Učiteljski TOVARIŠ. List za šolo in dom. Izhaja 1. in 15. vsakega meseca na celi poli. Cena mu je za celo leto 3 gold., za pol leta 1 gold. 50 kr. Spise in dopise prejema vredništvo; naročnino in oznanila pa prejema in razpošiljanje oskerbuje založništvo. List 10. V Ljubljani, 15. maja 1877. Tečaj XVII. Pedagogični pogovori. (Spisuje J o s. Ciper le.) 9. Človekov namen že tukaj na svetu je ljubiti Boga in ljudi, in sicer pred vsim najbližnje. Njegovi najbližnji so pa oni, ki so imeli največ opraviti ž njim, ki so mu bili pomožni, ko je bil še sam nezmožen, kaj storiti za se. Iz te ljubezni izhaja tudi ljubezen do stvari, ki so ga obdajale v času, ko je bil še izročen varstvu teh ljudi, z eno besedo iz te ljubezni izhaja ljubezen do rojstne hiše, do rojstnega kraja, do domovine. Ljubezen do starišev in pred vsim do matere, je perva ljubezen, ki jo občuti človek v svojem serci. Človek, ki ni občutil nikdar te ljubezni ni človek, on tudi ni žival, ampak on je dvonožna žival v človeški podobi. Žival tudi ljubi svoje stare; tica leti rada v germ, v kterem se je izvalila. Kako bi se mogel človek pustiti osramotiti od neumne živali! Dobra gospodinja je blagoslov cele hiše; dobra mati je blagoslov svojih otrok, ki so zopet njen biser in njen zaklad. Dobra mati je an-gelj varuh, ki čuje noč in dan nad svojimi otroki; ona je njihova blaži-teljica, njihova tolažnica. Dobra mati občuti otrokovo zlo bolj, nego on sam. Ona daruje svojo ljubezen za njegov razvitek, za njegovo popolnost in njegov blagor; največi del njenih opravil je namenjen njemu. Takovi ljubezni se pač ne more zoperstavljati nobeno človeško serce. Mora se, hotč ali nehote napolniti z gorko ljubeznijo. Po tem takem bi bila skoro nepotrebna zapoved: spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in se ti bo dobro godilo na zemlji! Ta zapoved se mora že vkoreniniti v serci otroka, preden razume pomen teh besed. Ali motimo se. Žival ljubi svoje stare, človek pa mnogokrat ne. On, ki je podoba božja, krona stvarjenja, on ki bi imel biti izgled vsem stvarem na zemlji, on ima to veliko napako. Človek brez ljubezni do starišev je neobčutljiv kot kamen, sposoben za vsaktero hudodelstvo. Ako je to resnično, da je perva ljubezen, ki vzplameni v sercu mladeničevem, najlepša; se mora to terditi tembolj o ljubezni do starišev. Saj je ta perva ljubezen človekova. Kedar se zaljubi mladenič v drugo osebo, mora še le hrepeneti po njeni ljubezni; ali tu mu ni treba. Mati jo je že vsaeemu razkrila v besedi in dejanji, treba mu jo je tedaj le povračevati. In mora jo tudi. Skoro ni vreden, da živi, kteri bi je ne povračal, kajti iz njega ne bode nikdar kaj prida. Prelepo opevajo pesniki ljubezen do ženstva. Najlepša čutila zlivajo v te pesni, z najkrasnejšimi besedami jih vtelesvajo. Ta ljubezen jih zapelje mnogo, da ji žertvuje vse svoje moči, da ji darujejo večkrat svoj stan in svoje premoženje. — In mati? Ni-li ta pred vsem vredna, da se ji posveti v pesni kak čut serca? Preden se vnamemo za kako tujo osebo, je pač potrebno, da vsplamenimo za njo, ki nas je ljubila perva, in ki nas je perva učila ljubezni. Vendar so bili pesniki, ki so izrazili ljubezen do mater v pesni. Nemški pesnik Heine je bil skozi in skozi spriden človek; ali če beremo one sonete, ktere je posvetil materi, ga moramo občudovati. Ako se mu zamore kaj reči v pohvalo, je gotovo pred vsem to, da je ljubil svojo mater. Drugi je naš Franjo Cimperman. Ne le v besedi, ampak tudi v dejanji je ljubil svojo mater. Prelepi so njegovi „serčni glasovi", v katerih se posebno lepo kaže njegovo ljubeče otroško serce. Več občutka je v teh preprostih versticah, kot v vseh bombastičnih frazah mladih zaljubljencev in poetov. Na njem se niso izpolnile besede: spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in se ti bo dobro godilo na zemlji. Njemu se ni nikdar dobro godilo in umeri je tudi v svoji najlepši starosti. Ali šel je vživat plačilo k svojemu stvarniku, ki je vir ljubezni, in ki mu je vsadil to blagodišečo cvetko v serce. V tem kratkem času svojega zemeljskega bivanja je storil on več v ljubezni in za povzdigo človeštva kot unogi, ki postanejo sto let stari. Ne obžalujmo njegove prezgodnje smerti, obžalujmo raje svojo lastno nemarnost in terdoserčnost, zarad ktere imajo terpeti marsikteri pesniki. On je ljubil svojo mater, ljubil svojo domovino, tema je spletal nevenljive vence, ki mu bodo ohranili vedno častno mesto med borilci za povzdigo človeštva. Materino ljubezen ve še le oni prav ceniti, ki se je ločil od nje. Naj dobi tudi na tujem žensko, ki mu hoče namestovati mater, naj jo tudi poskuša ljubiti kot mater, oj, njena skerb ni senca proti materini in njegova ljubezen je le slab odsev ljubezni do matere. Le eno mater ima človek, le to mora ljubiti, naj bo tudi beračica. Ako mu tudi ne more dati ničesa, dala mu je življenje, in to je več nego vse drugo blago. Saj je življenje dar, ki si ga ne more pridobiti človek nikdar več, ako mu je enkrat vzeto. So pa tudi matere, ki se sramujejo svojih otrok, češ, oni so ger-bavi, sključeni itd. Vsaka mati bi videla rada svoje otroke lepe, zdrave in bistre. Hudo ji je, ako so v enem ali drugem obziru nepopolni. Pa vse eno ni nič manj vredna otrokove ljubezni. Saj nam ni zapovedano ljubiti le onih, ki nas ljubijo, ampak tudi one, ki nas sovražijo. Otrok si mora prizadevati s svojo ljubeznijo zmagati njeno sovraštvo. Dobro, da so take matere le redke. Večidel so matere, ktere ljubijo svoje otroke, ali ti jih ne. So tudi, ki jim darujejo svojo ljubezen v tako obilni meri, da jim celo škodujejo ž njo. Ali naj bo mati taka ali taka; vsaka je vredna otrokove ljubezni. 