 14. sonet v Vencu in Slomškove klice: »ves svet je božji vrt«, »žlvinca je božji dar«, »vsako drevce je kakor dete«.
V ospredju njunega poslanstva je nenehna dejavnost in delavnost. Prešeren: od zore do mraka; do poslednje srage; vendar peti on ne jenja, peti je njegov »poklic in samo opravilo«; »se pod stropom 'neba trudi let’ in dan nomad,« čeprav ne ve, »ak bo na koncu kaj prireje« — Slomšek: sodobniki pripovedujejo o njegovi izredni marljivosti in da ga nikoli nihče ni videl brez dela; »Priden delavec ne jenja,« zapiše, »dokler mu sonce v božji milosti ne zajde«; izpove: »Malo govoriti, veliko delati, vse trpeti« in »Pridiguj, pomagaj, delaj dobro, moli«; v zadnjih letih je toliko delal (pisal), da si je obrabil oči; »Delaj veselo,« je klical, »delo je božji dar, ki nam zemljo polepša, živež poslajša, .nam zdravje ohrani in nas greha obvaruje«.
Oba sta bila ljubitelja samote — lahko pa tudi prisiljena vanjo (»Zanj družba ne mara in on ne za njo«», obenem pa vsak hip bojevnika, ki ne poznata umika, oba za-
vedajoča se pionirstva svojega opravila ¡.n poslanstva, ki bo prebudilo siovenščno celo (Prešeren) in »ki, bo prinašalo sicvenščni žlahtni sad, iko bo naša trupla že dolgo črna zemlja krila im bomo že daleč v dolgo večnost stopili« (Slomšek).
Oba sta bila ljubitelja vseh umetnosti in knjige in zgubljene so jima bile ure, ko jim nista mogla služiti. Oba se zavedata silnega pomena kulturnega izročila.
V obeh je bila nepotešljiva želja po osebnem, vseslovenskem 'in vsečloveškem pravem veselju, svetlobi in sreči. (Preš.: »veselo čem živeti«, »kjer se veselje po obrazu zlije«, »zvedrilo se mi bo spet mračno lice«, »mll-še zvezde« ki nam bodo sijale v prihodnosti ■— Slom.: pesem Veselja dom, Post tenebras speiro lucern.)
Oba sta verjela v zmagovito' moč ljubezni, ki naj odreši človeka, ¡mrzlo domačijo in vso človeško družbo. »Ljubezen dela velike reči,« je ponovil za Gregorjem Velikim; »in če ne dela velikih reči, rti ljubezen.«
Oba sta (premišljevala o edini zanesljivi resničnosti, zanju tudi odrešenici od vsega hudega — o smrti.
Najbolj pa sta si podobna v vseh rečeh, ki so zadevale usodo slovenskega naroda in vsega človeštva.
Presentljiva je (njuna skrb za mladino, se pravi za slovensko prihodnost. »Bog živi vas, Slovenke, prelepe, žlahtne rožice« zakliče dekletom v Zdravljici, fantom pa prav tam: »Mladenči ... vi naš up.« Fantje in dekleta, pravi Slomšek, iso cvetoča drevesa v božjem vrtu; fantje naj bodo korenjaki, pravi, nikar meglenjaki; »mladenči, ljubljenci moji.« jiih kliče in muči ga skrb za tiste, »ki znajo (prej (plesati kakor orati, poprej zapravljati kakor pridelati, ki ne spoštujejo nikogar in živijo kakor (konji in mezgi in so brez pameti,« in žal mu je za dekleta, ki so »blatu na cesti podobna in se vsemu smejejo,« zanikrno žive in nič ne delajo. Nadvse resno opominja starše in odrasle: »Kdor večno in časno srečo ljubi, naj brani, kar more, 'da nam zapeljivost ne bo morila mladine« ... kajti »če mladine pred ¡potopom ne obvarujemo, bodo z njo tudi srečni časi potonili.«
* * *
Vežejo ju enaki pogledi na slovenski jezik, na usodo rodu, na prihodnost slovanstva in vsega človeštva.
Najprej materinščina: Oba sta 'ljubila »zaničevani jezik ocetne dežele«, iin verjela, da je v njem moč, ki bo vnemala za čast dežele, potolažila razprtije in zedinila rod slove.nščne cele. Tudi Slomšek bridko spoznava, da je slovenski jezik »zapuščen sipal v prahu«, a zasluži, da ga negujemo, »ker je njegova sestava tako 'lepa (in bogata, da se lahko meri z vsakim drugim jezikom«. Oba sta proti jezikovnemu gorjanstvu — Prešeren v Novi pisariji, Slomšek pa nas opominja, da je »surovo in za omikanega človeka grdo, če jo zarobljeno zavija«. Oba silovito nasprotujeta nasilnemu ali (prostovoljnemu potujčevanju:
»Naš slovenski jezik,« je zapisal Slomšek, »je božji dar, nam Slovencem izročen ne zato, da bi ga zanemarjali, po nemarščimi celo izgubili iiin sebe s svojim narodom ponemčili, Labi ali Madžari postali.«
Oba sta (ljubila domačo deželo — prvo Zdravljico Prešeren (namenja nji, hvali njeno slavno preteklost in obtožuje rojake brezbrižnosti do oje. Skeli ga misel, »da Slovenec mile ne (ljubi matere, vanj upajoče«, očita rojakom ,da za »dežele čast so led« in jih vabi k zvestobi do nje — »Če ue-čast te naša gine, domu, Kranjc moj zvest postan’«. — Podobno je tudi Slomšek prebujal rojake: »Stvar, ki naj nam (draga in (ljuba bo 'kakor naše svetlo oko«, je zapisal, »je naša slovenska domovina«. Domovinska ljubezen ali domoljubje je dolžnost vsakogar.« »'Ljubimo svojo domovino, pa ne le v besedi, temveč tudi v dejanju.«
Reči smemo, da sta mas (prebudila, kulturno in politično osvestila in 'nas s tem kot narod tudi rešila. Slomškova premaknitev škofije iz 'nemškega Št. Andraža v Maribor pomeni prav fizično rešitev in ohranitev 200.000 Slovencev na levem bregu Drave pred germanizacijo, ki bi sledila, če bi ti Slovenci še naprej ostali pod graško nadškofijo.
Posebne važnosti pa je njuna globoka, recimo kar temeljna zavest o prednosti duhovnih izhodišč za smiselno obstajanje posameznika, še posebno pa naroda in človeške družbe sploh. Prešeren vroče žeili, da bi kot Orfej s pesmijo, tj. z duhovno dobrino, otajal »Krajna našega sinove«, 'ki iščejo le dobiček In hočejo 'le »gotov denar«, tekajo od veselice do veselice in ljubijo »slepoto sveta«, pri tem pa prostaško zasmehujejo modrost In kažejo osle vsakršnim duhovnim prizadevanjem; Slomšek, ta »dušni zdravnik slovenskega ljudstva« (dr. F. Kovačič) pa skrbno išče »(drobtinice duhovnega kruha, ki dušo živi za časno srečo 'in zveličanje večno«, hoče »v t-varne reči utopljena srca dvigati kvišku« in želi »ravnati pot k dušni obliki ljubljenih Slovencev«.
