P.b.b
kulturno -poMično glasilo
Poštni urad Celovec 2 — Verlagspostamt Kiagenfurt 2.
Izhaja v Celovcu — Ersdieinungsort Kiagenfurt
LETO XV. / ŠTEVILKA 2
CELOVEC, DNE 14. JANUARJA 1965
CENA ŠILINGA

Malezija prosi ZDA za pomoč — Indonezijske organizacije izstopile iz mednarodnih
zvez OZN.
Manjšina most
Avstrijski zunanji minister dr. liruno Kreisky je v intervjuju za Radio Ljubljana zelo ugodno ocenil odnose med Avstrijo in Jugoslavijo. Pri tem je poudaril, da pozitivnemu razvoju teh odnosov ni meja. »Odnose med Avstrijo in Jugoslavijo navajam”, je dejal dr. Kreisky, »vselej za zgled, kako je moč s kako državo vzpostaviti trajne odnose brez trenj, čeprav ima ta druga politična načela. Odnosi z Jugoslavijo so dobri, zelo dobri, brez katere koli napetosti in jih želimo kot dobri sosedi,” je poudari! avstrijski zunanji minister.
Kreisky je izrazil prepričanje glede nadaljnjega pozitivnega razvoja gospodarskih odnosov in optimizem glede nadaljevanja nedavno prekinjenih tegovinskih pogajanj. Nadalje je minister dr. Kreš-sky izjavil, da bi storili z ukinitvijo vizumov za potovanje v Jugoslavijo in Avstrijo pomemben ko-vak na poti nadaljnjega zboljšanja avstrijsko-jugo-slovanskih odnosov.
Na vprašanje, kaj lahko reče o položaju slovenske manjšine v Avstriji, je avstrijski zunanji mi-rtister dejal, da mu je znano, da so še odprte felje slovenske manjšine in da je avstrijska vlada doslej mnogo storila, da bi zadovoljila te želje. »Prepričam sem,” je dejal Kreisky, „da mora Avstrija s svojimi manjšinami, čeprav so številčno majhne, ravnati zgledno. Pri tem mora priti do izraza duh evropske tolerantnosti”.
8. novembra 1964 pa je oddajal Radio Ljubljana intervju s predstavnikoma koroških Slovencev. Medtem, ko so bila stavljena predsedniku Zveze slovenskih organizacij vprašanja v zvezi z uradnim jezikom, je bil predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev dr. Inzko naprošen, da zavzame stališče do vprašanj manjšinskega šolstva. Dobesedno je dr. Inzko dejal:
»Ureditev manjšinskega šolstva sloni na § 2, člena 7, avstrijske državne pogodbe, v katerem je izpovedano, da imajo koroški Slovenci pravico do osnovnega pouka v slovenščini, do sorazmernega števila lastnih srednjih šol ter samostojnega oddelka šolske nadzorne oblasti.
V zvezi s šolskimi prilikami bi poudaril predvsem to, da se tozadevno vprašanje s strani vlade na Dunaju in v Celovcu postopoma ob sodelovanju predstavnikov manjšine urejuje. Leta 1957 je bila s strani tedanjega prosvetnega ministra dr. Orimmla ustanovljena Slovenska gimnazija v Celovcu. Gimnazijo, v kateri poučuje 19 slovenskih profesorjev in profesoric, obiskuje 360 učencev in nčenk. V načrtu je gradnja lastnega gimnazijskega Poslopja. Trenutno imajo dijaki popoldanski pouk v poslopju celovške realke.
Tekom preteklega šolskega leta je bil za Slovenjo gimnazijo ter slovenski pouk na koroških srednjih šolah imenovan tudi nadzornik, ki je hkrati 93 Slovenski gimnaziji predsednik maturitetne komisije. Dve tretjini dijakov stanuje v slovenskih dijaških domovih, ostali dijaki pa se vozijo z vlakom ali avtom, oziroma stanujejo v mestu.
lični jezik je na gimnaziji slovenski, dijaki pa “najo seveda priliko, da se seznanijo tekom svoje-f?3 študija tudi z nemško terminologijo posameznih predmetov, kar je posebno važno za nadaljnji študij na univerzi.
Slovenščino poučujejo na srednjih šolah še na učiteljišču, po novem avstrijskem šolskem zakonu “nenujemo to šolo muzično-pedagoško gimnazijo, P°tem na celovški klasični gimnaziji, na deški gim-nsziji na Plešivcu, trgovski šoli ter trgovski akademiji. Tako na učiteljišču kot na trgovski šoli, ozi-tema akademiji, je slovenščina relativno obvezen Predmet. Toliko k vprašanjem srednjega šolstva.
Glede slovenskega pouka na osnovnih šolah smemo pričakovati izboljšanje prilik predvsem zaradi 'teenovanja glavnošolskega učitelja Rudija Vouka, dolgoletnega urednika šolskega glasila »Mladi rod”, m nadzornika dvojezičnih šol. S pripravo ustrezajočega učnega načrta za slovenski pouk na osnovnih šolah, z izdajo učbenikov ter učnih pripomoč-kov, ^ bo dalo dvigniti število k slovenskemu Pouku prijavljenih otrok (trenutno je prijavljenih nekaj nad 1600 otrok na celotnem dvojezičnem otemlju) ter predvsem kvaliteto pouka.
V Malezijski ožini je že prišlo do prvih prask po izstopu Indonezije iz Organizacije združenih narodov. O predzgodovini umika te države iz svetovne organizacije je podrobno povedano na drugi strani našega lista (zunanja politika preteklega tedna).
Množično zbiranje vojaških sil zveze Com-monwealtha, malezijskih in indonezijskih oboroženih enot na področju Malezije je moralo nujno povzročiti prvo oboroženo prasko. Tako je Malezijsko vojno ministrstvo sporočilo, da so v ponedeljek malezijske vojne ladje v Malezijski ožini ujele šestnajst indonezijskih vojakov. Do spopada je prišlo najprej pred pristaniščem Fort Swetcnha-mom, ko se je patrolna ladja zoperstavila malemu vlačilcu, na katerem je bilo šestnajst indonezijskih vojakov, ki so začeli streljati na malezijsko patrolno ladjo. Malezijci so odgovorili s streljanjem ter se jim je posrečilo indonezijski vlačilec potopiti, posadko šestnajstih vojakov pa ujeti.
Malezijsko obrambno ministrstvo je še sporočilo, da so malezijski vojaki prestregli in ujeli na neki drugi patrolni ladji blizu Johore štiri indonezijske vojake. Dalje poročajo vladni malezijski krogi, da se je v ponedeljek izkrcala skupina indonezijskih gverilcev v kraju Kotatingi, na vzhodni obali države Johore. Malezijci pravijo, da so zajeli skupino indonezijskih gverilcev.
Malezija prosi ZDA za pomoč
Malezijski ministrski predsednik, princ Abdul Rahman, je na tiskovni konferenci pozval Združene države Amerike, naj pošlje mladi Malezijski državi vojaško pomoč, pred-no ne bo prepozno. »Če nam hočejo Američani pomagati«, je dejal princ Abdul Rahman, »potem je za to sedaj še čas. Nima pa pomena nam pomagati tedaj, ko bo že prepozno«. Iz glavnega mesta Združenih držav Amerike se je izvedelo, da nima zaenkrat namena Maleziji pomagati, ker so mnenja, da so vojaški ukrepi Velike Britanije povsem zadostni.
Britanski vojni minister, ki se trenutno nahaja na inšpekciji malajskih in britanskih vojaških sil v Maleziji, je izjavil v ponedeljek, da je na tem področju dovolj oboroženih vojaških enot, ki so v stanju odbiti vsak indonezijski napad.
V zvezi z vprašanji realizacije člena 7 državne pogodbe naj omenim, da je treba kontakte avstrijskega zunanjega ministra dr. Kreiskega s predstavniki koroških Slovencev ob navzočnosti zastopnikov koroške deželne vlade oceniti pozitivno ter je treba priznati, da je bilo možno ob še odprtih vprašanjih tem potom marsikatero vprašanje rešiti.
Kot razveseljiv pojav naj omenim še prav posebej dobre sosedstvene odnošaje, ki jih gojita med seboj Avstrija in Jugoslavija, oziroma Koroška in Slovenija. Še prav posebej je treba v tej zvezi pozdraviti uspešno kulturno izmenjavo. Saj pospešuje ta medsebojne prijateljske stike ter ustvarja v osrčju Evrope trden most medsebojnega zaupanja ter mednarodnega sodelovanja kot pomemben prispevek obeh dežel k ohranitvi miru v svetu.”
Intervju Radia Ljubljane z zunanjim ministrom dr. Kreiskym ter predstavnikoma koroških Slovencev je treba smatrati v luči predpriprav obiska avstrijskega kanclerja dr. Klausa v Jugoslavijo. Obisk, do katerega bo prišlo letošnjo pomlad, bo prispeval k še boljšemu obojestranskemu razumevanju ter poglobitvi dobrih sosedstvenih odnožajev med Avstrijo in Jugoslavijo.
Vezi z mednarodnimi organizacijami OZN se trgajo.
Zdaj ko je Indonezija izstopila iz Organizacije združenih narodov se že trgajo vezi z mednarodnimi organizacijami OZN. Tako so tri organizacije, in sicer mladinsko gibanje Ansor, federacija islamskih študentov Indonezije in legija indonezijskih veteranov že izstopile iz svetovne skupščine mladine in svetovne zveze vojnih veteranov, ker so te pridružene organizacijam OZN. Omenjene tri organizacije pravijo, da se umikajo iz članstva zato, ker Indonezija ni več članica OZN. Indonezijska vlada je dala nalog tudi specializiranim uradom OZN da prenehajo z delovanjem
Zunanji minister Subandrio je poklical k sebi vodjo specializiranih zastopstev OZN, Jugoslovana Vojka Pavičeviča in mu sporočil, da ukine vso dejavnost svetovne organizacije, češ da ni več potrebna, ker je itak Indonezija izstopila iz OZN. Tako bodo prenehali graditi inštitut za proučevanje materiala, najmodernejši v tem delu Jugovzhodne Azije. Doslej je delalo v teh specializiranih zastopstvih 95 izvedencev iz 31 držav.
Izjema je samo svetovna zdravstvena organizacija, iz katere Indonezija ni izstopila.
V misiji Avstrija
Avstrijski kancler dr. Klaus bo obiskal letos Združene države Amerike. 26. januarja bo govoril pred Evropskim svetom v Strass-burgu, na kongresu Unije krščansko-demo-kratskih strank pa se bo sestal z belgijskim ministrskim predsednikom ter z vodjo nizozemskega kabineta. Ob koncu meseca marca bo kancler dr. Klaus nato obiskal sosedno Jugoslavijo.
Južna Tirolska ne pride do miru
Težke obtožbe proti
V Italiji se bo v kratkem začel zopet velik sodni proces proti Južnim Tirolcem. V torek je namreč milansko sodišče objavilo obtožnico proti Južnim Tirolcem, tako imenovanim »teroristom«.
Obtožnica jim očita številna zločinstva, kot na primer umore, poskusne umore in celo ogrožanje državne varnosti.
Od teh 78 obtožencev jih je deset v zaporu, medtem ko so jih 32 predhodno izpustili na svobodo. Proti ostalim pa bo sodišče obravnavalo v njihovi odstotnosti.
Glavne točke obtožnice so:
•	napad na ozemljsko celovitost Italije,
•	politična zarota nezakonitih združenj,
•	prepovedana posest razstreliv in s tem v zvezi ogrožanje javne varnosti,
•	ustanavljanje oborožene drhali,
C umori in poskusni umori,
O napadi na električne naprave, železnice in ceste.
Med glavnimi obtoženci sta tudi dva Avstrijca, in sicer policijska uradnika Alois Reiter in Franz Sporr, ki sta zalagala teroriste z orožjem in jim dajala ponarejene osebne izkaznice. Tudi terorist Georg Klotz,
Peron: »Vrnil se bom!“
V Argentini bodo 4. marca letos parlamentarne volitve. Do sedaj je bilo namreč peronistom prepovedano voliti. Dolgo časa pa je argentinsko ustavno sodišče razpravljalo, ali sme peronistično gibanje sodelovati na parlamentarnih volitvah?. Končno je odločilo v prid peronistov.
Ta odločitev ustavnega sodišča je naletela na hud odpor antiperonističnih krogov, posebno vojaških poveljnikov. Odpor teh krogov je še posebno velik zategadelj, ker je ravno tedaj vodja Peronistov Alberto Inarde na zborovetnju v Buenos Airesu prebral
78 obtožencem-teroristom
nemški državljan, južnotirolski major strelcev, ki se nahaja tačas na Dunaju in se mora dvakrat dnevno javiti na policiji, je obtožen kaznivih dejanj.
Od desetih obtožencev, ki sedijo v zaporu sta dva nemška državljana, in sicer sta to Hugo Knoll in Joachim Dunkel. Med obto-
Važen termin
14. marca bodo na Koroškem deželnozbor-ske volitve. Volilni imeniki bodo na občinah na vpogled med 22. in 31. januarjem. Prepričajte se, če ste v imeniku vpisani!
ženci, ki so jih začasno izpustili na svobodo, je tudi poslanec italijanske zbornice in podpredsednik južnotirolske Ljudske stranke Hans Dieti.
Prvo mesto med obtoženci zavzema 34-let-ni Giinther Andergassen, professor na inns-bruškem konservatoriju in salzburškem Mo-zarteumu. Doma je iz Salurna in je bil voditelj osvobodilnega odbora Južne Tirolske (BSA). Giinther Andergassen je zaprt že od 6. aprila lanskega leta.
Peronovo poslanico, v kateri Peron pravi, da se bo po nasilni poti vrnil v Argentino.
V decembru lanskega leta se je nameraval bivši argentinski predsednik Juan Peron podati najprej v Urugvaj, odtam pa v Paragvaj, ki naj bi bila njegova prva odskočna deska na poti v Argentino. Iz Buenos Airesa in Montevidea pa so hkrati sporočili, da tamkajšnje oblasti niso dovolile Peronu, da bi špansko letalo pristalo v teh deželah, zato je moralo letalo pristati v Braziliji, ki pa ga je po kratkem prestanku poslala zopet v Špa nijo nazaj.
Politični teden
Po svete ,..
JOHNSON POVABIL SOVJETSKE VODITELJE V ZDA
V začetku prejšnjega tedna je ameriški predsednik Johnson prebral »poslanico uniji«, ki jo je predložil kongresu. Johnson je v tej dragi poslanici potrdil in ponovil temeljna načela, na katera je oprl svojo prvo poslanico pred letom dni in s katerimi je šel na predsedniške volitve in zmagal.
Največje presenečenje te poslanice pa je bilo povabilo, naj bi sovjetski državniki obiskali Združene države Amerike. Politični opazovalci so mnenja, da je s to izjavo hotel Johnson izraziti pripravljenost, da bi mogel kot prvi ameriški predsednik obiskati Sovjetsko zvezo. Moskva do sedaj še na to povabilo ameriškega predsednika ni reagirala niti z besedico. Nasprotno pa je Johnsonova napoved, da namerava letos obiskati Evropo, našla ugoden odmev v Angliji in Franciji. Tako ne izključujejo tudi možnosti, da bi se v tem primeru lahko sestala de Gaulle in Johnson.
Zapadni opazovalci so mnenja, da pomeni moskovski molk na povabilo Johnsona znak politične netrdnosti v Sovjetski zvezi. Noben sovjetski državnik se zaradi tega ne bi mogel v trenutku podati na potovanje v tujino. To je izkusil že leta 1957 Hruščev, ko so njegovi partijski nasprotniki v njegovi odsotnosti takoj razvili proti njemu sovražno dejavnost.
V nekem komentarju sovjetskega časopisa »Izvestija« je Johnsonova »poslanica uniji« omenjena zgolj z nekaj splošnimi točkami. Tako izraža časopis zadovoljstvo z napovedano politiko, po kateri se bodo Združene države nadalje sporazumevale in skušale doseči boljše razumevanje s Sovjetsko zvezo, na drugi strani pa Izvestija kritizirajo gotova nasprotja in zahrbtne protikomunistične opombe.
Nadaljnje glavne točke Johnsonove poslanice uniji:
© ohranitev politike Združenih držav Amerike v Evropi (nemško vprašanje), Daljni Vzhod (Južni Vietnam) in pojačena pomoč — možno je tudi Johnsonovo potovanje — Latinski Ameriki,
© na domačem torišču naj bi Johnsonova velika družba dobila življenjski utrip s pospeševanjem gospodarske rasti, z ustvarjanjem enakih možnosti za vse Američane in zboljšanjem življenjske ravni za vse.
INDONEZIJA ZAPUSTILA OZN
Pretekli teden je bil ves v znamenju izstopa Indonezije iz OZN.
Že v prvi januarski številki našega lista smo omenili, da so ostala štiri mesta v Varnostnem svetu prazna. Za eno od teh mest B'e je potegovala tudi nova država Malezija, soseda velike Indonezije. Medtem ko za tri prazna mesta ni v Organizaciji združenih narodov nobenega spora, je nastal spor zaradi zasedbe četrtega sedeža po Maleziji. Edina država, ki je bila proti Maleziji, je bila Indonezija. Slednja trdi, da za njo Malezija sploh ne obstoja, zato je tudi proti zasedbi praznega sedeža po Maleziji. Če bo dobila Malezija sedež v Varnostnem svetu, bo Indonezija izstopila iz Organizacije združenih narodov.
