\ i
»»»
6. februarja 1965 f&^&Žp*
Na Bledu le 300
Bled, največje alpsko letovišče, bi naj bilo pred nekaj dnevi tudi središče velike mednarodne prireditve — evropskega prvenstva v kegljanju na ledu. Toda muhasta zima se je zopet poigrala in ni dopustila, da bi po ledeni ploskvi Crseli »-čoki« iz raznih držav Evrope. Kljub temu pa je bilo na Bledu v tem času precej gostov, kajti vsi nastopajoči (147), spremljevalci in sorodniki so stanovali na Bledu. Toda v četrtek, 4. februarja, ko so se odprla tudi že šolska vrata, je ostalo na Bledu le še okoli 300 goSlov. Med tujci je največ Holandcev in Nemcev. Poleg lepot, ki jih nudi Bled — lopo naravno drsališče na jezeru, urejena smučišča, novi vlečnici na Viševnici pri Gorjah in smučarska šola — so poskrbeli tudi za razvedrilo ob večerih. Ples in gostovanja raznih zabavnih skupin krajšajo dolge zimske večere gostom in domačinom Bleda.
Vesela VP
TOČEN ODGOVOR
Nekaterim vojakom se kar za malo zdi, da bi pozdravljali tudi — desetarje. Zato je vodnik Pero pri uri občih vojnih predpisov posvetil tej temi posebno pozornost in je svojemu vodu na dolgo in široko razlagal, kaj so dolžni napraviti, kadar srečajo kakega desetarja. Kar nenkrat opazi, da je Mustafa v zadnji klopi zadremal.
»Mustafa, kaj si do;ž.an svojemu desetarju?« zagrmi z jeznim glasom.
»Petsto dinarjev, toda saj mu jih bom vrnil, kakor hitro dobim od doma ček!« dahne prbujeni fant.
VZGLED
Z-Milošem imajo starešine velike križe in težave. Poskušajo zlepa in zgrda, a venomer ga kaj polomi.
Kapetan ga na enem od številnih »prijateljskih prepričevanj« sprašuje:
»Ali imaš brata?«
»Imam.«
»Lepo. Pa mi čisto odkritosrčno povej, ali tudi on pije?« »Ne!«
»NOj vidiš! Ali kadi?« »Ne!«
»Lepo! Ali lazi za ženskami?« »Ne!«
»In tebe ni sram, ker si čisto drugačen od svojega sijajnega brata?« zagrmi kapetan in še pristavi: »Koliko je pa siar?«
»Ko sem odhajal v vojsko, je imel ravno šest mesecev!«
^%$/$/$//%$%+/%PD 8
(Nadaljevanje)
Predzgodovinski umetniki so v svoji težnji za napredkom odkrili tisti duhovni ideal, ki so ga tako dolgo iskali. Nobena današnja modrost se ne more meriti z njim in dati več.
September 1960. čuvar jame v Lascauxu — Saradet razkazuje duhovniku Breuilu svoje »področje«. Pripoveduje o zeleni točki... majhni, bledi, komaj zaznavni na posebni vrsti apnenca, ki mu znanstveniki pravijo islandski dvolomec. »Resno sem se začel ukvarjati s tem čudnim pojavom. Z ženo sva napravila barvni posnetek, Kodaka (ki je v času drame dal znanstvenikom na razpolago vse svoje laboratorije) pa sem prosil, naj skrbno bedi nad razvojem te nenavadne bolezni. Za nekaj časa sem opustil sleherno raziskovanje. Potem sem začel znova. Točka pa je postajala vse večja in zelena barva vedno močnejša. Blizu samoroga sem našel še eno. Ogledoval sem stene. Kaj se vendar pripravlja? Vsepovsod samo zeleno. Morda sanjam. Se mi je zmešalo? Poklical sem zdravnika Pochona in Bauera.«
Novica, da sta osebi, ki so ju poklicali k zglavju bolnega Lascauxa, zdravnika, vznemiri široke množice.
Pochon raziskuje okolje, Bauer steno in slikarije. Pričneta čisto od začetka. Nepoznano zemljišče in splošen dvom botrujeta bolezni: skoraj nemogoče je, da bi samotna jama, stara trideset tisoč let, vzdržala hrup in razposajenost sto dvajset tisoč obiskovalcev letno! Pochon odkriva. Dokaže nenavadno okužitev zraka v jami in pristnost zapletenega kompleksa mikrobov, iz katerega izolira najnevarnejše elemente. Pochon čuti nesrečo. S svojimi ugotovitvami postavi temelj prihodnjim biološkim raziskavam.
Toda kaj je z resničnimi pegami? Jih je mogoče najti in izmeriti že takrat, ko jih človeško oko še ne more zaznati? Za tako delo človeštvo še ne pozna načina.
Toda Bauer ve, da je tudi iz te slepe ulice moč najti izhod. Zato išče... Da bi premagal to majhno neskončnost, namesti zapletene optične in elektronske naprave ter pripravi nov postopek kvantitativnega merjenja, ki temelji na sestavi barv. Tako odkrije, doslej nepoznane barvne skupine: ... 3, ... 8, ... in potem 16. Nove so, zaznamovane, oštevilčene. V službi človeka. Torej nevarnost obstoja: še nedoločena, vendar prikrito prisotna v majhnih skalnih razpokah. Jama še ni težak bolnik, čeprav že nosi z vso močjo klice bolezenskega razvoja v sebi.
Profesorja Lefebvre in Laporte odkrijeta skrivnostno plast: zeleno algo, katere debela membrana bo kmalu pokazala silovito odpornost.
Ugotavljata značilnosti njene rasti in reakcij na poskuse zdravljenja.
Celotna ekipa zdravnikov in znanstvenikov skuša reševati tri poglavitne probleme. Za enkrat še nič zaskrbljujočega. Vendar ljudske sile kljub temu ukrepajo. Vse za varnost najdražjega bitja — to je njihovo geslo.
Nenadoma pritisne Bauer na pripravljeni zvonec. Alarm! Bolezen se širi! Inkubacijska doba je mimo. Okužitev izbruhne z vso močjo. Raz-sežna, ostra, takojšnja. Ne ustavlja se nikjer. »Čisti predeli« na stenah dobesedno izbruhajo snope nevarne plesni. Zdravniška poročila — suha in dramatična, si sledijo: »okužitev leve stene v veliki dvorani..»širjenje bolezni na desno navpično steno...«, »okužena vsa dvorana ...«. Neizprosno zeleno zlo gloda, vrta, prodira, skače sem in tja. Kmalu je v jami že pet-
rina
s
dvojnica
rešena
deset okuženih kolonij ...f potem sto ..., sedem sto. Kromografske analize jih odkrivajo, zasledujejo. Počasi. Drugo za drugo. Milimeter za milimetrom. Uvrščajo jih v jakostno lestvico. Bauer, ki mu pomagata Mme Saradet in strojnik Dupuis z neutrudljivo vdanostjo, napravi velik oštevilčen načrt jame. Pravi »strateški zemljevid«, ki sledi vsakemu premiku sovražnika. Vse bolj in bolj pester postaja. Zlovešči rdeči, črni in zeleni znaki ga vznemirjajo. Pochon, Lefebvre, Laporte in Schoeller skrbno bedijo nid njim.
Pege, ki so bile še pred kratkim časom samo komaj opazne točkice, postajajo vedno večje. Zelenilo se širi, se na belem apnencu razdeli v črte, približuje se slikarijam, uničuje njihove obrise, prodira vanje, prekriva čudovito toplino okra. Dvajset odstotkov fresk je okuženih. Samorog, rdeča krava — ta dva sta najbolj prizadeta. Mikroskop pokaže brezumno razmnoževanje celic.
Znanstveniki, sklonjeni nad svojimi instrumenti, pritrjeni k stenam težko obolele jame, raziskujejo, iščejo.nit razmnoževanja... V njihovih laboratorijih nikoli ne odmevajo koraki enega samega človeka. In vse to delo na robu vojne... Potrebni bi bili meseci — imajo pa . samo še nekaj tednov. Bolezen kamnitih sten je gibka in silovito protislovna. Celo nepojmljiva je. Toliko bioloških in fizično-kemičnih čini-teljev vrši svoje razdiralno delo v nedrih še živega sveta pod navidezno ravnodušnosti o in brez-čutnostjo tisočev let. Čeprav se znanstveniki borijo z neznanim sovražnikom in so oboroženi z lastno nemočjo, znajo logično misliti. Hladna, neizprosna logika. Dan za dnevom kradejo jami skrivnosti. Jami, ki jo "je težko prizadela zla usoda: sprejmejo, potem spet odbijejo in potem si znova ustvarijo neko sklepanje in dokazovanje, ki je sedaj na strani znanega in drugič spet neznanega. Prav to slednje pa počasi uničuje skrivnost zelenega razmnoževanja: alge, ki se gibljejo po točno določenih črtah v prostoru, se hitro spoprijateljijo z rdečimi barvami na stenah (železovi oksidi), črne (manganovi oksidi) pa jih bliskovito zavrnejo. V njih je torej smrtni udarec za alge (formol) in za njihov način prilagajanja. Za zdravljenje je potrebna mešanica antibiotikov, ki bi io na nek način vbrizgali »bolniku«. Protinapad je »skoraj« pripravljen ... Vsa znanstvena ekipa mrzlično dela: biologa Grasse in Moyse, hidromineralogi Schoeller, Van-del ter Andrieux, kemika Magat in Petit, pred-zgodovinar Leroi-Gourhan ter specialistka za slikarije — Mme Hours. Podatki se stekajo, povzetek najvažnejših je gotov.
Plamen se podvoji. Vedno močnejši je in vedno bolj uničujoč. Kjer je bila plast alg prej debela en milimeter, je sedaj tri.. ., pet —, sedem centimetrov. Jama gleda smrti v obličje.
Takoj jo je treba zapreti. To je tisto, kar je najbolj pretreslo svet. Lascaux ne pusti več vase. Lascaux zapira vrata. Pet sto popotnikov, znanstvenikov in njenih občudovalcev se je vsak dan vrstilo pod njenimi oboki. Oči teh zapre-paščenih in omamljenih bitij so ljubkovale tople podobe na kamnitih stenah. Lascaux je postal zvezda, ki je prinašala Franciji dvajset milijonov frankov izkupička letno. Danes pa je samo še velik bolnik, ki bo Francijo veljal desetine milijonov. Morda že v zadnjih-vzdihijajih ...
Vsi, ki negujejo in zdravijo jamo, stoje pred težko rešljivo nalogo: delati je treba kolikor moč hitro in z največjo energijo, pri tem pa ne smejo zagrešiti nič, kar bi lahko pokvarilo edinstveno lepoto. • .
»Udarna ekipa« ima prednost pri slehernem delu. Soglasno sprejmejo tvegan načrt zdravljenja, ki je plod zadnjih barvastih in bioloških merjenj, ki so pokazala neškodljivost zdravniškega posega. Da bi dokazala to trditev, delata Bauer in Laporte po šestnajst ur dnevno v strašnih fizičnih pogojih, v sterilni delovni obleki in pod dihalno masko. Sama sta v tihi, zatohli noči. Laportova maska pušča. Zastrupitev z antibiotiki in formolom. Nenaden vdor ogljikovega monoksida paralizira Bauerjeve noge. Z veliko težavo se spusti po lestvi na tla.
(Konec prihodnjič)
Tonči Jalen
;
IM
^^:65..:...::..775.-:.::..:..::+.:/^-^^
„(prelepa)
Piše Boštjan
danes in včeraj
Ljubljana, 2. februarja — V Sloveniji se je včeraj pripetilo 7 prometnih nesreč. Šest ljudi je bilo ranjenih, eden od teh huje. V Ljubljanski bolnišnici je v nedeljo zvečer umrl pešec Franc Vidmar (76), ki ga je podrl osebni avtomobil. Pešec je šel čez cesto, ne da bi pogledal, če ima prosto pot...
(DELO, 3. februarja 1965)
Ta del poročilca je čisto slučajno vzet iz ene izmed zadnjih številk Dela, iz tako imenovane »črne rubrike«, ki je razen malih oglasov in pisem bralcev menda najbolj brana.
Iz dneva v dan ljudje umirajo na naših cestah. Vsak dan jih je več, ki se ubijejo ali ponesrečijo pod kolesi avtomobila ali za krmilom. Naše ceste postajajo množični grob, najbolj nevaren kraj.
jCudno, da se kljub številnim poročilom v našem dnevnem časopisju in kljub temu, da smo pogosto očividci nesreč, ne zavedamo, kako nevarno je na cestah. Ne pomislimo, da se s smrtjo lahko srečamo na vsakem koraku, na~ vsakem metru cestišča. Ko sem šel včasih v hribe ali ko sem se po vrvi spuščal v brezna, me je mama doma opozarjala, naj bom previden, kajti zelo nevarno je to, lahko se pretrga vrv ali se odkruši skala, pa... Zdaj, ko grem vsak dan na cesto, ko sem včasih po ves dan na cestah, kjer ljudje umirajo, zdaj me ne opozarja, da je to nevarno. Tudi sama ne pomisli, da je zanjo lahko bolj nevarno prečkanje ceste, kot pa, na primer, dvajsetminutna vožnja z letalom nad blejskim jezerom, ki se jo je lani tako bala.
Ne vem, zakaj tako radi beremo poročila o nesrečah, ko pa to tako malo vpliva na nas. Ni nas strah, pa čeprav preberemo na črni karti v »Nedeljskem dnevniku«, da je bilo v preteklem tednu na cestah v Sloveniji recimo deset smrtnih nesreč. Kot da bi bila taka smrt preveč vsakdanja, preveč blizu nas, ta nevarnost preveč del nas, neizogibna posledica današnje ravni našega standarda in razvoja motorizacije! Zaradi obilice dreves ne vidimo volka, ki preži na nas.
LJUDJE UMIRAJO
NA CESTAH
83.000 registriranih motornih vozil
V Sloveniji lahko govorimo o motoriziranem cestnem prometu šele po drugi svetovni vojni. Pred to vojno, v letu 1936, je bilo v Sloveniji registriranih le 3.813 motornih vozil. Prva leta po osvoboditvi se število registriranih motornih vozil v naši republiki ni bistveno spremenilo. Nekoliko večje povečanje zasledimo šele leta 1952. Hitro pa je začelo naraščati število registriranih motornih vozil od leta 1956 dalje. Medtem ko se je v letih od 1946 do 1956 število vozil komaj podvojilo, je bilo to število leta 1963 več kot petkrat večje kot v letu 1956 in več kot desetkrat večje kot v letu 1946. V ilustracijo navedimo nekaj številčnih podatkov: v letu 1946 je bilo registriranih v Sloveniji 7.364 motornih vozil, 1956. leta 15.230 in v letu 1963 že 77.563 motornih vozil. Za prvo polletje 1964 cenijo, da je v Sloveniji registriranih že okrog 83.000 motornih vozil.
