Norveški dramatik Henrik Ibsen (1826—1906) v karikaturi Olafa Gulbranssona.
HENRIK IBSEN
Hiša za lutke
(Et dukkehjem)
prevod Janko Moder
Advokat Helmer Bine Matoh Nora, njegova žena Judita Zidar Doktor Rank Pavel Rakovec Lindejeva Bernarda Oman Notar Krogstad Tine Oman Helena Tanja Dimitrijevska Helmerjevi otroci Sara Valič
Mojca Mihelič Blaž Kavčič
režija Dušan Mlakar scenografija Janja Korun kostumografija Bianka Adžič Ursulov lektoriranje Majda Križaj glasba Urban Koder koreografija Ksenija Hribar
inspicient Marko Koren šepetalka Milada Varacha scenska tehnika Simon Markelj Janez Plevnik Robert Rajgelj
razsvetljava Drago Cerkovnik garderoba Nataša Sajovic
........ ..... •.............. .
IBS NOVA »NORA«: SOCIALNA
KRITIKA IN POLITIČEN PROGRAM
Boštjan M. Zupančič
V svetu stalnega in vseobsežnega ne-sporazuma med moškim in žensko, v svetu, v katerem je zvečine celo medsebojno razumevanje največkrat nasledek nesporazuma, ki je dovolj velik, da omogoča meni, ki ne razumem, česa ona ne razume, da zmotno mislim, da razume; in njej, ki prav tako ne ve, da jaz ne razumem, da domneva, da razumem — v tem norem svetu, se je Ibsen očitno odločil, da okrhne košček te kolizijske medsebojnosti in ga prikaže v drami. Teater je zaradi svoje režirane transparentnosti idealen rez skozi dejanskost medsebojnosti, neke vrste hipotetičen družabni eksperiment v gibanju, ki dinamično — Bergson bi rekel »sub specie durationis« — in zato nadvse objektivno, to je, brez razlagalnih pretenzij, in cameo prikazuje resničnost, ki je največkrat bolj resnična od one, ki se dogaja tistim, ki sede v parterju.
Ko pravim »resničnost«, mislim na dogajanje — tako, kakršno, ne »v resnici!« — enostavno je. Teater je repriza dejanskosti; brez razlagalnih pretenzij. Avtorji, od pisca scenarija, režiserja, postavitelja scene do samih protagonistov-igralcev projicirajo, vsak po svoje in vendar skupaj, določeno ločevanje bistvenega od nebistvenega; s tem sicer v dogajanje na odru hote ali pehote insinuirajo svoje »razlage« drame, ki pa zdaj že živi svoje lastno življenje. Vendar ta happening ohranja svojo objektivnost, večplastnost in podoživetni domet, ki mu ga je vdahnil izvirni avtor.
I.
Iz tega bi sledilo, da kakršnakoli linearna interpretacija gledališkega happeninga po svojem bistvu ne samo zavaja, ampak kar korumpira tisto pristno dejanskost, ki se na odru profilirano odvija. Edino kar lahko oder pravično razloži, je življenje samo. Za Ibsnovo »Noro«, ki je stkana iz rahlih medosebnih tkivc, to še posebej velja, ker je tema dejanskega preverjanja tu nekaj, kar je za odrsko predstavitev idealno prav zato: dogajanje je povsem dialoško, besede pa so predvsem simptomi notranjih stanj: spoznavnih, čustvovalnih, intuitivnih, miselnih in čutnih — med enim moškim in eno žensko.