10. Ker smo zahtevali toliko od otroka, smo opravičeni tirjati tudi marsikaj od matere. Vendar se dado vse te tirjatve združiti v stavek mati mora biti mati. Razkrojimo pa to tirjatev v njene posamezne dele, in oglejmo si jih bolj natanko. Pervič: mati mora biti zvesta tovaršica moževa. Ona je podlaga in središče v družini. Podlaga in središče ste pa v vsaki stvari jako imenitni. Ako se podlaga hiši razbije, razruši se celo poslopje; in ako je središče slabo, razpade cela stvar na kose. Znamenit v tem oziru je slovenski pregovor, ki pravi: „Ženska tri vogle hišine podpira, mož le enega". Nezvesta žena je hijena, ki žre živega moža. Takemu možu je zakon ječa, v ktero ga priklepljejo zakonske vezi. Le njena ali njegova smert ga zamore oprostiti iz nje. Terpi in terpi, žaluje na tihem, in njemu je smert le angelj, ki mu pokaže pot iz te doline solz v deželo, v kteri vlada ljubezen in zvestoba. Ali ne samo ječa je tak zakon, on je pravi pekel na tem svetu. Nevidljiv červ gloda moževo serce, hira in postaja vedno slabeji, in umerje prezgodaj. On se ne briga za domače zadeve, ne za odgojo otrok, od kterih ne ve, čegavi so. Pravijo, da je težko biti lastnim otrokom oče, koliko težje mora še le biti tujim. Namestu da bi se tak oče bavil doma z družino, jo zapušča, se podaje v gostilnice, da tam v pijači topi svoje bolečine. Mati mora biti v vsem izgled svojim otrokom. Kako bo pa mati, ki je sama potrebna zboljšanja, zboljševala svoje otroke. Kako jim bo vcepila v serce ljubezen do sebe, če jo sama tako zlorabi. Ne samo oče ima nositi prokletstvo, ktero mu je nakopala njena nezvestoba, tudi o-troci je morajo prenašati. Saj se pa tudi precej spoznajo oni, ki so iz 10* tacega zakona. Mati, ki ne ljubi svojega moža, tudi ne ljubi svojih otrok. Kako jo bodo tudi ti ljubili. Jaz sem sicer rekel poprej, da otroci morajo ljubiti mater, naj si bo taka ali taka. Kaj pomaga to. Dobro vem, da bodo te besede le glas vpijočega v puščavi. Ljubezen se mora sama ob sebi roditi v sercu. Vse pridigovanje: „ljubite in ljubite" je malo da ne zastonj, ako se ni ljubezen sama vkoreninila v sercu. Drugič: mati mora biti dojenica svojih otrok. Perva jed otrokova je mleko, in najbolje je za-nj materino. Mleko tuje ni tako dobro. Materino namreč se ravna po starosti otrokovi. Ali zoper to greši posebno gospoda. Gosposke ženske se sramujejo dojiti svoje otroke, tudi se jim ne zdi gosposko biti brez dojenice. Ako se jim pred oči stavlja, da je za otroka bolje, ako ga same doje, najdejo kmalo izgovor, da jim ni mogoče izverševati te dolžnosti, ker imajo premalo moči, in da se boje prehitro postati gerde, če bi dojile. Ali poglejmo kmečko ženo. Ona je imela na pr. sedem otrok, vse je dojila sama, in vendar je ostala krepka; med tem ko je imela jih gosposka le tri, ali še te ji je dojila dojenica, in postala je vse eno slaba in gerda. Pa pustimo veljati izgovor, da gosposke ženske res ne morejo dojiti svojih otrok, da so preslabe, i. t. d. Odkod pa prihaja to? Vzrokov temu je treba iskati v hrani, ktero vživa gospoda. Preveč mesa, to je ravno napaka. Naj vživajo gospe bolj močnate jedila in sočivje, kakor to store kmetice, in za gotovo se sme pričakovati, da bode vselej lahko dojile svoje otroke. Živali same po sebi vedo, ktera hrana je sposobniša v ta namen. Le če je mati v resnici bolna, takrat je bolje, da pusti dojiti otroka; kajti v tem slučaji bi mu utegnila s svojim mlekom več škodovati, nego koristiti. Tretjič: mati naj bo tudi perva odgojiteljica otrokova. Tudi zoper to se pregreše posebno gosposke žene. Precej po rojstvu izroče otroka dojenici in potem odgojitelju ali odgojiteljici. Dolgočasno se jim zdi se baviti z otrokom, saj imajo denar, s katerim se lehko odtegnejo tej tirjatvi. Raje gredo na veselice, plese ali v gledišča, saj so izročile otroka varnim rokam. Vprašam tedaj: čegav je otrok, materin ali odgojiteljev? Ako je njen, čemu ga izroči tujcu? Zakaj ne izroči tudi vsega svojega premoženja njemu? Pa ljudem je več za denar, kot za "er junge Orient ift alt getoorben, Sein fyeil'ger geuerftrom ift fait getoorben. ®er buft'ge §ain, bon Sitympfjen boll unb ©öttern, @r ift ein etnfam ober 3Ba(b geworben. Stumm ift ber Sturm be§ Siebes, ber bom §tmmel 3« feinen Rateten etnft gebaut, geworben. Serfdjlagen ift tttm roijer gauft bte Saute, Senn Serr im Dften ift ©etoalt geioorben. ®a§ rege Seben bolier ffllüt' unb Sugenb 3ft jur berfteinten ÖreiSgeftalt geioorben. ßntmürbigt ift ber Slienfdj, ber Sinn beS Änediteä 3ft fein entefirenber Öebatt getoorben. D, (afj mtc£> »»einen, au§ ber frönen 3ungfrau 3ft eine graufe JJiumie batb getoorben! XII Gazel Prijatlu prevel Dr. Jakob Zupan. Mladost Azjank staruha je postala, Ognjena reka merzla je postala. Dišav dobrava, polna Vil, in Bogov Samotna pustoš gerda je postala. Gromela pesem kdej tam iz oblakov Med palme, dovna muta je postala. Razdrobil arfo topor je divjakov, Gospod vostoka sila je postala. Živlenje živosreberno miadosti Ledenih sivk podoba je postala. Obresčasten je človek; strah služanstva Ljudi lastnost nevredna je postala. O, daj mi plakati lepo divico! Prevred negudna mumja je postala. 