PAUDI STR. 6 ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Monošter, 15. decembra 2005 • Leto XV, št. 37, cena: 50 Ft Zagreb: Slovenska manjšinska koordinacija DOGOVOR, DA POSTANE SLOMAK MEDNARODNO PRIZNAN kretarja pri vladi prenizek. Po oceni SLOMAKA bi minister brez listnice v zunanjem mi­nistrstvu bila najprimernejša in najučinkovitejša rešitev, ki je bila v enem dosedanjih tekstov predlagana, vendar ni šla »skoz« pri koalicijskih usklajevanjih. Marjan Pipp iz Narodnega sveta koroških Slovencev je prepričan, da se­danji Urad za manjšine nima dovolj politične teže; v uradu razdelijo denar in spremljajo njegovo porabo, in tu se njiho­ve pristojnosti končajo. Rudi Pavšič, predsednik SLOMAKA, ob sedanjem predlogu po­udarja, da si manjšinske orga­nizacije morajo prizadevati, da urad iz vladnega kabineta »prestavijo« v slovensko zu-Zadnji sestanek Slovenske manjšinske koordinacije – SLOMAK – v Zagrebu pri Zvezi slovenskih društev na Hrvaškem je imel formalno dva poudarka. Prvi je bil po­govor na temo »Varovanje slovenske manjšine v za­mejstvu«, v popoldanskem delu srečanja pa so namenili osrednjo pozornost narod­nostno političnemu položaju SLOMAKA v ožjem in širšem evropskem prostoru. O polo­žaju Slovencev v Italiji in ne-izvajanju zaščitnega za­kona; pravnih osnovah ev­ropske manjšinske zaščite; današnjih razmerah med slovensko manjšino na av­strijskem Štajerskem; dvo stranskem sporazumu o za­ščiti slovenske manjšine na Madžarskem in madžarske v Sloveniji, ustavnem zako­nu in pravicah manjšin na Hrvaškem ter formalnih in funkcionalnih vidikih va­rovanja slovenskih manj­šin v sosednjih državah – kar so bile teme omizja – bomo pisali v praznični šte­vilki Porabja. Na pobudo iz Italije leta 2003 so lani aprila v Potrni pri av­strijski Radgoni uradno usta­novili Slovensko manjšinsko organizacijo, ki vključuje krovne slovenske organiza­cije iz Avstrije, Hrvaške, Ita­lije in Madžarske, sestaja se v teh državah in v Sloveniji, kjer so njene predstavnike doslej sprejeli najvidnejši politiki »matične države«. Prvi predsednik SLOMAKA je Rudi Pavšič, sicer predsednik Slovenske kulturno gospo­darske zveze v Trstu, pod­predsednik pa Jože Hirnök, predsednik Zveze Slovencev na Madžarskem. Slovenska manjšinska koor­dinacija se ukvarja z načel­nimi, za manjšine pomemb­nimi političnimi vprašanji in tudi s povsem konkretno te­matiko. Tako so v Monoštru zelo podrobno razpravljali o razmerah v narodnostnem šolstvu. Čeprav zastopa Slo­vence v vseh štirih sosednjih državah, mediji SLOMAKU – táka je ocena, povedana v Zagrebu – namenjajo zelo malo pozornosti. SLOMAKU se dogaja enako kot Porab­skim Slovencem. Ko je Radio Slovenija imel konec novemb­ra elitno informativno odda­jo prvega programa Studio ob sedemnajstih o položaju manjšin v sosednjih drža­vah, sta voditelj in urednik »pozabila«, da Slovenci živijo tudi v Porabju in da se sooča­jo s številnimi in aktualnimi problemi, tudi tákimi, kjer bi prišla še kako prav večja po­litična »podpora« iz Sloveni­je, zlasti na relaciji Ljubljana – Budimpešta. Predsednik SLOMAKA Rudi Pavšič, ki je sodeloval v oddaji, je na po­manjkljivost opozoril. Letos so v SLOMAKU namenili veliko pozornosti pripravi za­kona, s katerim bo Slovenija opredeljevala odnos in sode­lovanje s Slovenci v sosednjih državah in po svetu. Predlog zakona je doživljal številne spremembe in dopolnitve, in verjetno jih bo še, preden naj bi bil v prvi polovici pri­hodnjega leta sprejet v sloven­skem državnem zboru (parla­mentu). Zakon v SLOMAKU podpirajo, niso pa zadovoljni z nekaterimi rešitvami, ki jih sedanji predlog ponuja. Tako so prepričani, da bi morala Slovenija imeti za Slovence v zamejstvu in po svetu mini­stra brez listnice. Za uspešno delo je položaj državnega se­nanje ministrstvo. Slovenska manjšinska koordinacija pri­čakuje tudi učinkovitejše delo Sveta za manjšine. Tudi tu je problem v pristojnostih, ki jih svet nima oziroma jih ima premalo, da bi lahko aktivneje posegel v pomembne odločit­ve, povezane z manjšinami. Dosedanje izkušnje Slovenske manjšinske koordinacije ka­žejo, da bi organizacijo kaza­lo dvigniti na višjo politično raven ali drugače, doseči, da SLOMAK postane mednarod­ni javnopravni subjekt. Pri izpeljavi zahtevne naloge se bodo povezali tudi s pravnimi strokovnjaki, so se dogovorili v Zagrebu. (se nadaljuje na 2. strani) 2 5. seja vodstva Slovenske zveze Predsedstvo Slovenske zveze je letošnji slejdnji djilejš melo 30. novembra. Iz 19 članov je pri­šlo 17, tri delavke Zveze pa vsi trgé člani nadzorne komisije (felügyelő bizottság). Predsed­nica té komisije Erži Šoš nam je dala na znanje, nas je opo­zaurila, ka namesto pokojno­ga veričkoga župana moramo gora ziskati delegata, steri je za njim največ glasauv dau­bo v njegvi vesi na zadnjom občnom zbori 2002. leta. Tau nam je tü potrdila, če je steri član predsedstva duži čas be­težen ali zaseden z drügim delom, namesto njega leko pride drügi na djilejš od tiste organizacije, samo