Ob tej silni ljubezni do svojega naroda pa sta oba proti prevladi enega naroda nad drugim. »Žive naj vsi narodi...«, nabenega prepira več... »da rojak (tj. član slehernega naroda) prost 'bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak«. Tako Prešeren. — Slomšek pa: »Vsak pretiran nacionalizem bo (pripravil najstrašnejšo medsebojno uničevalno vojsko, ki (bo vodila ljudi, da bodo podivjali drug proti drugemu, 'kakor da so Ijudožrcii.« 1861. (leto pred smrtjo) je dejal v dunajski gosposki zbornici: »Pustimo vsakemu narodu In jeziiku enake pravice, ¡kajti (pretiran germanizem je nevarna pečina, na kateri se lahko vse razbije. Bedimo Slovani ali Nemci —• naš program bodi: vsakemu svoje, z združenimi močmi v krščanski ljubezni«
Zato pa sta oba gorela za človeštvo. Prešeren: »Kak si za srečo človeštva bij vžgan ...« in v nemškem -nagrobnem napisu ¡Korytku: Človek mora umreti, človeštvo ostane; in z njim bo živelo poslej, kar si storil zanj. V Krstu pa: »Da smo očeta enega sinovi, ljudje vsi 'bratje, bratje vsi narodi, da 'ljubit morimo se ...« — Slomšek: »Poslušajte, nebesa, kaj govorim, zemlja inaij sliši besede mojih ust: Veliko in imenitno sorodstvo živi ,na svetu ... Bratje iin sestre enega očeta srno, ki je naročil: „Ljubite se med seboj!” Otroci- pa so pozabili depo naročilo svojega -očeta, so diali pravici slovo in 'usmiljenja -malo, malo poznajo.« Ko je bil malo pred smrtjo v Rimu, je prosil
papeža, »naj blagoslovi vse -narode, da ne bo -narod tlačil naroda in brat delal bratu krivice.«
Želela sta svetu mir. Prešeren: »Bo celi- zemlji vsem ljudem mir bodi.« Slomšek: »Ljubega miru si želimo.« »Zlata in srebra nimam, 'da bi vam ga prinesel. Toda hočem vam biti glasnik miru. Zato sem prišel -k vam, da oznanjam čast Bogu In -mir (ljudem.« In nekemu 'ka-planu, ki je šel (1850) imisi-janarit v -Pensilvanijo: »Poljubljam -noge, ki gredo o-znainjat mir.«
Pravičnost naj ne bo -samica brez dote, naj človek ne velja le toliko kar -plača, naj -s© ne čislata -le goljufija in laž, naj zmaga -medsebojna (ljubezen .in bra-to-ljubje In n-e (nasilje. Tem Prešernovim -mislim o (družbeni -pravičnosti, ki jiim -pridružimo še revolucionarno hrepenenje ljudstev ¡po 'bratstvu in enakosti, so zelo blizu Slomškove: »Vsak inaj za dobro vsem skrbi, -naj se nikomur krivica ne -g-odi in vsakemu pomaga.« In: »Kristjani! Poskušajte (bojujte) se za svoje pravice, kakor je vaša dolžnost, ah krivice ¡ne delati.« Ali 'njegova zelo ostra, stvarna Izjava: »Naj -se ne -masti ti -brada, kadar veš, da sosed strada.« Ali -skoraj sodobno udarni -stihi: »Eni se dvigajo iko velikani, / .mislijo vekomaj 'biti go-spod; / naglo omahnejo sreče pijani, / čas jih pomete in -nese odtod.« Vedeti velja, da je prav -on napisal našo prvo socialno pesem (Ubogi otrok v fabrikah). Tako -kot Prešeren, ki -mu je bila revolucija ljudska oblast, združena s častnostjo (»da oblast in z njo čast, ko pred, spet naša 'bosta last«), torej tudi nravno, ne zgolj po-litično dejanje ljudi, »ki -dobro v srcu mislijo«, je bil tudi Slomšek prepričan, da *divja prostost ... prinaša -le boje, vojske -iin morije« in da »kjer ni božjega -duha, tam tudi prostosti ni« in da »človeške družbe -ne ¡bodo rešile te -nove ustavne reforme ne ekonomska in industrijska -izboljšanja, -kajti človek ni -rafinirana žival, -ki bi -svoje želje -mogel ©tešiti samo z zemeljskimi dobrinami, saj od teh zunanjih sredstev ni upati dokončne -rešitve«. Rešitev je -v ¡ljubezni In -pravičnosti, kajti »le pravičnost narod povzdiguje, g-reh -pa ljudstva (nesrečna stc-ri.«
Oba sta -vroče želela, da -bi njun trud -rodil sadove. Prešeren: »Vender te -bodo mo-rebit ostale...«; Slomšek: Mene pozabite, a mojih naukov n-e pozabite.
Oba s-ta zaorala poglavitne, trajne brazde v -našo zavest in zgodovino. Kar zade-va Prešerna, -dokazovanje ni potrebno, za Slomška pa naj govori Miklošič: »Vi, prečastiti knez... ste se iz -celega srca izobražanju ljudstva darovali in na tem -polju več storili, kakor so -pred stoletja za-mogla.«
In zaradi vsega tega tudi oba v napoto vsem, ki sovražijo človeka. Policija je -prežala na vsak mju-n -korak, lovila njune besede, ju označevala za državi (nevarna, napadali so ju v časopisih, ovajali Vladi, bi-la sta črni ovci. Slomšek je bil -edini -med avstrijskimi škofi, ki ni -imel niti 'enega državnega odlikovanja, ko so sicer vse škofe prebogato detonirali. Dvakrat so oskrunili- njegov grob — takoj -po pogrebu -leta 1862 in med drugo vojno — in tako hoteli izbrisati -njegov spomin in omadeževati -njegovo slavo.
* * *
Primerjanje je pokazalo njuno veliko podobnost. Da, enaka sta si tudi v veličini in nesmrtnosti.
Enaka pa sta si, žad, tudi v -tem, da premalo živimo od njunega izročila in vzpodbud.
tenaaimiteiniiiantenaiiiniteiriiiiantenaiiiniieiniaan
Prešernova proslava in nagrade Slovenske prosvete v Peterlinovi dvorani
V Peterlinovi dvorani v Trstu je bila v ponedeljek, 7. februarja, tradicionalna osrednja Prešernova proslava, ki jo prirejajo kulturna društva, včlanjena v Slovensko prosveto. Kot vsako leto je bila poleg kulturnega sporeda na programu tudi podelitev nagrad Mladi oder in literarnega natečaja Mladike. Pri proslavi je s petjem sodeloval dekliški zbor Slovenski šopek iz Mačkolj pod vodstvom Ljube Smotlak. Slavnostni govor je imel predsednik DSI Sergij Pahor. Nagrade XI. literarnega natečaja Mladike so letos takole podelili: drugo nagrado za novelo je prejel pisatelj Pavle Zidar (Na poti v E-mavs); od dveh tretjih nagrad pa sta prejela eno Zlatka Obid Lokatos (Ko smreka cveti) in eno Lev Detela (Kača). Za pesmi so podelili samo drugo nagrado, ki jo je prejela Verena Vidrih Perko (Popotovanje na Kras).
Priznanja Vlil. natečaja Mladi oder za leto 1982 pa so prejeli: Srednja šola Fran Erjavec iz Rojana za predstavo Frana Milčinskega Butalci, ki jo je pripravila prof. Lučka Susič; prosvetno društvo Hrast iz Doberdoba za predstavo Miklavžev večer v gozdu, ki jo je napisala in zrežirala Franka Ferle-tič; igralska skupina prosvetnega društva Mačkolje za spevoigro Rdeča kapica; igralska skupina Marijinega doma v ulici Risorta v Trstu za misijon-
sko prireditev; Slovenska zamejska skavtska organizacija za igro Lučke Susič Srečanje v planinah; igralska skupina prosvetnega društva Štandrež za izvedbo Goldonijeve komedije Krčmarica; Srednja šola Srečko Kosovel z Opčin za predstavo Nekoč in danes, ki so jo pripravili dijaki sami pod vodstvom prof. Zore Tavčar; Amaterski oder Jaka Štoka s Proseka in Kontovela za predstavo Lojzeta Cijaka Slana voda.
Pred podelitvijo priznanj Mladi o-der so se prireditelji spomnili letošnje osemdesetletnice dramatika Lojzeta Cijaka s Kontovela in mu podelili posebno priznanje Mladi oder za njegovo življenjsko delo z amaterskimi odri.
HUBERT MOČNIK — 90-letnik
13.	februarja je v Gorici slavil 90 let nekdanji ravnatelj Hubert Močnik. Kljub visoki starosti zasledimo njegovo ime v člankih Katoliškega glasa. K jubileju mu iskreno čestitamo!
JANKO PLETERSKI — GO-ietnik
Pred kratkim je praznoval 60-letni-co zgodovinar Janko Pleterski, ki velja za enega najboljših poznavalcev koroške problematike. Napisal je več del z zgodovinskega področja, predvsem o manjšinski problematiki na Koroškem, mnogo je predaval na raznih zborovanjih, tako tudi v Dragi.
Najmlajši člani igralske skupine »Hrast« iz Doberdoba ob podelitvi priznanja Mladi oder
Člani Amaterskega odra Jaka Štoka s Proseka in Kontovela pri podelitvi priznanja Mladi oder
Umrl je
Drago Petkovšek
Na zadnjo nedeljo v februarju je v New Yorku umrl Drago Petkovšek, nekdanji funkcionar slovenske tržaške radijske postaje, igralec in pisec mladinskih iger. V starosti 60 let je podlegel neozdravljivi bolezni.
