Glasilo „PRODUKCIJE*4 osrednje zadruge za nakup, proizvajanje in prodajo r. z. z o. z. v Ljubljani.
Izhaja poljubno 4-krat na leto.
Naročnina celoletno 6 Din.
v
Članom „Produkcije44.
Občni zbor „Produkcije", osrednje zadruge za nakup, proizvajanje in prodajo, r. z. z o. z. v Ljubljani, se vrši
28. jnnija 1.1. dopoldne v Ljubljani v Zadružnem domu. Začetek ob 9. uri dopoldne.
DNE VN i RED:
1.	Poročilo o dosedanjem delovanju;
2.	Sprememba pravil;
3.	Volitev načelstva;
4.	Volitev nadzorstva;
5.	Predlogi in nasveti.
Pristop imajo samo člani in pa gostje, ki so se pravočasno prijavili. V Ljubljani, dne 10. maja 1924.
Začasno načelstvo in Pripravljalni odbor.
Članom na Jesenicah, v Tržiču in v mežiški dolini!
Na Jesenicah-Savi se vrši člansko zborovanje članov „Produkcije" 22. junija dopoldne ob 10. uri v Delavskem domu;
v Tržiču dne 15. junija dopoldne ob 10. uri v Zadružnem domu; v Prevaljah dne 19. junija dopoldne ob 10. uri v Zadružnem domu. Udeležite se vsiI
„Produkcija" - registrirana.
Deželno kot trgovsko sodišče je izdalo sledeči sklep:
Firm 94 Zadr. VII 284/1
Vpisala se je zadruga v zadružni register dne 18. marca 1924.
Sedež zadruge: Ljubljana.
Besedilo firme:	»Produkcija«
osrednja zadruga za nakup, proizvajanje lin prodajo r. z. z o. z. v Ljubljani.
Obratni predmet:	Namen pod-
jetja je v lastnem delokrogu ustanavljati vse one panoge produkcije, za katere je že konzum dovoljno organiziran, nakupovati surovine in polfabrikate na veliko ter jih oddajati ali produktivnim oddelkom v svrho predelave oziroma izdelave; posredovati in prodajati bodisi kupljeno, v komisijo prevzeto ali v lastnih ohratovališčih izdelano oziroma predelano blago, nakupovati in upravljati deleže, delnice, zadolžnice, obligacije itd. pridobitnih, produktivnih in denarnih podjetij vsake vrste; nakupovati in upravljati poslopja, zemljišča in posestva, ki hi se mogla uporabljati za potrebo produkcije; sprejemati za dosego svojih namenov hranilne vloge na knjižice in vloge na tekoči račun, oskrbovati svojim članom inkaso ter jim dajati posojila po določbah posebnega pravilnika.
Zadružna pogodba z dne 8. januarja 1924.
Opravilni delež znaša 1000 Din, ki je plačljiv pri vstopu ali vsaj v 100 tedenskih obrokih po 10 Din in sicer prvi obrok pri pristopu.
Vsak zadružnik jamči s svojim opravilnim deležem in pa z enkratnim zneskom istega.
Oznanila se izvršujejo z razglasitvijo v zadružni pisarni pribito, z okrožnico ali pa z objavo v zadružnem glasilu.
Člani načelstva so:
Anton Kristan, predsednik Zadružne banke v Ljubljani.
Ivan Solan, član nadzorstva Konzumnega društva za Slovenijo v Ljubljani, in
Valentin Vrhunc, član ravnateljstva Prve delavske pekarne v Ljubljani.
Podpis firme: Besedilo firme podpisujeta skupno predsednik ali če je ta zadržan oziroma odstopil, podpredsednik in pa en član načelstva.
Deželno kot trgovsko sodišče v Ljubljani, odd. III., dne 15. marca 1924.
Dr. Eberl
odpravek je točen.
Vodja pisarnice:
Praktični socializem.
Uvod.
Zakaj ni uspela revolucija v Nemčiji? To vprašanje naj postavi zgodovinar. Za nas, v dobi reakcije, pa je potrebna pred vsem izjava k zvestobi. Ni potrebno le razumevanje razmer, ki našim »zgodovinarjem« navadno manjka. Da smo se otresli v notranjem nenemške, le na zunaj junaške poze, mora biti slednjemu, ki res nemško čuti, pravo zadoščenje. Ne »proč od Bismarka«, ampak proč od njegove karikature, je bilo geslo.
