GLASILO SLOVENSKE KOROŠKE ŽfuUjanthi ima vsako nedeljo od 20. do 20.20 ure oddajo za zamejske Slovence. C----------------------------->y rad*o o o LETNIK V DUNAJ, V SOBOTO, 11. II. 1950 ŠTEV. 11 (284) Le socialistična ureditev jamči pravično rešitev narodnega vprašanja Z II. kongresal-jiidske prosvete Slovenile v Ljubljani Na kongresu Ljudske prosvete Slovenije je govoril tudi Vlaj Ludvik iz Dolnje Lendave v imenu madžarskih manjšinskih društev v Jugoslaviji, ki je prikazal velik napredek kulturnega življenja madžarske manjšine v novi socialistični Jugoslaviji. Po osvoboditvi so se posebno razvile igralske skupine. Ker naprednejših del v madžarščini niso imeli, prevajajo dramska dela jugoslovanskih pisateljev, krajše enodejanke v madžarščini pa pišejo madžarski književniki, ki živijo v Jugoslaviji. Kulturnoprosvetno .delo madžarske manjšine v Jugoslaviji postaja vedno bolj načrtno, živahno. Jugoslovanski kulturni delavci so madžarski manjšini vedno v pomoč. Madžarska manjšina uživa popolno enakopravnost, o čemer pričajo madžarske šole, ki jih je v okraju 11, in ena gimnazija, nadalje knjige in časopisi v madžarskem jeziku. Ob koncu je dejal zastopnik madžarske manjšine: Drugod zatiranje narodnih manjšin, v Jugoslaviji skrajna svoboda. To je najboljši odgovor vsem obrekovalcem Titove Jugoslavije! Govoril je tudi zastopnik italijanske manjšine v Jugoslaviji, ki je prav tako poročal o življenju in delu Italijanov, ki živijo v Jugoslaviji. Poudaril je, da uživa italijanska manjšina v novi socialistični Jugoslaviji res popolno enakoDrav-nost in njeno kulturno delo ljudska oblast bolj pospešuje, kot je bilo to prej v Italiji, posebno pa šc bolj, kot je to delala stara Jugoslavija. Tako pojmujejo klevetniki nove Jugoslavije enakopravnost narodnih manjšin K diskusij' se je oglasil tudi lov. Jože” Koleg Ter v iineRii '8000 porabskih Slovencev želel kongresu mnogo uspehov. Ob tej priložnosti je spregovoril o položaju prt-rabskih Slovencev, o njihovih naporih in žrtvah za dosego svojih narodnih pravic, o njihovem gospodarskem in kulturnem stanju. Kljub velikemu raznarodovanju, predvsem madžarizaciji v času llortyjevega režima in prej, so ohranili porabski Slovenci svojo narodno zavest. Po vojni se je njihov položaj za nekaj časa izboljšal. V času narodnoosvobodilne borbe je dalo Porabje prve aktiviste, ki so širili v Porabju slovenske časopise in knjige ter se odločno borili za takojšnjo uvedbo slovenskih šol. Zaradi tega so bili često preganjani. Jeseni 1945 so osnovali prvo slovensko organizacijo. Do informbi-rojevske resolucije je la organizacija sodelovala s Komunistično partijo Madžarske in ji pomagala, za to pomoč in zvesto delo pa je dobila samo obljube, iskrene pomoči pa Zmaga pekarskih delavcev Protestno in stavkovno gibanje avstrijskega delavstva proti neznosnim življenjskim razmeram se vedno bolj zaostruje. Delavci in nameščenci vseh panog se odločno borijo za svoje pravice, za zvišanje mezd in plač ter za doklado za premostitev najhujših težkoč, ki se vsled dnevnega naraščanja cen življenjskih potrebščin vedno bolj večajo. Tudi avstrijsko delavstvo je sito obljub in lepih besed, noče se več zadovoljiti z drobtinicami, temveč zahteva dejanja, ki mu bodo omogočila človeka vredno življenje zase in za svoje družine. Nešteto je obratov, v katerih so delavci odločno postavili svoje zahteve, in tudi številni so delavci, ki s stavkanjem hočejo doseči svoje pravice. Poleg delavcev drugih panog so zadnji torek sklenili stavko tudi delavci pekarn po vsej Avstriji. Že od oktobra lanskega leta so bila v teku pogajanja za povišanje mezd pekarskim delavcem, toda delodajalci nikakor niso hoteli ugoditi njihovim upravičenim zahtevam, čeprav so sami priznali, da so te zahteve upravičene. Izgovarjali so se, da nimajo na razpolago potrebnih denarnih sredstev ter da bi se s tem, če bi ugodili zahtevam delavcev, povišale cene pekarskim izdelkom. Dolgo so verovali delavci lepim besedam delodajalcev, toda enkrat je bilo konec tudi njihovemu potrpljenju in tako so se v torek odločili za stavko, do katere bi tudi brez dvoma prišlo, če ne bi ministrski svet, ki je na svoji torkovi seji razpravljal tudi o tem' perečem vprašanju, uvidel potrebo in bil prisiljen, ugoditi zahtevam pekarskih delavcev. Komaj 24 ur za tem, ko so se pekarski delavci odločili za stavko, so si priborili tudi že svojo pravico. Ministrski svet je bil ob odločnem zadržanju delavcev prisiljen, ugoditi njihovi zahtevi po zvišanju mezd, ki bo pri moških znašala 13 odstotkov, pri ženskah pa 15 odstotkov tedenske plače, katero morajo izplačati od 19. decembra 1949 naprej. Brez dvoma se imajo pekarski delavci zahvaliti za izbojevano zmago edino le svojemu odločnemu zadržanju, le dejstvu, da so se enotni in združeni odločili za stavko z namenom, priboriti si s skrajnim sindikalnim orožjem popolno zmago. Zmaga pekarskih delavcev v njihovi borbi za boljše življenjske pogoje je brez dvoma velikega pomena za vse protestno in stavkovno gibanje avstrijskega delavstva, ki pa bo v svoji borbi zmagalo samo takrat, če bo enotno in združeno postavilo svoje zahteve, kot so to napravili pekarski delavci. Ponovno so pokazali, da je enotno delavstvo sila, ki je tudi delodajalci ne morejo zlomiti, pa čePrav imajo na svoji strani sedanjo protiljudsko avstrijsko oblast. ni bilo. Po vztrajni' borbi je slovenski manjšini uspelo, da ji je madžarska vlada dovolila ustanovitev (1 slovenskih šol, na katerih so poučevali Slovenci. Madžarski šovinisti pa so vodili ostro borbo proti slovenskim šolam in po resoluciji informbiroja je prišel ta šovinizem še ostreje do izraza. Slovenske gole so bile vse ukinjene in učitelji so morali pobegniti v Jugoslavijo. Prepovedali so tudi slovensko organizacijo, člane okrajnega odboPa te organizacije so večinoma izključili iz KP, ker niso hoteli podpisati resolucije. Slovensko knjižnico, ki je imela po večini leposlovne in poučne knjige* je madžarska policija zaplenila* prav tako so zaplenili slovenske časopise, ki so prej redno prihajali. Meseca junija lanskega leta so v Porabju aretirali nad 30 najbolj zavednih Slovencev, od katerih jih še danes sedi 8 v budimpeštanskih zaporih. Vse te ljudi so zaprli same zato, ker so se borili za svoje narodne pravice. Naša prosveta je napredna borbena prosveta V imenu koroških Slovencev pa se je udeležil diskusije podpredsednik Slovenske prosvetne zveze, tov. Janko Ogris, ki je dejal: Tovariši in tovarišice delegati! Ker so tukaj zbrani zastopniki vsega slovenskega naroda in s tem pred vsem svetom dokumentirajo svojo kulturno skupnost, smatram za potrebno, da tudi v imenu ko i'ušivih Slovencev posedem V diskusijo in vam na kratko slikam naš kulturni položaj. Slišali smo tukaj, kakšno svobodo uživajo v novi Jugoslaviji narodne manjšine in kako se jim od ljudske oblasti nudijo vse možnosti za njihov čina uspešnejši kulturni in gospodarski razvoj. Za nas, ki se že stoletje borimo za najosnovnejše narodne pravice, jo to ponosna ugotovitev, da je le v socialistični ureditvi dana garancija za dokončno rešitev narodnega in manjšinskega vprašanja. Ta ugotovitev pa je za uas tem važnejšega pomena, čimbolj so v svetu in tudi pri nas na Koroškem na delu sile, ki bi rade utajile to dejstvo in onemogočile mirno sožitje med narodi. Mi koroški Slovenci se moramo na žalost tudi še danes boriti za utrditev narodne zavesti proti načrtno privzgojeni hlapčevski miselnosti. Kratko, mi se moramo boriti za enakopravnost na naši domači slovenski zemlji. Da omenim samo nekaj konkretnih primerov te naše horbe! Koroške šole so slej ko prej središča germanizacije, ki na- šo mladino odtujujejo lastnemu narodu; za nag materinski jezik v javnih uradih ni prostora; nagemu zavednemu človeku je v največ primerih zabranjena pot do kruha v javnih službah. Pogoj priti do tega kruha pa je izneverjenje svojemu narodu! Zato