Pokojnik je prišel v Trst iz rodne Ljubljane takoj po vojni, ob koncu petdesetih let pa se je izselil v Združene države. Po značaju je bil vesel in briljanten človek, in s to srečno karakterno potezo je tudi dajal pečat likom v neštetih radijskih igrah.
Spominjali pa se ga bomo tudi z odrskih desk, saj se je Drago Petkovšek udejstvoval tudi kot član Slovenske prosvete oziroma Slovenskega o-dra. Naj tu omenimo le njegovo nepozabno sodelovanje pri opereti »Miklavž prihaja« in pri Dickensovi igri »Cvrček za pečjo«. Seznam pa se s tema omembama šele pričenja.
Kot smo rekli, je bil rajni Drago avtor številnih mladinskih iger za radio. Nekaj teh je že leta 1952 zbral v knjigi »Radijske pravljice«. Ta knjiga, ki jo je duhovito opremil akademski slikar Bogdan Grom, je bila prva v mladi zvrsti slovenske radijske literature, zato gre ime Draga Petkovška v slovenske kulturne anale tudi s tem pomembnim primatom.
Zapustil nas je torej simpatičen človek, ki nam je prav v Trstu zapustil sadove svojega talenta, prepletenega z živo narodnostno zavednostjo. Ostal nam bo v dragem in prijetnem spominu.
PREGLED DELOVANJA ZSKP
V GORICI
Zveza slovenske katoliške prosvete v Gorici je tisku poslala v objavo seznam svojih prireditev za mesec januar. Iz seznama je razvidno, da so društva In organizacije, včlanjene v ZSKP, pripravile na Goriškem v enem samem mesecu kar štirinajst prireditev, torej povprečno vsak drugi dan po eno.
75 LET KRŠČANSKE
KULTURNE ZVEZE
'Krščanska kulturna zveza v Celovcu slavi letos častitljivi jubilej 75-letnico obstoja. Ob tej priložnosti pripravlja zveza jubilejni občni zbor. Organizacijo je ustanovil stolni kaplan dr. Lambert Ehrlich iz Žabnic 3. julija 1907.
JOSIP VIDMAR
IN SLOVENSTVO
Nedavno je slovenski arbiter ele-gantiarum Josip Vidmar v intervjuju za Teleks priznal, da je slovenstvo danes v velikih težavah tudi v socialistični republiki Sloveniji. Koroški Naš tednik je 24. februarja ta intervju z Vidmarjem ponatisnil s komentarjem Vinka Ošlaka pod naslovom »Čez 50 let (vse prav pride)«. Mišljena je bila Vidmarjeva razprava Kulturni problem slovenstva iz leta 1932, torej izpred 50 let, v kateri je avtor pogumno poudaril slovensko samozavest proti takratni velesrbski hegemoniji.
FRANCE VODNIK — 80-letnik
5. marca je praznoval 80-letnico znani slovenski književnik profesor France Vodnik. Med obema vojnama je bil eden najbolj Izrazitih avtorjev slovenskega ekspresionizma, zelo velik pa je njegov delež na publicističnem področju. Jubilant jo še vedno delaven, pred nekaj leti je izdal obširen poljsko-slovenski slovar, leta 1979 pa je predaval na študijskih dneh Draga o bohinjskih tednih.
Fotograf Mario Magajna, avtor dokumentarne knjige »Trst v črnobelem«, gost DSI v Trstu.
t MARCELLO MASCHERINI
Sredi februarja je v starosti 77 let umrl znani tržaški kipar Marcello Ma-scherini. Rodil se je sicer v Vidmu, a je skoraj vse svoje življenje preživel v Trstu.
DSI V POLNI SEZONI
Društvo slovenskih izobražencev je v mesecu februarju nadaljevalo svojo redno sezono kulturnih večerov. 7. februarja, na predvečer slovenskega kulturnega In narodnega praznika, je skupaj s Slovensko prosveto pripravilo Prešernovo proslavo, o kateri poročamo posebej. Naslednji večer, 14. februarja, je časnikar Saša Martelanc predstavil knjigo Zore Tavčar »Veter v laseh«. 21. februarja je Tcmaž Simčič
predaval o skladatelju Igorju Stravin-skem ob stoletnici njegovega rojstva. Zadnji ponedeljek v februarju pa je predaval zgodovinar Branko Marušič Iz Nove Gorice na temo »Nekaj pogledov na politično gibanje primorskih katoličanov do prve svetovne vojne«. To predavanje je spadalo v niz o javnem delovanju katoličanov na Primorskem, ki ga skupaj pripravljajo prosvetne organizacije iz Trsta in Gorice.
Pisateljica Zora Tavčar podpisuje svoj prvenec »Veter v laseh« na predstavitvenem večeru
v Peterlinovi dvorani
Slovenski metropolit v Argentini
Slovensko časopisje je že obširno poročalo o pomembnem obisku, ki ga je opravil med slovenskimi rojaki v Argentini slovenski metropolit in ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar. Med njimi je bil od 17. oktobra do 3. novembra, ko je za kratko dobo obiskal še Slovence v Braziliji, nato pa se je vrnil v domovino.
Objavljamo pozdravni govor, ki ga je imel predsednik pripravljalnega odbora za nadškofov obisk arh. Jure Vombergar v Slovenski hiši v Buenos Airesu kmalu po sprejemu na letališču in prvi sv. maši za tamkajšnje Slovence. Gre za zanimiv prikaz slovenske stvarnosti v Argentini.
Seveda moramo na tem mestu vsaj zabeležiti, da je bil nadškof Šuštar medtem na obisku tudi pri rojakih v Avstraliji, o čemer je časopisje prav tako obširno poročalo.
Prevzv-išeni gospod nadškof in -metropolit -ljubljanski, dr. Alojzij Šuštar!
Imam to veliko čast, da Vas pozdravim v i-me-nu slovenske organizirane skupnosti v Argentini, katere predstavniki smo tukaj navzoči.
Naša skupnost se že več -mesecev z vso zavzetostjo, pričakovanjem in veseljem pripravlja -na ta veliki dogodek, saj je že 25 let, kar je bil med nami š-ko-f dr. Gregorij Rožman, je pa -prvič, da -na-s obišče škof -iz -naše matične domovine Slovenije, morda edina moralna avtoriteta od tam, katero mi tukaj priznavamo, cenimo -iin spoštujemo. Povabiti smo Vas in -smo srečni, da je po to-llkih -letih možen ta osebni stiik z v-rhovni-m pastirjem slovenske Cerkve. Pravi škof Slomšek: »Pastir -pač mora vedeti, ka-j delajo -njega ovčice, posebno v teh hudo nevarn-i-h časih, da se Bogu usmili«.
Gospod nadškof, dose-daj -ste -nas -poznali -po tem, kar ste o -nas brali, i-n po osebnih stikih s posamezniki, ki so prišli v Evropo iz Argentine. Želimo, da nas tokrat spoznate osebno -i-n si o -nas ustvarite lastno sodbo.
Prepričani smo, da smo -v tujini -po sili in krivici razmer, domačih in svetovnih razmer pred 40 leti. A kar koli se je zgodilo, verujemo, da je bilo od vselej vse -v božjem odrešilnem načrtu i-n niti las naše zgodovine ne more biti zunaj tega načrta. Kot takrat, hočemo ostati vnaprej zvesti -narodu in Cerkvi: Bogu otroci-, domovini sinovi, nikomur hlapci; kot -naši starši, tako mi sinovi -i-n hčere ter -naši otroci.
Čutimo -povezanost z -našo domovino, hočemo živeti z njo, veselimo se njenih uspehov, bolečina domovine je naša bolečina; -ni -nam vsee-no, kaj se tam godi, čeprav toliko -kilometrov oddalje-n-i in -na drugi strani oceana. Na žalost -ne moremo -reči istega o -domovini: -nerazumevanje i-n ignoriranje -nas, zveste sinove naroda, žali -i-n boli.
Hočemo biti -ljudje dobre volje, pripravljeni iskati božjo voljo -v evangeliju i-n nauku Cerkve pa tudi v znamenjih časa in potrebah človeka. Zadnja kamrica našega srca je ohranjena materi Cerkvi, ki živi -na Slovenskem, ki nam govori v jeziku, ki -nas najbolj prizadene i-n prepriča.