• Indonezija pa ni ostala samo pri pretnji, marveč je svoj sklep tudi resnično izvedla. Glavni tajnik OZN U Tant je poslal indonezijskemu predsedniku .Sukarnu poziv, naj vnovič prouči sklep o umiku Indonezije iz svetovne organizacije. Toda tiskovni zastopnik indonezijske vlade je v New Yorku povedal, da je sklep Džakarte že-veljaven. Ta izjava je prišla kot odgovor na U Tantov poziv, ki so se mu pridružile tudi Združene države Amerike.
Džakartski časopis »Indonesian Herald« je sporočil, da je predsednik Sukamo poslal navodila indonezijski delegaciji pri OZN, naj izvede njegov sklep o umiku Indonezije iz svetovne organizacije. V glavnem mestu Indonezije so sedaj tudi uradno izjavili, da Indonezija zapušča Združene narode. Predstavnik indonezijskega zunanjega ministrstva je še dodal, da je izstop političen sklep, ki ga je sprejel predsednik Sukamo, od katerega ni moč odstopiti.
Vest, da je Indonezija izstopila iz OZN. so sprejeli v Aziji z veliko zaskrbljenostjo. Prva, ki se je zganila, je bila Japonska, ki je pozvala indonezijskega predsednika Sukar-na, naj ne izstopi iz svetovne organizacije, kajti za Indonezijo je vendar koristneje, ostati v OZN in delati znotraj te organiza-
cije. V japonski poslanici na državnega poglavarja Indonezije je rečeno, da je Japonska na lastni koži skusila grenke posledice svojega izstopa iz Društva narodov leta 1933. V poslanici je tudi rečeno, naj Indonezija ne zagreši take napake, kakršno je svojčas storila Japonska. Že pred Japonsko so številne zahodne države, nevtralistični tabor in končno Moskva nujno zaprosile Sukarna, naj prekliče svoj sklep. Samo rdeča Kitajska je zaploskala k izstopu Indonezije in izlila reko žaljivk na Združene narode.
PO IZSTOPU INDONEZIJE IZ OZN — ALARM NA DALJNEM VZHODU
Preteklo je že nekaj dni po izstopu Indonezije iz Organizacije združenih narodov in še vedno plapola pred poslopjem glavne palače OZN indonezijska zastava poleg drugih deželnih barv 115 članic te svetovne organizacije. Razlog za to: Indonezija še ni pismeno potrdila svojega izstopa iz Združenih narodov. Do sedaj namreč glavni tajnik U Tant še ni prejel nobenega uradnega pismenega sporočila Indonezije.
Nasprotno pa sta Velika Britanija in Malezija pričeli s pripravami na vojno z Indo-
nezijo. V glavnem mestu Malezije, Kuala Lumpur je ministrski predsednik, princ Abdul Rahman na neki izredni seji vlade dejal, da je že sestavil poziv za OZN, v katerem zahteva učinkovite in takojšnje ukrepe za obrambo Malezije pred indonezijskim napadom, češ da se indonezijske čete zbirajo na prednjih oporiščih na Sumatri in na meji Severnega Bornea ter da je zaradi tega položaj težak. Malezija mora zato podvzeti vse korake, da bi mogla odbiti vse indonezijske napade v slučaju vojne z Indonezijo. K tem spadajo:
© poziv Commonwealth zvezi, da pošlje pojačenje;
© v sami Maleziji zbirajo novince pod orožje na podlagi posebnega pred kratkim objavljenega zakona;
® zgradba take obrambe, ki bi bila zmožna udariti takoj nazaj, to se pravi, ki bi bila v stanju voditi takojšnje vojaške udarce proti napadalni Indoneziji;
© poziv Commonvvealth zvezi, da pošlje za pomoč, kakor hitro bi sledil napad na Malezijo.
Britanska vlada že pošilja na Daljni Vzhod vojaške sile. Največja britanska letalonosilka »Eagle«, šest patrolnih čolnov, padalski in pešadijski bataljon so že prispeli v Malezijo. Prav tako pošiljajo v Malezijo vojaška ojačenja Avstralija in Nova Zelandija.
... in etri nas v Avstriji
NOVI DEŽELNI ZBORI IN DRUGE VOLITVE
šanja se gibljejo med 8,9 in 28,4 odst. in veljajo od 1. januarja t. L; poleg tega pa so
Tudi to leto v notranjepolitičnem oziru ne ?rf^denf Še	^P^membe njihovih
bo dosti manj napeto, kot je bilo preteklo, kolektivnlh P°g°db’ katerlh ^resmctev bo saj bomo imeli tri deželnozborske in več ob-
tudi zvezana z večjo obremenitvijo trgovin-
činskih volitev, ki bodo deloma prikazale politično usmerjenost in mnenje volilcev.
Koroška in Štajerska bosta izvolili nove poslance v deželni zbor 14. marca, Tirolska pa v oktobru. Na Nižjeavstrijskem in Pred-arlskem bodo občinske volitve 4. aprila, na Štajerskem pa 26. aprila. Dne 11. aprila bodo volitve v Kmetijsko zbornico na Salzburškem in Nižjeavstrijskem; dne 25. in 26. aprila pa bodo volitve v Trgovsko zbornico po vsej Avstriji fazen na Štajerskem, kjer bodo obrtniki volili svoja strokovna zastopstva že 4. in 5. aprila. — Začetek letošnje volilne dobe pa tvorijo visokošolske volitve 27. januarja, pri katerih bo volilo približno 40.000 domačih slušateljev vseučilišč in umetnostnih akademij.
KAM PLOVEMO — S CENAMI?
Tako se moramo nehote vprašati sedaj ob' začetku novega leta 1965, kajti od vsepovsod nam spet grozi povišanje cen, medtem ko smo nekaj takih »darov« bili deležni že tik pred prazniki in tako n. pr. tudi občutnega zvišanja cen frizerskih storitev.
Utemeljevanje tega povišanja se nam nikakor ne zdi zadostno, posebno še, ker je bilo odobreno in izvršeno pred ponovnim zvišanjem cen električnemu toku, ki je stopilo v veljavo 1. januarja t. 1. Skoraj upravičeno se bojimo, da se bodo brivci in frizerji čez nekaj tednov mogoče zopet spomnili, da »prepoceni« brijejo in strižejo!
Poseben novoletni »dar« je vsesplošno povišanje cen električnemu toku po vsej državi — povprečno za 6,5 odstotka (po nekaterih deželah več, po drugih nekaj manj). Vse prebivalstvo se upravičeno boji, da bo to povišanje imelo za povod zvišanje cen zlasti industrijskim izdelkom, za katerih izgotavljanje je potreben električni tok. (To bojazen je izjavila tudi Zvezna trgovska in industrijska zbornica!)
A teh nezaželenih »darov« še ni konec! Kot že pred nekaj tedni omenjeno, nas čakajo še druge »razveseljive obdaritve«: ponovno zvišanje cen kruha, mleka itd. Izgleda, da bodo tudi cene železa in jekla nekoliko poskočile. Isto velja za nekatere javne in zasebne dajatve; tako n. pr. za dodatno bolniško zavarovanje: nekdo, ki je 1. 1961 plačeval 111 šil. za tri mesece, je moral sedaj že nekaj časa sem plačevati za isto dobo 141 šil., od letošnjega 1. januarja pa že kar 177 šil. Zavarovalni,zavod utemeljuje to zvišanje s povišanjem podrobnih stroškov v bolnišnicah.
LETNO 1,2 MILIJARDE VIŠJA OBREMENITEV TRGOVINSTVA
Pa pojdimo še naprej! Kot že nekajkrat v preteklih letih so trgovski delavci in nameščenci tudi lani tako rekoč tik pred Božičem prišli z zahtevo po zvišanih plačah — torej v času, ko si njihovi delodajalci ne morejo privoščiti kake stavke ali pasivne rezistence s strani uslužbencev. Zahtevana zvi-
skih podjetij.
V tej ali oni gospodarski stroki igra zvišanje uslužbenskih prejemkov bolj postransko vlogo, medtem ko pomeni to zvišanje v trgovinski stroki občutno obremenitev, kajti upoštevati je treba, da pri njej dosežejo plače oz. prejemki nastavljencev skoraj 50 odstotkov celotnih stroškov.
Naj povemo bolj nazorno! Zahtevano zvišanje bo doseglo povprečno višino dobrih 250 šil. mesečno za vsakega nameščenca; in teh je točasno okoli 165.000 v Avstriji. Mesečno bo torej trgovska stroka dodatno obremenjena za več kot 40 miljonov šil., pri čemer pa še niso upoštevani poviški za okoli 32.000 vajencev in za pribl. 75.000 delavcev, zaposlenih v tej stroki, ki tudi zahtevajo povišanje svojih prejemkov.
A to še ni celotna obremenitev trgovinstva. Ako n. pr. znaša zvišanje 200 šil., delodajal-ca-trgovca ne obremni le za ta znesek, temveč za pribl. 320 šil.; kajti na vsak šiling plače uslužbenca pride 60 odst. socialnih dajatev. Dejansko torej ne bo trgovska stroka obremenjena mesečno le 40 milijonov več, temveč zaradi s tem povezanih višjih socialnih dajatev avtomatično za 64 milijonov. K temu je treba dodati še povišanje za vajence in delavce v tej stroki za okoli 100 milijonov. Vse te povišane obremenitve dosežejo letno skoraj 1,2 milijarde!
Vsak objektiven človek seveda privošči trgovinskim uslužbencem izboljšanje njihovih prejemkov, toda odgovorni upravni in politični činitelji pri tem ne smejo pozabiti, da imajo trgovci-delodajalci kot nositelji teh povečanih izdatkov v takem slučaju pravico, da to izredno obremenitev upoštevajo pri določanju cen; kajti zanikati dejstvo neposredne povezanosti med povišanjem plač in določanjem cen bi se reklo, igrati nojevo politiko. Zato se ne bomo smeli čuditi, če bomo v prihodnjih tednih na tem ali onem blagu ali predmetu opazili višjo ceno. V takih slučajih bi odgovorni činitelji morali skrbeti za znižanje številnih javnih dajatev.
TUDI LETO 1965
bo torej v znamenju povišanja cen, kot je bilo preteklo, za katero so strokovnjaki izračunali, da je od začetka do konča izgubil šiling toliko na vrednosti, da je bil ob zaključku leta vreden le še 95 grošev.
Ponovno povišanje cen oziroma zmanjšana kupna moč šilinga bo imela neizbežno za posledico zahteve raznih delavskih in na-meščenskih strok po ponovnem povišanju prejemkov. Iz tega začaranega kroga nikakor ne moremo priti.
V zvezi z državno finančno politiko je nerazumljivo tudi dejstvo, da — po časopisnih poročilih — leži v avstrijskih podržavljenih bankah več milijard kapitala, na drugi strani pa najemajo milijarde inozemskega kapitala za velika investicijska dela, s čimer se inflacijska tendenca le še povečuje.
Ob tej priliki naj omenimo tudi veliko ne-
SLOVENCI
domu
in po
t Lado Lempl
Slovensko izseljensko skupnost v Clevelandu v ZDA je v novembru zadel hud udarec. Po daljši in težki bolezni je previden s sv. zakramenti za umirajoče umrl znani slovenski glasbenik, pevovodja slovenskega društva Korotan Lado Lempl.
Pok. Lado Lempl je bil po poklicu organist. Pred vojno je to službo opravljal pri mestni župniji sv. Lovrenca v Brežicah. Za glasbo in petje je ves živel. Zato je vse svoje velike glasbene sposobnosti posvetil širjenju slovenske cerkvene in narodne ter umetne pesmi. Njegov cerkveni zbor v Brežicah je bil pred vojno najboljši slovenski podeželski cerkveni zbor na Štajerskem. V Brežicah je ustanovil tudi mešani pevski zbor pri tamošnjem prosvetnem društvu.
Poleg vodstva cerkvenega pevskega zbora in zbora pri prosvetnem društvu je opravljal tajniške posle tudi pri brežiški Ljud. posojilnici. Politično je pripadal SLS ter je bil v letih pred II. svetovno vojno tajnik Mestnega odbora JRZ v Brežicah.
Č. g. Martin Štular umr!
22. decembra je pri Novi Štifti pri Sodražici zatisnil svoje oči bivši vzgojni vodja v Zavodu sv. Stanislava v Št. Vidu pri Ljubljani, č. g. Martin Štular doma iz Metlike. Dočakal je 87 let.
Liturgični tečaj v Ljubljani
V dneh 28. in 29. januarja bo v Ljubljani na Teološki fakulteti in v semenišču liturgični tečaj. Otvoritev ob devetih preji dan v semenišču. Vsak dan bosta dve predavanji o naslednjih rečeh: maša po novi liturgični instrukciji, priprava duhovnikov in vernikov, zborna maša, pripravljalne stopnje in praktična navodila. Predavanja je pripravil škofijski liturgični svet. Ob tej priliki bodo bogoslovci praktično pokazali vzorno ljudsko in zborno mašo. Prijave so zaželene vnaprej.
Skupno pastirsko pismo slovenskih škofov
Ob začetku leta so izdali slovenski škofje pastirsko pismo vernikom o obnovi svete maše. O tej stvari bodo tudi pridigali po vseh cerkvah.
Jaka Špicar star 80 let
V	počastitev 80-letnice pisatelja Jakoba Špicar j a je Šentjakobsko gledališče v Ljubljani uprizorilo njegovo mladinsko delo Martin NapuhekZ Igro je zrežiral Drago Pogore-lec-Karus.
Pisatelj jaka Špicar goji predvsem ljudsko dramatiko. Napisal je že blizu osemdeset dramskih besedil. Več kakor petdeset pa so jih igrali. Med številnimi predelavami in dramatizacijami MIKLOVE ZALE je Špicarjeve obdelava te najbolj poznane ljudske igre žele obilo priznanj in doživela veliko uprizoritev.
Razstava plastike Aleksandra Kovača
Mariborski operni pevec Aleksander Kovač se udejstvuje poleg svojega pevskega poklice tudi v likovni umetnosti, in sicer je pravi umetnik-kipar.
Aleksander Kovač je kot ustvarjalec v dodatni umetniški smeri svoje kovinske plastike razstavljal že v Mariboru (1961), v Kranju (1963) in Piranu (1964). Tokrat pa prvič razstavlja v tujini.
V	dunajski Galeriji Peithner-Lichtenfels je postavil 29 plastik, ki prikazujejo like iz gledališkega življenja, folkloristike (narodopisja) in umetnikovega intimnega doživljanja. Razstava, ki so jo otvorili 7. januarja, bo odprta do 30. januarja.
zadovoljnost, ki ga je v koroški javnosti por vzročila odklonitev oz. daljša odgoditev (kako dolgo?) gradnje velike elektrarne v Malt-ski dolini na Koroškem in odobritev takojšnje gradnje elektrarne v Zemm-u na Tirolskem in to vkljub nujni interveniciji koroških socialističnih vladnih krogov, ki so pristojnemu zveznemu ministru Probstu (SPU) prikazali nujnost gradnje omenjene elektrarne v Maltski dolini tudi zato, ker bi se na ta način zmanjšalo nfe majhno število brezposelnih, medtem ko bi morali na Tirolsko dobiti delovne moči deloma od drugod. V ministrstvu dokazujejo prednost gradnje nove elektrarne na Tirolskem pred ono v Maltski dolini z večjo gospodarsko donos» nostjo; poleg tega pa tudi s tem da bo deloma grajena z zapadnonemškim kapitalom. Res nerazumljivo, kajti v Maltski dolini bi jo lahko zgradili ugodneje z domačim kapitalom in s tukajšnjimi delovnimi močmi!
Umrl je akademik Ivan Grafenauer
Iz Ljubljane je dospela tik pred Novim letom žalostna vest, da je nenadoma umrj, dne 29. decembra 1964, naš koroški rojak in veliki ljubitelj koroških Slovencev, gospod akademik prof. dr. Ivan Grafenauer. V četrtek, 31. decembra minulega leta, so ga položili k zadnjemu počitku tik pred dopolnitvijo 85. leta.
Akademik dr. Ivan Grafenauer se je rodil 7. marca 1880 v Veliki vesi pri Brdu v šmohorskem okraju na Koroškem. Ljudsko šolo je obiskoval na Brdu in pozneje v Beljaku, ko so se njegovi starši preselili na Peravo pri Beljaku. V Beljaku je tudi odlično opravil svoje gimnazijske študije. Nato # pa je šel študirat na Dunaj slavistiko in germanistiko. Odtod se je vrnil kot profesor za slovenščino in nemščino in kot doktor filozofije. V svoji doktorski disertaciji (znanstveni razpravi) je raziskoval posebnosti ziljskega slovenskega narečja.
Služboval je kot profesor v Kranju in nato v Ljubljani. Bil je tudi nadzornik za srednje šole.