Pri povečanju števila registriranih motornih vozil je značilno, da je raslo predvsem število hitrejših vozil (motorna kolesa, osebni avtomobili). Do leta 1963 se je število motornih koles povečalo na 30.091, število osebnih avtomobilov pa na 35200.
Po tako naglem povečanju števila motornih vozil je prišlo eno motorno vozilo v letu 1946 na 197 prebivalcev, v letu 1956 na 101 prebivalca, v letu 1963 na 21 prebivalcev in v prvem polletju lani na 20 prebivalcev.
Pri številu motornih vozil niso všteti mopedi, ki jih je v Sloveniji okrog 60.000. Ne smemo pa pozabiti tudi na množico koles, saj računajo, da pride eno kolo že na dva prebivalca.
123.617 poklicnih voznikov in voznikov amaterjev
Vzporedno z zelo hitrim povečanjem števila motornih vozil v naši republiki je raslo tudi število voznikov motornih vozil. S povečanjem števila vozil v zasebni lasti je še posebno hitro raslo število voznikov amaterjev.
Poklicnih voznikov je bilo registriranih 1946. leta okrog 5 000, leta 1956 8.484 in leta 1963 že 19.364. Voznikov amaterjev pa je bilo leta 1946 okrog 5.000, 1956. leta 17.795 in v letu 1963 že 104.253. Skupaj je bilo torej v letu 1946 okrog 10.000 poklicnih voznikov in voznikov amaterjev, 1956. leta 26 279 in leta 1963 že kar 123.617.
Vozniško dovoljenje je imel leta 1946 torej vsak 143. prebivalec, leta 1956 vsak 59. prebivalec, leta 1963 vsak 13. prebivalec in v prvi polovici lanskega leta že vsak 12. prebivalec v Sloveniji.
V teh podatkih niso všteti mopedisti oz. vozniki mopedov, ki jih je bilo konec leta 1963 v Sloveniji 61.118, konec prvega polletja lani pa že okrog 64.000. Skupno število voznikov, ki oprav-
ljajo z naštetimi motornimi vozili, znaša torej okrog 196.000. Ce upoštevamo tudi mopede, ima-že vsak osmi prebivalec naše republike dovoljenje za vožnjo z motornim vozilom.
Hitro naraščanje števila prometnih nesreč
Z razvojem cestnega prometa je raslo tudi število prometnih nesreč, vendar se njih število v Sloveniji vseeno le ni tako hitro povečevalo kot število motornih vozil, intenzivnost uporabe vozil, promet tujih motornih vozil na naših cestah/število voznikov motornih vozil itd. Indeks porasta števila motornih vozil znaša v primerjavi z letom 1946 (1946 — 100) 1.053, indeks porasta števila voznikov motornih vozil v istem obdobju 1.256, medtem ko znaša indeks porasta števila prometnih nesreč v istem času, od 1946 do 1963 — 511.
Precej močno naraščanje števila prometnih nesreč beležimo od leta 1956 dalje, ko je začelo naglo naraščati število motornih vozil. Številčni pregled prometnih nesreč v Sloveniji ponazorimo s številčnimi podatki: v letu 1947 je bilo v naši republiki 1.093 prometnih nesreč, od teh. 171 smrtnih in 387 oseb huje telesno poškodovanih. V letu 1956 je bilo 2.120 prometnih nesreč z 99 mrtvimi, 631 huje in 787 lažje telesno poškodovanih. V letu 1963 pa je bilo 5.591 prometnih nesreč z 246 mrtvimi, 2.293 huje in 3.203 lažje poškodovanimi. V prvem polletju lani pa je bilo v Sloveniji že 2.650 prometnih nesreč, pri tem 105 smrtnih primerov, 1.730 s hujšimi in 1.770 z lažjimi telesnimi poškodbami. Porast prometnih nesreč je v prvem polletju 1964 za 49,7 V8 večji kot število prometnih nesreč v istem času v letu 1963.
Visok odstotek prometnih nesreč se zgcdi v naseljenih krajih. V letu 1963 se jih je od skupno 5.591 nesreč zgodilo v naseljenih krajih kar 4.286 ali 76,6 %. V naseljenih krajih je namreč gostejši promet, razen tega pa v večini primerov tu ni urejenih križišč, posebnih površin za pešce in kolesarje, ustrezne cestne signalizacije itd.
Najpogostejši subjektivni vzroki prometnih nesreč so nepazljivost, raztresenost in izguba oblasti nad vozilom, vinjenost, neprimerna hitrost, neupoštevanje prednosti itd. V letu 1963 je bilo zaradi nepazljivosti, raztresenosti in izgube oblasti nad krmilom 1.595 prometnih nesreč, zaradi vinjenosti 699, zaradi neprimerne hitrosti 666, zaradi neupoštevanja prednosti 509, zaradi nepravilnega prehitevanja 312 in zaradi neupoštevanja prometnih znakov in signalov 126. Pešci so bili leta 1963 povzročitelji 1.089 prometnih nesreč, kolesarji 985 nesreč, mopedisti 976 nesreč, medtem ko so druge prometne nesreče zakrivili vozniki motornih vozil ali pa so bile irive druge okoliščine. ,
Snegulj-
£2 v
cica
Pred davnimi časi, ko še ni bilo rotacije, je živela kraljica, ki si je nadvse želela hčerko. Res se je zgodilo, da je dobila deklico. Bila je bela kakor sneg na nespluženih gorenjskih cestah, rdeča kakor zadrega na licu upravnice gostilne ob nenadnem prihodu sanitarnega in črnolasa kot redukcija toka. Ime so ji dali Sneguljčica. Kmalu po otrokovem rojstvu pa sta se kralj in kraljica ločila in sodišče je dodelilo otroka njemu. Čez leto in dan je kralj vzel drugo ženo, svojo bivšo tajnico. Bila je res lepa, pa tudi zelo hudobna. Imela je čarovni televizor, ki ga je venomer vključevala in ga spraševala:
»Televizor, televizor v kotu povej, že videl si lepšo v komuni tej?«
In televizor je odgovarjal, ker ni vedel, da je že poročena: ^
»Tovarišica. Miss ste komune vi.«
Hudobna kraljica je bila zadovoljna in srečna, edino to se ji je za malo zdelo, da ji televizor pravi »tovarišica«, ker je bila pač taka kot mnoge današnje »gospe«. Toda televizor je bil kupljen na obroke in zato je morala potrpeti.
Sneguljčica pa je rasla in bila vsak dan lepša in ko se je pričela še šminkati, blajhati in tupirati, je moral tudi čarobni televizor spremeniti svoj program. Takole je nekega dne odgovoril kraljici:
»Tovarišica, Miss ste komune bili, Sneguljčica zdaj je lepša kot vi.«
Kraljica je postala od jeze zelena kot banane v naših trgovinah. Poklicala je grajskega šoferja in mu naročila, naj odpelje neželeno teenagerico v njihov vikend in jo tam povozi, kajti tudi v tem kraljestvu so bili zakoni s povzročitelji prometnih nesreč zelo orokavičeni. Toda nesrečna Sneguljčica se je šoferju zasmilila, zato ji je pustil življenje. Obljubila mu je, da se nikoli več ne bo vrnila v domačo občino. Na poti v grad je šofer povozil kuro in ko je kraljica videla krvave gume, je bila zadovoljna. Izplačala je šoferju dvojno dnevnico in pomirjena odšla v kino.
Sneguljčica pa je sama tavala po svetu. Razmišljala je, ali naj gre za pevko zabavne glasbe ali naj postane filmska zvezdica. Z avtostopom je prišla do majhne montažne hišice in vstopila. V izbici je zagledala lepo pogrnjeno mizico, na nji pa sedem krožničkov in sedem konzerv. Ob steni je stalo sedem majčkenih kav-čev, skratka, vsi predmeti so bili napravljeni kot pO JUS-u. torej za normalnega človeka neuporabne mere. Sneguljčica je sklenila delati zaradi svoje bodoče po-pevkarsko-filmske kariere shujševalno kuro, zato je odprla samo eno konzervo in izpila iz vsakega kozarčka le nekaj kapljic. Potem je listala revije, navijala gramofon, gledala televizijo ter nazadnje zaspala.
V mraku so se z delavskim avtobusom vrnili prebivalci montažne hišice. Bili so škratje, ki so vsak dan hodili v bližnji rudnik na šiht. Gotovo se spomnite, kako so se jezili: »Kdo je odpiral moje ribe?« »Kdo i** pojedel polovico moje žemlje?« »Kdo je bral moj Filmski svet?« »Kdo je razbil ploščo z Ladom Le-skovarjem?« »Kdo je pustil vključen televizor?« itd. No, prav tako so vam babice pravile, kako so naposled
Tragična humoreska
Nenavaden naslov ima ta zgodba, kot so nenavadni tisti ljudje, ki trdć, da so učitelji in profesorji ter podobna prosvetna zmes in znes pravcati nebodijihtreba, ker za njihov delovni učinek ni norm niti meril, kakršna so v rabi za delovne ljudi v podjetjih in tovarnah. Menda imajo prav, kajti nič lažjega ni pod božjim soncem, ko kakemu tekstilnemu delavcu izmeriti vatle izdelanega blaga. A kje pod božjim soncem je človek, ki bi učitelju aH profesorju lahko izmeril delovni učinek na vatle?
In vendar se zaradi delovnega učinka in tako imenovanega gibljivega dela plač nikjer pod božjim soncem ne odigrava toliko tragedij kot v šolskih zbornicah, kjer se na sejah in posvetih pro-
svetni delavci utrjujejo v tovarištvu, kjer rastejo dolgi nosovi in cveto očitki, ki kujejo njihov značaj, in kjer se naš milodoneči pogovorni jezik bogati s folklornimi izrazi...
A to še ni tako hudo! Najhujše je prepričanje nekaterih ljudi, češ da so učitelji in profesorji ter podobna prosvtena zmes in znes še vse predobro nagrajeni za delovni učinek, kajti malomeščanska filozofija pozna en sam refren: Prosvetarji? Hm! Podobni so Kristusu, ki ni nič delal, a če je že kaj naredil, je bil — čudež!
Mrzlo zimsko jutro. Srečava! sem jih — prosvetarje. Prejšnji dan so vse dopol-dneve vtepali učenost v mlade glave, popoldne so sedeli v zbornici in sejali, sejali tja
zagledali spečo deklico in jo zjutraj naprosili, naj ostane pri njih za gospodinjsko pomočnico. Sneguljčica je privolila šele tedaj, ko so ji obljubili, da ji bodo plačali tudi socialno zavarovanje in ko se je prepričala, da imajo sodobno gospodinjstvo s pralnim strojem in drugimi gospodinjskimi aparati.
Ko so škratje odšli na šiht, so deklici naročili, naj nikomur ne odpre vrat, kajti niso imeli pripravljenega denarja za inkasanta. Hudobni kraljici pa je televizor povedal, da njena pastorka ni mrtva. Zato se je pre-oblekla v Bosanka in prišla do hišice, kjer je živela Sneguljčica. Pritisnila je na gumb električnega zvonca in rekla s sladkim glasom: »Zamenjam jajca in pristne bosanske tepihe iz dvestoodstotne volne za staro obleko in ponošene čevlje.«
Neprevidna Sneguljčica je zasukala vvertbeim in zamenjala pošvedrane salonarje za ducat jajc. Ocvrla si je dva za malico, toda kakor hitro ju je snedla, je široko odprla oči, nato pa pobesila pobarvane trepalnice in se sesedla na parket. Ko so škratje prišli domov, so nemudoma poklicali tovarniškega zdravnika. Temu je bilo dovolj, da je v posodi za smeti zagledal jajčne lupine in že je vedel, da je po sredi zastrupitev s hrano. Izpral je Sneguljčici želodec, ji napisal nekaj receptov in ji zabičal, naj poslej skrbno pazi na razliko med svežimi jajci in tistimi, ki se dobe v trgovini in smrde po kemikalijah.
Toda hudobna kraljica je prišla še drugič, tokrat preoblečena v Primorko, ki prodaja sadje. Sneguljčica je kupila kilo jabolk, toda kakor hitro je v prvi sadež zasadila svoje plombirane zobe, je prebledela in # se zgrudila brez besede. Tokrat ji škratje niso mogli pomagati, kajti tovarniški zdravnik je bil na dopustu, drugi pa ni maral priti, ker je bil užaljen, da ga prvič niso klicali. Škratje Sneguljčice niso pokopali. Položili so jo v frižider in jo stražili noč in dan, dokler se ni vrnil tovarniški zdravnik z dopusta. Ta ji je takoj pomagal in ko se je prebudila, jo je zaprosil za roko. Malo je še oklevala, ko pa ji je povedal, da je kupil čisto novega taunusa, je pristala. Škratje so se težko ločili od nje, kajti vedeli so, kako težko se dandanes dobi nova gospodinjska pomočnica. Doktor in Sneguljčica sta se preselila v mesto in se poročila. Hudobno mačeho pa sta prijavila tržnemu inšpektorju, ki jo je globil, ker ni imela dovoljenja za prodajo jajc, tepihov in sadja. To jo je tako raztogotilo, da je razbila svoj čarobni televizor, pri tem pa jo je stresla elektrika in je v bolnici umrla.
do polnoči. Utrujeni in neprespani so se opotekali mimo mene. Temu sem privoščil šaljivo besedo, onemu nasmeh, a vse moje naprezanje, da bi jih za dobro jutro razvedril, je bilo zaman.
»Samo pomisli, dragi čiči-goj,« me je ogovorila profesorica Ančka. »Moji Mojci je že štiri leta, a mi še nikoli ni rekla — mama.«
»Kako pa?« sem zarado-vedil.
»TeTa mi pravi. Pomisli, teta!« je zajokala.
»Pa zakaj?«
»Zato, ker me vidi vsak dan samo zjutraj, ko je še vsa dremava. Vse dneve pre-ždim v šoli. Ko pa pridem zvečer domov, moja punčka že spi.«
In je užaljeno zasmrkala in poihtevala, ko je zdirjala proti šoli, da bi ne zamudila pouka.