Latinski svet -mi -ravno -naklonjen naši posebnosti, vendar nismo i-n se ne čutimo državljane druge -kategorije. Naši tukaj rojeni otroci imajo pravico in -možnost pri-ti na najvišje mesto v družbi. Pripadnost kaki politični stranki n-i merodajna -i-n ni pogoj za dosego višjega položaja i-n službe. Hvaležni smo naši -novi domovini, da -na-s je sprejela brez kakršnihkoli pogojev- in -nam -nudi možnosti za vsestransko delovanje i-n ra-st.
Pred 34 leti je prišlo v Argentino -približno 7.000 slovenskih naseljencev-be-guncev, -l-ju-di- vseh slojev, mnogo izobražencev, med nj-i-m-i okoli 80 duho-vni-kov. P-rav ob njih, -ki so delovali po argentinskih farah, pa so blizu živeli -slovenski rojaki, se je kma-lu uredilo več verskih središč. Ta središča so predstavljala osnove za kasnejše Slovenske domove, -kjer imamo osnovnošolske tečaje, pa verske, -kulturne -in družabne prireditve.
Tako -imamo danes 8 domov v Velikem Buenos Airesu. V teh -središčih je zdaj redno v-sa-ko nedeljo slovenska služba božja. To so Slovenska hiša- (kjer se nahajamo), domovi San Martin, Berazate-gui, Ramos Mejia, Castelar, Slovenska vas v La-nusu, Carapachay i-n Sa-n Justo. Naš-tel sem jih v vrstnem redu, v katerem bi želeli, da nas obiščete v teh dneh, ko -boste -med -na-m-i. So pa rojaki raztreseni po vsej Argentini. Rojaki žive v Bani-loča-h -in M-endozi pa Miramaru, Mar del Plati, Cordobi, Tucumanu, Rosariu in San Lu-isu.
Punčica -naših oči je slovensko šolstvo. Na enajstih krajih se vsako soboto zbere pibliž-no 400 ljudsko šolskih otrok ter dvakrat mesečno okrog 300 srednješolcev na štirih krajih. Uče-nci imajo -pouk iz slovenskega jezika, zgodovine, zemljepisa, petja in verouka. Sodeluje o-kol-i 100 učiteljev, profesorjev -i-n katehetov, ki že -vsa leta brez vsakega honorarja opravljajo -svoje delo. Zadnje -leto imamo tudi visokošolski tečaj. Že 16 let deluje slovenski oddelek na fiilo-zofsko-humanlstičnii fakulteti -papeške univerze Sv. Klementa s sedežem v Ri-mu.
V tej Slovenski hiši je versko-kultur-no -središče našega delovanja. V -njej -ima svoje -prostore Slo-vensko dušno pastirstvo, ki po svojem delegatu veže med -seboj vse krajevne dušne pastirje. Izdaja -revijo Duhovno življenje s prilogo za otroke Božje stezice, -prav tako tedensko gla-siilo Oznanilo. Med verskimi organizacijami -naj omenim Katoliško akcijo. V te-j hiši -ima sedež Narodni odbor za Slovenijo i-n pa osrednje društvo Zedinjena Slovenija, ki povezuje krajevne domove in druge -organizacije ter predstavlja slovensko -skupnost -pred argentinskimi civilnimi oblastmi. Tukaj -ima svoj prostor Slovenska kulturna a-kcija, -ki -je -poleg publikacij kot Glas -i-n Meddobje izda-la že -nad 100 knjig. Njeni odseki pripravljajo predavanja, predstave -in razstave. Za kulturno vzgojo rojakov skrbe tudi SKAS (Slovensko katoliško akademsko sta-rešins-tvo) -i-n SKAD (Slovensko katoliško akademsko društvo). Osrednje Slovensko gledališče -pripravlja odrske pri-zore i-n -igre, pevski zbor Gallus -pa koncerte slovenskih i-n cerkvenih pesm-i. Sicer pa imamo -pevske in gledališke skupine skoraj -po vseh krajevnih domovih.
dalje na naslednji strani ■
MARTÍN JEVNIKAR
Zamejska in zdomska literatura
Aleksij Pregare: Moja pot do tebe
Tržaški pesnik in dramatik Aleksij Pregare je prišel leta 1974 do svoje prve pesniške zbirke, ki je dvojezična, slovensko - italijanska, izdal pa mu jo je Circolo cul-turaJe G. Salvamiini v Gorici. Naslov je preprost — Poe-sie (PesmiJ, obsega pa vsega 12 pesimi, deloma novih, deloma že objavljenih v revijah. (Poroč. v Mladiki '75, 78).
Leta 1982 je prišel pri mariborski založbi Obzorja do svoje druge pesniške zbirke z naslovom Moja pot do tebe. Tukaj je 40 pesmi in prvič obširneje predstavljajo tega izvirnega tržaškega pesnika, ki hodi popolnoma svoja pota me samo v zamejskem pesništvu, ampak v vsem slovenskem svetu.
Zbirka je sestavljena iz dveh delov, ki sta po obsegu skoraj enako obsežna. V prvem ciklu Jaz je 16 dolgih pesmi, v 'drugem Moja pot do tebe pa 24 kratkih.
Cikel Jaz je zapet iz predilnice v Podgori pri Gorici, iz lastnega izkustva prediilmiškega delavca, kjer je bil samo številka:
»kartonček zaškrta v reži ure: on postane zdaj številka 217 za kapoja — na delovnem razporedu v igračah svojih otrok med dolgovi v trgovini z jestvinami DVESTO SEDEMNAJST«
Brezdušna številka sredi prediiniškega prahu, ki ovija vse, prodira v človekovo notranjost, mu razjeda drobovje in prinaša bolezni. »Kosmato zlati žarek je umoril metulja«, ki se je spremenil v netopirja. Razpršilec res odnaša »kosmiče bombaža in ksiloma«, .razvetril je tudi njega tako temeljito, da mu je »namesto jetike navrgel plevritis«. Toida valjarji se neusmiljeno vrtijo in vsak dan je nekaj manj delavcev:
»nekomu je stržen prahu začepil prebavila nekomu srčni izcedek še komaj kaplja v jetra nekdo je moral med statvami dvigniti izkrvavelo
žensko v naročje
ta in oni in vsi drugi
zabodeno gledajo
V	VEDOMCE JEKLENIH ZOB«
Njihova malodušnost sega v globino kloake. Iz srca so ti postrgali gesla iin jih ¡napisali na stranišču, jutri boš tukaj »razbral svojo PRIHODNOST«. Pretresljiva je Jutranja molitev tkalke, ki ne prosi za srečo ali gmotne dobrine, ampak samo, da bi bili sukanec pravšnji, da bi ji ves prah sedel samo na ruto 'na glavi, da bi biil vodja »Bog ne človek« in jo spusti'! ¡domov, domov. Brezosebnemu sosedu bo dal vina, da postane »janjček, revolucionar ali talec svojega obupa«.
Med splošno malodušnostjo okličejo štrajk, sindikalisti jih pitajo z BOMO -programom im s pozivom, »prispevek nam ¡podvojite«. Ljudje sio tako utrujeni., maloduš-ni, brezbrižni, da jih ne gane nobena stvar, radi bi ibiJi »zrno v 'S.ipu . .. drobno zrno skrilavca .. . sekunda večnosti«, ker se zrna vsaj kotalijo, se orosijo, sekunde ¡neslišno utripljejo.
V	drugem delu teh tovarniških ¡pesmi opeva vse štiri letne čase, ki pa so v tovarni vsi 'enaki. Pozimi je sanjal o belem oblaku, ki pa so ga izpušni plim! vsak dan bolj počrnili, dokler ni omahnili »kot cunjasta jetika«. V naravi je poletje, v tovarni vrata v pekel, sonce ne more prodreti v vlažne prostore, v črevesju se oglaša čiir. V jeseni si v tovarni »sam kot suho drevo / kot razsoljen kip«.
V	teh pesmih je Pregare pretresljiv 'in prepričljiv. Tovarniško okolje je ¡tako, da je delavke in delavce duševno ubilto, zmehaniziralo, delajo brez veselja, brez upanja v ¡izboljšanje, med sindikalnim zborovanjem dremljejo, da si odpočijejo. Tudi zunaj tovarne je vse sivo iin zaprašeno, povsod eno samo umiranje, počasno, a ¡neizbežno. Iz te tragike ni izhoda, jekleni stroji se neusmiljeno vrtijo in zahtevajo postrežbe, vse brezobzirno hiti, vse se spreminja v gole številke.