V tem zmislu se revolucija ni izjalovila. V tem zmislu se je v nemško bistvo zasidrala.
Izjalovila se je kot socialistična revolucija. »Socialistična republika« je bila farsa, tudi takrat ko so še rdeči drogovi bili simbol. Pri voditeljih ni bilo vere. In to vsled množic in vsled voditeljev. Množice so razočarale; voditelji so mogli biti obupani.
Oni, ki iso se vrnili iz vojske — niso postali idealisti. Da strelski jarki prerodijo človeka na boljše, to je bil sen prve vojne dobe. Kant, veliki filozof, je imel prav, ko je dejal, da vojna rodi mnogo več hodub-nib Ijdi kot jih uniči.
iSebičnost jo postala geslo. Skrivati se pred-pozivom in poveljem, to je bil uspeh rek rut n ega vežbanja v miru. V vojnem času delati dobičke, biti vojni liferant — to je v koreninah kapitalizma. In vojni do-
bičkar je splodil revolucijskega dobičkarja. »Trgovina« v zvezi z »veliko dobo« je rodila posebno vrsto povojnih ljudi: surove, brez discipline, nasilne, do skrajnosti sebične, skratka: nizkotne — in neznansko oddaljene od vsake prave vzajemnosti in skupnosti.
S takimi ljudmi je socializem nemogoč. To je bil najsilnejši utis revolucije, ki je postala mezdno gibanje. Pod tem utisom odreklo je vodstvo. Postala je meščanska. In kar je moralo priti, je prišlo: teror je pritiskal in reakcija ga je nasledila.
Znano je, da je še pri tem .sodelovala: brezprogramnost; pokazalo se je pomanjkanje glav v socializmu Nemčije.
Vendar tudi najboljši program ni izpeljiv, če ni — občne, vzajem-nostne, skupnostne kulture.
Kako pridemo do nje?
Beveda brez vzgoje za njo — nikakor in nikdar ne! Pa tudi ne brez lastnega udejstvovanja. Sodelovanje pri skupnem delu je neprostovoljna sebe-vzgoja za skupnostnega duha.
Duh skupnosti je seve tu, če ga hočemo ali ne. In sicer povsod tam, kjer rodi poklic enako mišljenje, ker ga zahteva. N. pr. med častniki. Iz tega pride skupnost, ki jo je tudi politično občutiti. In kje še?
Imamo neštevilne zveze, društva, redove, mladinske organizacije. Vidi se v notranjščini težnja po neki novi .skupnosti. Uspehov pa je malo. Najmanj, če bi iskali trajnih.
Skupnost rodbine, prijateljstva, rodu, dednih kneževskih dinastij, — skratka patrdarhaliena skupnost z eno besedo, je razrušena povsod, kjer ,se je pojavila moderna družba. Nekaj je ostalo še trdno; ostale so tradicije, prenovljene in obnovljene krvne vezi, ki so postale skoro dogma in potreba stoletja, namreč: narodi so ostali. Ali tudi preko teli razpreda moderna družba čim bolj gosto mrežo. Svojega duha zanaša v zadnji kotiček sveta. To je duh trgovine! Duh posredovalne zamenjave, trgovine, denarja, kredita, kapitalizma. Z eno besedo, to je duh menjalne družbe, ki je v .zvezi s precej močnim ostankom nasilja: signatura dobe. Je nasprotje skupnosti.
Ven od tod.
Čas želi ven iz tega obilježja.
Sedanjost je le pretemeljito spoznala to menjalno družbo. Sebičnost, ledenost, zakrknjenost — nič človeškega — nobene notranjščine! Vse le na zunaj, vse oblika trgovskega stila. To je »meščanska družba«. In razcepljena je, ker je meščanstvo postalo nov razred, v več hudo se sovražečih razredov, predvsem: v buržoazijo in v delavski razred. Vsak ima svoje razredno mišljenje in svojo notranjo, na zunaj bodečo razredno skupnost. Dejal bi skoro: edino skupno kulturo, ki se je posrečila, svojo razredno kulturo. Predvsem pa je seve razbita ljudska skupnost.
Socializacija.
