ŽILA.
Veseloigra v dveh dejanjih.
Spisal
Josip Marij Babo,
preložil
Jos. Cimperman.
Izdalo in založilo Dramatično društvo v Ljubljani.
-7---s»-6as--
¥ kpMjjaai
Natisnila „Narodna tiskarna". 1SS1.
O SOBE:
Grof.
Njega sin. Zdravnik. Nevesta grofova. Ženske.
Slnga, v čedni domači obleki. Nemi sluge.
Prvo dejanje.
Prvi prizor.
Zdravnik (vstopi. Sluga mu vljudno odkaže prostor, kder mu je počakati, potem otide v bližnjo sobo, iz katere takoj pride grof). Grof.
Zdravnik. Na Vaše povelje, gospod grof —-Grof. Lepo Vam hvalo, ker ste ustregli moji prošnji. Izvolite sesti, kajti svoje stvari Vam ne morem tako hitro raztolmačiti. (Sedeta.) Toda, ako imate sedaj kakšno nujnejše opravilo, ne zadržujem Vas, da greste in pridete pozneje.
Z d.r a v n i k. Ne, gospod grof, popolnem sem Vam na razpolaganje. Tudi mi je dejal sluga —-Grof. Da sem Vas prosil, obiskati me, kar brzo moči. Tako sem mu bil naročil. Upam, da oprostite, ka sem toli nestrpen, ako Vam povem, da je mojega sinu življenje morebiti v nevarnosti. Zdravnik. Je li bolan?
l*
4	
Grof. Bolán, in sicer tako bolán, da ne vem, če ste uže kedaj zdráviti imeli takšno trdo-vrato bolezen, za kakeršno hira moj sin. Najprej trebe poznati bolnika, zatorej Vam ga opišem. Ako utegnete meniti, da ga preželo hvalim, ne morem pomagati. Govoril bodem istino, kajti mojega sinu življenje je združeno s srečo mojo.
Zdravni k. Dovoljujte, gospod grof, da Vas o nečem povprašam. Nehčem se laskati. Poznate li svojega sinu toli natančno, da morete o njem poučevati zdravnika ? V plemenitaših je to redka prikazen —
Grof. Žal, ka govorite istino. V plemenitaših se često malo poznata oča in sin. Toda povsodi nij tako. Meni sploh pravila plemstva niso zakon, temveč so naši obitelji merilo dobra svojstva meščanska: strogo čuvam nravnost in domačo srečo.
Zdravnik. Prav tako, gospod grof! Grof. Vem, da je prav, zato mi je Bčg dal sinu, kakeršnega mora dati jedino istemu očetu, katerega hče stvoriti najsrečnejšim. Uže otrok — toda, brzdati mi je rekočnost srečnega očeta. — Mati je dojila in negovala dete; očetu je bila samo skrb, da se nij razvadilo. Tako mi je vzrastel lep in čvrst dečak, živ kakor riba. V zdravem telesi se je razvijal krepak duh, kateri
5	
je koprnel zgolj za onim, kar se mu je videlo vredno največih naporov človeških. V nekoliko letih, da skoraj nismo vedeli kedaj, razvil se je nam brdak mladenič. Celo iste vrtoglavosti mladostne, v katere ga je zavajala preživa kri, bile so toli plemenite, da nigdar nisem znal, naj ga li bolj ljubim zaradi njega redu, ali zaradi njega nerednostij. Dorastal je vrha in slednje jutro njega življenja je presezalo prejšnjega večera na-deje. A sedaj, ko ima dvajset let — oh! (Težko vzdihne.)
Zdravnik. Ali prej nij bil bolan?
Grof. Nigdar. Celo o navadnih otročjih boleznih bi on in jaz ne bila znala, da nam ženske niso pripovedovale o njih.
Zdravnik k. A kako se ima sedaj ?
Grof. Prav slabo. Vstaja zgodaj, napravi se in otide. Pri obedi govori le za silo, smeje se časih, kakor solnce iz-za deževnega oblaka, tožeb ni čuti od njega, niti je videti pri njem solz. Vsa veselost mu je minula, vedno vpira kalni svoj pogled v tla, in sploh je podobnejši mrtvecu, nego li živemu človeku, zgolj v tem je razlika, da še nij pokopan.
Zdravnik. Bolezen je res huda, vender nova nij.
Grof. Najhujše je pak še, ker nehče pritrditi, da je bolan, celo tudi ne, ka je otožen.
Zdravnik. Je li uže dolgo bolan?
Grof. Malo ne dva meseca.
Zdravnik. Je li prej rad samotáril?
Grof. Gospod, zdi se mi, da me niste do dobra razumeli. Kako li bi mladenič, kakeršnega sem Vam popisal svojega sinu, mladenič, zdrav na duši in telesi, pošten in blag, izvrstno izobražen, prost in imejoč milijon goljdinarjev, ter poleg vsega dobrega očeta za prijatelja, kako bi se takšnemu bilo možno čutiti osamljenemu?
Zdravnik (se nasmehne). 'Res, to se težko umeje; vender, morebiti je kakšna tajna strast —
Grof. Strast? Njemu je od nekdaj bila strast dobrodelnost in veselost, s katero je izpodžigal vsako družbo. A sedaj se je izpre-menil. Radodaren je sicer še bolj, nego lije bil prej, toda brez sočutja, kakor človek, čegaver misli se vrté o bližnji smrti.
Zdravnik. Jaz menim, da je zaljubljen.
Grof. Zaljubljen? Oj, naj bi le res bil, bodi si v kakšno gospodično ali tudi dekle nižjega stanu, ali — Bog mi grehe odpusti! — če je celo zloglasna ženska. On je tako pošten, da vse poboljša, kar je njegovega. Saj se mu nij bati nikogar, razven Bogä!
Zdravnik. Zna li on te Vaše misli?
Grof. Zna. Koli kratov sem ga prosil — prav prisrčno in dobrohotno prosil — naj se vender zaljubi, kakor in k d e r mu drago. Menite li, da me je ubogal? Prosil me je in prosil, ter pregovarjal, dokler se nisem njemu na ljubav zaljubil sam.
Zdravnik. To je čudo!