pa je prvenstvena naloga i"-o«vr'nege dela r>;< KY> k mu na- rodnoobrambna. To pa je v danih razmerah v bistvu tudi že napredna, borbena prosveta, ki zato nujno odklanja sleherno apolitičnost, ki bi jo gotove plasti za uspavanje nagega človeka rade zanesle v nage prosvetno delo. Hkrati pa se jasno zavedamo nujne potrebe po najtesnejši povezanosti z matičnim narodom! Zato gre nage prosvetno delo za tem, da nagemu človeku približamo danagnjo sloverisko stvarnost. Sredstva za to so nam nove slovenske knjige, oderske predstave in pevski nastopi, ki so manifestacije novega slovenskega življenja, in ne nazadnje nagi obiski pri vas v svobodni domovini. Z veseljem zato pozdravljamo zagotovilo tovariša referenta, da boste ge poglobili te stike z nami in nam nudili ge več podpore v borbi za ohranitev nage slovenske kulture, ki je in more biti le takgna, kakršna se je tako veličastno manifestirala no tem kongresu. Naj živi II. kongres Ljudske prosvete Slovenije! Naj živi enotnost kulture vsega slovenskega naroda! Brezposelnost v Avstriji še narašča Kakor poroča socialno ministrstvo, je bilo 31. januarja 1950 v Avstriji 182.796 javljenih brezposelnih delavcev. Edino v drugi polovici januarja je naraslo število brezposelnih za 17.160 oseb, tako da je postalo samo zadnje štiri mesece 120.000 avstrijskih delavcev brez dela in zaslužka. Poskus, prikazati masovno brezposelnost kot ,,odvisno od sezone11, jev protislovju že z dejstvom, da so bili v zadnjem času odpuščeni številni delavci tudi v industriji in v obrtih, ne pa samo v gradbeni stroki, kot bi to hotelo prikazati socialno ministrstvo. Tako je bilo odpuščenih zadnji teden samo v tovarni železniških vozov Simmering-Graz-Pauker 140 delavcev, preteklo soboto pa 130 delavcev v pekarskem obratu ,,Anker“ na Dunaju. Poleg tega pa so bili 1. in po 1. februarju odpuščeni številni delavci raznih strok in panog, ki pa ge niso všteti v zgornje število. Tudi pri nas na Koroškem se iz dneva v dan veča število brezposelnih in je meseca januarja doseglo po poročilih deželnega urada za brezposelne ogromno število 17.000 oseb. Od teh 17.000 brezposelnih pa jih je samo okoli 14.000, ki prejemajo podpore za brezposelne. Edino januarja se je število brezposelnih na Koroškem povišalo za 3 tisoč in tudi tukaj ne more biti govora o ,,sezonski “ brezposelnosti, ker so bila dela gradbene stroke po večini ukinjena že meseca decembra lanskega leta, kljub temu pa ra-(Dalje na drugi strani) Delavstvo v kolonijah živi v neznosnih razmerah Svetovna sindikalna zveza je predložila gospodarskemu in socialnemu svetu Združenih narodov poročilo, v katerem zahtevo prepoved gospodarske in socialne diskriminacije delavstva drugih ras. V poročilu je načelo vprašanje, ki prizadene milijone in milijone surovo zatiranih ljudi številnih kapitalističnih držav, predvsem Združenih držav Amerike in kolonij. Med drugim jo v poročilu rečeno: Eden ponovnih in najbolj brezobzirnih načinov diskriminacije je zapostavljanje barvnih delavcev z ozirom na možnosti zaposlitve. Tako šteje francoska zapadna Afrika 16 milijonov prebivalcev in samo 37.000 tehnikov in strokovnih delavcev. čeprav ima Tunis nad 0 milijone prebivalcev, je moglo leta 1047 samo 3027 domačih delavcev obiskali strokovne šole. Prav tako je imelo v Maroku leta 1048 samo -“)735 delavcev možnost za strokovno izobrazbo. IV Južnoafrikanski ■uniji je domačim delavcem praktično onemogočena vsaka možnost za izobrazbo. V Združenih državah Amerike je bilo leta 1943 s'amo 3 odstotke zamorskih delavcev strokovnjakov iri mojstrov. Zamorci so prisiljeni delali v slabo plačanih službah, ker so jim ostali poklici onemogočeni. V povojnih letih se je diskriminacija v ZDA še stopnjevala. Poročilo nadalje navaja zapostavljanje barvnih delavcev pri določanju plač. V Belgijskem Kongu znaša na primer povprečna plača Ev- ropejca 10.000 frankov, medlem ko zaslužijo domači delavci največ do 2000 frankov mesečno. V Južni Afriki zaslužijo Evropejci pri istem delu deset krat toliko kot domači delavci. V Severni Rodesiji dobijo beli delavci več kot dvajset krat tako visoko plačo, kot domači delavci. Seveda imajo domači delavci brezplačno hrano in stanovanje, toda ta način prjvede do modernega suženjstva, ker delavcem ni mogoče, po svoji želji menjati ali zapustiti mesto dela. V Malaji, Francoski Somaliji in številnih drugih krajih je delovni č«s in višina plače odvisna od narodnosti delavca. Nadalje navaja poročilo prisilno delo v kolonijah. Na plantažah Nove Kaledonije so barvni delavci označeni s številkami in njim dodeljenih okrajev brez dovoljenja policije ne smejo zapustiti. Na angleških posestvih v Tanganjiki vsakega barvnega delavca na podlagi vladnega ukrepa lahko pošljejo na prisilno delo, če mu ni mogoče plačevali davkov. Svelovna sindikalna zveza ;j;i-hleva odločne ukrepe za borbo proti diskriminaciji delavcev in ugotavlja, da se pretežni del organiziranega delavstva z vsemi močmi bori proti diskriminaciji, ker ve, da jo je mogoče odpraviti, kajti v deželah, Kjer ni več izkoriščanja čl°* veka j>o človeku, tudi diskriminacije ni več. Brezposelnost v Avstriji še narašča (Nadaljevanje s prve strani) ste število brezposelnih, ki prihajajo iz vseh strok, brez prestanka. Prav tako se veča število brezposelnih tudi v vseh drugih predelih Avstrije in je na primer doseglo na Štajerskem okoli 28.000 oseh. Samo v zadnjih 14 dneh je bilo odpuščenih na Štajerskem nad 4.000 delavcev raznih ^trok. Po vsej Avstriji se brezposelni pritožujejo, da neredno prejemajo že luko nezadostno podporo za brezposelne, kar jih je že ponovno privedlo v najbolj obupen položaj. Na-ineščcnci delovnih uradov so prisiljeni, da delajo nadure, samo da morejo ustreči masovnemu navalu novih brezposelnih, ki jih spravlja Italija prevzela upravo Somalije Zaupniški svet Organizacije združenih narodov je pred kratkim izročil Italiji zaupništvo nad bivšo italijansko kolonijo Somalijo in sicer za 10 let. Italijanska zbornica je v zvezi s tem sprejela osnutek zakona, ki predvideva prevzem uprave Somalije, kamor bodo poslali '3000 vojakov in uradnikov. Poleg tega je zbornica odobrila osnutek zakona, ki dovoljuje vladi 6 milijard kredita za upravne stroške v Somaliji. Med razpravo je izjavil ministrski predsednik De Gasperi: Ko prevzemamo zaupništvo nad Somalijo, pokažemo s tem zaupanje do države, v kateri si bomo morali prijatelje šele pridobili. Nadalje je poudaril, da se s strani prebivalstva Somalije ni treba bali sovražnega razpoloženja do Italijanov, ker I ta - protiljudska politika v vedno večjem številu ob zaslužek. Večajoča sc masovna brezposelnost, ena najhujših nesreč delavstva v kapitalističnih deželah, je neposredna posledica proliljudske politike današnjih avstrijskih oblasti, OeVP in SPOe, ki sla si podali roke v prizadevanju, spraviti avstrijsko delovno ljudstvo oh rob prepada, iz katerega mu grozi obubožanje in kriza. V svoji hlapčevski udanosli gresta po poti, ki jo kažejo ameriški osrečevalo! s svojim marshallo-vim načrtom in ki brezpogojno privede delavstvo v človeka nevredno življenje, življenje polno bede in pomanjkanja. Ni treba še posebej poudarjati, da je edina pot, ki vodi v boljše in pravičnejše življenje, pol odločne in vztrajne borbe celotnega delavstva, združenega v močni fronti pod revolucionarnim vodstvom. Dokler pa avstrijsko delavstvo ne bo združeno in enotno, dokler ne bo imelo pravega vodstva, ki bo stalo dosledno na strani delovnih ljudi, tako dolgo tudi ne ho moglo doseči popolnega uspeha v svoji borbi za boljše življenjske pogoje. Da sedanje vodstvo delavstva lija nima imperialističnih namenov, — tako SPOe-jevsko kakor tudi temveč hoče samo pomagati prj pripravah neodvisne vlade Somalije. Voditelj levih socialistov Pietro Nenni je izjavil, da je opozicija glasovala za vrnitev tistih italijanskih kolonij, v katerih ima naložen kapital, ni pa za