Temeljna misel socializacije je bila —: iz vsega tega ustvariti novo skupnost, ne od znotraj kot miselno skupnost, ampak od zunaj kot novo tvorbo, ki se ima zorganizirati. Izjalovila se je, ker ni bilo zaupanja, da je že čas zato in da je s sedanjo množico kaj takega mogoče.
Socializacija se je izjalovila. Sicer ni bila čisto brez uspeha, ali njena ura je iza enkrat odbila. Nekaj posamezmih socializacij je uspelo. Vendar je meščanstvo zopet na vrini! Stari svet, menjalna družba, je ostala zmagovalka. Le iz nje, iz njenega naročja, kakor je dejal Marx, raste nekaj novega. Marsovo besedo je seve bilo že od nekdaj uporab-, 1 jati na gibanje, s kojim se hočemo pečati, namreč na konzumno zadružništvo.
Konzumno zadružništvo.
Zonzumne zadruge so se razvile ,na tleh današnjega dražabnega reda, v naročju sedanje družbe. Gredo pa za ureditvijo čisto druge družbe. Uporabljajo svobodno konkurenco menjalne družbe, da v nji ustanove zmagovito skupnostno gospodarstvo. Sredi sebičnega trgovskega prometa vzgajajo za solidarnost, za skupnostnega duha, ki ga potrebujejo kot življenjski pogoj. Morajo, če nočejo poginiti, ustvariti zopet povsem nove, izpremenjene ljudi. Skupna korist namesto lastne! Ta uvodni motiv privzeti so bili prisiljeni, in so pionirji nove, povsem drugače utemeljene skupnostne kulture.
Ta pot demokratične skupnosti, svobodnega skupnostnega gospodarstva na temelju skupnega lastništva je še prosta; kakor pred revolucijo, tako tudi sedaj.
Tako stojimo zopet tam, kjer smo stali pred revolucijo 1. 1918. Njenih uspehov in njenih napak ni več razinotrivati. Gotovo pa je, da je videz možnosti, ki je bila dana vsled prehodno omogočene politične moči, zatemnei. Kar je bilo tako duševno kot programatično nepripravljeno — zato tudi neizvršljivo — je prešlo s tisto uro, ki je imela moč v rolkah. Njene inicijative sicer še delujejo. Ker jim pomaga sila časa, so ,še-plodonosne. Vendar v celem: zopet je začeti hoditi po potih, ki smo jih poznali že poprej.
Zadružni socializem.
In takšna pot je zadružni socializem, ki nam daje možnost socializirati z lastnini kapitalom, slobodno, proč od vse politike.
Organizacija konzumentov je ostala nedotaknjena in intaktna. Z izjemo v Rusiji; pa o tem pozneje. V srednji Evropi (tako je govoril dr. Renner v Gradcu) se sedaj kaže na njo, čeprav se je pri socializira-nju pozabilo, da je ona edina posta-jajoča resničnost socializma, šola skupnostnega gospodarstva, da je ona tista nebirokratična uprava oz. ustanova, ki je poklicana nastopiti tam, kjer se mora državno silo odstaviti, ali kjer se ne sme zopet vpo-s tavi ti privatnih kapitalistov.
Skoro bi človek mogel misliti, da je nastalo diferenciranje funkcij in
s tem ljudi: eni so samo izvrševalci, drugi pa voditelj ogromnih, po človeškem umu izmišljenih in omogočenih pomožnih naprav — kapitala v vsakem pogledu —; in da le brezupni upori sužnjev, ki jih poznamo pod imenom »Spartakus«, hi mogli zatresti s temi uredbami; prevrniti pa jih ni več mogoče ...
Ali nasproti temu stoji dejstvo: velepodjetje na demokratični 'balzi; kapital, prihranjen in naložen, upravljan in izkoriščan v vzornih podjetjih, tehnično dovršenih, ki jih vodijo izvoljenci one velike množice, o koje zmožnosti za kaj takega smo pravkar dvomili. S polnim pravom so pred 200 leti učeni francoski možje poukazaM na te »socialne laboratorije« (kakor jih je imenoval Jaures): na konzumna društva, ki na;s uče, da se uspešno more delovati brez težnje za dobičkom, brez konkurence in brez kapitalističnega vodstva.
Ulej primere:
»Produkcija«.
