SOKOL
VESTNIK SOKOLSKIH ŽUP	LJUBLJANA, MARIBOR IN	NOVO MESTO
ŠTEVILKA 7 •	LETNIK II •	JULIJ 1937
Iz širine v globino ...
Slednjič je prišla pričakovana doba. Jo pot ni prišla brez nas, ampak jo je priklicala naša delavnost, zato nas je doba dobila složne in pripravljene. Čas teče hitro, veliki dogodki se vrstijo, da jih komaj beležimo, zgodovina jih bo pa pravilno ocenila, ker so to za miselni razvoj .slovenskega sokolstva, za kulturni razvoj Slovencev in Jugoslovanov res zgodovinski dogodki.
Doba kakor pred vojno in prva leta po vojni. K samozavesti prebujeni narod hiti k enemu samemu smotru: s »sokolstvom v svobodo in v samostojnost naroda v lastni državi.
Sokolske prireditve maja in junija meseca so pokazale kakor še nikoli, da je narod, izbral sokolstvo za svojega kulturnega voditelja, vzgojitelja in učitelja. Nimamo velikih vsesokolskih ali pokrajinskih zletov, temveč samo skromne župne in okrožne zlete ali celo samo javne telovadbe sokolskih društev, pa se vseh teh narod udeležuje v številu, kakršnega doslej nismo bili vajeni. Pa naj bo to v Ljubljani ali pa pri majhnem sokolskem društvu na deželi, povsod se zberejo tisoči in se z zanosom in hvaležnostjo oklepajo sokolstva. Naš narod je te dni prav sokolsko naelektriziran. Treba je samo, da se na ulici ali v vasi pokaže ena sama rdeča srajca, pa se takoj zbere množica in da duška svojemu mišljenju, čutenju in hotenju, ki je vedno bolj določno.
Odkod naenkrat ti pojavi po Sloveniji? Ali .je sokolstvo že po dobrem polletnem delovanju v Petrovi petletki tako preobrazilo naš narod? Res, tlela se pridno in po načrtu, toda sedanji pojavi osvajanja sokolske misli po narodu imajo svoje izvore tudi.še kje drugje.
S slepomišenjem, lažmi in klevetami so hoteli zbegati naš narod. Toda prav te dni smo videli, kako odgovarja narod na podle naklepe, kako natanko loči resnico od laži, kako hitro razkrinka obrekovalca.
Pri vsem tem sokolstvo ni mignilo niti z mezincem, ni si umazalo svojega imena s pobesnelimi zločinci tujega izvora. Hoteli so pognati Slovenijo v ogenj, strahopetno so podtaknili plamen, a osmodili so se sami. Narod bo poskrbel, da bo zbrisan ta madež, da bo sokolstvo ostalo čisto in močno, dostojanstveno kakor še nikoli. Zločinski naklepi so nam strnili in očistili vrste, med sovražnike sokolstva in sokolstvo se je pa postavil narod, ki bo nadaljeval s čiščenjem tam, kjer je v svoji neskončni dobroti prenehal leta 1918.
Piše se novo poglavje v naši zgodovini. Ves narod izgovarja sokolsko ime z zanosom, z velikim upanjem in trdnim prepričanjem, da bosta edinole sokolski duh in sokolsko delo privedla narod v tisto kulturno in socialno stanje, da bo na svoji zemlji svoj gospodar. Zato na sokolskih prireditvah tisoči, kjer so bile doslej stotine, zato desettisoči, kjer smo bili vajeni tiso-čev: At. lij. Novo mesto. Šiška, Tabor, Moravče, Sodražica, Komenda, Blejska Dobrava. Logatec, Celje, Maribor — sklenjena veriga sokolskih zmag. ki se bo vlekla »kozi vse poletje in nepretrgano vsa leta do naše končne zmage. Prva pa ti. naša bela Ljubljana, kako si vsa naša z otroki, s starčki in starkami, z brhkimi dekleti in ženami, s fanti in možmi vseh stanov, starosti in poklicev. Oj, Ljubljana, srčni utrip sokolstva. Tyršev slovenski in jugoslovanski pravir! Videli smo te spet v teh dneh. kakšna si. kadar si
uepotvor.jena. Mrzla si, kadar stopa po tebi tujec, a materinsko nežna in topla za svoje hčere in sinove. Kakor mirno morje si. ki v svojem gostoljubju pusti, da plove po njem. kdor hoče, a pogoltne v globino tistega, ki zlorablja njegovo gostoljubje. Cvetoč gaj si in trnjeva puščava, zemeljski raj in bruhajoč vulkan. Z vseh teh strani si se dala spoznati v teh dneh, vsakemu in vsem po zaslugah, namenih in ciljih. Naša sokolska Ljubljana!
Zmagoslavno je prišel v Ljubljano meč kralja Aleksandra. Priborili so si ga junaki, zmagovalci, ki ne govorijo na ulici, da se lahko oblikujejo v telovadnici. To so Sokoli. Tem vzornikom poklanja narod svojo ljubezen. Sokolska zmaga v trdi tekmi je isto, kakor krvava bitka na bojišču. Zato taka prisrčna povezanost med Sokoli in našo narodno vojsko. Imamo vse: državo. kral ja-Sokola, vojsko, mladino in izkušeno sokolsko generacijo, zato imamo pa tudi pogum in voljo širinski sokolski val našega naroda usmeriti v globino. Sokoli, na gladino! Razpnite jadra, da boste zajeli narodno burjo in usmerili sedanje elementarno narodno čustvovanje v urejeno sokolsko tvornost. Pot vam kažejo telovadnice in telovadišča, le tani je svetišče in bojišče za Sokola. Silni meč kralja Aleksandra v rokah zmagovalcev je na svojem nepozabnem pohodu skozi Ljubljano pokazal pot iz sedanje sokolske širine v globino: na prihodnji tekmi bo ta meč branilo sto tekmovalcev iz naših žup. Vsakega tekmovalca pa bo spremljalo na deset-tisoče našega naroda. S pogumom v telovadnice!
F. L.:
Meč kralja Aleksandra se je vrnil v Ljubljano
V torek dne 22. junija sta se z brzovlakom ob 20.24 vrnili iz Beograda zmagovalni vrsti Ljubljanskega Sokola. S seboj sta prinesli dragoceni meč kralja Aleksandra, katerega sta pred štirimi dnevi odnesli v Beograd, da ga ponovno osvoji najboljša vrsta.
Ob tej priliki je naše sokolstvo, posebno pa bela Ljubljana dala duška vsemu, kar se je zadnji čas nabralo v njej. Spreiela je zmagovalce na kraljevski način, ki ga pri naših sokolskih sprejemih doslej še nismo doživeli. In to vse brez napovedi, brez priprav, Le meddruštveni odbor je objavil tisti dan v «Jutru» in «Narodu» poziv ljubljanskemu sokolstvu, ki je obsegal 5 skromnih vrst. Toda ljubljansko sokolstvo in ljubljansko narodno občinstvo je že takšno, da je to zadostovalo, da je Ljubljana vnovič elementarno, viharno in dostojanstveno izpovedala svojo ljubezen do zmagovalcev ter dala duška svojemu sokolskemu in narodnemu čustvovanju.