vrnitev Somalije, kjer Italija nima nobenih interesov. KPOe-jevsko — ne zastopa koristi delovnega človeka, je že ponovno dokazalo s svojim paktiranjem s podjetniki in delodajalci, zato je prva in glavna naloga avstrijskega delavstva, izbrati si pravo in odločno vodstvo, ki so ho dosledno borilo samo za pravice delovnega razreda. IIIBamiiniMlirailllllllillllUIBlflll lllllUBSiBlirilSMIirillKlHSIlliaBimjBEUBlIlIIDUlilliBSBSlESOl V Jugoslaviji imajo slepi vse možnosti za razvoj Mekoč so bili slepi obsojeni na bedno životarjenje Življenje slepih je bilo v prejšnji Jugoslaviji grenko. Večinoma so bili obsojeni na beraško palico. V dobi kapitalističnih režimov se ni nihče zmenil zanje, nihče ni videl v njih polnovrednih ljudi. Mnogemu slepcu je bila ulica dom in pes, ki ga je vodil, edini iskreni prijatelj. Včasih si srečal na ulici vrsto otrok, gl i so mimo tebe liho, s sklonjenimi glavami. Slepci. Ljudje so se jim sočutno umikali, potem pa so pozabili nanje. Organizacije, ki so skrbele za slepce, so bile v glavnem odvisne od prostovoljnih prispevkov. Včasih se je kdo v veseli družbi slučajno spomnil slepca, ki prosjači na ulici, ali na slepe otroke, ki jih je srečal, in je pijani družbi predlagal zbirko za slepe. Potem si v dnevnem tisku zasledil takšnole notico: ,,V veseli družbi je bilo za slepe zbranih sto dinarjev. Društvo slepih se plemenitim darovalcem iskreno zahvaljuje . . .“ Danes so enakopravni člani delovne skupnosti Danes imajo slepi vse možnosti za razvoj in napredek. Združenje slepih ni v ničemur podobno bivšim konservativnim podpornim društ- vom, temveč je pred državo odgovorno za gospodarski in kulturni dvig slepih. Kakor v drugih republikah FLRJ imajo tudi v Sloveniji slepi svoje ustanove. Dom slepih v Stari Loki, ki jo pod zaščito ministrstva za socialno skrbstvo, ima moderne delavnice za ščetarstvo, pletarstvo in mrežarstvo, ki jih ne bo opustošila gospodarska kriza in konkurenca, kakor se je zgodilo pred vojno delavnicam zavoda za slepe v Kočevju. V Zadobrovi pri Ljubljani imajo slepi lastno pletar-sko zadrugo, poleg tega pa samostojno dela že 22 obrtnikov. Milena Pretnar — Debeljakova — slepa učiteljica Ustanovljena je bila posebna komisija, ki skrbi, da dobe slepi njihovim željam, izobrazbi in zmožnostim primerno zaposlitev. Vedno več slepih se vključuje v produkcijo. Na gimnaziji v Tržiču poučuje slepa učiteljica Milena Pretnar — Debeljakova, absolventka zemunske šole za slepe. Pretnarjeva je z odličnim uspehom napravila strokovni pouk iz glasbe. Poleg svojega poklica vodi doma svoje gospodinjstvo in je ljubeča, skrbna mati. V industrijski proizvodnji je da- nes v Sloveniji kakor v drugih republikah FLRJ zaposlenih že lepo število slepih kot telefonisti ter kol delavci v raznih vrstah industrije. Slepa tkalka dela na dveh strojih in uspešno tekmuje z zdravo delavko. V tovarni „Lek“ so slepe delavke med najpridnejšlmi V tovarni ,,Lek“ so zaposlene 4 slepe delavke: Manči Tomšetova, Mara Skumovčeva, Helena Zajčeva in Rozmanova. Vodstvo jih prišteva med najpridnejše delavke in delovni kolektiv je nanje upravičeno ponosen. Vsako jutro se pripeljejo s tramvajem prav z drugega konca mesta, kjer je Zavod za slepe,, in so med prvimi na svojem delovnem mestu. Mara, Helena in Krista so slepe od rojstva. Manči pa je nekoč videla. Takrat, ko je okupator zažgal njihovo domačo hišo in vso družino izgnal v nemško taborišče, je še dobro videla vse strahote: požar domače vasi, blede, prestrašene obraze izgnancev, vse to je videla in ne bo nikoli pozabila. Videla je tudi taborišče. Videla je nešteto mrtvecev, ki jih je prej poznala žive, zdrave, vesele. Videla je umirajočega očeta — strahotni dim krematorija. Kmalu potem je zbolela. Njen vid je začel ugašati. Nihče ji ni pomagal, nihče jo ni zdravil. Po osvoboditvi se je vrnila v domovino —— slepa. Danes ni 'Manči prav nič žalostna. Niti sledu zagrenjenosti ne opaziš na njej. Vse tisto, kar je prestala, je zakopala nekam vase, zdaj živi samo v bodočnosti. Svoje delo ima, ki ima en sam velik smoter, da bi bilo opravljeno č>») bolje, čini skrhneje. Skozi njene spretne roke gre dan za dnem na tisoče steklenih ampul, ki jih skrbno očisti, da jih ho na-to druga delavka v na poseben način skonstruirani sterilni omarici napolnila z lekom. Manči ve, č**11 hitreje in bolje ji bo šlo delo izpod rok, lem več loka bo v lekarnah, več ljudem bo vrnjeno zdravje, da bodo lahko delali, gradili. Zalo njene roke niti za trenutek ne mirujejo, med delom se zadovoljno smehlja. Zavod za sleno mladino je nameščen v internatu, ki je izmed naj- lepših v Sloveniji Zavod za slepo mladino, ki je pred vojno životaril v tesnih, neprimernih prostorih, je danes v bivšem internatu ,,Notre dame“ v Ljubljani. Ta internat je eden izmed najlepših v Sloveniji. Pred vojno s* se v njem šolale večinoma hčerke veleposestnikov in bogatašev, ki so lahko plačevali visoko šolnino. Danes pa* je našla v njem dom slepa mladina! Trirazredna šola se je p* vojni razširila v popolno sedemletk« s pripravljalnim razredom, oddelkom za prešolanje kasneje oslepelih, nletarsko delavnico in gospodinjsko šolo. Prirejajo .se tečaji za pleiarje, telefoniste in strojepisce. Tu se 82 gojencev poleg svojega obveznega šolskega dela strokovna usposablja v glasbi, fizkulluri, ročnem delu itd. ter se ideološko dviga s pomočjo svoje vzorne mladinske in pionirske organizacije. Na gavaJavi. ki ho jo priredili oh tridesetletnici ustanovitve Zavoda za slepe v Sloveniji, so v enem samem kratkem stavku zapisali svoj« veliko, iskreno izpoved: ,,gele osvoboditev nam je prinesla življenje" ! Razstavljeni mojslerski izdelki s« to izpoved v celoti potrdili. Tam je razstavila Blejčanka Mara svoje pletenice. Krasne izdelke z večbarvnim norveškim vzorcem. Mara stalno dela za moderno trgovino ,,I)om“, ki prodaja domače izdelke. Toda ne le Mara, tudi druga dekleta v Zavodu za slepe so prave mojstrice v izdelovanju pletenin in vpletanju norveškega vzorca. Vsak večer sedejo k pletenju. Da hitreje mine čas. odpro radio, ki jim približa svet. Pod njihovimi prsti pa nastajajo prelepi vzorci raznih barv, ki jili same ne bodo nikoli videle in ki so na razstavi tako navdušili obiskovalce. Toda ročno delo ni edina umetnost, ki jo znajo ta dekleta. Vse sa strokovnjakinje tudi v kuhi. Nekatere znajo izborno napraviti „nu-delee“. Testo razvaljajo tenko kot papir. Druge znajo mojstrsko vkuhavali, pripravljati omake, razne narezke, torte in razno drobno pecivo. Ne bi se prestrašile sestaviti najbolj kompliciranega jedilnika za slavnostne priložnosti. Vse poti so odprte Nebčeva Pepka včasih rada sede h klavirju. Dobra pianistka je in tudi dobra pevka. Z odličnim uspehom je dovršila sedemletko. Poleg tega je končala tudi strojepisni tečaj. Pred njo je odločitev, kam pojde. Morda na učiteljišče. Morda v službo kot strojepiska. Morda. Toliko je poti in nobena ji ni zaprta. Življenje prijazno vabi. Z odločnim, ponosnim korakom bo stopila Pepka vanj, kakor je pred njo stopila Tomšetova Manči in še toliko, toliko drugih. ,,Tu sem, tu so moje roke in tu je moje znanje. Z vami hočem delati, z vami hočem graditi lepšo bodočnost vsem delovnim ljudem “. Pravici je zadoščeno-!v .Ro teli besedah in strumnem udarcu pete nb pelo se je dežurni sodnik italijanskega 'vojnega sodišča v Ljubljani obrnil proti vratnih j da bi odšel. Na, zakaj lako naglo, povej ini vendar! kako se je končalo, ga je ustavil državni pravilnik, kateremu je prinesel službeno poročilo o ustrelitvi mladega Ivana, obsojene- • ga na smrt na predvčerajšnjem procesu. ,,Nič drugače kot večina drugih. Zapel je delavsko Internacionalo. Hal sem mu milostni strel, ker ga puške niso zadele smrtno. Oči si ni pustil zakriti.