Obramba domovine je
naša najvišja dolžnost
Gorišnica, febr. 1949. Obvezniki predvojaške vzgoje smo prikazali v ne-deljo našim ljudem v prosvetni dvorani uspehe svojega dosedanjega dela. Tru-dili smo se, da bi pospešdli predvojaške vaje vzporedno s prosvetnim delom. Odigrali smo Jurčičeve »Rokovnjače«, ki prikazujejo čas vladanja Francozov v Sloveniji in borbo našega naroda za svobodo.
S prvim no&toipom smo predočili pri-sotnim ldk mladine v novi Jugoslaviji in njene graditve na vseh poljih, da bi bi'la sipo-sobna očuvati z velikimi žrtvami plačano svobodo. Gledalcev je bilo več kot kdajkoli. Največ je bilo mladincev, ki so hoteli videti, kaj smo se naučili v taiko kratkem času.
Naši predstavl so priso®tvovaii tndi zastopniki JA in organi ljudstke dblasti. Vese.li smo bili njihove prisotnoeti in truda, ki ga vlagajo za novi kader mla-dine. Hvale?ni smo tovarišem za trud, da   se   čimbolj   in    čimprej    usposobimo
v obramnem kot v prosvetnem pogledu. Ker smo spozn»aJi lepo življenje v so-rialLstičmi družbi nove Jugoslavije, smo sklenili svoje delo prikazati taidi sosed-nim mladincem za vzgled, da radi spre-jemamo socialistično vzgojo. V ta namen bomo odigrali »Rokovnjače« ob nede-Ijah  v sosednih centrih,  zraven  tega pa
! si bomo pripraviii igraližče m vežba-lišče.
Vemo, da so nekateri centTi pred-vojaške vzgoje zaostali glede prihajanja na predvojaške vaje in  predavanja, ker
j se niso pravočasno in pravilno oprijeM prosvetnega dela. Ce bo to delo bolj zaieto, bo tudi odsiv pri predvojaški vzgojd boljši O tean imamo v centru Gorišnica   irkušnje.
Podvamo mladince-obvezniike ostaKh predvojaških   cenrtrov,   pohitite   s   polno
j lideležbo  pri   vajah.   in  predavanjih,   da ne  boste   zaostajadi   za  našim   centrom. Naša  svela  dolžnost  je,    da    čuvatno pridoibitve   soci^aldstičaie   Jugo6lavije.
Ni med nami v gnječi. Stoji ob šoferju. Dobro se jl zdi, da lahko v Mariboru ureja svoje »nujnosti«, kadar se ji za-hofe. Navadila se )e na te vožnje, na uslužbence avtobusnega podjetja in stal-ne ter slučajne potnike. Tako pač pri-de človek v živlfenju naprej. Avtobus Je praktičen. Dostl ne stane, med vož-njo  nl  hladno in hitfo prideš dalje.
Drugače je ljudem, ki ostanejo še kak trenutek na postaji, gledajo za avtobu-som, stiskajo od jeze pesti in si misli-jo: »Prokleta protekcija ...« Po pravic! bj se morali delavci, mali in srednji posestniki danes voziti na državnih av-tobusih. Gruntarji naj se vozijo s svo-Jimtj konji na kolesljih kot so se nek-daj vozili. ko smo se Jim ogibali tla rob ceste, da nas niso pohodili njihovi konji. Danes silljo zaradi nujnosti na avtobuse, ker je to boljše. Mi bi morall zapreči krave, če bi se hoteli peljati v Maribor, ker nimamo koles all pa se ne  znamo na njlh vozitl...
Razočarani se vračajo na svoje domo-ve. Vsa družina obsoja vsiljivost, ki je pravo nasprotje skromnosti malih ljudL MlajSi pa pravijo: »Krivlce moramo sa-mi odpravljati in sj ta svet urediti tako, da  bomo živeli kot   nam prfstoja«.