Z obsežnim znanjem, ki ga je prinesel z univerze, se je lotil sprva literarne zgodovine. Sestavil in izdal je več slovenskih čitank za srednje šole. Številnim razpravam o posameznih literarno-zgodovinskih problemih je sledila »Kratka zgodovina slovenskega slovstva« (druga, popravljena izdaja 1920). To je knjiga, ki doslej še ni doživela v metodičnem in didaktičnem (premišljenem in poučnem) pogledu enakovredne naslednice.
Zraven tega pa se je neprestano bavil z znanstvenimi raziskovanji slovenskega ljudskega slovstva (narodno pripovedništvo in ljudsko pesništvo). Njegovi predhodniki so že pod konec prejšnjega stoletja tu obtičali na mrtvi točki. Akademik prof. dr. Ivan Grafenauer se je pojavil z novimi metodami in novimi pogledi. Mimo motivno primerjalnih in kulturnozgodovinskih kriterijev (meril) je pritegnil tudi časovno določene srednjeveške in starejše zapiske ljudskih izročil, pri čemer je upošteval še izsledke kultur-no-zgodovinske etnologije (narodoslovja).
Med svojim delom je odkril najstarejšo ritmično obliko slovenskih ljudskih pesmi, dvodelno dolgo vrstico. Na teh osnovah je začel sistematično raziskovati slovenske ljudske pripovedne pesmi. Nastala je vrsta mojstrskih razprav, katerih krona je knjiga o »Lepi vidi«, baladi (sprva plesna pesem, pozneje pripovedna pesem z resno, napeto vsebino, ki daje lirično razpoloženje) o nesrečni mladi materi (leta 1943).
Ko je kot profesor stopil v pokoj, se nikakor ni vdajal »doke far niente« (sladkemu brezdelju), marveč je z železno voljo in vztrajnostjo ves prosti čas posvečal še nadaljnjemu znanstveno-raziskovalnemu delu. Nepretrgoma je snoval in ugibal o naši kulturni preteklosti ter odkrival zveze med domačimi in tujimi izročili.
Desetletju raziskovanja pripovednih pesmi (1940—1950), iz katerega se je rodil vzorni pregled »Narodno pesništvo« (v »Narodopisju Slovencev« II, 1952), je sledilo njegovo povečano zanimanje za slovensko ljudsko prozo. Po svojih znanstvenih prizadevanjih je postal redni član SAZU (Slovenske akademije znanosti in umetnosti) in upravnik Instituta za slovensko narodopisje, ki ga je v-okviru SAZU ustanovil leta 1951. V tej funkciji je ostal do svoje smrti.
Mejnik te nove dobe v Grafenauerjevem raziskovalnem delu je široko zastavljeno delo »Slovenske pripovedke o Kralju Matjažu« (1951). Sledile so študije o raznih bajeslovnih, zgodovinskih in anekdotičnih snoveh tz slovenskega ljudskega pripovednega izročila. Znal jih je kakor nihče pred njim postaviti v pravi okvir in jim prodreti v globino. Njegov pronicavi raziskovalni duh je iskal zvez s predslovenskim alpskim, zlasti retij-skim in keltskim izročilom. Čutil je nujnost primerjalnega študija in zato 1956 dal pobudo za nastanek delovnega kroga vzhodnoalpskih narodopiscev »Alpes Orientales«, ki je obogatil znanstveno literaturo doslej že s štirimi zborniki svojih sestavkov.
Obširna poglavja svojih znanstvenih razprav je posvetil prav raziskovanju kulturne preteklosti koroških Slovencev. V zadnjih letih se je vrnil zopet zlasti k raziskovanju koroških slovenskih narečij. Na svojih številnih izletih na Koroško je marljivo in temeljito zbiral gradivo za jezikovne študije predvsem o ziljski govorici. V Ziljski dolini je na primer s podrobnim delom ugotavljal razlike med krajevnimi narečji na Brdu, v Blačah, v Št. Štefanu, na Bistrici pri
Zilji, v Sovčah pri Podkloštru in v Št. Lenartu pri sedmih studencih. Posebno pozornost je posvečal tudi narečju ob Baškem jezeru, kjer si podajata roko Rož in Zilja. Celo v Podjuno se je podal ter pridno beležil posebnosti slovenskega narečja v Škocjanu ob Klopinjskem jezeru.
Že zgodaj sta Grafenauerjevo ime in delo prodrla v mednarodno znanstveno javnost. Zadnje priznanje, častno članstvo v International Society for Folk-Narrative Research, ki ga je bil deležen lansko jesen, je bilo zasluženo! A tudi delo svojega instituta je znal vzdigniti do svetovne veljave. Njegova iniciativa (pobuda) je bila vslej diskretna (obzirna), še več, očetovska. Bil je moderen in napreden v izpopolnjevanju tehnične opreme svojega instituta. Bolelo ga je samo, da mu ves ta čas ni bilo dano izšolati v njem nekaj mladih znanstvenih delavcev.
Rahlo zdravje zadnjih dveh let ni načelo bistrine njegovega duha. Še pred nekaj meseci je predelal in pripravil za tisk svojo »Lepo Vido«, ki bo izšla v dolgo pričakovani drugi izdaji!
Vsi, ki smo poznali akademika prof. dr. Ivana Grafenauerja osebno ali po njegovih delih, se v globokem spoštovanju klanjamo
... nicbt ttur eiir _ __
TASCHENTOCH!
spominu velikega znanstvenika in ljubitelja koroških Slovencev, njegovi številni družini pa izrekamo iskreno sožalje. Naj počiva v miru!
Bogastvo naše domače govorice
Ena izmed zanimivosti naših dolin je naša domača slovenska govorica. Kako turist z zanimanjem posluša, ko se naši ljudje med seboj pogovarjajo! To je zanj novo in interesantno. Še bolj z zanimanjem posluša to govorico v cerkvi, kjer se govori ali moli počasi in pa nikjer ne poje takih melodij.
Iz Miinchena hodi vsako leto v Podjuno na oddih knjigarnar, ki dobavlja knjige iz slovanskih in vzhodnoevropskih dežel. Pravi, da se vedno več Nemcev zanima za slovanske jezike, ker vidijo, da je bodočnost Evrope v vedno močnejših slovanskih narodih.
Naša domača govorica je zanimiva
Kaj je treba vedeti o naši koroški slovenski govorici?
Najprej to, da je koroška slovenščina prav in pristna slovenska govorica, ne nekaka mešanica, za kakršno bi jo nekateri radi razglasili. Res ima koroška slovenščina precej tujih besed, a tujke ima tudi kranjska, ima štajerska slovenska govorica. Tudi romunščina ima mnogo slovanskih besed, a zato vseeno ne neha biti romunščina. Podobno ima madžarski jezik mnogo slovenskih besed.
Drugič: koroška slovenščina je lepa, blagoglasna govorica. Seveda se človeku, ki ima drugo narečje in jo prvič sliši, zdi v začetku malo tuja, nenavadna, a tako se nam godi pri vsakem narečju, ki ga nismo navajeni. Kmalu pa se koroške slovenske govorice privadiš in začne se ti zdeti lepa, blagoglasna.
Izobražen Slovenec, po rodu Gorenjec, ki je prišel na Koroško je imel priložnost, da se je dodobra seznanil s koroško slovenščino, kakor se govori v južnem delu Koroške. Potem je zapisal: »Ko sem prišel v Korotan med slovensko ljudstvo, sem razumel takoj v par dneh vse. Seveda je nekaj tipičnih koroških besed, ki so pa deloma pristno slovenske, deloma nemškega izvora. Bil sem prav na slovensko-nemški narodni meji, pa se mi je zdela slovenska govorica lepa, blagoglasna, mnogo lepša in pravilnejša kot n. pr. go-renjščina. Lahko rečem, da je na Gorenjskem več nemških besed med ljudstvom nego v omenjenem kraju. Našel sem na Koroškem med ljudstvom več pristnih staroslovenskih besed, ki so na Kranjskem v ustnem občevanju nepoznane in se rabijo samo v pismenem jeziku. Če izločimo nemške besede, pa imamo na Koroškem klasično staro, pristno slovenščino«.
Popolnoma resnične in pravilne so torej besede, ki jih je zapisal pisatelj Finžgar v Mohorjevem koledarju za Koroško leta 1931: »Nobeno narečje nima toliko lepih, živih, posebnih slovenskih besedi, kot vi, koroški Slovenci«!
Nemci pogosto trdijo: Koroški Slovenci ne razumejo pismene slovenščine Toda isto lahko rečemo o Nemcih. Tudi Nemec se šele v šoli nauči pismene nemščine. Vzemite Nemcem nemške šole in videli boste; da ne bodo razumeli literarne nemščine.
Zraven tega pa je treba vedeti, da se nemška narečja neprimerno bolj razlikujejo med seboj, nego se razlikujejo med sabo slovenska narečja. Le vzemite alemansko narečje, ki se govori po Švici in na Predarlskem, ali
pa »Plattdeutsch« in mnoga druga nemška narečja. Koroška slovenska govorica se mnogo manj razlikuje od izven-koroške slovenske govorice,, nego se razlikujejo med seboj razna nemška narečja! To so dejstva!
Različnost in pestrost izrazov
In tretjič: Na Koroškem se ne govori enotno slovensko narečje. Podjunsko narečje ima štajerski naglas, ki je bistveno različen od kranjskega, rožanskega ali ziljskega. In izgovarjava samoglasnikov! Če poslušaš Prleka in Podjunčana, boš takoj zasledil sličnost naglasa in izgovarjave samoglasnikov. Podjuna po govorici pripada Spodnji Štajerski. Rožanska in ziljska slovenska govorica pa imata zelo mnogo sličnosti s sosednjim gorenjskim narečjem. In izgovarjava črke »k«: Podjunčan pravi: kje, kita, kihati, kidati itd., Rožan in Ziljan pa rečeta: čej, čita, čihati, čidati itd., torej podobno kakor Gorenjec.
Take različnosti so bogastvo jezika. O tem bi lahko še veliko razlagali in popisovali. Tokrat omenimo le še tole. Tudi naša govorica ni nastala slučajno, marveč ima za seboj tisočleten razvoj. Naše delo in živ-
ljenje, naša zemlja in še naši sosedje so ja oblikovali, veliki naš jezikoslovec Janežič je vzel njena glavna pravila za osnovo svoje slovenske slovnice. V tisoč pravljicah, pesmih in povestih je svojo govorico proslavil naš rod sam. Zato nam bo tudi v bodoče dragocena svetinja, katero bomo čuvali kot svoja najdražjo lastnino in izročilo.
S samozavestjo torej govorimo med seboj in z drugimi Slovenci po naše, v naši lepi domači govorici! Tujcu korajžno povejmo, da je to naša domača govorica. Kakor mi spoštujemo njegovo govorico, bo on — če je kulturen — spoštoval našo.
Jakob Gomilšek:
Slovenec sem
Slovenec sem!
Tako je mati d’jala, ko me je dete pestovala; zatorej dobro vem:
Slovenec sem!
Slovenec sem!
To jasna pamet v glavi, to v srcu blagi čut mi pravi; s ponosom reči smem:
Slovenec sem!
Slovenec sem!
Jaz ljubim očetnjavo, gorim za njeno čast in slavo: kar čutim, to povem:
Slovenec sem!
Slovenec sem!
Od zibeli do groba ne gane moja se zvestoba, da vsekdar reči smem:
Slovenec sem!
Irski pisateij umri
V bcfcišnici je umni 71 let stari pisatelj in irski revolucionar Desmond Ryan, ki se je pred petdesetimi leti boril proti Angležem. Naipusafl je več knjig o irski revoluciji 1916. leta in biografije voditeljev irskega upora.
Gradiščanska dobi dežeino galerijo
S pomočjo denarne podpore prosvetnega ministrstva v višini 100.000 šilingov bodo uredili v deželnem muzeju v Željeznovem na Gradiščanskem tudi oddelek za deželno Galerijo. Za začetek je gradiščanska deželna vlada darovala znesek 10.000 šilingov, medtem ko bodo s prenovitvijo začeli v teku letošnjega leta.
Cigani so še na svetu
Bežimo, tecimo, cigani gredo, v rjavih bisagah otroke neso___
Kaj je res in kaj ni?
Vem, da marsikaj, kar pravijo o ciganih je res. Vem, da besedo Cigan lahko zapišemo tudi z malo začetnico — cigan. Njihove lastnosti, največkrat močno potencirane v glavah ljudi, ki niso Cigani, so postale že pojm za vse slabo in negativno, za krajo in laž, za lenobo. »Lepa« navada številnih ljudi, da iz muhe naredijo slona, velja še prav posebno za naše predstave o Ciganih. Njihov način življenja smo izkoristili za pregovore, ki nam v primerjavi bolj jasno kot sami pojmi povejo marsikaj o negativnih človekovih lastnostih. Tako pravimo: »Krade kot Cigan. Laže kot Cigan.« Mame strašijo svoje poredne sinove s Cigani. »Prišel bo Cigan in te bo vzel, če ne boš priden!« Te predstave o teh skrivnostnih popotnikih brez doma in strehe nad glavo so najbolj črne, v njih ni ničesar dobrega.
Toda tudi Cigani — tako kot vsi ljudje — so dobri in slabi, in ker vem, da je človeku težko razumeti ljudi, ki živijo v povsem drugačnih razmerah, v drugačnem okolju in ki imajo drugačen način življenja, zato povem, da si ne domišljam, da bom povedal vse o njih, tako kot je. Gledam pa nanje kot na ljudi s povsem svojevrstno zgodovino, ki jim je v njihovo meso, kri in dušo vtisnila nekatere posebne, svojevrstne lastnosti.
Indija je njihova domovina
Cigani kot narod izvirajo iz Azije, danes pa so v manjših skupinah raztreseni po vsem svetu. Sami sebi pravijo v ciganskem jeziku
»rom«, kar pomeni po naše »človek«. V nekaterih državah (Turčija, Grčija, Anglija) jim pravijo Egipčani, ker dolgo ni bilo jasno, od kje so. Tudi Cigani sami mislijo, da je njihova prvotna domovina Egipt.
Zgodovinarji in etnologi so odkrili, da so Cigani med IX. in XI. stoletjem po Kristusu zapustili Indijo, kjer je bila njihova prava domovina. Novim zavojevalcem se niso mogli upirati, zato so bežali proti zahodu. V pesnitvi »Šahnami« pripoveduje o njihovem velikem begu perzijski pesnik Firduzi, ki je živel okrog leta tisoč po Kristusu. V pesnitvi je omenjen perzijski kralj Bahramu Guru, ki je v petem stoletju zaprosil indijskega kralja Sankala, naj mu pošlje kakih deset tisoč muzikantov, ki bi s pesmijo in muziko potolažili in razveselili njegovo ljudstvo, ki je živelo v veliki revščini. Indijski kralj je res poslal pleme Luri in v Perziji so jih nagradili. Toda kmalu so vse zapravili. Deželi, ki je bila sama revna, so postali velika nadloga, naposled pa so Luri morali zapustiti Perzijo. Njihova usoda je bila žalostna. Credili so se, kakor pravi pesnik, »s podivjanimi psi« in »z volkovi.« Potikali so se po cesarskih cestah, ropali potnike in trgovce ter počenjali tudi drugačna nasilja.
Cigani se prvič omenjajo v X. stoletju prav v Perziji. Pred prihodom v Evropo so se razen v Perziji zadrževali tudi v Mali Aziji in Siriji. V Mali Aziji so sprejeli kovaško obrt. Iz Sirije so preko Egipta in severne Afrike prišli v Španijo, iz Male Azije pa so šli na Balkan in v Podonavje. Balkan je njihova evropska domovina. Od tu so se razpršili po vsej Evropi. Od tu imamo o njih prve zanesljive podatke iz XIV. stoletja. V naše kraje so največ prihajali v času turških osvajanj.
3. Ples slovenskih akademikov
Sprememba v Kmetijski zbornici
Pred volitvami v Deželno kmetijsko zbornico je bilo dogovorjeno, da bo zastopal prvo polovico Slovence v zbornici po naši strani predlagani kandidat g. Mirko Kumer, drugo polovico pa predsednik Zveze slovenskih zadrug g. dr. Mirt Zwitter. Do spremembe je prišlo na zadnjem zasedanju Kmetijske zbornice začetkom meseca januarja. Ob priliki te spremembe je naslovil Narodni svet koroških Slovencev na g Mirka Kumra sledeče zahvalno pismo:
»Spoštovani gospod podžupan!
Narodni svet koroških Slovencev se Vam zahvaljuje za Vaše požrtvovalno delo, ki ste ga vršili kot zastopnik koroških Slovencev v Deželni kmetijski zbornici. Niste se zadovoljili zgolj s tem, da prisostvujete zasedanjem zbornice. Odločno ste se zavzemali v njej za življenjske interese našega človeka, vrhu tega pa ste ponovno spregovorili o delovanju Kmetijske zbornice tudi na naših sestankih in zborovanjih ter poročali in razpravljali o kmetijskih vprašanjih v našem listu.
Naprošamo Vas, da stavite tudi v hodoče Vaše izkušnje in idealizem na razpolago slovenskemu človeku, ki spoštuje in gleda v Vas rojaka s kremenitim značajem ter Vam lastno borbenostjo.
S slovenskim pozdravom!