Nasproti se mi je prisme-jala profesorica Nežka. Njen mož je inženir, doma pa pomiva posodo, pere plenice, ldsči parket, nosi iz kleti premog in drva, pestuje in previja otroka — vse zna, le kuhati ne zna drugega kot kamilice. O, pa se bo že tudi kuhati še naučil!
»Ej, vendar je še ena duša, ki se zna smejati!« sem pozdravil Nežko.
»Kaj bi se ne smejala!« se je zahihitala. »Sinoči sem prišla opolnoči domov. Otrok je že spal. Mož mi je skuhal večerjo. Poln krožnik nekakšne rjave godlje je postavil predme in se presrečno nasmihal, češ: smo pa le možje, ki znamo tudi brez mamice skuhati večerjo.
»Kaj pa si skuhal?« sem ga vprašala.
»Mlečni zdrob. Otrok se je najedel. Jaz tudi. Le jej, ljubica!« •
Mlečni zdrob? Pomislila sem, da doma ni niti zrnca belega zdroba. Pokazal mi je kozarec, ki sem ga pred dnevi napolnila s suhim prežga-njem, da bi mi ga ne bilo treba vselej sproti pripravljati.
»Pa si tole zakuhal na mleku?«
»Sem!«
Tako srečno se je smejal, češ da mu je končno le uspelo skuhati tudi večerjo, da sem vse pojedla, četudi je bila čorba vse prej kot okusna.«
Hihitala se je in hihitala, da sem še sam planil v krohot, ko sem gledal za njo, ki je hitela proti šoli.
(nadaljevanj« na 5. strani)
999999999999999999999999999999999999999999999999999999999999999999991555
5555555555557555555
Vir sladkosti
Prvič se omenja sladkor okoli- leta 300 v indijski zgodovini, poznajo pa ga tudi drugod.
Indijski sladkor so že v najstarejših časih pridobivali iz sladkornega trsa. Trsni sladkor in sladkor, pridobljen iz sladkorne pese, pa se ne razlikujeta samo po nastanku, ampak tudi po okusu. • w
Bengalci in Asamci so po-
PREKO EGIPTA V ŠPANIJO
Ta je po navodilih učiteljeve spomenice napravil poizkus in leta 1789 posadil sladkorno peso na obširnem zemljišču. Zgradil je tudi majh-ja, so Evropejci dolgo nazi- no  tovarno za pridelovanje vali sladkor kar z imenom sladkorja,  ki  pa je kmalu T ,    .. »indijski sladkor«. zgorela. Ker ni imel denarja,
in v Španijo, irabci so. v g-JBJtSfc Vs/htn lAtt&ffSZt
južni Perziji uredih obsežne pregnojeno zemljo, v sen teh . "7~: °   ,. ,
nasade sladkornega trsa in Pogojev za večje pridelova- *>*°* Fgf ^
zgradili zanie tudi namaktl- nJe sladkornega trsa pa Ev- P°ro Je kuPu v Slezi^ P°" zgradih zanje tudi namaka-   J - £ H    sestvo in na zemljišču ponov-
ne priprave, ki pa so z nji- . 1 L
hovim   odhodom  iz Perzije propadle.
landci   leta   1865   napravili "o  zasadil  sladkorno peso.
poskusna polja na Javi, kjer Ta majhna šlezijska tovarna
so zasadili sladkorni trs in je že tedaj predelovala dnev-
V  začetku   15. stoletja  je zgradili tovarne ter labora- no po 70 stotov sladkorne pe-
zašel sladkorni trs na Sici- torije. Uspelo jim je, da so se v sladkor. Toda tudi to
znali trsni sladkor že v davnini.  Sok  sladkornega  trsa lijo, na Madeiro in v Špani- v   "tridesetih   letih   dvignili podjetje je propadlo že po so uporabljali za najrazlič- j0( od tam pa v Ameriko, pridelek na trikratno višino nekaj letih, nejše   namene.   Nekako   v Seveda pa je bila takrat po- prejšnjega.   Zatem   šele so 3. stol. po našem štetju so raba sladkorja v Evropi še ameriški    farmarji uredili se Indijci prvi naučili upo- malenkostna.  Ljudje,  ki  so doma plantaže, ki so dajale rahljati sok sladkornega trsa. v prehrani uporabljali slad- toliko sladkorja, kolikor ga S  to  skromno  ugotovitvijo kor>  ^ veijali za pravcate je Amerika potrošila. Tako pa lahko že tudi zaključimo razsipneže. Večinoma so slad- so tamkaj prav z »ameriško
NAPOLEON SE BORI ZA SLADKOR
poglavje  o  indijskem sladkorju,  ker več podatkov o tem zgodovina nima na raz- da'^f polago
SLAŠČICE SO DOMA PRI ARABCIH
Ko pa je bila Evropa od Angležev blokirana  in vsak
kor uporabljali zgolj za zdra- naglico« rešili »sladkorni pro- ^kinjen^je™ N^^^ vilo, zato so ga sprva pro- blem« in Amerika je -naglo še,        vno na misd  da bi
- lekarnah, šele postala  svetovno  trzisce za z uvozom kolonialnih dišav, sladkor.
kave, kakava in čaja se je    Tudi  Japonci  niso hoteli
sladkor, ki ga je takrat strahotno primanjkovalo, lahko pridobivali iz sladkorne pese.
SSft; !"dLE^a Ž£ 2S^^ *22£J2 U/T Tako je leta 1802 na njegovo
Arabski  sladkor  je  služil korJa £ se Pragoma razši-
kritika
S samokritiko naj bi vedno in vsakdo priznal svoje lastne napake, grehe pred prijatelji, pred družbo, pred skupnostjo itd. Seveda pa je ta samokritičnost zaenkrat še zelo težka stvar za posameznika, ker smo vajeni do sedaj svoje napake, krivdo povedati le po ovinkih, olepšano, zakrito itd.
No jaz sem proti hinavšči-lii, zato rajši povem vsakomur naravnost, pa čeprav po kmečko, zato se vselej do smrti zamerim malim, srednjim in visokim »živinam«. Priznam, da sem eden tistih, ki sem se rodil z nesrečno gofljo, ki mora vse povedati, kar misli.
Zato   samokritično izjavljam, da sem se razburil in preklel vse krave pri ponovni podražitvi mleka, priznam, da sem v rojstnem kraju kupil jajca po 30.—, namesto da bi jih  kot  potrošnik pravilno moral  kupiti na  tržnici od branjevk po 70 din. Priznam, da sem pri zadnjem sneženju in odjugi preklinjal našo ko-grafu in Francu Karlu Achar- s svojih prsi red častne legije munalno sIužbo Jzaradi j du  vzgojiti  sladkorno  peso ter ga pripel na prsi stotniku kuž na ^ £ pločnikih za in ko sta proučila tudi način Delessertu, ki je vodil delo v pešce) obenem pa sem sk'e-pridobivnja sladkorja iz slad- tej tovarni. Tako se je slav- nil( & bi moral y prijlodnjič korne pese, se je trgovina nemu Korzu posrečilo, da se do koIen hoditi       vodJ nfi s    sladkorjem    osredotočila je Evropa več ah manj osa- bom več kritiziral, da je sla-Trsni   sladkor   so   pričeli okrog Nemčije. mosvojila   glede   oskrbe   s ba kanalizacija in' da so te-
piškotov, napravljenih iz Evropejci pridobivati šele v , Marggraf je bil prvi mož, sladkorjem in ni bila vec od- mu krivi tisti, ki so nanjo po-lecta, pomešanega z mandelj- prvih štiridesetih letih 19. ki je berlinski univerzi pred- visna od Angležev in njihove- zabili. Mislim, da sem. do ni in orehi, dafje »baklava«, stoletja. Dokler niso poznali ložil spomenico, s katero je ga uvoženega sladkorja. kraja priznal vse svoje grehe
piškoti, namočeni v sladkor- postopka, da se more slad- dokazoval, da se pravi slad- Pravo sladkorno peso ki jo m samokritično obljubljam ni melasi in sladkornem si- kor pridobivati tudi iz slad- kor lahko pridobiva iz rast- §e danes goje za pridobivanje ne bom rekel zoper obrt-mpu, na svojevrsten način korne pese, so sladkorni trs line, ki uspeva v Nemčiji, to sladkorja, pa je vzgojil Fran- nika- občino, fabriko nobene skuhano sadje, orientalski uvažali s Kube, Portorika, je iz sladkorne pese. Učenja- COz Vilmorin, ki je divjo ko- žal besede, pa četudi že jutn konfeti, ki so odličnega oku- Brazilije, Jave in Filipinskih ki so poročilo prebrali, nato lerabo križal s sladkorno pe- podražijo svoje usluge za kosa, pripravljeni iz jabolk, otoke«,'. Indija sama ni ni- pa ga založili med druge pa- so Njegova vrsta sladkorne nkor hočejo, hrušk, smokev, kutin, jabolč- koli zvažala kaj prida slad- pirje. In to listino bi pre- vsebuje najvišji odsto-    Kakor vedno, se tudi tukaj
ni h olupkov, orehov, vinskih korja v Evropo, ker so ga krila prah in pozaba, če bi tek sladkorja. Tako je slad- najdejo nekatere izjeme, ki jagod,  grozdičja  in  lističev Indijci porabili zase Ker pa Marssrrafov   učenec   Achard korna pesa izpodrniila slad- so s samokritiko skregani in
'  komi trs.   V 20. stoletju je SS^L^^S^^ Pli-Evropa uvažala samo še 1/3 S'.pa "aj S1. b.odo. to.pr.°-+—   ->/-> dajalci v trgovini, ki vidijo,
pobudo zrasla v okolici Pariza tovar
sladkorne pese v sladkor. Stotnik Delessert je prejel državno podporo, delo v tovarni pa je od časa do časa nadziral sam Napoleon. Ko so j£Q prvi poizkusi v francoski to-
dili polja za sladkorni trs.
Arabcem  že  zdavnaj,   kajti r!!a tudi mcd manj imovite Zaradi ugodnega podnebja in ^ predelovanje
znano je   da so bili že od sloje- Razmeroma dokaj poz- odlične  zemlje  je  bil  tudi _,_Jt---- ----_,.J,._J_
nekdaj  veliki  sladkosnedeži. no- to Je šele v 18. stoletju, tamkaj pridelek odličen.
Če Perzijec koga povabi na so bile v Amsterdamu zgra-
slavnostio pojedino, ga pred iene prve tovarne za sladkor.    NEMŠKA IZNAJDBA
pojedino aH po nji nc pogo- Tem   so   sledile   tovarne v
sti z likerjem ali žganjem, Hamburgu,  Draždanih  in v    Pesm sladkor pa je prav-
kakor to store gospodinje v francoskih mestih Orleans in zaprav nemška iznajdba
evropskih hišah, temveč mu Rouen. Vse te tovarne so za se je v lS^stoletju posrecuo ^rni ™d\£ J1**
perzijska gospodinja ponudi proizvodnjo sladkorja uvaža- Nemc^fi^™iU AlT
okusne slaščice. Na mizi je le sladkorni trs. mnogo krožnikov z bogato izbiro sladkarij: grozdne ja-g^ode, sladke paštete, orehi v medu, osladkani mandeljni, sladke ploščice, imenovane »caha« — t. j. vrsta izvrstnih
EVROPEJCI ŠELE
V ŠTIRIDESETIH LETIH
19. STOLETJA
dišečih vrtnic.
je Indija domovina sladkor- stvari ne obudil v življenje.
Tragična humoreska
sladkornega trsa, 2/2 porab- ,g.VV"' , WU,JW' t ~~ , fL ^ • da točno stoji kazalec prazno ličnega sladkorja pa so pri- ^j_*_2________,J~ Ti
(Nadaljevanje s i. strani)
Urška je profesorica biologije. Ker je ni in ni bilo iz šole, je tudi njen mož skuhal večerjo: krompir v oblicah,   ki   ga   je pojedel,
manjši je zaspal že ob šestih zvečer in se je do treh ponoči že dodobra naspal.
Ura je tri. Vojka spi. Njen najmlajši pa se prebudi Skobaca se
»Ampak, mamica, jaz sem se že naspal. Prav nič več
nato pa v fotelju — sladko zajezdi konjička, ki mu ga je
zaspal.   Tudi   Urško   je   na Ponesel dedek Mraz.
mizi  čakala  večerja:  velika »B%mi>um, bum-bum!« bob-
skleda, v njej pa gora mrz- ni, ko se samosrajčnik ziblje
lega krompirja v oblicah. na konjičku. Bobnenje zbudi
»Le kdo bi si mislil, da te Vojko, ko brž vstane in ko
tako  dolgo ne bo!« je za- led mrzlega otroka odnese k
zehal Urš^jn mož, ko se je sebi  v  posteljo,  da  bi ga
prebudil. »Krompir je bil ku- ogrela. V spalnici je mrzlo,
han že ob sedmih, na, zdaj prebujajoče se jutro čara na
korja iz SS gojene siad- frČSZStflSSEZ Korne pes. ^    delovne organizacijsko
Vse vlade evropskih držav sposobnosti ženske primora-so z visoko carino na slad- ne, da v sobotah v neskonč-nisem zaspan. Res, mamica, kor preprečile uvoz ameriške- nih   repih   pred pekarnami Povej mi pravljico, mamica!« ga sladkorja, ker so se hote- molijo »daj nam danes naš Vojka je slavistka z bujno }e glede proizvodnje sladkor- sobotni kruh«. ;  posteljice in domišljijo. Pozna vse pravlji- ja čimbolj osamosvojiti. No, nekaj jih je pa le, ki
ce, ljudske in umetne. In ker Države tekmujejo med se- priznajo svoje napake, seve-je ljubeča mamica, pripove- ^ za gospodarske pridobit- da jih pa pri tem nekoliko duje svojemu malčku prav- ve narodi i>ije:jo tudi v mir- olepšajo, n. pr.:
nem  času  gospodarski boj,
malčku
ljice do belega dne. Ob še-
iuh....zjut_^l-, pa__vstin_e:_ P1?: sM*i*a* 9** pa mimo Va
ste na neizmernih poljih Ev rope.
Osuševalna dela okrog Ska-
je pa mrzel ko kuščar boš pa zdaj  jedla?« se pričel nebogljeno ozirati sobi.
fW3j
je po
okenske šipe ledene rože.