“ ,,Dobro, lahko greš". Se enkrat udarec s petami in dežurni, ki je službeno prisostvoval ustrelitvi, je odšel skozi sobo v svojo. Ni sedel za pisalno mizo. Nekajkrat je, gledaje v tla, prehodil sobo in nato odšel v hotel na zajtrk. Tončka je sedela pred pisalnim strojen), a ni mogla tipkati. Iloke so se ii tresle, prsti niso našli pravili tipk. šla je k oknu, da bi videla ljudi na cesti, da bi se ne "čutila tako samo. Tesno ji je bilo pri srcu in groza jo je preletavala, zdelo se ji je, da leži v sobi mrlič. Danes ni mogla delali. Deževen in meglen dan, kakršnih ima Ljubljana več kot sončnih. Ljudje so hiteli mimo, vsak človek se je zdel betežen, upognjen, tako star je bil vsak, bled, kakor bi prečni nog pri mrliču. §e cvetje košatih grmov pred sodnijsko palačo je zakrila megla in kapljice so kakor solzi' padale z listov na tla. Rahlo trkanje na vrata je zdramilo Tončko. Težka mora jo je za hip zaposlila. Odprla je vrata in stopila na hodnik, da vidi, kdo je zunaj in kaj želi. Vojakov ni bilo in tudi sodniki so zapustili svoje, sobe. Pred vrati št. 119 je stalo mlado, lepo kmetsko dekle, belordečib lic, plavili nakodranih las. Na glavi je imelo svileno, črno ruto, tudi obleka in volnena jopica sta.po. barvi izražali globoko žalovanje. S Tončko sta se poznali, odkar je bil Ivan v sodnij-skih zaporih. ,,Ali so ga danes?" ji' polglasno komaj izustilo dekle.. .Naslonila se je ob steno, da bi našla malo opore svojemu od dolgih, brez spanja prebitih noči utrujenemu telesu. Lepo je bilo Ivanovo dekle! Njenega lan-la je sodišče obsodilo na smrt in je bil danes ob pol šestih ustreljen v Gramozni jami. Tončka je peljala dekle do klopi in obe sta dolgo molčali. Vsaka beseda bi bila odveč. Solze, debele solze so obema polzele z li<‘ na tla, pesti so se krčile in ustnice prisegale maščevanje. „Grem na pokopališče, morda ga še niso zagrebli, tako rada bi ga še enkrat videla! Vrgla mu boni v grob šopek zelenja in zašepetala, da bo njegov otrok vedno ponosen, da bo to, kar je bil njegov (>če“. Obrisala si je oči. globoko vzdihnila in ihte segla Tončki v roko, da bi odhitela tja, kjer jo morda še čaka njen Ivan. Iznenada so se odprla steklena vrata na stopnišč1' 111 na hodnik je stopil Ivanov oče, majhen, suhljat mož, delavec v tovarni papirja že dalj časa brezposeln. Z naglim pogledom je ošinil dekle in takoj razumel, da je povpraševanje za si-rfom odveč. Ustnice so se mu skrčile od prikrite žalosti in oči so bile mokre od solz. ,,Pojdiva, Mimica, na pokopališče, morda ga najdeva še lam, čakala bova tako dolgo, da bova vedela vsaj, kje bo njegov grob". Pretrgano, bolestno tiho je govoril, a tudi ne brez besa, ko je zagledal sodnika, ki ji' vstopil v bližnjo sobo. Že sla bila pri vratih, ko se je oče nenadoma obrnil in poklical Tončko, ki je že držala kljuko vrat sobe št. 119. ,,Nekaj vas prosim, skoraj bi bil pozabil. Naša mati še nič ne ve, pri- šla bo, da ji oskrbite dovoljenje za razgovor z Ivanom. Midva sva ji zjutraj rekla, da greva tudi na obisk. Pripeljala se bo z vlakom oh ena.jr slih", gele misel na ženo je bruhnila, nu, dan vso žalost. Obrnil se je v strah in si obrisal solze, katerih ni mogel več zadržali. ,,Prosil bi vas, da ji poveste resnico tako, da bo laže prenesla, potolažite jo in ji dajte poguma, saj pojde kmalu za njim, za svojim dobrim Ivanom, tako revna in slabotna." Pri teh besedah je Tončka olistala kot prikovana. Ni imela moči, da bi pritisnila na kljuko in odprla vrata. Počasnih korakov je odšla na drugi hodnik, v sobo slovenskega sodišča, k tovarišicam, katerim je lahko zaupala. ,.A1 i je tudi la naloga — moja dolžnost?" — je vprašala? .le, ji je odgovorila Pavla. Bolje ti, ki boš ženo razumela, kakor pa v pisarni fašist, ki bo materi z naslado javil sinovo smrt in dodal še psovko na vse Slovence, ki nočejo razumeti, da je vsa njih borba zaman in da je svojega sina vzgojila v bandita. Tončka je odšla iz sobe. Sedla je pred svoj pisalni stroj in tipkala desetkrat, dvajsetkrat in še večkrat ene in iste besede samo, da bi sod- Živeli so v jami kakor sveto drn žina, oče, mati in otrok. Samo da je bil oče bolan in se ni mogel ganiti, otrok pa je bil slaboumen in je hodil po vseh štirih, trgal travo in jedel zemljo! Mati je skrbela za vse, nabirala je. zelišča, ki so deloma služila za hrano, deloma pa za obloge in zdravila za moža. Vse to se je godilo v tem letu, ob robu Zelenja, ki je razprostrto okrog Rima kakor vlečka, v katero so uvezene granitne plošče tlaka na velikih, novih cestah, ki vodijo v mesto. ■k Kadar se je oče počutil nekoliko bolje in je lahko pazil na otroka, je šla žena v mesto prodajat zelišča-Zdelo se je, da prihaja iz divjine in iz neobljudenega sveta, tako je bila plašna in zmedena, pokrita s cunjami, morebiti nabranimi na kupih smeti, ki so lepšale vogale nepozidanih mestnih četrti. niki, ki so se vrnili za' svoje pisalne mize, mislili, da dela. Prsti so ji z, naglico bežali po pisalnem stroju, a misel ni mogla zajeti drugih besed kot ene in iste; ,,To je moja najtežja naloga". i Bližala se je enajsta ura. Prenehala je s pisanjem in skrivaj opazovala vojaškega sodnika, ki je zjutraj na morišču potrdil Ivanovo smrt. Zelo je mlad, doma iz sončnih krajev Italije in take zločine ima na vesti. Mnogo jih je pred njim spremljal v Gramozno jamo. čudno, da ne. more doumeti duha časa, ne naroda v borbi za svobodo in lepšo bodočnost človeštva, čital je pismo, ki mu ga je pisala mati. V mislih se je raz-govarjal z njo. Kakšna mora biti njegova mati, je pomislila. Ali bi ne bila srečnejša, ponosnejša nanj, če bi vedela, da je v partizanski brigadi namesto sodnik pravičnim? Vzel je iz mize pisemski list in pisal odgovor. Njegovo lice je bilo otroško mirno, roka je hladnokrvno nizala vrsto za vrsto. Ali ji je morda pisal o zločinu, ki ga je zagrešil nad sinom matere, ki je ravnokar komaj slišno potrkala na vrata sobe. 119. Tončka je vstala in odprla vrata. Kljubovala je svoji nemoči in po- Ni poznala denarja. Kadar je vračala ostanek je ponudila v dlari'^ ves drobiž, ki ga je imela, zaupajoč poštenosti kupca. Zaupanje pa je bilo velikokrat ogoljufano, čeprav za en sam ubog vinar. Sicer pa se je vsem hitro prikupila zaradi nežnega mu-čeriiškega obraza, ki mu ni bilo mogoče določiti starosti, in zaradi vdanosti v usodo, ki jo je sprejemala prav tako, kakor so sprejemale svoje trave, ki jih je trgala in prodajala. In vračala se je v svoj brlog s polnim košem starih oblek, posušenega kruha in obnošenih čevljev. Nekega dne se je vrnila z velikim klobukom na peresa na glavi in mož se je smejal in kremžil usta kakor bolan pes. »Njegov smeh pa ni pomenil norčevanja, ampak zadovoljnost. Tudi otrok se je smejal in stegoval ročice, da bi prijel čudovitega ptiča, v katerega se je spremenila materina glava. slušala drobno, še ne staro ženo. utrujeno od dela, skrbi in neprizanesljive bolezni, ki ji je vdahnila v ticO koralnordečo barvo, v velike-oči pekoč ogenj. ' 'Ati bi mi dobili dovoljenje, da vidim svojega sina Ivana?" — Nekaj mi pravi, da bom danes zadnjikrat z njim. delo noč nisem zatisnila oči, tja proti šesti uri pa me je^ tako, močno zabolelo srce. V bežnem snu sem ga videla, ležal je na tleh ves krvav. Nasmehnil se mi je in jaz sem se v strahu zbudila. Od tega časa čutim v srcu bolečino. Dovoljenje? —je komaj spravila Tončka — dovoljenje? Prijela je ženo iu jo peljala v sobo k uradnici, ki ji bo v pomoč, ki jo mora slišati iz njenih ust. ,,A1 i ni bilo še mojega moža pri vas?" — je vprašala vznemirjena. „Da, oba sta bila, on in Mimica",, je odgovorila Tončka komaj dušeč solze. ,,Ali sta videla Ivana?" ,,Nista ga" — je namesto Tončke povedala njena tovarišica. ,,Nista, to se pravi, da ga tudi jaz ne bom. Kam pa sta šla odtod, ali nista povedala, kje me bosta čakala?" — je nemirna, že polna zle slutnje pretrgano izpraševala. „Na pokopališče sla šla, tako sla naročila. Vrneta se, tu počakajte, tako sla rekla." ,,Na pokopališče?" ,,lvan, Ivan, sin moj!" Razumela je revna mati, poslednja je izvedela resnico in zajokala. Slava