Pripravljavna pot v zemljepisje in zgodovino. *) Ljudje delajo vodna pota, a iz morja je postala tu ia tam suha zemlja. Ni je dežele v Evropi, da bi ne imela takib vodnih potov. Sicer so napravo takih vodnih potov nekoliko opustili, od kar so jeli železnice delati, v najnovejših so vendar doveršili velikanski kanal iz rudečega v sredozemsko morje, še bolj velikansko delo pa bode kanal iz karaibskega zaliva v Veliko morje, izpeljan sicer ni, tudi se delo še ni začelo, a osnovan je že; Amerika je že izpeljala velikanska dela. A po nekaterih krajih je sedaj suha zeralja, koder je bilo nekdaj morje, to so učinili nekaj ljudje, nekaj pa natorne sile. Spodnji Egipet je bil, kakor vse kaže, morski zaliv. A leto za letom donaša reka Nil grezi in peska, in tako počasi morje zasipa in še sedaj vsako leto nekaj morja zasuje, posebno na vzhod pri svojem ustju. Isto tako delajo tudi druge reke pri svojem ustju, in tako se morski bregovi čedalje bolj v morje stegujejo, suha zemlja nastaja tam, kjer je bilo poprej morje, ljudje pridejo, se tam naselijo, postavijo sela in mesta, tako je na pr. Nizozemje, kjer cvete kupčija in obert, in kjer so sedaj velika pomorska mesta, nanos nemških rek — Rene, Moze in Skalde. Pa tudi iz srede morja se vzdigujejo iz globočine novi otoki, zgodovina nam pripoveduje od več otokov, ki so nastali v gerškem morji, nekateri še vpričo ljudi. So pa tudi velike peščene ravnine in drugi nizki kraji na zemlji, od katerih mislijo, da so bili nekdaj pod morjem, pa so pozneje postali suha zemlja. Tako mislijo od strašne puščave Sahare, od puščave Gobi v Srednji Aziji; to tudi terdijo od nižav poleg Černega in kaspiškega morja. Beržkone je bila v praveku rodovitna gornje - laška (lombardobeneška) ravnina tudi morski zaliv. To je natvora naredila s svojimi silovitimi močmi. Pa tudi človek jemlje s svojo pridnostjo vodi velike prostore in izšuša močvirja. Večidel Holandije je bil močvirje. Ljudje so morju stavili jezove, stoječi vodi so skopali vodotoke, in postala je iz močvirjev rodovitna zemlja. Sedaj dela ratar tam, kjer je ribič nastavljal svoje mreže ribam, tolsta živina se pase tam, kjer so švigale urne ribice. Ni še 100 let tega, kar je bilo od Ljubljane do Verhnike veliko močvirje, ko bi si bil kdo upal stopiti v to močvirje, pogreznil bi se bil, nezdrava megla je stala na tem močvirju, ako je deževalo nekoliko dni, je bilo vse od Ljubljane do Verhnike pod vodo, sedaj pa čez močvirje pelje železnica, pota so napravljena tam, kjer so mislili, da močvirje nima dna, Ijudje so prišli in se po močvirji naselili. Kako se je lo zgodilo? Umni ljudje so odperli pot vodam, prekopavši svet med •) GleJ ,Učit. Tot.« pr. 1. v 22. 1. etr. 348. Golovcem in Gradom, znižali in uravnali strugo Ljubljanici, da se hitreje odteka, sedaj so se pa upali okoličani na raočvirje, delali grabna na vse kraje, svet se je vsušil, tako da so ljudje iz maha narejali njive in travnike. — Pa kaj se zgodi. — Kar človek stori, natvora mu pa podira, vode, ki od vseh strani vzlasti pri Ljubljani teko v Ljubljanico — Gradašica in Mali Graben — zanašati strugo Ljubljanici in voda zopet zaostaja in ob deževji je zopet močvirje pod vodo. Zemlja, ki je poprej tako rekoč kar plavala po močvirju, se sedaj useda, svet se znižuje in voda zaostaja. Clovek se mora vedno in neprestano boriti se z neprijatelskimi silami v naravi, da jih ukroti in v svojo službo podverže. 