Konzumno-stavbeno in hranilno društvo »Produkcija« v Hamburku šteje 120.000 članov, ki so vplačali 1. 1921 nad 4 miljone mark deleža, v fond za potrebe nad 3 miljone mark, v hranilni fond nad 36 miljonov mark. Bilanca kaže 63 miljonov aktiv, rezerv skoro nad 1 miljon. Konzumni zadrugi priključena trgovska družba »Produkcija« je imela v 1. 1921 obrata 308 miljonov, samo kolonijalnega blaga za 166 miljonov, kruha za 16 miljonov, mesa za 36 miljonov, zelenjave za 2 miljona itd. 253 oddajališč. Pekarna je izdelala blaga za 23 miljonov; mesarija, v kateri je bilo uslužbenih 392 oseb, pa za 64 miljonov; tovarna živil je zaposlovala 84 oseb in izdelala blaga za 1,800.000 mark itd. In vse to — ki se zdi veliko in prelepo
—	kaj je vse to napram številkam celokupnega zadružnega gibanja ali pa samo napram onemu, kar nam kažejo zadružna, podjetja Velike Britanije. V Nemčiji je v konzumnih društvih včlanjeno največ 3 miljone družin, v Britaniji pa nad 4 in pol miljona. Njih obrat je obnašal 277 miljonov šterl. Število uslužbencev je doseglo 157.000, in le v lastni produkciji 56.000. Tu so lastne banke, zavarovalnice, mlini, tiskarne, knjigoveznice, litografije, tovarne zabojev, pisarne inženirjev in arhitektov, lastne ladje, mesarije, pekarije, farme, livarne, mlini za dišave, čajne plantaže, železne tovarne, takstilne in suknene tovarne, tkalnice, konfekcije, tovarne za čevlje, ščetke, pohištvo, za tobak, premogovniki, tovarne za konzerve, milo, sladkorčke, čokolado, za barvo, za obleko, za perilo, za dežnike, stro jame, za korzete, klobuke, za pletenino itd. V poročilu o velikem angleškem rudarskem štrajku beremo, da v rudniku Uorkschire rudarji niso štrajkali, ker je ta last »Velenakupne družbe angleških konzumnih društev«, in ta ni od plač nič odtrgovala. Ali pa za nas vse kuriozum: konzumno zadružno morsko kopališče konzumnega društva Wes'terland na Sylti (to je občina s 4000 ljudi, in ima konzum 900 članov s prometom 5 miljonov mark). Njegovi člani hodijo zastonj v morsko kopališče... Seveda njegova pekarna, prekajevalnica rib, krojačija, čevljarija, veliko posestvo in mlin omogočajo stroške ...
Če bi bilo povsod tako! Če bi se kmetje povsod izdruževali kot na Danskem in nedavno na Predarel-skem — če bi se delavci poprijeli povsod tako kot v Hamburku, če bi se vsi ljudski sloji ogledali v Švab-sko deželo ali pa v Bajželj — da, če bi povsod razumeli svoje poslanstvo!_ Da, če bi se samo oni, ki potrebujejo nove družbe, delavci, nastav-Ijenci, uradniki, .skratka: nepremož-ni po svojem delu, poslužili mogočnosti, ki jim jo odpira skupna last, ki jim dovoljuje aktivno udeležbo v gospodarskem življenju, tki jih iz objektov pretvarja zopet v subjekte
—	če bi vsi ,se tega zavedali in na tem delali: kako bi bilo potem?
Ali ni treba res .samo izpregleda, sklepa, vzgoje, skratka:	agitacije,
in vse te možnosti se uresničijo?
Le skupno delo!
Pri tem pa se zavedajmo načelno važnega pogoja za uspeh: čim manj .sortiramo sodelavce in pomagače po stanu, poklicu, razredu, narodnosti, veri, strankarstvu itd., čim manj se drobimo, —■ tem bolj in uspešnejše moremo skupno gospodariti. To je bil temelj poprej omenjenih številk in dejstev. Drugače je tudi nemogoče.
Najmočnejšo gonilno silo naj da oni, ki tega skupnega gospodarstva najbolj potrebuje, to je: mezdni delavec. 8chaw je nedavno zelo značilno rekel: da je ta tepec, če se ne posluži te možnosti! Vendar bilo bi enako aiezmiselno, če bi se kupno moč drugih, premožnejših razredov ne pritegnilo, ker s tem, da bi se jim onemogočilo sodelovanje, bi se omejilo prevratno moč gibanja.