Na telovadišču Ljubljanskega Sokola se je zbralo pred ožganim ogrodjem godbenega paviljona ob 19. uri 10 praporov, godba Sokola 1 v kroju (25). 105 članov v kroju, 28 naraščajnikov v kroju, v meščanski obleki z znakom pa 149 članov, 68 naraščajnikov, 47 članic in 48 naraščajnic. Vedeli smo, da ie vse drugo šlo naravnost na kolodvor. Sprevod teh 470 Sokolov je krenil po Bleiweisovi. Aleksandrovi, Tyrševi in Masarykovi ulici pred postajo, kjer ie bila že zbrana razen drugega občinstva tudi velika množica Sokolov z znaki. Sprevod se je razmestil na Masarykovi cesti pred glavnim vhodom v mogočen pravokotnik in je v tej tvorbi zdržal do konca, kar se je prvič zgodilo ori sokolskih sprejemih na kolodvoru. Godba, prapori ter odposlanstvo Ljubljanskega Sokola in župe so odšli na peron, kjer je bilo že zbranih okoli tisoč ljudi, med njimi veliko častnikov. Z majhno zamudo ie privozil vlak. Skozi okno je stasiti tekmovalec držal goli meč, orkan zatajevanega navdušen ra je prekričal godbo, ki je zaigrala v pozdrav sokolsko koračnico. Kratek pozdrav, objemi, poljubi, članice so zasule tekmovalce « krasnimi šopki. Nepozabno, prisrčno do solz. Skozi glavni izhod se prikažejo zmagovalci, visoko nad glavami se sveti zlato-srebrni meč. Navdušenje in vzklikanje doseže vrhunec, občinstvo s perona napolni ogromni pravokotnik. Starosta L, jubljanskcpja Sokola brat Kajzoli s solzami v ooou
in s preprosto prisrčnostjo pozdravi svoje junake, viharno vzklikanje za-valovi po ulicah, saj ee je pred kolodvorom vse trlo Sokolov in občinstva. Prevladovala je mladina od 14. letu dalje. Brez rediteljev se je razvil mogočen sprevod, v katerega so vstopili vsi Sokoli z znaki, a tudi mnogo sokolskih prijateljev. V sprevodu je bilo zdaj do 4000 ljudi. To je bil spet eden izmed nepozabnih, tudi za Ljubljano redkih sprevodov. Za godbo je korakal praporščak z župnim praporom in častnim spremstvom. Za njim 9 društvenih praporov, obe vrsti Ljubljanskega Sokola z mečem in z butaro nageljnov in vrtnic, za temi dr. Murnik s tremi člani strokovnega odbora, ki so bili v Beogradu na tekmah kot sodniki, dalje župna uprava, članstvo in naraščaj v kroju, potem pa nepregledne vrste moškega in ženskega članstva in naraščaja. Po Miklošičevi, Prešernovi in Aleksandrovi cesti tja do Narodnega doma je bil na obeh straneh sklenjen gost špalir občinstva, ki je pozdravljalo zmagovalce in sokolstvo z navdušenjem, kakršnega Ljubl jana že dolgo ni doživela. Vse ulice so bile postlane s cvetjem.
Zmagovalna vrsta Ljubljanskega Sokola
Pred Narodnim domom je sokolstvo spet naredilo mogočen pravokotnik. v katerega sta stopili zmagovalni vrsti, godba in prapori ter. odposlanstva. Četrt ure je trajalo, preden so prišli zadnji četverostopi. Za sokolskimi vrstami je pa pritisnilo navdušeno občinstvo tako gosto, da je bil ves prostor pred Narodnim domom na Bleivveisovi in Aleksandrovi cesti daleč proti pošti zaseden. Zbranih je bilo več ko 10.000 ljudi, ki so z veselimi obrazi in navdušenimi vzkliki dajali duška svojemu veselju. Sokolski rog je pomiril množico, brat Gangl je pozdravil tekmovalce. Nastopila je tišina, da se je slišala vsaka beseda. Za vsakim stavkom se je pa utrgal plaz navdušenja in se menjal spet s tišino. Divna disciplina, večni «Zdravo!» Godba je zaigrala državno himno, nato je vsa množica zapela pesem sokolskih legi j. Pesem je slišala Ljubljana daleč okrog Narodnega doma in je vztrepetala. Sokolstvo je nato spremilo vrsto v Narodni dom. kjer so se vnovič razlegnile silne ovacije, v kratkem času se je pa mirno in dostojanstveno razšlo. Množice so ves večer same vzdržale disciplino in red, da ni imela številna straža nobenega dela. Ljubljana je izpregovorila svojo sokolsko besedo. Meč jo v Ljubljani in zbira noč in dan nove Sokole k novemu delu in novim zmagam. Zdravo!
Dravskemu sokolskemu zboru!
Zastopniki sokolskih žup Celje, Kranj, Ljubljana, Maribor in Novo mesto, zbrani na medžupni seji v Ljubljani dne 17. junija 1937, po vsestranskem razmotrivanju sedanjega položaja
u g o t a v 1 j a j o
1. sokolstvo dravske banovine ni v nobenem primeru zapustilo sokolske idejne in delovne smeri in ni v nobenem primeru prekoračilo delovnega področja, določenega mu v zakonu o Sokolu kraljevine Jugoslavije, statutu in pravilnikih, in ni kršilo načel, postavljenih v idejnem očrtu «Pota in cilji Saveza Sokola kraljevine Jugoslavije«;
2. vrednost sokolske vzgoje, posvečene vsemu narodu, namenjene krepitvi državne skupnosti, nujno nalaga dolžnost v vsakem času braniti čistost sokolske misli, varovati čast sokolske organizacije in čuvati sokolsko imetje;
in pozivaj o
vse sokolske pripadnike, da disciplinirano in dostojanstveno izvršujejo odrejene dolžnosti, ki jih jim nalaga sokolsko delo.
V Ljubija n i, dne 17, junija 1937.
Sokolske žup e:
Celje, Krn n j, L j u b 1 j a n a, Maribor, Novo mest o.
Zoran Polič, Ljubljana:
Za lepšo bodočnost
Življenje teče s pospešeno naglico, teče v negotovost, ki je nihče ne pozna. Kakor teče življenje, tako teče, pravilneje, raste ali pada tudi vsako gibanje mnogo hitreje kakor še pred desetletjem. Toda laže kakor življenju lahko določimo bodočnost gibanju, posebno če mu poznamo osnove. Ko sc pojavljajo glasovi, ki zanikujejo vrednost sokolske misli v sedanji dobi, je skoraj nujno, da si izkušamo ustvariti resnično sliko, četudi bi se lahko sklicevali na tiste, ki z oviranjem sokolskega dela in celo z očitno borbo zoper idejo kažejo, da je to gibanje, ki živi in raste, nevarno raste, ker križa račune vsem, katerim ni svoboda človeka izhodišče za vsako drugo delo, temveč hočejo podložnega, vsaj duhovno odvisnega borca za tuje, narodu sovražne ideje.
V suženjstvu slovanskih narodov je vzklilo sokolstvo. Želja po svobodi, telesni in duhovni, je vzpodbudila prvega Sokola, da je dvignil svoj glas in zbral okrog sebe somišljenike. Njegov namen ie bil izpred vsega, da vzgoji telesno in duhovno krepak rod, ki bi se lahko uspešno postavil v bran zatiralcem in postal na svoji zemlji svoj gospod.
Leta so tekla, sokolstvo je rastlo in pomagalo uresničiti veliko željo svojega ustanovitelja. Svobodni smo! Res je, da žive še bratje, ki niso mogli stopiti v naš krog in z nami reševati novih vprašani, ker so izročeni na milost in nemilost tujcu, ki jim z gaženjem osnovnih človeških pravic jemlje vsako mogočnost svobodnega duhovnega razvoja. Tudi nad niih domovi bo še zaorila pesem sokolskih legij, toda na pot nam stopajo težke ovire, ki jih moramo odpraviti, preden povabimo zasužnjene brate v naše vnste.
Kakšne so te ovire in kako jih premagamo? Če pogledamo v telovadnico in proučimo socialne razmere telovadečih. se nam takoj nokaže jasna slika ovir in naša velika naloga. Kdo tvori dandanes iedro telovadcev? So to zlasti gmotno šibkejši: obrtniki in obrtniški pomočniki, deb>vci uradniki in po podeželju kmetje. Večji del naroda je to, vse izrazitejše skupine, ki se z napornim delom, ročnim ali duševnim, prebijajo v življenju in vendar
še dobe priliko, da zadoste ludi višjim potrebam telesa in duha in tako dvigajo vrednote, ki tvorijo bistveno sestavino narodnega bogastva: s krepitvijo telesa	dajejo narodu na razpolago tudi	večje duhovne sile.
toda vsi	ti, ki	so prišli v naše vrste, ne	marajo koristiti samo	sebi,
ampak vsemu narodu, vsemu človeštvu. Če ni to dejansko hotenje vseh, je naša naloga, da vse tiste, ki jih vodijo samo sebična stremljenja, z bratskim poukom prilagodimo stremljenjem pravih Sokolov. Če smo ugotovili, kako je telovadnica sestavljena, poznamo že tudi vse ovire, ki nam v dandanašnji družabni ureditvi ne dopuščajo svobodnega razmaha.
Rekel sem že, da so vsa ta težka socialna vprašanja, ki rušijo danes ta dan svetovni mir, tudi sokolska vprašanja, in trdim celo, da so v okviru sokolstva tudi rešljiva. Delavci, duševni in ročni, so edini, ki smejo nositi sokolsko ime.	kdor	nezasluženo, brez lastnega	dela uživa dobrine naroda,
nima pravice,	da bi	stal v isti vrsti z delavcem,	uradnikom, rudarjem,	kme-
tom. Samo. delu moramo priznavati merilno vrednost, ki nam pokaže, kdo sodi v naše vrste in kdo ne. Ni to morda izpoved, ki jo postavljamo zato, ker vidimo, da ni druge rešitve, ampak samo ponovitev dejansko že skoraj pozabljenih osnov velike sokolske misli, ki jih pa zadnji čas nihče ni posebej poudarjal. Pravi Sokol je tako vedel, da drugače niti biti ne more, kdor je pa stopil med nas z drugačnimi nazori in nameni, je pa kaj kmalu spoznal, da mu med nami ni prostora.