Grof. Vi se zopet oženite, mi je dejal; Vaša leta — imam jih stoprav 46 — Vaše okol-nosti, Vaša in moja sreča tega zahtevajo. Iskal sem si neveste in jo našel. Prišla je k meni, in od tačas vabim v hišo najlepših deklet, da bi se vzbudila sinu sla, toda zaman. Njega bolezen zavera mojo ženitev.
Zdravnik. Kedaj morem z njim govoriti?
Grof. Takoj, gospod. A prej grem jaz do njega, kajti — mislite si, v kakšni zadregi sem — on nehče biti bolan, in vender je tako bolan! Toda sedaj stopim k njemu, ter mu dokažem, kako slab je. Da se nama le poda, potem bode vse drugače. Nij li res, zlati, (poljubi ga), dragi gospod doktor? (Otide.)
8	
Drugi prizor.
Zdravnik (sam).
Izvrsten mož! Toda kar mi je povedal o svojega sinu bolezni, zdravniku nij dovolj. Kakšen sluga njegov bi morebiti boljše rešil to zagonetko. Poskusimo! (Odpre vrata iu pogleda po drugi sobi vkrog.) Hej! Pst! (Migne s prstom.) Smem li prositi? Samo jedno besedo!
Tretji prizor.
Zdravnik. Sluga.
Sluga. Česa želite, gospod? Zdrav vni k. Bi li ne mogel govoriti se strežnikom mladega gospoda grofica?
Sluga (nasmihajoč se.) Mladega grofica? Oprostite, ako dvojim. Mi sluge imamo nekoliko časa uže navado, da nazivamo starim gospodom sinu, a mladi gospod rekamo očetu. Najprej nam je bila to zgolj šala, ali sedaj smo se je tako privadili — oprostite--
9	
Zdravnik. Jaz menim sinu.
Sluga. A tako, zatorej starega gospoda! Jaz sam imam čast biti njemu sluga.
Zdravnik k. Uže dolgo?
Sluga. Moj Bog, odkar svet stoji! Skupaj sva rastla. Moj oča je bil grofovski oskrbnik, in mi je umrl še otroku. Vzel me je k sebi mladi gospod — to je oča — da vzgoji staremu gospodu —• namreč sinu — dobrega prijatelja in služabnika.
Zdravnik. Povedite mi, zakaj nazivate očeta m ladi m, a sinu stari m?
Sluga. Pst! Tiho! Oprostite. Ta naslova nista baš pravilo, in uij trebe jih proglašati. To je le nekaka domača šala, kakor ima vsaka gospoda svoje priimke. Toda kde ima to nazivanje svoj koren? Oprostite, v tem, ker moj gospod — namreč sin — nekaj časa uže misli in dela, kakor oslabel starec, a mladi gospod — to je oča — vedno kaže veselo in dobro volj no lice, ter bi še dobrovoljnejši bil, da mu nij sin takšen Pust. Grofiču je zopern vsak ženski obraz, oča — mej nama ostani — je zaljubljen, kakor petelin!
Zdravnik. Oča'?
Sluga. Oča, oča; grof. A saj je tudi lehko, njega nevesta je lepa in dobra. In vender je
10	
človeku težko, izbirati si v gospodičnah, katere skoraj slednji dan prihajejo k nam. To so Vam stvarce, kakor taščice. Sline mi teko, ako se pri obedi oziram po njih nežnih plečih. Vender, mislite li, da se moj gospod zmeni za katero ? Kakor lesen hodi mimo njih!
Z d r a v n i k. Res čudno !
Sluga. Kakor lesen, pravim. Nič se ga ne prime. Samo nekoč, ko je mislil, da ga nihče ne vidi, sem zapazil, da je jedno gospodičin, gredočo mimo njega okna, skrivaje prisrčno pozdravil in pogledal proti nebu, tako nekako. (Pokaže.)
Zdravnik (radoveden). Katero neki?
Sluga. Oprostite, tega ne znam. Bilo jih je kacih pet, ki so stopicale zapored po drevoredi. Jaz sem stal daleč od okna, ter jim videl le v hrbet.
Zdravnik. Prihajejo li te gospodične še k Vam?
Sluga. Malo ne vsak dan. Prijateljice so bodoči grofici.
Zdravnik. Kedaj je bilo to?
Sluga. Kaj?
Zdravnik. Kar je stvoril Vaš gospod tako! (Stvori kakor je prej sluga.)
11	
Sluga. Kedaj ? — Oprostite, dneva ne znam, vender, tedaj se je pričelo njega života-renje.
Zdravnik. Tako? — Dobro, hvalo Vam. Sluga. Želite li še česa? Zdravnik. Zahvaljujem se. (Sluga otide.)
Četrti prizor.
Zdravnik (sam).
Resnično, zaljubljen je. Toda v koga? To se vpraša. — Zdravniku bode tu malo posla, a tem več psyhologu. Da bi mi povedal sam, bode šlo težavno, ako smem ukrepati iz tega, kar sem čul, toda še težavnejše utegne biti, da izvem tajnost drugim potem. — Tu ne pomaga Recipe! (Hodi zamišljen gori in in dolu.)
Peti prizor.
Zdravnik. Grof.
Grof (prihaje, ter si mane vesel roči). Dobro! Izvrstno! Ujeli smo ga! Naredil sem ga bol-
12	
nega. Govoriti želi z Vami. Takoj pride. Sedaj, prijatelj dragi, pomislite, kako ga potipljete do živega. Vi ste moj prijatelj, moj domači zdravnik; dam Vam tisoč goljdinarjev na leto, in dva moja konja sta Vam na razpolaganje.
Zdravnik. Gospod grof —
Grof. In kadar moj sin ozdravi! O Bog, kako vesel sem, ker imam dovolj novcev, da Vas poplatim. Kako dolgo, menite, bode trebe ga zdraviti ? Osem ali deset dnij ? Kaj ?
Zdravnik. Najprej mi je videti, ako mi je pričeti, in kedaj. Kadar zvem to, ozdravim ga takoj.
Grof. Takoj? — Takoj, pravite?
Zdra vnik. V jedni uri.
Grof. Zlodej, to bi vender bilo — Ljubi Bog, potem se kar jutri lehko oženim!
Zdravnik. Gospod grof, jaz hodim v svoji umeteljnosti časih posebnim potem, kar se morebiti smešno zdi mnogokomu, kdor ne pozna mojih razlogov.