Na kupu revščine, ki je dušila njihovo človeško dostojanstvo, je drhtel cvet njihove medsebojne ljubezni kakor dišeča roža, ki zraste na kupu gnoja. * V božični noči si je stara čarovnica, ko se je vračala iznad Rima, otresla oblačila v viharnem vetru in je spustila na votlino klice kuge, ki je divjala v mestu. Mož je umrl naslednji večer, odpirajoč usta zaradi težkega spanca,, ki ga je obhajal in ki je na koncu pomiril bolečine njegovega telesa in otrok se je zakobalil na njega in se smejal. Mati še te moči ni imela, da bi preprečila turobno igro. čepela je zraven njiju in jima govorila z istim enakomernim glasom, dokler se ji ni otrok jokajoč zakotalil v naročje. Ona ni jokala. Premišljevala je o tem, da bo treba pokopali mrliča in ni vedela, kaj naj bi napravila. In ta skrb je bila hujša od vsake druge, dokler je ni prešinila misel, da bi ga sama pokopala. Dva dni in dve noči je lako premišljevala. Tretji dan se je odločila. Truplo je namreč že začelo razpadati. Stopila je ven in začela nabirati zelišč, za njo pa je tekal olrok kot splašen psiček. Ne, groba ji ni bilo mogoče skopati. Manjkalo ji je orodja in tudi moči. Razen tega je bilo nevarno, da jo zasačijo. Ko je imela polno krilo zelišč, je vzela v naročje otroka in se napotila v mesto. Srečala je voznika in mu označila moževo smrt; morebiti je nezavedno upala, da bo naložil truplo na voz in ga odpeljal na pokopališče. Voznik pa jo je napodil z bičem kakor muho in jo poslal na policijo. Že sama beseda policija jo je (Dalje na prihodnji strani) Prešeren o domovini Ozri se na snežnikov velikane, ko jih najmlajši žarek zore zlate pozdravi, ko z iztoka postelje vstane, daleč okrog poglej ravni bogate visokih žit na njih poglej valove, nje reke breg, okrog zelene trate, po 'ej nje čvrste, bistrih glav sinove, ki vnema v srcih se jim želja sveta obrnit v doma čast vseh zgod osnove, in zvestosrčne nje poglej dekleta, lic rajski zor, oči poglej nebesa, in sramežljivost, ki je varh njih cveta, obrni na nje mestnjane očesa, kak Ijubijdfpoštenost in pravico, veselje v prsih Ti srce pretresa. GBAm DELEODA: navdala z občutkom skrivnosti in .groze, silnejšim kot smrt. Potrkala je kar na prva vrata, na katera je naletela in ki jih je sicer dobro poznala. Bila so to vrata majhne hiše, kjer je živel vegetarijanski filozof s svojo pridno ženo. Odprla ji je z metlo v roki. Ženska ji je vrgla na prag pred noge kup zelišč, ki so bila mrzla in nagrbančena od slane. „Kaj to pomeni?" je zaklicala (gospa. Njene usmiljene oči pa so že opazile prepaden izraz matere in omahujočo otrokovo glavo. ..Zakaj ga nosiš s seboj?" ,,On je Umrl /e pred tremi dnevi. Nisem ga mogla pustiti pri ujem." Ko je gospa vse izvedela, je zakričala in tudi metla ji je padla iz rok. kot če bi omahnila. Na krik je prišel pogledat mož v •copatah, zavit v rožasto ogrinjalo kakor čarovnik z vzhoda. Mirno je poslušal zgodbo, potem pa je rekel ženi, ki ga je hotela poslali, da uredi zadevo: ,,Veš kaj, pojdi kar ti, jaz pa bom doma in se bom pobrigal za žensko. “ In ko je žena odšla, je pobral metlo, jo postavil v kot in je rekel :ž c nski: ,,Ker ste že tukaj, osnažite zelišč« in glejte, da se skuhajo." Sam pa se je vrnil h knjigam, s Žena je poskrbela za mrtveca in m žive. Otroka so sprejeli v zavetišče. Mati pa je prišla v palačo, ki se ji samo zato ni zdela vilinski grad, ker so ji v nezavednih otroških letih napolnjevale blodno domišljijo samo votline, skrivnostne podzemske jame in spreminjajoče se pošasti. Palača, v kateri se je znašla po dolgih zmedenih potovanjih v tramvaju in ined množicami, ki so se ji zdele kot pustne šeme, je bila v resnici podobna vilinskemu gradu, z dvema vrstama palm na obeh krilih in z zlatim blesketajočim drevoredom, ki je vodil na cvetoč vrl. Vonj lavorjevih grmov pa je spominjal na pokopališče. Ženski so določili sobo v drugem nadstropju. V tretjem je stanovala gospoda. Kaj se je godilo v prvem nadstropju, ni zvedela nikoli; tudi ni ničesar vedela o tretjem, čeprav je tam vsako jutro snažila tla. Gibala se je po vseh štirih kakor njen otrok na travniku in zmeraj je mislila nanj z željo, da bi ga spel imela pri sebi in bi ga lahko poljubljala na usta in na debelušno in toplo telesce. Ločena od njega se je čutila izgubljeno, kot v praznini; ni mislila na to, da ji ga bodo ozdravili, zanjo ni bilo bodočnosti razen prihodnje nedelje, ko naj bi ga obiskala v zavodu. Da bi ga videla! Da bi ga vsaj videla! To hrepenenje in to upanje sta ji dajala moč; tedaj je snažila in snažila tla tako dolgo, da si je lahko v njih ogledovala svoj obraz in v svojem obrazu je prepoznala obraz svojega otroka in se je pripognila, o pomladanskih travnikih in svetli razgledi: vse jr bilo bleščeče in mehko, vendar sc je ženska približevala postelji, kot če bi se spotikalo nad kamenjem in bala se je celo belih porcelanastih mačic, ki so polne hudobije počivate pa napuščn majhnega kamina in so se ji zdele kot pravljične ž>-vu 1 i. Tudi gospa je imela čuden videz, ležala je na snežnih blazinah, kakor če hi bila padla in se ne hi mogla več dvigniti. ,,Sedi,“ je rekla ženski, ki je vsa zmedena ubogala; zdelo se ji je kol takrat, ko človek sanja, ampak ve, da sanja in ko je zaradi lepote sanj strah pred resničnostjo še tolik« temnejši. Tako je sladki in vznemirjeni glas gospe, ki ji je naznanjal otrokovo smrt, zmračil še bolj njen obup; in tako očitno se ji je kazal v očeh, da se jo gospa prestrašila in je pomislila, kaj bi lahko storila zanjo. Poslušaj," ji jo rekla liho im skrivnostno, kakor če hi bila njenega stanu. ,, m i s i li edina, ki trpiš na tem svetu. Tudi jaz sem nocoj zaradi neke svoje bolečine lako trpela. da sem shujšala in da so mi lasje osiveli. Kar poglej," je rekla, skonila glavo in odprla prečo med lasmi: ,,in daj mi tistole kupo, listo, ki so prstani v njej. Poglej." Nataknila jih je, potem pa je stresle z roko, iu res: prstani, ki s<> imeli kamne kakor češplji', češnje in grozdje, so ji padli s prstov kakor zadrži z veje. * Žena pa se ni umirila. Kaj ji je bilo mar za vse to? Bolečina jo je stiskala s takšnim trdim oklepom, da‘ga tudi veselje nad tujo bolečino ni moglo zrahlili. Izrabila je rajši gospejino slabost in jo je prosila, da naj ji dovoli oditi. In odšla je lako, da je ni videl prekleti krokar* « Svobodna! Svobodna s svojo brezmejno žalostjo, ki jo je dvigala iznad sveta kakor v vrtincu radosti. Takoj je stekla do zavoda; oprezala je okrog njega, plazila se je ob zidovju in vdihavala zrak, ki je prodiral iz vsake špranje; ko se ji je posrečilo priti v hišo, so ji povedali, da so otroka že odnesli. Kje naj ga išče? Kratek hip se je začudila kot izgubljeno, potem pa se je odpravila. Dobro je vedela, kje naj ga išče. In spet se je znašla sredi travnikov na poli proti votlini, vsa v strahu, do je ni že kdo drugi zasedel. Našla jo je nedotaknjeno, z vsemi njihovimi cunjami, z ležiščem, ki ga je očistil ledeni mraz tistih dni; in klobuk s peresi se je š<* zmeraj kot čuden ptič šopiril v jamici na lapor-natih tleh. Otipavala je vse stvari; ko se je dotaknila čeveljčka, ki je bil raztrgan in umazan od zemlje, se je nazadnje razjokala oh kamenite ste'-ne kakor veter v zimskih nočeh, potem pa z zmeraj tišjimi solzami, ki so ji grele lica in ji zalivale usta, vzbujajoč ji občutek slasti. Nato je odšla iskat zelišč, da jih proda. Snežena otočja so se bleskelala in se počasi topila na ozelenevajočih travnikih. Zrcalila so se na nebu v oblakih, ki so naznanjali pomlad. Z majhnim srpom je rezala trave in je, da bi si utešila žejo in lakoto, od časa do časa jedla sneg, ki je imel okus po vijolicah. §t. Primož v Podjuni. Kar škoda fce nam zdi, dekletom in vsem drugim, ki smo imeli priložnost opazovali živahno življenje pri Voglini v St. Primožu, da je štiri tedenski šiviljski tečaj tako kmalu minul, šesl-Ui«jsl deklet je obiskovalo šiviljski