Otrok je buden. Nekaj časa poje, nato pa:
pravi zajtrk za moža in otroke, nato pa zdirja v šolo in predava četrtošol-cem o Balzacu. Zaspana je še, a tolaži jo misel, da je tudi Balzac vse noči prebe-del, ko je ob.svečah in črni kavi ustvarjal... »Prosvetni    delavci? Hm!
uslužbenec: Med službenim časom opravljam tudi privatne stvari — čemu jih ne bi, ko pa isto počne tudi moj šef.
drskega jezera in drugod po de*avec: Mf^. storilnost ja t.___eL-ia   L~a„-" ^ZjkjLl majhna m tudi veliko rene
_-i Saj nič ne delajo. Takšni so
»Nič.  Sita sem že  vsega. .^^•>n^n^-đa  moJ ko Kristus, kini nič delal,
Utrujena  sem.  Spat  grem,« konjiček urno dirja?« & pa je ^ kaj .>
je vzd.n.i.la. }.j3( moj zjarj 0trok. Am- bil — čudež!« trde ljudje, ki
Vojka   je  slavistka.   Njen pak tudi ti zdaj urno zaspi! ljubijo učitelje in profesorje
mož je drnjohal, ko je pri- Mamica je še takoooo za- ter podobno prosvetno zmes PoraDo na pretek,
šla domov. Otroci tudi. Naj- špana.« in znes. Priredil: L. Z.
Jugoslaviji, gradnje sladkornih tovarn in načrtno gospodarstvo, v katerega je vključena tudi povečana proizvodnja sladkorne pese, ki v naši državi lepo uspeva, pa so garant, da bomo v najbližji bodočnosti tudi Jugoslovani imeli sladkorja za lastno
naklofam«. Kaj pa 'morem za to, ko imam tako staro mašino.
blagajnik: Jemal sem denar iz blagajne. Je bila pač slaba finančna kontrola.
itd. itd.
Navedeni primeri pa že dokazujejo to, da se je SAMO-KRITIKA spremenila v SAMO — kritiko. GREGA
Nadaljevanje
Znanje teh jezikov, ki se jih je v govoru in pisavi posluževal ali vsaj razumel naš Prešeren, je nesporno dokazano.
Res, da biblioteka, ki jo je še zasegla pravica, ni bila bogve kako bogata po številu knjig, toda lahko rečemo, da je večina del kazala izbran okus evropskega izobraženca. Knjige s področja prava, poetike, filozofije, filologije, zgodovine, religije m morahke dokazujejo skoro renesančno oblikovanega lastnika. »Skoro« pa smo rekli zato, ker v Prešernovi biblioteki, kakor sploh v njegovem stanovanju, začutimo odsotnost glasbene in likovne umetnosti.
Iznenadi nas, ko se nam pokaže med Prešernovimi _ knjigami cela vrsta del s področja matematike, fizike in tehnologije. Ali so to le še ostanki pripomočkov iz njegove lnsrniktorske tlake ali pa je bilo v pesniku določeno nagnjenje do teh ved. To še ni raziskano in čaka bistrega analitika.
Našo misel, da so utegnili bolnikovi sorodniki in obiskova'ci močno razredčiti pesnikovo knjižno bogastvo, potrjuje žc dejstvo, da zapuščinski seznam ne vsebuie nobene nemške beletristične literature. Kje so nemški pesnik; in klasiki? Bili s3 tedanjemu kulturnemu ozračju, pač najbližji. Ti so bržčas tudi izposoievalce najbolj zanimali. Edino izjemo, Uh'ahdov zapis nemških narodnih pesmi, pač ni vredno omenjati.
In še to: takrat je bila in je še danes navada, da avtorji poklanjajo izvod svojega dela prijateljem. Celo to nam je znano, da je Prešeren med svoje prijatelje in znance brezplačno razdelil (podaril, s posvetilom ali brez njega) kar 129 izvodov »Poezij«! Več kot verjetno je, da je tudi njemu kak prijatelj pesnik, literat poklonil svoje delo. Kje so te knjige? Zatrdno bi pričakovali kako pesniško zbirko Anastazija Gruna, nemško avstrijskega pesnika, Prešernovega učenca in. prijatelja iz dunajskih let. Npr. »Gedichte«, ki so v letu 1844 izšle že v peti izdaji in imajo na str. 90 natisnjeno »Beneško trojko« (Vene-tianes-Trias), znano nam posebno zaradi Prešernovega mojstrskega prevoda in hudomušnega dvoumnega naslova »Tri želje Anastazija Zelenca«. Da sta si bila grof Anton Auersperg-Turjaški, s pesniškim imenom Anastazij Griin, in Prešeren pravdo smrti zvesta prijatelja, nam priča Grii-novo zares lepo pismo, poslano odboru za postavitev nagrobnika: »Prevzeli ste lepo in hvalevredno nalogo, zaznamovati potomcem kraj, kjer se izgube v duhovni svet pozemeljske stopinje neumrljivega moža. Ko sem čital, da zbirate sredstva za postavitev spomenika vrlemu možu, sem začutil dvojni razlog, da se mu od-zovem in doprinesem svoj obolus mrtvecu. Ne le kot sin dežele, katere jezik je pesnik obogatil in oplemenitil, pač pa hočem vpričo vas položiti še en dar na svežo gomilo: najiskrenejšo in neugasljivo zahvalo, katero je dolžan učenec učitelju svojih mladih let. Njemu, pred vsemi, gre hvala, da je iskra, speča v mojih deških prsih, postala plemenit plamen in da je iz drobne kali vzrasel živ cvet. Mož, čigar odiseiski duh, ki je videl mnogo sveta in spoznal mnoga ljudstva in njih šege, je živo čutil, da je omikani narodni jezik dobrodejna reka, ki ima na dnu zlata zrna višje prosvitljenosti in ki edina more pomiriti in preosnovati svet, v bolesti se vijoč. V tem smislu je ostavil ranjki svojemu narodu v svojih pesnitvah najdragocenejšo dedščino.«
Pismo je objavil 12. maja leta 1849 nemško pisani ljubljanski »Ilirski list«, »Novice« pa so sporočile, da je Turjaški prispeval 20 goldinarjev za Prešernov nagrobnik, kar je bil dotlej poleg Zoisovega najvišji znesek. Morda ne bo napak prav spričo te vsote, primerjati še višino denarnih prispevkov kranjskih meščanov: največ, 10 goldinarjev, je dal Konrad Plei-vveiss; po 2 goldinarja so dali Janez Hol-cer, doktor Regvard, Rudolf in Konrad Lokar; vsi ostali darovalci so dali po 1 goldinar; skupno so tedaj do 22. aprila leta 1851, zbrali Kranjčani celih 32 goldi-
narjev. Da to ni mogla biti strašno velika
vsota, moremo sklepati iz neke Katrine izjave, da se je hudovala na Prešerna, svojega brata, ker je za eno samo večerjo in zapitek za sebe in svoja dva pisarja, zapravil na Gašteju celih 10 goldinarjev. Za večerjo je bil to res velik denar — a komaj trikrat tolikšna vsota za bogati Kranj pa je bila čisto navadna sramota! Primerjajmo še pesnikovo letno plačo, ki jo je imel pri doktorju Chrobatu kot kon-cipient, t. j. 800 goldinarjev in že imamo kaj dobro razmerje; 32 goldinarjev ni bilo niti polovica mesečne plače slabo plačanega odvetniškega pripravnika ... Sedaj vidimo jasno, koliko so za pesnikov nagrobnik prispevali kranjski trgovci in drugi veljaki, vsi skupaj! V seznamu ne najdemo znanih imen: Killerja, Gogale, Pučnika, Jalena in drugih, ki smo jih vse dotlej šteli za tesne pesnikove kranjske znance. Celo miadi Karel Florian, takrat bogat trgovec in lastnik volnarske manufakture, ie prispeval le en ubogi goldinar... Pa smo tega Floriana šteli za nekakega kranjskega Andreja Smoleta, tako se nam je zde! v zadnjih letih blizu pesnikovih idej! Doktor B.eivveis, ki so mu poznejši Mla-dosiovenci tako žolčno očitali, da je bil Prešernov zopernik, pa ni le vodil več kot tri leta trajajoče nabiralne akcije, ampak je tudi sam prispeval 10 goldinarjev za nagrobnik. Tako pa zveni zvon na drugi plati!
Ko žs tako prizadeto rezoniramo ob skoro neumljivih sodbah politične in kulturne zgodovine, nemi in razoroženi stojimo pred imenom grofa Antona Auersperga — pesnika Anastazija Griina. Ta Prešernov učenec in prijatelj, edini na Slovenskem ro;eni nemški pesnik, ki so ga njegovi so-narodnjaki uvrstili med klasike svojega jezika, se je sredi druge polovice preteklega stoletja iz našega iskrenega prijatelja prelevil kot kranjski deželni glavar v srditega nasprotnika naših političnih prizadevanj — Prvi pa je le bil, ki je sloves" naših narodnih pesmi razširil med Nemci. V revolucijskem letu 1848 je 26. aprila napisal dunajski »Sloveniji« celo takole pismo: «1 jaz verujem v veliko in lepo bodočnost slovanskega imena; i jaz spremljam slovenski narod z najtoplejšimi čustvi na njegovi poti k omiki. Naj stopa Slovenija še nekai časa ob rami svoje starejše sestre Avstrije. Tega sorodstva se ji ni treba sramovati, ker ni manj nadarjena, pač pa le mlajša, ko nekoč popolnoma dozori, potem bo ločitev naravna in zato manj bolestna« *
In če še-navedemo odlomek iz naši javnosti manj znanega Griinovega slavospeva našemu Prešernu, potem moramo zares začudeno strmeti nad poznejšimi Auersper-govimi zmotnimi potmi:
»Hie Slave!« — »hie Germane!« scholl es grimmig
und Zornes vvorte brausten tausend
stimmig... Er war mein Lehrer einst! ... Auf diesen todten Herz, — das nie
gevvittert,
geleuchtet nur, — leg' ich die Hande gerne...
VVenn Hass zum Streit hinaus das Volk getrieben,
Vergrabst, wie Gold, ins Dichterherz sein Lieben.
V nevezanem slovenskem prevodu: tu Slovan, tu German; done ostri vzkliki jezne besede vro tisočglasno! Nekoč je bil učitelj moj! ... Na mrtvo to srce, nikoli hudourno, ki le svetilo je, rad svoje roke položim .... Ko srd prepira bo izgnan, šele potem zagrebite ljubezen kot zlato v poetovo srce.«
Dediščina
Povedali smo že nekaj o temnih poteh Prešernove literarne zapuščine in o knjigah, ki jih je še pravica zasegla po pesnikovi smrti — ne gre drugače, kot da še o ostali, bolj zemski, ostaiini kako besedo spregovorimo.
Ze iz Prešernovega testamenta (glej Panoramo z dne 30. 12. 1934) smo spoznali, da pesnik ni kaj prida premoženja zapustil; saj je bil več mesecev bolan in brez moči, da bi z odvetništvom kaj zaslužil — prej pa »je bil strašno ponueoven človek«, ki je vse razda!, če ne prijateljem, pa beračem in otrokom . ..
»Pohišina« pa je bila skero vsa Katrina, ker jo je dedovala po starem stricu »grosonklu« Jožefu Prešernu, pri katerem je skupaj z bratom Francetom v Ljubljani stanovala do in še po stričevi smFti.
Gotovine Prešeren ni zapudtii nobene, klienti njegove advokatske pisarnice pa so mu dolgovali celih 483 forintov in 49 krajcarjev. (To je bil za takrat kar lep denar! Nekako 509.0GO- dinarjev današnje vrednosti — a kaj, ko se je kasneje izkazalo, da je precej zadolženih klie.ntov neizterljivih!)
Od dragocenosti je pesnik zapustil le zlato žepno uro, to je tisto, ki jo je še kot dunajski študent dobil v dar od morav-skega grofa Dubskega za zahvalo, ker je sina njegovega pripravljal za končne izpite. V zapuščini je predstavljala zelo nizko določeno uradno vrednest 12 forintov.
O knjigah iz Prešeroove biblioteke smo govorili že v prejšnjem odstavku in
Medeninast svečnik z utrinjalom
tudi o njih borni uradno določeni ceni 38 forintov in 13 krajcarjev.
Okrajno sodišče v Kranju je v pesnikovo ostalino vključilo tudi »Poezije«, ki jih je še imel v zalogi tiskar Jožef Blas-nik v Ljubljana. Predstavljale so vrednost 570 forintov. Knjigarnar Ivan Giontini v Ljubljani je prav tako imel še v zalogi 168 izvodov »Kersta per Savici* v vrednosti 44 forintov in 48 krajcarjev. Obe svoji knjigi je namreč Prešeren izdal v samozaložbi, torej je bil po odbitku tiskarskih stroškov in knjigarskih procentov, pravni lastnik zaloge.
Pohištva pa res ni bilo dosti, ki ga je pravica prisodila kot pesnikovo lastnino: tu je biLa le 50 krajcarjev vredna pisalna miza iz mehkega lesa, 1 forint ocenjena omara za spise, prav tako iz mehkega lesa in 4 stoli po 10 krajcarjev... Torej manj, ko malo!
Vendar pa je moralo biti precej prostorno stanovanje v Mayerjevi hiši, Mesto št. 181, le bolje opremljeno!
Kje je torej bilo ostalo pohištvo in hišna oprema? Odgovor nam daje Lenka »pohišina je bila skoro vsa Katrina, tako da lahko rečemo, da je doktor pri njej stanoval, ne ona pri njem«.
Sicer pa je zadnjega pol leta tudi beda in vsakovrstno pomanjkanje trkalo na duri — in ne smemo zameriti ostareli in čudaški revi, če je kaj odprodala. Bila je tudi njej določena grenka usoda, do bratove smrti jesti z njim vred kruh siromaštva, v naslednjih letih pa se potikati od sorodnika do sorodnika .*.. Ko pa je živela pri bratu, je bila vendarle za »ta višo«, ker je doktor vse njej prepustil!
Potem, ni bilo ničesar več, kar bi mogla pravica razglasiti za lastnino prvega deželnega advokata doktorja Franceta Prešerna.
Poslušajmo drobno Lenko, ki jo nedvomno buri dedovalna strast, lastna nekaterim Ribičem: »Vse je tista ženska (misli na Ano Jelovškovo) dobila, še morda oni (= Tomo Zupan) ne vedo, k- je imel otroke z njo. Vse, kar je njegovega bilo, je bilo prodano, kar Katrinega bilo, je ostalo. 300 forintov je za bukve potegnila, ta ženska. Dobila je precej, četudi se ve, licitirano bilo dober kup, pod kup! Katra je le to dobila, kar je bilo nje, druzega nič.« (Tomo Zupan ob tem rezonira: tudi bridka stvar: za postrežni-no, za žrtvovanje, za mladost, za življenje — le to, druzega nič!)