Slovenski metropolit...
V tej hiši izhaja že ves čas emigracije tednik Svobodna Slovenija, v založbi katerega je izhajal skozi dolga leta Zbcnnik-koledar. Še druge publikacije ¡¡mamo: revije Vestnik, Tabor in Smer pa Katoliške misijone in Mladinsko vez. Ostale organizacije, ki imajo svoj sedež v Slovenski hiši, so: Zveza slovenskih mater im žena, ki s svojimi članicami opravlja važno socialno in kulturno delo v skupnosti. Mladino povezujeta SDO (Slovenska dekliška organizacija) in SFZ (Slovenska fantovska zveza) s svojimi oddelki po krajevnih središčih. Za oskrbo pomoči potrebnih rojakov skrbi Vincencijeva konferenca. Počitniški dom dr. Rudolfa Han-želiča nudi našim ljudem oddih v Cordobskih gorah; skup-
no z Zedinjeno Slovenijo organizira vsako leto počitniško kolonijo za otroke. Za ostarele in prizadete rojake imamo dva domova: Zavetišče dr. Gregorija Rožmana v San Ju-stu, zgrajeno na pobudo bivših borcev; slovenski 'lazaristi v Lanusu pa so zgradili Dom sv. Vincencija.
Predstavniki omenjenim domov, šolskih tečajev, tednikov, revij ter ostalih naših organizacij smo prisotni danes z namenom, da Vas, gospod nadškof, pozdravimo v svoji sredi.
Naj bo Vaš obisk, prezvišeni, počelo edinosti iin vez ljubezni med vsem slovenskim božjim ljudstvom kjerkoli v svetu, v domovini, zamejstvu in izseljenstvu. Naj nas utrdi v zvestobi Bogu in narodu.
Želimo, da bi se pri nas v Argentini dobro počutili. Prosimo Boga, da blagoslovi Vaše bivanje med nami«.
V drugem delu — Moja pot do tebe — opeva v 24 pesmih brez naslovov svojo težko pot ljubezni do nje. Ko gre k njej, se mu zdi, da »kot jekleno dleto grizem železobeton« in opazuje po seboj topole v Somraku, pešca-palčka 'in otroke-pike na kotalkah. Kaj ga je pognalo na to pot? Človekov bes, zbeganost, vsekakor nekaj razkrajajočega. Toda tanek otroški pisk mu priča, da nekdo živi. Brisati mora včeraj, toda hoja v jutri je »trudno tavanje«. V njeni lepo opremljeni sobi je »ugaslo poleno kamineta ... / v tvojem samovšečnem naročju«. Nanj je hladno pripeta kot vagon k vagonu, tirnici pa sta »vzporedni in dotrajani«. Skupaj sta, vendar kot »razočarani rozeti / na njih ije prah prekril med«. Njegova ljubezen je kot »krater ponižnega vulkana«. V njenih očeh je kačji blisk. Ko ga je prevzela ljubezen, so ga »že čakale vislice svobode / in svilena zanka pogube«. Oglasil se 'je »mraz vesti«, njene oči so »blodnjak in smetnjak ljubezni«, obvisel je »v brezzračju ko pajac«, poražen je, ne obstaja več, v srčiki zemlje bo pogorel.
iskanje ljubezni ni torej več kot nekoč, ko je bežen nasmeh, skriven pogled, rahel stisk roke povedal in zagotavljal vse, ko je bila ljubezen lepa, močna in zvesta. V današnjem svetu je tudi ljubezen izgubila svojo vrednost, svoj končni namen, spremenila se je v erotiko, v
tržno blago. Ko gre k njej, ni skrivnostnega pričakovanja, njegovi koraki so težki, naveličani, gre, ker je tako navajen, v -njeni opremljeni isoibi ga čaka razočaranje, malodušnost in kesanje. Vsa pot do -nje je eno samo drsenje navzdol, z izgubljanjem vere vanjo i-n vase, s črnim pesimizmom. To stanje je pesnik prepričljivo prikazal.
Tako je cela Pr-egarčeva zbirka siva in mračna: če tovarna ubija človeka i.n ga nobena organizacija ne more rešiti tega kosmatega prahu, mu tudi- ljubezen ne prinaša odrešenja. Tudi erotika ne vleče, saj sta njuni »goli telesi v mumij-ski preperelosti«.
Pesniški jezik je realistično preprost In neposreden Pregare je opustil vse izrabljene -primere lin ustvaril vrsto svojih, kot so ¡npr.: »kosmato zlati žarek, v predal pozabljenja, vedo-m-ci jeklenih zob, BOMO-program, transakcija misli iz sindikalnih možganov, koralna sekunda večnosti, trhlo ždemje, rdeči sadeži sindikalne jeseni, dir kotalk, -zadlrčnost gospodarja sveta, ¡piščalke odrešenja« in drugo.
Pesmi so svobodne, to je brez pik in vejic in velikih črk, ¡pozna le vprašaj in dvopičje, drugi del je tudi brez kitic. Tri pesmi so vzete iz prve zbirke: Prijatelja, Jutranja molitev tkalke iin Sindikalno zborovanje.
Irena Žerjal: Gladež
Tržaška pesnica Irena Žerjal je prišla 1982 do pete pesniške zbirke (o prejšnjih glej Mladiko 1978, 19). Izdalo jo je Založništvo tržaškega tiska pod naslovom Gladež. V petih ciklih je zbrala 42 pesmi, v katerih je več občutja in lepih podob kot otipljive vsebine ali izpovedi.
V	prvem ciklu ■— Šahovnice — poje v lahkotnem ritmu o življenju, ki da je stara šahovska igra, toda igramo jo površno, delamo napake, pesnica ima »svoje hudo, za sabo in pred sabo«. Črni kralj in bela kraljica se od daleč ljubita, ne moreta pa se približati drug drugemu, ker sta si nasprotnika: »In ta strašna igra, / večna, / terja mnogo življenj, / terja mnogo trpljenja.« Elektronika nadomešča preprosto igro, rdeči atom grozi, po šahovnici se sprehaja hudiček.
Pesmi tega oddelka so lahkotne, podobe druga ob drugi, sveže in izvirne, vse pa ustvarjajo tragiko sodobnega življenja, ki je težko, zapleteno, zmehanizirano, odvisno od predsodkov, saj se črni kralj in bela kraljica ne smeta ljubiti, ker ju loči barva, morda narodnost ali drugačen družbeni red.
Reji zajemajo pesmi o tukajšnji zemlji, ki ob trgatvi vsa »vinsko zadiši«. Rdeči rej na Krasu se redči in Kras bo vedno votel. Nekdo je pokončal najlepši travnik, zato bo »kmalu konec tega lepega sveta«. En rej »rase za Bubniča«.
V	pesmih so očitni namigi na uničevanje slovenske zemlje, problem, ki spremlja Žerjalovo od njene prve zbirke Goreče oljke (1969). Če je bila tam bolečina odprta, beseda glasna, je tukaj umirjena, a zato nič manj trpka.
Jedro zbirke predstavlja cikel Gladež (21 pesmi), ki ima ime po trnatem plevelu z rožnatimi cvetovi. Tu so
najrazličnejše pesmi, ki pa jim je nemogoče določiti vsebino ,ker so sestavljene iz vrste podob. »Bitje tega sveta« se rodi iz ljubezni ali brez nje. Nekdanje življenje je bilo preprosto in naravno, »svet se oddavna vrti, ti pa se stoje spogleduješ z dolgočasom«. Gladež so pobrale »roke dobre svetnice / vesele in brhke / pesniško večne«. »Gospod je klical v Sredozemlje«, klic smo slišali vsi, odzvali so se tujci, »a nas so / drugi tujci seštevali«. »Ne zaustavljajte se ob drevesu, če ga ne ljubite!« Tako dolgo si sam, »ne rešiš se več teh plasti«. Pesnica žaluje za pobeglo zvezdo, ki ji je v prejšnji zbirki pomenila poezijo (Pobegla zvezda, 1977). Ko prenaša stari smeh iz Ljubljane v Trst, se zaveda, »koliko skrbi v ljudeh, / ki hodijo mimo«. Njen obraz je drugačen kot prej, »žalosten za tisoč noči«. Evridika je šla pred Orfejem, se ob njegovih sladkih besedah ozrla in morala spet v pekel, odslej je žalostna. Izdala je ljubimca, zdaj je »brez duše in prazna«. Živi v mestu, ki je »stolp in nakit ostarelih ljudi«. Mrači se ji v srcu, »mar boš stopila v jezuitski red«. Dolga stoletja obožujemo zlato, »odslej bomo oboževali zrak, / ki -nima napak«. Sanjavec hodi po svetu in ničesar ne vidi, rekla mu je, da »nobena duša ni tako zvesta, / da bi te ljubila sama«. Ob odhodu ji je rekel, naj ne pestuje spominov, »saj še kje čaka drugo te gorje«. Zelo bo še trpela, »da bi dušo si otela«. Reka teče »in ne preteče / mojih čudnih dni«.