leč-aj, ki ga ji' vodila kol šiviljska Učiteljica Miškulnikova, širom naših vasi poznana tovarišica Slavka. Seslnajsl brhkih in živahnih deklet je iz dneva v dan z vedno večjim zanimanjem sledilo svoji učiteljici v učenju šiviljskega ročnega dela. Prfdnosl in disciplina tečajnic ,je bila vzorna, medsebojno razmerje tovariško in voditeljica si je osvojila srce vseh ter so jo v vseh njenih navodilih lepo ubogale, vse brez izjeme, devet Mick. ki so se vse hkrati oglasile, ko je zaklicala Micka. dve Neži. dve Greli, ena Veronika, ena Loni in ena Stani. Pogosto so delala pozno v noč in uspeh ni izostal. Dekleta so veliko pridobila v praktičnem šivanju perila, n (roških obleke, oblek za ženske in popravil oblek na splošno. Pa tudi duševni izobrazbi so v tečaju posvečale pozornost. Pogo* Mo je zadonela lepa naša pesem in v večernih orali so si' naučile dva igrokaza in pevski duet za zaključno prireditev. ■Nazorno smo videli uspeli tečaja na zaključni dan. dne 5. lebr.uarja t. I. Razstava, ki je bila odprla od devetih zjutraj do večera, je nudila bogato in pestro sliko. Preko dvesto kosov lepih, mojstrskih šiviljskih izdelkov so občudovali ljudje na razstavi, ki so jo v izredno velikem Številu obiskali. Nihče ni sledil s polivalo in splošno so izražali željo. da bi tovarišica Slavka še enkrat imela tečaj, ker bi bilo za drugi tečaj že kar kakih trideset deklet in žena. To je dokaz, da imamo strokovne moči, na katere smo talilen ponosni, in da ljudstvo hoge sprejemati izobrazbo od ljudi iz svojih vrst.. Zato razumemo tudi ljubosumnost iu nasprotovanje Ham odtujenih elementov do našega dela, kakor so to pokazali nekateri nepoboljšljivi nasprotniki na družabnem večeru tečajnic, ki je bil prejšnji teden, ko so prišli izzival. A to nas ne moli in ne preplaši, mi gremo svojo pol naprej In ljudstvo je z nami. Popoldanski spored je služil prosveti in razvedrilu. Najprej nam je zapel ženski pevski zbor in takoj povezal vse navzoge v nabito polni dvorani v eno samo enoto družinske skupnosti, bratov in sester. Nato je imela pozdravni govor tovarišica Slavka sama in za njo je govorila tečajnica, tovarišica Nežka. Potem so sledili šaljivi igrokazi, primerni za pustni £i\s. in sicer ,,Je/.a nad petelinom in kes", ..Stražnik iu postopač" in pevski duel ,,Ciganke". Vsi ti prizori so bili dobro odigrani, vzbudili so salve smeha in dolgotrajno ploskanje je nagradilo točko za točko. Vsi pa, tečajnice in prebivalstvo, se zahvaljujemo tovarišici Slavki za njen trud in spretno vodstvo. Kakor slišimo, je bilo slovo od nje zelo prisrčno in tudi bolestno, združeno z željo, da bi imela tudi drugod takšne uspehe. Borovlje. Meseca marca I. 1. bodo na Koroškem občinske volitve in velikokrat slišimo, da marsikdo lahkomiselno govori: ,,ah, že spel volitve, saj tako nič ne pomaga, kaj bom volil". Pri tem človek pač velikokrat nekaj izblebeta, česar se sploh ne zaveda. Veliko borbe in žrtev je bilo treba, da je prišlo tako daleč, da more vsak tudi sam odločali. oziroma da mu je dana možnost, dali pri volitvah tudi svoje mnenje za tisto, kar smatra za pravilno in no njegovi razsodnosti za pravično. Naj se samo malo spomnimo, kako je bilo v tem pogledu na primer pred kakimi štiridesetimi leti pri nas v Borovljah. Vsakdo ve, da so bile Borovlje slovenski krni. saj prej pravih Nemcev — domačinov tukaj sploh ni bilo. Nemci so bili le uradniki, inženirji, učitelji, ki so jih namenoma namestili v naše kraje v svrho germanizacije. In vendar je teh nekaj oseb odločevalo, da je šlo vse po velenemški volji in izglodalo je na zunaj, da so Borovlje trdna nemška trdnjava, četudi so bile okoliške občine v slovenskih rokah, ‘Borovlje same so bile nemške in po tedanjem votivnem zakonu, ko se je volilo še i)o razredih, ni bilo govora, fla bi mogli dobiti Slovenci zastopnika v občino, kajti odločali so le višji gospodje, tovarnarji in uradniki. Vse š*'le v Božu so bile utrak-vistične, Borovlje so imele nemško šolo in nemški ,,Scliulvcrein“ in ..Sudmarkn“ sta s podporami za boroveljske šole tudi dosegla, da je bil pouk izrecno nemški. Edina izjeina je bila ledaj v veronauku, ker so se narodno zavedni duhovniki uprli nemškemu pouku in so poučevali v materinskem jeziku. Vsa občinska uprava je bila dolga leta le v nemških rokah in župani so bili, četudi rojeni Slovenci, odnadniki in zvesti služabniki gosposke. — Bred prvo svetovno vojno je bilo, ko so tedaj Slovenci in socialni demokrati sklenili, da se s skupno listo udeležijo občinskih volitev in tako vsaj v tretjem razredu poizkusijo dobiti nekaj svojih zastopnikov v občino. Hilda je bila borba, šlo je za vsak glas, tovarnarji, delodajalci in drugi, vsi so bili s polno paro na nogah ter pritiskali, kjer koli so le mogli. Delavci ne bodo dobili dela, bodo odslovljeni, odpovedana bodo stanovanja in vse take grožnje je izdalo nemška gosposka, samo da bi ustrašila delovno in slovensko ljudstvo. In uspelo jim ji', Slovenci in socialni demokrati niso dobili nili enega zastopnika v obgino. Tembolj pa so triumfirali nemški gospodje, iu njih podrepniki, gele po prvi svetovni vojni je bilo mogoče, da je padla ta velenemška trdnjava romansko glavno mesto —- in so ledaj vsled novega volivnega zakona dobili večino socialni demokratje in s tem tudi župana. In tudi Slovenci, združeni v Koroški slovenski stranki, so tedaj prvič nastopili samo- stojno ter dobili tedaj prvič svoje zastopnike v občinski odbor. Tedaj šele je prišla prvič tudi beseda zastopnika Slovencev v občini do veljave. Dolga leta so nato Slovenci, delavci, kmetje in obrtniki imeli svoje zastopnike v občini in so svojo nalogo, zastopati pravice slovenskega ljudstva, tudi častno izvrševali. Bližajo sc spet volitve in s tem možnost, da spet postavimo svoje zastopnike. Glave pokoncu, vsi na plan! Poslužimo se dane pravice, da bomo sami odločevali o svoji usodi. Ako so na delu vse druge stranke, tedaj je sveta dolžnost vsakega koroškega Slovenca, da se tudi mi postavimo in dokažemo, da hočemo odločati o svoji usodi sami. (I ■ O s,(«'*•» or z. naznanja »»sm V nedeljo, dne 12. februarja 1950, ni) 14.30 uri bodo gostovali igralci Slovenskega prosvetnega društva ,,Edinost" v Pliberku s Finžgarj evo igro „Divji lovec** v Dobrli vesi v Narodnem domu. Vse prijatelje slovenske prosveta prisrčno vabimo! V nedeljo, dne 12. februarja 1950, ob 14. uri, bo v društvenem domu na Ftadišah prireditev z naslednjimi igrokazi: „Bucek v strahu** „Pri gospodi** Poleg tega petje domačega društvenega zbora. Vaščane in vse, od blizu in daleč prisrčno vabimo. SPI) ,,Edinost" priredi v nedelj«, dne 12. II. 1950 ob 14.30 uri pri Ilgoveu v §tebnu pri Globasnici pustno igro „Lumpaci vagabund**. SPI) ,,Peca“ igra v nedeljo, dne 12. 11. 