Ako jemlješ zemlji, dajaj ji tudi!
Umni gospodar se mi zdi kakor umni kapitalist, čegar vedna skrb je, da svoje premoženje ali svoj kapital modro rabi, kar se dd, pomnožuje, nikdar pa ne zmanjša.
Kapital, ki ga jez mislim, je zemljišče njegovo, je polje njegovo, to mora, ako hoče priden in umen kme-tovavec v resnici biti, zmiraj enako dobro in plodno ohraniti; skrbeti mora, da njivam tiste zemeljne dele, iz kterih leto na leto dobiva pridelke svoje, zmiraj marljivo povrača, — da kar so pridelki zemlji izpili, zopet nadomestuje, sicer bi mu rekli, da je zapravljivec svojega kapitala, da svoje njive ropa in da bode svojim otrokom in naslednikom le izpito zemljo zapustil.
Al misliti si ne morem, da bi mogel gospodar vse to živo pred seboj videti, ako si pridno ne zapisuje in marljivo ne računi (rajta), kar in koliko je pridelal,
—  ako si ne prizadeva z gnojenjem dostojno nadomestiti tega, kar je s pridelkom pobral z njive, — ako nima zapisnika, v kterega zapisuje, koliko je dobil z njive in koliko ji mora dati.
Da tako ravnanje ni prazna igrača, spričujejo sloveči gospodarji novejih časov dovelj; resnica je, kdor je tak zapisnik pri svojem kmetovanji enkrat vpeljal, gotovo ga ne bo več opustil, sicer bi se mogel od svojega najzvestejšega prijatla in pravega svetovavca, ki ga nikdar ne goljufa, ki se mu nikdar ne hlini, ločiti,
—  zakaj le po tej poti je v stanu napake svojega kmetijstva opaziti in pogreake, ki so se tu in tam v kmetovanje njegovo vrinili, najpred in na tanko izvedeti, da jih popravi in odpravi. Taki zapisniki so živa ogledala, ki gospodarja nikoli ne motijo, pa mu zmiraj resnico pred oči stavijo.
Neki prijazen grajščak mi je pravil, da se je le po tej poti spametoval in gnojenje svojih njiv za več kakor za polovico pomnožil memo poprejšnje starodavne navade svojega očeta; al s tem je dosegel štirikrat veče pridelke od poprejšnjih. Od tega časa pa hodijo tudi gospodarji bližnjih in daljnjih krajev k njemu, da
•  -»••             1*11          >          ."i                              u     u                         u                             j                   t
vidijo, kaj dela in kako.
Naj nam je pripuščeno, o tej reči nekoliko vec omeniti.
Jez si moč ali rodovitnost zemlje tako mislim, da v nji seme najde to,^česar potrebuje, da čvrsto kali, čvrsto plenja in rodi. Cem več ima take rodovitnosti v sebi, tem močnejša je zemlja. Močna zemlja je tedaj tista, v kteri se rastlina dobro počuti, kjer je čaka z dobrimi jedrni bogato obložena miza, kjer dobi tisti živež lahko, ki ji najbolj tekne in ga najlože prekuha; kjer imajo rastline dovelj vlažnosti in gor-kote, da se morejo na vse strani gibati in svoja rastna opravila všečno dovrševati; kjer nahajajo korenike primerne rahlosti in kjer jim ni treba s silo življenja iskati.
Rastline srkajo svoj živež od dveh strani. Nektere so take, ktere srkajo največ živeža svojega, postavimo, ogeinokisline, iz zraka po listji svojem v podobi različnih soparov in gazov, kterih obilo obilo iz zraka dobivajo brez vse človeške pripomoči, in za ktere se nam ni treba pečati. Nektere pa živež svoj večidel iz tal dobivajo, iz kterega svoje gredeljne in bilke sestavljajo in seme rede. Tega iz zraka ne dobivajo. Živež te baze so rudninske tvarine, ki so se izprva naredile iz razprstenega kamnja, in ki jih zopet nahajamo v pepelu, ako sežgemo rastlino. Te tvarine pa hranuje zemlja v dvojni podobi v sebi: ene so kakor v vodi raztopljene, da jih korenine brž srkajo in se jih napivajo v živež svoj, — druge pa so take, ki so kakor v kaki shrambi za prihodnje Čase nasute, jih rastline ne morejo pri tej priči povžiti in posrkati , po počasnem razpadu se pa sčasoma zgode in so rastlinam dober živež. To je kamenje v več ali manj razpadlem in sprstenelem stanu.
Dalje se moramo pa še ozreti aa take zemljine dele, kteri prav za prav rastlin ne rede, ampak samo rejo pospešujejo, ker tla ogrevajo, rahljajo in rastline vzbujajo, da raje prekuhujejo in prebavljajo to, kar so povžile. V to vrsto spadajo gnjijoči organski in gnjilca prosti ostanki slame, korenin itd., ki jih sploh rodovitno zemljo (črno zemljo) imenujemo. Po svoji temni barvi vlečejo solnčne žarke bolj na se in tako razgrevajo tla; po svojem gnjijenji razne gaze, kteri srdico na njivi rahljajo in ob enem razvezljivost kamenja pospešujejo. Sem se prištevajo pa tudi z gnjilcem navzeti deli ali redivne reči, ktere so zeliščem in rastlinam deloma tudi živež, še več pa, da zbujajo in naganjajp rastlino, da raje je in pije.