Oče pesnikov, Simen, sestra Lenka in strici so dostikrat menili, da bi bilo bolje, če bi bil France duhoven ali pa »pre-fezar« — tako pa je bil advokat komaj dobri dve leti, je to vredno, kaj pa je to?« se je Lenka hudovala še na svoji smrtni postelji, ko je pripovedovala Tomu Zupanu »črtice iz Preširnovega življenja in njegove sorodovine.«
Imovino pesnikovo, kolikor jo je sploh bilo, sta ocenila Ivan Okorn in Anton Ahčin, domačina iz Kranja; drugi tudi oporočna priča Prešernova.
Katra je iz stanovanja v Kranju k bratu Juriju v St. Rupert na Koroško prinesla servis za kavo in posteljno pregrinjalo drugega nič — tako trdi Lenka.
Posteljo, ki jo je pesnik v Ljubljani kupil od Miha Kastelica, pri katerem je nekaj časa stanoval, je Katra še pred od-selitvijo na Koroško, »basala« na Blejsko Dobravo. V njej je spala po bratovi smrti. »Bila pa ji je ta postelja prevelika!« Majhnih postav so morali biti Prešerni — če primerjamo dolžino te postelje z normalno velikimi!
Tri Prešernove stole je vrsto let imela v lasti kuharica župnika Friderika Hudo-vernika v Lescah. Bila pa je sicer domačinka iz Kranja in je stole kupila na »li-citandi« (dražbi). En stol pa je kupila pozneje  prodajalka " Margareta Keršenova.
Prešernov stol, eden izmed 3 ohranjenih
Omara za spise iz Prešernove advokatske pisarnice '
To poročilo potrjuje še Lenkina izjava, da je Katra del pohištva prodala v Kranju na dražbi, nekaj pa ga je domov peljala. Za posteljo, ki jo je France kupil od Kastelica, Lenka nima dobre besede, vneto zatrjuje, da ni bila iz zapuščine strica Jožefa: »Moja majenga je, da je bila ta postelja nekdaj Kastelčeva, stric Jožef so vse druge sorte špampete imeli.«
Od kod pa vsi drugi kosi pohištva in opreme, ki jih je Tomo Zupan proglasil in delno tudi dokumsc>»:al za Prešernove? Omara s predali (predalnik), mizica, svečnik in mlinček za kavo? Predalnik je Katra dala (ali prodala) svoji nećakinji Katarini Vcvk-Cernetovi; isto potrdilo izvirnosti 'velja tudi za mizico. Za svečnik s škarjami zaenkrat ni dokumentacije, prav tako je ni za kavin mlinček (ki pa se sedaj nahaja v pesnikovi rojstni hiši v Vrbi). Dosti verjetno je, da je Katra delno že prej, vsekakor pa po bratovi smrti večji del pohištva in opreme razdala in razprodala. Drugega ji tako ni kazalo. Vendar pa je ob bratovi smrti imela še 30 forintov od denarja, ki ga je Francetu poslal Jurij.
Kakšno usodo je doživela pesnikova zlata žepna ura, smo že nadrobno popisali (glej Panoramo z dne 24. 10. 1964). Hotel pa je to uro imeti za spomin brat Jurij, a je ni dobil, ker jo je Prešeren volil svojim otročičkom.
To so bila, rekli bi v suhoparnem jeziku, aktiva. Pasiva, po domače dolgovi in razne obveznosti rajnkega pa naj pridejo na vrsto drugič.
(Nadaljevanje prihodnjič) ČRTOMIR ZOREČ
ANEKDOTE
Prešernova sestra Lenka se je še v starosti dobro spominjala, kako jo je brat nekoč poučil: »Kadar boš katerega prav ošabnega človeka videla, to misli, da je prav gvišno neumen.« Lenka je še pripomnila, ko je to pripovedovala Tomu Zupanu, da je ta beseda »veljala tudi neki gospe, ki je v cimre gospa postala.«
Pesnikov brat Jurij je hotel, da bi slikar iz Beljaka upodobil mater, ki je tacaš pri njem živela. Ni in ni privolila, češ: »Stare babe so zmir grde!« Lenka še pri tavlja: »Jurij jih je še 4pstikrat silil, a niso hoteli.«
Prešeren ni imel glasu za petje, ni imel »štime za to«. Mati njegova in brat Jurij pa sta znala lepo peti. In ko je Jurij novo mašo bral, je ganjena mati vzkliknila: Lej, France, kako bi bilo fletno, ko bi bil-še ti duhoven!« France pa šegavo materi nazaj: »Ja, mati, kako pa b: mogel novo mašo peti, ko peti nič ne znam!«
»Saj smo vsi glih,« je rekel Prešeren vsakokrat, če se je kdo previsoko nosil.
Katra je po bratovi smrti pravila Len ki, kako hudo je bilo včasih doktorju če ni imel denarja. Da je prišel nekoč v hišo berač in prosil za en krajcar. »Ga nimam,« je rekel France. »No, to ste pa res pravi gospod, ko še enega krajcarja nimate,« je bevsknil berač in šel.
Kako si je Katra Čopovo smrt tolmačila, zvemo iz njenih originalnih besed: »Dohtar ni znal prav nič plavati, čop je pa znal. V smrt hiteč, ie Čop hotel doh farja s seboj imeti. Pa France ni časa imel, je imel veliko za pisati. Čop je bil namenjen k neki grofovski hčeri iti snu bit. In prav zato je neki šel kopat se, da bi se bil prav SDUcal in poštimal, potem bi šel pa snubit.«
Jakob Prešeren, boter Boštjan so mu rekli pri Ribičevih, ker je bi! menda vsem njihovim otrokom krstni boter, ni bil Lenki prav nič všeč: »Pa so bili res en pravi boter! Koj so pri stricih zatožili Franceta in Jurija.« Pesnik ie nekoč svojemu bratu Juriju rekel: »Pa imava res enga botra!« Boštjan ju je namreč nekaj tako zatožil. da je bil stari stric Jožef res hud in ju pošteno skregal.
Sinu svojega botra Boštjana je Prešeren tako-le svetoval, ko je sam iz leta v leto doživljal razočaranje v poklicu: »V lemenat pojdi, tam boš kmalu naprej prišel, tu, pri nas, se ne da naprej priti. Jaz sem svojo reč tako zastopil, da nobeden bolje. — pa nisem nič sreče imel. Kar v lemenat pojdi, saj ni treba, da bi -bil tudi ti nesrečen kot jaz.« No, pa Boštjanov fant le ni šel v lemenat, jjo pravnih študijah je postal notar v Ra*' dovljici.
Katri, Prešernovi sestri in gospodinji, je nekoč rekla mati: »Če se boš kdaj možila, to bo tvoj mož prigljal zavoljo svojega dolgega jezika.« Katra je vsakemu kaj prigovarjala, če jej ni kaj všeč rekel. Molčala ni takrat nikoli. Zadnja je bila vedno njena. Tomo Zupan žalosten pripomni: »Tak bič je torej imel pesnik nad seboj!«
Ano, mater svojih treh otrok, je Pre-~ šeren ob neki priložnosti poučil: »Ce srečaš kdaj z otrokom berača, le daj mu kaj vbogajme, da bodo najini otroci pozneje v življenju imeli dobro srce.«
Znano je, da je pesnik, že advokat v Kranju, v imenu večje skupine okoliških kmetov vodil pravdo proti dekanu Daga-rinu. Slo je za to, da ne bi še nadalje plačevali krivične desetine cerkveni gosposki.'
Pa je prirohnel Dagarin v Prešernovo pisarno: »Oropati hočete cerkev prastarih pravic. Saj vendar veste, da mora duhovnik živeti od oltarja, ne sme pa kopati,-trgovati ali opravljati kako rokodelstvo!«
Poredno ga zavrne Prešeren: »Pravijo, da je bil sam učeni sveti Pavel tudi do-; ber tkalec in si 6 tem služil kruh!« Resneje pa je dodal: »Sicer pa se s tožbo ne ženem zase, -hočem le pomagati revnim ljudem.«
Ko se je Prešeren odpravi j al v službo, -mu je mati naročala: »H kasi pa ne smeS priti, denarja ti zelo nucaš ki koj bi biki faljeno za te.« — C. Z. ,
k
ti
Pohištvo v Prešernovi spalnici
Neprecenljivi burmanski dragulj
lil
m
yj
m 1J1 m 1T1
ID ili
m
m
m
ni
SHWE DAG ON
Svetišče Angkor-Vat. Egiptovske piramide. Velike arhitekturne stvaritve starih civilizacij. Vsakdo ve zanje. Redki popotnik pa pozna Shvve Dagon. V Burmi je. Njegova mogočnost že dolga stoletja kraljuje nemiru pod seboj. Visok je 106 metrov. Telo je pokrito z nešteto zlatimi listi. Vrh — krona s pet tisoč diamanti. Je to mar samo razkošna zanimivost? Ne. Priča je. Priča o silni moči budizma, ki še vedno igra veliko vlogo v zgodovini Azije.
Burmanska meja je za nami. Letimo visoko nad bleščečimi riževimi polji, ki se razprostirajo kolikor daleč seže oko. Njihov rob je rob Indijskega oceana. To sistematično omrežje umetno namakanih polj prekinjajo samo nešteta rečna korita, ki se začenjajo nekje na obzorju in se muhasto vijejo proti morju. Letalo izgublja višino in se obrne. Slepeča svetloba rižišč, ki se kopljejo v soncu, izgine. Spuščajo se nad zelenilom, sredi katerega se blešči zlati šahovski kmet: Shvve Dagon.
BURMANSKI EIFLOV STOLP
V Rangunu smo, glavnem mestu Burme. To je državni na indokitajskem polotoku, stisnjena med Indijo in Indijski ocean na eni strani ter Kitajsko, Laos in Siam na drugi. Reke in vzporedna pogorja so jo razbrazdala in jo napravila težko dostopno.
Zapustili smo letališče. Za nami ostajajo ljubki bungalovi, posejani v gozdičkih in gajih. Med njimi se lovijo poti, ki so prav take kot reke ob njih. Vse to pa ima svojega gospodarja. Edinstvenega, Mogočno pagodo Shvve Dagon. Na vsakem vogalu vstaja pred menoj njena pozlačena kupola, blešči se skozi nemirno zelenje dreves, ogleduje se v lužah, ki so ostale po zad-
njem dežju. In ko misliš, da si že mimo nje,
se znova pojavi. Ne veš, da hodiš po cesti, ki ji ni konca, po cesti, ki obkroža to impozantno svetišče. Vse ceste, ki jih je zgradilo britansko vojaštvo, se sekajo pravokotno. In ko se tako potepaš po mestu, se Shvve Dagon nenadoma skrije za strehami ali betonskimi zidovi. Misliš, da jo boš takoj spet zagledal. Toda ne vedno! To svetišče tu ni tisto, ki ga spet in spet želiš videti. Neko drugo je. Manjše, prav tako pozlačeno. Stoji sredi modernega dela mesta. To je pagoda Sule. Zelo lepa je in častitljiva, toda pogled se ne ustavlja pogosto na njej, ne vzbuja radovednosti popotnika. Vsaj ne na tak način kot njena sestra. Vsakdo se rad najprej ustavi v Shvve Dagonu, največji pagodi na svetu. Brez pretiravanja jo imenuje Eiflov stolp Ranguna.
Pagoda ali stupa, kakor jo imenujejo Bur-manci, je spomenik, sezidan na čast Bude. Vsa ogromna masa Shvve Dagona stoji na griču Sin-guttra, ki predstavlja zadnjo vzpetino v Pegu Vomasu, najjužnejši gorski verigi. Burme. Nanj se je moč povzpeti s štirih strani. Zahodno pot so po angleški osvojitvi leta 1852 zaprli in jo spet svečano odprli šele leta 1930. Te poti so pravzaprav pokrita stopnišča, ki vodijo na zgornjo ploščad, na kateri stoji pagoda. Legenda pri poveduje, da je bila zgraditev svetišča poverjena dvema trgovcema iz kraljestva Mon Okkala, ki sta se po dolgem romanju v svete indijske budistične kraje, vrnila s šopom Budinih las.
BUDIN ZAKLAD
Svetinjo, ki sta jo prinesla trgovca, je bilo treba ljubosumno čuvati. Sicer bi se jim Buda maščeval. Sklenili so sezidati nad svojim rodnim mestom Okkalo (ki se je pozneje imenovalo Dagon, danes pa Rangun) pagodo, v kateri bi shranili neprecenljivi zaklad. To prvo svetišče je bilo visoko komaj devet metrov, skromno, sezidano verjetno iz opek. Postalo je znamenit kraj, kamor so se od vseh strani zgrinjale množice romarjev. Kralj Binnva U je leta 1362 sklenil povečati pagodo. Dosegla je višino 22 metrov. Kasneje so burmanski kralji imeli navado, da so jo takoj po osvojitvi prestola zopet zvišali ter jo prekrivali z zlatom in dragim kamenjem. Današnjo podobo ji je dala devetnajstletna kraljica Shinsavvbu, kralj Sinbvushin Ava pa jo je leta 1774 dvignil do višine 106 metrov.
(Konec prihodnjič)
i T. J.
11 metrov visoka buda z očali
Osrednji filmski klub in njegova obletnica
Nekje proti koncu februarja bo preteklo leto dni, odkar se je formirala skupina pod imenom Osrednji filmski klub. V pričetku je bila to skupinica, ki je imela veliko volje in še več navdušenja, ni pa bilo »denarnega blagoslova-«, da bi lahko izvedla svoj program. V mesecu dni se je razširila, postala dvajsetčlansko telo, ki je pričelo živeti svoje življenje.
PRVI DINARJI
ali kako je delavska univerza odločno pripomogla k razvoju filmske vzgoje v Kranju. Klub 6i je namreč že v začetku zadal za osnovni nalogi — filmsko vzgojo in ustvarjalno delo. Pod filmsko vzgojo je bilo mišljeno delo v klubih — tu naj bi pričeli s ciklusom predavanj o zgodovini in teoriji filma. Taka predavanja je potrebovala tudi delavska univerza. Ergo- X z dvain-štiridesetimi predavanji na terenu in po nekaterih šolah, je klub prislužil 65.000 dinarjev. Klu-baši so videli 16 mm kamero, zvedeli, da jo prodaja fotoklub in jo kupili obenem z delavsko univerzo. Takrat je bila misel o formiranju filmske službe pri delavski univerzi še živa. S tem je zaključeno prvo poglavje dela kluba. Za kratkim zapisom pa se skrivajo meseci trdega dela samoodpovedovanja predavateljev in predvsem — dober kolektiv. Za ilustracijo — vsak predavatelj je za svoje predavanje porabil, poleg priprav, še teden dni — večer za večerom — da je odpredaval po vseh krajih. Takega požrtvovanja je malo in škoda je, da ga ni.