8. 93cm Dften ging be§ ©eifteg Sicfitftraiii aug, Unb burd? bei ®rbe toeiten 5prunffaal aug. Sinn aber fyütlt er fidj in bnnile 3iad)t, Unb gibt ben eto'gen ©d)laf alg Sabfal aug. 3Kit »iauern gürtet er fidj ein unb fdjreit Sie SBelt im freien alg ein ©djeufal aug. Sie iüfyne Miefeniraft ber atten ©ing in ber Schlaffheit butnjjfeg Srübfal aug, Seg ftarfen Slblerg glügel finb gelähmt, Se8 Slugeg glömme lofdj in 3Jiit^faI aug. ©udjft bu beg Drientg alte §errlidjfeit, ©o grabft bu ein berhrittert Senfmal aug. Srurn, jiehft bu nach ber äJienfdjheit SCßiege hin, ©o jietyft bu aud) nach ihrem ©rabmal aug. Od jutra prišlo duš vedrilo je, Vesolno zemljo ozalilo je. Zavija se v temnoto jutro zdej, Noč večno pokoj prekerstilo je. Zidove si pripaše krog in krog, Svet imenvalo prost gnusilo je, Moč velikansko smela starih dni Poglotnena v duha gruzilo je. Postojn kerpka penita ohromi, Oči se plame v plač gasilo je. Ak' išeš jutra nekidajno čast, Starin skopavano trohnilo je. K zibeli šel človeškiga rodu Na človečije šel gomila je. 9. $u magft in Kütten, magft in ^Stjranüben toohnen, 3n SBüften, in bem ßain ber §egperiben ioofmert; Su magft in ftilter Slauf', in ^)et;rem ©ottertempet, 3Jiagft in bem Saug beg gludjg, gleich ben Sltriben, tooimen; Su magft auf breitem Sßlan, bom ©türm ber SBelt umbraufet, SRagft einfam auf ben ööh'n, Bon ifir genneben, tnohnen — @g theilt bein Säger ftetä bte ©ehnfuiht unb bie ©orge, Unb nie toirb in ber 33ruft bir füfser grieben toohnen. Srum, big nicht ftille fte£;t bag §erj, bag attju laute, Unb toir in ©rabeS ©choofj, bon 2Burifc£; gefdjieben, tcofynen, SBäfint nic£)t, iijr ©eufjenben, bafj 3iu|e Unr erringen, Sßenn toir an anbrem Drt, alg fonft, ^iernteben meinen. Daj sreča ti v piramidi, na tleh bivati, Naj da v dobravi, Hesperid logeh bivati; Daj v tihi sobi, daj v pojatine svitlosti, Enako daj Atridam v rot gradeh bivati; Daj na, široki ravni, sred sveta viharjov, Naj da ti na samotnih gor verheh bivati; Skerb, želja tvoje vedno spremla ti bivanje, Ni dano tebi pod miru stropeh bivati. De se ne bode vstavilo serce preglasno. De v brezvošilnih jamemo grobeh bivati, Ne mislite, zdihvavci! bit' upokojeni, Na svetu jeli v menjänih straneh bivati. 10. ©leid) ber ©eliebten jieijt bt^ an bie gerne, $u fucbeft in öerliebtent SÜBafjn bie gerne. totft «it bunfietn »Itd au§ Metern ©Bieter $id> buijtenb in üerweg'nen Katyn btc gerne. 3JIU ¿auberliebern beinen truninen »ufen ©türmt mit ©irenentüde bann bie gerne. @g ruft in ityre ©raber unb entfenbet Sie ©eifter fdimeic^einb bir ^eran bte gerne. Sßie Stetten fpröb, um fidjm ju »erführen, Umrauf djt ftd) mit bem Dcecm fe ?« Srau' nicbt ber Sudlerin, fie Wirb btc^ fiteren, 9!ie Wirb bein Slrm in Sieb' umfahrt bte Werne: Som Dften öftlic^ liegt ein anbrer Dften, ©o totft bid) auf etiblofe S8af?n bte gerne. Kos ljubi, tebe mikala dalina, Upaljniku prelesnica dalina. 'Z derznih oči bludilniga popela, Na barko tebi vablenka dalina. V obrazu vertoglavija cepetec, Lobudov pevšina dalina, Te kliče v grobe, duhe prot pošilja, Takö se ti prilizova dalina. Sirenski sredi morja zapelivka Okrognokrog pen - šumu a,sta dalina. Ne upej klami! pobeži prej tabo, Ni tvoj ga drug objemanja dalina. Od jutra k jutru vidim drugo jutro, * Klamila bo te vekoma dalina. 11. ®u Baft bie ©pradje Sicero'g ftubirt, $omer'8 ©efang für ewig gro^, ftubirt. ©rauf rifj bie 2Kobe madjttg btdj baljm, Unb eiligft Würbe ber granjoS ftubtrt. _ Petrarca! Sante! Saffo!" ilang'g, ež imrb Sie ©pracfje aJletaftafio'S ftubirt. ©^affoeare Hingt beffer im Drijjtnal, Srutn Würbe balb er felbft, ftatt 58o*, ftubirt. 3Rafamen be§ £ariri Würben laut, ©leid) Wirb in feiner ©^rac^e ožftubtrt. SBaSW'8, wenn bu, ftatt beutffy arabifd» ilagft i SaS grembe mad)t bein «lagen bloS ftubtrt. Ti kremlja Ciceronskiga se včil, Omera se prepetiga se včil. Po tem vabila šega močno te, Si jaderno francoskiga se včil. „Petrarka! Dante! Taso!" pravjo, si Besede Metastasija se včil, Šakespeare se bere 'z matice lepo! Šakespeara naglo samiga se včil. Harirove Makäme razglase; Si Korancov nategama se včil. Po kaj! ak Nemec Aräbam ječiš; Ječat si včeno 's tujiga se včil. 12. C?