336
Vojko Gorjan
In memoriam
Tomo Rebolj
IN MEMORIAM I Ta čas, velikan med velikani, sedi zgrbljen v svoji velikosti, da se tudi luč, previdno zastrta
(Vojku Gorjanu)
In memoriam
z oranžno ruto slutenega Vzhoda, pogrezne v misel zmehčanega, raztapljajočega se prostora.
In njegove neuničljive živali
in tu zraven moje nestrto kraljestvo.
Vse: veliko mesto in sredi
stebrov, ki začuda mirujejo
v srebrni dolžini ulic,
njegov neskončni blazni smeh.
IN MEMORIAM II    Ker sva vedela vse o barvah, je najin jesenski svet žarel nad roso neuravnovešenega travnika. Ker sva vedela vse o potovanjih najinih teles, so najine oči s smehljajem travnikov sprejemale vračajoče se ptice sanj.
Ta čas ni prav nič drugače: isti zvoki, isti vonji, iste barve, iste ptice, samo prav ta čas je še, iz katerega segam k njemu.
IN MEMORIAM III     Tedaj tisti čas je utrinek neskončnih sanj, ko je morje odšumelo svoje in je mesec, ki je deviško zardel, ostal iznenada opalno mrtev sredi težkega morskega neba. O, tedaj tisti čas sva si prste strla oba v utripu najinih src — saj sva, velikana, veliko vsega slutila — in nič ni ostalo, le mivka ob nakodrani vodi se je oranžno pobarvala. Kako sem bil srečen, ko so tedaj tisti čas ptice kanje zapustile
337
338
Tomo Rebolj
najino bivališče ob morju semen, jaz pa sem stal na prazni obali z dvignjenimi rokami,
jaz pa sem stal
tedaj tisti čas
kakor Abadon in Feniks hkrati
v tistem času,
z dvignjenimi rokami,
ko je njegovo telo,
najbolj plemenito in najmanj umazano,
dišeče kapalo skozi sito
naše neumrljive zemlje.
IN MEMORIAM IV    Ah, kako me to prepreda, da zdaj, ko je ves najin spomin
kakor s pozlato pomešan pepel zgorelo usahle trave, domala nimam besed
za veliko glasbo najine neponovljive skupnosti.
IN MEMORIAM V    Pomislil sem, kako gnije. Videl sem v zemljo popito vodo, ki izgine, a se ne izgubi.
Videl sem reko,
ki pod hribom spet
mimo gošče nasilnega zelenja
pride ven
in posmehljivo žubori. In je kakor zvok njegove kitare, kakor zanesen nasmeh njegovega blaznega obraza
in navsezadnje, brat velikan, kdo bi to doumel?
339                                                                                                                          In memoriam
IN MEMORIAM VI:     Sinoči sem se nate
EPILOG     spomnil. Ulica klavrnih svetilk se je upognila pod tvojimi koraki. S sipinimi prsti si prebiral strune kitare, največji med bardi pločevinastih maternic in ranjenih lokomotiv v trikratnem svetu, ki se v jutrišnjem dnevu rjasto lomi, med glasovi, ki današnje besede obsojajo na laž za boljši jutri.
Še zdaj vidim, kako si odhajal. Ti je bilo težko? — Ne verjamem. To je bil pač boj ovna (vsi ovni se tako borimo) v jutru, ko se še nihče ne zaveda dneva. Na tvojem ramenu je rana, v tvojih krvavih očeh je tvoje ime — še neizpolnjena pesem, še neizpolnjena pesem, še neizpolnjena pesem.