Grof. Čul sem o tem. Ali Vi ozdravite mnogo najhujših boleznij, zatorej ste najboljši zdravnik, in Vaša metoda je najboljša.
Z d r a vn i k. Tega zaupanja potrebujem. Bi li ne mogli Vi, gospod grof, urediti stvar tako, da bi v tem, ko se jaz pogovarjam z gospodom sinom,
13	
morale iti vse gospodične, katere navadno zaha-jejo k Vam, skozi to sobo, toda po samem?
Grof. Vse gospodične?
Zdravnik. Navadne obiskovalke.
Grof. Skozi to sobo ?
Z d r a v n ik. Ali drugo, kder bodeva z bolnikom.
Grof. Treba li tega v ozdravljenje?
Zdravnik. Morebiti. A zgoditi se mora tako, da Vaš gospod sin ne bode znal, ka sva midva sporazumljena.
Grof. E, v kleščah sem! Prositi mi jih je — a kakšen vzrok naj navedem ? — (Pomi-šljujoč.) Tako je. Smo uže na trdem. Tli notri (pokaže proti stranski sobi) so nakupičena darila za mojo nevesto. Pozival bodem gospodičin, vsako posebe, naj mi svetujejo, kaj izberem. Rade me uslišijo, saj znajo, kar je njim najbolj po všeči, to dobodo same, ako s% le nahaje in duplo.
Zdravnik. A nevesta pride tudi?
Grof. Se ve.
Zdravnik. Toda kakor druge, po vrsti; na primer t r e t j a.
Grof. Prav, številka tri. Ha, ha! številka tri! Vesel sem.
Zdravnik. Dobro.
u
Grof. Povedite mi vender, preljubeznivi gospod doktor, kaj ukrepate? Merite li na zaljubljeno srce? Ljubi Bog, zelo se varate! Kako bi zbolel človek zaljubljen, bogat, svoj gospod? Gledite mene; sem li bolan?
Zdravnik. Nikakor ne.
G r o f. Ljubezen zatorej nij ta bolezen. A sedaj prihaje. Jaz grem, da uredim stvar. Naj tudi ne pomaga, vender spravi morebiti mojega sina v smeh. In ko se p r v i č zopet od srca zasmeje, potler lehko nama delo! Dobro, gospod doktor, dobro! (Otide.)
Šesti prizor.
Zdravnik. Sin.
Sin (klonivši se). Žal mi je, ka ste se potrudili zaradi mene.
Zdravnik. Tem bolje, gospod grof, ako Vam je ta mali trud nepotreben. Meni plačilo je čast, Vas spoznati.
Sin.	oziri V i gotovo nimate nika-
cega dobička. Moje okolnosti so zelo posebne. Moj oča —- pod solncem mu v dobrosti nij jed-nacega — smatra me uže nekoliko časa bolnim,
15	
ker se po njega mislih ne morem veseliti življenja, kakor on želi in — kakor sem se ga.
Zdravnik. Veseli ste bili, a sedaj niste ?
Sin. Tako je. Brez vse bolezni izpremi-njamo počasi svoje nazore in svoja čujstva. Kaj bi tudi bilo vse naše učenje, če ne stopamo više v svojem izpoznavanji, in da nas vedno kratkočasijo stare igrače?
Zdravnik. Dovolite mi opomniti, da se takšen dušen prorod ne izvrši tako naglo, kakor mutacija moškega glasu. Spominam se, gospod grof, da sem Vas pred nekaterimi meseci često videval. Kako čvrsto in po konci ste se nosili, kako cvetoče je bilo lice, kako živahno in veselo ste gledali krasni božji svet!
Sin, Se li vidim Vam sedaj drugačen? Nij čudo. Tedaj nij želel nihče zdraviti me.
Zdravnik (šalivo). Oj, gospod grof, takšna rezkost me ne oplaši, to spada v Status mor bi. Pripetilo se je uže v kacih posebnih slučajih, da mi je pritisnil bolnik zaušnico.
Sin. Dobro plačujete, kar je res, je res.
Zdravnik (smijoč se). Se zdravnikom se nij pregovarjati! Vender, brez šale, gospod grof! Verjemite mi, mladi mož, da vse bogastvo dovtipa in filozofije ne more prikrivati sledu, kateri je zaznamovala priroda v Vaših očeh. Svojega očeta
16	
morebiti premotite, zdravnika ne. Izvor Vaši bolezni je tajna tožnost. Ker ste hteli zatirati jo, pokvaril se je ves stroj, in lehko se Vam popolnem vniči.
Sin. Hm, mislimo si, da je tako; kakšna kvara bi tudi bila na tem?
Zdravni k. Tako govori filozof. Toda — A sedaj se izogibljimo vsega nemira. Dovolite, gospod grof! (Prime ga za roko in mu potiplje žilo. Skoro pride jedna gospodičin, ter gre preko odra v sobo. omenjano v 5. prizori. Mejsobojni obični pokloni. Jedva otide gospodična, poprime zdravnik zopet grofičevo roko z vidno, toda ne pretirano naglostjo.)
Sin. Kaj menite?
Zdravni k. Nič posebnega. Vajen sem, da opazujem bitje žile v različnih hipih. Vam li to ne bode nadležno, gospod grof?
Sin. Ne. Rad podajem roko poštenemu možu.
Zdravnik. Hvalo! Mislite li, gospod grof, da morem biti vreden Vašega zaupanja?
Sin. Mislim. A verujte mi, v sveti Vam nimam česa zaupati! (Druga gospodična pride itd. kakor zgoraj.) — Žila, kolikor jaz vem, ne naznanja, nego hitrost krvnega pretakanja.
Zdravnik k. In red, sicer nič.
17
Sin. In kaj potem? Zdravnik. Se ve, le nekaj. Sin. Ste li uže našli to „nekaj?" Z d ravnik. Še ne.
(Opomnja. Kar je v oklepicah, govori zdravnik tipajoč žilo. Kolikor kratov stopi gospodična v sobo, izpusti zdravnik roko grofičevo.)
Sedmi prizor.
Nevesta grofova pride in gre istim potem, kakor prejšnje gospodične. Samo mimogredoč reče:
Nevest;a. Kako se imate? Sin. Dobro, hvalo.