1950 ob 14. uri pri Šercerju v Šmihelu pri Pliberku veseloigro »Rodoljub iz Amerike**. Izdajatelj, luatnik m založnik lista: Dr. Kram* Petek, Velikovec. Uredništvo in uprava: Celovec, Giisoinetorgasso 10. telefon lfi'Z-t/4, Za vsebino odgovarja: France Košutnik. Tiska Kobitsehek & Co., VVion Vili., liernalserglirtei 20. — Dopisi naj se pošiljajo na naslov: Kla-genfurt 2, PostsishlieSfach 17. jrmnjTJurrijri 1x12 lunrijrirurm^^ rzzuvruvjuvjuri PREŽIHOV V O R A N C : A. it A POŽGANICA ,,Kaj vidim — Klemen Rožej — 'vi tu?" I11 že mu je stiskal roke, •dolgo in prisrčno. Klemen Rožej ni bil v majhni zadregi; ravnatelj Gfiry je bil dolgo vrsto let pri jeklarni na Ravnah, kjer se je, od navadnega inženirja povzpel do ravnatelja. Pri delavstvu je bil tako omražen, kot zlepa ne kdo drugi; posebno med vojno je to sovraštvo tako naraslo, da že takrat ni bil več varen. Razen tega, da je bil Gory brezobziren stiskač delavstva, oduren priganjač in krvoses, je bil tudi nadut nemški nacionalen in njegovo podjetje z vsem uradnišlvom je bilo najvažnejša trdnjava nemškega narodnega go-spodstva v Mežiški dolini in na spodnjem Koroškem sploh. Ob razsulu Avstrije jo je takoj prve dni popihal v Golovec in si s tem rešil kožo pred razjarjenim delavstvom, ki je komaj čakalo, da mu poplača vse storjene krivice . . . Kot takega ga je poznal tudi Klemen Rožej . . . in zdaj je ta omračeni človek stal pred njim in mu stiskal roke! V prvem hipu ni vedel, ali bi se obrnil in odšel ali pa bi le ostal. Pa se je potuhnil in ostal. Tega si pozneje ni mogel odpustiti . . . Ravnatelj Gorv ga jo za obe roki potegnil k bližnjemu naslanjaču, ga potisnil vanj ter ga obsul s ploho vprašanj: ,,Kako je pri vas? — Slabo! — Seveda! škoda za podjetje! Razumem, da je delavstvo nezadovoljno! Mi smo se kljub vsemu — vendarle razumeli. Zrasli smo v eno, podjetje in delavstvo — čeprav smo bili politično različnega mišljenja! Vladal je nekak domač duh! — Kaj? . . ." Ne da bi čakal odgovora, je vpraševal : kdo zdaj vodi podjetje, — ali gre martinarria — kako je s tem, z onim mojstrom, uradnikom, koga so čuši zaprli . . . Videlo se mu je, kako ga boli. da je moral zapustiti podjetje. Potem je vstal, koj za njim se je dvignil tudi Klemen Rožej. šperdin, ki je kot sveča vzravnan molče slal ob strani, je rekel: ,,Zdaj bo vstopil v Volksvvehr. Menda pridejo za njim še desetine drugih. “ ,,Bn? To jo krasno! Mladina je torej vsa naša? Človek se mora navdušili. Dragi Rožej, prav sle napravili, vi sle dali drugim zgled. Ni nas varalo upanje! Zdaj je samo eno važno: da osvobodimo domovi* no! In osvobodili jo bomo — če se strnemo, ki ljubimo našo koroško domovino, ki ne dovolimo, da postane plen Srbov. Ko gre za to, ni več strank med nami, vsi smo bratje enega duha, ene želje ..." % Rožeju se je pri tej žlofuulravo-sti malone začel obračati želodec in silil je proti izhodu. Ravnatelj Gbrv mu je pred vrati še enkrat segel v roko: ,,Mi se bomo še videli, kaj ne?" Obrnjen k šperdinu pa je rekel: ,,Begunom pa je potreben počitek, zato mu dajte denarja!" Komaj so se dobro‘zaprla vrata za njima, se je Rožej skoraj srdito obrnil k šperdinu: ,,Kaj pa ta tukaj dela?" „Pst, pst!" ga je ta miril. ..Razumeti moraš — pri obrambi proti Srbom sodelujemo vsi brez razlike." ,,Toda tega ne more pri nas nihče trpeti — noben delavec!" „Dobro, dobro! To so druge stvari, to je preteklost. Ta pa ima veliko besedo, on je član vodstva Hei-matschutza in je v njem naš zastopnik ..." Rožeju je odpor zalil dušo do vrha. da je skoraj užaljen obmolknil. Tiho je sledil šperdinu. Brez opombe in ravnodušno je sprejel denar ter z grenkim srcem zapustil prostore, kamor je bil še pred nekaj urami vstopil poln navdušenja in svetniškega zaupanja. Rožej je težko čakal večera; že uro prej je odšel v dogovorjeno gostilno v gl- Rupert, povečerjal in čakal. Ladinik Berti in Požarnik Kristl sla bila točna. Takoj sta opazila, da je nezadovoljen. „Kaj te je pa vščipnilo?" sla ga dvoumno pobarala. „Nič!“ je kratko odbil Klemen Rožej. Tovariša sta hlastno večerjala, videlo se jima je, da sta potrebna. ,,Si katerega domačega videl?" „l)obrovčevo Mino sem srečal!" „Mino! — Tu se lahko pritisneš!" Rožej ni hotel govoriti o tem; vse popoldne je glodala v njem misel na ravnatelja Gbrvja. Zdaj bi bil rad dal duška svojim občutkom, tod« beseda mu ni mogla iz ust, kot bi se sramoval začeti o tem. Tedaj sta mu tovariša sama prišla nasproti. ,,Ali si videl starega? ..." Fužinarji so splošno tako imenovali ravnatelja Goryja. Rožej je zabodel svoje oči v tovariša ter po kratkem molku- dejal: ,,Kaj pa tale dela tukaj?" Onadva sta se zahehetala: ,,Ti ne veš, bratec — ta ima veliko reč zraven ..." ,,Kako sme biti zraven? Ko bi prišel nazaj na Ravne, bi mu naši podkurili . . .“ Kako z majhnimi stroški napravimo pomožno toplo sredo Besede mičejo, zgledi pa vlečejo Topla greda (Mistbeet) je v urejenem kmečkem gospodinjstvu, predvsem pa tam, kjer pridelujemo povrtnine za prodajo na trgu, velikega pomena. Kdor prvi prinese solato, kumarce, paradižnike, kolerabe itd. na trg, tisti napravi najboljši izkupiček. Pa tudi v domačem gospodinjstvu je zelo prijetno, če imamo že v zgodnjem poletju solato, kumarce, paradižnike in drugo zelenjavo. Če smo pri zasetvi semenja povrt-nin spomladi prisilj en i čakati na ugodno vreme, potem nikdar ne bomo imeli zgodnje zelenjave. Tukaj nam je v pomoč topla greda, ker v njej vzgojimo sadike že v času, ko jih na prostem vrtu še ne moremo sejati, da potem, ko je vreme prikladno, ni treba šele sejati semenja, temveč že lahko sadimo razvite sadike. Ureditev prave, tople grede je v danih razmerah seveda draga zadeva. Da pa kljub temu sadik ne bomo kupovali pri vrtnarjih v mestu V primernem kraju, ki je v zavetju in odprt proti soncu, (najboljši ob kaki steni) izkopljemo potrebno globoko jamo, v katero pogreznemo okvir in ga pribijemo ob primerne OBJAVA Ožji Pokrajinski odbor Slovenske kmečke zveze razglaša na podlagi sklepa seje z dne 28. januarja 1950 vse štambiljke na ime ,,Kmečka zveza za Slovensko Koroško “ za neveljavne. Od 29. januarja so veljavne edinole štambiljke z novim imenom organizacije: „ Slovenska kmečka zveza1*.. Slovenska kmečka zveza Sekretariat in se pri tem še jezili, ker nismo dobili zaželjenih sadik, si hočemo pomagati sami. Pomožno toplo gredo uredimo lahko bolj enostavno, kot si morda mislimo. Glavno vprašanje pri tem so potrebna okna, ki nas zaradi draginje stekla precej stanejo. Teh posebnih oken pa ne potrebujemo, kajti v tistem času, ko toplo gredo zasejemo, že brez nadaljnjega lahko pogrešamo naša zimska okna v stanovanju in z njimi pokrijemo toplo gredo. Torej potrebujemo samo nekaj kolov iii primernih desk. Vsak navaden gospodar lahko napravi toplo gredo. Širino tople grede vzamemo po dolžini oken, dolžino grede pa po številu oken, ki jih imamo na razpolago. Za okvir tople grede vzamemo močnejše deske (2 do 2.5 cm) in jih zbijemo skupaj. Ker morajo pa zaradi boljšega obsončenja ležati okna nekoliko pošev, moramo severno steno napraviti nekoliko višjo kot južno stran (glej skica!). kole. NaLo denemo v jamo 40 — 00 cm debelo slamnatega konjskega gnoja (goveji gnoj ni prikladen), ga nekoliko z vilami pri tlačimo in pokrijemo s približno 10 cm debelo plastjo listjp. Po štirih do petih dneh, ko se je gnoj že ogrel, odstranimo listje in gnoj temeljito potlačimo nakar nanosimo v gredo tO cm debelo dobre presejane vrtne zemlje, pomešane s sprhnelim konjskim gnojem. Po treh dneh v toplo gredo že lahko sejemo. Zgornja plast zemlje naj od oken ne bo oddaljena več, pa 15 cm, kajti čim bližje stekla so rastline, tem bolje je zanje. Ker v tople grede sejemo šele v drugi polovici marca, je še dovolj časa, da si vsak lahko napravi in uredi pomožno toplo gredo. Dobrohotnež. (Nadaljevanje) Rž ,,šleglarca“ in ,,Koroška po-žlahtnjena** sta se v naših krajih takrat udomačili in še dose-daj obdržali vodilni mesti. Tudi ,,Melkarco“ so nekateri naročili, ki se je pri prvi setvi sicer obnesla, vendar se je vsled pomanjkanja originalnega semenja kmalu izrodila in se sedaj ne seje več. Velik napredek je bila tudi izvedba pragenja ozimnega žita. Občina je naročila večje množine Fuza-riol-a in vsak, ki je dobil semensko žito — to so pa bili takorekoč vsi občani — je tudi poceni dobil Fu-zariol. Ker smo vsi ozimine prašili in ker smo pustili v več krajih majhen del posevka neoprašenega, smo spomladi mogli videti v oči bodeč razloček med prašenim in nepraše-'nim posevkom. Na ta način se je prašenje v naši okolici na mah udomačilo in sicer še v času, ko prašenje niti v naprednejših krajih Avstrije še ni bilo udomačeno. Nekaj let pozneje so bile razpisane podpore za gnojnične jame, gnojišča in za cementiranje hlevskega tlaka. Ker sem bil ravno podpredsednik ,,Gauverein-a“, sem šel do vsakega kmeta in ga bodril, naj se posluži te priložnosti. Delal sem prošnjo za one, ki sem jih uspel prepričati o gospodarski važnosti gnoj-ničnih jam in, če se ne motim, je bilo 16 kmetov, ki so si napravili tedaj' gnojnične jame. Pozneje je bil vsak tega koraka vesel. Sedaj ima že večina naših kmetov gnojnične jame in smo v tem pogledu torej že daleč pred deželnim povprečkom, ko menda ima samo 20 odstotkov vseh kmetov gnojnične jame. Okoli leta 1936 je kmečka zbornica razpisala podpore za betoniranje sadnih kleti, v katerih je prostora za cel vagon sadja. 