Pesmi 983 Igor Malahovsky NOKTURNO V drobno gnezdo bledih zob si zaplodil pajka; granit so njegovi členki, psuje krotko kot megla; in vse to prenašaš v svoji lobanji, v svoji glavi in samo še čakaš lahko na dobro merjen udarec, orokavičena usnjena pest in mlečno drobljene čeljusti, pokanje sklenine v koreninah, razdraženo stopicanje, zobje, ki se jih še držijo vlakna mesa v občutljivih okrvavljenih dlesnih; tam na koncu je vranje drevo, polje polno pasjih žit, vse proti tebi, 984 Igor Malahovskv že pod tabo, spodnašajo ti vame korake vsakdanjosti, razbijejo bledo čeljust teme okoli tebe, ti pa kar spiš, preslišal si vse zvonce in opozorila; skriva se v svoji hiši, laže v pridu svojih besed in se nikoli ne vrne; pozabi včasih na čeljust nad sabo, njeno počasno odpiranje in zapiranje, pepel presekanih glasov v lastnem goltancu, v sončnem dopoldnevu, ko se zbere k smrti ves trop, prepojen z lastnino samega sebe, ki jim več ne zadostuje ... SVETEL PES Zaklenili so te v hrastovo klet polno zastarelih mačk in črnih pajkov in v svoji brezobzirni preprostosti niso pozabili nate; prinesli so ti bel krožnik in nož in ti ukazali: reži; ti pa si se zbal za mreže nad glavo in raje utihnil v kotu, ampak ko sta se oglasila kamnita storža lakote si zasekal prvo vreznino polno odpora, ampak vedel si da moraš, da je to tvoje poslednje upanje, ki si se ga oprijel kot črepinja snežinke suhe veje, da se ne razbije na tleh; 985 Pesmi potem so te opazovali skoz špranjo svetlobe in se muzali v skrhanih glavah; ti pa si jih prosil še za več nožev in še za več urezov in nisi nič kričal samoto in bolečino rezil le počasi si lizal s pogledi kamnita in zglajena tla od trdih obuval; takrat so noter spustili svetlega psa z vranjimi očmi; v drobcu gledanja te je usekal in ti po kapljicah začel izpuščati življenje ... NOKTURNO Jekleni kamenčki njegovih krempljev, ki so puščali slepo sled za sabo, so te spomnili nanj, ampak bil ti je tako blizu, da nisi mogel niti pomisliti na beg; čutil si kako ti stopa v medkorake, gazi v telo; zato si se hipoma ustavil, da se je njegova dlaka obdrgnila ob tebe, tvojo kožo in si v svojih očeh občutil zelenkast prah besa njegovih zenic, kajti njegova čeljust je sikala velikanski tek po tvoji krvi, čeprav je vedel, da ne boš dolgo; s pestjo si razbijal po tablah s prepovedmi, z ukazi, da so ti členki tiho kameneli; oni pa se niso zmenili zate, razdraženi v brezbrižnosti uniform, gotovi svojih pendrekov, gotovi ciljanih udarcev, zato so te le nemo motrili, pretehtavali gmoto tvojega telesa; 986 Igor Malahovsky ti pa si se skušal izmikati, opravičevati kot star papagaj na zarjavelem trnku; njihovi jeziki iz usnja in tankih koščenih bodic so ti počasi načenjali površino, se zadirali v tkiva in te tepli kot mrzle iskre; takrat pa je veriga popustila, popadali so te zobje in ti razkosali brleče obstajanje; po mestu so potem drdrala vozila brez oken, brez voznikov in s strupeno natančnostjo pobirala ostanke za vsemi, ki so izginili, ki se jih ne drži nobena senca več... PESEM Vseeno, zal je, so sople njene sivkaste ustnice; ampak bala bi se ga, njegovih poškrobljenih belih srajc visoko zaprtih do pokline na vratu in zlatih naočnikov s počrnelimi stekli in vlejivega zrkla v duplinah; spominjam se, kako je kričal po mestu in na vratu je imel grobo spleteno zarjavelo žico okoli bledikaste tvorbe, ki jo je skrbno zavijal v pisani ruti; bal se je, da ga ne bi kdo sunil tja; držal se je za žico in se vodil po mestu, nič ni spraševal, nikogar ustavil; bal se jih je ustavljati, bal se je njihovega nasmeha razbeljenega v apnu, bal se je premočene vate I v njihovih ustih, kajti čutil je, da se bodo vsak hip sprostila in bo brezzoba čeljust topo tlesknila po napeti pisani ruti; hotel je naprej za pasom privezan sam nase; spotoma ni potem nikogar več srečal: pogoltnili so si svoja usta, hladnokrvno razgrabili koščke vate in se poskrili med rogovile svojih nog ter počasi drug za drugim odhajali v brozgo lastnega medteka; videl jo je za pol podrtim oknom, približal se ji je s stopajočim korakom z oglušelim jezikom in jo skušal vprašati za ime, za besedo, za karkoli... ODŠTEVANJE Vstopil je v črnem obnošenem pokrivalu in potiho zaprl okorna lesena vrata za sabo; njegove preveč previdne korake je pred zavitim stopniščem prestregel Nihče in ga topo motril izza majhne zasteklene line; zdrznil se je, ko ga je Nihče nenadoma poklical po domačem imenu in v zgnetenem obrazu kazal par orumenelih zob; sem sem prišel, ker so me poklicali; enkrat vsakogar pokličejo, je siknil Nihče in si nekaj zapisoval v droben zvezek; tja sedi, na oguljen stol, vsak mora enako sesti nanj, čakaj, klicali te bodo, aparat bo zvonil ampak slušalka bo omrtvela 987 Pesmi 988 Igor Malahovsky ob tvojem prvem dotiku, ti pa boš vseeno še naprej dvigoval in komaj slišen blebetal v zarjavelo membrano; vsi do sedaj so delali tako; ti pa si nenadoma odložil, Nihče se ti je mišje režal izza zasteklene line in med orumenelimi zobmi tiščal dogorevajoč čik; ampak prah Nekdanjikov na stolu, na ročajih, na naslonjalu te je dražil v oči, v nosnici, v jezik; z desnico si držal staro konzervo in z njenim skrhanim robom strgal sivino možganovine z Nihčeta in besen užival v tem opravilu; potem pa si jo odvrgel, da je votlo tolkla in se kotalila po zlizanem hodniku; skoz razbito zasteklenelo lino si le še slutil Nihčeta, njegovo suho pisanje v zvezek, polomljene orumenele zobe, hehet iz varne razdalje; zaloputnil si vrata za sabo in se z dlanmi globoko v slepih žepih odpravil po zaprašenem hodišču ...