nejma pra­vice glasovati. Na tau smo zdaj meli peldo pri Slovenskom dröjštvi v Budimpešti. Na djilejši smo meli za dnevne rede letošnjo delo Zveze, delov­ni program za drügo leto pa nagrade predsedstva, vodja skupin pa delavcov Zveze. Na kratko sam gora naštejla, kakšne prireditve, progra­me smo meli v organizaciji Slovenske zveze ali vküper z drügimi organizacijami, kakšna drüga vekša dela smo opravlali, kelko nastopov so mele kulturne skupine, kak smo pripravlali njive nastope, stere skupine so bile na med­narodni prireditvaj ali na re­vijaj in ka so dosegle. Posaba smo vözdignili gorejnjesenič­ke ljudske pevce, steri so prišli na Državno srečanje pevcev, goslarov v Sloveniji. Urednica časopisa Porabje Marijana Sukič nas je infor­mirala, ka zagnauk 750 lidi plačöjva nota za slovenske novine, na Vogrskom, v Slove­niji pa v tujini. Drüge novine se pa dajo na recepcijo Slo­venskoga dauma, gde turisti iz Slovenije pokipüjajo. Za letošnji božični dar podarimo kalendar 2006 pa roman z na­slovom Črnošolec, steroga je napiso v domanjoj porabskoj rejči Francek Mukič. Tau je tü taprajla, ka letošnji kalendar pa ranč tak knjige dobijo za dar samo tisti, steri nota pla­čöjvajo novine. Ovak de se pa kalendar odavo za 600 forin­tov, knjige pa za 1000 forintov na uredništvi Porabje pa na recepciji Slovenskoga doma. Če si dobro zbrodimo, etak se že polonje cejne novin Porabje tisti lidgé dobijo nazaj, steri so notplačali. Za drügo leto novi­ne ostanejo kedenske, zvöjn kalendara do pa ene knjige vödane. Na pitanje Irme Filip, če na seničko šaulo odijo novi­ne Porabje, sta Erika Glanz pa Lujzek Hanžek predlagala, naj šaula ne ostane brezi novin, naj domanja slovenska samo­uprava nota plača za šaulo. Letos smo dosta dali na mla­šeče programe, kak delavnice z vzgojiteljicami iz Slovenije pa Porabja na Porabskom dnevi, lutkovne igre v vrtcaj, tabor za materni gezik, med­narodni likovni tabor, dva mlašečiva tabora v vrtci v Murski Soboti, strokovna po­mauč vzgojiteljic iz Murske Sobote pa tak tadale. Zdaj bola podraubnoma nemo pisala o tejm, ka letno delo Slovenske zveze damo na znanje v zadnjoj števil­ki naši novin. Več informacij smo táprajli o tejm, kak smo leko rejšili du­goletne proble­me pri folklorni skupinaj. Po­srečilo se nam je sprajti dva mladiva fudaša iz Prekmurja, steriva sprva­jata vsevküper tri mlašeče pa dvej odrasle fol­klorne skupine. Letos od djeseni mau mamo 9 odrasli kulturni skupin, med njimi eno čisto na nauvo organizirano, tau je komorni pevski zbor v Varaši. Mamo šest mlašeči skupin, med njimi je letos nauva sa­kalauvska mlašeča folklora. Mamo mlado gledališko sku­pino v gimnaziji pa glasbeno šaulo na gorejnjojsenički šau­ li. Iz vsej tej skupin samo tri skupine majo domanje men-tore. Vse té skupine gora drži, se za nji briga tak s pejnazi kak z delom Slovenska zveza. Skupine so letos vsevküper mele 121 nastopov. O tejm smo se tü nej spozabili, kašne hibe so se pokazale pri našom deli. Škoda, ka smo za kaj tašo tü krivi, gda drügi pregrejšijo kaj. Letos smo na zadnji djilejš pri­pravili plan delovnoga prog­rama Zveze, ka znamanöja, ka zvöjn programov, kulturni prireditev planiramo vekša drüge dela tü, kak povejmo za sakalavsko mlašečo pa odras­lo folklorno skupino damo zašiti gvant, nošo, ka knjižni­co v Slovenskom daumi kak mo probali vöponöjcati s slo­venskimi dijaki varaške gim­nazije ptd. Program so člani dobili v rokau, naj si do prvo­ga djilejša leko zmišlavajo pa nam ga pomagajo pobaugšati s svojimi mišlenji. Kulturne programe damo v novine v drügoj številki novin Porabje. Predsedstvo se je odlaučilo, ka vsi, steri že več lejt dobijo nagrado na konci leta, letos 10 procentov dobijo več od lajnskoga. Nagrade mamo diferencialno tak pri vodji skupin, kak pri delavci Zve­ze. Pri člani predsedstva sam predlagala že lajnsko leto ta­šoga reda, ka naj se nagrada tü da diferencialno. Etak smo leko upoštevali delo tisti, steri nam pomagajo cejlo leto (lüstvo spravlati na programe, se mo­rajo pripravlati s kakšnimi gonči, sodelovati na okrogli mizaj pa tak tadale). Predlagala sam pa prosila predsedstvo, naj se strinja s tejm, ka de po tejm vsakša amaterska kulturna skupina, tak mlašeče kak odrasle v svojom imeni mejle uradno napisano Slovensko zvezo. Skupine ponavadi vseposedik majo v svojom imeni, kam se držijo, sto je drži gora. Pri nas de po tejm, povejmo Folklor­na skupina Zveze Slovencev Sakalovci ali Otroška folkor­na skupina nižjih razredov Zveze Slovencev Gornji Senik. Tau vala tak v slovenskoj kak vogrskoj rejči. Predsedstvo se je s tem strinjalo. Vse skupine ške letos dobijo o tejm pismo od Zveze, v sterom mo ji pro­sili na tau. Tau sem tü predlagala pa smo že tak dali v program, ka de Slovenska zveza mejla svoj djilejš furt samo v srejdo, ste­ra je v tistom mejseci furt v drugom kedni pa tau furt zad­večerek od šrte do šeste vöre. Če se tau javno vej, te se leko vöokrauži, ka bi nisterni člani v dvaujoj pa traujoj mesti mog­li biti nagnauk. Na