SPRAJC SNEMA FILM, NE PLACA DVORANE, KLUB PA GRE NA MORJE
ali nekaj zanimivosti o neki purgariji, ki je iz kolektiva nared la kaos, iz filmskega kluba pa KLUB KRIMINALCEV. Po seminarju v Radovljici, po vseh mogodih in nemogočih finančnih mahinacijah je klub dobil dnevnice za tri člane, na račun katerih je potem živelo pet ljudi, se je Spra j c (na j z veste j ši član) odločil za snemanje filma na temo PRAZNIK. Hotel je obdelati zabavo huliagnov. Snemanje je trajalo dva dni. Posledice: 70 m posnetega in nerazvitega filma (prispeval ga je klub), pred nekaj dnevi plačana dvorana (klub gospodarstvenikov je grozil s tožbo) in dvanajst novih članov. To so bili nastopajoči v filmu. Sprajc je vzel znance, ki so ustrezali zahtevam. In radi avtentičnosti so bili kar pravi. Potem pa smo šli vsi na morje. V Premanturi pri Pulju je klub organiziral svoj seminar. Trajanje: 10 dni. Program: zgodovina, estetika in teorija filma — 8 ur dnevno. Udeležba: predavatelji in novi člani. Stroški po principu samofinanciranja — vsak je za osemunno poslušanje ali predavanje plačal po 7000 din, se pravi vse stroške. In naselili smo se pri počitni-čarjih, poleg njihovega tabora S tem pa 6e je pričel »VELIKI PROPAD«. Radi nekaj manjših napak so se po Kranju bliskovito ra*znesle vesti © huliganih, ki »baje« ropajo in razgrajajo po Premanturi. »Veste, to so Kranjčani — filmski klub ali nekaj takega! Saj pravim, današnja mladina . . .« In medtem, ko so člani kluba ob žarkem soncu in modrem morju premlevali skrivnosti filma, sedeč za primitivno mizo. na hrapavih^ lesenih klopeh, se je v Kranju pripravljala nevihta. Nič hudega sluteč so se vrnili »Ja. kaj pa ste počeli tam doli. za božjo volio? Ali ste res. . .?« In odprtih ust so fantje in dekleta poslušali »zgodbice«. Najprej so se smejali, potem razburjali, danes pa so za podobne stvari že neobčutliivi Klub je s tem polagoma pričel propadati. Mamice so otrokom pričele prepovedovati delo v klubu, nezaupanje se je širilo in postalo običaj in v delu kluba se je pričela kriza. Povsod ie namreč mlade liubitelie filma pričakal pozdrav: »Pa ja ne tisti filmski klub, ki je bil v Premanturi ?«.
REVIJA JUGOSLOVANSKEGA FILMA, 50.000 DINARJEV IN VELIKE POHVALE
ali kako je Svet Svobod občine Kranj pokazal več kot popolno razumevanje za težave kluba. V Ljubljani je bil v septembru 1964 mednarodni seminar za filmsko vzgojo. Osrednjemu filmskemu klubu iz Kranja so, kot najboljšemu v Sloveniji, od treh dni bivanja seminaristov, poverili program za celo popoldne večer filma. Klub se je odločil za Revijo jugoslovanskega dokumentarnega filma in za izlet na Bled. Stroški — 300.000 dinarjev. Od tega je klub uspel s trdim delom ob reviji zbrati 250.000 (računali so na 350.000, pa je kranjska publika pokazala svoj pravi obraz — polprazno dvorano) ostalo pa je prispeval Svet Svobod občine Kranj. Vsi gostje med katerimi ni manjkalo znanih imen našega filma, so bili nad vsem navdušeni. Klub si je s tem zagotovil naslov najdrznejšega in organizacijsko najsposobnejšega v okviru širše domovine. Pri vsem tem pa so še govorili: »TI, KAJ PA STE IMELI V PREMANTURI?«
VEČER FILMA
Klub kranjskih študentov, ki je dal pobudo za organiziranje večera filma, na katerem bi se srečali mladi ustvarjalci, je prireditev pripravil in jo bo tudi izvedel več ali manj sam. Pri večeru ne gre za neki »kranjski festivalček«, ki naj bi se »vštulil« v množico podobnih prireditev, ki so že postale pojem za NEKVALITETO. Ima povsem enako hotenje kot pred kratkim Večer poezije — seznaniti javnost z ustvarjalnostjo na področju filma in njihove ustvarjalce med seboj na podlagi njihvega dela. Tako bo ta mala prireditev dobila novo dimenzijo, dimenzijo ustvarjalnega srečanja. *
To pa je samo ena izmed kvalitet, ki jo prinaša večer filma. Druga, pomembnejša, je iskanje novih izraznih oblik, novega izražanja. Tako bo Marko Pogačnik predstavil dve deli — OKO 1 in OKO 2 — v povsem novi tehniki, ki delno spominja na Mc Larenovo tehniko risanja na filmski trak, čeprav veliko bolj teži k novi obliki
FILMSKA SOLA, KRIZE IN FORMALNA USTANOVITEV
ali zadnje besede ob težavah. Članstvo kluba je počasi postajalo apatično ob monotonih sejah, na katerih so se pojavljali organizacijski problemi. Neustrezajočj prostori pa so onemogočali razvoj pravega klubskega življenja in tako je kvaliteta dela vztrajno padala. Klub jo je reševal z uvedbo filmske šole, ki je s svojimi predavanji, kinotečnimi filmi in debatami nudila široke možnosti za poživitev dela, za pestrejšo vsebino. Na žalost se je stvar končala na polovici, ko je zaradi nesporazumov odpovedala sodelovanje delavska univerza. Klub sam n; imel sredstev za nadaljevanje in čaka na dotacijo ki naj bi jo dobil v letošnjem letu. S tem se je stanje kluba dokončno poslabšalo. In potem so sestavili svoj statut in prišli so študentje, in vse kaže na bolje in menda bo ustanovni občni zbor danes teden. In takrat bo klub pravno ustanovljen in bo lahko dobil dotacijo in morda še svoje prostore. IN VERJETNO BO-ZOPET KREPKO ZAGRABIL. POGAČNIK JOŽE
abstraktne slike. VEDETI Marjana Cigliča ;e prav tako iskanje nove vsebine v preokretu, čeprav mu najbolj primanjkuje utemeljitve v okolju in dogajanju in mu lahko očitamo pienatr-panost simbolike. Naško Križnar je ob vsem tem najbolj ploden. Na večeru se bo predstavil z devetimi deli, med njimi je publiki najbolj znana NADSTAVBA — zelo uspela na zveznem festivalu amaterskega filma v Ljubljani. I. G. Plamen, o njegovem delu mi ni znano ničesar, bo predstavil ČAKAJOČ NA GADOTA in POVABILO NA PLES. Glede na njegova dela. ki jih je prispeval za Večer poezije, pa lahko pričakujemo moderen izraz s hotenjem po iskanju in zato tudi usmeritev v smeri filma-resnice. Biserka Komac nastopa z dokaj konvencionalno temo, IZLET, sam pa bom predstavil 35 MINUT Z LJUDMI, poizkus izražanja v tehniki kolaža (lepljenke), ki pri nas ni dovolj izrabljena, čeprav nudi široke možnosti izražanja.
POGAČNIK JOŽE
»Kar pustite ga, naj gre,« je dejal komisar in namignil Hackittu, naj' izgine.
»Ta ni Čarovnika nikdar videl,« je dejal Blis, ko je Hackitt odšel.
Waliord je odkimal z glavo. »Ne soglašam s tem! Po njegovem obnašanju bi mogli sklepati, da govori resnico. Ali je Meister tu?«
»Da, Sir — v čakalnici je,« je odvrnil Alan.
22
Nekaj sekund nato je stopil v sobo — Mau-rice Meister, ravno tako vljuden kot vedno, vendar pa nekoliko v zadregi. Ko je stopil v sobo, je najprej zelo opazno pogledal na uro, potem pa si ogledal vse, ki so bili v sobi, drugega za drugim.
»Sodim, da gre tu za pomoto,« je dejal, »mislil sem, da bi rad predsednik govoril z menoj.«
»2e, že, toda, ker je obolel, ga nadomestu-jem jaz.«
»Naročen sem bil za poldvanajsto uro, zdaj pa je — pogledat je na uro — dvanajst in devetinštirideset minut. Pred policijskim sodiščem v Greemvichu moram braniti neko zadevo. Kdo ve, kaj se bo zgodilu ubogemu revčku, če me ne bo tam.«
»2al mi je, da ste morali čakati,« se je hladno oprostil komisar. »Prosim, sedite!«
Meister je položil palico in klobuk na mizo in sedel. Pri tem je pogledal Blisa.
»Tako znani se mi zdite,« je pripomnil.
»Ime mi je' Blis,« je dejal detektiv.
Moža sta se spogledala ___
To je bil torej Blis. Meister je povesil pogled pred izzivalnimi Blisovimi očmi.
da bi poslušal, koliko denarja razdelite vsak te-" den ali od kod prihaja ta denar. Tudi nočem omenjati, da tisti, ki poklicno občuje s kaznjenci, ve, kje so skrite ukradene stvari ali da prekupčuje z njimi.«
»To me veseli, polkovnik!« Meister se je otrese! zadrege in postal spet samozavesten. Nevarnost — smrtna nevarnost je bila blizu. Moral je ohraniti hladno glavo. »Ce bi mislili kaj takega, bi m? bilo zelo žal...«
»Rekel sem, da temu ni tako. Nisem radoveden. Večkrat svojih klientov ne podpirate samo, temveč jih tudi nastavljate pri sebi?«
»Pomagam jim pač kakor vem in morem,« je priznal Meister.
Polkovnik ga je pozorno pogledal. »Če ima kaznjenec na primer ljubko sestrico, jo nastavite pri sebi. Saj imate zdaj tajnico, neko gospodično Lenlev, ne?«
»Da.«
»Njen brat je bil obsojen na tri leta ječe na podlagi informacij, ki jih je policija prejela od vas!«
Meister je zmignil z rameni. »Bila je moja dolžnost. Nisem sicer brez napak, toda državljanska dolžnost mi je prva.«
»Pred dvema letoma,« je počasi nadaljeval VValford,« je imela predhodnico," deklico, ki so jo našli utopljeno v Temzi.« Umolknil je kot da pričakuje odgovor »Ali ste me razumeli?«
»Razumel sem. To je bilo nekaj žalostnega. Še nikoli v življenju nisem bil tako nesrečen kot tedaj — nikdar. Niti misliti ne morem več na to!«
»To dekle je bilo Gvvenda Milton,« VValford je govoril preudarno   »Sestra Henrika Arturja
»Pri razpravi o tem ni bilo govora. To ve le Scotland Yard in — Henrik Milton...«
Maurice Meister se je nasmehni. »Kako pa more vedeti, ko pa je mrtev. Umrl je v Avstraliji.«
Nastala je tišina, potem pa je rekel VValford: »Čarovnik je živ — in je tu!«
Meister je planil pokonci, celo njegove ustnice so bile brez barve.
23
Iz Maurice Meistrovih oči je žarel strah, »čarovnik je tu? Mislite to resno?« Komisar je pokimal. »Ponavljam — živ je — in je tu.«
»Saj to je nemogoče! Kako bi si upal vrniti se, ko visi nad njegovo glavo smrtna obsodba? Čarovnik! Prestrašili bi me radi! Ha, ha!« Silil se je k smehu. »To je ena vaših malih šal, polkovnik!«
»Tu je — govoriti sem hotel z vami, da bi vas opozoril na to.«
»čemu me opozarjati?« je dejal Meister. »Nikdar v življenju ga nisem videl, saj niti tega ne vem, kakšen je. Poznal sem dekle, s katerim je hodil — z neko Američanko. Kje je? Kjer je ona, tam je tudi on!«
»V Londonu je — in v tem trenutku v tem poslopju.«
Meister je široko razprl oči. »Tu? čarovnik bi si ne upal!« Nato pa je srdito nadaljeval: »če veste, da je v Londonu, zakaj ga ne prime-te? Ta človek je blazen! čemu pa ste tu? Zato, da bi varovali ljudi — da bi mene ščitili! Ali ga
21
Čarovnik
»Obžalujem — mislil sem, da sem vas poznal.« Meister je začel slačiti rokavice.
»Ali ni nekaj nenavadnega kazenskega zagovornika na kraljevem sodišču vabiti v Scotland Vard?« je vprašal. Komisar se je udobno naslonil v svojem stolu. Imel je opravka že z dokaj bolj prebrisanimi ljudmi kot je bil Maurice Meister. _
»Torej, Mr. Meister, povabil sem vas, ker bi rad odkrito govoril z vami.«
Med Meistrovimi obrvi se je pojavila gaba. »Povabiti, je beseda, ki je nimam rad, Mr... VValford.«
»Polkovnik VValford,« je pripomnil Wem-bury
Polkovnik je vzel v roko blok in prebral nekaj vrstic. »Mr. Meister,« je začel, »vi ste kazenski zagovornik, ki ima v Deptfordu veliko klientelo?«
Meister je prikimal.
»Na vsem jugu Londona ni tatu, ki n« bi poznal Mr. Meistra iz Flanders-Lane. Znani ste kot branilec v brezupnih zadevah pa tudi — hm — kot dobrotnik «
Meister je spet prikimal, kot da se hoče zahvaliti za poklon.
»Tat vlomi in uide. Pozneje ga primejo, ukradenih stvari ni mogoče najti — na videz je brez sredstev. Pa vendar ga branite ne le pred policijskim sodiščem, temveč tudi pri Old Bailevju in razen tega najemate zanj še druge, najboljše advokate, poleg vsega pa podpirate še njegovo rodbino ves čas njegove kazni.«
»Iz golega človekoljubja! Ali sem — ali sem sumljiv, ker — ker pomagam — tem nesrečnim ljudem? Nočem, da bi trpele žene, da bi trpeli nedolžni otroci zaradi grehov svojih očetov,« je dejal čednost no.
Blis je odšel iz sobe, Meister se je čudil in krčevito razmišljal o vzroku.