Tukaj je 21 podob iz življenja, več osebnih -izpovedi, težko oprijemljivih, močno hermetičnih, trpkih in otožnih, ker je sama, brez opore in brez upanja v spremembo ali izboljšanje. Včasih se posmehne sama sebi, drugič se osebno izpoveduje, potem odgovarja fantu ali ji govori on.
V	ciklu Razstava na otočkih je pet močno impresionističnih podob od zemlje, ki je njemu vse, njej daljna, do bolgarskih zelenih hribčkov, avstralskih kengurujskih urokov in kitajske dekliške bale.
V	zadnjem ciklu Malajda (ime po tajnem dijaškem listu Malajda iz leta 1939) poje o pepel ki, ki grebe po pepelu in misli na nekdanje čase, »svoboda mila v očeh ji zrase, / nagelj nasmiha se ji«. V pesmi Malajda toži, da potomci komaj še vedo za nekdanje čase, ko je izhajala v sivih časih Malajda. Zadnja pesem je Medica, pijača iz vseh sadov, lahkotna, igriva in pevna.
Gladež Irene Žerjal je mnogovrstna zbirka, izpoved človeka, ki občuti sodobne težave življenja, ki so še večje v zamejstvu, kjer ti odtujujejo zemljo izpod nog, kjer si sam in brez opore. Pesnica občuti to osamelost še bolj, ker je ženska, zaman hrepeni po ljubezni, ker je on sa-
njač, cinik, preveč različen od nje. Prazna je »nemirnica«, kakor se označujie, misel na preteklost ji vzbuja melanholijo, saj ni več tistega idealizma, ki je preveval mladino pred zadnjo vojno.
V primerjavi s prejšnjo zbirko Pobegla zvezda, ki je izšla pred petiim leti, je šla bolj v hermetičnost, v nekako moderno slikarstvo, kjer so najvažnejše barve, ki le približno predstavljajo predmet. Pesniška oblika je svobodna, prosta, včasih brez potrebe brez ločil, izbran pa je jezik. Pesnica je skrbno ustvarila nekaj izvirnih primer, npr.: »novi prodajalec prodaja bleskavost; krona baja strah; maki kri zasanjajo v lepoto; širno morje v šir krči smrt za nas (ponavljanje trdega »r«); ti se stoje spogleduješ z dolgočasom; obraz je žalosten za tri tisoč noči; ne bom stala kot kažipot svojim nesrečam; avstralska potica iz Urana« idr.
KNJIGE
IZVESTfE SREDNJIH ŠOL NA TRŽAŠKEM
Z letnico 1982 je pred kratkim izšlo Izvestje srednjih šol s slovenskim učnim jezikom na Tržaškem za šolsko leto 1980-81. Izdala so ga ravnateljstva slovenskih srednjih šol, uredil prof. Robert Petaros,
Najprej so objavljene kratke, a pomembne Pregljeve misli o materini besedi. Martin Jevnikar je prispeval sestavek o tržaškem pisatelju in kulturnem delavcu Ferdu Kleinmayru, ki se je rodil v Kopru 1881 in umrl v Trstu leta 1944. Avtor meni, da Kleinmayro-vo delo še ni bilo ocenjeno, kakor bi zaslužilo.
Sledi osrednji del publikacije, to so podatki višjih in nižjih srednjih šol. Najprej so objavljeni podatki profesorskih zborov in neučnega osebja, nato pa seznami učencev po posameznih razredih. Objavljeni so tudi naslovi slovenskih nalog pri zrelostnih, usposob-Ijenostnih, kvalifikacijskih in zaključnih izpitih ter kronika dopolnilnih šolskih dejavnosti, popestrena tu pa tam s kako fotografijo. Po teh pregledih po posameznih šolah je objavljena razpredelnica s statističnim pregledom ob koncu šolskega leta 1980-81, iz katere izhaja, da je bilo v tem šolskem letu skupno število vpisanih na nižjih in višjih srednjih šolah na Tržaškem 1623 dijakov, prisotnih ob koncu šolskega leta pa 1588.
Urednik Izvestja se v kratkem zapisu zavzema za to, da bi začelo izhajati osrednje dijaško glasilo, v katerem bi lahko sodelovali dijaki vseh srednjih šol, ki bi ga tudi po svojih željah in potrebah urejali. Na zadnjih straneh prinaša še podatke o publikacijah profesorjev in novih šolskih knjigah. Prvih je sedem, drugih pa devet. Izvestje se končuje s splošno kroniko ter s seznamom prevodov slovenskih leposlovnih del v italijanščino. Seznam pa je le dodatek k Izvestju iz leta 1980.
Izvestje je brez dvoma zelo pomembna ... k "istna publikacija, saj dovolj nazorno kaže na stanje slovenskih šol na Tržaškem. Uredništvo sporoča, da je skušalo nov zvezek Izvestij čim bolj poenotiti, a kljub temu ni publikacija dosegla še tiste skladnosti, ki bi jo morala imeti. Pa tudi zamudo v izhajanju bo mogoče zmanjšati, ko bo uredništvo pravočasno in redno prejemalo podatke posameznih šol. Takšne želje seveda imamo tudi mi. Dodali pa bi še eno: ali ne bi bilo mogoče izdati skupno Izvestje za vse slovenske šole, se pravi tudi za osnovne in šole na Goriškem?
M. B.
Revija Združenja za slovenistične študije v ZDA Slovane Studies se z letnikom 1982 predstavlja v prikupni tiskani obliki. V Trst je pred kratkim dospela prva lanska številka (revija izhaja dvakrat letno) na 80 straneh. U-
rednik je še naprej prof. Henry Cooper z univerze Indiana, naročila pa sprejema ta j n i k-b I a g a j n i k omenjenega združenja, prof. Toussaint Hočevar (Department of Economics, University of New Orleans, New Orleans, LA 70148, ZDA).
Revija med drugim opozarja na nekatere novejše publikacije svojih sodelavcev (Cooperjeva študija o Prešernu, Lenčkova Struktura in zgodovina slovenskega jezika, zbornik v čast Jerneju Kopitarju ob 200-letnici rojstva), kot tudi na strokovna zasedanja, pri katerih sodeluje Združenje (oktobra lani je Society for Slovene Studies sodelovala z bistvenimi prispevki pri treh odsekih vsedržavnega zasedanja Ameriške družbe za napredek slovanskih študij v Washingtonu, med drugim z vrsto predavanj o Slovencih v Furla-niji-Julijski krajini).
V prvem delu tega zvezka so razprave Radmile Gorup, Anteja Kadiča, Roberta Minnicha in Daneta Zajca, sledijo ocene Rada Lenčka, Rudolpha Fla-nika, Josepha Conrada, Bogdana Novaka in Jožeta Paternosta. Novakova ocena zadeva študijo Nadje Maganje iz Trsta o samostojnih slovenskih političnih skupinah v Trstu v obdobju 1945-49.
Na koncu so sintetični, a zelo koristni pregledi novih publikacij o slovenskih vprašanjih na področju jezika in jezikoslovja (Rado Lenček), književnosti in kritike (Marija Mitrovič in Henry Cooper), zgodovine (Bogdan Novak) in gospodarstva (Toussaint Hočevar).
