Glose NEVESELO RAZMIŠLJANJE Zdaj sta v javni razpravi dva dokumenta, posvečena slovenski kulturi: novembra lani je bil objavljen osnutek zakona o kulturnih skupnostih in financiranju kulturnih dejavnosti, pred štirinajstimi dnevi pa je komisija CK ZKS za idejna vprašanja kulture formulirala v dokumentu, ki je zdaj tudi v javni razpravi, »nekatera temeljna idejna vprašanja kulture«. O osnutku zakona bi že morala razpravljati skupščina, drugi dokument pa naj bi bil osnovno gradivo za bližnji plenum CK ZKS o kulturi. Če k temu dodamo, da smo v februarju že zaradi našega tradicionalnega kulturnega praznika povedali in zapisali marsikatero pametno o 321 Glose 322 kulturi, potem bi morali biti zadovoljni, saj je skrb za slovensko kulturo očita. In vendar je nekaj stvari, ki nas silijo v neveselo razmišljanje: zakon o kulturnih skupnostih bi po napovedih že moral biti sprejet (v začetku januarja), toda nič ne kaže, da v skupščini kaj dosti mislijo nanj. Zdaj že lahko rečemo, da je odpovedala tudi javna razprava. Po prvih reakcijah, ki so se kazale predvsem v nekaterih pomislekih, je vse utihnilo, niti kulturniške organizacije niti posamezniki se s tem osnutkom kaj "posebno ne ukvarjajo, očitno je prevladalo mnenje, da je zakon bolj ali manj formalen akt, ki vsebinsko v kulturo ne bo posegel. Najbolj pa preseneča pri tej javni razpravi, ki je, kot rečeno, nenavadno hitro zamrla, to, da tudi predlagatelj zakona ne kaže posebne vneme, da bi javno razpravo usmerjal, spodbujal in jo morda sam navajal na tista ključna vprašanja v osnutku zakona, ki so najbolj sporna ali nejasna in bi jih bilo vsekakor treba temeljito preučiti in javno preveriti, preden jih zakon legalizira. Tega umika predlagateljev zakona si skoraj ni mogoče razlagati drugače kot z nekakšno zadrego prav ob vsebinski strani osnutka, ki res ne obeta opaznejših premikov v kulturi. Nastaja vtis, kot da si sam predlagatelj zakona ne želi kaj posebno prizadete in poglobljene javne razprave, ki bi, če bi taka bila, po svoje obvezovala tudi skupščino, ko bo zakon sprejemala. Hkrati pa je prav tako res, da si tudi kulturne in umetniške organizacije ter kulturni delavci kaj prida ne prizadevamo, da bi si s tem zakonom, ali ob tem zakonu, »izbojevali« takšen status kulture in kulturnih dejavnosti v današnji slovenski družbi, o katerem govorimo, da je nujen, čakamo pa (od koga neki?), da nam bo nekako dan. Tudi ob tem se kaže vse večja brezbrižnost slovenske kulturne srenje, ki jo skupni interes, še več: nesporna skupna potreba, sploh ne more več združiti v skupno voljo in še manj v skupno akcijo. Vremena Kranjcem bodo se zjasnila, je torej prazno upanje, tudi po naši lastni krivdi, zaradi naše lastne nezavzetosti, nebojevitosti. Tako je pogubno ravnotežje zagotovljeno: na eni strani mlačnost predlagatelja zakona (opaziti ni niti službene, uradniške vneme), na drugi pa prav taka mlačnost tudi nas, ki nas ta zakon najgloblje prizadeva. Iz takega zakona, brez strasti in ljubezni, se ne more roditi nič drugega kot kilav otrok. Po svoje skuša med drugim ideje in pričakovanja zakona o kulturnih skupnostih rešiti že omenjeni dokument komisije za idejna vprašanja kulture pri CK ZKS, toda v tem primeru gre predvsem za politično oceno in za politično obveznost politične organizacije, ki utegne biti pomembna, če bo ta obveznost tudi akcijska in ne le načelno politična, vendar pa še zmerom nezadostna, če bo ostala brez širšega odmeva. Ta dva dokumenta navajam kot dokaz dvojega: po eni strani odmerjamo, »tudi na najvišji ravni«, vso skrb problemom kulture, po drugi pa kaže tudi ta, tako avtoritativno izražena skrb, da je tudi v kulturi, če se tega zavedamo ali ne, vse bolj potrebno načrtovanje, organizirano delo, skupni napori, hotenja in cilji, vsaj nekateri, temeljni cilji, če hočemo, da bo celoten razvoj naše družbe, in ne samo kulturni, bolj spodbuden, uspešen in mnogo bolj kot doslej nacionalno ko-hezijski. Predsednik republiškega izvršnega sveta Stane Kavčič je na enem zadnjih plenumov CK govoril o predvidenem razvoju Slovenije v naslednjih petnajstih letih in pri tem pouda-ral, da bomo predvideno stopnjo razvitosti, če bomo ostali pri sedanjem »trendu«, lahko dosegli le ob skupnem družbenem naporu, ob mobilizaciji vseh sil, predvsem pa ob mnogo večjem, številčnem in kvalitetnem, anga- Obelisk 323 žiranju našega znanja. Njegova vizija je videti precej optimistična, čeprav bomo najbrž morali govoriti o neuspehu naše družbe, če te »vizije« ne bomo dosegli. Toda nič kaj spodbudno ne zveni ob tem podatek, ki ga je ob podeljevanju letošnjih Prešernovih nagrad študentom posredoval rektor ljubljanske univerze dr. Roman Modic, da Število diplomantov na slovenski univerzi pada. Ob Kavčičevi »skici prihodnosti« slovenske družbe nas ta podatek ob že ugotovljeni domala popolni brezbrižnosti, ki se kaže ob »nemi« javni razpravi ob predloženem osnutku zakona o kulturnih skupnostih, opozarja, da je postalo tudi ali morda celo predvsem to področje kritično, kolikor sploh poskušamo govoriti o organiziranem razvoju naše družbe. Slovenska družba (to vedo naši ekonomisti bolje od mene) je najbrž Že dosegla stopnjo, ko je pospešen razvoj mogoč samo ob višji organizaciji in mnogo večji vlogi znanja in kulture. Doslej je bilo oboje, znanje in kultura, odvisno bolj od volje, talenta in pripravljenosti posameznikov kot pa od ustrezne organiziranosti in zakonodaje. Danes pa moramo tem tradicionalnim slovenskim lastnostim dodati §e takšno stopnjo organiziranosti in zakonodaje, ki bo oboje, znanje in kulturo, pospeševala in poglabljala, sicer bomo leta 1985 v odnosu do, da primerjam s predsednikom republiškega izvršnega sveta, takratne Švice in švedske še bolj v zaostanku (ali zaostali) kot danes. Hočem reči: sedanja mlačnost v obravnavanju kulturnih zadev na eni in drugi strani, pri družbenih načrto-vavcih in kulturnih delavcih, zbuja resnično zaskrbljenost. Ta sloga v mlač-nosti je mnogo bolj nevarna kot še tako nasršen boj, ki se nam je zdel včasih, ko smo ga še doživljali, tako neprijeten in »škodljiv«. CZ.