»O da, o tem sem prepričan,« je dejal polkovnik suho. »Mr. Meister nisem vas povabil.
Miltona — drugače znanega tudi pod imenom — Čarovnik!«
V njegovem glasu je bilo nekaj pomembnega. Meister je polkovnika začudeno pogleda!.
»To je najsposobnejši zločinec, ki ga vodimo v svojih seznamih — pa tudi najnevarnejši.«
Na obrazu advokata sta se prikazali dve rdeči lisi.
»In tega zločinca niso nikoli prijeli — nikoli, polkovnik,« je skoro kričal Meister. »Čeprav je vedela policija skoro do minute natančno, kdaj se bo peljal skozi Pariz, se ji je vendar izmuznil med prsti. Vsi sposobni policisti na Angleškem in vsi sposobni policisti v Avstraliji ga niso mogli prijeti.«
Spet je imel svoj glas v oblasti in bil je spet vljuden kot vedno.
»Ničesar nočem očitati policiji. Kot davkoplačevalec sem ponosen nanjo — toda posebno spretna ni bila, da je pustila pobegniti čarovniku. Vam to lahko povem, ker ste v teh zadevah še neizkušeni.«
Komisar je preslišal to namerno nesramnost, ki je namigovala na kratko dobo njegovega službovanja.
»Priznam, da bi ga pravzaprav morali prijeti,« je dejal mirno. »Vendar zdaj ne gre za to. Čarovnik je pustil v vašem varstvu svojo sestro. Če vam je zaupal tudi denarr tega ne vem — toda zaupal vam je svojo sestro.«
»Lepo sem ravnal z njo,« je ugovarjal Meister. »Ali sem jaz kriv, da je umrla? Ali sem jo mar vrgel v vodo? Bodite vendar pametni, polkovnik!«
Zakaj si je vzela življenje?« je resno vprašal VValford.
»Kako pa naj to vem? Niti sanjalo se mi ni, da je imela skrbi. Bog naj mi bo sodnik!«
Polkovnik je nejevoljno mahnil z roko. Kako pa to, da ste vse potrebno ukrenili za njen sprejem na kliniko?« je vprašal s poudarkom.
Meister je prebkdel. »To je laž!«
ne morete zgrabiti? Ali mu ne morete povedati, da ne vem nič o njegovi sestri, da sem ji bil kot oče? Wembury, saj vi veste, da nimam nič opraviti s smrtjo tega dekleta!« ^ Obrnil se je k Alanu.
»O tem ne vem nič,« je mrzlo odvrnil detektiv. »Vem le to, da bom, če se pripeti Mary Lenlevevi kaj zalega ...«
»Ne grozite mi!« je vzkliknil Meister.
»Ne vem, kaj ženske najdejo na vas. Na zelo slabem jjlasu ste.«
Meistru so se tresle ustnice. »Laži, še več laži! Ta izvržek trga značaj moža na koščke. No, bile so ženske — saj to je naravno. Svetski moški smo, ne pa puščavniki! čarovnik — Spet se je silil k smehu. »Eh, dajte no, nekdo vas je imel za norca. Mislite, da bi jaz ničesar ne zvedel. V Deptfordu še ptič ne vzleti, da bi jaz ne vedel za to. Kdo pa ga je videl?«
»Meister, opozoril sem vas!« je dejal VValford in pritisnil na gumb. »Od zdaj naprej bomo vašo hišo opazovali. Na vaših oknih si dajte vstaviti železne mreže, ne puščajte, ko se znoči, nikogar v hišo in jo ponoči zapuščajte samo v spremstvu policijskega uradnika.« — V tem hipu je vstopil Blis. — »Blis, mislim, da bo Mr. Meister potreboval kako stražo. Izročam ga vam v varstvo, čuvaj-te nad njim kot oče!«
Temne detektivove oči so se uprle v advokata, ko je vstajal. »Tistega dne, ko ga boste prijeli, bom plačal za sirote policistov tisoč funtov,« je zagotavljal Meister.
»Tako nujno ne potrebujemo vašega denarja. To bi bilo vse. Ni moja stvar obsojati kogarkoli. Nevarno igro igrate. Zaradi svojega poklica ste v prednosti pred. drugimi prekupčevalci z ukradenim blagom.«
Prekupčevalec! To besedo je Meister najbolj sovražil. »Prekupčevalec? Mislim, da se ne zavedate prav, kaj pravite.«
»O, prav dobro se zavedam! Pozdravljeni!«
RADIJSKI SPORED
VELJA OD 6. FEBRUARJA DO 12. FEBRUARJA 1965 Poročila poslušajte vsak dan ob 5.15, 6., 7., 8., 16., 12., 13., 15., 17., 22., 23. in 24. uri ter radijski dnevnik ob 19.3«. — Ob nedeljah pa ob 6.05, 7., 9., 12., 13., 15., 17., 22., 25. in 24. uri ter radijski dnevnik ob 19.30.
SOBOTA, 8. februarja
8.05 Pojeta Ženski vokalni kvartet in Fantje na vasi — 8.25 Zabavne melodije — 8.55 Radijska šola za nižjo stopnjo — 9.25 Mladi glasbeniki Zavoda za glasbo jn baletno izobraževanje — 9.45 Četrt ure z pevko Katjo Levstik —. 10.15 Glasbeni sejem — 11.00 Nimaš prednosti — 12.05 Kmetijski nasveti — 12.15 Čez hrib in dol — 12.30 Petje in instrumentalne igre domačih mojstrov — 13.30 Priporočajo vam — 14.15 Iz oper — 14.35 Naši poslušalci čestitajo in pozdravljajo — 15.50 KUD »Enakost« iz Kranja — 16.00 Vsak dan za vas — 17.05 Gremo v kino — 17.35 Pesmi in spevi iz igre »Koštana« — 18.00 Aktualnosti doma in v svetu — 18.15 Izložbeno okno
— 18.45 S knjižnega trga — 20.00 V robot o zvečer — 21.00 Zaplešite z nami — 22.10 Oddaja za naše izseljence — 23.05 Za prijeten konec tedna
NEDELJA, 7. februarja
6.00 Dobro jutro — 6.30 Napotki za turiste — 7.40 Pogovor s poslušalci — 8.00 Ropotalo in ptice.— pripoveduje Slavko Jan — 8.30 Iz albuma skladb za mladino — 9.05 Nas; poslušalci čestitajo in pozdravljajo I. — 10.00 Se pomnite tovariši — 10.30 Pesmi borbe in dela — 10.40 Nedeljski dopoldanski' koncert lahke glasbe — 11.40 Nedeljska reportaža — 12.05 Naši poslušalci čestitajo in pozdravljajo - II. — HT30 Za našo vas
— 13.50 Na kmečki peči -14.00 Danes popoldne — 16.00
Humoreska tega tedna — 17.05 Majhen operni koncert — 17.30 Radijska igra — 18.30 Glasbene razglednice — 20.00 Nepozabni trenutki — 19.05 Naš nedeljski sestanek — 21.30 Iz slovenske simfonične glasbe — 22.10 Melodije za lahko noč — 23.05 Komorna glasba primorskih skladateljev
PONEDELJEK. 8. febr.
8.05 Jutranji zabavni zvoki
— 8.55 Za mlade radovedneže — 9.10 Zaplešimo in za-pojmo — 9.25 Iz narodne zakladnice — 9.45 Pisan orker-stralni intermezzo — 10.35 Naš podlistek — 10.55 Glasbena medigra — 11.00 Nimaš prednosti — 12.05 Kmetijski nasveti — 12.30 Virtuozne skladbe za razne instrumente — 13.30 Priporočajo vam — 14.05 Znamenite ooerne ari'e
— 14.35 Naši poslušalci čestitajo in pozdravljajo — 15.30 Pol ure z zabavnim orkestrom Le* Ba^ter — 1R°0 Vsak dan zn v?s — R.flŠ Glssbena Trr^nnka — IR.flO Aktualnosti doma in v svetu
— 18.15 Zvočni razgledi — 18.45 .Narava in človek — 19."3 Gi«sbene razglednice — 20.00 Nocoj ob 20.00 — 20.30 Koncert ansambla »Slavko Osterc« — 22.10 S popevkami po svetu — 23.05 Literarni nokturno — 23.15 Jazz orkestri vam igrajo
TOREK,  9. februarja
8.05 Vaški kvintet in trio Dorka Skobrneta — 8.25 Od melodije do melodije — 9.25 Odlomek iz opere »Boris Godunov« — 9.45 Četrt ure z orke-trom Kurt Edelhagen
— 10.15 Glasbeni sejem — 11.00 Nimaš prednosti — 12.05 Kmetijski nasveti — 12.15 Narodne v duetu — 12.28 Priporočajo vam — 14.05 Radijska šola za višjo stopnjo — 14.35 Pet minut za novo pesmico — 15.30 V torek na svidenje — 16.00 Vsak dan za vas — 17.05 Koncert po željah poslušalcev — 18.00 Aktualnosti doma in v svetu — 18.15 Predstavljamo vem jugoslovanske ansamble — 18.45 Na mednarodnih križpofjih — 19.05 Glasbene razglednice — 20.00 Majhen recital hornista — 20.20 Radijska igra — 21.20 Serenar"ni veTer — 22.10 Plesna glasba — 23.05 Nočni koncert z deli jugoslovanskih skladateljev
SREDA,  10. februarja
8.05 Glasbena matineja — 8.55 Pisan svet pravljic in zgodb — 9.25 Domače pesmi in napevi — 9.45 Predstavljamo vam pianista Alfreda Niemana — 10.15 Melodije za razvedrilo — 10.55 Glasbena medigra — 11.00 Nimaš prednosti — 12.05 Kmetijski nasveti — 12.15 Pred domačo hišo — 12.30 Poje sopranist-ka Zinka Kune — 13.30 Priporočajo vam — 14.05 Radijska šola za srednjo stopnjo
— 14.35 Kaj in kako poj o mladi pevci pri nas in po svetu — 15.30 Dalmatinske, makedonske in slovenske narodne pesmi — 16.00 Vsak član za vas — 17.05 Giasba iz novega sveta — 18.00 Aktualnosti doma in v svetu — 18.15 Iz fonoteke radia Koper — 18.45 Naš razgovor — 19.05 Glasbene razglednice^ — 20.00 Češki pevci pojo - 20.20 Tako opjo in igraio v Bukarešti — 20.40 Tri stan in Izolda — opera — 22.10 Plesni orkestri in zabavni zbori
— 23.05 Literarni nokturno — 23.15 Jazz s plošč
ČETRTEK, 11. februarja
8.05 Jutranji zabavni zvoki
— '8.55 Radijska šola za višjo Stopnjo — Butale! — F'asb?na pravljica — 945 Dopoldanski    domači pete-
mele '■— 10.15 Glasbeni sejem — 11.00 Nimaš prednosti — 12.05 Kmetijski nasveti — 12U5 Igrajo vam '»štirje kovači« — 12.30 Baročni intermezzo — 13.30 Priporočajo vam — 14.05 Pol ure z ansamblom mariborske opere — 14.35 Naši poslušalci čestitajo in pozdravljajo — 15.30 Pihalna godba RTV -15.40 Literarni sprehod — 16.00 Vsak dan za vas — 17.05 Turistična oddaja — 18.00 Aktualnosti doma in v svetu — 18.15 Odskočna "deska — 18.45 Jezikovni pogovori — 19.05 Glasbene razglednice — 20.00 Četrtkov večer domačih pesmi in na-pevov — 21.00 Izročilo XX. stoletja — 22.10 S popevkami po kontinentih — 23.05 Večer Richarda Straussa
PETEK, 12. februarja
8.05 Suita in divertimcn;o
— 8.35 Za vsakogar nekaj. — 8.55 Pionirski tednik — 9.25 Pihalna godba Yves Bouvard
— 9.35 Pet minut za nove pesmico — 10.15 Nekaj novih posnetkov Komornega zbora RTV Ljubljana — 10.35 Novo na knjižni polici — 10.55 Glasbena medigra — 11.00 Nimaš prednosti — 12.05 Radijska kmečka univerza — 12.15 Opoldanski domajj polc-mele — 12.30 Odlomki iz opere »Nikola Šubič Zrinj-ski-< — 13.30 Priporočajo vam
— 14.05 Radijska šola za nižjo stopnjo — 14.35 Kotiček za ansambelsko glasbo — 15.25 Napotki za turiste — 15.30 Narodne iz angleškega otoka
— 15.45 Novo v znanosti — 16.00 Vsak dan za vas — 17.05 Petkov simfonični koncert — 18.00 Aktualnosti doma in v svetu — 18.15 Revija naših pevcev zabavne glasbe — 18.45 Kulturna kronika
— 19.05 Glasbene razglednice
— 20.00 Zvočni mozaik — 20.30 Tedenski zunanjepolitični pregled — 20.40 Neznani Verdi — 21.15 Oddaja o morju in pomorščakih — 22.10 Za ljubitelje jazza — 23.05 Literarni nokturno — 23.15 Nočn; obisk pri starih čeških mojstrih.
9. februarja angl. film ŽIVLJENJE ZA RUT ob 16., 18. in 20. uri
9. februarja angl. film ŽIVLJENJE ZA RUT ob 16., 18. in 20. uri
10. februarja angl. film ŽIVLJENJE ZA RUT ob 16., 18. in 20. uri
Kranj »STORZIC«
6. februarja jug. film NA MESTO, DRŽAVLJAN POKORNI ob 16., 13. in 20. uri
7. februarja amer. barvni CS film PREPOVEDANE STRASTI ob 13.40 in 16. uri jug. film NA MESTO, DRŽAVLJAN POKORNI ob 18.20 uri. amer. barvni CS film MERYLIN MONROE ob 20.20
8. februarja premiera češ. filma SMRT SE IMENUJE ENGELHEN ob 16., 18. in 20. uri
9. februarja amer. film FRA DIAVOLO ob 16., 18. in 20. uri
' 10. februarja amer. film FRA DIAVOLO ob 16., 18. in 20. uri
Straiišče »SVOBODA«
10. februarja amer. film PATROLA SMRTI ob 19. uri
Kropa
• i
6. februarja amer. barvni film CRNI NAREDNIK ob 20. uri
7. februar amer. barv. film ČRNI NAREDNIK ob 17.30 m 19.30
Cerklje »KRVAVEC«
8. februarja amer. barvni CS film BAGDADSKI TAT ob 19. uri
7. februarja amer. barvni CS film BAGDADSKI TAT ob 16. in 19. uri
Podbrezje
6. februarja mehiški barvni film NEVIHTA NAD MEHIKO ob 19. uri
KINO
Gorje
7. februarja mehiški barvni film NEVIHTA NAD MEHIKO ob 16. in 18.30
11. do 12. februarja amer.'' barvni film VOHUN NA POVELJE
Žirovnica
6. februarja poljski film ZAKONSKI PREPIR
7. februarja francoski film MIKAVNA LAZNIVKA
10. februarja ital. bav. CS film  GOLIAT  IN GIGANTI
Dovje-Mojstrana .