Narodni svet koroških Slovencev
Župnik Janko Lampichier 50-!etnik
V ponedeljek, 18. 1. 1965 bo obhajal v Šmarjeti v Rožu preč. gospod župnik Janko Lampichier zlati jubilej življenja. Dopolnil bo namreč petdeset let. K temu lepemu jubileju mu hvaležni verniki iz Podgrada in Med-gorij iskreno čestitamo. Iz vsega srca smo mu hvaležni za njegovo delovanje v naših • župnijah, ko je bil naš dušni pastir.
Želimo Vam zdravja in srečno življenje, polno božjega blagoslova nri Vašem delu xa duše v Vaših župnijah Šmarje tj in Apačah.
Verniki z dušnim pastirjem iz Medgorij in Podgrada.
NONČA VES PRI PLIBERKU (Simonovemu Juriju v slovo)
Na nedolžnih otročičev dan smo v poznih večernih urah zvedeli, da se je smrtno ponesrečil Simonov Jurij. Vračal se je bil po delu v Celovcu z železniške postaje v Pliberku domov. V snežnem metežu, ki je vladal ta večer, je postal na cesti žrtev prometne nesreče. Tako je bela žena-smrt ugasila življenjsko luč mlademu možu v najboljših letih, ki pa je imel za seboj že vrsto let, polnih bridkosti, težav in razočaranj.
Rajni Jurij Riedel se je rodil dne 20. aprila 1935 pri p. d. Simonu v Nonči vasi. Po končanem obisku ljudske šole pri Božjem grobu so ga dali starši študirat v malo semenišče na Plešivcu. Mladi Jurij se ni odlikoval samo po dobrih učnih uspehih, ampak tudi po svoji globoki vernosti in vzgiedni pobožnosti. Z veliko vnemo je ministriral in stregel pri božjih službah v lepi Marijini romarski cerkvi, katero že od nekdaj vzorno oskrbujejo Simonovi. Jurij se je čutil poklicanega, da bi nekoč postal duhovnik. Za tem ciljem je stremel prav do svoje tragične, nepričakovane smrti. Iz Plešivca je prestopil v kapucinski red in nadaljeval svoje študije na Tirolskem. Zaradi obolenja živcev so mu zdravniki svetovali, naj vsaj začasno prekine študij in se ozdravi. Vrnil se je na svoj dom. Kot navaden delavec si je poiskal zaposlitev pri tvrdki Knoch v Celovcu, kjer je bil med delavci kmalu znan kot ljubezniv, značajen in veren tovariš. Vedno pa si je želel, da bi spet mogel nadaljevati šolanje in končno zapeti novo mašo. Po prvotnih načrtih bi bila morala biti njegova primicija prav letos, v poletju 1965. Vsa fara se je veselila s Simonovo družino na to redko slovesnost. Bog pa je v svoji ne-•doumljivi previdnosti sklenil drugače: poklical ga je k sebi, da mu služi neposredno v nebesih. Rajni Jurij je vse ovire in zapreke na svoji življenski poti vdano prenašal. Ostal je tih, skromen in ponižen fant, poln upanja, ,«ia mu bo še dovoljeno, postati mašnik. Bil je ena izmed tistih redkih osebnosti, ki ni imela sovražnika.
Vaščane in okolico je vest o njegovi tragični smrti pretresla. Ko smo zvedeli, da je Jurij mrtev, smo spoznali, da je pravzaprav le do-ifpel in bil rešen tega sveta, ki ga ni razumel. Marsikdo se je s strahom bližal staršem, bratu ali sestri, da bi jim izrazil svoje sožalje. Pa se je moral začuditi, da ni naletel na pogansko tarnanje in obtoževanje, ampak na vdanost v božjo voljo, ki je našla v bese-
Tudi letos so slovenski akademiki s svojim tretjim Plesom otvorili dolgo vrsto celovških plesnih prireditev. To družabno srečanje se je v treh letih, odkar obstoja, tako udomačilo, da tudi izrazito slabe vremenske prilike
—	snežilo je naprenehoma vso noč in ves dan poprej — niso preprečile, da se je napolnila slovesno dekorirana kletna dvorana Glasbenega doma v Celovcu. Prišlo je kakih 180 ljudi: akademikov, učiteljev, študentov, dijakov ter prijateljev, staršev in znancev naše akademske in dijaške družine. Vsepovsod po naših vaseh pa so obžalovali, da se zaradi snega niso mogli tudi udeležiti te družabne prireditve.
Elite-kvartet iz Glasbenega doma je into-niral Ziehrerjevo polonezo in naša mladina
—	pretežno dijaki iz višjih razredov Slovenske gimnazije, je s slovesnim plesom otvorila večer. Preden pa je zazvenel valček, je v imenu pripravljalnega odbora pozdravil številne rojake ter častne goste dr. Reginald Vospernik. Poudaril je tudi, da je lepo znamenje, če ravnokar prišlo Novo leto otvori-mo v znaku slovenske skupnosti.
Nato pa je zavladalo za to družabno prireditev tako značilno razpoloženje kralja Pusta: domačnost in prisrčnost. Plesne igre, ki jih je vodil kot tudi polonezo spretni plesni učitelj Eichler, so izzvale razposajeni smeh, ker so tisti, ki niso pokazali ob koncu kratkih glasbenih komadov razglašene figure, morali zapustiti krog svojih soplesavcev. Končno pa sta dijakinja in dijak iz Slovenske gimnazije bila srečna dobitnika steklenice vina.
Za polnoč je bil pripravljen kabaretni spored pod geslom: »Od plesa do plesa pri naših krajih in po .naših’ ljudeh.« Ideja kot taka je nova in originalna, saj Slovenci še
dah Simonovega očeta: »Plvaležen sem Bogu, da me je spoznal za tako močnega, da bom tudi ta udarec še prenesel.«
Ko se je umikal zadnji dan starega leta, na Silvestrovo, smo položili Jurijeve zemeljske ostanke k večnemu počitku. Vse je nekako tekmovalo, da bi ono skrito bol rajnega — četudi šele po smrti — hvaležno poplačalo: duhovniki, vaški fantje, okolica. Imel je pogreb, vreden vsakega duhovnika. Deset duhovnih gospodov je s prečastitim gospodom dekanom Kristom Sriencem vodilo žalni sprevod na domače pokopališče. Ogromna množica ljudstva se je udeležila pogrebnih obredov, in tako pokazala ne samo sočustvovanje s težko prizadetimi starši in sorodniki, ampak tudi spoštovanje do rajnega Jurija.
V izbranih besedah je č. g. mestni župnik Alojzij Kulmež še enkrat orisal blagi značaj in ponižnost rajnega. Gospod dekan Srienc pa je nakazal v nagrobni pridigi, kako se božji načrti dostikrat ne strinjajo s človeškimi, da pa je rajni Jurij prav gotovo dosegel cilj. po katerem je vedno hrepenel: služiti
sploh nismo imeli kabareta, to se pravi sa-tirično-ironične in duhovite duševne hrane na gledališkem odru, še manj na kaki družabni prireditvi. Prav je, da ob vsej kritiki, ki je sigurno deloma upravičena, upoštevamo tudi to dejstvo.
Naj kar za uvod povemo: kabaret je bil predlog, vsaj za to pozno uro in za plesno razpoloženje, bil je predvsem premalo koncentriran, premalo osredotočen ob dveh, treh perečih problemih. Kljub temu tekstu ne moremo odrekati duhovitosti. Je pa to bolj duhovitost na papirju, ker besedna komika, ki se je dostikrat izživljala v posameznih in zaradi tega za poslušalca — ne za bravca — nerazumljivih besedah, ostala neučinkovita. V obliki radijske oddaje so bila persiflira-na, osmešena starodavna vzgojna načela rav-notako kot pojavi okoli miadjevskih jezikovnih izrastkov ter politični utrinki ob priliki otvoritve podjunske železnice. Posebno ta zadnja točka je bila preveč raztegnjena, preveč grob in premalo poantiran cirkus.
Vsekakor lahko rečemo, da je zamisel takega kritičnega literarnega kabareta posrečena, ker je kritika, v koliko ostane v realnih mejah, zdrava. Treba pa bo v prihodnje na vsak način upoštevati izkušnje in kritične glasove po tem prvem slovenskem kabaretnem poskusu.
Po polnoči so nastopili naši že daleč naokrog znani »Veseli študenje« ter spet vzdignili plesavce in ustvarili razpoloženje.
Ko smo ob treh zaključili, smo imeli občutek, da smo se ves večer v pravem domačem vzdušju znašli in zabavali. Vsem, ki so doprinesli svoje za to uspelo družabno prireditev, predvsem pripravljalnemu odboru, prisrčna hvala. Nasvidenje na 4. Plesu slovenskih akademikov!
Bogu. Da je ta cilj dosegel na drug način, kot smo si to v našem človeškem gledanju predstavljali in želeli, pa je izraz božje volje. Naj bi bila njegova žrtev sad, iz katerega bi izšlo novih duhovniških poklicev v naši fari, ko vlada na Koroškem tolikšno pomanjkanje duhovnikov.
Bratu Modestu v spomin
V blestenju belega večera, v kristalih snega Te, brat Modest, objela vsega je zime angelska lepota.
Ko sredi pota iskal si smer domu — zagrnil te je plaz miru. kot z belim prtom krste.
Je mar bila
sred čistega srca
zate pelina polna mera?
Morda bil angel bel in poln miline
___Naše prireditve^
»Oder mladje« — skupina študentov vabi na veselo prireditev, ki bo v nedeljo, 24. januarja, ob pol treh popoldne v Šmihelu v Podjuni pri Schcrzerju in ob pol 8. uri zvečer pri Šoštanju v Globasnici.
Na sporedu je komedija znanega francoskega pisatelja J. B. Moliera.
»SCAPINOVE ZVIJAČE«
Študentje vas pričakujemo*
VABILO
Slovensko prosvetno društvo »Banica« iz Št. Vida v Podjuni bo ponovilo lepo igro
»VERIGA«
v nedeljo, 17. januarja 1965, in sicer ob 14.30 uri pri Rutarju v Žitari vesi, db 19.30 uri zvečer pa pri Pušniku v Grabalji vesi.
Nastopa tudi trio »Korotan« s pevci. Po igri v Grabalji vesi bo prosta zabava s plesom.
z neba na pot ti dan, da vodi te čez belo plan. da poln krvavih srag prestopiš mrzli zemski prag v lepoto večne domovine?
Svetniško bel in lep ležal si v beli krsti.
Kot posvečen oklep oklepali so beli prsti otrpli od prezgodnje smrti ; blagoslovljeni rožni venec, simbol: niz žrtev,
Bogu vdanostnih dejanj in hrepenenj in belih sanj . . .
Nevidni mučeniški venec ponižanj in zasmehovanj je zaljšal ti mladostno čelo.
Srce bolno od strtih nad je z zadnjo tožbo onemelo.
To bil je zate vseh iskanj in dela, — zemski sad . . .
Ob ognju sveč in v snežnem blišču Ti ob Marijinem svetišču si seme bil vsejano, z modrostjo Večnega izbrano za nov pomladni cvet v ta mrzli, trdi svet.
M. H
CLEVELAND — AMERIKA (V slovo očetu Janezu Mlečniku, ki so umrli 12. decembra 1964 v fari Kanli ob Dravi.)
Dragi oče!
Žalostno sporočilo sem prejel, da ste umrli. Ni mi bilo dano, da bi Vam še enkrat stisnil roko, ni mi bilo dano, da bi Vam zatisnil za vedno Vaše trudne oči.
Ljubi oče! Tri leta je od tega, ko sva se zadnjič videla. Obiskal: smo Vas iz daljne Amerke, z menoj moja žena in hčerka, ki. Vas še nista poznali in se dogovorili, da se zopet snidemo v letu 1965, ko boste praznovali Vašo 90-letnico rojstva.
Hvala Vam, oče!
Hvala Vam, oče, za ves Vaš trud, za vso Vašo skrb in vse Vaše delo. Hvala Vam za ljubezniv sprejem in vso izkazano naklonjenost ob našem obisku pri Vas. Hvala Vam, da ste nas pred tremi leti, ko smo se vračali od obiska pri Vas, blagoslovili in pokropili dobro vedoč, da smo božjega blagoslova in varstva v tujem svetu tako nujno potrebni Vzel sem iz Vaše roke vejico in Vas v strahu kaj pa če mi le ne bo dano Vaše mrtvo' truplo kropiti pokropil, ko bo ležalo na mrtvaškem odru, kar se je sedaj uresničilo Ni mi bilo dano, da bi Vas spremil k večnemu počitku.	,
Zbogom, oče!
Poslednja dva dneva ste ležali na mrtva škem odru v hiši, katero ste s trudom, pridnostjo in marljivostjo, z delom Vaših pridnih delavnih rok postavili. Zadnja dva dneve ste ležali v hiši, katera je bila moj rojstni dom. V tej hiši sem bil ta dva dni ves čas pri Vas, gledal rojake, ki so Vas prihajali kropit in se od Vas poslavljali. Gledal sena jih tudi v nedeljo, ko so prišli, da so Vas por spremili na božjo njivo v Kaplo na Dravi kjer so Vaše truplo položili po truda polnem delu k večnemu počitku.
Rojaki!
Vam vsem skupaj in vsakemu posebej, ki ste mojega očeta kropili, jih spremljali v po-
(Dalje na 5. strani
___________ Pri nas na
(Nadaljevanje s 4. strani)
grebnem sprevodu, izrekam prisrčen: Bog pla-čaj!
Ker mi ni dano, da bi čas mojega življenja preživljal v rodnem kraju, je moja srčna želja, da bi mi bilo dano vsaj umreti tam. Ker se mi je pa v življenju izpolnilo tako malo želja se upravičeno bojim, da se mi tudi ta ne bo, da mi bodo izkopali grob v daljnem prekmorskem svetu.
Bolj ko sem star, bolj si želim nazaj v rodni kraj. S smrtjo očeta pa je nastalo vprašanje: »Kam sedaj, ko ni več ateja. Sedaj ni več moj ljubi, dragi dom, ne morem več reči, da grem domov. O, da bi se mi izpolnila velika želja, da bi moje mrtvo truplo po truda-polnem življenju in težkih preizkušnjah položili k počitku poleg Vas drugih sorodnikov, znancev, rojakov na kapelsko pokopališče, kjer spite vi, dragi moji nevzdramno spanje. Da, na pokopališču pod goro Žingarico, ob toku in šumenju valov reke Drave bi rad, da hi mi izkopali grob , da bi tam našel dom, ki sem ga vsa ta dolga leta po svetu iskal in nisem našel. i
Dragi rojaki! Bodite prisrčno pozdravljeni in hvala Vam’ Bog plačaj Tebi, Mici, Angela in Štefan, ter Tebi, svakinja Pepi, za vso izkazano ljubezen in postrežbo očetu, vnukom Eriki, Christi in Hanzeju, za vso izkazano ljubezen in spoštovanje, ko ste jim delali s tem njih stara leta prijetnejša in lepša.
Atej! Prosim oproščenja, če je bilo kaj narobe. Bog plačaj za vse, za prisrčen sprejem pri zadnjem obisku in blagoslov ob našem slovesu. Počivajte v miru božjem!
S tem se poslavlja od Vas v globoki žalosti Vaš sin !
Hanzej.
BISTRICA V ROŽU — DUNAJ
Naš rojak, prečastiti gospod Franc Potočnik, je 21 decembra na dunajski univerzi promoviral za doktorja prava. K temu uspe-bu mu iskreno čestitamo.
SELE
Dve kulturni prireditvi
Na prvo adventno nedeljo nas je obiskala farna mladina iz Št. Janža in nam na odru uprizorila Jurčičevo povest »Deseti brat« z mnogimi resnimi, pa tudi veselimi prizori. Poleg drugih sta posebno dobro podala svoji vlogi deseti brat Martin Spak in Krjavelj. Žal je bilo to gostovanje premalo razglašeno, zato je bila udeležba občinstva manjša kot navadno. Igralci so vstopnino velikodušno podarili za novo selsko cerkev. Naj jim bo izrečeno priznanje ir: prisrčna zahvala in vabilo, da nas še obiščejo!
V soboto, na Štefanovo pa je domače prosvetno društvo z igro »Revček Andrejček« privabilo toliko ljudi, da so napolnili v dvorani parter in balkon. Pa ni bilo nikomur žal, ker je igra vsebinsko lepa in so jo igralci zelo dobro podali. Kako se je mladi Husov Francej vživel v starega Andrejčka, Krišta-nov Blažej v samozavestnega in trdosrčnega Hrastarja, Kavčev Francej v zahrbtnega in-trigenta Janezoria, pa tudi drugi igralci nič manj v svoje vloge! Gotovo je igra ugajala tudi zato, ker je zgodba vzeta iz kmečkega življenja preteklega stoletja.
Smučarski šport
je s padlim snegom hitro oživel, tem bolj, ker se pod vodstvom izkušenega smučarskega učitelja carinika Fanturja vrši smučarski tečaj za začetnike. Udeležuje se ga številna mladina in otroci. Kakor pa je sneg smučarjem dobrodošel, ga mi drugi nismo preveč veseli, ker nam je že dvakrat prekinil zvezo z zunanjim svetom. Tiste dni pred novim letom so plazovi zasuli cesto v soteski Kotlah in še le po trudapolnem delu je preril snežni požirač s plugom snežne mase in otvoril cesto do kraja za promet. A bila je prosta le par dni. V noči in vso nedeljo, 3. januarja je močno snežilo, da je snežena plast postala 1.20 metra debela v zametih pa še dosti več.