š forfcfiert bie SBetfen, luer f;emmt e8? Ste gugöögel reifen, ft>er ^emmt e§? ©ž fajit ber SKagnet tote iebenbig 3n Siebe baa ©ifen, hier i;emmt ež? ©š bonnern bafyin bie ©eftirne 3n eto'gen ©eleifen, ¡»er fyemmt e§ ? Sie Sugenb betoegt ftd^ in flammen, ©riofdjen ben Greifen, luer fyemmt ež? ©ž freut fidj ber plumpe ©efelle S8ei Seiner unb ©petfen, ft>er ijemmt eš? Sen Siebter bünft Stbier unb Saube 9iur feiig ju pretfen, teer ijcmrnt e§? Ser grü^Itng mufs SSIitmen erjiefyen, Ser hinter beetfen, toer tyentntt e§? Srunt fyab' idj nidjt etwa gefdprieben, Qu fyemmen betn Sieifen, toer ^emmt es! SKufj SlKež nad? fetner Siatur fiefy 3iun einmal ertoetfen, teer fjemntt es? Zmodrijo se pravi, kdo vbrani? Preseljo žerjavi, kdo vbrani? Objemec magnet skoro čuten Železja ljubavi, kdo vbrani? Okoli derdräjo se zvezde Po večni postavi, kdo vbrani ? Mladina je gibka, goreča, Merzlijo gerbävi, kdo vbrani? Dovolenj junak no obdelan Pri miru, kurjavi, kdo vbrani? Le sreča postojne, goloba, Rojila bo pevcu po glavi, kdo vbrani? Spomlad poganjati cvet more, Led zima pripravi, kdo vbrani? Prijatel! ne pišem, se tvoji Upret udaljävi; kdo vbrani? Vse more ravnati le vender Po svoji naravi, kdo vbrani? \ št. 50 jo je dr. Zupan zapel „Jega Milosti visoke časti vred-nimu Gospodu Gospodu Ravnikar Mateju, Škofu Teržaške-Ko-perske Cerkve" itd. na pr.: Verhu Adrija likvajte Koper, Opčina, Duin! Oču takimu ploskajte 'Z mander, logov, bark, solin! Mej sodniki rajni sije Vam Potočnik patriejen; Bo mej Sigmonde škofije Vaju Ravnikar versten itd. Dasiravno sem k slovesnemu obhajanju stoletnice tolikanj zaslužnega moža vzbujevaje opisal ob kratkem njegove zasluge v našem slovstvu (pr. Slovenec 1. 1876 št. 89—91: Vladika Matej Ravnikar v slovstvu slovenskem); hočem vendar po tej pesmi o njem nekoliko še spregovoriti v opisovanji druzega našega Mateja Ravnikarja Poženčana, pervemu vrednega naslednika v književnosti slovenski. Zupan sam je čutil, da so vzlasti vezani spisi njegovi manj učenim težko umeti, torej je časih pojasnoval jih s potrebnimi razlagami in o-pombami, kar se storilo bode tudi na koncu pričujočih sostavkov. Vendar so grajali njegovo slovstveno delovanje nekteri skrivej nekteri javno, in nanj tudi meri v „Ulyr. BI." št. 53 spis: „Bildung der windischen Sprache." V njem pisalec pravi, da se po jeziku vidi, kako visoko v omiki je kteri narod; da so v sedanjem veku živi jeziki, med njimi tudi slovanski, posebej slovenski ali vindiški po Kranjskem, Koroškem in Štajarskem, močno napredovali, jako se povzdignili. Bilo je pa res potreba. Da se je slovenščina znebila mnozih privzetih ptujk, morali so pisatelji sezati v starodavnost ter poiskati že skoro popolnoma pozabljenih besedi in izrazov. Mnogo več bi se še storilo, ko bi pisatelji delovali z zedinjenimi močmi, pa se ločijo v stranke in drug drugemu oporekajo. „©ben jo ift ju bebauern, bafj gelehrte SDiänner, bie jur Söilbung ber ttrinbijcfjen ©pradje urtgewöijnitd) oiel beizutragen fäfjtg finb, fid) mit nid)t§bebeutenben iHeinigfeiten, mit leeren felbft gebilbeten SBinben ganj imoerftänbiitfjen ©ebidjtdjen, lächerlichen Sßortfängereien, unb Wtiifit£)riid)eit ©rfiärungen, bie bon iJftemanbeit angenommen, Wofjl aber non Seberrnaitn beladjt werben, abgeben. SBenn foldje in ber whtbifdjen ©pracfje öerfafte, tro§ aller Srfiärungen für Sebett mmerftänblidje Siuffä^e öffentlich erftf)ei= nen, fo werben fie mit SBiberwilten angefe^en, unb bie winbifdje ©pradje Wirb bann at§ eine wiibe ©pradje gefeilten. 3u Bebauern ift e§ aud), bafj man, ftatt mit ber 33iibung ber winbifdjen ©pracfje torwärt» gu fdjreiten, nun einen argen Stfphabetftreit erijob, wa3 ben Sinfdjein §at, als wolle man burcf) (Sinfü^rung eine» neuen Sltpfjabetes ba§ bi§ nun in ber winbifdjen ©pracfje müijfam Siufgebaute üorfä^licfj nieberreiften, unb bie winbifdje ©pracfje in ba§ Sutifei ber Verwirrung begraben. Siic^t bergeffen folleit wir ba§ befannte ©pridjwort: „Concordia res parvae crescunt." Winde. Zemeljna teža. Modri učenjaki natvoroznanstva so premišljevali in preiskovali reči, ki se prostemu človeku dozdevajo prazna marnja. Med te stvari gre tudi vprašanje: koliko funtov ali kilogramov tehta cela zemlja? Sicer bi se moglo misliti, da je lahko rešiti to vprašanje. Izgo- vorila bi se na priliko kaka primerna številka, in nihče bi se ne pod-stopil, s tehtnico preiskovati, je-li kak dekagram premalo ali preveč. A ne vprašanje, niti odjjovor ni nikakova burka, temuč oboje ima znastveno vrednost. Vprašanje je ravno tako važno, kakor je odgovor resničen, ko-jega moremo sedaj dati. Znana je velikost zemlje; misliti bi bilo, da je lahko vediti, kako težka da je. Naredila bi se namreč obla iz persti, in to bi na tenko tehtali. Zdaj bi se preračunilo, kolikrat manjša da je od zemlje, in tako bi skoraj mogli na perstih prešteti; ako bi n. pr. narejena obla tolikrat meterski cent tehtala, morala bi toliko in toliko večja zemlja tehtati toliko več centov. Po tej poti pa bi se prav lahko prevarili in račun bi napačno razrešili. Zavisi namreč preiskava od tega, iz česa se mala obla naredi. Ako bi jo naredili iz rahle