Nevesta. Služabnica pokoma! (Otide.) Sin (kloni se globoee). Zdravnik (močnejše potiplje grofičevo žilo. — Po kratki Stanki, z vidno pozornostjo žilo tipavši, pokaže zdravn kovo lice, ne da bi grofič zapazil, ka je našel, česar išče. Spozabi se celo in vsklikne): Ha! Sin (izmakne mu roko.) Kaj je to? Zdravnik. Nekaj. — Vi ste hudi, gospod grof?
2
18	
Sin. Vraga, kako bi tudi ne bil? Ne sto-jiva li tu, kakor ijaia na trgi, da se mimoho-deče gospodične vzgledujejo o zanimivem tipanji žile ?
Zdravnik. Hm! Midva in mimohodeče ženske — razven številka tri — se nismo dosta brigali drug za druzega. Tudi nij videla nobena gospodičin, kaj počenjava.
Sin. Je li uže dobita?
Zdravnik. Prvega dejanja takoj.
S i n. V drugem, prosim, izpustite moj nalog.
Zdravnik. Jaz nisem pisatelj. — Priroda, gospod grof, ta dobra, blaga mati smeje se vsej človeški umeteljnosti, ako se jej hče protiviti. Dejali ste, da mi nimate v sveti česa zaupati; svoje prijateljstvo hčete nesti v grob. Ukrenili ste za trdno, da molče trpite in žrtvujete svoje življenje čujstvu dolžnosti. Čudom se Vam čudim, plemeniti mož! Čul sem razločno Vaš notranji glas, a moško Vam obljubljam (seže um v roko), da, ali pomagam, ali — molčim! (Otide.)
19
Osmi prizor.
Sin (sam).
(Poslednje besede zdravnikove so ga zelo ge-nile.) Kaj je bilo ? — So li me izdali ? Je li tipanje te nezveste žile vničilo moj ukrep; sem li brez uspeha toli in tako dolgo trpel? Ne morem li z vso svojo modrostjo biti gospod svoji krvi? — Oj, gotovo zna vse! — Ta vražji vihar v mojih prsih, ko sem vgledal njo, moral mu je tajnost odkriti! — In ti, zlati, ljubi, dragi moj oča, ako ti zveš, da jaz, zmija, mrem za tvojo nevesto, toli drago srce tvojemu! Oh, res bi bilo strašno! Sam sem mu nasvetoval to zvezo, katero proklinjam! Meni, meni ima biti hvaležen za svoja nebesa, ki so meni izpremenila se v pekel! — Ne, jaz hčem molčati in tajiti! In ako ta izdajska kri še kedaj tako glasno priča proti meni, postavim jo na laži in rajši jej zaprečim krogotok, nego li skalim srečo takšnem očetu! (Otide.)
3*
20	
Drugo dejanje.
Prejšnja soba.
Prvi prizor.
Grof (nepotrpežljivo čakajoč)
E, e, gospod doktor, to nij lepo! Oditi kar brez vsega poslovila! — Takšni so zdravniki! Ako so kaj vredni, ravnajo z nami, kakor s pastirji; če so ničevedci, se nam klanjajo in dobrikajo do groba.
Drugi prizor.
Grof. Sin njegov.
Sin. Dragi oče! (Hče grofu poljubiti roko, a ta ga objame.)
Grof. Ljubeč moj! Kako ti je doktor po volji? Misli si, kar odšel je, meni nič, tebi nič. A poslal sem tri sluge za njim.
21	
Sin. Čemu? Kaj morete zvedeti od njega? Budalosti, nič druzega! Toda odkritosrčno Vam povem, ljubi oče, da se res čutim bolnim, odkar je odšel zdravnik.
Grof. Ha, ha! Ujeli smo ptiča!
Sin. Čutim, da mi je potreben drug vzduh, da bi me ozdravilo samb drugo podnebje. Tu mi nij živeti.
Grof. Joj! ti želiš potovati?
Sin. Želim.
Grof. Kedaj?
Sin. Danes.
Grof. Naj grem jaz s toboj!
Sin. Vi se šalite.
Grof. Ne, ljubi sinko. Pomisli, kaj mi je početi brez tebe ? Da ni tebe pri meni, vesel bi ne bil življenja, niti ne tožen ob smrti.
Sin (zelo ginen). Želite li, da ostanem pri Vas? Samb besedo —
Grof. Želim —- vse želim—in nič! Želim, da potuješ, ako se ozdraviš; želim, da ostaneš doma, ker to mene vzdržuje zdravim. — Potovaj, dragi sin, potovaj!
Sin. Tako ne, ljubi oče! To mora biti vam drago.
22	
Grof. Sam svoj gospod si, saj znaš. Moj sin in prijatelj, to — hvalo Bogu — tudi znaš. A j a z znam, da ti ne bode moči dolgo biti brez mene. Kajti koga imava sicer v svojo srečo, nego jaz tebe, in ti mene?
Sin. Vi ste zabili tretje osobe, ljubi oče?
Grof. Svoje neveste? Bog vedi, pri tebi in o tebi je lehko zabim. Ti ne veš, ljubeč moj, kako je to dekle kupilo moje srce? Sem ti li uže pravil?
Sin (molči).
Grof. Povedi, sem ti li uže pravil?
Sin. Niste.
Grof. Mej nama ostani, jaz menim, da sem se jej prikupil najbolj s tem, ker sem tvoj oča. Tako rada se je pogovarjala o tebi, tako prisrčno in tako ljubeznivo, da sem bil srečnejši oča, nego ljubitelj. čuj, ta prisrčnost mi je nad vse odkrila nje blago dušo.
Sin. Oj, zlati moj oče! Vi bodete zelo srečni — popolnem srečni!
Grof. Na pol ne brez tebe. Na ženitev sedaj nij misliti, kajti grofica je dejala, da počakamo, dokler se vrne tebi zdravje in veselje.
Sin. Bog se smiluj! Kaj hčem jaz? Nij li čudno, da imajo biti zdravje ali muhe tretje osobe Vaši sreči uvet?
23	
Grof. Tretje osobe! Tretje osobe! Menim, ako se govori o sreči te hiše in tega srca, nisi ti tretja osoba. — Tretja osoba!
Sin. Ne, ne. Znam, da sem v dobrem tem očetnem srci drugi!