8 kmetov se je v nagi okolici odločilo za zidavo teh kleli. Takrat je bila odločitev posebno težka. Naš kmet je bil v najhujši gospodarski krizi in leto poprej je bila š'1 slaba letina, da je deloma primanjkovalo kruha. Prav tako niso zadostovale domače moči za delo. Vendar vagon cementa je vlekel. Ker je pri nas v splošnem dosti dobrega peska in kamenja, nobeden ni porabil vsega cfcmenta in preostalo ga je še za druge potrebe. Vsa leta so bile za našo okolico velika ovira slabe poti, ki so nas povezovale z glavno cesto, s postajo in med vasmi. V letih od 34 — 35 smo se oprijeli tega velikega dela in začeli voziti gramoz ter urejevali pota, ki bodo dostopna tudi za motorna vozila. To delo je zahtevalo* mnogo truda, kajti nekateri kmetje so morali zvoziti tudi po 140 kub. m gramoza. Čeprav je bilo delo težko in so nekateri pri tem silno godrnjali, smo naših potov sedaj vsi veseli, ko lahko na vse strani vozimo brez večjih težkoč. Leta 1936 smo uvedli pri občini tudi obvezno škropljenje proti češpljevemu kaparju. Bilo je tako-le: Češpljev kapar se je pričel pri nas močno širiti in je obstojala nevarnost, da bo v celotni okolici v nekaj letih uničil vsa češpljeva drevesa. Ob neki priložnosti je Šturm v Mo-krijah opozoril orožnika na češpljevega kaparja, mu pokazal napadeno drevo ter mu dal vejico drevesa seboj z naročilom, naj ga pošlje na okrajno glavarstvo v Velikovec, ki naj zaukaže obvezno škropljenje češpljevih dreves. Preko občine sem čez nekaj časa dobil navodilo, da pregledam češplje in dojenem, ali je pogin češpelj posledica pozebe ali pa češpljevega kaparja. Na moje poročilo je potem prišel od okrajnega glavarstva ukaz, da moramo češplje škropiti. Na moj predlog smo iz občinske blagajne kupili Neodendrin ter najeli dva brezposelna delavca, jih inštruirali, da sta začela po vrsti škropiti češplje v vsej okolici. Uspeh je bil sijajen. Drevesca so se pomladila in pričela spet rodili. Ker se pa v vojnih letih načrtno škropljenje ni več izvajalo in so nekateri škropljenje sami od sebe opustili, se je češpljev kapar spet močno razmnožil. (Dalje/ Čas za izpolnjevanje pol za oceno gozda je podaljšan Rok za vrnitev izpolnjenih vprašalnih pol za oceno gozda (o čemer smo pisali v našem listu štev. 7 z dne 28. 1. 1950) je po odloku finančnega ministrstva podaljšan za kmete pod 100 ha gozdne površine do 31. marca 1950. Ponovno opozarjamo na naš tozadevni članek in opominjamo vse kmete, da izpolnjevanja teh vprašalnih pol ne vzamejo na lahke rame, ker gre za poznejše obdavčenje gozda, loraj za večletno breme. Slovenska kmečka zveza VT7?7~T7T7'/77 /V/7///////• ,,Saj bi mu bilo tudi tukaj treba dati patrono v tisto njegovo zadni-co!“ je rekel Ladinik Beril. Požarnik Kristl je škodoželjno pristavil: ,,Tako široko ne hodi več, kakor je hodil na Ravnah. Ali si opazil, da ga je pol manj v hlačah? — Menda mu je nekaj časa šlo zelo žaltavo! Strah stisne človeka . . .“ ^AiT"kako to?“ je Rožej skoraj zakričal. ,,Kako to? Ti misliš, da je pri nas vse tako, kakor bi moralo biti! §e davno ne! Zdaj je vse v enem kotlu gospod in berač, kapitalist in delavec, črni in rdečkarji, ker gre za ogroženo domovino . . . Tudi stranka nam neprestano trobi na ušesa, da je zdaj to važno, da moramo naše razredne interese podrediti skupnim interesom domovine, gele kadar bo domovina varna, bomo uredili tudi naše pravice. Zdaj gre za domovino — moj dragi! Požarnik je govoril ironično. Potem je Ladinik nadaljeval: ,,Zdi se, da bomo pomnili to domovino! Vrag si ga vedi . . . Balkan. In če bi mi kdo prišel z monarhijo, bi mi ravno prav prišel. Toda da smo se vmešali v to godljo tudi mi, z našo stranko — to se mi ne zdi prav. Dobro — ampak vse mora imeti svoje meje. — Zdi se mi, da so nas naši voditelji nekam zapeljali . . .“ „Kaj pa pravijo delavci ?“ ,,Kaj? Nič ne pravijo, temveč poslušajo in mislijo: stranka že ve, kaj dela! Nekateri pa glasno kritizirajo in pravijo: kaj nas brigajo Srbi in Slovenci; če hočejo biti vindišar-ji sami zase, naj bodo, to je njihova stvar. Najbolje bi bilo za nas kakor tudi za Slovence, da bi se ubogo ljudstvo združilo in napravilo red, tukaj in tam!“ Rožej se je sklonil nad mizo, ker ga je to, kar je slišal, zabolelo pri srcu. Nekje globoko so te besede našle prijeten odmev, toda cela kopa čustev se je dvignila proti njemu, zato je začel ugovarjati: ,,Dobro, kar pravita, naj bo tako prav! Ali kakšne bi bile posledice? Srbi bi zasedli vse te kraje, zavladalo bi zopet nazadnjaštvo, vojaška sila — republike bi ne bilo, vse pridobitve delavstva bi bile mahoma izgubljene. Zato je le treba nekaj ukreniti. “ ,,Saj tudi midva nič ne praviva. Kadar velja braniti naše pravice, sva tudi midva na mestu. Ali vseeno trdiva, da smo zašli v godljo, v pravo godljo s to domovino ..." ,,Če bi živela doli pri nas, bi drugače govorila. Vsi delavci smo že siti tega nasilja in vsi si želimo republiko, kjer bi vladala pravica in svoboda. Tukaj je lahko brusiti jezike . . .“ Ladinik Berti ga je skoraj pomilovalno zavrnil: ,,Ne govori neumnosti. Vsi socialni demokrati smo za republiko! Toda stvar ni v tem! Ali misliš, da temu ravnateljskemu žehtarju Gb-ryju ni žal, da je zdaj namesto na Ravnah tu pri nas? Pa še kako mu je ž«l! — Ali ne misliš, da ne bi šel takoj nazaj, če bi mu čuši dovolili? Takoj bi šel in pozabil bi na vse tiste besede o domovini, katere ti je danes ob sprejemu pel. Samo, da bi spet mogel zajahati konja! Bil bi takoj spet patriot! — Toda čuši so toliko pametni, da ga nočejo . . .“ Rožej se je zamislil, potem pa je kratko rekel: ,,Torej smo osli vsi tisti, ki nosimo semkaj kožo na prodaj. Bolje bi bilo, da ostanemo tam . . .“ Ušel mu je skoraj bridek nasmeh. Požarnik in Ladinik sta ga začela bodriti: če je prišel, je prav storil, ker ima delavstvo tukaj le več pravic, kot pa v Jugoslaviji. Ali vedeti je treba, da se je stvar šele začela, da lahko nastanejo še velike homa-tije in konca nihče ne vidi. . . Delavstvo mora biti budno, da ga ne bodo ogoljufali za zaupanje. Naposled sta mu predložila, naj gre z njima na shod socialno demokratske stranke. ,,Potrebno je to, da boš videl in slišal, kako gredo te reči pri nas!“ Rožej je z veseljem sprejel ta predlog. Vsi trije so odšli proti Lasnigu pri železniški rampi, kjer je bil shod. Noč je bila mrzla, brez zvezd, dasi so oblaki bili visoko pod ne- bom, črna, turobna praznina se je raztegovala med njimi in med mestom. Po predmestju je bilo liho, celo na bližnjem kolodvoru ni bilo slišati nobenega glasu, edini odmev je bil tam nekje pod Križno goro škripajoči tramvaj. Rdeče luči po cestah so slabotno brlele. Pri Lasnigu je bila dvorana že tako nabila, da so se komaj zrinili vanjo. Tudi vsi prostori okrog dvorane, hodniki, postranske sobe, so bili nabiti. Takega zborovanja Rožej še ni videl in srce se mu je širilo ob razpoloženju, ki je vladalo tukaj. Dvorana je bila vsa pregrnjena z rdečimi zastavami, trakovi, lampi-joni. Po stenah so bili nalepljeni lepaki z revolucionarnimi alegorijami in gesli. Rožeja je posebno živo zadel velik lepak, ki je kazal del avstrijskega ozemlja ter severni del Jugoslavije. Avstrijsko ozemlje je bilo krvavordeče, a jugoslovansko črno. Iz tega črnega polja se je stegovala črna, grabežljiva roka po koroški deželi. Napis pod sliko se je glasil: ,,Freie Heimat — Freies Volk!** Shod je odprl voditelj šentruper-škega delavstva Sablatnig in dal besedo voditelju koroške socialne demokracije Grdgerju Florijanu. ,,Ta govori dobro, toda oslarije!“ je pošepnil Požarnik Kristl Rožeju na uho. (Dalje)