Bencinska črpalka
Ob novem letu je bila na mestu nekdanje Tesnove hiše od firme Aral otvorjena črpalka za bencin in olje. Lastnik gostilničar Albin Lekše bo torej mogel postreči z gonilno tekočino številnim selskim motornim vozilom in popotnim avtomobilom.
Tokrat smo bili zaradi visokega snega 6 dni brez pošte.
Kaj, če se ob takem zaprtju primeri kakšen nujen slučaj?
Tnžener Maier z Dunaja, ki se je z ženo in
Koroškem __
otrokom tu mudil na počitnicah in je moral v tem snegu nazaj na Dunaj, bi nam mogel mnogo povedati o mukah te pešhoje do Borovelj, ki je bila za ženo še posebno težka, ker ni bila za tako pot primerno opremljena.
Naš rojak Nantej Kelih iz Toronta v Kanadi se je z ženo in dvema malima otrokoma mudil na obisku pri materi in bratu. Moral je biti pravočasno na mestu, da dobi zvezo za povratek. Moral je torej na pot kljub snegu. V nahrbtnikih sta dva krepka moža nesla otročička iz zasneženih Sel.
Sedemletni Prisojnikov Oton si je 6. januarja pri smučanju zlomil nogo. S helikopterjem se transport v bolnico zaradi pozne ure ni mogel izvršiti. Revirni inšpektor Buch-berger in carinik Schatz sta z zaskrbljenim očetom malega ponesrečenca v rešilnem snežnem čolnu vlekla po slabo prehojeni cesti in čez velikanski plaz pri spodnji žagi do Apač, kjer je čakal rešilni avto. Do skrajnosti izmučena sta se šele proti jutru vrnila domov.
Ljudsko gibanje v preteklem letu
iz poročila, podanega na novo leto v cerkvi, smo zvedeli, da je bilo lani rojenih 16 novih Selanov, 6 fantkov in 10 deklic, 14 zakonskih in 2 nezakonska.
Umrlo je 9 faranov, 6 moških in 3 ženske. Ako primerjamo rojstva in smrti, vidimo, da so pri moških smrtne izgube izravnala rojstva, ženski spol pa je napredoval številčno za 7 oseb.
Skupno življenjsko zvezo so sklenili štirje poročni pari, dva v domači cerkvi, dva na božjih potih. Ženinom v druge fare smo oddali tri neveste, dobili pa dve.
GORINČICE — ŠT. JAKOB
Dne 18. decembra je v Gospodu zaspal dobri Kranjčev stric Ferdinand Ehgartner, star 65 let. V beljaški bolnici je dvakrat iskal zdravja, a božji načrti so bili drugačni. Rajni je bil na smrt lepo pripravljen, okrepčan s svetimi zakramenti. Strica Nandeja so vsi radi imeli. Vsakemu je rad ustregel, posebno pa bolnikom. Rajni Nandej je bil zvest bralec Našega tednika, Nedelje in Mohorjevih knjig. Branje je bilo njegovo veliko veselje. Domači bodo rajnika težko pogrešali, posebno sestra Nani. Na zadnji poti ga je spremljalo zelo veliko znancev in prijateljev od blizu in daleč. Naj blagi stric v miru božjem počiva! Naše iskreno sožalje svojcem.
NONČA VES
Te dni praznuje Trešlnov oče Bošta, zdrav in krepak svoj 70. rojstni dan. Prihodnjo
sredo pa bo obhajal svoj god. Ob tej priliki mu želimo prav iz srca, da bi še dolgo zdrav in vesel prepeval »za čredico svojih ovčic«.
Jaz s’m an kmetovski ovčar, saj za mest’ mi nič ni mar, saj to mi le verjamte vi, da moj stan me veseli.
Jaz svojo čredo dro poznam, na pašo jo voljno peljam, srce pa v prsih mi igra, čreda pred menoj čampla,
Juhej, juhej, juhej, juhej, na pvanincah uštno je.
Jaz sebi čas prikrajšat’ znam, na pvaninci, kier s’m sam.
Usadem se na gvatko pieč, premišljujem čudno rieč: jaz mislim, da tuo vriedno ni. da Buoh štak za ma skrbi, stuotavžentbart mu hvauo dam, da te zdrave ude 'mam.
Juhej ...
Za živež dober kruh dobim, gor na m’hkeh rbž’cah spim, za žaju ’mom pa še ta zbir, moštej al’ pa hvad’n vir.
Moj gospodar pa tud’ skrbi, da mi obleko naredi.
Ne morem dost’ zahvaPt’ Boga za vse, kar on meni da.
Juhej, juhej, juhej Juhej. m’ne pač prav dobro gre!
ŠKOFIČE — ŠT. ILJ
Šele sedaj, ko se je vozel razreši), se moremo oglasiti. Poplačali smo še zadnji dolg, da moremo tako stopiti neoteženi pred javnost. Toda poprej moramo ugotoviti, da se naša stvar, stvar naše melodične pesmi »Poj-dam v Škofiče« preobrača že leta in leta. Sedaj ne velja več »Škufče — Paprače — Pinjaves«, marveč »Jerberg — Podjerberg —Št. Ilj — Trebinje«.
V prvem je mojster, ki je sicer še pod mojstrom toda gotovo ne več dolgo, ki je nam tako lepo prepleskal okna v župnišču in cerkvi. V župnišču razen tega tudi še duri v notranjščini. Drugi je mojster lesa itd. Napravil nam je svojčas tako lepe duri in klopi v cerkvi. Tretji pa je res mojster svoje stroke. Napeljal je na oltar, v spovednico, k orglam in v vse klopi električni tok, tako da je sedaj kar prijetno v cerkvi sedeti. Taki, ki obhajajo sv. mašo v gostilni ali poleti pred cerkvijo, govore sicer o luksuzu v cerkvi. Tem nasvetujemo, da naj po'-trgajo s svojih zob ta luksuz. Naš župnik so nabirali tri leta po fari — kar znajo pa
(Dalje na 8 strani)
več razširijo, odstraniti. S pogostim izsekavanjem slabih drevesc bodemo dosegli, da postane mladi gozd odporen in obdrži primerno veliko krono, ki je potrebna za dobro rast.
V	gorskih gozdovih so listavci navadno pomešani med iglavci, v vetrovnih legah pa so potrebni, da varujejo ostali gozd. Kadar nastopajo bolezni in škodljivci na iglastem drevju, tedaj imamo veliko korist, če se nahajajo v gozdu tudi listovci, ki so varni pred škodljivci, da nastala prazna mesta prevzamejo in zadržujejo moč vetrov.
Prizadevajmo si, da bodo bodoči gozd mešan gozd po drevesnih vrstah pravilno sestavljen, ker je tak najbolj odporen proti škodljivcem in gozdna tla najboljše izkoristi in se dvigne letni prirastek. Gojiti moramo razne vrste gozdnega drevja, kar ima v naravi velik pomen za obstoj raznih koristnih insektov in za olepšanje domačega kraja.
M. L
Stari pregovori o vremenu
Niso še ob vso veljavo več sto let stari pregovori o vremenu, čeprav nam vse radijske postaje poročajo o vremenu v svojem Območju, in to večkrat na dan, čeprav ve sleherni kmečki očanec v še tako zakotni vasi, da naista/ajo te napovedi vremena po natančni amatizi in opazovanju zračnega pritiska in smeri ter moči vetra in še drugih čimteljev, ki vplivajo na vreme, so stari izreki, ki jih je kmečki človek podedoval po svetih prednikih, še vedno živa. Stoletne izkušnje so pač dokazale, da takle izrek še vedno drži, če ga pravilno razlagamo. Napoved, v kateri se iz enega vremena sklepa na drugo, ima svoj pomen. Toda, kdor bi jemal 'kmečki pregovor, ki je po navadi v rimi, dobesedno, bi največkrat ugotovil, da ne drži. A zaradi tega bo potem hitel na ves glas zatrjevati, da so vsa kmečka pravila o vremenu, napačna, da je to praznoverje ipd.
Oglejmo si nekaj vremenskih pregovorov: ki se nanašajo na prihodnje štiri tedne.
V	najstarejšah slovenskih zapiskih imajo meseci imena, ki že sama na sebi kažejo njih značilnosti. Januar ima v teh zapisih ime prosinec ali tednik, februar pa svečan aM tainilk.
Na primer naslednji vremenski izrek
Če v prosincu ni snega, ga še mali traven da.
V prosincu toplota, v svečanu mrzlota.
Konec januarja in v prvi polovici februarja je za rastline najbolje, da je zmerno hladno vreme. Če je v tem času gorko, potem, ko pritisne hujši mraz, pozebe. Posebno nevarno je to za trto.
Tudi izreke o svečnici moramo pač razu meti tako, da takrat še ni prav, če nastane teplo vreme. Vsakdo si lahko misli da toplota, ki bi nastopila okoli svečnice (konec januarja, začetek februarja), ne more trajati dolgo, če pa se to zgodi, povzroči mraz, ki pritisne zatem, tem večjo škodo. ’
Kmečki prerok meni o tem takole:
Svečnica gorka, zelena, cvetna nedelja snežena.
Kolikor škrjanček prej žgoli,
Miko po svečnici molči.
..Svečnice dan — žime van“!“
„To je daž!“ reče Blaž. (3. 11)
Odnaša rada sneg nam sveta Doroteja, (6. 11.) če pa ne najde ga, ga rajši še nareja.
Sedaj bo lahko vsakdo preverjal m pn merjal, v koliko se je moč na te kmečke pregovore zanesti.	S. A
in pripravljanje mesnin
lali tudi to uganko. Danes je splošno znano, da temperature pod 15 stopinj Celzija zavirajo razmnoževanje mikrobov. Temperatura nad 15 stopinj pa pospešujejo njihovo razmnoževanje; le-to je tem živahnejše, čimbolj se približujejo telesni temperaturi ljudi in živali, to je 36 do 42 stopinj Celzija.
Na razvoj in razmnoževanje klic pa poleg topline ugodno vpliva tudi vlaga. Spričo vsega tega je razumljivo, da je zimski čas, zlasti kadar je suh mraz, najbolj primeren za klanje prašičev in pripravo mesnin. Gospodinjstva, ki imajo ustrezne hladilne prostore in naprave, seveda lahko pripravijo mesnine tudi v drugih letnih časih, saj mesne predelovalnice pripravljajo najrazličnejše mesne izdelke skozi vse leto.
Pomen listavcev v kmečkem gozdu
Živimo v času, ko se povsod trudijo dvigniti in zboljšati svojo proizvodnjo. Tudi kmečki stan mora temu razvoju slediti, da si s tem zasigura primerne dohodke za bodoči obstoj. Naglemu dvigu proizvodnje pa kmečki gozd ne more slediti, ker je njegova razvojna doba dolga in tudi najnovejše koristne izkušnje za dvig donosa v rastlinstvu še niso dosegle uporabe v kmečkem gozdu.
Mnogo kmetov pa prepušča svoj gozd naravi in posledice so, da je v takem kraju slaba zarast, drevesne vrste neprimerno sestavljene, vzgoja mladega gozda zanemarjena, gozdna tla zapleveljena in proizvodnja lesa slaba. Za zboljšanje gozda po naravnem načinu pripomorejo listavci, ki se nahajajo med iglavci.
Znano je, da dajo iglasti gozdovi največ tehnično porabnega lesa. Njih vpliv v čistem sestoju na trajno rodovitnost gozdnih tal. pravilno obsenčenje, odpornost proti boleznim in škodljivcem ter vremenskim vplivom, pa je slaba. Mnogo teh pomanjkljivostih pa odpravimo z gojitvijo mešanega gozda, ki obstoji iz raznih iglavcev ali 3/4 iglavcev in 1/4 listavcev. Vpliv listavcev je v kmečkem gozdu važnega pomena. Listavci, ki imajo globoke korenine, sežejo z njimi v globino, kjer je več vlage, mrtvo zemljo zboljšajo in odpornost proti vetrom je dobra. Z odpadlim listjem se zboljša plast humusa in se vrši naselitev raznih živih bitij in bakterij v zemlji.
Razne vrste listavcev gojimo v skupinah, kjer iglasto drevje slabo uspeva kakor v mokri ali prav suhi legi in pa tudi redko med drugimi drevesi. Razločujemo senčne in svetlobne vrste, v mladosti hitro rastoče in počasi. Vse te lastnosti so nam v veliko korist, ako jih poznamo in znamo pravilno izrabiti. Navajam pekaj primerov.
V Podjuni je mnogo kmečkih gozdov, ki
so pogosto označeni »Dobrova«. To so čisti borovi sestoji, ki so se naravno pomladili. Gozdna tla so peščena, suha in po boru slabo obsenčena, zapleveljena z vresjem in se je tudi kosila stelja. S odstranitvijo ruše s košnjo stelje je bila dana možnost, da so se go-lave dobro zasejale z borom. Dosegel pa se ni pravi prirastek, ker so se te površine spet zarastle s plevelom in tvorba humusa se ni vršila Posebno obsenčenje z listavci, ako bi bili vmes, med drugimi bukev, bi stanje takoj zboljšalo.
Hitro rastoči listavci pa večkrat ovirajo v mladem gozdu rast iglastim vrstam, tam moramo takoj napraviti red, jih toliko zasekati, da dobi iglasto drevesce prostora za rast. Važnost polagajmo na to, da se mladi gozd kmalu v kronah sklene in s tem gozdna tla dobro obsenči. Po sklepu krone pa moramo pogosto razredčevati in listavce ki se pre-
Vreme ob času zalcola
Prašičereje! pri nas kolejo svoje ščetinarje navadno ob koncu novembra, ko začne pritiskati mraz. Zakoli se potem nadaljujejo še meseca decembra in januarja. V letnih mesecih koljejo samo bolne prašiče. Kdaj pride prašič pod nož, je odvisno od raznih okoliščin. Pomanjkanje krme je marsikdaj vzrok, da lastnik zakolje prašiča, čeprav še ni izpitan. Spet ga drugi zakolje, ker je v deži zmanjkalo zabele. Naj bo tako ali tako, vsaka skrbna gospodinja izbere za klanje hladen in suh dan.
Že davno so ljudje vedeli, da se na hladnem spravljeno meso ne pokvari hitro. Zato so hlajenje že v davnini uporabljali za konserviranje mesa. Šele po odkritju mikrobov in vpliva temperature na njihov razvoj in zlasti na njih razmnoževanje so razvoz-
Usodna zmota v življenju
Morda res ni usodnejšega, kot če se mlad človek zmoti glede svoje življenjske poti. In vendar je takih slučajev nešteto; zato srečujemo v življenju toliko nezadovoljnih, strtih in zagrenjenih ljudi. Zgrešili so svoj življenjski poklic, zato vse življenje ne najdejo miru in sreče.
Izseljenski duhovnik pripoveduje, da sta prišla v župnišče zaročenca. On je bil Italijan, star čez petdeset let, po poklicu zidar in po prvem videzu neroden čez mero. Ona pa je bila za pol glave večja od njega, elegantna, okretna ženska. Skratka: dvojen, popolnoma različen svet. Skoro na dlani mi je bilo, da se bosta prav težko razumela. In sta bila čez nekaj mesecev spet v župnišču. On, da ga hoče ona zastrupiti, da se je poročila z njim le zaradi denarja, da je tako življenje nemogoče. In ona: da je on ljubosumen, da so vse obtožbe napačne. Zaključek: zmotila sta se, ko sta se vzela in to pri teh letih!
Drug primer pripoveduje duhovnik iz Argentine. Neka gospa, Argentinka, dušno zelo trpi in ne more najti notranjega miru. Hodi od duhovnika do duhovnika, pa nobeden je ne more rešiti trpljenja. Prepričana je, da. se je zmotila v svoji življenjski poti. Kot dekle je vstopila v samostan. Sama ne ve prav, kaj jo je prijelo, da je pustila red, šla v svet in se omožila. Vse življenje nosi s seboj zavest, da je zgrešila. Bila je poklicana, da se daruje Bogu, pa se poklicu ni odzvala.
A ta zmota je lahko tudi obratna, kakor se je dogodilo prijateljici te argentinske gospe, kot je sama pripovedovala. Za njo bi namreč bilo bolje, da bi nikdar ne bila vstopila v samostansko življenje. Odločila se je za redovniško pot, čeprav, kot vse kaže, nanjo ni bil poklicana. Zmotila se je in ta zmota je sedaj usodna zanjo in za tiste, ki se z njo vred pogubljajo, ker nima moči, da bi stopila s poti, za katero ni ustvarjena.
Ni tako strašno, če se nekdo zmoti, da kupi namesto modre jopice sivo, zares tragično pa je, če se zmoti o svoji življenjski poti; dolga leta bo nosil s seboj strašne posledice svoje zmote, mogoče bodo celo v večnost segale te sledi, pa tudi drugi okrog njega bodo morali trpeti zaradi nemira ki ga on nosi v sebi.