taum djilejši smo že nej meli prošenj za finančno po­mauč. Predsednik Zveze je dau 20.000 forintov za klub Harmonia v Monoštri, steri se spravla z zdravim načinom živlenja. V klubi je Slovencov tö, steri redno odijo na naše programe. Klara Fodor (nadaljevanje s 1. strani) DOGOVOR, DA POSTANE SLOMAK MEDNARODNO PRIZNAN V bistvu gre tudi zato, da dobijo razprave in zaključki s sestan­kov SLOMAKA večjo »politično težo«; da se ne bodo pogovar­jali zgolj med sabo ali sami s seboj, ampak bodo njihove zaključke in predloge upoš­tevali tako v zamejstvu kot v »dialogu« s Slovenijo. Seveda SLOMAK tudi kot mednarodno priznan subjekt ne bo posegal v pristojnosti krovnih narod­nostnih organizacij, ker je iz njih pravzaprav sestavljen. Na seji v Zagrebu so se pogo­varjali o okvirnem programu obiska Slovenske manjšinske koordinacije od 6. do 9. marca 2006 v Bruslju. V še nepopol­nem programu je predviden pogovor s slovenskimi evropos­lanci in evroposlanci iz držav, ki jih zastopa SLOMAK; predviden je tudi kulturni program in raz­lična srečanja v Bruslju. Naslednja seja Slovenske manj­šinske koordinacije bo v Mono­štru, seveda že v letu 2006. Ernest Ružič Porabje, 15. decembra 2005 3 Cerkveni spomeniki v Prekmurju Dokležovje - Župnijska cerkev sv. Štefana kralja Obmursko ves Dokležovje s trej strani zaznamüvlejo lese­ni pili – Križani, šteri tak gu­čijo o Dokležovčaraj in njuvoj veri. Kcuj k tomi ide župnijska cerkev tü, posvečena vogrsko­mi svetniki Števani-krali. Prle je tü stala edna kapela iz lesa napravlena, posvečena pa je bila Janoši Krstiteli, kak je guč o tom v listini iz 1669. Mislimo si, ka je že ta mogla bila preci stara. Tak kak pra­vi pisanje, nam kaže tü, ka je tau te bila takša ednostav­na ednoladijska cerkvica z dvema stranskima oknoma, tretje pa je bilo nad korom. Na zahodnoj strani je stau leseni zvonik, v prezbiteriji pa zidani oltar, baročni steberni oltar, s kejpami patrona (Ja­noša Krstitela) v sredini, po­leg pa sta stala ešče sv. Števan kral (Szt. István király) in sv. Emerik (Szt. Imre). Kak se kaže, je že propadajou­čo dokležovsko leseno cerkvi­co leta 1846 po vouli böltins­kega farara Štefana Kutiča zamenjala nova, zidana, štero pa so te sv. Števani krali (vogr­skomi) posvejtili. Nova cerkev je tü ednoladijska, s polkrož­nim apsidalnim zaklüčkom, kcuj k zahodnomi lici cerkve pa je postavleni 21 metrov viski zvonik. Čiglij je na cerk­venom portali vö sklesana let­nica 1844, pa trbej povedati, ka naj bi z graditvijo cerkve začnili na sprtolejt 1845, od naslednjega leta naprej pa so v njoj že bile meše. Dokležovska cerkev je bila do zdaj parkrat obnovlena, nazad­nje par lejt nazaj. V tom časi je zgibila ništerne falate opre­me, zakrili pa so starejšo po­ slikavo tü. Pred zvonik so po­stavili ešče vhodno lopo in tak leko pravimo, ka je v stilnomi pogledi dokležovska cerkev preprosta historistična, malo na baročne zglede naslonje­na arhitektura. Na vöni fasa­de členi na vsakšoj strani po dvoje oken, prostorski poudarek pa tak spad­ne na zvonik. Notri je cerkev banjasto völba­na, stene ednostavno pilastrsko členjene, za­hodno stran pa zapira pevski kor. Takše malo spominjajo na böltins­ko župnijsko cerkev sv. Ladislava. Zasnova prostora v slogovnem stili pred­stavla tipičen primer historističnega okusa v sredini 19. stoletja. K tomi paše tüdi njena oprema. Iz prve cerk­ve so prenesli manjši, trno lejpi olnati baroč­ni kejp, šteroga gnes hranijo v sagreštiji. Kaže ob starem patroni Janoši Krstiteli ešče Števana krala, nad njima pa sv. Trojstvo. Na kori je raz­stavlenij ešče 14 štacij Križo­voga pota, se pa so ga prenes­li iz Beltinec. Med starejšimi umetninami vala ekstra izpo­staviti indašnjo oltarno podo­bo s sv. Števanom kralom, z vsemi znamenjami kralovske oblasti; Števan kleči in se ob­rača k patroni Vogrske - Mariji z Jezuščkom na rokaj. Kejp je iz 1893 (popravleni/restavri­rani 1997) in ga je napravo Ferenc Újházi iz Budapešte. Ob plastikaj (szobrok), te so zvelkoga napravlene iz lesa in gipsa, pa nemajo trno velke umetniške vrednosti, vöstopa oltarni kejp iz 1972, delo slav­skoga modernističnoga slikara Staneta Kregarja (1905-1973). Umetnik ga je tak napravo kak triptih; v sredini je Kristuš, ob strani pa sta figuri Janoša Krstitela in patrona cerkve Števana krala. Za cerkvijo je lepao zriktani veški cintor. Tü so ešče v 19. stoletji pokopavali Ižakovčare in Bratončare. Tü je pokopani znameniti dokležovski župnik Ivan Jerič (1891-1975), Maist­rov borec in veliki patriot, za- tau je njemi v diko in čest prek od cerkve postavleni spomenik z doprsnim bronastim kipom (szobor), šteroga je trno dobro napravo lendavski akademski kipar Ferenc Király. Janez Balažic Pogled na cerkev sv. Štefana krala v Dokležovji (foto Janez Balažic) 4 Feri Lainšček OD MENÉ NEDE NIŠČE NIKDAR NAPISO PESEM Bijo je že v tistij lejtaj, gda je znau, ka nede nikdar doubo No­belovo nagrado. Ostalo me je samo veseldje do pisanja. Naj­raj je odo pisat v eno malo ves, gde je v gostilni prejk vikenda skous doubo sobo. Tak se je tüdi spozno z Verico, štera je v toj gostilni pomagala v künji pa čistila. Bila je malo mlajša od njega, rada je gučala z njim, tak ka sta se pomalek navadila drug na drugoga. Leko jo je poslo na pošto po novine, pa tüdi tej ali kavo me je včasik prinesla v sobo. »Pa pišete?