1178                                                                                                                       Tone Pavček
Maksim Tank (roj. 1912)
XXX     Za vas me, kraji domači, skrbi, za letino dobro, za spanje mirno, za to, da dovolj bo domov za ljudi, za to, da spomladi bo drevje cvelo in te običajne moje skrbi so kruh moj vsakdanji.
Bil včasih grenak je, grenak od prahu,
bil včasih je slan od solza in potu,
bil včasih je vroč od smodnika ta kruh . . .
Zato pa je bil sladak in vonljiv,
ko sem s prijatelji družno delil
kruh svoj vsakdanji.
Torej mi drugega kruha nikar ne dajajte v torbo popotno nikdar, na mizo, kjer s svojimi gosti sedim, na prsi, ko tih in bel obležim . . .
1961
¦*
Vprašal sem človeka, ki je šel skoz ogenj in vodo
in zlate trobente: Kaj je najbolj težko na tem svetu? In je odvrnil: Pot skoz zvestobo.
1976
*
1179
Iz sodobne beloruske poezije
Na začetku našega krilatega veka,
ko so še letela letala
s hitrostjo gosi ali kure
in si z višine lahko gledal,
kako gre tetka Avdotja po vodo,
kako se blešči perilo na vrvi,
kako ded Arhip smoli svojo pipo,
in so časniki pisali o vsakem poletu,
a pilote in potnike
kot junake romantične
prikazovali v kinodvoranah,
ko je bilo po vsakem preletu
mogoče nekaj napisati —
je bilo lepo leteti.
A zdaj, ko s kozmičnih visočin
ničesar ne vidiš, komajda sij,
oddaljen kakšne milijone svetlobnih let,
mi je vse bolj in bolj
ljubo hoditi peš.
1977