Toda dandanes, ko nas nekateri obsojajo, da v skrbi za telo (ne priznavajo nam niti skrbi za duhovni dvig pripadnikov) pozabljamo na vsa svetovna vprašanja, ki izzvenevajo vsa skupaj v eno samo veliko socialno vprašanje, moramo iskreno povedati, da ne rešujejo socialnega vprašanja samo tisti, ki o njem govore, ampak tudi tisti, ki na njegovo rešitev delujejo, kakšna bi pa tudi bila naša vzgoja, akp bi ne bila ena njenih poglavitnih nalog socialna vzgoja, in čeprav je to za zdaj samo vzgoja k žrtvovanju posameznika za skupnost.
Socialno vprašanje družbe, to je njena dandanašnja ureditev, je torej po moji sodbi ovira, ki jezi dotok v naše telovadnice. Toda izpoved, da je socialno vprašanje tudi sokolsko vprašan je, in pomnoženo delo za njegovo rešitev morata razpršiti vsak dvom v vrednost sokolske misli, in sleherni delavec, ki si s težkim delom služi svoj vsakdanji kruh, mora stati z ramo ob rami v borbi Sokolov za ozdravljenje družbe.
Vzgajajmo mladino, ki je zaradi svoje nepokvarjenosti edina resnično dovzetna za zdrave, narodu koristne ideje, v tem duhu, vzgajajmo jo k čutu za pravilno vrednotenje vsakega dela, k zavesti, da samo delo daje pravico do uživanja dobrin naroda, vzgajajmo jo k samozata jevan ju po pravilu, da mora biti vsako delo posameznika vedno tudi v korist skupnosti, in če je treba zato lastne žrtve, mora biti tudi ta prostovol jna — sokolska. Tako vzgojena mladina bo nositeljicu prave sokolske in slovanske misli. Če bo sokolska vzgoja takšna, smemo mirno zreti v bodočnost sokolstva, ki bo lepša, kakor je s trnjem težkega dela in neupravičenega nasprotovanja posuta sedanjost.
M. Kovačič, Maribor:
Pregled jugoslovanske sokolske književnosti
(Nadaljevanje.)
ko prehajam k posameznim telesne vzgoje tisočim se delom, ki sodijo po vsem svojem značaju v drugo razdobje razvoja jugoslovanske sokolske književnosti, moram zaradi njih pomembnosti omeniti najpoprej pač br. dr. V. Murnika ' Redovne vaje» iz leta 1910. Knjiga je dvodelna: prvi del obravnava to vadbeno panogo v členu in četi ter je izpopolnitev nje razlage,
kakor jo je l)il podal pisec prvič že leta 1897. v posebni knjigi «Redovne vaje v členu in četi», drugi del. ki se bavi z redovnimi vajami v zboru in praporu, je pa prirejen po dr. Jindre Vanička spisu «\'yklad cvičeni po-radovych». — Ob svoji 40 letnici obstoja (leta 1903.) je izdalo sokolsko društvo Ljubijana-matica zanimivo knjižico cSokolska ideia in Slovenci . ki jo jc napisal br. dr. Vladimir Ravnihar. — Bral T(ušak) R(adivoi) je kot funkcionar mozirskega Sokola v založbi domačega društva tolmačil sokolsko misel v kniižici «G Sokolstvu in njega pomenu*, ki j«.* izšla leta 1911. — Po svoji temeljitosti se dajo vzporejati z Murnikovim eokolsko-kniiževnim delom sestavki Evgena Sajovica, ki je v listu «Gorenjcu* leta 1906. priobčeval podlistek «Deset let sokolskega življenja. Ob 10 letnici Sokola v Kranju. Zgodovinske črtice iz življenja Sokola v Kranju v letih 1864.—1906. — V «Sloventskem Sokol u» je E. Sajovic priobčeval « Pri pravo zn vaditeljske izpite», ki je bila nekakšna priloga tega lista in je potem tudi izšla kot posebna knjižica (in doživela — v prireditvi br. Staneta Trčka — ponatisk še tudi po svetovni vojni). — Šolski telovadbi je bila namenjena knjiga Franca Bruneta ^Telovadba v petrazrednih in manj kot petrazrednih ljudskih šolah», ki je izšla v Ljubljani prvič leta 1900.. druga, pomnožena izdaja pa leta 1907. Istemu namenu je služila tudi knjižica «Javen telovadni nastop za ljudske šole višje stopnje ali meščanske šole . ki je bila leta 1909. kot skupno delo mariborskega vadniškega učitelja Krena in br. Ivana Bajžlja ponatisnjena iz «Pedagoškega Letopisa*. Vse te publikacije so z delovnega področja Slovenske sokolske zveze, ki je sicer že po svetovni vojni, vendar še v svojem področju -— pred zedinjenjem jugoslovanskega sokolstva — izdala leta 1919. knjižico «Sokolska načela . Število publikacij, čeprav nekoliko večje kakor v prvem razvojnem razdobju jugoslovanskega sokolskega slovstva, je vendar še dokaj skromno.
Nič bolj ni bilo z rožicami postlano sokolsko-k n j iževno polje na delovnem področju predvojnega hrvatskega sokolstva. Ondi nahajamo kol res innogostranskega avtorja del, ki se tičejo najrazličnejših panog telesne vzgoje, dr. Franja Bučarja, ki je spisal «Obuku u plivan ju (Zagreb 1896). izdal knjigo «Gimnastika i igre u pučkoj školi.'. opisal «i' loretovan je» in «Klizanje» (Zagreb 1901), sestavil «Spomenspis 1. hrvatskog svesokolskog sleta> (Zagreb 1906), podal svoje «Uspomene na Sokolsko sla vije u Beogradu i Sofiji* (Zagreb 1910) in uredil menda tudi «Spomen-«pis II. hrvatskog svesokolskog sleta god. 1911». Razen tega je zalagal s svojimi spisi (že omenjeno) «Sokolsko knjižnico* llrvatske sokolske zveze. Kot vreden sodelavec na sokolsko-književnem polju (pri isti «Sokolski knjižnici* in z drugimi izven nje izdanimi deli) se mu je pridružil Dragutin Sulce, ki je se-stavil «Gradu za pripravu sokolskih prednjaka*. obdelal «\ ježbe s čunje-vima», uredil skupno z bratoma Mahoričem in Jerncjcem «Red nat ječanja itd. _ O prvi pomoči nudi pouk dr. Frana Gundruma «Pomaganje nastra-dalome*, o potrebi prilagoditve telesne vzgoje starosti gojencev govori knii-ga «Mosso-Širola, Tjelesni uzgoj mladeži*. O fiziološki strani telovadbe razpravlja dr. Karel Weiguer, sedanji rektor češke univerze v 1 ragi. \ delu «Tjelesno obrazovanje . ki ga je pod tem naslovom prevedel v naš jezik Josip Hanuš. Ta je tudi (kakor pri nas Fvg. Sajovic) skupno z br. Mu-ževicem sestavil «Priručnik za zupske prednjacke ispite*. lemeljitc in \ ideološkem, pogledu globoke so cRusprave i crtice o Sokolstvu i za njega . ki so potekle izpod peresa dr. Boža \ inkovica in izšle v 4 snopičih leta 1908. v Karlovcu pod naslovom «Za Sokolstvo*.
S tem sem izčrpal posamezna izdan ja, kolikor sem jih pač mogel pregledati, s katerimi so predvojni hrvatski Sokoli množili in utrjevali sokolsko znanje in sokolsko zavest. Med srbskim sokolstvom sem zasledil h' eno tako delo, in sicer je to «Škola sokolske telesne vedzbe po dru I y,rsu*. katere prvi snopič sta priredila in izdala dr. Laza I opovic in limotije Kujic leta 1910. v Sremskih Karlovcih. Ali sta izdala več snopičev in koliko, nisem mogel ugotoviti.