« si je zgučala, gda je dol djala tacno. »Ka pišete?« je pitala, gda je že mislo, ka je odišla. »Ka?« je zmigno. »Nika ekstra takšoga,« je pogutno. »Neka, ka ešče nema nej repa pa nej glave, pa tüdi ne vejm, če de gda melo.« »De pesem?« go je zanimalo. »Pesem,« je skumo. Verica je cuj stoupila, ka bi boukše vidla, kak pesem vövidi na papejri. Neka jo je mantralo, samo pesnik je nej mogo vönajti, ka. Te pa se je kraj obrnoula pa je potiuma pravla: »Od mené nede nišče nikdar napiso pesem.« Vzeu si je zrak pa je kraj djau klabajs. Neka je bilou v nje­nom glasi, ka ga je strašno genolo. »Toga ne morete praviti,« je zageclo. »Vsakši človek nosi sebov kaj takšoga, ka se leko drugoga človeka dotekne.« »Ges ne nosim,« je ešče kraj gledala. »Ges pa gvüšno nej…« »Vaše oči, poglednite,« je gor stano, pa je kouli njej stoupo. »Že, gda sva se prvi pout srečala, sam opazo, kak se globko leskečejo,« jo je probo potrauštati. »Neka je v vašij očaj, Veri­ca, ka človek ne more spreglednoti,« si je zmislo. »Tou pa je, geli bar, že leko začetek kakše pesmi,« se je nasmejno. »Pa té vaše roké, štere so navklub grdomi posli ešče itak gladke pa bejle…« »Tou ste vpamet vzeli?« se je začüdila. »Tou pa ešče dosta toga,« je prikumo. »Vej pa tüdi tej vašij mej­kij stopajov ne more nišče spregledniti. Že da vas čüje, kak na­raji idete po stubaj, se leko v človeki kaj zgene – kaj takšoga, ka je čista zadosta za eno lejpo pesem o tašoj lejpoj ženski…« »Mislite?« je zašuktivala pa ga prijala za dlan. »Ka pa te ka mislim,« je skumo. »Če rejsan tak mislite,« ga je poglednola od poulek v oči. »Za­koj pa ste mi te toga nej že prlej povedali?« se ma je približala z lampami. »No, no, gospa,« se je strouso, da je vido, ka ma meglo v očaj. »Čakajte, čakajte, vej pa samo od pesmi sva gučala,« je zageclo. Zastanola je, kak bi obvisejla v zraki pa je kumaj prišla do sape. Te pa se je naglo zravnala pa si z rokami pokrila obraz. Videti je bilou, ka de jo zdaj zdaj premago djoč. Samo, te se je brž vküp pobrala pa je pravla: »Znala sam, ka mi lažate.« »Nej!« je skričo pesmar. »Zakunem se, ka je nej bila laž,« go je zgrabo za rokou. »Samo nej sva se razmejla…« »Püstite me, dobro ges vejm, ka je bilou,« je vöcuknola rokou pa stoupila k dverom. Pripovejsti iz Muzeja Murska Sobota Židovi, živeli so z nami Po starom pisanji so židov­ske držine živele v Panoni­ji že v prvom stoletji našoga štetja. Ovak pa so se začali Židovi v Prekmurje seliti po leti 1750. V krajini so ništerne rejdke držine ži­ vele že prva, ali po tom leti leko gučimo, ka so se orga­nizirano naselili. Če po­glednemo v katalog Muzeja Murska Sobota, leko prešte­mo – napiso Franc Kuzmič – ka je leta 1853 živelo v Prekmurju 283 Židov. Naj­več ji je bilou v Soboti pa v Lendavi. S časom so že meli svoje sinagoge pa šoule tö. Z njimi se je ekonomska slika krajine začala vöme­njavati. Z vekšoga so bili bautoši, mesari pa krčmari. Prve tiskarne (drükaraje) v Prekmurji so tö Židovi gor postavili. Če poglednemo v leto 1921, ji je največ živelo v Lendavi, od 642 je v tejm varaši najdemo 259. Domanji lidge kak papinci ali protestanti so živeli vkü­per z Židovi vse do aprila 1944, gda so je madžarski njilaši odpelali v inter­nacijo. Trno malo ji je po bojni prišlo nazaj. Madžari so ji v enom leti vmorili po procentaj več kak Nemci v šesti lejtaj. Po toj zadnjoj velkoj bojni več ne mo­ramo gučati, ka Židovge živejo v Prekmurji organi­zirano. Nouvi socialistični kormanj je dopüsto, ka so sinagogo tö porüšili v So­boti. V Prekmurji gnesden žive eške nekaj redki Židov in njihovi potomcov. Na si­nagogo spominjajo kejpi v Muzeji Murska Sobota pa v steklenoj vitrini eške tora, besamin (posoudica za dišave) pa eške posanca blagoslova. Zvün spomi­na je za indašnjimi prek­murskimi Židovi ostanilo žalostno malo. Takša je nji­hova pripovejst, zgrablena med stene muzeja. Miki Roš »Čakajte, prosim vas, čakajte,« je pesmar bejžo za njouv. »Ešče nocoj vam napišem tou pesem, boute vidli, ka go na­pišem,« se je odloučo. »Pesem!!?