Tu je razredni boj v nasprotstvu s stvarjo. Tu se ustvarja vsak dan širše in globlje, skupno gospodarstvo, ki se ga more udeležiti vsak sodrug in sploh vsakdo. To skupno gospodarstvo, prav izpeljano, pa odpravlja razrede. Dovaja, če je do konca prav zamišljeno, vsa produkcijska sredstva (in še več kot to!) v roke vse obsegajočega skupnega lastništva. N e sme tedaj biti z ničim ovirano pri delu.
Ali ni Rusija — ta tako zapeljivi primer — vse drugače in vse bolj ženialmo uporabila to orožje? Ali ni agitacijo vse bolj za tem uravnati, da bodo konzumna društva pripravljena, da se jih bo moglo uporabiti za instrument diktature proletarijata?
O Rusiji smo gotovo še precej napačno in v vsem premalo poučeni. Vendar ono malo, kar vemo, opravičuje nas, da vprašamo: ali ni Rusija že poskusila sama preurediti svoje postopanje? Ali se ni že odločila dati ostankom zadrug, ki so se še obdržale kljub včlanjenju v prisilno gospodarstvo, svobodo kretanja, da jih je obdržala življenja zmožne? Ali se ni izkazala kot pogoj življenja prav sloboda, brez koje ni tako prosto skupno gospodarstvo v svojem bistvu mogoče.
»Solidarnem« in »socializem«.
(So ljudje, ki to nasprotje — to-le proti prisilnemu gospodarstvu — tako zelo povdarjajo, da hočejo videti v »socializmu« konz. zadrug nasprotje proti ,socializmu (kot vtele-šenju onega prisilnega gospodarstva). Cilj in metoda pri (konzumni zadrugi kot pni najuspešnejši praksi 'zadružnega socializma, sta povsem socialistični. iSkupno gospodarstvo na podlagi skupnega lastništva: to je vendar edini pravi kriterij, in boljšega ne poznam. Konzumno društvo ni pot v posebni svet »solidarizma«, ampak je radi solidarnostnega principa, ki tiči v njem, največ uspeha obetajoča pot v socializem.
Res pa je: svoboda je tu živ-Ijenskii element. »Iz prisilnega gospodarstva ven«, bila je enodušna zahteva vseli praktikov našega inače v več taborov razcepljenega gibanja. S polnim pravom pravi War-basse, vodja ameriških konzumnih društev:
»Porast in daljši razvoj zadru-garstva naj ne spremljajo kompetence politične države...« »Država drži svoje državljane skupaj s silo; zadruga pa obstoji vsled slobodne volje svojih članov, ki so ji prostovoljno in z zvestobo udani in ki jo ljubijo, ker zasluži ljubezen.«
Počakajmo sicer, kakšen bo končen rezultat v Rusiji. Ne delajmo prekmalu zaključkov ne po 'tej ne po drugi smeri. Ali dajmo konz umnemu društvu, kar je njegovega: ne omejujmo pristopa in s tem mogočnosti razvoja, ne ovirajmo svobode, ki odgovarja bistvu in s tem sposobnosti, da se uresniči možnost socializma: možnost slobodnega skupnega gospodarstva.
S tem je označena tista možnost, ki je pozvana po obsegu in pomenu, da razraste preko vseli državnih mej. Nastaja že mednarodna zveza in skupnost velenakupnih družb konzumnih društev. Vsemu svetu je dalo precej misliti dejstvo, da so- se konzumna društva izjavila priprav-
ljenim začeti delati s sovjetsko Rusijo potom svoje zadružno Centrale —; in na potu do uresničenja je že možnost meddržavnega prometa med centralami konzumnih zadrug.
Sicer se da zamisliti, da more expropriacija v prid konzumnih zadrug zavzeti, (kakor pri kaki akcijski železnični družbi) kar gre v njih področje iz interesov skupnosti in ker bi jim inače bilo nedosegljivo; ne da pa se zamisliti, da bi državni sili pripadlo kaj več nego to, da napravijo iz konzumne zadruge pot do cilja socializma.
Socializem kot dejanje.