Spričo širokega razmaha sokolske književne delavnosti v času po svetovni vojni se bomo vprašali, zakaj je bila v svoji drugi razvojni dobi tako neznatna. Odgovor ne bo težak: ovire so bile v razmerah — v naši politični nesvobodi. Če pa upoštevamo to, moramo reči. da razmeroma vendar ni bila tako borna, ampak da so naši predvojni jugoslovanski «Sokol i od pera» storili mnogo več ko svojo dolžnost.
(Dalje prihodnjič.)
F. L.:
Tekma članov za meč kralja Aleksandra v Beogradu
Četrtič so se za to simbolično darilo kralja Aleksandra pomerile najboljše vrste Sokolov iz vse države, četrtič si je meč osvojila vrsta Ljubljanskega Sokola. 1 radicija, delo, volja in večja izurjenost so vnovič osvojili Aleksandrov meč za Ljubljanskega Sokola.
Prijavljenih je bilo 8 'vrst, 2 vi-sti Ljubljanskega Sokola, 2 iz Beograda, 2 iz Zagreba ter po 1 iz Novega sada in Spiita. Razen splitske so vse vrste tudi tekmovale.
Dne 19. junija ob 16. uri je bila v zveznih prostorih v Beogradu seja sodnikov in žrebanje. Manjkal je samo en sodnik.
Tekmovalci in sodniki so prenočevali v osnovni šoli v Zemunu, kjer je bila dne 20. junija na telovadišču ondotnega sokolskega društva tudi tekma; edino tek je bil na igrišču SK Jugoslavije v Beogradu. Točno ob 6. uri je bil zbor tekmovalcev in sodnikov na telovadišču. Vse vrste in vsi sodniki so bili na minuto točno na mestu, tekmovalci v telovadnih oblekah, sodniki v krojih. Zvezni načelnik br. dr. Pichler je s primernim pozdravom vžgal plemenito sokolsko borbenost, godba je zaigrala državno himno, zastava se je dvignila na drog.
Tekma sama je bila razdeljena v tri skupine: 1. nastop k prostim vajam in zletne proste vaje, drog, preskoki čez konja, bradlja in skok v višino; 2. idejna tekma (vprašanja iz sokolske misli, zgodovine in organizacije), krogi, tekmovalna prosta vaja in raznoterosti, konj na šir z ročaji in suvanje krogle; 3. tek na 100 m. Ocenjevala se je tudi oprema telovadcev, vodstvo in vedenje vrste. Vrste so štele po 6 tekmovalcev z 1 do 2 namestnikoma. ki sta tudi tekmovala. Uspeh šestih najboljših v vrsti je štel za vrsto. Bila je to torej tekma višjega oddelka članov v vrstah in posameznikov za zvezno prvenstvo, prva vrsta prejme meč kralja Aleksandra. V vseh sedmih vrstah je tekmovalo 53 tekmovalcev, od teh je Ljubljanski Sokol sam postavil 16 tekmovalcev. Ostala društva iz naših žup žal niso bila zastopana.
Tekma je bila zelo naporna, zaradi obsega samega in zaradi vročine. Trajala je skoraj nepretrgano 14 ur, tako da so ostali tekmovalci brez pravega kosila. Vkljub vsemu temu se je tekma izvršila v vzorni disciplini tekmovalcev, sodniki so pa svoj posel opravili vestno, pravično in nepristransko v popolno zadovoljstvo vseh. Prizivni odbor je reševal samo eno zadevo v dveh sejah, toda z različno odločitvijo. Odtod tudi različna, nasprotujoča si poročila o uspehih in doseženih mestih.
Posebno pa moramo biti veseli dejstva, da je bila več ko polovica tekmovalcev samih mladih fantov, ki so komaj prišli od naraščaja, a imaio odlično gojena telesa in pred seboj lepo prihodnost. Zlasti so se odlikovali po elegantnih držah in gibih.
Vsak tekmovalec je lahko dosegel največ 1000 točk. vrsta pa 6.200 točk. Vodstvo se je trudilo, da bi ločilo tekmovalec od gledalcev, kar je bilo zaradi ograjenega prostora lahko izvedljivo, vendar se je pa to pozneje ob stopnjevani napetosti in zanimanju občinstva zanemarilo v veliko škodo
tekmovalcev in tekine. Doseženi so bili prav odlični uspehi. Na drogu je bila najboljša vrsta Beograd V. nn bradlji in na krogih med prvimi tremi vrstami ni bilo veliko razlike, na konju na sir so pa suvereno in mestoma elegantno prevladovali Ljubljančani. Tu je padla edina znamka 100 točk za brata Gregorko. Na vsakem orodju je bilo treba napraviti po eno vajo. obvezno ali poljubno izmed 5 določenih, na konju je pa bilo treba delati vajo na obe strani. Novo na te j tekmi je bilo tekmovanje v tekmovalni prosti vaji, v raznoterostih in v idejni tekmi. To tekmi sicer ni škodilo, pač jo je pa zavleklo in se bo morala zato prihodnjič tako obsežna in težka tekma razdeliti na dva dni in bo morala biti samostojna prireditev, ne v zvezi z zletom. Pri skoku v višino so bili doseženi prav lepi uspehi. Vsa vrsta Ljubljanskega Sokola je že takoj pri prvem skoku preskočila za 100 točk določeno višino 150 cm; vsi v te j vrsti so preskočili 155 cm, brat Slanina jo pa ob burnem odobravanju elegantno preskočil višino 175 cm. Pri skoku je vrsta Ljubljanskega Sokola dosegla 70 točk nad 100% (v prostih panogah se je dalo namreč doseči z višjimi storitvami tudi več ko 100 točk). Vobče so Ljubljančani z lahkoto obvladali vse tri proste panoge. Brat Zupančič je vrgel kroglo 12.60 in pretekel 100 m v času 11.2 sek.
Pri teku, ki je bil zadnja tekmovalna panoga, ie pritisnil močan veter, ki se je nazadnje izpremenil v vihar, kar je tekmovalce silno oviralo. Tekma se je zato končala z nevoljo in s popolno izčrpanostjo tekmovalcev. Zato tudi drugi dan vrste niso nastopile na župnem zletu, kakor jr bilo napovedano.
Vrste so dosegle tele uspehe:
L Ljubljanski Sokol	(I. vrsta) 5.815.50 točke,
II. Ljubljanski Sokol	(2. v usta) 5.562 točk.
III. Beograd V 5.540.50 točke,
IV. Novi sad 5.155 točk,
V. Zagreb 11 4.750 točk,
VI. Beograd I 4.595.50 točke.
Vil. Zagreb 1 4.442 točk.
S tem si je prva vrsta Ljubljanskega Sokola četrtič priborila dragoceni meč	kralja	Aleksandra. Kot posameznik je bil prvi brat Janez	Malnarič.
\	zmagovalni vrsti so razen njega	tekmovali še bratje: Danijel	Zupančič,
Boris Gregorka, Milan Potokar, Ivko Pustišek, Edo Slanina, Miloš Skrbinšek in Ante Antoeievič.
Meč je slovesno izročil vrsti dne 21. junija na zletu župe Beograd na igrišču SK Jugoslavije vpričo 10.000 občinstva v imenu kralja kraljevi namestnik brat dr. Perovič v slavnostnem kroju z značilnimi besedami:
«Tu simbol našega viteškega kralja izročam našemu Ljubljanskemu Sokolu, da ga nosi s slavo in častjo!»
Z zanosom je zmagovalna vrsta z mečem odkorakala s telovadišča ob ogromnem navdušenju občinstva.
Zmago je odločila tradicija in večja borbenost ter boljša izurjenost na konju in v prostih panogah. Razlika med prvo in tretjo vrsto je celih 475 točk. kar znači, da so Slovenci še daleč pred brati z juga, ki so pa pokazali očito in resno namen ogražati posest meča. Sokolstvo to samo veseli, kakor nas veseli dejstvo, da se je svojim preizkušenim bratom kot druga zmagovalna vrsta pridružila druga vrsta Ljubljanskega Sokola, sestavljena iz samih mladih bratov, ki bodo odločali o posesti meča nadaljnjih 15 let.
Obžalujemo samo, da se tekme niso udeležila tudi ostala ljubljanska društva ter župe Maribor. Celje, Kranj in Novo mesto. Ti so veliko zamudili. Nimajo izkušenj, ne plemenitega boja in ne mladih borcev, ki bi zanesli sokolski tekmovalni duh med mladino in naraščaj. Čast našega sokolstva je tako reševalo in rešilo le eno društvo: Ljubljanski Sokol. Tembolj smo mu hvaležni za to.