Prav zanimivo bi bilo iskati vzroke tem zmotam. Nekateri mislijo, da so vzroki poznejši, da nastopijo, ko sta dva že poročena. Toda glavni vzrok je skoraj redno predhodna lahkomiselnost, ko gredo v zakon, kakor da bi šli na štirinajstdnevne počitnice. Pravijo, da bi tisti, ki se bodo poročili morali prestati nekako predšolo ali preizkušnjo za zakon. Kdor se namreč pripravlja za poklic, kjer se posveti Bogu (duhovniški, redovniški stan), ima več let časa za premislek, ali je za to pot ali ni. Pa ne le, da ima čas za to: tudi so mu na razpolago posebne knjige in izkušeni ljudje, ki mu pomagajo ugotavljati njegovo pot. Pa še to je, da ima ženska veja tega poklica (redovnice) možnost, da iz njega
Mladina in
Vernost našega ljudstva je poznana izven meja naših pokrajin. Skozi rodove je slovenski človek srčno izpovedoval svojo pripadnost Bogu in je za njo tudi znal doprinašati žrtve. V času političnih in kulturnih zmešnjav v letih zadnjih dveh desetletij pa je bila vernost slovenskega človeka še posebej preizkušena. Kot poročajo zanesljivi viri, je bila ta preizkušnja dobro prestana in celo uradna poročila potrjujejo, da je zlasti mladina ohranila trdne vezi z vero in Bogom. Znana je tožba komunističnih veljakov, ki tožijo nad »nerazumljivo pasivnostjo mladine«.
Toda mi živimo v Avstriji, kjer brezbo-štvo nima tolikega vpliva nad svobodnim človekom in zlasti ne nad doraščajočo mladino. V šolah še vedno poučujejo nauk o Bogu in kažejo mladini krščanske ideale. Vendar pa ima tudi veri nenaklonjena filozofija dostop do mladih src; to posebno do višje in visokošolske mladine. Marksistični in materialistični nauki tudi pri nas ogrožajo mladi rod.
Zanimiva je statistika o verovanju mladine; skozi pet let je proučeval ta problem profesor Leopold Rosenmayer, vodja sociološkega instituta dunajske univerze. S svojo anketo je zajel nad dva in pol tisoč moške mladine in sicer: 800 fantov-vajencev v sta-
rosti 15—17 let, 1000 dijakov srednješolcev in še 700 fantov raznih poklicev iste starosti.
Poglejmo nekaj razultatov te zanimive ankete med mladimi delavci: V manjših občinah obiskuje redno 40 °/o, v St, Poltenu (45.000 prebivalcev) 15 °/o in na Dunaju (2 mil. preb.) le 10 % mladine nedeljsko službo božjo. Na Dunaju vobče nikdar ne gre ca 60 % mladine k sv. maši.
Pri tem so ugotovili, da mlajši pogosteje gredo k maši kot starejši in je procentuelno več fantov opravilo velikonočno spoved kot jih redno hodi v cerkev, kar kaže, da jim je redna nedeljska dolžnost bolj zoperna.
Ti fantje so tudi povedali, da so z njimi v letih otroštva molili starši, in sicer v 75 %> mati ter v 40 °/o oče. Vobče so označevali matere kot tiste, ki so jim dale versko vzgojo.
Rezultat ankete med študirajočo mladino pa kaže nekoliko drugačno sliko. Ta mladina, ki prebiva največ v mestih, bolj pogosto hodi k božji službi. Že na Dunaju se število teh dvigne na 25 %. Vobče je versko oblikovana mladina mnogo bolj navezana na družino in svoj prosti čas bolj koristno izrablja. V kino hodi gledat predvsem dobre filme, čita manj »šund-literture« in je pri študiju resnejša. In končno: ta mladina manj toži o praznoti in dolgočasnosti življenja!
c?£ (Umskega sneta
ChapHrs: Moje življenje
Kdo ne pozna Chaplina? Možiček z brki, s palico in s klobukom še vedno uživa simpatije filmskega občinstva po vsem svetu. Pred kratkim je ta mož izdal knjigo: Moje življenje. Njegovi občudovalci so knjigo sprejeli z velikim navdušenjem. Pa je knjiga zares tudi zanimiva in vredna, da jo čita-mo z užitkom.
Chaplinova mladost je bila polna grenkobe. Rodil se je v revščini in to revščino je okušal skozi svoja mlada leta. V londonskih predmestjih je živel sredi potepuštva, brezdomstva in lakote. Ta svet mu je ostal za
izstopi tudi potem, ko je že več let preživela v njem. Za zakon, iz katerega ni poti nazaj, pa se ljudje odločajo tako hitro. Lep obraz, čedna postava, sladke besede — sklep je narejen.
vedno globoko vdolben v dušo, zato je vse življenje čutil z zavrženimi.
Ko je bil star osem let, je prvič nastopil v gledališču. Oče mu je kmalu umrl, mati pa je znorela. Z bratom Sidneyem sta si z najnižjimi deli služila kruh. Pri neki predstavi v gledališču pa ga je videl takratni komik Mačk Sennett, ki je takoj spoznal Charlotove sposobnosti. Pregovoril ga je, da se je začel zanimati za film. In uspeh ni izostal; zaslovel je!
Charlot kot »potepuh« je najbolj znana njegova predstava. Čisto slučajno je nastala. Ko je namreč nekaj brskal po garderobi, je tam našel zelo velike hlače in prav tako velike čevlje. Nadel si je to nase, vzel klobuk, palico in si nataknil brke. Zares pravi Charlot!
Še nešteto filmov je bilo izdelanih z njegovo pomočjo in na njegovo pobudo in uspeh nikdar ni izostal. Zaslovel je kot največji
Čdcaški Ufrticdc
Zimsko veselje ofrok
Zima je zopet tu. Vse je pokrito s snegom. Otroci se sankajo na vaškem klancu. Z radostnim krikom se spuščajo navzdol. Starejši dečki švigajo na smučih sem in tja. Tu in tam pade kateri v sneg, a kaj zato! Hitro se zopet pobere in dirja dalje. Zdravje žari vsem z obrazov.
Kopica otrok postavlja pod klancem sneženega moža. Po strmini valjajo navzdol veliko kepo. To je trup. Na tega postavijo drugo manjšo: glavo. Na glavo mu dajo star počen lonec. V roke pa dobi metlo. Nos mu naredijo iz korenja, iz oglja pa oči in usta in snežni mož je gotov. Potem pa se veselijo in pojejo:
»Naš snežak — je junak!
Nos — koren, ima rumen.
Sredi zime v noge bos, kdo je korenjaku kos?«
ras uti! 'JCaa l a !
»Mama, kos kruha mi daj!«
»Ne razumem, Peter!«
»Mama, rad bi imel kos kruha!«
»Še zmerom ne razumem!«
»Mama, prosim za košček kruha!«
»Zdaj pa razumem. Na vzemi!«
»Hvala, mama!«
Mafi zapuščenih
Na Dunaju je zavod za mladino, ki je zapustila kaznilnico. Dolga leta -je vodila ta zavod gospa Frieda Bultmann, ki je pred kratkim umrla. Bila je kakor mati tem zapuščenim, katerih število je bilo nad 1500 V svoji mladosti je bila ta velika dobrotnica mladine komunistka .. .
komik na filmskem traku. Amerika in Evropa sta bili navdušeni, Charlot pa je bogatel in se predal življenju filmskega zvezdnika. »Ugnal« se ie še le, ko se je poročil z Oono 0’Neil.
Charlot je junak nemega filma, a se je sčasoma znašel tudi v zvočnem. Toda tudi filmska sreča je opoteča in Amerika se je naveličala Charlota. Razočaranje je Chaplina nagnilo do sklepa, da se vrne v Evropo in se preda mirnemu življenju v družinski skup nosti.
KRIMINALNI ROMAN
Prevedel:
AVGUST PETRIŠIČ
17. NADALJEVANJE
SKRIVNOST
S A X ROHMER

„Smiith!“ ,sem zamrmral, „kje si, Smith!"
Mukoma sem se eipravil na kolena in bolečina na temenu lobanje je 'postala skoraj neznosna. Zdaj se mi je pričel vračati spomin: kako sva se z Naylandom Smithom podala v hotel, da bi 'posvarila Grahama Guthrieja; kako sva potem, ko sva šla z nasipa po stopnicah navzgor in v Essex Street, videla velik avto., ki je stal pred vrati nekega poslopja. Spomnil sem se, da sem 'prišel do avtomobila, ki je bil lepa limuzina; vendar pa si moj duh ni ohranil nika-fcega vtisa o tem, da bi bila šla mimo njega — le nejasen spomin na drvenje čez stopnice — na udarec. Potem je sledil privid v dvorani zmajev in zdaj sem se resnično zbudil v še hujšo resničnost.
Tipajoč po temi so se mi roke dotaknile nekega telesa, ki je ležalo tik zraven mene. Prsti so Iskali in našli vrat, iskali in našli kovinsko ovratnico okoli njega.
„Sroi!th“ sem zastokal in stresel negibno postavo. „Smith, stari drug — govori! Smith!"
Ali je bil mrtev? Ali je bil to konec njegove hrabre borbe s Fu-Mančujem in njegovo morilsko družbo? Ce je bilo tako, kaj je bodočnost prihranila meni — kaj sem imel pričakovati?
Zganil se je pod mojimi drhtečimi rokami.
„HvaIa Bogu!" sem zamrmral, ne morem pa zanikati, da je mojo radost kalila sebičnost. Zakaj bedeč v tisti neprodirni temi in še prevzet od presanjamih sanj sem se zavedel, kaj se pravi biti sam, vklenjen v verige, dn zreti v obličje resničnega strašnega kitajskega doktorja.
Smith je začel nekaj nerazumljivo mrmrati. „Z vrečico peska!... Pazi, Petrie!... Končno nas je dobil!... Oh, nebesa! ..
Z velikim trudom je pokleknil, držeč se za mojo roko.
„Vse je dobro, stari dečko," sem mu rekel. „Oba sva živa, pa hvaliva Boga!" Trenutek je bilo vse tiho, potem pa je zastokal.:
„Petrie, jaz sem te spravil v to. Bog mi odpusti!"
„Pusti to, Smith," sem dejali počasi. „Saj nisem dete. Tu ni govora o tem, da bi me bil spravili v to stvar. Jaz sem tu in če morem kako koristiti, me veselili, da sem tu!“
Prijel me je za roko. „V vratih tistega poslopja sita bila dva po evropsko oblečena Kitajca — uf, kako mi bije v glavi! — Potem so naju z vrečicami peska potolkM, pomiislii, Petrie, pri belem dnevu, v doklicni bližini Stranda! Vrgli so naju v avto — in vse je bilo končano, preden ...“ Glas mu je oslabel. „Bog! Strašno so me udarih1"
„Toda zakaj naju niso ubili, Smith? Aid misliš, da naju je pustil žive zato, da ...“
„Ne govori, Petrie! Če bi ti bil na Kitajskem, če bi ti videl, kar sem videl jaz ..
Stopinje so se oglašale na tlakovanem hodniku. Trak svetlobe se je prikradel proti nama. Um se mi je razbistrili. Obdajal naju je zatohel duh po zemlji. Bila sva v blatni, nezdravi Meti. Vrata so se odprla in vstopil je moški, kd je nosil svetilko. Svetloba mi je pokazala, da je moja domneva točna. Stene ječe so bile ometane z blatom, dolge in .široke kakih petnajst čevljev. Luč je padala na žoito haljo moža, M je stal pred nama in naju z zlobnim obrazom motril.
Bil je dr. Fu-Manču.
Slednjič sta si zrla iz obličja v obličje — glava velikega rumenega pckreta in mož, ki se je boril proti vsemu belemu plemenu. Kako bi naslikal bitje, ki sem ga zdaj lahko po miili volji opazoval — mogoče največ-jega genija sedanje dobe?
Lahko bi dejal, da je imel čelo Shakespeara im obličje satana. Nekaj kačjega in hipnoitslkega je bilo v njem. Smith je sunkoma vzdihnil in mcllčall. Skupno sva bila priklenjena na zid ko dva srednjeveška jetnika; v živ zasmeh naše tali hvaljene varnosti sva čepela pred doktorjem Fu-Man-čujem.
Z nepopisno, mačjo, a vendar okorno hojo im z visokimi, skoraj ukrivljenimi rameni Ije stopil proti nama. Postavil je svetilko v neko dolbimo zidu, ne da bi za hipec odvrnil od naju svoj srepi pogled zelenih oči, ki me bodo v sanjah večno zasledovale. Iz njih je sijala neka zelenkastost, ki sem jo dotlej imel za mogočo le v očeh mačke —
nekaka koprena pa je presledkoma zame-glovaia njih žar — toda me morem več o njiih govoriti.
Pred svojim srečanjem s Fu-Mamčnjem s: nisem nikdar mogel zamisliti, da lahko ka tero kotli človeško bitje lizžareva toliko zlo, be. Govoril je. Njegova angleščina je bila neoporečna, dasi je včasih nekam tuje iz hirali besede; njegov .govor je bil sikajoč im je prihajali iz goUtnika. „Mr. Smith im dr. Petrie, vajino vmešavanje v moje načrte je šlo predaleč. Prav resno sem vama posveti! svojo .pozornost."
Pokazal je majhne, ravne, redke zobe, ki so Mii čudne barve. Opazoval sem njegove oči z novim, poklicnim zanimanjem, M ga niti skrajna nevarnost najinega položaja ni mogla docela pregnati. Šarenica je bila ze lenkasita, zenica pa je bila čudno zmanjša« na, da je bila videti ko glava bucike.
Smith se je naslonil na zid z narejenimi ravnodušjem.
„Predrznila sita se," je nadaljeval Fu-Manču, „vtikati se v svetovni pokret. Uboga pajka — ki sta se ujela med koleslje neizogibnega! Zvezala sta moje ime z jalovostjo malckitajskega gibanja — ime Fu -Mančuja! Mr. Smith, vi ste nepozvan vti kač — zaničujem vas! Dr. Petrie, vi ste bedak — obžalujem vas!" Uprl je eno koščeno roko ob bok in zožil dolge oči, ko je gledal dol na naju. Vsa namerna okrutnost tega moža mu je bila prirojena; prav nič narejenega ni bilo v njem. Toda Smith je še vedno molčal.
„Tako sem se torej odločil, da vaju odstranim s prizorišča vajiinih kozlarij!" je dodal Fu-Manču.
P oo | oo ^ oo 00	00 O	00	00	00 oo j F
Vtisi evharističnega kongresa v
(Koroškim bralcem popotne vtise opisuje č. g. Vinko Zaletel)
Izmed stotine slik in vtisov morem tu opisati le nekaj slik ob robu kongresa. O kongresu samem ste ali pa še boste dovolj braili.
'Niti predstavljati si ne morete, kakšno navdušenje je povsod vzbudil .papežev prihod. Že kardinali Agagianfam kot papežev legat je žel navdušenje, ko je ob otvoritvi tejav:!, da je tudi on „otirok Azije" (doma je v Armeniji v Aziji), da ima to izredno srečo, da ga bo sam papež ..suspendiral" — razrešili službe legata in da papež prihaja ne le h ..katoličanom, ampak k vsem Indijcem, in je hvalil Indijo, kako je gostoljubna, prijateljska in miroljubna.
Kjerkoli se je pojavil papež, ga je ljudstvo hotelo videti in ga viharno pozdravljalo. človek bi si mislil, da smo v najbolj katoliški deželi — toda pozdravljali so ga večinoma pogani. Kljub temu, da so bili ob cesti ali na kongresnem prostoru kordoni vojakov in stražnikov, so ljudje večkrat predrli obrambni zid, da so morali napraviti poseben živi obroč okrog papeža, da je sploh lahko šel. Prav zaradi tega smo ga tako dolgo čakali zvečer, na dan prihoda, ker so se ceste od letališča do „ovala“ kongresnega trga, zamašile. Na cesti pa sem doživljal ljudsko gnečo, ko se je ob odhodu papež peljali prav mimo samostana, kjer sem stanoval.
Zavedati se moramo, da je papež prišel v pogansko deželo, saj je v Indiji le 3 odst. kristjanov. Vendar je papežev prihod napravil v Indiji silno ugoden, dober vtis. Ni tu prostora, da bi vam našteval izjave indijskih časopisov. Papež je daroval za reveže 25.000 dolarjev, poleg tega pa je podprl še nekatere dobrodelne ustanove.
Kot fatagnaf-raporter pa sem kmalu obupal. Bila nas je cela vojska. Ko smo čakali na „Ova!u" papeža, smo se tam gnetli v borbi za vsak centimeter dve uri, pred nami so bil policaji, reditelji, skavti, da so napravili obrambni zid. Vsaj 30 krat so nas urejevali, premikali, grozili, da sem komaj še stal. Ko pa je papež šel mimo, so reporterji vdrli za njim in pred njim, da sta dva papeževa spremljevalca mnogo pozneje vsa prestrašena pricapljala skozi množico reporterjev na oder. Reporterji so v borbi za lepe slike prav brezobzirni, da sam obupal, da bi se borili z njimi. V strahu za papeževo varnost je nato poliolja dajala posebna dovoljenja, kdo sme sploh slikati na velikem oOtamem prostoru. Toda kot poročevalec sem mogel vsaj svobodno povsod hoditi, 'kjer so imeli drugi natančno določen pro-
stor. Tudi na razne predstave sem imel prečit vstop, brez kart.