Marx in Engels nista v konzumni zadrugi nikoli videla pota k cilju socializma. Iz njiju pisem je jasno, kako je trgovsko bolj izobraženi — zato tudi za Marxa v tem avtoriteta — Engels, ki je praktično deloval v Manchestru, burši-kozno in 'zaničljivo obsojal vse ono, kar so potem zadruge uresničile. »Utopista« in »malomeščana« Owen in Prudhon s »pravično izmenjavo«, ki se je zdela reakicijonarna kot povratek v srednji vek, <ili ki se je uresničila v konzumnem zadružništvu kot menjava po »pošteni ceni« (Charles Gide) — vsega tega Engels v njegovi uspešnosti ni videl, on je le gledal nezrelost miselnega zarodka. In ni teoretika, ki bi mogel stvar pred dejanjem prav zgrabiti. Rešilne besede ni govoril socializem kot san ali socializem kot spoznanje, ampak socializem kot dejanje. Praktični socializem Anglije od Owna lin Kinga do poštenih .ročdelskih tkalcev, in potem mnogo pozneje, ali zato bolj samozavestno: socializem Nemčije, socializem ustanoviteljev »Produkcije« nedavno ob koncu minulega stoletja: skratka praktični socializem je, ki je iskal in našel to pot.
Hvala mu zato! Mi pa smo se hvaležni možema kot:	Adolfu pl.
Elmu, kojega duševno delo je »Produkcija«, kakor pravi poslovno poročilo za 18 leto, v kterem letu je ugrabila plemenito dušo cigaretnega sortirerja in poznejšega vodje strokovnih organizacij, poslanca in zadružnega ustanovitelja, ki jo kot predsednik nadzorstva postal velikan — mi smo hvaležni dalje (možu kot Jožefu Riegru, ki jo nedavno izstopil iz vodstva — bil je tihi voditelj, utrjen modrijan, ki je vse parvenijstvo tudi toga-naraslega gibanja mimo in kot nekaj, kar je prišlo samoobsebi, sprejel in gibanje samo pripeljal dalje, v kmetijstvo — in ho on kmečki sin, poznejši stavec in vsem autodidakt! Obema moramo biti hvaležni, za praktični pogled in korajžna dejanja, s čemur sta povzdignila »Produkcijo«. Oba sta bila res originala: sprva anarhista, budista, klateža po svetu in bogve kaj še vse — našla sta se, našla sta pa sebi in nam pot: tudi v teoretični Nemčiji praktično pot, korajžno in hrabro pot v novo skupnost.
Robert Wildibrandt.
Op. ured.: Objavljamo to lepo študijo nemškega učenjaka, da člani »Produkcije« razmislijo njegovo lepo 1‘azlago in iz nje črpajo navdušenje in spoznanje, ki je potrebno za uspešno delo pri »Produkciji«, ki je le dopolnila našega »Konzumnega društva za Slovenijo«. Prav kakor v Hamburku, ki ga nam pisatelj stavi za svetli vzgled, vreden posnemanja.
Poslano.
Vsem prijateljem in znancem!
Zadnja dva meseca sem prejel uebroj pisem, v katerih se moji prijatelji in znanci zgražajo nad postopanjem mojih bivših »prijateljev«. Večina me vprašuje: ali ne mislim stopiti iz rezerve in povedati obrekovalcem, kar jim gre.
Mnogim sem pismeno na kratko pojasnil: kako je in kaj; — v Tržiču, na Savi in drugod sem vse tudi razložil na sestankih. Da bi pa v časopisju pribijal: kaj je laž in kaj je zmota — nimam časa, in škoda je papirja in tinte.
Od 1. 1898. sem v delavskem gibanju; ne-broj napadov so že prenesla moja ramena, in to hujših na-
padov od takšnih, ki se vrste zadnje tedne! Ali naj dokazujem, da ni res, da je isocialistično-demokratič-na vlada že vodila posle 10. julija 1919, ko je nastopila še-le 16. avgusta 1919 — ali naj dokazujem, da ni moglo ljubljansko sodišče 10. julija 1919 vedeti, da bom minister 16. avgusta 1919 — ali naj dokazu-jem, ida bi morala »Nakupovalna« mene prijeti za škodo, Če sem ji jo povzročil in ne — trgovca Fr. iz Trsta, ki ga toži — ali naj dokazujem, da nas nekdanje agitatorje ni stranka nikoli plačevala za shode itd. itd.