Varovanje
Posel vaditelja je težaven in odgovoren. Vendar se naši vaditelji te odgovornosti po navadi vse premalo zavedajo. Res je, da je marsikdo prišel na to mesto le slučajno, ker društvo ni imelo zadosti delavnih bratov oziroma sester. In tako prisiljen k delu, za katerega nima nobenega veselja, misli potem takšen vaditelj, da je s to žrtvijo (kakor on to imenuje) tudi že zadostil vsem zahtevam, ki jih stavi nanj poklic sokolskega vaditelja. Samo da pride v telovadnico, zaigra nekoliko poveljnika, pa hitro domov. Kje je vse tisto podrobno delo, s katerim bi se moral ukvarjati: priprava, skrb za telovadce, njih vzgoja in še vse drugo, kar spada v področje vaditelja, ki se je ves posvetil svojemu poklicu? Kako naj zahtevamo potem od vaditelja, ki svojih osnovnih nalog ne izpolnjuje, še pravilno varovanje zaupanih mu telovadcev?
Spomladanski zbor ljubljanskih društev: Na zbirališču
Toda tudi pri vaditeljih, ki z veseljem opravljajo vaditeljske posle, vidimo prepogosto, da ne poznajo pravil o varovanju. Zato se tudi pripeti pri orodni telovadbi marsikatera nepotrebna poškodba telovadcev in večkrat celo vodnikov samih, ker se ne umejo pravilno postaviti k orodju.
Ako opazujemo vaditelje pri varovanju, bi jih lahko razdelili v tri izrazitejše skupine:
Prvi posredujejo vedno o pravem času in pravilno in jim zato telovadci neomejeno zaupajo. Njih gotovost je priučena ali pa prirojena.
Drugi iso negotovi, često plašni, stoje radi na nepravem mestu in posredujejo, kadar nevarnosti sploh ni ali ko je že minila oziroma ko je že prepozno — telovadec je poškodovan. V dobro bi jim lahko šteli samo voljo, ki jo kažejo za stvar.
V tretjo skupino bi pu lahko uvrstili vaditelje, ki jim je izpred vsega za čast. Ne zavedajo se prevzetih dolžnosti, mirno stoje ob strani in opazujejo telovadca ali ga pa prepuščajo lastni usodi in se rajši pogovarjajo z ostalimi telovadci v vrsti.
Zahteva po pravilnem varovanju in učenju varovanja ni pretirana, saj telovadci sami najbolje ločijo med vaditeljem, ki dobro varuje, in takšnim, ki nikdar ne pogodi pravega mesta, s katerega bi najlaže opazoval gibanje telovadca’ in o pravem trenutku posredoval.
Napravimo samo majhen poizkus s prosto telovadbo, ko lahko telovadci vadijo na poljubnem orodju in poljubne prvine. Pri vsaki težji vaji. zlasti pri novi, čutijo potrebo po varovanju. V ta namen bodo pozvali drugega telovadca, in sicer tistega, kateremu najbolj zaupajo. Zakaj ni to vedno vaditelji1 Zakaj so to vse prečesto telovadci, katerim navadno niti ne pripisujemo posebnih vaditeljskih sposobnostih Pač zato, ker vaditelj svoji nalogi ni kos in ker smatra pravilno varovanje za postransko dolžnost, za katero je škoda vsakega truda, ker gre samo v korist drugih. Toda ali ni vse delo vaditelja namenjeno samo drugimi'
Če hočemo torej dobre vaditelje, moramo uvesti v tečaje in vaditeljske ure pouk o varovanju. Potem bodo uživali največje zaupanje telovadcev vaditelji, ne pa kdo izmed drugih telovadcev.
Varovanje gotovo ni lahko in se gu marsikdo zelo težko nauči, kdor pa ne more dojeti niti osnovnih pravil varovanja, se mora pač zadovoljiti z mestom navadnega telovadca.
Varovanje bi lahko delili v splošno in posebno. Splošno varovanje se tiče reda v razvrstitvi orodja, snage v telovadnici ter izbire vaj in orodja; posebno se pa nanaša na posamezne vrste orodja in je lahko posredno (pravilna postavitev orodja) ali neposredno (varovanje telovadca pri posamezni vaji na orodju).
Pod redom v razvrstitvi orodja mislimo splošno namestitev orodja ne-glede na telovadno uro (da je bradlja na svojem mestu, da ne leže palice ali kiji razmetani po telovadnici, da vise vrvice na določenem mestu itd.). Že večkrat je bil prav nered vzrok nesreče. Vsakomur mora biti jasno, da je snaga potrebna in da je prav vodnik dolžan paziti nanjo. Vodnik, ki trpi, da hodijo po telovadnici v blatnih čevljih in celo sam pri tem sodeluje, in ki ne pazi na to, da je telovadnica zmerom počiščena in brez prahu, pač ne zasluži imena vaditelj.
Medtem ko je prejšnje še kolikor toliko razumljivo, se zdi vaditeljem nepotrebno, da bi pazili na izbiro vaj in orodja. To po navadi šc upoštevajo, da imajo pred seboj začetnike ali bolj izurjene telovadce, redkeje pa naletimo na vaditelja, ki bi se oziral na splošno razpoloženje telovadcev (pri tem seveda niso mišljene različne muhe posameznikov). V tej zvezi bi morali razpravljati o vadbenem načrtu, kar bi pa bilo preobširno. Opozorim naj samo na to, da morajo vaditelji upoštevati, ko sestavljajo načrt, tudi učinke posameznih vaj na telovadca, ker le tako se bodo ognili hudi napaki, da so vaje, pri katerih se telovadci najbolj utrudijo in segrejejo, postavljene na konec ure.
Pod posrednim varovanjem mislimo trdnost postavljenega orodja. 11. pr. da je drog pravilno napet, da so vsi vijaki priviti, da odskočna deska ne zdrsi pri vsakem skoku in podobno. Glavni namen tega članka je, podati nekoliko misli o neposrednem varovanju, to je o varovanju telovadcev pri izvajanju določenih vaj na različnem orodju.
Vaditelj mora obvarovati telovadca vsake poškodbe, ki bi se 11111 utegnila pripetiti zaradi nepravilne izvedbe določenega giba. Zato mora neprestano slediti vsem njegovim gibom na orodju do konca vaje in, kadar je potreba, posredovati, ne pa da se spomni na varovanje šele tedaj, ko je telovadec že poškodovan.
Vselej je pa potrebna pravilna mera varovanja. Zato ni prav. če drži vaditelj telovadca neprenehoma za roko, ker se boji, da bi mu ne padel z orodja. Tako ga samo ovira in utrjuje v njem občutek negotovosti. Namen varovanja je pa v veliki meri tudi vzgoja telovadcev k odločnosti in zatrtje vsakega strahu, kar je mogoče doseči samo tedaj, če telovadec vaditeljevemu varovanju neomejeno zaupa. Od tega zaupanja sta nemalo
odvisna tudi uspeh in napredek telovadca ter število poškodb, ker se splošno znanje in spretnost povečata.
Če razmotrivaino telovadbo posameznih oddelkov, ugotovimo, da sme biti najmanj poškodb pri tleči, če je vodstvo pravilno, ker dajemo tu vajam značaj iger in ne uporabljamo pri tem nevarnejšega orodja. Zato je pa pri tleči potreben večji poudarek na splošno varovanje. Pri vseh drugih oddelkih je pa poznanje neposrednega varovanja ena glavnih dolžnosti dobrega vaditelja!
Začetnike je težje varovati, ker jim moramo hkrati tudi pomagati pri izvedbi vaje. kakor velja za varovanje samo pravilo, tla ne smemo telovadca ovirati, velja to tudi za pomoč. Medtem ko pri varovanju samem ni treba, da bi telovadca držali, moramo telovadca, kadar mu hočemo pomagati, vedno tudi prijeti. Toda ta prijem se ne sme bistveno razločevati od prijema pri golem varovanju, ker sicer lahko telovadcu pomagamo — tlo nesreče.
Ako hočemo določeno nalogo pravilno izvršiti, si moramo sestaviti načrt oziroma postaviti glavna pravila, po katerih bomo ravnali. Isto velja tudi za pravilno varovanje. Tudi tu veljajo določena pravila, ki so v glavnem tale:
1. Orodje mora biti pravilno postavljeno in čisto, na razpolago mora biti zadosti blazin oziroma na telovadišču zadosti pravilnih doskočišč. Vaditelj se mora vsako telovadno uro prepričati, tla je res vse v redu.
2. Vaditelj mora dobro poznati vaje. Zato se mora za vsako telovadno uro vestno pripraviti. Ni zadosti, tla samo pozna vaje, ki jih misli pokazati, ampak je potrebno, tla tudi premisli, kako bi bilo varovan je najuspešnejše, kako se bo postavil k orodju in kako bo prijel telovadca.