Fotografiranje pa je žallilboig zahtevalo kar dve smrtni žrtvi. Najprej se je smrtno ponesrečil neki indijski reporter, ki je padel Iz avta, ko je slikal. Bil je nekristjan, pa je papež njegovi družini poklonil 500 dolarjev. Druga žrtev je bil neki amerikamski duhovnik, ki je tudi pri fotografiran ju tako nesrečno zadel z glavo na tla, da je takoj umrl. še večkrat sem sam izkusil, da foto-grafiiranje ni vedno prijetna zadeva.
Tudi je težava bila v tem, ker so se vse glavne kongresne slovesnosti vršile zvečer in kako naj tedaj slikamo, zlasti jaz, ko nisem bili oborožen z vsem potrebnim. Pa jaz butal bi moral vedeti, da drugače sploh ni mogoče. Če bi bilo poldnevi, bi tujci v tem žgočem soncu padali kot muhe. Že preje sem pazli na svojo plešasto bučo, toda v Bcmbayu me je neka nemška misijonska zdravnica, ki deluje v Indiji med gobavci, taikoj opozorila, da je smirtnonevamo, če ne hodim pckrit. če me enkrat zadene sonča-olica, potem je že prepozno. Podnevi je sonce tako žgalo, da bi četrt ure brez moje ipilave kape zadostovalo, da lahko dobim sončarico (Hitzsehlag). Domačini so seveda navajeni sonca in narava jim je dala goste črne lase.
Velike kongresne prireditve so se začele ob 5 uri popoldne, ko sonce izgublja moč, nekako ob šestih začne v tem času zahajati. Kulturne kongresne prireditve pa so se začele šele ob pol desetih zvečer kot n. pr. indijski balet, ki pod vodstvom avstrijskega patra Prokscha predstavlja glavne krščanske resnice, srečanje vzhodne in zapadne glasbe in razne druge folklorne skupine s plesi. Ko sem se pritoževal, da vse predolgo traja, so mi rekli, da tako mora biti. Indijci hočejo imeti vse dolgo, drugače je zanič, najraje bi dimei kar celo noč.
Bcmbay pa ni Celovec, ampak štirimrM-jiomsko mesto. Stanoval sem v onem delu Bombaya, ki se imenuje Kandira in je najbolj katoliški. Do središča mesta je 20 km. Porabil sem za pot tja in nazaj vsaj eno uro: naprej z avtobusom do kolodvora, potem z vlakom, potem pa še malo peš. To bi še ne bilo hudo in teh razdalj sem bil v vseh velikih mestih Vzhoda navajen, v Tokiu sem n. pr. rabil od stanovanja do železniškega kolodvora poldrugo uro: malo peš, potem s krajevnim vlakom in nato s podzemeljsko železnico. Toda tukaj v tej strašni gneči, ko te prerivajo in mečkajo,
„Qpijj bo kaj kmalu storil isto z vami!" sem mu besno odvrnil.
Brezčutno je obmil svoje zožene oči name. „TO' je stvar mišljenja, dolkitor," je rekel. „Vd najbrž niste imeli prilik, kakor sem jih omel jaz za študij te stvari — v vsakem primeru, v bodoče ne bom imel pravice, veseliti se vašega nasveta."
„Ne boste me za dolgo preživeli," sem odgovoril. „Im najina smrt vam ne bo koristila, kajti...“ Smithova noga se je dotaknila moje.
„Kajti?“ je vprašal Fu-Manču rahlo. „Ah, Mr. Smith je tako pameten! On meni, da Srnam pile!" To besedo je izgovoril tako, da me je oblila zona. „Mr. Smith je že videl žični jopič! Ali ste vi že videli žični jopič? Kot ranocelnika vas bo njegova učinkovitost gotovo zanimala!"
Zadušil sem krik, iki se mi je hotel izviti, kaliti z vreščečim, vriskajočim glasom je ta hip priskakljala v motno razsvetljeno klet neka mala stvarca in potem švignila kvišku. Bila je mala svilena opica, ki je sedla dr. Fu-Mančuju na ramo ter spačeno zrla v grozno rumeno 'lice. Doktor je dvignil svojo koščeno rolko 'in pogladil malo stvarco ter ji potiho nekaj brundal.
„To je eden mojih ljubčkov, Mr. Smith," je dejail in nenadoma čisto odprl svoje oči, da SO' žarele ko zelene luči. ,,Imam še druge, prav talko koristne. Moji škorpijoni ali iste videli moje škorpijone? Ne? Moje pitone (velike kače) im hamadryjade? Potem imam še glive in svoje male zaveznike, bacile. V svoji delavnici imam čisto svojevrstno zbirko. Ali ste posetih kdaj otok gobavcev Molokai, doktor? Ne? Ampak Mr. Navland Smith gotovo pozna azil
v Rangoonu! In tudi ne smemo pozabiti mojih črnih pajkov z demantnimi očmi — pajkov, ki sedijo v temi in prežijo — potem pa skočijo!" Dvignil je svoje suhe roke, da so padli rokavi halje nazaj do komolcev, in opica se je čebljaje spustila na tla in zdirjala iz kleti.
»O bog iz Cathaya!« je zavpil, »kake smrti bodo umrli ti — ubožci, ki hočejo omejiti državo, ki je brez meja.« Kakor kak duhoven v Tezcatu je stal z očmi, obrnjenimi v strop, in z drgetajočim suhim telesom in tako nudil prikazen, ki mora pretresti najbolj nedovzetnega duha.
»Blazen je!« sem šepnil Smithu. »Bog nam pomagaj, ta človek je nevaren morilski blaznež!«
Smithovo lice je bilo zelo mrko, toda srdito je stresel glavo. »Nevaren, da, priznam,« je zamrmral; »njegovo življenje je nevarnost za vse belo človeško pleme, ki je zdaj ne moremo odvrniti.«
Dr. Fu-Manču se je spet osvetil, vzel svetilko in se sunkoma obrnil ter s svojo okorno in mačjo hojo odkorakal proti vratom. Na pragu se je ozrl. »Hotela sta posvariti Mr. Grahama Guthrieja?« je dejal s ponižnim glasom. »Nocoj ob pol eni bo Mr. Graham Guthrie umrl!«
Smith je nemo in negibno sedel in upiral oči v Kitajca.
»Vi ste bili v Rangoonu 1. 1908.?« je nadaljeval dr. Fu-Manču — »se spominjate tistega klica?«
Od nekod nad nami — natančno nisem spoznal od kod — je prihajalo tiho, tožeče javkanje odurnih padajočih glasov, ki mi je v tisti mračni kleti ob navzočnosti rumeno oblečene postave med vrati vlivalo leden
da joj. Zvečer je bila na kolodvoru enkrat taka gneča, da bi me skoro stisnili fcoit jabolko za mošt im je veliko policije im vojaštva komaj zadržalo razburkamo maso, da mi vdrla do vlakov in bi bila tam prava bitka. Ce sem bil ves dan na nogeh, v vročini, v tem prerivanju, potem si lahko mislite, kako zbit sem bil, ko sem prišel n. pr. ob enih ponoči domov.
Sreča, da je vožnja v Indiji talko poceni. Pravzaprav povsod na Vzhodu. Za vlak (III. razred) sem n. pr. plačal za tja in nazaj, kar znaša 40 km vožnje, le 4 šil. Talksd velja približno 1 šil. za km. Primerjajte to z našimi cenami!
Organizacija kongresa je bila nad pričakovanje lizvrstna. Država je tako pomagala, kot bi najbrž v nobeni krščanski državi ne. Prav gotovo je bilo Indiji veliko na tem, da se vse razvija v najlepšem redu in zato so skrbeli policaji, vojaki, prostovoljno so veliko pomagali skavti in skavtinje Toda najbolj sem občudoval reditelje: na tisoče jih je bilo, le boljše vrste in izobraženi katoličani, koliko so se ti žrtvovali. En teden so bili takorekoč neprestano na nogah, v svoji neprijetni službi, kajti delati red in še v taki množici fin biti še vedno prijazen, to je huda reč. In vse to zastonj, brez plačila! Organizacija kongresa je zahtevala veliko 'ljudi in tukaj so se Indijci izkazali kot nadvse požrtvovalni, da pri nas kaj takega ne bi bilo mogoče. Da ne omenjam raznih sester, redovnic in redovnikov, ki so tudi sodelovali ali imeli v oskrbi romarje im goste.
Tudi Indijci, ki so iz raznih strani prišli , na kongres, so z veseljem sprejeli žrtve in to velike, ki si jih mi v naših malih razmerah ne moremo predstavljati. Samo en primer: slovanski mlsljcnar Pavel Bernik je fe oddaljenega misijona v Nagalandu iz goratih krajev pripeljal s seboj 20 vernikov. Na vlaku so potovali od ponedeljka zjutraj do sobote zvečer, razdalja je več kot 3.000 km! V Bombayu so seveda vsi spali na tleh, le pod streho in za .posteljo si razprostro le tenko preprogo (Teppich) iz riževe slame.
O pobožnosti indijskih katoličanov pa kdaj drugič.
Avstrijcev je bilo na kongresu le kakih 20, Nemcev pa kakih 200. Toda za Avstrijce im Nemce ima Indija nekaj neprijetnega: v večini držav Indije (Indija je podobno kot ZDA isestavflljiema iz več držav) velja prohibicija, to je, prepoved vsakega alkohola. Joj, molji dragi Korošci, ki se zalivate s pivom in moštom in ste sli letos nakuhali žganja, tukaj bi vam težko šlo. Pomislite, niti ene „flaše vuva" ne, kor koj! In v tej vročimi! Sem bil kar hvaležen, da doma ne pijem piva in vina, ampak sadne sokove. Kakšne hude pijance bi jaz kar v Indijo poslal, da bi tukaj gagali.
mraz v žile. Učinek na Smitha je bil tudi kaj nenavaden. Njegovo lice je bilo v slabotni svetlobi videti sivo in slišal sem ga, kako je skozi zobe sikaje dihal.
»To kliče vas!« je dejal Fu-Manču. »Ob pol eni ponoči bo klical Grahama Guthrieja!« Vrata so se zaprla in spet naju je zagrnila tema.
»Smith,« sem rekel, »kaj je bilo to?« Grozote okoli naju so mi razdejale živce.
»Bil je klic Šive!« je odgovoril hripavo Smith.
»Toda kaj je to? Od kod izhaja? Kaj pomeni?
i»Ne vem, kaj je, Petrie, niti od kod izhaja. Toda vem, da pomeni smrt!«
Bedim — in sanjam
Morda so nekateri taki, ki bi v tisti nezdravi kleti ležali vklenjeni brez strahu — brez strahu pred tistim, kar je črna tema utegnila kriti. Priznam, da jaz nisem tak. Vedel sem, da sva z Naylandom Smithom bila v napotje najčudovitejšemu geniju, kar jih je kdaj v svetovni zgodovini svoj razum posvetilo zločinu. Vedel sem, da je politična skupina z ogromnimi denarnimi sredstvi, s katerimi je zalagala dr. Fu-Mančuja, napravila njega za nevarnost vsej Evropi in Ameriki, nevarnost, ki je bila večja od kuge. Zakaj on je bil učenjak, vzgojen na slovečem vseučilišču — raziskovalec naravnih skrivnosti, ki je pronical globlje v neznano, kakor, po mojem mnenju, kateri koli živeči mož. Njegovo poslanstvo je bilo, odstraniti vse ovire — človeške ovire — s poti, po kateri se je širil tajni pokret daljnega vzhoda. Smith in jaz sva bila dve taki oviri; in vpraševal sem se, pa mi moji izmučeni možgani
Treti: teden sem že v LndDjii, pa imam ves čas čudovito lepo vreme, vedno brezoblačno plavo nebo. Podnevi malo vroče, sicer pa prav pc!(jetrno. To je tukaj zima: najlepši čas, čais vedno lepega in za domačine hladnega vremena, za nas pa toplega. Misilrlm, ikalko je na Koroškem mraz, megla, sneg, ikraitelk dan. Pa bom zimo ogoljufal za dva meseca. Toda treba se bo počasi spravljati preiti domu, v mraz. Bolim se ga, zato se bom še marsikje ustavljal.
Snežinke
Jesenski mrak nad zemljo gospodari.
Zdaj betežen naš dedek start že ves prezebel, glej, po trhli skrinji šari, si toplo suknjo išče v njej, da se ogreje z njo.
In stara mati že se greje za pečjo.
Je dan zavit v meglo; zastrto sonce, soj zvezda.
Zdaj se zaprl je vrisk poljd, kat v pradavnine temni hram.
In globlje pada, globlje ik nam megla in mrak in zračni tlak...	t
... ..Snežilo bo," je dedek d’jal, pomel roko,
je skril še globlje jo v rokav.
Snežinke padajo lahnč, šumijo, belijo polje in tog, da stara bajtica in hlev in stog za zimo nove kapice dobijo.
Na bregu smrekici visi snežena veja k nam na pot kot angelska perot — ponuja se za bogčev kot, da jaslicam na njej prižgemo svečo,, kot rožo rdečo ...
Daruj, Gospod,
nam vsem božično srečo!	j
M. H. '
Hladilnike, pralne stroje, televizorje, električne mioitoiije in vse električne predmete pri domači tvrdki
Johan Lomšek
ŠT. LIPŠ, TIHOJA, p. DOBRLA VES
Plačila tudi na ugodne obroke.
niso znali odgovoriti, s katerim in kakšnim peklenskim sredstvom, ki so bila Fu-Mančuju na razpolago, nama je bilo sojeno u-mreti.
Že naslednji trenutek se lahko proti nama po opolzkih kamnih privije kaka strupena stonoga ali pa se kak strupeni pajek na stropu pripravlja, da skoči na naju! Morda jč Fu-Manču spustil v klet kako kačo ali je bilo ozračje vse živo mikrobov, ki povzročajo gnusno bolezen!	„
»Smith,« sem dejal z glasom, ki sem ga komaj spoznal za svojega, »ne morem prenašati te negotovosti. On naju namerava umoriti, to je gotovo, toda...«
»Ne trudi se, najprej hoče dognati najina načrte.«	,1
»Ti misliš ...?«
»Slišal si, kako je govoril o svojih pilah i4 žičnem jopiču.«	‘
»Oh, moj Bog!« sem zastokal, »ali smo Angliji?« Smith se je trpko zasmejal in sli» šal sem, da je z rokami oprijemal kovinsko ovratnico.	-
»Veliko nado imam,« je rekel, »ko že ima^ va isto usodo, da ne smeva omalovaževati nobene prilike. Poskusi s svojim žepnim nožem odpreti ključavnico, jaz pa storim isto s svojo.«
Da povem resnico, se v mojem na pol omamljenem duhu ni zbudila taka misel; seveda sem nemudoma ubogal prijateljev nasvet in se lotil posla z malim rezilom svojega noža. Bil sem ves zatopljen v to delo, in ko, sem pravkar strl rezilo, sem že odpiral drugo, da z njim nadaljujem, ko me je neki šum ustavil. Začul sem ga nekje pod nogami. »Smith,« sem zašepetal, »poslušaj!«
(Dalje prihodnjič)
Športna senzacija v Celovcu
Državne tekme v umetnem drsanju
HcL f*a$ JčfrzašlczM
(Nadaljevanje s 5. strani)
najo — in tako se je moglo tudi to delo izpeljati. Vsak dan smo sedaj bolj veseli tega.
V Št. liju smo poprej imeli še mojstra šivanke. Toda v zadnjem času se je odtod tak mojster k nam priselil. In peti mojster na Trebinji — med magnati!, doktor VSE-ZNAL, pa ga svet ne mara primerno kot takega priznati, toda mi smo mu iz srca hvaležni, da se je že pred leti zavzel notranjščin naših cerkva. Zadnji čas nas je pozabil. Upamo, da se ni pri tolikih potovanjih navzel duha okoliša. Pripoznavamo, naslikal nam je razen tega dva metra veliko fresko sv. Mihaela na južni strani cerkve in brezplačno oko božje previdnosti — fresko — ob glavnih vratih. Pripoznati moramo: Št. Ilj napreduje in noče v ničemer zaostati. Tudi ne pri kurjavi v cerkvi! Ne zida zračnih gradov. Če jim kaj spodleti, se ne dajo vgnati.
Pri nas, ne pravim, da bi — na splošno gledano — nazadovali. Izgleda sicer tako. Imamo sedaj kar tri zdravnike. Hišice rastejo, da ne utegnemo jih šteti. Stare dobivajo novo lice in notranjščino. Vrši se preokret skoraj za 180 stopinj. Imamo dve zadrugi in dva konsuma. Eden ti prednjači pred drugim. Toda rokodelci in kmetje ginevajo. Imamo .samo tu in tam kakega zastopnika. Krasne ceste nas povezujejo z vsem svetom. Za revne je dobro preskrbljeno. Beračev že ni več, razen enega in ta je mojster poklica. Že leta in leta hodi od vasi do vasi in ne misli nato, da bi tega opustil. Nekateri sicer trščijo, da zida hotel na Baškem jezeru. Ti zamenjajo brata z bratom. Kdor pa temu ne verjame, naj gre v župnišče in naj se na lastne oči prepriča, da berači župnik tudi za njega.