RAZSTAVE
SLIKAR ANTON MIHELIČ V PETERLINOVI DVORANI
V soboto, 5. februarja, je bila slovesna otvoritev antološke razstave del pokojnega slikarja Antona Miheliča. Ob odprtju razstave, ki jo je v Peterlinovi dvorani pripravil Edi Žerjal, je spregovoril dr. Zorko Harej. Občinstvu je prikazal Miheličev človeški lik, njegovo življenjsko pot in predanost umetnosti: v prvi vrsti slikarstvu, nato pa tudi — in to je manj znano — glasbi. Razstava je pomemben kulturni dogodek, saj hoče opozoriti na umetnika, ki svoji nadarjenosti navkljub in številnim priznanjem na tujem, ni doživel med Slovenci pravilnega vrednotenja. Mogoče bo ravno ta razstava koga spodbudila, da se bo lotil Miheličeve res izredno bogate zapuščine in jo strokovno predstavil.
Prvi korak je storil Edi Žerjal, ki se je obrnil na štirinajst zasebnikov in zbral kakih trideset slik iz raznih obdobij Miheličevega ustvarjanja, s tem pa omogočil kar izčrpen vpogled v njegovo umetniško delavnico.
Anton Mihelič je mogoče med zadnjimi slikarji bohemi, ki so živeli samo za umetnost in od umetnosti. Rodil se je v Škofji Loki, študiral najprej v Ljubljani na slikarski akademiji, nato v Pragi, Florenci in Rimu. Nato ga srečamo v vseh pomembnih evropskih umetniških središčih, kjer je veliko razstavljal in žel uspehe in priznanja.
Mihelič je veliko slikal, vsako priliko je izkoristil, da je na platnu zabeležil lep kraj, navadnim očem zastrt kotiček in njegovo lepoto.
Pred nami so slike z razstave kakor likovni dnevnik nemirnega popotnika, ki zna stvari ne samo odkrivati, ampak jih tudi posredovati drugim. In tako je razstava namišljen sprehod po Miheličevem svetu, po svetu njegovih iskanj in razpoloženj. Kras. Kraška vas z zvonikom, ki se boči proti nebu, kraška hiša, pred njo vodnjak, ženska, ki v njem zajema vodo, kmetica s poverkom.
Popotnik je, ki hodi po naših krajih in kateremu poje srce: »Hiše so hišice, okna so okenca...«.
Popotnik, ki se zazre proti morju: modro, zeleno, temnozeleno, mirno, da mu vidiš do dna, razburkano, kot bi se zaganjalo proti čerem.
In potem ga prevzame gorski svet: deroč potok z belim prodom, mirno-ti-
ho jezero, tako globoko zeleno, da te že pogled nanj zmrazi. Zasneženi vrhovi in smreke. Pravljičnost Sv. Višarij!
Snežni meteži, ko se igrivo prepletajo in spajajo belo, modro in sivo. In jesen: kako drzno jo je upodobil v živih, kontrastnih barvah z oranžnim soncem, rumenimi drevesi in pločevinastim nebom.
Potem pa čar Benetk, ki ga podaja v črnobeli tehniki. Neusahljiv vir lepote večne, a nanovo odkrite Benetke z gondolami in ljudmi, kot bi hoteli oživeti. Plešoča silhueta Benečanke, ki stopa po mostiču. Dalje: pastelne hiše Latinske četrti v Parizu in množica pisanih ljudi pred katedralo Notre-Dame.
Obiskovalec razstave stopa med slikami in ob pogledu nanje skoraj izgublja smisel za prostor in čas. Sredi jesenske tihote smo, sredi kraške miline, potem pa zaslišimo pljuskanje vode ob gondole, prerivamo se sredi vrvenja v Parizu. Privoščili smo si sprehod po umetnikovem svetu, ki je zdaj tudi delček naš, kot hoče biti naša tudi vsa lepota, ki jo je znala spretna roka pričarati pred nas.
FRANCO VECCHIET V CAPPELLI UNDERGROUND
Četrtek, 10. februarja 1983. Otvoritev Vecchietove razstave v dvorani Cappelle Underground. Nepazljivi bralec oglasa, ki je najavljal razstavo in ima v mislih le to, da gre za Vecchie-tovo razstavo, se na vratih ustavi in ga zajame občutek, da se je zmotil. Mogoče ni tu, mogoče ni danes, si misli. Pred njim so namreč raznobarvni leseni izdelki: na tleh, pritrjeni na steno, viseči s stropa. Na pomoč mu pride tipkan list, ki obiskovalca uvaja v prostor in mu pojasnjuje, za kaj pravzaprav gre.
Vecchiet je hotel predstaviti igralno sobo z raznimi igrami ali zabavami, tako jih namreč sam imenuje. Hotel je poustvariti igralno sobo, razpeto med njegovimi spomini na otroštvo in sanjami. Vodilo ga je veselje do gradnje in odkrivanja možnih kombinacij. Igra kot sprostitev. Igra kot beg pred stvarnostjo, kjer je vse uzakonjeno in formalno. Igra kot iskanje pristnosti. Igra kot vračanje k primarnemu. Sam pravi v pojasnilu — začeti znova, začeti daleč pred današnjostjo —. Preprosta igra, ki je vzklila iz želje po zabavi, ali kaj več? Vecchiet se ni zadovoljil s
prvim. Z besedo, predvsem pa s prikazanimi predmeti je stopil za korak v filozofijo. Med predmeti, ki jih je izdelal iz lesa in pobarval z živimi barvami, nas vse spominja na dva elementa: črko A in številko ena. Tadva sta zanj »tovariša«, kot ju ironično o-značuje. Prozorna simbola vsakega začetka. Živimo po že ustaljenih načelih in hodimo v smer že znanih načrtov. Na tej poti se prilagajamo novemu, za katero pa bi hoteli, da je večno enako. Vecchiet nas hoče opozoriti, da je v vsakem trenutku mnogo možnosti, ki jih lahko uresničujemo samo takrat, ko smo prožni. Igra raste iz umetnikovih izkušenj, goji njegovo občutljivost In sprošča njegov nemir. Na koncu pa lahko izzveni v moralno navodilo.
Že izbira snovi ■— lesa — hoče biti simbolna, saj gre za preprost, naraven material. Predmeti so najrazličnejši: na tleh se vijejo nekakšne ploščice, ena za drugo, kot bi šlo za kačo. S stropa visi gugalnica, zgrajena iz navadnih palic, taka, kot bi si jo postavil deček na travniku, uporabljajoč to, kar mu nudi narava sama. Nekatere predmete najdemo pritrjene na steno. Hodimo mimo njih in iščemo skritih pomenov, na katere namiguje oblika črke A in številke Ena. Otrok, ki se je bogve kako znašel na otvoritvi, nam je spreten vodič. Vse pretipa in premika ter s tem spreminja predmete v njihovi legi in obliki. Verjetno je ta ludistični odnos do razstave najpravil-nejši.
Brez dvoma je s temi deli Vecchiet uporabil nenavadno umetniško govorico. Od grafike se je za kratek čas preusmeril v to vrsto oblikovanja in spoznal, da mu v tem trenutku ustreza. Če se ob tem spomnimo na novoletne voščilnice, ki jih je letos ilustriral in dopolnil z verzi mladih zamejskih pesnikov, nam postane jasno, da se je odločil za iskanje novih izraznih sredstev in za poseganje na področja, ki niso klasično povezana z umetnostjo. Pričakovati je, da bo v tej smeri nadaljeval in jo obogatil z izvirnimi zamislimi.
In za konec še anekdota. Ko je enega izmed svojih izdelkov razstavljal v Vidmu, so otroci planili po njem in ga po nekoliko živahnem igranju uničili. Dokaz, da moremo njegove igre ali zabave doživljati večplastno: kot predmet ludizma ali kot izziv, da pojmujemo igro v vsej njeni razsežnosti.
Magda Jevnikar

Agencija sa pomirjenje živcev
Pepo iz Križa piše Armandu Cossutti
Dragi Armando,
smrt fašizmu!
Nimaš pojma, kolikokrat sem ti že mislil pisati, odkar sem zvedel veliko novico: da si ti, neustrašen borec proti Berlinguerjevemu oportunizmu, po starših Križan.
Križan ti, Križan jaz: jaz Pepo, ti Armando: se ne bi midva pomenila kot možaka o tem, kako spet porihtati to našo razmajano Partijo. Saj je kot voz, ki je zgubil eno kolo, da drsa z osjo po tleh in škalir visi pijano na eno stran.