Čemu? Kar je za pametnega jasno in čisto, je za hudobnega in izprijenega lahko povod obrekovanja in natolcevanja. Samo malo drugač se obme, pa je že podoba drugačna...
Obžalujem le čitatelje in eventualne poslušalce, da se jim ne upre taka »hrana«. Veliko bo še treba izobraževalnega dela, da bo taka shodovska in časniška »hrana« nemogoča. Razume se, da je to dejstvo zame le vedno vzpodbuda za čim vztrajnejše .delo proti demagogiji, zavaravanju in frazarstvu.
Prijatelje in znance poživljam na to delo; kdor dela, ta za opravljanje in obrekovanje svojih bliž-njihov nima časa in ne zmisla; ga tudi ne tangira.
V Ljubljani, 10. maja 1924.
Anton Kristan.
Kdor še ni pristopil h »Produkciji«, | naj ise javi z dopisnico na »Produkcijo« pri (Zadružni banki v Ljubljani, Aleksandrova c. 5.
Prijave pa tudi sprejemajo: v Ljubljani: 'Valentin Vrhunc, v iSp. .Šiški, Ivan 'Selan na Starem trgu št. 11, ter pri Zadružni banki v Ljubljani, pri (Splošnem kreditnem društvu v Ljubljani, pri Konzumnem društvu za Slovenijo in vseh njegovih prodajalnah ter pri vseh članih pripravljalnega odbora.
»Pod lipo«. V »Zadružni založbi« je izšlo že pet zvezkov lepega podučnega in zabavnega mesečnica »Pod lipo«. Našemu delavstvu je fes manjkala taka duševna brana. Poleg zabavnih dogodb porednega, -ali dobrega »Gašperčka« nam »mesec pripoveduje« ljubke povesti o presrečnem dekletu, ki je dobilo prvo novo obleko, o dimnikarčku, ki je prvikrat pokukal ven iz visokega dimnika. Iz spominov Mihe Čobala vidimo postanek delavskega gibanja v Sloveniji; iz študije o Viljemu Bukšegu spoznamo razvoj hrvatske socialne demokracije. Tehnik nas poučuje o vodnih silah, zadrugar o Ownu, o zadružnih zavarovalnicah, o mednarodni zadružni zvezi. Socialist nam prikazuje Tomaža Mii n/c rja, velikega puntarja iz srednjega veka itd. Na platnicah beremo tudi krasne, podučne članke o izobrazbi delavstva in kam pridejo izobraženi delavci. Pesmi delavskih pesnikov Čulkovskega in Mačka so res lepe in kažejo velik pesniški dar. Naj ne manjka nobene delavčeve knjižice brez «Pod lipo«. Mesečnik »Pod lipo« stane: 12 zvezkov 36 dinarjev. Posamezni zvezek 3 di-nraje. Naroča se pri upravi »Pod lipo« — Ljubljana, Prule št. 15.
Mednarodna zadružna posvetovanja so se vršila v Pragi od 21. do 24. marca t. 1. Zasedal je centralni komite Mednarodne zadružne ali-ance (Aliance Cooperative Internationale). Prisotni so bili Angleži: H. May, Whitehead, Sir Alan, Ral, Flangan in Wortley; Francozi: Charles Gide, Poisson, Clenet in Lewy;> Bolgara: Kissin Kutuzov; Ukrajinca: Polotzky in Hinčuk; Švicarja: Jaeggi im Sutter; Šved: Mamsing; Madjar: Domoter; Bel-gičan: iServy; Litavec:	Salcius;
Avstrijci: dr. Renmer, E. Freund-lich; Nemci: Kaufmanu, Petzeld, Lorenz in Atsmann ter Čehi: Jira-sek, Lustig, Fišer. iSkatula (za češke zadruge), Dieti in Lorenz (za nemške). — Med drugim se je razpravljalo o persekuciji zadružništva ma Bolgarskem. Tam 'vlada silno brutalno nastopa proti »Osvo-boždeniu«, ki je zadružna centrala komunistov. Delavska centrala ne-komunistična pa se zove »Napred«.
Tisk J. Blasnika nasl. v Ljubljani.
Odgovorili urednik Valentin Vrhunc.