« je pravla, kak ka bi plünila. »Takšo lažnivo pesem si vi lepou nekam vteknite,« je tresnola z dverami. Poslüšo je njene nagle stopaje, pri srcej pa ga je stiskavalo. Samo ka, če pa ji je ovak nej znau pomagati. Porabje, 15. decembra 2005 5 Pismo iz Sobote Vej je pa tou senzacija, sen­zacija vekša od najvekše sen­zacije! Prvo čüdo med vsejmi čüdami! Si leko brodite? V Slo­veniji smo že cejli mejsec nej meli nikšnoga referenduma! Vej je pa tou nej mogoče! Kak leko eške sploj živemo? Si brodite, ka se šalim? Sploj nej. Slovenija je gratala država referendumov. Telko smo jij že meli, ka ne vejm, če stoj pou­mni, kelko pa zakoj so sploj bili. Najbole naprej valaum je bilou tou, ka so pred referen­dumi prejdnji političari mod­rüvali po teveni, na radii pa v novinaj. Vsikši si je vönajšo tistoga, ka se njemi je najbole vidlo in tak so lidgé za tejmi modrijaši ponavlali njihove guče po krčmaj, v slüžbaj pa doma v držini. Nagnouk je bi­lou za cejlo Slovenijo moudri. Dapa kak povejdano, že več kak mejsec niške ne modrüv­le o tejm, kakši naj bou teve, gda so leko oprejte baute, če leko nejoženjene ženske rodi­jo, čidni so naj slovenski cugi pa vse tak tadale pa naprej. V vsej svojoj modriji so celou to vöznajšli, ka so leko referen­dumi tö, po s teri se nika ne zgodi. Tou znamenüje tou, ka se referendum vöspela, dapa nej se trbej po njem ravnati. Prejdnji vidijo, kakša je vola lidi, nej pa je trbej poštüvati. Pejnezi pa se trošijo, pa trošijo pa li samo trošijo. Dapa tou lidi nika ne mouti. Referendu­mi morajo biti pa pika. Na referendumaj lidge dobijo občütek, ka uni tö ravnajo z rosagom pa s tejm vred s svojim žitkom tö. Dapa té občütek laža. Ali tou znajo političarge, lidgé o toum skur nika ne vejo. Najbole naprej valaun je tou, ka so uni sreč­ni. Če bi ge biu bole prejdjen, bi naredo dosta več referen­dumov, kak pa smo ji meli do togamau. Tak bi bili lidge eške bole srečni pa veseli. Bole bi se njim vidlo, kak so uni bole glavni kak pa političarge. Ge REFERENDUM bi napravo tak, ka bi meli bar tri referendume na keden. Ed­noga v pondejlek, drugoga v srejdo pa tretjoga v petek. Si leko brodite, kak srečni lidgé bi živeli v Sloveniji? Kakše referendume vöspisati? Vsefele. Meli bi referendum o lejvom pa pravom cipeli, referendum o nogometi, re­ferendum za srečno držino, referendum prouti frkanji, referendum o rdečom para­dajsi, referendum za avtone brezi streje, referendum za glasen aplauz, referendum prouti februarskim mačkam, referendum za štenje novin od nazaj do naprej, referen­dum o tiüči med poslüšanjom radiona, referendum o tejm, kak leko tečé voda v potoki, referendum o protezaj za zobe, referendum za referen­dum o referendumi pa čüda toga bi si leko eške vözmislo. Zvün sreče lidi, ka bi leko ojd­li na referendume, bi zavolo referendumov dosta lidi do­bilo slüžbo. V Sloveniji je čüda lidi brez dela pa brez slüžbe. Z refe­rendumi bi nagnouk rejšili vse probleme. Rosag bi vzeu v slüžbo gvüšno nin kouli 100.000 lidi. Vsi tej bi priprav­lali referendume, bi mogli prešteti vse papire v škatülaj, pa sedeti bi mogli na referen­dumski mestaj. Tou bi bila od nji slüžba. Eden bi več nej ostano brez dela, če bi meli redne referendume. Pomalek bi naprajli eške šoule za lidi, ka delajo na referendumaj. -Ti študejraš, - bi tak gnouk pito človeka. -Ka bi pa nej, študejram, študejram, -bi povedo mla­di človek. -Študejram za visikoga referendatora. Gda zgotouvim, mo najbole prejdjen za referendume v našom varaši. Prva, kak pa se tou zgodi, mo mogo gor napelati kakšnoga bole prejdnjoga političara, ka tou mojo idejo naprej v parlament prenese. Tam jo vzemejo za najbole čedno in brž vöspišejo referendum za referendume v našom žitki. Gda té referendum dobimo, te dobim ge tö nouvo slüžbo. Grato mo glavni referendu­mator direkcije za referen­dume R Slovenije. O tistom nemo meli referendumov samo kak država. Vözglasim, ka mora meti vsikša krajina, vsikši varaš pa vsikša ves naj­menje eške dva referenduma na keden. Tak de referendum vsikši delovni den v kedni. Slejdnje, ka napravim pred svojo penzijo, pa de eden najbole važni referendumov. Meli mo referendum, ka vsi Slovenci več nemo kak lidge, ka se njim po latinski pravi Homo Sapiens. Po nouvom mo se zvali Homo Referendi­cus. Tak mo leko šou merno v penzijo, dapa eške pred tejm do se po meni zvale vilice pa ceste po cejloj Sloveniji, na glavni placaj vsej velki vara­šov pa do stali moji kipi, pod sterimi de pisalo: Prvi Homo Referendicus na svejti. Miki Roš … DO MADŽARSKE Leto 2006 – spominsko leto Madžarska bo leta 2006 praz­novala 125. obletnico rojstva svetovno znanega skladatelja Béle Bartóka. Na začetku de­cembra se je sestala komisija, ki pripravlja program prire­ditev spominskega leta. Pred­sednik komisije je premier Ferenc Gyurcsány. V okviru spominskega leta bo nešteto koncertov, glasbenih, plesnih in znanstvenih prireditev. Ot­voritveni koncert bo 24. marca leta 2006 v Palači umetnosti v Budimpešti. Obnovili bodo spominsko hišo Béle Bartóka. Med načrti je tudi izdaja Bar- Eške nika od „Veseli pajdašov”, šteri so tókovega glasbenega opusa na nastopali pri nas v zgoščenkah. Ministrstvo za na­cionalno kulturno dediščino Somboteli bo namenilo za programe spo­minskega leta 200 milijonov Morem povedati, ka so nam lejpi večer napravili. V „Šauli včera” forintov, računajo pa tudi na sta Pišta in Vendi najbaugša bila. Od toga baugše vönajti nej mo­ sredstva drugih ministrstev, gauče. Pišta, on je vragej doj z lanca vujšo. Hudič je in požrešen skladov ter donatorjev. (parauven). Zaman so doma zabadali, on je li srmaki Vendini malico