Če na primer zapišemo, da je ta ženska, Nora, razočarana nad »svojim« moškim zato, ker se je v ključnem zapletu izkazal za slabiča, potem je to le vrh ledene gore pomenskosti in pomenljivosti, ki jo ta drama provocira in evocira. Če jo primerjamo s Strindbergovim »Očetom«, ki gledalca ujame v diaboličnost komplementa ženske diaboličnosti in moške šibkosti, ali z romanom Selme Lagerloef »Gosta Berling«, ki velja za najboljši literarni projekt ženske duše, takoj vidimo,
da je Ibsnova »Nora« bistveno manj določujoča, da pušča dejanskost medosebnega nesporazuma med moškim in žensko intaktno in pusti stvarem, da se odvijajo same. V današnjem jeziku bi rekli, kot se je nedavno izrazil ameriški režiser James Fowley, da se je Ibsen tu odrekel vsakega intelektualiziranja in da je pustil dinamični medosebnosti, da se sama stopnjuje do svojega psihologičnega konca.
Če je ta konec po svoji čustvovalni »logiki« ženski, potem je seveda to tisto, kar daje — prav zato, ker ne razlaga, »Nori« posebno razlagalno moč. Moškemu predoči, po eni strani, kaj ženska od njega pričakuje in po drugi strani, česa mu ne bo odpustila. S tem je torej načet na začetku omenjeni stalni in globinsko večplastni nesporazum med moškim in žensko.
Večina žensk pravi, da od moških ne pričakuje veliko, ampak da iz nekega njim neznanega razloga tega ne morejo od njih dobiti. Večina moških pravi, da od žensk ne pričakujejo veliko, ampak da jim ženske tega kakor zanalašč nočejo dati. Kdor »Noro« pozorno podoživlja, ta bo o tem po odhodu iz teatra nekaj več razumel.
Drugo vprašanje, ki ga je ob »Nori« mogoče načeti, je, koliko ima ta moralna vzrastin sprevidevnost pri moškem opraviti s tem, koliko ga ženska jemlje resno, spoštuje in — zato! — ljubi. Medicina razlaga spolno pripadnost s primarnimi in sekundarnimi spolnimi znaki, brez katerih moški ni moški in ženska ne ženska. Obstajajo pa terciarni, psihološko-moralni znaki, brez katerih je tudi moški to samo navzven in ženska to samb navidez. Ibsen konstruira moralno dilemo za moškega.
Ta se v njej izkaže za slabiča. S tem izgubi svoj rating pri ženski. Iz tega bi lahko povzeli, da ženska, Nora, morale ne doživlja in abstraeto kot etike, ampak empirično, tako kot se ta znova in znova preskuša v medosebni dejanskosti.
Pristnost Norinega lika je v opreki s Freudovo trditvijo, da imajo ženske niže razvit občutek za to, kaj je prav, pravično in moralno. Norina presoja ni moralističnega kova, ona enostavno ne more živeti z moškim, ki ga več ne zna spoštovati.
Vse to nima nič opraviti z moralno indignacijo, ogorčenjem, po drugi strani pa tudi ne gre za to, da bi se Nori sesula kaka idealistična predstava, značilna za romantične projekcije lastne duše v ljubljeno osebo. Nora ne neha biti »zaljubljena«. Ona neha »imeti rada«. Ker se v ključnem trenutku počuti, v najširšem možnem smislu, izdano, ve, da s takim moškim v resnici nima več kaj.
Tu je morda na mestu psihološki vložek, ki pove, da sta lojalnost in držanje besede kot eminentno moški, predvsem v pristnem smislu »prijateljski« lastnosti možni šele, ko se je moški psihološko osvobodil svoje matere. Ibsen o Norinem
možu ne pove nič takega, iz česar bi bilo mogoče sklepati, zakaj je slabič, a slabištvo te vrste je točno tiste vrste »nezanesljivost«, ki jo ženske moškim še najbolj zamerijo. Izvor te nezanesljivosti je nagnjenost k nemotivirani menjavi razpoloženj, slednje pa posledica od prevelike navezanosti na mater blokiranega libida in sposobnosti za ljubezen. Na slovenski socialno-psihološki sceni je ta bolezen endemična, ker je pri slovenskem moškem dostop do lastnih predvsem negativnih čustev blokiran, blokirana je tim. moška spontanost. Taka patologija pa nastaja predvsem v zakonih, kakršen je Norin, in to ne glede na to, ali ona ostane ali ne ostane »z njim«.