Grof (pritisne ga k sebi). Bliže, dečko! Prvi si! Primus! — Beži, tvoja tožnost se me prijemlje. Tako tesno mi je vkrog srca — Bog
mi odpusti! — da bi se skoro lehko jokak!--
S kratka: potovaj, ostani, stvori, kar ti drago. Kar je po volji tebi, je tudi meni.
Sin. Smem li poljubiti v slovo to dobrostno roko?
Grof. Kaj? Uže sedaj? — — Kam si namenjen potovati?
Sin. Mislim, da — v Pariz.
Grof. E, za tija imam nekoliko važnih naročil. Bi li ne htel počakati jedno ali dve uri?
Sin. Morebiti pojdem prej v Neapolj.
Grof. Ljubi Bog, tem bolje. Tija mi po-neseš tri pisma.
Sin (klonivši se). Pričakujem Vaših ukazov. (Otide.)
24	
Tretji prizor.
Grof (sam.).
Hm! — Kaj sem si na dobički? Jedno, morebiti dve uri, in vrhu tega mi je pisati pisma. Oj ljubi Bog! Velik križ imam s tem človekom! In ne smem mu pokazati, kako zelo mi greni življenje, sicer ga spravim popolnem iz uma!
Četrti prizor.
Grof. Sluga.
Sluga. Doktor takoj pride.
Grof. Tako?
Sluga. Dobil sem gadoma. Tam se sučejo ! V treh dneh bode imel poroko.
Grof. Bes? (Zase.) Mož nima melanholičnega simu! — Počakaj ga tu, in naznani mi, kadar pride. (Otide v stransko sobo.)
Sluga. — Čudo! Prej mi je v61el: teci po doktorja, teci! — A sedaj: Tako? — Tako? — Gospodska milost in ptičje petje, hitro mino kot vzpomladanje cvetje!
25	
Peti prizor.
Zdravnik. Sluga.
Sluga. Potrpite nekoliko! (Otide v stransko sobo.)
Zdravnik. — Dobro. Kar mislim, stvorim. Zvitosti je tu trebe. Dobri mož ima najprej spoznati, kk je takšen slučaj sploh mogoč, predno zve, da se tiče njega samega. Morebiti mi da sam orožje, da premagam njega strast. Morebiti —
Šesti prizor.
Grof. Zdravnik.
Zdravnik. Oprostite, gospod grof, da Vam nisem takoj poročal o bolezni Vašega sinu. Ta slučaj je tako poseben, in bilo mi je toli premišljati —
Grof. Žal mi je za Vaš trud; a saj ne bode nič pomagal. Sin mi odpotuje.
Zdravnik. Nesrečnik!
26	
Grof. Kaj? Kaj? Nesrečnik? Zakaj je nesrečen? Sam meni, da okreva, ako pride na drug vzduh.
Zdravnik. Nu, ako to upa, srečen mu pot! Pokopljejo človeka povsod.
Grof. Pokopljejo? Ljubi Bog! Gospod doktor, Vi človeku vzbujate smrtni strah, namesto da bi zdravili. Govorite! Kaj se to pravi: pokopljejo ?
Zdravnik. Bolezen Vašega dobrega simi je zelo opasna.
Gr"of. Kaj mu je? Poznate li njega bolezen ?
Zdravnik. Odkar sem zdravnik, nisem še pri nobenem bolniki tako gotovo in določno znal, kaj mu je, nego li pri Vašem sini. Toda, ker hče potovati, nimam jaz tu kaj opraviti, in Bogu hvalo, da potuje!
Grof. Zatorej: umejem. Vi menite/da je njega bolezen neozdravljiva.
Zdravnik. Sploh se laže ozdravi, nego li nahod; ali v posebnih okolnostih — (Zmaje z ramenima.)
Grof. Povedite mi vender vse. Kako se nazivlje ta bolezen slovenski?
27	
Zdravni k. Ljubezen.
Grof. Vender le —
Zdravnika. Ljubezen. Ne v vsakdanjem galantnem zmisli, nego močna, burna, kakor je priroda vzbudila to strast, ki vzdržuje svet. Najbrž je to prva njega ljubezen, kajti samo takšna prodira tako oblastno in neizbrisljivo v najskriv-nejše srčne prostore. Mladega človeka, telesno in dušno tako krepkega in plemenitega, povzdigne takšna strast lehko na vrhunec blažen-stva, ali ga pahne v grob, ali — če je trden kakor skala — zmede mu glavo!
Grof. Ubogi moj sin! — In Vam nij povedal imena svoje ljubice?
Zdravnik. Jaz jo poznam. Oj, tu so baš iste overe, katere branijo, da se njega bolezen — morebiti nigdar ne ozdravi. Pomislite mojo zadrego, gospod grof. Vi ste me počastili se svojim zaupanjem, izbrali ste me svojemu sinu zdravnika. Spoznal sem v njem mladega moža, kateri si je poleg vse dušne tožnosti vedel ohraniti dostojnost kreposti in velikodušnosti, katerega — da hčem sanjati o pravi sreči — bi si želel prijatelja. Vidim, kako trpi, pomagam naj mu, in — ne smem, če bi tudi bilo mogoče.
Grof. Ne smete? Čudno je to!
28	
Zdravnik. Zaljubljen je — v mojo nevesto.
Grof. O moj Bog! (Omahne globoko vžaljen na stol. — Stanka.)
Zdravnik (pred-se). Začenja se dobro! — Gospod grof! če tudi mi nij moči pomagati, slu-šajte vsaj tešila!
Grof. Tešijo se ženske in otroci. Zahvaljujem se Vam. Vaše prerokovanje slove: smrt ali blaznost. O čem bi me radi tešili?
Zdravnik. Morobiti--
Grof. Oj, Vi in Vaš j,morebiti"! Kaj hče ta uboga besedica, ko se lehko zaigra sreča dveh srdec? Povedati Vam moram, da Vaš „morebiti" nikakor ne kaže dobrega, sočutnega, a še manj blazega srca. Mlorebiti umreva oba se sinom; morebiti se obema zmede v glavi; morebiti le jednemu. Znate li še kater drug „morebiti?"
Zdravnik. Morebiti se mu še pomaga! Culi ste, kako visoko čislam mladega moža, kako želim biti vreden njegovega prijateljstva.
Grof (po premolki). Oh, res! Prijateljstvo! — Nekdaj so pač živeli velikodušni ljudje, katerim nij bila pretežka nobena žrtev, kadar je bilo trebe rešiti prijatelju življenje. A sedaj, kde so takšni junaci?