persti, tehtala bi malo; ako bi privzeli kamenja, bila bi težja. S kovinami napolnjena bi, se ve da, še večo pezo imela. Hočemo toraj po teži male oble preračuniti težo zemljske oble, treba nam pred vediti, iz česa da je; ima-li v sebi kamenja, kovin ali neznanih reči, ali celo prazne votline; ali je morebiti popolno otla obla in da na njeni zunanji lupini prebivamo? Premišljevaje to le nekoliko, moramo spoznati, da vprašanje: Koliko kilogramov tehta naša zemlja, meri le na to, da poizvemo, iz česa ta obla poprečno obstoji, in to pa je že vprašanje, ki se glasi bolj znanstveno. To vprašanje se je v novejšem času rešilo, in našlo se je, da je zemlja 7-84 kvadriljanov kilogramov težka in da je poprečno tvarina nekaj ložja od železa. Na poveršji jo odevajo redkejše plasti in v glo-bočino pa se zgoščujejo, ter težje postajajo, v sebi pa, da ima mnogo posameznih votlin, a to pa nikakor ne, da bi bila votla obla. Način, kako da je bilo mogoče, to znanstveno preiskavati, hočemo kratko in umevno razložiti. II. Poskus zemljo tehtati. Sredstvo je prostejše, nego si s perva misliti utegnemo, a izveršitev pa je bila težavnejša, kakor bi se morebiti onemu dozdevalo, ki mu je to znano. Po imenitni znajdbi neumerjočega angleškega prirodoslovca Nevton-a vedlo se je, da se vsa nebeška telesa mej sabo privlačijo, in ta privlaka je tem veča, čim veče je nebeško telo, iz katerega prihaja. A ne samo solnce, zemlja, luna, premičnice in nepremičnice, temuč tudi vsa telesa imajo moč privlake, ki raste v isti meri, kakor telo v tvarini. V pojasnilo temu naj bode ta izgled. Kilogram železa deluje s privlako na malo telesce blizo stoječe, dva kilograma železa delujeta z dvakrat večo privlako. Kratko rečeno: Čim veča je teža kaki reči, tem veča je njena privlaka do bližnjih stvari. Ako tedaj poznamo privlako kake reči, vemo tudi za njeno težo. Pogrešali bi lahko celo vse tehtnice, ko bi le mogli določiti silo pri-vlake za vsako telo. To pa ni mogoče. Zemlja namreč je tako velika kepa, ter ima tako močno privlačnost, da vse stvari na se poteguje, naj vplivajo nanje še tako velike grude. Ko bi k obli še tako veliki približali majhino, da bi jo ona privlačila, precej bi majhna obla proti zemlji padla, ako bi jo izpustili, ker je privlaka zemlje mnogo mnogokrat večja od najobilniše železne oble in tolikrat večja, da ne zapazimo na železni obli nikakove privlake. — Prirodoznanstvo pa je učilo, da se privlačnost zemlje jako na tanko more določiti, in sicer s preprosto pripravo, z nihalom, kakoršne imajo ure na steni. Ako nihalo premaknemo iz svojega počivališča, kjer je zemlji najbližje, precej hiti z neko hitrostjo nazaj do tega počivališča. A ker je v teku ter se ne more ustaviti, oddaljuje se zopet na nasprotni strani od zemlje. Toda privlaka zemeljska potegne je zopet k sebi in nihalo gre svojo pot sem ter tje s hitrostjo, ki bi naraščala, ko bi gruda zemeljska vekšala se, nasprotno pa pojemala, ko bi se, manjšala. Mogoče je, prav natančno nihalovo hitrost meriti s tem, da se šteje, po kolikrat se nihalo v jednem dnevu premakne, isto tako se je privlačnost zemlje natanko izračunila. Le malo je treba premišljevati in vsakemu bode jasno, da se precej gotova teža zemlje zve, ako se posreči najti pripravo, po kateri se nihalo da privlačiti po določeni grudi in nihati sim ter tje, n. pr. po obli cent tehtajoči in nihalu blizu obešeni. In tako se je tudi naredilo ter zaželjeni uspeh najšel. Toda tako lahko ni to bilo. V naslednjem hočemo popisati ta mičen poskus. (Dalje prih.) Spominske slike iz svetovne razstave I. 1873. Načertuje Jos. Levičnik, učenik. Motto : „Človek se uči (Dalje.) Dokler živ1-" Narodaka prislovica. Ker naša Avstrija prideluje obilno železnine in ostalih kovin, odločena je bila tem rečem tudi lastna sgrada pod naslovom: „Oesterreichische Eisen-Industrie". Tudi v ta oddelek svetovne razstave smel je stopiti vsak Avstrijan s ponosom. Karkolj se izdeluje iz kovanega, vlečenega ali vlitega železa: orodja, posodja, strojev in za vse mogoče koristi ter rabo potrebnega, nakupičeno je bilo ondi v neštevilnih eksem- plarih, vse izverstno zgotovljeno in vredjeno. Koliko raznoverstne že-leznine se potrebuje pri stavljenju železnic; pri gospodarstvenih strokah; pri stavbah; pri raznih rokodelstvih; v blagajnicah; — kdo bi pač poštel, za kaj se vse železnina rabi in potrebuje! — za vsako potrebe najdel si tu svojo primerno stvar. Tudi zelezni cveki (žeblji) našega blagorodnega gosp. Janeza Globočnik-a nahajali so se ondi, in sicer v prav hvalevredni mnogoverstnosti in sestavi. — Raznim železnim izdelkom vredno so stali ob strani oni iz bakra, cinka, medenine, kositarja i. t. d. zgotovljeni. Sploh je bila viditi pri vsem tem tolika razlika in mnogoverstnost, da bi človek ne verjel, kaj se vsega iz teh tvarin zgotovi, ko bi na lastne oči tega videl ne bil. Na videz sicer ne velika, za Kranjce pa vendar vsakako znamenita sgrada bila je ona, ki je pod naslovom: „Krainer Forst-Industrie" kazala svetu, kako in za kaj vse naši rojaki