pojedo. Vidlo se na njem, ka rad gej. Sarmak Vendi pa je Plača tisti, ki je kriv takšen drauven biu kak piškauriš (naspolya-nešplja). Pišta ga je Državna zdravstvena zavaro­ zato redno biu. Meni se je Pišta tak špajsen vido, preveč velike valnica ima letno večsto ob­ cicike je emo. Nema on kakšno razvojno napako? Mogli bi ga k ravnav zoper delodajalce in doktori pelati, tačas, ka je nej kisnau. zasebnike, ker zaradi njihovih V „Šauli gnes” je bilau videti, ka je rejsan težko s temi učenci. Mo­ malomarnosti potrebujejo bil, erotične biblije, včiti se pa nej! Učiteljica? Mobil nej vkraj vzela njihovi delavci ali drugi ljudje od učenca, erotične novine pa ja. Zaka pa ranč tisto? Mislim, ka zdravstveno oskrbo v bolni­ so se njej tö vidle. Če je mlada, te misli, ka „takše se ge že vse cah. V prvi polovici tega leta je vösprobala”. Če je stara učiteljica, te pa tak premišlava, ka „kak zavarovalnica na podlagi sodb dobro bi bilau, če bi z menoj tüdi kdo takšno svinjarijo sprobo”. izterjala 1,2 milijarde forintov. Ka mislite, dragi bralci, kje je pravica? Šteri ste vidli te nastop, Tudi posamezniki lahko plača­ mislim, ka se je vam vüdo. Šteri ste eške nej vidli, poglednite, s jo po več sto tisoč forintov, če kem prva, gda te meli za tau priliko. je do poškodbe prišlo zaradi FranČek njihove malomarnosti. Za na­pad psa lahko gospodar plača od nekaj tisoč do več milijonov forintov, kajti zavarovalnica mu zaračuna stroške bolniš­nične oskrbe, rehabilitacije, morebitne plastične operacije. Za malomarnost se šteje tudi to, če v zimskem času lastnik hiše ne poskrbi za čiščenje pločnika pred svojo hišo in do poškodbe pride zaradi tega. Za zlom okončnin zavarovalnica krivcu lahko zaračuna od 200 do 600 tisoč forintov. RADIO MONOŠTER UKV (FM) 106,6 Mhz Od pondejlka do sobote od 16. do 17. vöre, v nedelo od 12. do 14. vöre. Porabje, 15. decembra 2005 6 LISICA NA PAUDI Ranč sam enga mužaka na­gučavo na Gorenjom Seniki za volo reportaže, gda sam v sausedi zagledno nekakoga, šteroga sam že duga lejta nej vido. Tau je Toni Bajzek bus­šofer, šteri je ranč mesau ka­dijo ozark za ramom. Človek, šteroga sam nagučavo, se je tak nej podau, zato sam pa prejk üšo k sausedi. • Toni, ti nika rano mesau kadiš, nej? Jaj, nej sam dobro pito, zato ka vi söknivate mesau. »Meni je vseeno, štero rejč nücaš, zato ka ge razmejm obadvaujo. Vej sam pa ge dosta odo tamta proti vas. Nej je tak rano, vejpa je že decem­ber. Istino, ka pet kednauv nazaj smo mesarili. Telko trbej, dočas mesau vö iz paca leko poberé pa leko kadi.« • Vsakšo leto tašoga reda mesarite? »Štiri-pet mesarimo mi na leto. Enga novembra, te decembra, januara pa vleta tö mesarimo, naj mamo friško mesau.« • Zato meni špajsno bilau, ka do vüzma tau mesau bi tastalo. »Z mesaum nega problemov, zato ka bi tastalo. Samo tau je falinga, ka sfali. Tau mesau kadimo, drüga svinja je pa že v paci. Tak eden za drügim smo zato nej meli šegau mesariti, dapa zdaj smo mogli, zato ka je betežna gratala,« pravi Toni pa dverica zapre, naj dim na mesau dé. »Pojmo notra, zato ka dež dé pa se cejlak prejkzmočamo. Tam se leko tadala pogučavamo.« • Zdaj že več kak dvajsti lejt, ka si proto Andovcam bus vozo, pravim Tonina že v toplom rami pazglažompivavrokej. »1984. sam prišo v Andovce zato ka je te eden starejši šofer v penzijo üšo. Te je še zato ovakši svejt bijo. Tam v Andovci smo meli edno sobo pa smo tam spali. Skur več sam bijo tam kak doma.« • Te gvüšno dosta spominov maš iz tisti časov, nej? »Tau gvüšno, ka mam,« se smeje Toni. • Vse ti zato nej trbej ta­prajti pa vejn ranč nej slo­baudno. Edno zgodbo, če bi nam tapravo. »Te je dobro bilau, te smo eške mladi bili. Z ženov sam se tü tistoga reda spozno. Včásin vöüšla z menov v Andovce pa sam ji malo pokazo ves, zato ka nikdar nej ojdla tam. Ta čas, ta čas pa sva vküpprišla.« • Mislim, ka si ji nej samo ves notrapokazo, liki postelo tö, gde ste počivali, nej? »Na, dobro, tau zdaj njajmo, bola te edno zgodbo tapuvejm. Gnauk, gda smo z edenajstim busom v Andovce prišli, Rudi bači so nas že tam pri poštiji čakali. Nejsmo vedli, ka je. Mislili smo, ka je kakšna nevola. Te pravijo, ka je v škedjen lisica notra vujšla pa naj demo pomagat, ka go bujti trbej. Mi smo go vejn edno vöro naganjali, dočas smo go dobili. Škedjen je puni biu pa se je lisica vsepovsedik not potegnila. Že smo go skur meli, gda je gnauk skaučila gora na kaula, gde je trava bila pa od tistec tadala na pod (podstrešje). Ka mo zdaj vraga delali, smo si zmišlavali. Sto de na tistom velkom paudi lisico naganjo. Te je nekakoma na pamet prišlo, ka pisa gor pistimo za lisicov. Tak je bilau. Samo tau smo nej znali, ka tašoga velkoga pisa majo kak edno tele. Komaj smo ga gor na pod sprajli. Pes je zagno lisico pa je dola skaučila pa te smo go mi tak dobili. Tau je edna zgodba, dapa eške dosta vse se je godilo tam v Andovci.