29	
Zdravnik. Ljudje so vedno še, kar se stvori iz njih. Tudi novi čas lehko pokaže vzore junaške požrtvovalnosti.
Grof (pozorno). Prijatelj dragi, ne vem — povedite mi vender, ste li Vi prijatelj življenja na kmetih?
Zdravnik. Ves zaljubljen sem vanje.
Grof. Imate li kako gradščino?
Zdravnik. Nimam.
Grof. Oj, jaz imam dve uri od tu gradič. Da bi ga le videli! Polje in šuma mi donašata leto in dan najmanj štiri tisoč goljdinarjev. In iz gradiča, kako lepo se vidi vkrog! Konji, goveda, ovce, lov, ribniki, vrti, mlini, s kratka: vse je poleg. Zaklinjam se Vam, najlepša moja grad-ščina je ta.
Zdravnik. Tam bi se živelo!
Grof. Izborna biblijoteka je tudi tamkaj, in v nji najnovejše prirodoznanske knjige, vkrog raz-prostrana plantaža, kder vidite samih tujih rastlin.
Zdravnik (nasmihajoč se). Kosmata kapa! to bi bil paradiž vmirovljenemu zdravniku!
Grof. Mislite? — Gotovo! — Toda — (Nekako v zadregi bodi vkrog.) — Kaj sem htel
30	
reči? — Menim, prijatelj dragi, Vi niste dosta mlajši od mene!
Zdravnik k. Štirideset let.
Grof. Šest let razločka. To je toli kakor nič.
—	In — saj imate Vi — nevesto?
Zdravnik. Baš ona je moje bogastvo.
Grof. Res? — Oj, ljubi Bog! — Je li mlada ?
Zdravnik. Dvajset let ima.
Grof. Dvajset in štirideset! Vender, to nič ne de. Ali je lepa?
Zdravnik. Še prelepa. Vsaj za Vašega sina.
Grof. Žal! ŽM! — Povedite mi vender
—	ste li zelo — zaljubljeni?
Zdravnik. V mojih letih se ljubi brez vse zaljubljenosti.
Grof. Izvrstno! (Objame ga.) — Toda — nij li res, prijatelj moj — trudapolno je življenje zdravnikovo? Noč in dan nima miru, često slaba
plača, obrekovanje, sitnosti--
Zdravnik. Prav pravite, mnogo neprijet-nostij je užiti. Tudi hrepenim, ne po lenobi, nego, da si počijem.
3 4
Grof. Izvrstno! (Objame ga zopet.) Oj, pokoj je res nad vse drag! — Zato je moj gradič prav kakor nalašč za Vas. — Ga li želite?
Zdravnik. Kako, gospod grof? — Zakaj?
Grof. Z--Ne, povedati Vam tega
ne morem. (Pade na stol. — Stanka.)
Zdravnik. Morebiti za mojo nevesto?
Gro f (zakrije si lice z obema rokama).
Zdravnik. Oj, uže davno sem Vas razumel, gospod grof! — Za svojo nevesto dobodem gradič! Kako to, da nas velikaši in bogatci vedno tipljejo za našo samoprldnost! Nikakor ne, gospod grof, za Vaš gradič ne dam svoje neveste! Toda če rešim s tem življenje blazega Vašega sina, stvorlm rad, česar želite, ako bi le bila samo volja moja.
Grof (poskoči k višku). Čegova pa je, čegova ?
Zdravnik. Nje-
Grof. Ali smem ?
Zdravnik. Kaj ?
Grof. Prositi dekleta za svojega sinu? Smem li?
Zdravnik. Stvorlte, kar Vam drago in moči. Ako obljubi roko mojemu bolniku, odpovem se. Zdravniku je dolžnost pomagati!
3 4
Grof. Zlati mož! Rešitelj! Hej! (Pozove v sobo, iz katere takoj pride sluga.) Moj klobuk ! Naprezi, pelji!
Zdravnika. Številka pet, mestni trg! (Sluga oride.)
Grof. Oj, srečni prijatelj moj! Celo kažipot! A če se posreči, če se posreči! Gospod doktor, hoti ali ne, najbogatejši mož mi imate biti v naši deželi, kakor ste najplemenitejši! (Otide.)
Sedmi prizor.
Zdravnik (sam).
Žal, gospod grof, ka se trudite tako brezuspešno; a trebe je bilo. Spoznati Vam je najprej, da se je lehko odpovedati nevesti, ako človek sam potem pride na mehke blazine. — Morebiti misli, da stvorikaj takšnega le kakšen doktor, a ne grof! Počakajmo! Sedaj mi je završiti najtežji del svojega naloga! (Stopi proti durim in migne slugi.) Želim imeti čast, da govorim z grofico nevesto. (Sluga otide.) Misliti mi je vender
3 4
le malo na uvod! (Hodi gori in dolu.) Hm, to pride samo ob sebi! —
Osmi prizor.
Zdravnik. Neiesta grofova.
Zdravnik. Kaj? Sami, grofica milostiva?
Nevesta. Vi želite govoriti z menoj, gospod, in tega želim tudi jaz.
Zdravnik. Vaš sluga!
Nevesta. Kaj počenja grof? Kaj mislite o njem? Povedite mi odkritosrčno.
Zdravnik. Njega bolezen je hujša, nego li se misli. Ako se ne obrne grofu na boljše, zvene, kakor cvetlice na ženskih prsih; vkrog cvetlic kipiživljenje, toda njih pretrganega vlakna ne oživi nikak krepčajoč dih!
Nevesta. To je poetično, gospod doktor!
Zdravnik. Kes, milostiva grofica! Tudi bolezen je nekako poetična. — Toda govorimo zdravniški! Ako mladi, izvrstni mož živi še v bodoče, kakor sedaj, umre počasi za sušico. Po-gledite le njega vpadene oči, njega — —
3 4
Nevesta. Res! Žal, ka je res, vidim. A strašno je! — Kaj menite, kaj je vzrok tej čudni izpremembi ?
Zdravnik. Baš zato sem si želel milosti, govoriti z Vami.
Nevesta. Z manoj?