). Vaditelj mora poznati svoje telovadce. Vrste pri orodju ne smejo biti predolge (najprimernejše število je šest), tla vaditel j laže spozna svoje telovadce in potem temu primerno uredi način varovan ja.
4. Vaditelj se mora pravilno postaviti glede na orodje in glede na vajo. Kdor varuje, mora stati tako, da lahko vsak trenutek posreduje.^Seveda se mora med vajo tudi prestopiti, kakor hitro vidi, tla bi tako laže lovil.
5. Vaditelj mora neprestano opazovati telovadca, ko tlela vajo. Ne sme se ozirati okoli sebe, ampak mora s pogledom spremljati vsak telovadčev gib. Le tako bo lahko opazil n. pr. pri kolebanju na drogu, tla telovadcu popušča prijem, ali pa iz izraza na telovadčevem obrazu ugotovil, tla se bliža nevarnost.
6. Vaditelj mora biti hladnokrven in priseben. To sta dve lastnosti, ki sta preprečili že marsikako nesrečo. Zato bo uspel le miren vodnik, ki zaupa vase.
7. Vaditelj mora zmeraj pravilno prijeti telovadca. Če ga napačno prime, lahko nastane druga, morda še hujša nesreča, kakor bi pa bila tista, pred katero je vaditelj telovadca obvaroval. V ta namen je potrebna zlasti velika spretnost.
8. Vaditelj mora biti zadosti močan. Ako je telovadec, ki dela vajo na orodju, pretežak za vodnika, mora ta poklicati na pomoč telovadca iz vrste.
9. Vaditelj se mora neprestano uriti v pravilnem varovanju. Zato so potrebni' vaditeljske ure, v katerih se vaditelji priuče, kako in kdaj naj primejo telovadca.
K). Vaditelj se mora zavedati svoje odgovornosti. Med telovadno uro so telovadci zaupani njemu in zato odgovarja on za vsako poškodbo, tudi za takšno, ki bi jo le težko ali morda sploh ne mogel preprečiti.
Če poznamo glavna pravila varovanja, ne bomo vedno uporabljali vseh, ker bi tako vzgojili vrsto bojazljivih telovadcev, ki bi niti najlažje vaje ne mogli narediti sami. To pa ni namen varovanja. Zato uporabljamo pravilne prijeme samo pri težjih vajah, in to zlasti pri začetnikih in pri negotovih telovadcih.
S pravilnim varovanjem bomo torej vzgojili v telovadcih čut saino-zaupnosti, da se bodo upali delati vajo tudi samostojno brez pomoči in varovanja vaditelja. Tako bomo dosegli svoj namen: vzgojiti odločne in pogumne ljudi.
ŽUPA LJUBLJANA
Sokolski paviljon je svetil . . .
Godbeni paviljon na letnem telovadišču Ljubljanskega Sokola v Tivoliju je v noči od 12. na I”. junija zažgala zločinska roka. Paviljon je pogorel do tal. poklicni gasilci, ki so bili takoj na mestu in katerim so v najkrajšem času sledili tudi prostovoljni gasilci, niso mogli ničesar več rešiti, ker so ognjeni zublji že objeli vso zgradbo. Zgorelo je tudi okoli 120 stolov in zaloga desk in hlodov, kar vse je bilo shranjeno v paviljonu; tudi pršne in sončne kopeli so uničene. Policija in društvena uprava sta marljivo na delu, vendar doslej zločincev ni bilo mogoče izslediti, kar priča, da je bil ta zločin silo premišljeno pripravljen.
V odgovor na ta zločin »ta darovala Ljubljanskemu Sokolu za postavitev novega godbenega paviljona sokolska župa Ljubljana 1000 dinarjev in Sokol I — Tabor tudi 1000 dinarjev. Posnemajte! Nadaljnja darila sprejemata upravništvo «Sokola» na Taboru in društvena uprava Ljubljanskega Sokola (Narodni dom); imena darovalcev bomo objavili v listu.
Društvom in četam ljubljanskega okrožja
Dne 4. julija bo v Št. Vidu nad Ljubljano
zlet. ljubljanskega sokolskega okrožja
■s temle sporedom:
od 10. do 13. ure izkušnje na telovadišču Ljubljanskega Sokola.
ob 13.30 sprevod s telovadišča v Št. Vid.
ob 16. uri javna telovadba na telovadišču v Št. Vidu.
Župno načelništvo je izdalo za prireditev tale navodila:
Izkušnje:
za moško in žensko tlečo ter za vojsko ob 10. uri, za člane in članice ol> 11. uri. za moški in ženski naraščaj ob 12. uri.
"V rstni red sprevoda: motociklisti, kolesarji, župni in društveni prapori, godba 40. pešpolka »Triglavskega*, oddelek vojske, člani v krojih. članice v krojih, moški naraščaj v krojih, moška tleča y krojih, ženska tleča v krojih, ženski naraščaj v telovadnih oblekah, članice v telovadnih oblekah, godba Sokola I. moški naraščaj v civilu z znakom, članice v civilu z znakom, člani v civilu z znakom, sokolska konjenica.
Pri javni telovadbi nastopijo vsi oddelki s prostimi vajami, članstvo in naraščaj z vajami na orodju, posebej nastopi na orodju vzorna vrsta Ljubljanskega Sokola, ki si je priborila meč kralja Aleksandra, in vojska z vajami s puško.
Odhod: izvenljubljanska društva z zadnjim vlakom, ljubljanska društva pa imajo skupni odhod ob 20. uri ts sprevodom v Ljubljano.
Poziva m ti: vse uprave, vaditeljske zbore in prosvetne odbore vseli obveznih edinic, da v smislu tega sporeda osredotočijo vse napore za popolni uspeh te letošnje največje prireditve v župi, telovadeče članstvo, naraščaj in tlečo, tla porabi dneve, ki nas še ločijo od izleta, za brezhibno naučenje prostih in redovnih vaj, vse pripadnike edimc pa, tla se zleta udeležijo polnoštevilno v slavnostnem kroju ali v meseanski obleki z znakom.
Vsa podrobnejša navodila dobite v okrožnicah.
Sokolska župa Ljubljana.
Izredna župna glavna skupščina
Po soglasnem sklepu seje župne uprave z dne 10. junija sklicujemo za nedeljo, dne 4. julija 1937, ob 9. uri dopoldne
IZREDNO ŽUPNO GLAVNO SKUPŠČINO,
ki bo v sejni dvorani sokolskega tloina na Taboru s temle dnevnim rodom:
1. Poročilo predsedništva.
2. Poročilo o odstopu župnega načelni-štva in o solidarnem odstopu vse župne uprave.
3. Volitev noviet župne uprave.
4. Slučajnosti.
Po Š O župnih pravil se morajo udeležiti izredne župne glavne skupščine zastopniki vseli župnih edinic po določenem ključu.	Župna	uprava.
Po sklepu seje župnega strokovnega odbora z dne 16. junija 1937 sklicujemo za nedeljo, tl ne 4. julija t937, ob 9. uri v sejni divo runi sokolskega flooia na Taboru
zbor društvenih načelnikov in načelnic,
ki bo skujmo z izredno glaviib skupščino obravnaval odstop župnega načclništva. Zaradi ureditve tega vprašanja je udeležba neogibno potrebna.
Župno načelništvo.
Sokol povsod brate ima . . .
Sokolska župa Ljubljana dobiva zadnji čas iz raznih krajev države brzojavke in dopise, v katerih ji izražajo spričo zadnjih dogodkov v Sloveniji simpatije in solidarnost. Nekatere teli dopisov objavljamo.
Sokolska župa Mostar je dne 15. junija brzojavila.:
«Zajedniekom žrtvom svaka se šteta može nadoknaditi, a na muci se poznaju junači. Narodna lievolja rodila jo sokolstvo. a sokolska lievolja rodiče karaktere i vitezove. Zdravo!*
Sokolska župa Sarajevo je poslala dne 13. junija pismo s tole vsebino:
«Na sjednici uprave župe Sarajevo od 17. o. inj. raspravliano jot o prilikama Sokolstva na teritoriju Dravske banovine u vezi s poslednjim dogatlajima u toni kraju. tlogadajima. koji sil uzbndiili čitavo jugoslovensko Sokolstvo. U vezi s time uprava župe je zaključila, da u ime 13.000 svojih pripadniku uputi upravi i svim pri-patlnicima te župe tople bratske simpatije i uvjerenje o njenoj solidarnosti s Varna u ovoj teškoj ali easnoj borbi za velike sokolske i jugoslovensko naeional-
ne ideale. Sokolstvo sarajevske župe kliče Vani/ bratski sokolski Zdravo.*
Z medžupnegu zborovanja, ki je bilo dne 20. junija v Dobaju, je prišla tale brzojavka:
«Sa današnjeg zborovali ja sokolske Petrove petoljetke i medužupskog sastanka a Doboju šaljemo brači i sestrama naše tople simpatije u Vušoj borbi za velike sokolske nacionalne ideale.