6. februarja francoski film MIKAVNA LAZNIVKA
7. februarja poljski film ZAKONSKI PREPIR
11. februarja ital. barvni CS film GOLIAT IN GIGANTI
Koroška Bela
6. februarja amer. barvni CS film TARAS, SIN ATILE
8. februarja jug. barv. film MARS NA DRINO
Kranjska gora
6. februarja ital. barv. CS film TARAS, SIN ATILE
7. februarja amer. barvni film VOHUN NA POVELJE
11. februarja jug. barvni film MARS NA DRINO
PODNART
6. februarja amer. film 30 LET  SMEHA  ob   U. uri
7. februarja  nem. barvni film   FREDI   POD   TUJIMF _
ZVEZDAMI ob 17. in 19. uri
RADOVLJICA
6. februarja nem. jug. film WINNETOU II. DEL ob 18.
in 20. uri
7. februarja nem. jug. barv. CS film VVINNETOU II. DEL ob 14,, 16. in 20. uri
8. februarja amer. film 30 LET SMEHA ob 18. uri in
10. uri dopoldne \
9. februarja ital. film EAN ZA LEVE ob 19,30 uri
10. februarja ital. film DAN ZA  LEVE  ob 17.30 in 13.30
Kranj »CENTER«
6. februarja amer. barvni CS film "PREPOVEDANE STRASTI ob 15.30, 17.50 in 20.10 uri, premiera amer. f ima PATROLA SMRTI ob 22.30 uri
7. februarja amer. barvni CS film PREPOVEDANE STRASTI ob 10. in 19. uri, amer film PATROLA SMRTI ob 13.'uri, jug. film NA MESTO, DRŽAVLJAN POKORNI ob 15. in 17. uri, premiera angl. filma ŽIVLJENJ ZA RUT ob 21.20
8. februarja angl. film 8. do 9. februarja italijan. ŽIVLJENJE ŽA_ RUT ob 16., barvni CS film GOLIAT IN 18. ^n 20. uri GIGANTI
Jesenice »KADIO«
6. do 7. februarja ital. barv. film GOLIAT  IN GIGANTI
8. februaria špansk: barvni film PRODAJALKA" VIJOLIC
9. do 10. februarja jug. br.rvni film MARS NA DRINO
Jesenice »PLAVŽ«
6. do 7. februarja jugosl. bavni film MARS NA DRINO
gledališče
PREŠERNOVO GLEDALIŠČE V Kranju
NEDELJA, S. februarja 1965
ob 10. uri URA PRAVLJIC
— 13. nrogram, ob 16. uri za IZVEN    Fulda: OGNJENIK
— zadnja uprizoritev v Kranju
PONEDFLJEH, 8. februarja
ob 18. uri STANU SE SVOJEGA SPOMNI, TRPI BREZ MIRU« v okviru Prešernovega tedna 1965 — vstop prost
Ko je tajnica obvestila svojega šefa Kuklikrulija, direktorja velikega koroškega cirkusa *Bambrbama« da se je prišel ponudit v službo neki jugoslovanski artist, je stari lisjak takoj zavohal priliko ii\ prosilca nemudoma sprejel. Tile umetniki z onstran Karavank so vam bili tiči in če si jih znal prav reklamirati, so ti zelo uspešno polnili blagajno. Recimo tisti pritlikavec, s katerim je imel pred leti pogodbo, kako mu je že neki bilo ime? Aha, Standard so ga klicali. Nekaj tako majhnega direktor Kuklikruli svoj živ dan še ni videl! No, pa onegavi Birokrat, ki
po mesec dni, ne da bi ves čas preizkušnje zaužil kaj drugega kot kako suho žemljo na dan, vsak drugi dan pa kozarec kisle vode — za boljšo prebavo. Ali me sprejmete, Herr Direktor?«
Direktor KuMikruli ni mogel verjeti lastnemu aparatu za naglušne. Nejeverno je zmajal z glavo. V vsej svoji praksi še ni slišal kaj takega. Bujna domišljija mu je že slikala stekleno kabino, postavljeno v glavnem šotoru na častnem mestu poleg kletke z divjo ženo in banje z morsko deklico. Ves mrzličen si je predstavljal, kako navdušeno občinstvo izbira izmed
r trening
je jedel samo obrazce. Tudi »Mor s klaf-trskim jezikom«, kakor je pisalo na plakatih, ni bil slab. a se je po izteku pogodbe žal vrnil domov in se zaposlil v neki organizaciji ali kaj . ..
Direktor Kuklikruli je pregnal spomine in se radovedno zazrl v prišleka. Pa je imel kaj videti! Človeka sta bila sama kost in koža, ko da bi ga s klina kake jugoslovanske mesnice sneli: glava je resno konkurirala lobanjam blejskih najdb in direktor je le še čakal, kdaj bo pričel skozi obiskovalčeva rebra žvižgati poredni veter.
Neznanec se je predstavil kratko in jedrnato:
Jaz sem Jure Stradež. Predlagam vam, da me uporabite za učinkovito reklamo svojega cirkusa. Za spodoben honorar sem pripravljen ostati zaprt v stekleni celici
:
sebe komisijo, ki naj bi »na smene« nadzorovala stradajočega umetnika in pazila, da ne bi na skrivaj dobival nedovoljene hrane. Toda ne, ne, kaj takega je vendar nemogoče, človek je šarlatan, prevarant, treba mu je pokazati vrata!
Ko da bi Jure Stradež bral direktorjeve misli, je brž spregovoril: »Vem, da vam je treba dokazov. No, meni jih nj težko posredovati. Opravičeno se sprašujete, kako mi je uspelo privaditi telo na take napore, zakaj sem voljan zategovati pas, kdo me je učil te mojstrovine. Izvolite dokumente! Iz njih boste uvideli, da sem dolga leta živel samo od minimalne pokojnine, zdaj pa jo kanijo malce urediti in me je strah, da mi prenagla sprememba jedilnika ne bi naškodila. To je vsa skrivnost. Bova podpisala?«
Cuk v tranzistorju
Ilillliilllillil
Racio nalno branje
Od inženirjev, tehnikov, zdravnikov, ekonomistov, novinarjev in ljudi podobnih poklicev terja poklicna praksa, da vsak dan preberejo veliko časopisov, revij, člankov, komentarjev, nasploh tiskanega in tipkanega materiala zaradi poklicne usmerjenosti, ki jih sili vsak darr znova, da ne zgube stik z napredkom in da so si »na tekočem« z vsemi svetovnimi ter domačimi dogodki.
Od približno 10. leta starosti, ko smo se naučili gladko brati, se naša tehnika branja ni spremenila. Ne beremo posameznih črk niti zlogov, temveč se naše oči skoncentrirajo na posamezne besede oz. njihovo obliko in tako z večjo naglico hitimo od besede do besede. Morda se nam zatakne le pri novih besedah in tujkah, pa še tod je večinoma vseeno, če smo besedo prav prebrali ali ne. Povprečni bralec s takim sistemom prebere v minuti 100 do 150 besed. Dober iz-vežban bralec pa celo 300 do 400 besed. Psihologi so
dognali, da človek mnogo počasneje bere kot misli. Med branjem se misli v prostem času »sprehajajo« in zato pri nezanimivem branju kar rade hodijo svojo pot in rezultat tega je, da smo si slabo zapomnili prebrani tekst.
Pri današnjem pomanjkanju razpoložljivega časa smo torej dvakrat na izgubi: beremo prepočasi in ne zaposlujemo naših možganov ustrezno z njihovimi zmogljivostmi.
Kje je izhod iz te zagate? Naučimo se hitreje brati! Še enkrat hitreje. Ne. Večkrat hitreje, celo desetkrat hitreje!
Izurjen bralec prebere lahko 500 do 600 besed v minuti. Pokojni predsednik John Kennedv je bral s hitrostjo 1200 besed v minuti, kar so večkrat izmerili. Res je, da ima angleščina mnogo krajše besede, zato pa se sedanja merjenja omejijo vedno le na število besed in ne več na število črk. j
Hitrejšega branja se naučimo v posebnih tečajih ali pa pri nas kar sami. Od branja posameznih besed se moramo priučiti najprej branju skupine besed naenkrat in nato celi vrsti ter končno celim stavkom naenkrat. Za to je sicer potrebno precej vaje, toda uspeh nikoli ne izostane.
Hitro branje ima še eno dobro plat. Misli nimajo sedaj več prostega časa, ampak morajo intenzivno sodelovati. Tako smo se popolnoma skoncentrirali na branje in zaposlili vse naše umske sposobnosti. Ker se pri tem urijo naši možgani, razvijamo naš spomin, to pa nam v življenju lahko samo koristi.
Pri branju celih stavkov smo praktično že opustili stari sistem, kajti sedaj s pogledom zajamemo ves odstavek kot celoto, kar točno ustreza racionalnemu načinu branja. Seveda pa s preveliko hitrostjo ne moremo smiselno natančno zajeti celotne vsebine. Pomagamo si na ta način, da nevažne tekste preletimo z največjo hitrostjo, pri važnih pa zmanjšamo hitrost na mejo popolne razumljivosti, ki se nam hkrati kot celota vtisne v spomin.
Hitro branje ima pri vseh prednostih tudi senčno stran. V vsako branje se moramo vedno znova vživeti. Zgodi se nam podobno kot pri telovadbi, teku, plavanju itd. Šele po nekaj minutah dosežemo namreč maksimalno uvežbanost.
Intenzivno branje zato najlaže primerjamo z avtomobilskimi hitrostmi pri prestavah.
Prva prestava: temeljito, toda počasno branje;
druga prestava: hitrejše branje, posebno točno glavne misli in važne podrobnosti;
tretja prestava: celotni tekst preleteti in pri tem v hipu določiti, kateri tekst je treba temeljito prebrati
in s kakšno hitrostjo.
Če nam tak sistem branja uspe, potem smo ogromno napredovali in smo lahko ponosni na izvojevano zmago. Običajno pri tem nastopi še dobro delovno počutje, ki povečuje zdravo sožitje z našo delovno okolico.
Seveda pa tudi pri racionalnem branju ne smejo izostati običajni delovni pogoji kot so dobra razsvet-litev delovnega prostora, zdrava drža telesa in dihanje, ne preveč udoben stol, čimmanj motenj in po sebno ropota ter končno nobenih duševnih pretresov in jeze.
Televizija
SOBOTA — 6. februarja
RTV Ljubljana 17.05 Belo-bradka — predstava lutk- — RTV Beograd 18.05 Predstavljamo vam pevko Anito Me-zetovo — RTV Ljubljana 18.25 TV ob2X>rnik - RTV Beograd 18.45 Ime in priimek — RTV Ljubljana 19.30 Vsako soboto, 19.45 Propagandna oddaja — RTV Beograd 20.00 TV dnevnik -RTV Beograd 20.00 TV dnevnik — RTV Sarajevo 20.30 Glasbena odaja — RTV Ljubljana 20.40 S kamero po svetu — RTV Beograd 21.10 Humoristična oddaja — RTV Ljubljana 22.00 Serijski filrn, 22.50 TV obzornik
NEDELJA — 7. februarja
RTV Beograd 10.00 Kmetijska oddaja — RTV Zagreb 10.45 Mendov spored — RTV Ljubljana 11.30 Film za otroke, 18.00 Mladinski TV klub, 19.00 Svetnik — serijski film
— RTV Beograd 20.00 TV dnevnik — RTV Zagreb 20.45 Zabavno glasbena oddaja — RTV Beograd 21.45 poročila
PONEDELJEK — 8. febr.
RTV Ljubljana 16.40 Ruščina na TV, 17.10 Govorimo angleško — RTV Beograd 17.40 Francozi pri vas doma
— RTV Zagreb 18.10 Risanke — RTV Ljubljana 18.25 Napoved   in   TV obzornik,
18.45 Sodobna raziskava tržišč — RTV Beograd 19.15 Tedenski športni pregled — RTV Ljubljana 19.45 Rezerviran čas — RTV Beograd 20.00 TV dnevnik, 20.30 Biseri glasbene literature — RTV Ljubljana 20.40 Bolniška soba — TV drama, 21.40 Naš teleobjektiv, 22.05 TV obzornik
TOREK — 9. februarja Ni sporedal
SREDA - 10. februarja
RTV Ljubljana 16.10 Pohorje — slalom moški, 17.40 Tik-tak — pravljica, 17.55 Pionirski TV studio, 18.25 Napoved in TV obzornik, 19.00   Kaledioskop  — RTV
Beograd 19.15 Glasbeniki o sebi in glasbi — RTV Ljubljana 19.45 Cik-c?k — RTV Beograd 20.00 TV dnevnik, 20.30 Lirika — RTV Zagreb 20.40 Zaba vn o-gl as bena oddaja — RTV Ljubljana 21.40 Kulturna panorama, 22.20 TV obzornik
ČETRTEK — 11. februarja
RTV Beograd 11.00 Francozi pri vas doma — RTV Ljubljana 16.40 Ruščina na TV, 17.10 Govorimo angleško — RTV Beograd 17.40 Na črko, na črko — RTV Ljubljana 18.25 Napoved in TV obzornik — RTV Beograd 18.45 Fo Jugoslaviji - RTV Ljubljana 19.15 Glasbena porota, 19.4o V kinu bomo vi-
deli — RTV Beograd 20.00 TV dnevnik, 20.30 Narodna glasba — RTV Ljubljana 20.40 Čudni roparji in poet — TV drama, 21.40 Ali razumete sodobno glasbo — 22.10 TV obzornik
PETEK — 12. februarja
RTV Ljubljana 18.10 Medved skekec — Slikanica, 18.25 Napoved in TV obzornik — RTV Beograd 18.45 Rdeči signal — RTV Ljubljana 19.15 Sami so (izbrali, 19.45 TV akcija — RTV Beograd 20.00 TV dnevnik - RTV Beograd 20.30 Reportaža o Mostarju — RTV Zagreb 20.50 Magneto-skopski posnetek o umetnostnem drsanju — RTV Ljubljana 23.10 TV obzornik
B6+6464B
7312034192