« • Tebé je te zato lüstvo rado melo, nej? »Ge sam z Andovčani vsigdar Toni Bajzek pravi, ka na leto 4-5 svinj mesarijo dobro vöprišo. Trno fajn lüstvo je bilau. Tak pravim, ka tü v Porabji najbole dobro lüstvo je v Andovci. Nikdar niše probleme sam nej emo z njimi.« • Sprvuga nej bilau špajs­no, gda si taprišo? »Nej, nika nej. Sploj pa več te nej, gda so zvedli, ka sam ge tö Slovenec. Ge sam sploj rad delo tam. Fajn mala krčma je bila tam pa par špricerov smo po večeraj spili pa smo se malo pogučavali. Ge sam se sploj dobro počüto tisti čas, ka sam tam bijo.« • Tam ste meli počivališče, gde ste spali. Bilau je tak, ka si zaspo? »Pa vejš, ka bilau. Dapa nej bila nevola, zato ka so delavci prišli na bus, pa so nas zgoni­ li. Dva-tri minute sam kesnej v Varaš prišo, dapa tau se je nej štelo.« • Če na leto 4-5 svinj mesari­te, te zato mate delo z njimi. »Delo geste vsigdar, gde je tel­ko svinj, trbej polagati. Na nji­vi krumple pa burgulo pauva­mo, s tejm je tö nej malo dela. Vsakši drügi den, gda delam, te sam cejli den tak nej doma. Tak ka se mi nej trbej bojati, ka bi me nej najšlo delo.« • Vrejdno je svinjé doma držati? »Enga-dva nej vrejdno, dapa več, kak mi mamo, se že zato splača. Istino, ka mi ne odavamo, vse za svoj tau mamo.« •Kakdugoena šonka stoji? »Enašonkadugo tastoji, samo nej pri nas, zato ka pri nas brž sfali. Eno šonko načnemo, dva kedna pa go več nega.« • Zdaj v zimi, gda velki snejg dolaspadne pa vanej trno ne more delati, je bola samo znautra člo­ vek. Sausedje odijo kaj prejk eden k drügoma? »Mi z našimi sausedami zato včasin kaj vküppridemo, dapa nej tak kak gnauksvejta, ka so pau dneva tasejdli. Eden štampedli spigemo pa dva šöra vcuj, malo taparpuvejdamo pa demo domau. Če sam doma, te se tau ma zgoditi, ka Joška prejk skriči, ka poj malo prejk zemenico poglednit. Te se ge vzemem pa dem, zaka bi nej üšo. Krčma je paulak. Človek prejk de na pau vöro, pa gda vpamet vzeme, sta že dvej vöri odišli. Tašoga reda se te malo zato baba kori.« Sto sam ešče malo spitavati Tonina, dapa nej sam ga smo, zato ka sam vido, ka vsigdar vö na okno gleda. Najprvin sam mislo, ka čaka nekoga. • Sto ešče pride? sam ga pito. »Niške ne pride, samo sök gledam, nej ka bi se vužgo ali dolapogoro ogenj. Skrb trbej meti, zato ka človek brž leko zapravi tisto, zakoj je cejlo leto delo,« pravi Toni pa notra staupi v črejvle. Deva poglednit, kak se mesau sökniva ali kak mi tamta v Andovci pravimo, kadi. K. Holec KONCERT V SOMBOTELI Teden sv. Martina je v Somboteli veliki svetek. Začne se s se­njom v Skanzeni, štero trpi dva dneva. Potem so cejli teden kulturni programi, cerkvene spominske slovesnosti o škofu sv. Martinu. V tem programu je nastopil cerkveni pevski zbor iz Murske Sobote, pa eške štirje zbori (iz Avstrije, iz Vasvára in Hrvati iz Sombotela). V cerkvi sv. Martina je tisti večer dosta lüdi vküpprišlo. Soboški zbor je emo velik uspeh. Tau zatok leko povejm, ka sam sejdo v zadnjoj stolici, pa sam vüdo, kak je lüstvo kumalo (prikimavalo) in ploskalo. Leko povejm, ka so najvekšo ploskanje oni dobili. Na sprejemu po nastopu je tö dosti lüdi pravlo, ka so lepau spejvali. Zatok, kak pravi Slovenci, so eške edno pesem zapeli, s kozarcom v rokaj. Na konci sta se sombotelski in soboški dirigent zguča­la, ka se srečata v Murskoj Soboti. Pripis: Dva dni po koncertu so me na ulici stavili ena žen­ska, pa so me pitali, če sem ge tisti, ki je v nedelo v cerkvi s slovenskim zborom biu. Pravo sam njim, ka sam ge. Gospa so mi duge minute hvalili, kak so lepau spejvali in se je njim tau preveč vidlo. Rad sam biu toma. Vmes mi je pa autobus pred nausom taodpelo, ge pa sam mogo pejški za njim. Tau se mi pa nej vidlo. FranČek Porabje, 15. decembra 2005 7 Miki Roš IZ MOJOGA DNEVNIKA Ime mi je Janina. Kelko sam stara, vam ne ovadim, ka se takšo deklin ne spitavle. Leko pa vam povejm, ka eške ojdim v šoulo. Dnevnik sam za- čala pisati zato, naj ne pozabim, ka se mi je zgodilo v dnevaj mojoga živlenja. Na, vej človek ne mora samo tak tapozabiti, ka se njemi je zgodilo. Dapa nigdar se ne vej. Dnevi mojoga živlenja so se začali pisati, pa je zato tou moj dnevnik, ka se v njem piše od moji dnevaj. TAKŠI LEJPI DEN, KA BI LEKO BIU EŠKE LEPŠI, ČE BI SE NEJ NARODILO PREVEČ PITANJ Dragi moj Dnevnik, na toum svejti vidim samo eške Benčina! Bar tak je prajla moja najboukša padaškinja Bobica. Samo njoj sam vö­ovadila, kak dobim mokre roke, kak meke kolena, kak se mi zadrgavle rejč pa kak mi srce začne mlatiti, gda zaglednem Benčina. Prajla je: Ti si zalüblena! Vidiš, prajla je tou, ka sam ge že sama gor pr išla, pa sam tou nej najbole vörvala. Vej me domanji že tö trno čüdno gledajo. Ranč tak, kak smo pred cajtom gleda­li mojo sestro Zano, ka je iz baute vse naoupak prinesla. Ja, tak je bila zalüblena. Ge jo zdaj trno dobro razmejm. Vejm, ka se njoj je godilo v glavej. Vej sam pa ge sama v šouli tö začala vse naoupak gučati. Učitel pri matemati­ki me je pito nika od toga, kak se meteri vöračunajo v kilometre pa v milimetre. Ge sam njemi začnila tumačiti, kelko kil poštije geste od na­šoga maloga varaša do