Zdravni k. Z Vami Nikakor nij dvojbe,, da kakšna tajna, burna strast za katero koli si bodi gospodično (nevesta nekoliko osupne), grofica razjeda. V tacih slučajih vidijo ženske ostreje, nego li vešč zdravnik. Povedite mi vender, milostiva grofica — za dragega bolnika voljo — mi li ne morete o tem pomoči, njemu na korist, s kako besedo?
Nevest a. Jaz? — Saj nisem njega prijateljica! In zapazila nisem nigdar kacega posebnega zanimanja za katero gospodičin, ki pri-hajejo k nam.
Zdravnik, čudno! — In vender ljubi!
Nevesta. A kaj molči? Nobena prosta sestra mojega spola bi ne bila nevoljna, ako jej takšen mož odkrije svoje srce.
Zdravnik. Prav tu je zadrga! On ljubi, kder je uže prepozno.
Nevesta. Oh! — To je hudo! (Ginena.)
Zdra vni k. Izbrano dekle.
Sb
Nevesta. Oj — ubogi grofič! (Še bolj ginena.)
Zdravnik. Nevesto.
Nevesta. Ojoj! (Silno ginena.)
Zdravnik. On ljubi — Vas!
Nevest;a. Mene? — (Omahne na stoi.)
Zdravnik. Grofica, Vam je slabo! (Na lehko jo prime za roko, in skrivno potiplje žilo.) Ta žila priča še glasnejše!
Ne vesta (boreč se svojim ttujstvora). Nikakor ne! Ne bojte,, se, da omedlim. A povem Vam, da mi nesreča grofičeva — Povedite mi po pravici, Vam je li odkril svojo strast?
Zdravnik. Njega srce mi jo je odkrilo.
N ev esta. Ne usta njegova. Nu, dobro ga poznam. Tisočkrat bi rajši umrl, nego izdal
tujstvo, katero bi kalilo njega očeta mir.---
In sedaj, gospod, kaj Vam koristi Vaše odkritje?
Zdravnik. Katero mislite?
Nevesta. Da grofic ljubi mene?
Zdravnik. To mi toli ne koristi, nego li najnovejše, da Vi ljubite grofica.
Nevesta. Kaj? — Strah in groza! — Veste li, gospod,*da je tu razlika mej molkom
36
in odkritjem tolika, kolikoršna mej krepostjo in pregreho ?
Zdravnik. Ne še, grofica. Vi dosle niste omoženi. Ho! kakšen čuden pojem o kreposti in pregrehi! Ljubezen velja sinu, in vender se poročiti z očetom, misle, da molk in borba z notranjim čujstvom vse poravna! Videti umirajočega mladega moža, spoštovati in srčno ljubiti ga, a namesto, da bi se rešil, pehati ga z navidezno krepostjo v grob! Je li to krepost? Ne! Trem ljudem tu preti pogin zaradi napačne mehkosrč-nosti, in to moram jaz zabraniti.
Nevesta..Oj, gospod, kaj delate z manoj? — Potovanje po poroki — čas — pamet in dolžnost — to bi bilo zasuknilo vso stvar na dobro! Toda Vi, gospod, bi tu spravili tri ljudi skoraj v nesrečo!
Zdravnik. Bogu in prirodi se odgovorim za to! — — Jasno Vam je, milostiva grofica, ta stvar se ima vsa obrniti. S kratka: Vi morate vzeti grofica.
Nevesta. Ste li zblazneli? —Jaz naj bi nehvaležna bila možu, ki je mene, siroto, izbral iz obilice deklet, ter me obsipal z dobrotami?
Zdravnik. Prazne besede! To mu vrnete z gospodinjstvom, prijaznijo, postrežnostjo v sta-
37
rosti! Toda Vam še nij znano, da so očka grof uže precej pripravljeni, prepustiti nevesto komu druzemu ?
N ev esta. Kaj pravite ?
Zdravnik. Jaz Vam povem, da se Vašemu raz-ženihu zdi možno in za neko gotovo ceno celo lehko, da se na korist koga druzega popolnem odpove izbrani svoji nevesti!
Nevesta. Nemogoče!
Z dr a v n i k. Ne le mogoče, nego tako gotovo, da se je ves čas najinega pogovora pripravljal na svojo odpoved.
Nevesta. Jaz ne umem ni jedne besede!
Zdravnik. Da ga omeščam, natvezel sem mu, ka je njega sin zaljubljen v mojo nevesto, in sedaj je pri nji, da bi jo presleparil.
Nevesta. In če se mu posreči?
Zdravnik. Oho, lepa grofica! Vi zatorej le tudi mislite, da je mogoče zamenjati jednega ženiha za druzega?
Nevesta. Oj, prosim! Tako ste me zbegali, da se sama — —
Zdravnik. Res, umejem! — Kadar pride nazaj, pošljem ga k Vam, da po pravilih bojne
38
službe, katerih se sedaj uči, stopi sovražniku pred oči. -Nekoliko upornosti smo uže vajeni; toda zapomnite si, ako se bodete preželo branili, pomagam Vašemu protivniku!
Nevesta. Ne pomislite li, gospod, da se lehho uniči Vaš načrt nam vsem na kvaro?
Zdravnik. Ne, res, nato nisem še mislil.
Nevesta. Na kaj ste opirali svojo nadj pri tem drznem podjetji?
Zdravnik. Najprej na grofičevo in Vašo
žilo.
Nevesta. Dobro poroštvo!
Zdravnik. Boljše, nego li neresnična krepost in pozlačeno licemerstvo! Toda čul sem voz! Idite, mdostiva grofica, in držite se trdno ! Grof prihaje.
Nevesta. Sveta nebesa! Gotovo bode poznal, da ste Vi meni pravili — sama ne vem, kaj! — (Otide.)
39
Deveti prizor.
Grof. Zdravnik.
Grof (obstoji pri vhodi in pomembno pogleda nevesto, ki ga je zvunaj srečala. Tako isto pogleda zdravnika). Ne znam, kaj bi mislil, gospod doktor! Povedali so mi, da je moj sin po pogovori z Vami nemirnejši, tožnejši in čemernejši, nego li je bil prejšnji čas, in baš sedaj sem srečal svojo nevesto, ki je prišla vsa preplašena od Vas. Kaj to pomenja ?
Zdravnik (zelo nevoljen). Da je vse bolno v tej hiši! Z onima dvema smo uže gotovi, sedaj — žal mi je, gospod grof — sedaj pridete na vrsto Vi.