Viš, dragi Armando, pa je prišel ta kongres PCI v Milanu, ki mi je porinil pero v roke. Moram reči, da ga bolj jemljem v roke kot vile, da bi prebodel ves revizionizem, trockizem, titoizem, babicizem itd.
Da grem k stvari. Čuj moj predlog. Berlinguerjevi privrženci so nedavno naredili nekakšen misijon komunistov vzhodnega Krasa. Ne bi midva naredila nekaj podobnega za zahodni Kras? Veš, da so na letošnjem openskem pustu največ nagrad odnesli zahodni Kraševci?
Programa ne bi bilo težko sestaviti.
Kaj se ti zdi tale idejni osnutek programa?
1.	Zjutraj budnica kakšne trboveljske godbe: za kakšno procesijo ne bi šla, a k nam bi prišla, čeprav smo za drugačen komunizem. A komunizem je komunizem, ne?
2.	Ob enajstih za tiste, ki niso še razčistili z religijo, maša sandinističnega duhovnika iz Nikarague.
3.	Govor tovariša iz Albanije na temo: enverhodžev-sko proizvajanje žarnic.
4.	Kosilo iz kotla: polenta z ribjim brodetom, čeprav bi jaz rajši dal v kotel kakšno kračo Slovenske skupnosti in jetra Katoliškega glasa.
5.	Popoldne nastop folklorne skupine s sekirami iz Kambodže.
6.	Tekma v vrečah predstavnikov ljudske milice generala Jaruzelskega iz Poljske.
7.	Predavanje strokovnjaka KGB na temo: Zakaj je razrednemu sovražniku uspelo preprečiti sanacijo poljskega ozračja, ki ga je tovariš Jurij Andropov planiral z odstranitvijo sovražnikov ljudstva Karla VVojtile in Lecha VValeše.
8.	Kres z množičnim plesom v vrečah.
9.	Slavnost bi se zaključila s pozdravno brzojavko mučencu belega terorja, bolgarskemu tovarišu Sergeju An-tonovu, v demokrščanski zapor v Rim. (Jaz bi brzojavko formuliral takole: Napredna kri ne fali! Korajžno! Pa drugič, a brez Turkov!)
Z dvignjenima obema pestema — Pepo
Od obrtniških izkušenj v trgovinsko dejavnost
Anton Koršič
■	Serijsko pohištvo
■	Pohištvo po meri H Preureditve
Prodajalna:
TRST, Ulica S. Cilino 38 - Telefon 54390
Dom in delavnica:
Ulica Damiano Chiesa, 91 - Telefon 571326
POSEBNI POPUSTI! OBIŠČITE NAS!
Počitniški dom Pri sestrah
vas vabi na Belopeška jezera Naslov:
33010 Bela Peč - Fusine V. R. via Laghi 1 Telefon 0428/61027 - 059/695791
USTNICA UPRAVE
V prejšnji številki smo začeli objavljati seznam letošnjih prijateljev MLADIKE, tistih bralcev, ki so za svojo naročnino določili vsoto, višjo od 10.000 Lir. Danes ga nadaljujemo: PODPORNIKI MLADiKE
—	Marijan Slokar, Trst, 20.000
—	Marija Bratina, Gorica, 15.000
—	Grazia Gherdol, Trst, 28.000
—	Majda Cergol, Trst, 20.000
—	Milena Andree, Trst, 20.000
—	Valerija Radinja, Gorica, 15.000
—	Ana Tomšič Tul, Mačkolje, 15.000
—	N. N., Trst, 20.000
V vsako »okence« vpiši po dve črki ne glede, če sestavljata zlog ali ne.
VODORAVNO: 1. tek čez drn in strn, 3. pleme, pasma, 5. prebivalka slovenske pokrajine, 7. bombažna tkanina za perilo, 9. mestece v južni Argentini, slovenska gorska postojanka,
11.	samozatajevanje, 14. vasica pri Opčinah, pogoltniti jo je hotel nastajajoči raziskovalni center, 15. zdržnost mesnih jedi, 16. industrijsko mesto v Lombardiji, 18. moč, sila, 20. ...dela mojstra, 21. okrogla posoda, 23. angleški pisatelj (sentimentalni roman, 1713-1768], 25. desetinka, 27. vodi jo Enver Hodža, 29. dopoldanska prireditev, 32. francoski skladatelj (1813-1892).
NAVPIČNO: polotok v Črnem morju, 2. osornost, prezir, 3. vas planiških skakalnic, 4. zimsko prevozno sredstvo,
—	Justa Terčon, Mavhinje, 20.000
—	Anton Bak, Trst, 15.000
—	Milan Sosič, Opčine, 20.000
—	Igor Franko, Gorica, 30.000
—	Irena Vrtovec, Gorica, 20.000
—	Darko Durčik, Rupa, 20.000
—	Vilma Kobal, Trst, 20.000
—	Ana Hutter, Globasnica, 17.900
—	Ana Eerluga Jerič, Trst, 12.000
—	Franc Bonča, Anglija, 15 funtov
—	Lojze Burjes, ZDA, 30 US dol.
—	Milan Martinčič, Kanada, 55 Can. dol. Podpornikom MLADIKE se iskreno zahvaljujemo!
5. cerkveni voditelj v državi, 6. meteorit, ki ga časte muslimani, 7. so podložne večinam, 8. voditelj narodnih socialistov, 10. prebivalec morja, 12. veda o sestavi, razkrajanju in spajanju prvin, 13. junakinja Sketove povesti,
15.	stenska slika, 17. obnova pogodbe, 19. del skeleta, 20. uničevalec, 22. kraj dokončne rimske zmage nad Hanibalom, 24. podžiganje, netenje upora, 25. domače moško ime, 26. udomačen južnoameriški prežvekovalec, 28. nevestina oprava, 30. madžarsko-jugoslovan-ska reka, 31. domače žensko ime.
KRIŽANKA 1: rešitev: Vodoravno: 1. Strici, 6 ,PM, 8. Kras, 9. Sila, 11. asi,
12.	stran, 13. VT, 14. strah, 15. Piran, 17. koren, 18. ZT, 19. vrzel, 20. Eva,
21.	Oman, 22. Aden, 23. La, 24. Ankara.
DAROVI ZA TISKOVNI SKLAD — po 2.000 Lir:
Angela Krebelj Živic iz Sesljana, Marija Prukar iz Trsta, Jožefa Sussi z Opčin, Josipina Hervat od Hervatov, Mario Kralj iz Nabrežine, Emil Cencič iz Tar-bija, Luigi Michieletto iz Trevignana, Marko Brajnik iz Gorice, Zlatka Lokatos iz Trebč, Albert Štrajn iz Trsta.
Slovenska prosveta in Zveza slovenske katoliške prosvete
razpisuj eta
[X. tekmovanje zamejskih amaterskih odrov
MLADI ODER
Tekmovanja se lahko udeležijo amaterski odri, ki delujejo v naši deželi.
Tekmovanje traja do konca leta 1983. Izid bo javno razglašen ob slovenskem kulturnem prazniku februarja prihodnjega leta.
Skupine, ki se nameravajo udeležiti tekmovanja, morajo javiti svojo udeležbo enemu od obeh prirediteljev.
Predstave prijavljenih amaterskih odrov bo ocenjevala komisija, ki jo sestavljajo gledališki izvedenci in po en predstavnik vsake organizacije.
Mnenje komisije je dokončno in nepreklicno.
Za vsa podrobnejša pojasnila in prijave se je treba javiti na naslov SLOVENSKA PROSVETA, Trst, ulica Donizetti 3, tel. 768-189 ali pa ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE, Gorica, viale XX Setiembre 85.
—■ Drugi darovi:
Francka Horvat iz Argentine 3 US dol., France Gorše iz Sveč 3 US dol., Darko Cerkvenik iz Trsta 20.000 Lir, Marta Požar iz Trsta 15.000, Zorko Gorjan iz Mačkolj 10.000, Ciril Turk iz Stuttgarta 3.000, H. P. 50.000, Marica Terčon iz Slivnega 4.000, družina C. z Opčin 52.000, Karel Vojska iz Švice 13.000, Frančiška Košuta iz Sv. Križa 5.000 Lir. — Dar v spomin:
Ob 5. obletnici smrti Bože Pirc darujejo 50.000 Lir za Mladiko: Marija, Rozeta, Dorica, Matejka in Helena.
Vsem se prisrčno zahvaljujemo!
CENA 1000.- LIP!