prvo­ga velkoga varaša. Samo me je z völkimi očami gledo, ka njemi gučim pa se čüdivo. Na, leko, ka je un tö gor pri­šo, kak je z meuv. Na meri me je njau pa tadale spitavo druge. Ge sam se samo doli sejla, tak sam leko znouva začala broditi na Benčina. Gda pa je scingalo, me je skouzi dveri ličilo na hod­nik. Tam je iz svojoga razre­da med padašami vöstoupo UN. Boug moj, kak je tej moj Benči lejpi! -Kak leko gučiš, ka je tvoj? -me je pitala Bobica. - Vej pa ne vejš, če se njemi ti tö vi­diš. Vej pa ne moreš vedeti, če un tö tak mira za teuv, kak ti miraš za njim. Ja, istino je mejla ta moja pa­daškinja. Leko, ka se njemi sploj ne vidim? Leko je tou tö, ka me ranč ne vidi! Pa tak je tö leko, ka njemi je vse lagvo, gda me vidi! Na, si zdaj vido, moj Dnev­nik!? Neje naleki biti zalüble­ni, gda nekak tak brodi. Pa pravi ta Bobica, ka je moja najboukša padaškinja. Kak mi je leko najboukša pada­škinja, če mi vse takšna pita­nja postavla? Brezi tej pitanj bi zalüblenost bila lejpa pa brezi problemov. Ja, dragi moj Dnevnik! Vejdla sam, ka si ti moj najboukši padaš. Ti nika ne pitaš, samo poslü­šaš, ka ti ge gučim. EŠKE EDEN LEJPI DEN, DAPA BREZI PREVEČ PITANJ Dragi moj Dnevnik, un me tö rad ma! Mojomi Benčini se ge tö vidim! Cejli svejt je mooooooooooj! Na, bar se mi tak vidi, ka se ge njemi tö vidim. Eške ne vejm, če je un tö zalübleni v mene. Dapa kak sam prajla, tak se mi vidi, ka se ge njemi tö vidim. Zatooooo jeeeeeee sveeeeejt leeeeeeejpiiiiiiii! Kak sam gor prišla, kak je spitavo padaškinjo Bobico, če me pozna, pa ka vse vej od mene. Bobica mi je tou, ka sam ge že vejdla, brž nesla na vüje. Boug moj, eške bole meke kolene sam dobila, srce pa mi je skur vö iz tejla skoučilo. Benči je spitavo za meneeee­eeeeeeeee!!! Dapa. Ge sam od njega že vse zvejdla. Zvün toga, ka padaš pa eške dosta drugoga sam zvejdla. Zdaj ge tö po­slüšam muziko, kak jo un poslüša, pa ge sam tö začala gledati kung fu filme. Poma­lek mo začala trenerati eške karate, kak ga trikrat na te­den trenera Benči. Vej do po tistom vidli podje, če do se norca redli iz mene. Lejtali do po lufti kak mladi ftiči. Bobica mi je prajla tou tö, samo tak žalostno pogled-joj zalüblenosti. Naj un tö no proti meni, bio eden čas vcejlak tiüma pa po tistom spitavo tadale. Na, tisto tada­le sam ge sama tö čüla. Jaj, ti moja Bobica, ka si nej prajla, trpi, - je eške djala kcuj. Vredi, Bobica, naj trpi. Samo, ka pa če se v tejm za­lübi v kakšo drugo? Naj­boukše de, ka njemi ka se njemi vidim? Med güžino brata, sam zvejdla eške vse-če mam že kakšoga pojba. -Tou bi bilou preveč nale-zalüblena sam z lej-fele. Vejm, kakšo muziko rad Una njemi je prajla, ka sam v ki, - mi je tumačila. - Naj se v njega. vo vüjo poslüša, kakšne filme najraj ednoga zalüblena. Neje vöo-malo paca pa si brodi od čüla, gleda, sto je njegvi najboukši vadila, ka v njega. Un je prej tebe. Vej si ti tö trpela v svo­ ma eške ednoga starejšoga ka jo je Benči najprva pito, ka sam zalüblena v njega? vöovadim, ka sam Doktorska skrivnost Etognauk je Janči nepričako­vano domau prišo. V fabriki so ma nej mogli delo dati pa so ga opautili domau. Gda je doma nut v ram staupo pa v künji isko svojo ženo Eržiko, nikši šomat je čüjo iz spalni­ce. Včasin je nut v sobo staupo pa ka je vido? Vido je, ka dok­tor pa njegva Eržika se na po­steli kobacata vcejlak nagiva. Janči se je zdaj drau: »Ka se pa tü godi?« Doktor je etak odgovarjo: »Dragi Janči, zdaj sam zvižga­livo vašo ženo, žau pri plüčaj je strašno betežna.« Janči pa: »No, lepau, lepau, depa te vi, doktor, zakoj ste nagi?« Doktor pa: »Janči, tau ne smejm ovaditi, tau je doktor­ska skrivnost (orvosi titok).« Etak je vse vreda Lujza je ešče mlada, depa že ma 16 lejt staro čer. Je v velkoj nevauli, ne vej, kak bi svojoj čeri povedla, ka je noseča, pa de ta velka dekla sestro ali brata mejla. Te si pa itak vze­me batrivnost, si sede s svojo čerjov pa ji etak guči: »Erika, moram ti nika takšoga pove­dati, ka mi je nej leko v tauj starosti gučati. Ranč sama ne vejm, kak se je zgodilo, depa za sedem mejsecov se ti mali brat ali sestra narodi.« Erika pa zdaj etak odgovarja: »Mama, getü sama ne vejm,kak se je tau leko zgodilo, depa za 6 mejsecov boš stara mama.« Buma,tauseetakgodi Robi pa Lujzek v Lipi malo pidjeta pa si pripovejdata. Robi etak pita Lujzeka: »No, Lujzek, si se zglijo z ženov, ka po ločitvi sto ka dobi?« Lujzek pa: »Vse je v redi. Moj fiškališ je tau vse tanaredo.« Robi pa: »No, te mi pa zdaj guči, kak je skončano.« Lujzek pa: »Gle, moj padaš. Tak je skončano, ka ram pa deca so pri ženi ostali, auto je pa moj. Gazdijo, ka sva mela, je pa fiškališ odneso.« I.B. ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Izhaja vsak četrtek Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Gárdonyi G. ul. 1. p.p. 77, tel.: 94/380-767 e-mail: porabje@mail.datanet.hu ISSN 1218-7062 Tisk: EUROTRADE PRINT d.o.o. Lendavska 1 9000 Murska Sobota Slovenija Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.