Na novega leta dan so nam podali natančen obračun o vseh dohodkih in iz datkih. Slišali srno, da je iz primanjkljaja leta 1968 4444 šilingov nastal prebitek 6080. šilingov in pri tem je cerkev plačala 36.000 šilingov za hektar in poprave. Tudi tem potom se zahvaljujemo našim mojstrom za podjetnost in spretnost in radi pripoznavamo darežlji-vost in uvidevnost ter veselo sodelovanje vseh župljanov. So le poedinci, ki delajo nečastno izjemo. Nevoščljivost govori iz njih, če govore o »luksusu« in »hotelih«. Ti po svojih čevljih mero jemljejo. Narobe pa je res. Toda to njih mnenje nas ne vznemirja in nas ne f>o nagnalo v kozji rog. Povedati pa smo morali. So nas k tem pozvali. Bogu smo hvaležni, da se nam je v zadnjih letih toliko posrečilo.
QLEDALISČE V CELOVCU
PETEK, 15. januarja, ob 19.30: DIE FLE-PERMAUS (NETOPIR); 10. predstava za F-abonma in GWG-petek. 7. predstava za GWK-petek. — SOBOTA. 16. januarja, ob 19.30: BRAVE DIEBE (PRIDNI TATOVI) — poslednjič. — NEDELJA, 17. januarja, ob 15. uri: MINISTER GESUCHT (IŠČEMO MINISTRA). -— SREDA, 20. januarja, ob 19.30: MINISTER GESUCHT (IŠČEMO MINISTRA); 11. predstava za M-abonma in GWG-sreda. — ČETRTEK. 21. januarja, ob 19.80: DIE FLEDERMAUS (NETOPIR) — Zaključena predstava za Delavsko zbornico.
Za vse predstave velja prosta prodaja vstopnic in abonma razen za predstavo NETOPIR, 21. januarja.
Vse za vodno instalacijo (sanitarni material) dobavlja
Bratje Rutar & Co
Oobria ves — Eberndorf
V času od 15. do 17. januarja t. 1. bo Celovec imel priliko videti in pozdraviti elito avstrijskih drsalcev, ki se bodo udeležili državnih prvenstvenih tekem v umetnem drsanju in plesu na ledu. Da bo ta Športna prireditev v Celovcu — in to prvič v tem obsegu —, je zlasti zasluga tuk. drsalnega društva »Vrbsko jezero”, ki praznuje letos 75-letn:co svojega obstoja, kot tudi vodstva Vele-sejmskega in olepševalnega društva v Celovcu, ki je rade volje dalo na razpolago velesejmsko halo z njenim umetnim drsališčem.
Te tekme bodo pomembne še posebno zato, ker bo na njih odločeno, kdo bo izbran za nastop pri tekmah v Moskvi za evropsko prvenstvo in nato v Colorado-Springs (ZDA), kjer bodo tekmovali za svetovno prvenstvo v umetnem drsanju. Gotovo zanima bravce, kateri tekmovalci bodo nastopili. Naj omenimo le najbolj znane: Regino Heitzcr, Helli Sengstschmkl, Gerlinde Schonbauer, Inge Streli, Peter Jonas, Emmerich Danzer, Fery De-
8LOVENSKE ODDAJE VRADIU
RADIO CELOVEC
PETEK, 15. L: 14.15 Poročila, objave. — Od petka do petka po naših krajih in pri naših ljudeh. Domače vesti. — Iz ljudstva za ljudstvo. Pripoveduje Franc Boltežar, p. d. Vivodov oče iz Dobnika (L). — Mala davčna abeceda. (5. nadaljevanje). — SOBOTA, 16. L: 9,00 Od pesmi do pesmi — od srca do srca. Voščila. — NEDELJA, 17. L: 8.30 Duhovni nagovor. — S pesmijo in glasbo pozdravljamo in voščimo. —PONEDELJEK, 18.1.: 14.15 Poročila, objave. Pregled sporeda. — Za našo vas. — 10 minut za športnike. — 18.00 Za naše male poslušalce. — TOREK, 19. L: 14,15 Poročila, objave. — Prof. Marijan Rus: Od uglajenosti zunanjih družabnih oblik k notranji uglajenosti mladega človeka. — Samospevi. Poje Franc Leskovšek. — SREDA. 20. L: 14,15 Poročila, objave. — Kar želite, zaigramo. — ČETRTEK, 21. L: 14,15 Poročila, objave. — Za vsakega nekaj. Glasbena oddaja. — Zdravnikova beležnica. — PETEK, 22. L: 14.15 Poročila, objave. — Od petka do petka po naših krajih in pri naših ljudeh. — Kar po domače. — Arnold Gallhuber: Mala davčna abeceda (6.). — SOBOTA, 23. L: 9.00 Od pesmi do pesmi — od srca do srca. Voščila.
—	18.25 Za prijeten konec tedna. Glasbena oddaja. — NEDELJA, 24. L: 7.30 Duhovni nagovor. — S pesmijo in glasbo pozdravljamo in voščimo.
AVSTRIJSKA TELEVIZIJA NEDELJA, 17. L: 17.00 Za otroke od 11.1.
—	17.30 Mladinski svet — 18.00 Odkrivamo morje — 19.00 Družina Leitner. Mesečni sestanek s televizijsko družino — 19.30 Športni pregled — 20.15 Volkstheater: »Pridni ljudje«, ljudski komad s petjem Ludviga Anzengruberja — 22.15 Teden svetovnih dogodkov. — PONEDELJEK, 18. L: 18.33 Francoščina po televiziji (tečaj za začetnike)
—	19.00 Svetli trenutki — 19.30 Čas v sliki
—	19.55 Izložba 20.10 Smejte se — 21.00 »Ključ«, kriminalna zgodba — 22.30 Čas v sliki. — TOREK, 19.1.: 12.25 Evrovizija, tekmovanje v smuku za ženske iz Schrunsa
—	19.00 Zgodba iz ameriške državljanske vojne. — 19.30 Čas v sliki — 19.55 Izložba
—	21.00 Pogovor s časom — 21.50 Iz Schrunsa: Tekmovanje v slalomu (ženske) — 22.20 Čas v sliki. — SREDA, 20. L: 11.55 Smejmo se — 13.25 Mednarodne smučarske tekme za ženske — 17.00 Za otroke od 5. leta — 17.25 Za otroke od 11. leta — 18.33 Francozi pri vas doma — 19.00 To in ono iz Avstrije — 19.30 Čas v sliki — 19.55 Izlož-
dovich! Vsi ti niso znani le pri nas doma, temveč že tudi preko mej države.
Nekaj točk programa: v petek, 15. januarja, je od 8. do 18. ure trening tekmovalcev, dostopen tudi občinstvu. (Vstopnina je enotna in nizka — le 3 šil.!)
Sobota, 16. januarja od 7. do 12. ure obvezno tekmovanje žensk; od 13. do 16. ure obvezna tekmovanje moških; od 16.15 do 16.45 obvezno tekmovanje parov; od 16.45 do 18.00 obvezne tekme v plesnih točkah. — Vstopnina je enotna 10.— šil. za vsakokratno tekmovanje.
Nedelja, 17. januarja: od 16. do 20. ure prosto drsanje v sledečem vrstnem redu: plesne točke, nato ženske, moški in končno pari. — Vstopnina za to prireditev je za vse prostore enaka, in sicer 22,— šilingov. Za zaključek bo v hotelu Moser razglasitev zmagovalcev v posameznih tekmovalnih vrstah.
ba — 22.30 Schruns: Mednarodne smučarske tekme za ženske. — ČETRTEK, 21. L: 12.00 Pri Franzu Theodorju Czokorju. — 18.33 Tečaj angleščine — 19.00 Šport — 19.30 Čas v sliki — 19.55 Izložba — 21.05 Čas v sliki. — PETEK, 22. L: Kitzbiihel: Smučarske tekme (evrovizija) — 13.55 Shruns: Mednarodno tekmovanje v smučanju za ženske
—	18.33 Pogled po deželi — 19.30 Čas v sliki — 22.15: Kitzbiihel: Mednarodne smučarske tekme — 22.55 Čas v sliki. — SOBOTA, 23. L: Kitzbiihel: Mednarodne smučarske tekme —17.00 Za otroke od 11. leta
—	17.57 Za mladino od 14. leta — 18.33 Kaj vidimo novega, s Hanzom Konradsom — 19. 30 Čas v sliki — 19.55 Izložba — 20.05 »Ljubček, zmerom sem mlajši«, veseloigra
—	21. 40 Kitzbiihel: Mednarodne smučarske tekme — 22. 00 Čas v sliki.
RADIO LJUBLJANA
NEDELJA, 17. L: 7.40 Pogovor s poslušalci. 8.00 Mladinska radijska igra. Šesti razred. 9.05 Naši poslušalci čestitajo in pozdravljajo L 12.05 Naši poslušalci čestitajo in pozdravljajo II. 13.30 Za našo vas. 14.00 »Danes popoldne« (Šport in glasba). 17.05 Majhen operni koncert. 17.30 Radijska igra: Krona stvarstva. 21.30 Iz slovenske simfonične glasbe. — PONEDELJEK, 18. L: 8.55 Za mlade radovedneže. Cvetlice na razstavi. 10.35 Naš podlistek. O času in reki. 12.15 Pred domačo hišo. 14.35 Naši poslušalci čestitajo in pozdravljajo. 15.30 Zborovske skladbe Antona Lajevica. 17.05 Iz opernega sveta. 18.45 Svet tehnike — Ing. Saša Škulj: Prednapeti beton. — TOREK, 19. L:
8.05	Igra kvintet bratov Avsenik. 8.55 Radijska šola za srednjo stopnjo: Jurij Kozjak. 9.25 Seminarska scena iz Massenetove »Ma-non«. 12.05 Organizacija varstva in oskrbe nasadov. 14.05 Radijska šola za višjo stopnjo: O slovenski književnosti po zadnji vojni II. 14.35 Pet minut za novo pesmico.
17.05	Koncert po željah poslušalcev. 20.00 Majhen recital violinista Roka Klopčiča. 20.20 Radijska igra: Zlati piskrček. — SREDA, 20. L: 8.55 Pisan svet pravljic in zgodb. 10.45 Človek in zdravje. 12.05 Fakultativnost nekaterih sort ozimne pšenice in ječmena. 12.15 Igrajo vam »Štirje kovači«. 12.30 Poje basist Ivan Petrov. 14.05 Za šolarje: Slavni mojstri — slavne arije. 15.30 Slovenske narodne v priredbi Antona Nageleta. 20.00 Poje nam Akademski pevski zbor. — ČETRTEK, 21. L: 8.55 Za šolarje: Pavle Golia: Jurček. 9.45 Domače viže in napevi. 12.05 Obrezovanje v rodnih sadovnjakih/ 12.15 Čez hrib in dol. 14.05 Pol ure s slovenskimi
&L&amskL ples
ko v soboto, dne 16. januarja 1965, v delavski zbornici v Celovcu
Igrata:
Trio Bardorfer iz Kranja in Kvintet bratov Petrič iz Maribora
V kulturnem sporedu ob začetku sodeluje poleg obeh godb s solisti mednarodno
znani
SLOVENSKI OKTET IZ LJUBLJANE
Vstop ob 19. uri — Otvoritev ob 20. uri
Zdaj poseihie Matas naši priložnostni nakupil
A S 5 S
700.-
1800.-
3500.-
4500.-
6000,-
1500-
1300.-
2500.-
Nekaj primerov iz naše velike izbire:
5 hladilnikov „AIaska” — 70 litrov a S 2 hladilnika „Alaska”,
kompresor — !40 litrov .... a S
1	podihlajevailna	skrinja -	160	litrov	S
2	podhlajevaini	skrinji -	230	litrov	a	S
1	podihlajevalna skrinja — 330 litrov S
2	pralna stroja „AEG” z ožemainikotn im kurjenjem . . . . .
3	križni pralni stroji . .	.
i MIELE-praini stroj 'S 75 .
1	SCHARPF-ipralni stroj
z ožemalnikom ................... S 2500.—
Pralni stroji s centrifugo:
2	pralna stroja	„Sonnenwerk” .	.	a	S	2500.—
2 pralna stroja	..Rapiid’	..	. .	a	S	3000.—
1	praini stroj „Candy’............ S SOČO.—
2	pralna stroja z bobnom „Eudora” a S 3000.—
1	polno avtomatični pralni stroj . S 4008.—
2	polno avtomatična pralna stroja ,,/janussi”, za 5 kg perila ... a S 7900.—
In še mnogo drugih priložnostnih nakupov, kot: elektr: in plinski štedilniki, hladilniki za obrate, hladilne vitrine itd.
Za vse aparate garancija in oskrbovalna služba!

r e.eion 43-19/KI. 02
opernimi pevci. 14.35 Naši poslušalci čestitajo in pozdravljajo. 15.30 Pihalna godba RTV. 18.45 Jezikovni pogovori. 20.00 Četrtkov večer domačih pesmi in nanevov. — PETEK, 22. L: 9.25 Pihalna godba »The Gities Service Band of America«. 9.35 Pet minut za novo pesmico. 10.15 Komorni zbor RTV poje zborovske skladbe klasičnih in baročnih mojstrov. 12.05 O najboljših uspehih pri sivorjavi živini. 12.30 Iz oper italijanskih veristov. 20.40 Neznani Verdi. — SOBOTA, 23. L: 8.05 Poje Gorenjski vokalni kvintet. 8.55 Za šolarje: Lišček. 9.25 Mladi glasbeniki Glasbene sole Siška-Bežigrad pred mikrofonom. 12.05 Katera sredstva bomo naročali za varstvo krompirja in vrtnin v letošnjem letu. 12.15 Domače pesmi in napevi. 12.30 Nekaj slovenskih samosnevov.
14.05	Odlomki iz slovenskih oper. 14.35 Naši poslušalci čestitajo in pozdravljajo. 15.30 Pojeta moški zbor »Grafike« in ženski zbor Učiteljišča. 22.10 Oddaja za naše izseljenec
TELEVIZIJA LJUBLJANA
PETEK, 15.1.: 18.10 PP in njegova trobenta — TV slikanica — 18.25 Napoved in TV obzornik — 19.45 TV Akcija — 20.30 Retrospektiva slovenskega filma — 22.00 V ateljeju G. A. Kosa — kult. oddaja —
22.30	TV obzornik. — SOBOTA, 16.1.: 17.05 Nenavadna pravljica — lutkovna predstava
—	18.25 Napoved in TV obzornik — 19.30 Vsako soboto — 19.45 Cikcak — 22.45 Dick Powell vam predstavlja — ser. film — 23.35 TV obzornik. — NEDELJA, 17. 1.:
9.30	Gozdni čuvaji — serijski film — 19.00 Svetnik — serijski film — 21.45 Sprehod skozi čas — 22.15 Poročila. —PONEDELJEK, 18. L: 11.40 Televizija v šoli: Ogljik
—	15.20 Ponovitev — 16.40 Ruščina po TV
—	28. lekcija — 17. H) Angleščina no TV
—	5. lekcija — 18.25 Napoved in TV obzor nik — 18.45 Kuharski nasveti — 19.45 Re zerviran čas — 21.40 Naš teleobjektiv — 22.10 TV obzornik. — SREDA, 20. L: 17.40 Film za otroke — 18.25 Napoved in TV obzornik — 18.45 S kamero po Aziji, Serijski film — 19.45 Cikcak — 20.30 Lirika: pesnik Janez Menart — 20.40 Deset zadetkov — quiz — 21.40 Kulturna tribuna — 22.10 TV obzornik. — ČETRTEK, 21. L: 16.40 Ruščina na TV — 29. lekcija — 17.10 Govo rimo angleško — 6. lekcija — 18.25 Napoved in TV obzornik — 18.45 Reportaža studia Sarajevo — 19.45 Kalejdoskop 23,00 TV obzornik.
Ma?i oglasi
Olupljen les, borovce in smreke, od 12 do 20 cm debele, stalno kupuje: PETER WALDER, Zim-merei und Sagewerk, Klagenfurt - Celovec, Turk gasse 1, telefon 52-70.
Enonadstropna hiša z žago, vse z opeko pokrito v neposredni bližini Celovca, je naprodaj. Intere sen-ti dobijo naslov pri upravi »Našega tednika Kronike”.
Delovni robot imenujemo naš Passap-Automatic Za 2.680.— šil. dobite najmodernejši pletilni aparat (seveda brez utežb. Kupite ga sedaj pri: WOLL- u. STRICKBAR, Klagenfurt - Celovec, nasproti kapucinske cerkve!
Izhaja vsak četrtek. Naroča se na naslov: „Naš tednik”, Celovec, Viktringer Ring 26. Telefon uprave in oglasnega oddelka 26-69. — Telefon uredništva: 43-58. — Naročnina znaša mesečno 7.— šil., letno 80.— šil. Za Italijo 2800.— lir, za Nemčijo 20.— DM, za Francijo 22.— ffr., za Belgijo 250.— bfr., za Švico 20,— šfr., za Anglijo 2.— f. šcerl., za U. S. A. in ostale države 6,— dolarjev na leto. — Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev, — Odgovorni urednik: Janko Tolmajer, Radiše, p. Žreiec. — Tiska Tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu, Viktringer Ring 26.
koš tednik.