RAZSTAVA VLADIMIRA VELIČKOVIČA.* Beograjski slikar Vladimir Veličkovič se je najprej spoprijel s starim slikarskim problemom, ki ga je v .splošno zadovoljstvo rešil pred nekaj stoletji že Rembrandt. Radikalno je omejil barvno lestvico in tako skušal doseči višje koloristične vrednote. Vendar je dosegel nasproten učinek. Veliki razstavljeni panoji niso slike — temveč velikanske večbarvne risbe, ki po likovni strukturi sumljivo spominjajo na nekoliko boljši plakat. Pred tem ga ni mogel rešiti niti naslon na dalijevsko maniro niti  uporaba   rezultatov   smonohroninega informela«.
Slikarska in risarska virtuoznost, ki jo dalijevski surrealizem zahteva tudi pri epigonih, je pri mladem slikarju le navidezna. Preveč je prozornih risarskih trikov, ki temelje v skromnih dopolnitvah slučajno nastalih madežev in barvnih lis. Pri gladki fakturi, ki je značilna za obdobja naivnega naturalizma, nas take dopolnitve rade zapeljejo v zmotno mnenje o presenetljivem obrtniškem znanju.
Ta formalna osnova pa služi kot posoda za »globljo« umetniško problematiko, ki se pri Veličkoviču izraža z radodarnim razkazovanjem gnijočega drobovja, obsekanih tidov, zdrazganih lobanj in udov, zabuhlih in gnijočih obličij ter najrazličnejših sestavin človeške biološke notranjosti, ki iz »upodobljenih« trupel vise na najrazličnejših mestih. Zaradi liričnega vzdušja pa se med to sadistično mesarijo sprehajajo drobni pisani ptički in žare mala prisrčna tihožitja.
Kaj je slikar hotel s tem morbidnim sadizmom povedati? Tu ni sledu o uporu zoper animalno vrednotenje človeka ali zoper nasilje. Tu ni sledu o humanizmu ne o antihumanizmu. Celo ogabni sadizem in masohizem se nam na koncu predstavita kot prazna poza in skonstruirano iskanje gnusa zaradi gnusobe.
Slikar je verjetno le delček zbegane množice umetnikov in »umetnikov«, ki upajo postati slavni na račun originalnosti za vsako ceno. Edino tu je Veličkovič odprl delček resnične problematike — zakaj skušajo čisto normalni in miroljubni ljudje za vsako ceno postati norci!
Ivan   Sedej
* Razstava Vladianira Veličkoviča v  ljubljanski Mali galeriji.
662