Sokolske župe Mostar. Sarajevo, Banja Luka, Osijek, Tuzla.*
Podpirajte sokolski tisk!
Uprava župe Ljubljana je sklenila na svoji zadnji seji, din pospeši nabiralno akcijo za svoj tisk. V ta namen je izdala priročne bloke s 25 listki po 1 in 2 dinarja.
Bratje in sestre, naraščaj in deca, prispevajte po svojih močeh in nabirajte v ta namen! Razširita te listke med vse naše članstvo in nam naklonjeno občinstvo! Bloke dobite pri svojem društvu.
Župna uprava.
KNJIGE
«Dobrovoljci kladivarji Jugoslavije, 1912—1918», uredili dr. Ernest Turk, Josip Jeras in Rajko Paulin, izdale »Okrajne organizacije Zvezie vojnih dobro vol j cev kraljevine Jugoslavije* v Ljubljani in v Mariboru. Ljubljana 1957, strani 823, eenu v celo platno vezani knjigi 110 dinarjev.
Dolgo obetano knjigo imamo v rokah. Prav veseli smo, da je vendar že zapisano, kar so dali in delali tisti naši ljudje, ki so našli pot od besed k dejanju. Že tako je marsikaj zamujeno, saj marsikdo, ki bi lahko kaj povedal, spi večno spanje.
Meri vojsko in po njej so sc dobili ljudje, ki so hoteli zmanjšati pomen našega dobrovoljskega gibanja, kazoč na »peščico* teh Hejslovanov. Če pa bliže pogledamo, vidimo, da je bil v tej »peščici* večji in boljši del našega, mladega izobražen-stva. Pet ali deset let kasneje bi nas bila zalotila vojna brez dvoma v polni pripravljenosti, vsaj mladino. Duh, ki jo gnal tedanji mladi rod v borbo proti Avstriji, je imel svoja najboljša negovališča tudi v sokolskih društvih, zato so nam dobro-voljci tako blizu in zato s posebno hvaležnostjo sprejemamo prvo knjigo spominov (razen Pivkovih knjig o (Tarzanu in Jolenčeve 1914—1918 še nimamo tako rekoč nič, Kolarjevi »Preporodovci* pa ne sodijo prav sem), saj govore ti spomini prepogosto tudi o sokolstvu in Sokolih. Na marsikatero preljubo ime, na marsikoga. ki je bil predi velikim klanjem upanje svojega ožjega sokolskega kroga, naletimo tu. Pn saj jih drugje tudi nismo pričakovali. Tu je bilo njih mesto.
Na 107 straneh knjige podaja dr. Turk jedrnat zgodovinski oris dobrovoljskega gibanja, ki mu sega izročilo dal«" v zgodovino, saj je vsa borba Južnih Slovanov zoper turško oblast borba dohrovol jcev. Živo slika vzroke n jegovega nastanka pod Avstrijo, obnavlja krepki narodnostni razmah v letih oreri vojsko in riše v glavnih potezah tedanji vnnnjepolitični položaj. Ko je tako pokazal temelje, opisuje
IN LIST
zgodovino dobrovoljstvn na Srbskem, Ruskem, Italijanskem in v Ameriki.
Zatem je razvrščenih v poglavje »Balkanska vojna* nekaj spominov naših ljudi, zlasti zdravnikov, ki so dejansko pomagali bratom zavojevati Balkanski polotok. Eden najpomembnejših med njimi je bil starosta Slovenske sokolske zveze dr. Oražen.
Večji del knjige govori seve o svetovni vojski. Zbrane so daljše in krajše/ črtice učenih in preprostih ljudi, dobro/vol jcev častnikov in prostakov. Dolga vrsta veselih iu težkih, vzpodbudnih in žalostnih dogodkov. Iz nobenih učenih razprav bi ne moiglo udarjati tako živo, kakor udarja iz teh malih in velikih, pomembnih in nepomembnih dogodkov. V njih doživljamo Srbijo in Albanijo, blodimo po Rusiji in po ravninah Dobrudže. po italijanskih bojiščih pa po krajih Severne Afrike in Francoske, povsod, kamor je vihar raz-brizgal kaplje našega narodnega telesa. Tu vse te krasne ljudi je nepremagljivo gnala ena sama svetla zvezda: Svoboda. Vedeli so, čutili so: samo v svobodi je življenje, ne žuželka, ne lev, ne človek ne morejo živeti brez svobode, notrunje in vnanje: še manj more živeti brez nje ves narod. Življenje brez nje je životarjenje. Tn spet ni prav nič čudnega; dh je bila večina dobrovol jcev Sokolov. Sokolstvo je nauk o svobodi, sokolstvo jiel drevesnica za močna debla!
Pa še nekaj veje iz teh spominov: grizoča resnica, da nismo bili pripravljen’. Si' nikdar nismo imeli na odločilnih mestih politike, ljudi nad pop ročno volje, ne-malenkostnih. zročih v daljavo na pravi cilj. Tudi še zidki tih nimamo. Bog ve, ali nam bodo v svobodi zrasli svobodnejši ljudje, večji?
Prva naša »vojna* knjiga (skoraj no 20 letih; tudi to nas označuje) jo pravo ljudsko berilo, ki sodi prav poisebno v roke mladini. Želeli bi si, da pride v vsako sokolsko knjižnico.
Oprema je odlična. Besedilo krasi nad Dobrovoljci so i/.ročili knjigo javnosti 400 skoraj brez izjeme prav dobrih slik.	s slavnostno akademijo v	Narodnem	gle-
Cena jei za tako delo smešno nizka: 110	dališču v Ljubljani dne 6.	junija,
dinarjev.	T.	S.
RAZNO
MESEČNI PREGLED.
Po Sloveniji so se nadaljevale proslave dvajsetletnice majniške deklaracije, pri katerih pa sokolstvo ni sodelovalo, ker so bile čisto politične. Zanimivo je tudi, da so bile te proslave po posameznih krajih na isti dan, ko je imelo ondotno sokolsko društvo svojo javno telovadbo.
Dne 6. juni ju so priredili dob rovi jci v Narodnem gledališču v Ljubljani lepo uspelo, toda navzlic dobremu obisku še vedno preslabo obiskano akademijo, na kateri so izročili javnosti knjigo »Dobrovoljci kladivurji Jugoslavije, 1912—1918*, katere oceno priobčujemo v tej številki.
V zvezi z nedavnimi političnim dogodki v Sloveniji se je zadnji čas v časopisju, kateremu je sokolstvo trn v poti, dostikrat i>o nemarnem imenovalo sokolsko ime. Posledica te gonje proti sokolstvu, ki je delala vtisk, kakor da ' je smotrna, je bil zločinski požig godbenega paviljona na telovadišču Ljubljanskega Sokola. Trditev, ki se je pojavila nato v istem časopisju, češ da je ogenj zanetilo sokolstvo samo. je seveda’ vsak pošten in razsoden človek neglede na politično prepričanje z ogorčen jem odklonil.
Prvič v svobodni Jugoslaviji se je pripetilo, da je bila cela vrsta sokolskih prireditev od oblastva prepovedana (žunni zlet v Mariboru, javna telovadba v Laškem, razvitje prapora na Blejski Dobravi). Da je narodina javnost vse to pravilno razumela, pričata nenavadno velik obisk vseh sosobkih prireditev, ki niso bile prepovedan^ in velikansko navdušenje. ki na orj sokolskih nastopih že dolgo nismo videli.
TR1KOLICA.
