Sinica.
vCi-ci-ci-fuj . . ."                             Sinica pravljic tisoč zna,
Skoz gozd hiti sinica — čuj,            a jih ne skriua srerl arca;
kako kramlja, kako čeblja!               tja o senco sede premehko,
Kotiček v c/ozdu osak pozna,            pa gozdu pravi jih lepo. —
grmtfek ji noben ni tuj —              Oj, gozdif, gozdič, oes zelen
ci-ci-ci-fuj ¦ ¦ ¦                                 in tih, a nihdar zapuščen?
Pozclravlja roža jo, drevo,                 Posluša gozd praoljic teh iar
šepeče vetrec ji Ijubo,                       in dreml/e hakor dedek star;
studenci kličejo jo v vas,                  pokima z glavo, pa zaspt,
potoček vabi /o na glas,                   in z njim zaspijo ptički vsi . . .
in vabi senca, kliče ji:                     Sinica u senci le lam  — čuf,
,Sinička, pridi in poč///"                 se smeje glasno:2,Ci-cifuj . . ."
Jos. Vandot