vporabljujejo les. Da Gorenjci napravljajo iz njega razno kmetijsko in pohišno orodje in posodje; da žagovce pehajo po rižah mnogokrat iz visocih gora ter čez globoke prepade v ravnine, kjer jih žagajo v dilje, in izdeljujejo iz njih med drugim krasne in dragocene „parkete;" da kuhajo iz derva oglje, ter ga v velikih kripah in tudi samotež vozijo do fužin; da si iz lesa celo priredu-jejo obuvalo (cokle) in si snujejo obleko (ličnate [Bast] plašče); da bro-darijo tudi nekoliko po vodah itd., vse to je bilo ondi razvidno v prav mičnih izdelkih. Dolenjska ribniška stran slovi zarad svoje „lesene robe" dalječ po svetu, in na razstavi ponašala se je ona s prav ličnimi stvarmi. Tudi lesenini sorodna šota, premog, mahovje, resje i. t. d. so svojo domovino zastopali; orjaške škerli (skalce [Schiefer]) zaliloške pa so na celej razstavi menda prekosile vse enake stvari (škerl). Kdorkolj je šel mimo našega kranjskega gozdnarskega poslopja, že od dalječ je lahko zapazil velikim durim enako pioščo (škerl), ki je ob zunajni steni prislonjena stala. Naša mala in ubožna Kranjska zemlja je z vsem tem sploh pokazala, da po vsej moči hiti z duhom časa toliko naprej, kolikor se sploh od take deželice pričakovati more. Kolikor večji je mimo Kranjske sosednji Štajer in kolikor ima on na vse strani več gozdov, obertstva in tudi materijelno vgodnejše razmere, toliko večjo popolnost kazala je blizo Kranjske stoječa štirska sgrada, nosivša ime: „Pavillon Steiermarks Waldbesitzer". Karkolj rodi gozd, se iz I:sovja izdeluje neštevilnega orodja, kar tudi živi v gozdu (se ve, da so bile zveradi in ptice le natlačene [našopane]), vidilo se je ondi. Človek se je vidil tam prestavljenega v pravi gozdnarski muzej. Čuvaji te sgrade bili so bili zali mladi štajerski domačini, opravljeni v lično gozdnarsko obleko, ki jim je jako dobro pristala. Blizo ravnokar — se ve le v največjem poveršju — omenjenih in popisanih dveh sgrad gozdnarskih stvari (Kranjske in Štirske) nahajal se je tudi „Pavillon der ungarischen Staatsforstvenvaltung". Ker je bilo to poslopje dokaj večje, mimo unili dveh, prenapoljeno pa čez in čez z neštevilnimi stvarmi lesninskih izdelkov, lahko si vsak misli, koliko se je tudi ondi videlo. Od sile veliko domačega in gospodarskega orodja vsake verste in sploh predmetov (objektov) raznih lesninskih obertnij nahajalo se je tu. Tudi gozdnarstvu sorodni pridelki oglja, smolarstva, terpentina, muzgov (Baumsafte) in enacega bili so razpostavljeni v obilnih verstah, pa tudi dokaj modelov in popisov, na kaki način se vse to pridobiva in pripravlja. Z eno besedo: kar gozd rodi, bodi si drevje, sad ali seme, v kar se vse to predelati da, pa tudi kar gozd redi, bilo je tu zastopano, poslednje le z natlačenimi (našopanimi) štirinožnimi živalmi, pticami, lazninami itd. — Kake stare in zaraščene gozde ima ogerska zemlja, vidilo se je med drugim n. pr. iz vojaške stražarnice (Schilder-haus), ki je bila s čeloma zdobljena iz velikanskega hrastovega debla, ter merila v notranji svitlobi 4'572". Stene te stražarnice merile so še posebej na vse strani po 4 palce debelosti. Neki hrastovi krog (Scheibe), nad korenino odrezan, meril je celo 1°3". Tudi madžjarski sodarji s svojimi izdelki so kazali na svetovni razstavi posredno, koliko in kakor-šnega posodja rabi njihova domovina za vino in ostale pijače. En razpostavljeni sod-velikan ni meril nič manj kot 2.500, zapiši dva tišočin pet sto, drugi 2.000, tretji pa 1.500 vedrov. Pervi velikan bi bil za silo celo lahko služil manjši družini za stanovanje. In stranice (zlasti sprednje) teh sodov, s kakimi umetnimi zrezlinami bile so okin-čane! Pa tudi ostalega lesovja silne dolgosti in debelosti za stavbe, lad-jine jambore in enake potrebščine je poleg opisanih treh sgrad ležalo nakupičenega in razpostavljenega pod prostim nebom; kajti take stvari je težko spraviti v kako poslopje, in še težej ogledati jih od vseh strani. Sploh je bilo pri lesninskih pridelkih in izdelkih hvalevredno to, da so bili vsi blizo skupaj raspostavljeni, ne pa nekaj tu, drugo enako pa Bog ve kje zopet, kar se je vidilo skor do malega pri vseh druzih stvareh na razstavi. (Dalje prih.) Dopisi in novice. Iz Dunaja 2 5. aprila. Med dunajskimi učitelji že precej časa traja prepir, ali naj se zovejo dunajske šole ljudske, ali meščanske. Ta stvar se je obravnavala že poprej v mestnem zastopu; ali hoteli so tudi izvedeti, kacih misli so o tem učitelji. Ti so napravili tedaj cvetno nedeljo skupno zborovanje v dvorani mestnega magistrata pod predsedništvom ravnatelja g. Lutz me ier -ja. Bili so pa navzoči tudi Dittes in druge pedagogične kapacitete. Debata je bila silno burna, in vendar niso prišli do nobenega pravega konca. Med učitelji so bile tri stranke. Dittes in z njim vsi ljudski učitelji so bili za to, da se odpravijo meščanske šole (namreč samo ta naslov) in naj se imenujejo ljudske šole, in sicer po številu razredov: petorazredne, šesto-, sedmo - in osmo-razredne. Nekteri meščanski učitelji so pa glasovali, naj se imenujejo vse šole meščanske; in drugi: naj se trije višji razredi t. j. šesti, sedmi in osmi ločijo od druzih. Ti naj bodo meščanska šola, pet nižjih naj se pa imenuje ljudska šola. — Meščanski učitelji se zdaj mnogo jeze nad Dittes-om, ki se je postavil na čelo ljudskih učiteljev. On jim je povedal marsikaj, kar jim ni bilo všeč. Tako je dejal na pr.: »Jaz poznam več ljudskih učiteljev, ki več vedo kot marsikteri, ki je napravil izpit za meščanske šole. Meščanski učitelji se sodijo po tem, kar so znali v tistih 10 minutah, ko so delali izpit. Učenec, ki je doveršil meščansko šolo zna vse to, kar znajo vsi meščanski učitelji skupaj, ki so ga podučevali.