14. Velike spremembe so se na zemlji tndi godile vsled notranjega ognja — po ognjenikita in potresib. Kedar je močno suho, vidirao razpoke po zemlji. Včasih se gore utergajo in pridero v dolino, snežni plazovi prihrume iz visokih gora razdevaje vse, kar jim je na poti. — VČasih se tudi zemlja pogrezne, kedar se udere pri podzemeljskih votlinah unanja skorja. To se že enkoliko da razumeti, veliko znamenitnejši so tisti prikazi, ako se od znotraj poveršje zemlje vzdigne in tam nastanejo gore in otoki, kjer jih poprej ni bilo. Kedar se to zgodi, vselej bruhae ogenj iz zemlje, ali pa se zemlja močno potrese. V sredi zemlje je taka vročina, da so naše kovine vse tam raztopljene, ognjeniki so pa kakor dimniki pri tem velikanskem ognjišču, ki je v sredi zemlje. Ognjeniki iz sebe mečejo stopljeno kamenje, od kod bi neki to prišlo, kakor od tam, kjer je vročina taka, da se kamenje topi. Vulkani ali ognjeniki so prevotlani hribi, ki iz sebe blujejo razno snovino. Zunanja podoba ognjenikov je sicer premenljiva, zlasti njih verhovi se zelo spreminjajo, sem ter tje tudi njih strani. Največ pa so ognjeniki podobni odbitemu stošku, rebra so več ali manj sterma. Na verhu imajo žrelo kotlu podobno, ki se imenuje žekno. V dno žekna se vidi, kako se stopljena snov vzdiguje in pada. Ta stopljena snov se imenuje lava. Kedar se lava čedalje više vzdiguje, tačas pričakujejo, da bode gora začela bljuvati. Iz gore se začne kaditi, plinovi in dim se kviško vzdigujejo. Na enkrat se potrese hrib in vsa okolica, med strašnim ropotom se vzdigujejo ognjeni stebri proti nebu, kamnje in pepel pada daleč na okoli, gora se zavije v goste megle in tema nastane, le ognjen goreč steber verh gore se vidi. Strašen a veličasten pogled! Gorje kraju, kamor lava teče, na svojem toku vse požge, pokonča polje in človeška stanovanja; le počasi se ohladi, in postane potem prav terdo kamenje. Pepel in kamna, ki se vzdigujejo iz žrela, ali padajo nazaj, nekaj pa na deželo v okolici gore, napolnijo dolino, žugajo pokončati mesta in vasi, ali pa jih tudi popolnoma zaspo. Taki ognjeniki so včasih nastali vpričo ljudi, kjer poprej ni bilo sledu goram. L. 1538 se odpre na Neapoljskem pri Pucuoli blizo morja brezno, iz katerega je med silnim gromenjem bruhal dim, plamen, votlič in drugo. V dveh dneh je nastala gora, ki je sedaj 140 mtr. visoka in je tudi 5krat pozneje izbruhala vročo par. Tud v gerškem morju so se vzdignili iz dna morja v starodavnosti nenadoma celi otoki iz morja. Tisoč let p. K. se je vzdignil otok Santorin iz morja, in poveršje je bilo večkrat spremenjeno. V Mehiki se je vzdignil septembra 1759 med strašnim podzemeljskim bobnenjem na ravnini nov hrib, iz njegovega je verha brubnil plamen in pepel. Ta hrib, Jorullo imenovan, je še sedaj ognjenik, ki se se vzdiguje 1300 mtr. nad ravnino. Tako so menda v starodavnih časih nastale tudi druge, večje gore. Pravijo, da je Chimboraso (6548 mtr.) in Puj de Dome znotraj votel, podzemeljski ogenj ga je, kakor