Zadnja leta se je po naših mestih in njih okolici precej razširila trikolicn. Uporabljajo jo trgovine za razvažanje blaga, mlekarice vozijo z njo mleko v mesto in podbbno. Na oko ic to pripravno vozilo, v resnici bi si pa kaj bolj škodljivega za človeško zdravje težko iz,mislili. Trikolicn že sann« zase zahteva znatno več napora ko navadno kolo, če pa pomislimo na naše grudaste ceste in na večinoma veliko obtežilo (tovor), mora biti vsakomur, ki le količkaj pozna delovanje človeškega telesa, jasno, da je trikolicn strup zanj. Zaposlenemu človeku se navadilo mudi; tudi ko bi hotel, ne more voziti zmerno: z večajočo se hitrostjo se pa nesorazmerno naglo veča napor. Takšno
delo iz dneva v dan, iz leta v leto mora uničiti tudi krepkega moža, kaj šele žensko in mladeniča. Zločin je, da pošiljajo delodajalci 15, 16, ljletne vajence s težkj-mi trikolicami po vsem mestu, na več kilometrov dolgo pot. Dostikrat se še tega no zavedajo, češ, smrkavec sploh nič ne tlela, samo okoli sel vozi. Ne vidijo pa, tla se vrne »lenuh* po 2, 5 urah ves bled od utrujenosti, ne vidijo, da je trikolica tisto, kar ga ovira, dai ne raste, marveč da ostane bled, šibak, usmiljenja vreden, kje so tu javna oblastva? Kdor misli, da pretiravam, naj opazuje človeka na obteženi trikolici, kako se upehan in bled (znamenje prevelikega, nezdravega napora!) nagiba z. leve na desno in z desne na levo, da vozilo vobče spravi naprej; najmanjša strmina napor še mnčno poveča. Že navadno kote je zelo nevaren dvorezni nož, ki vedno ureže tistega, ki ga ne zna nrav rabiti (Schmidt — Physiotegie der Leibesiibungen — zahteva, da pred 17. letom človeka vobče ne pustimo na kolo), trikolica je, po vsaj trikrat hujša. Oblastva naj bi zaposlitev vajencev na trikolici sploh prepovedala, ker \ praksi ni mogoče paziti na mejo. do katere bi ne bilo škode. Kmečka dekleta pa le rajši hodite z mlekom v mesto! Hoja je zdrava, tisto nekaj časa in podplatpv, kar jih porabite, je na tudi vredno — zdravja.
Primerno bi bite. da bi se za problem trikolice v poslovnem življenju pozanimali tudfi zdravniki in zdrastvena oblastva.	T. S.
V KRONIKO.
(Slovenščina je izvirna.)
Iz poročila strokovnega poverjenika na občnem zboru »Jugoslovanske lahkoatletske zveze*: »Najbolj zadovoljiv je bil še dvoboj med Češkoslovaško in Jugoslavijo, nato pa je začela kvaliteta naših najboljših atletov stalno popuščati. Zelo se je to opazilo na olimpiadi v Berlinu ... še bolj klavemo pa se je končal nato dvoboj z. Grčijo. Komaj boljše je bilo pozneje na balkanskih igrah v Atenah. Tudi tekmovanje za prvenstvo države, ki je bilo vsako leto višek lahkoatletske sezone, je sedaj padlo na nivo mulo bolje zasedenega lokalnega tekmovanja, na katerem je šlo le za to, kdo bo sprejet v reprezentanco in kdo ne. Treba bo ta tekmovanju temeljito reformirati.* Zaključuje: »Velika
je napaka, da se preveč forsira laliko-atletika na široko, čeprav zato pri nas še ni strokovnih učiteljev, niti športnih naprav in niti denarja. Težka usoda je v zvezi z razvojem razmer v lahki atletiki zadela tudi žensko atletiko, ki je od tedaj, ko se je ločila od JLAS, popolnoma propadla. Zadnji čas je, da se spet priključi svojemu pravemu savezu in popravi, kar se še popraviti da.» (»Jutroi* z dne 20. XII. lOtO. — Prav s strani športa se pa zadnji čas mnogo govori o potrebi dela »v širino*. Kronist.)
*
S tekme med «Jugoslavijo» in «Ljublja-110»: »Bel grad, 7. marca. Ljubljana je danes dostojno zastopala slovenski šport in si pridobila simpatije vseli resnih gledalcev, ki pa jih je bilo malo. Jugoslavija je nezasluženo zmagalo, da se bolje izrazimo, zmagala je z grobo in surovo igro ter s pomočjo nezaslišane pristranosti nesposobnega sodnika. ... Ko so domači uvideli, da so Ljubljančani v premoči in da jim grozi celo poraz, so izgubili živce in skušali svoje tehnično neznanje in neznanje nogometne igre sploh — nadoknaditi s surovo igro... V 32. minuti prvega polčasa je prešla Jugoslavija spet v napad. Lojančič, na katerega je šel Hassl, je Hassla močno udaril v levo stran trebuha. Hassl je padel nezavesten na tla in so ga morali odnesti z igrišča. Sodnik je Lojančiča odstranil, čeprav so igralci Jugoslavije proti temu energično protestirali. Ko je prišel Bertoncelj k igralcu Lojančiču in ga posvaril, da to ni nogomet, če brca goste namesto žogo, mu je ta na njemu lasten način opsoval mater, in ko mu je Bertoncelj dejal, da je s terni izrazi [»dal samo dokaz svojega značaja in kulturne izobrazbe, mu je Lojančič kot gostu iz Slovenije pljunil v obraz! Obramba Ljubljane je bila. v stalni nevarnosti zaradi izredno surovih izpadov belgraj-skili igralcev... Sodnik ni bil več sposoben obvladati igre. Ranjeni Hassl, ki je padel na igrišču v nezavest, Bertoneljeva rana na desni nogi. Janežičeve ogrebotine po prsih in blesurc ostalih igralcev Ljubljane — so najboljši dokaz, kaj vse je sodnik dlovolil Belgrajčanom. Ljubljana je bila stalno v premoči, toda ni mogla kaj doseči, ker so morali igralci predvsem paziti sami nase vsled ostrega napadanja
nasprotnikov.* (»Slovenec* z dne 8. TTT. 1037.)
*
Po tekmi med BSK in »Ljubljano* dne
II.	aprila v Beogradu se je igralec »Ljubljano Hassl takole priporočil dopisniku »Ponedeljskega Slovenca*: »Da veste, če boste o meni pisali, da sem slabo igral, vam prihodnjič, ko pridem v Beograd, razbijem glavo.* (Ponedeljski Slovenec* z dne 12. IV. 1937.)
*
»Lahka atletika je pri nas v zadnjih le- |! tih izgubila skoraj vse občinstvo, saj se \ vršijo vse naše lahkoatletske prireditve le ob navzočnosti tekmovalcev in sodnikov.
Tudi lahkoatletski miting ASK Primorja na binkoštno soboto in nedeljo je privabil kljub precejšnji, reklami vsak dan kvečjemu po kakih 50 gledalcev. Pri nas je namreč toliko raznih lahkoatletskih prireditev, da je izgubilo občinstvo zanje skoraj ves interes. In zato ni čudno, da smo skoraj brez gledalcev tudi na boljših, da ne rečemo prvovrstnih mednarodnih srečanjih, saj ljudje končno res ne vedo pri čem so, ker sel dela za gotove priredi- j tve prav bučna reklama. V tem pogledu I bo treba — kar simo že opetovuno, pove- jfl dali — nekaj ukreniti, čel hočemo našo lahko atletiko dvigniti kvalitativno in kvantitativno in če hočemo privabiti gledalce; kajti končno sr; bodo morali enkrat tudi tekmovalci naveličati nastopati pred praznimi tribunami, saj je vendar vsak miting zato tu, da pokažejo tekmovalci, koliko so napredovali in kaj znajo in to ne samo pred sodniki, ampak tudi pred občinstvom. l>a' je tudi velika škotla za lahkoatletske blagajne, ki so zato odvisne samo od podlpor, jlel povsem jasno, še enkrat apeliramo na prizadete činitelje lahkoatletskega športa, da vsaj ob 12. uri zdeucirajo vse svoje prireditve na minimum, v kolikor jih pa žiet organizirajo, na j bodo pa res prvovrstne, da bo imelo občinstvo tudi nekaj od njih.
kakor vidimo pri vseh mitingih iste obraze pri tekmovalcih, tako tudi pri sodnikih. Kajti prepogosti mitingi so precejšen del solnikov tako disgustirali, da jih niti tedaj, ko so določeni, ni na tekmovališče. Ne bi hoteli tu zagovarjati vseli sodnikov, ker nekateri večkrat v tem gre- [ še, vendar se prav gotovo ne' sme od njih zahtevati, da bodo nedeljo /a nedeljo na igriščih, kajti tako pogosta tekmovanja, kakor so pri nas v navadi, morajo izčrpati še tako velik kader sodnikov.*
»SlovemeiC' z dihe 18. maja 1937.)