« Nazadnje pa je dejal: »Ako meščanskim učiteljem ni všeč, naj pa gredo.« To je zgrabilo meščanske učitelje. Njim je največ za naslov. Ko bi se prestrojile vse šole v ljudske, bi jim odpadel visoki naslov: »Burgerschullehrer.« In ravnatelji bi tudi ne imeli priimka »direktor,« ampak le navadno ime »nad-učitelj,« kakor ga imajo sedaj vsi vodje ljudskih šol. Tako velik korak nazaj jim ne dopada. Od tega dne so se ločili ljudski in meščanski učitelji. Zadnji so imeli potem za se sejo. Kaj so sklenili tega ne vem. Misliti si pa morem, da so glasovali za meščanske šole. Ali tudi ljudski učitelji so zborovali nedavno. Sklenili so, da se imajo imenovati vse šole, ljudske. Kjer je osemrazredna šola, naj se v treh višjih razredih vpelje strokovnjaški poduk, kakor je sedaj. Nekdo je napravil tudi opazko, da bi moral vodja meščanske šole imeti izpit v vseh predmetih, kajti drugače mu ni mogoče soditi, koliko zna ta, ali ta učitelj ? Ako ima na pr. le izpit iz matematike in risanja, mu ni mogoče presojati, ali učitelj zgodovine ta predmet prav podučuje ali ne. Isto tako bi moral imeti nadzornik izpit vseh predmetov. Druga skupna seja se pričakuje v kratkem. — Iz deželnih zborov. Iz Solnograda. Deželni zbor je sprejel na-čert postave, po katerem se vravna pravica predlaganja pri šolskih patronatih. Prošnje, da se ljudske šolske postave odpravijo, so se zavergle. •— Izlnšbruka. Deželni zbor je sprejel predlog stavljen že 14. ja-nuarija 1874, da naj se prenarede deržavne šolske postave. Zoper to je bil deželni namestnik in manjšina (levica). V odsek, ki to pretresuje, se je volilo 5 udov, med njimi tudi škof Gasser iz Briksna. — Iz Bregence. Šolski odsek je nasvetoval: 1. Da se hoče v zadevah šolskih postav deržati katoliških načelov. 2. Da zarad načela ničesa ne privoli za učitelje, učiteljske bukvarnice in za učiteljske konference. 3. Ker pa vendar upa, da bode vlada pri šolstvu krenila na katoliško stran in z ozi-rom na sedanje okoliščine hoče privoliti troške za učiteljske konference. V daljši debati so bili liberalci zoper te nasvete. Škof Amberg je želel pri šolski oblasti pravico sklepe vstavljati, sicer duhovni ne morejo vstopiti. 1. in 2. točka ste bili sprejeti s 15 glasovi zoper 5. Za 3. točko so glasovali tudi liberalci. — Kranjski deželni zbor IV. seja 16. aprila. (Dalej.) — Poslanec dr. pl. Vestenek nasvetuje nagrado katehetu na 4razredni ljudski šoli v Šmartnu pri Litiji, ker ta gospod podučuje tudi verouk v Litiji. Privoli se za to 125 gl. nagrade. Posl. pl. Taufferer govori za šolo v Velikem gabru, pl. Vestenek predlog podpira rekoč, da je v tem kraju le jedina šola v Šentvidu, daljni otroci imajo po tri ure hoda v šolo. Šola bi bila za občine: Veliki gaber, Prapreče, Radoliovo vas in Zagorico potrebna, in bi imela kakih 185 otrok. Občina v Velikem gabru bi zastonj dala šolsko poslopje. Poslanec dr. BIeiweis reče, da je sola v Velikem gabru le na videz potrebna, šola v Šentvidu bode razširjena na tri razrede, in to bode zadostilo. Poročevalec D e ž-man pravi: stvar bode razrešena drugo leto v dež. zboru. Predlog posl. T. se ne sprejme. Poslanec De ž man poroča o prošnji »slovenskega učiteljskega društva«, da bi se vodjem lrazrednic dala opravilna doklada, kakor jo imajo po drugih deželah. Poročevalec nesvetuje »dnevni red«, a posl. ar. Blei"weis, komur je odbor slov. učit. društva prošnjo izročil, predlaga, naj se prošnja izroča deželnemu odboru, ki naj v dogovoru z deželnem šolskim svetom, prihodnjemu zboru poroča. (Več se ne more storiti, ker je deželna šolska postava dne 29. aprila 1873 temu nasprot. Vr.) Poslanec pl. Veste-nek govori za to, naj se občini v Litiji za šolo da 500 gl. za katere prosi, mala občina je dala za šolo že 11.000 gl. in ima 36# doklade na davkih. Posl. dr. Zarnik podpira predlog, ki se tudi sprejme. Posl. pl. Savinscheg govori za pripomoč šoli v Eadovici pri zidanji. Posl. Kramarič podpira predlog. — Sprejmo se konečno tudi še drugi predlogi finančnega odseka: 1. Predštev normalnega šolskega zaklada za 1. 1878 se sprejme z 179.092 gl. 50 kr., ker se je nekaj pri aktivnih plačah spremenilo, tega je pokritega 14.622 gl 6 Va kr., a primankljeja je 165.369 gl. 87 '/„ kr. 2. Da se pokrije, kar primanjka, bode 18 % doklade na direktne davke, izvzemši Ljubljansko mesto. 