Grof. Jaz?
Zdravnik. Vi. Toda kako je bilo? Ste li kaj opravili?
Grof (nevoljen). Oj, Vaša nevesta! To je tiger v angeljski podobi!
Zdravnik. Lepo hvalo, za tigra in an-gelja. A mislite si, gospod grof, v kakšnih kleščah sem! Zblaznel bi, sramoval se, obupal!
Grof. Kaj li je to zopet?
40
Zdravnik. Takšna budalost se mi nij še pripetila, kar živim! — Vaš gospod sin nikakor nij zaljubljen v mojo nevesto.
Grof. Nij?
Zdravnik. Ne; v Vašo je.
Grof. V mojo?
Zdravnik. Tako je, in kakor sem dejal, na smrt!
Grof (vzburjen). Nu, ako mora kdo umreti, umri, kogar izbere smrt — jaz se oženim! (Kloni se zdravniku in otide.)
Zdravnik (se tudi kloni). Jaz tudi! Jaz tudi! (Otide z njim.) Kaj nas brigajo smrti željni ljudje?
Grof (obstoji pri vratih). —Morete li pred Bogom potvrditi, kar ste rekli ?
Zdravnik. Da nas smrti željni ljudje ne brigajo? Ne, gospod grof, to sem rekel kar tako. Kdo bi tako barbarski mislil o mladem moži, kateri —
Grof. Tega nisem menil. Jaz vprašujem, ako morete pred Bogom potvrditi, in na svojo poštenost, da je moj sin v — v —
41
Zdravnik. V Vašo nevesto zaljubijen. Lehko potvrdim.
Grof. Bi li ne bila zopet morebiti kaka zmota ?
Zdravnik. Ne.
Grof. Jaz nesrečnik! (Hodi pobit vkrog.) — Ne mislite li, da bi ozdravila čas in podnebje?
Zdravnik. Prosjaku pravimo: Bog ti pomoži! in to je boljši napotek, nego li vzduh in poštni konji.
Grof. Vražji doktor Vi! —
Zdravnik (posnemlje grofa iz šestega prizora). „Nekdaj so pač živeli velikodušni ljudje, katerim nij bila pretežka nobena žrtev, kadar je bilo trebe rešiti prijatelju življenje. A sedaj, kde so takšni junači?"
G rof (pomišljujoč, stvori nekoliko korakov, in potem stopi krepko pred zdravnika). Evo jednega!
Zdravnik. To sem znal. Ali bi bil htel grofa osramotiti zdravnik?
Grof. Toda — ljubi Bog! — kako dopovemo stvar grofici?
Zdravnik. To imate stvoriti Vi!
Grof. Zopet ljubo naročilo! Le pazite, stvorila bode, kakor — Vaša nevesta!
4
44
Jednajsti prizor.
Nevesta. (jtrof.
Gr rof. Gospodična grofica!
Nevesta a. Gospod g$of!
Grof. To je — čudovit — dogodek —
Nevest;a. Res, gotovo čudovit. — Veste li Vi — vse?
Grof. Žal! Glavno stvar —
Nevesta. Tudi to, kar je bilo tu tako globoko in za večno skritega •— in bi brez izdaj-skega doktorja —
Grof. Vem — dobri ste mi bili; a prosim Vas — ne grenite mi ločitve še bolj.
Nevesta. Kako li Vam ta ločitev more biti grenka ? Ako bi tudi doktorju ne bili mogli verjeti, kar Vam je pravil o tajnih čujstvih mojega srca — uže zaradi sumnje bi z Vami ne bila mogla iti pred altar.
Grof. Popolnem, ljuba grofica, Vas ne ume-jem! (Gre na jedno stran sobe in reče sam sebi:) Hm! tu so se godile stvari, o katerih še jaz ne vem!
45
Nevesta (gre na drugo stran sobe). Ha! Doktor je mojo ljubezen zamolčal! Ta stvar ne sme priti mej ljUdi!
Dvanajsti prizor.
Zdravnik pride se sinom, za roko ga držeč, tik do srednjih vrat, ter mu pokaže grofa in grofico, stoječa vsak sebi.
Zdravnik (gredoč). Vsega je konec, vsega!
Sin (začuden). Zlati oče!
Grof (hitro obrnivši se proti njemu). Kedaj odpotuješ?
Sin. Takoj.
Grof (osorno) Stvori mi ljubav in vzemi grofico soboj. Midva nisva drug za druzega!
Sin (kakor zgoraj). Grofica!
Nevesta (z mrzlo vdanostjo). Culi ste in meni mora biti po volji.
Grof, Na! (Vede nevesto k sinu.) Vzemi jo soboj! Potovajta srečno v življenji! Blagoslavljam vaji! V sreči in nesreči imata zavetje pri svojem 6či! (Otide, toda obstoji v ozadji sobe, sočutno gledajoč sina in nevesto.)
4
46
Zdravnik (prime oba za roko, in njima tiplje žilo). Tik, tak, tik, tak, tako jednako, bijeti, kakor da sta učeni! Čestitam! (Sklene obema roči skupaj; ugledavši grofa, pridruži se mu kakor govoreč).
Sin (prej nekako razgret mirno stoječ, ker misli da je sam z nevesto, poklekne na jedno koleno in jej poljubi roko). Živim!
Nevesta (nagne se k njemu na objem). Zame ?
Grof (se zopet tiho priplazi se zdravnikom). Zame tudi malo in za našega doktorja Fausta! (Mlada človeka, iznenadejana, bčete planiti vsak sebi, a grof in zdravnik njima prijaznivo zabranita.) Kako sta sevstrašila, zaljubljenca! Sedaj tekar umejem vse! V kazen se nimata premekniti, da vaji vidijo vsi moji ljudje! Ole! vsi noter! — (Nekateri sluge v livrejali in v navadni obleki privro na oder in obstanejo v ozadji.) Gledite, ljudje, to je nevesta! (Poljubi jo in skloni kvišku.) To je ženili! (Tako isto.) To je moj prijatelj in domači zdravnik! (Poljubi ga.) — In jaz — jaz sem stari! (Nevesta, sin in zdravnik ga hvaležni obstopijo.) Idite! Povedite, kaj ste videli! Pripravite pražnjo livrejo! Jutri imamo ženito-vanje! —
(Konec)