veliki mehur, vzdignil kviško iz zemlje. Tista vulkanska moč, ki gore vzdiguje, in v plamenih kvišku šviga, nareja tudi na zemlji potrese. Takrat se hribi majejo, tla se stresajo, vrelci vsahnejo, reke spreminjajo svoj tok, tu in tam se odpira zemlja, plamen in žveplene pare se iz tal vzdigujejo, živali in ljudje postajajo omotični, stolpi in mesta se zrušujejo — povsod je groza, strah in smert. To so strašni prikazi. Kaj more slabi človek takrat, ko njegova stopinja nima kam varno stopiti, ako verhovi gora nad njim skup padajo, kedar razpadejo njegova stanovanja, kakor da bi bila iz papirja? Kedar imajo priti taki potresi, slutijo jih že živali nekaj Časa poprej. Tiči lete proč iz kraja, miši prilezejo iz tal, psi in mačke so nemirni, goveda in konji se tresejo. Človek to čuti naj pozneje, ko že živali beže, živi še on brez nepokoja. Od silnih potresov ve zgodovina povedati mnogo strašnih zgledov, vendar so potresi v jedni deželi hujši, kakor v drugi. Vse dežele in otoki okoli sredozemskega morja so veliko terpeli pod razdevalno silo potresov. Sirijo, Malo Azijo, Gerško, Talijansko, Špansko in Portugalsko so hudi potresi velikrat pokončevali in razdevali. Po teh deželah je tudi več ognjenikov, kakor drugej po Evropi, a Islandija jih ima tudi mnogo. Potres ob smerti Zveličarjevi se je razširil daleč po Mali Aziji. L. 1755 je bil velik potres po Aziji in Afriki, skoraj vsa vsa Evropa je čutila ta potres, in 1. novembra je pokončal mesto Lizbono na Portugalskem. L. 1783 je bil najstrašneji potres, kar jih Evropa pomni, posebno hudo je ta potres zadel Kalabrijo in Sicilijo, kjer se je ve6 mest spremenilo v groblje. Taki potresi so še strašnejši od ognjenikov, katerim človek vendar uteče. Ognjeniki so po vseh delib zemlje, največkrat so na otokih ali polutokih, malokedaj so daleč od morja. Prirodoznanec Fucha naSteva 672 ognjenikov, med temi jih še govi 270. A to število še ne pove vseh; veliko jih je na dno morja, katerih še ni gledalo človeško oko. — Okoli ugasnjenih ognjenikov je zemlja pokrita z izmetki. Posebno veliko je imela prestajati od ognjenikov južna Azija in Amerika, tam v južni Ameriki namreč so še sedaj najvišji ognjeniki, verh Akonkagua (Čiljsko) je visok 7385 mtr. V Evropi pa razsajata Etna v Siciliji (3275 mtr.) in Vezuv pri Napolji. L. 79 po Kr. roj. je izbruhal toliko pepela in lave, da je tri mesta pokril, Pompeji in Herkulanum so izkopali še le prejšno stoletje. Izlandija, otok v Severnem ledenem morji, ki se tudi prišteva Evropi, ima toliko ognjenikov, da le malo kateri otok toliko. Ognjeniki ne bljujejo po gostem, a takrat, ko se odpro, razsjajo posebno hudo. Najimenitnejši med njimi je Hekla, visoka 1558 m. s peterimi žreli, nekateri drugi so za nekaj časa ugasnili. Kakor ognjeniki, tako tudi prihajajo vroči vrelci iz središča zemlje. Nekateri teh, v Islandiji Geizer, se vzdiguje 25—30 mtr. visoko v ozračje. Ognjeniki in potresi so tedaj veliko premenili na poveršji zemlje, ter razdejali ne le dela človeških rok, temuč tudi gore razsuli ali naredili, doline ia ravnine prenaredili, vode usušili ali odperli. Sploh pa se prištevajo potresi najstrašnejšim silam v naravi, ki najhuje razrivajo poveršje zemlje.