3. Dohodki izpraznjenih služeb se imajo oberniti za primankljej 4234 gl. 87 1/2 kr., ki še z doklado ni pokrit, potem za naknadne plače učiteljem, ki že teko od mesca oktobra ali novembra 1877 učiteljem. (Dalje prih.) — Katoliški shod je bil na Dunaji od 30. aprila do 3. t. m. (Glej Uč. T. 1. 7. na 112. str.) Kar je zvezda potnikom vodnica v tamni noči, to je katoličanom sedanjih časov katoliški shod, ki se je na Dunaji zveršil pretečene dni. Govorili so skušeni deržavniki, razsvitljeni cerkveni pervaki, visoko učeni gospodje v tem, kar ima biti vsakemu najpervo in najimenitnejše, namreč o verskih zadevah, pretresovali so sredstva, po katerih se ima katoliška zavest zbujati in vpeljati v družino in šolo. Ker pa po značaju našega lista ne moremo prinašati vseh obravnav, ostanemo samo pri tem, kar se je o šolstvu govorilo. — Navadno je pri takih shodih, da se stvar, preden pride v skupno zborovanje, po odsekih pretresuje, tam se nasprotno mnenje poravna, nazori in misli pojasnijo in zbistrijo, kakor se je tudi v šolskem odseku godilo, pri vprašanjih zarad narodnosti po šolah. — Zarad izjav nekaterih govornikov sicer nočemo obsojevati katoliškega shoda, kakor da bi bil Slovanam neprijazen, kajti dokler imajo gospodje, kakor bivši minister grof Leo Tliuu, grof Clam - Martinic in drugi pervo besedo pri takih zborih, smo prepričani, da se ne bode nič govorilo in sklepalo, kar bi narodnosti žalilo. Sicer pa moramo Slovanje povsod povdarjati svoje narodno stališče, in ko bi nekateri teh govornikov prevago dobili pri takih shodih, tedaj bi mi Slovenci, dasiravno smo povsod za verska načela, vendar ne mogli imeti posebnega sočutja do takih shodov, ker tudi nemškim klerikalcem na ljubo ne moremo in ne smemo popustiti svojega narodnega stališča, taki Nemci pa, katerim je narodnost v šoli le paganstvo, nas ne razumo ali nas nočejo razumeti. Prestopimo pa sedaj k zborovanju samemu. Šolski odsek je imel sejo 1. maja. Navzočni so bili kardinal, nadškof Švarcenberg, potem nadškofje iz Dunaja, Solnograda in Zadra, škofje: Rudigier iz Linca, dr. Janez Hais iz Kraljevega Gradca i. dr. Pervomestnik je bil Thurnherr iz Predarlskega, poročevalec pa grof Leo T h u n. Po vvodnem govoru, v katerem med drugim pravi, da je kerščausko - katoliški poduk za katoliško ljudstvo neogibljivo potreben, ker od njega zavisi blagor ljudstva in tudi deržavna varnost bere najpraj nasvete, ki so iz štirih toček, a vendar v notranji zvezi, da zadobi skupščina pregled vseh nasvetov. — Nasveti niso bili tiskani, tedaj še enkrat bere I. točko in razpravlja nasvet ter pravi, da brezverska šola (brez veroizpovedanja) na Ogerskem še ni proderla. Postavodaja na Ogerskem 1. 1868 se je naslonila na sistem, kakor je na Angleškem vpeljan in je pustila obstoječe verske šole, med tem ko so bile pri nas spremenjene verske šole v brezverske. Pervomestnik Tliurnherr vpraša ali je kaj pomisleka zoper nasvete in ali kdo hoče nasvete v tem smislu staviti ? (Dalje prih.) — Pri učit. preskušnji v Ljubljani mesca aprila je dobil 1 spra-šani za meščanske šole spričalo št. III., za ljudske šole je dobil 1 spričalo št. II., 8 jih je dobilo spričalo št. III. in 4 se št. IV. — J V Šentjerneji na Dolenjskem je umerla 10. t. m. bivša pomožna učiteljica gdč. Emilija Korošic. Zbolela je 1. maja; 6. jo je kerč prijel, zgrudila se je na tla in odsihmal ji je besedo zaperlo, dokler ni svoje duše stvarniku izročila. — V Dvoru na Dolenjskem je umeri 23. p. m. po daljnem bolehanji g. Jožef Duler, rojen je bil v Vavtavasi 1. 1842., a učitelj je bil od 1. 1862. •— C. kr. založba šolskih knjig na Dunaj i je prodala 1. 1875. 105.950 slovenskih, 140.521 hervatskih, 30.629 serbskih, 992.304 nemških, 126.418 laških (itd.) knjig. Hervatske knjige se pa v bodoče ne bodo več tiskale v Beču, ampak v z Zagrebu v Hartmanovi tiskarni. Kdaj bodemo mi Slovenci to dosegli, da se bodo naše knjige v Ljubljani tiskale. Prav za prav nam je vse eno kje da se tiskajo, samo da bi se nam v velikem številu vse potrebne knjige na svitlo dajale. »Uč.« — Definitivnim podučiteljem je štajerski deželni zbor na predlog učnega odbora (poročevalec dr. Wretschko) odbil pravico do starostnih do-klad. — V izpraševalno komisijo za narodne in meščanske šole v Kopru so še imenovani gg.: Or. Geros a, gimn. učitelj, K. Schwab, Jož. Kristan, St. Križanič in Jož. Jelušič, glavni učitelji v Kopru. »Uč.« Razpisi učiteljskih služeb. Na Kranjskem. Na lrazredni ljudski šoli v Hotederšici učiteljska služba 1. p. 450 gl. in prosto stanovanje. Prošnje v 6 tednih krajnemu šolskemu svetu v Hotederšici. Premembe pri učitelj stvu. IVa Kranjskem. Gdč. Marija Krašner je postala stalna nadučiteljica na mestni dekliški šoli. V Šent-Vid pri Zatični pride za nadučitelja g. Jože Korban iz Vodic, in v Kostanjevico g. Leopold Abram iz Loke (Unterdeutschau). G. Edmund Lahainer postaja učitelj na 4razredni šoli v Škofji Loki, gosp. France S p in tre, zač. učitelj v Kerškem, je odbran za 2. učitelja v evangeljsko šolo v Ljubljani. »Schlztg.« _4_ Odgovorni vrednik: Matej Močnik. Tiskar in založnik: J. R. Milic.