Če ostane z njim, čeprav ga neha spoštovati, prevzame ženska mortalne vajeti v svoje roke, torej vajeti, ki bi jih moral mož in oče sam, če bi imel hrbtenico, sprevidevno uravnavati. Mati in žena prične prevzemati to vlogo v družini, s tem pa nehote blokira spontanost pri sinu, ki v naslednji generaciji spet stopi v vlogo moralnega slabiča. Tako se zgodba ponavlja iz generacije v generacijo: oče slabič, mati nora, sin blokiran v svojih negativnih čustvih, zato slabič in kapitulant v zakonu nasledn je generacije.
Taki moški jokajo v začetku odnosa in so kruto neobčutljivi na koncu. Neverjetno so zavzeti za zavzemanje ženskih trdnjav, s katerimi pa kasneje ne vedo kaj početi.
Taka sta torej prolog in epilog »Nore«. Dva od verjetnih in možnih. Paradoks vsega tega je morda v tem, da — navkljub vsemu — žensko razume in ceni samo pravi moški. In seveda obratno.
II.
Poleg tega se je, kot pri vsaki umetnini, pri Ibsnovi »Nori« morda treba vprašati, na kateri točki se pri njej partikularno uspe predreti v univerzalno. Ne gre za to, da bi iz kar najbolj detajlnega opisa določene medosebne situacije morala slediti morala in nauk —, opredelitev nekega splošnega družbenega problema pa iz te drame v vsej svoji neprizanesljivosti, in to vsak dan bolj aktualno — sledi.
Kaj je torej značilnost tiste mentalitete, bi se lahko vprašali, ki je na koncu pripeljala do razpada zakona med Noro in Helmerjem, razpada, ki kaže na razpad, morda še česa širšega in večjega? Družbe? Ne gre samo za to, da je Helmer moralni slabič, ki v kritičnem trenutku pokaže svojo pravo barvo. To je pravzaprav pokazal že prej, tako v svojih pogrošnih sodbah o vzgoji otrok, kakor tudi v dvojnem in hipokritičnem, hinavskem odnosu do Krogstadta in Lindejeve. Na kakšne vrste patriarhalni narcizem npr. cika Ibsen, ko Helmerju položi v usta nasvet Lindejevi, naj ne plete, ampak naj raje veze?
Tudi Nora sama, ki je na koncu sicer nosilec moralnega razpleta, vendar bolj po svoji ženski intuiciji kot pa zaradi svoje moralne sprevidevnosti, seveda ni ravno svetnica. Pri tem ne mislimo na ponarejeno menico, ta strahotni izterjevalni instrument meščanske družbe, ampak v svojem odnosu do Krogstadta: njegova usoda je ne zanima, dokler v to m' prisiljena, in celo v odnosu do Lindejeve. Kakšna je, končno, v opisanem štirikotniku zakonska sreča, kakršno uživata Nora in Helmer — ne po naključju prikazana v sentimentalnem času okrog božiča 1
Prav ta zelo pogojna in zelo pogojena sreča med Noro, ki se je bila »žrtvovala« za Helmerja in Helmerjem, ki »skrbi« za Noro, je na koncu žrtev nezavedne Helmerjeve odločitve v situaciji, v kateri mora izbirati med Noro in svojo zunanjo kariero.
Tu imamo razkorak med »javnim« in »zasebnim«. Na javnem področju so pravila igre podvržena sebičnemu razumu, zasebno v družini pa naj bi prevladovalo nesebično srce. V odločilnem trenutku je tu moški kot zastopnik razuma, brez odlašanja, pripravljen žrtvovati zasebno in nagnati ženo kot zastopnico ■ srca. Toda kal tega razpada je skrita — in to je pravzaprav predmet Ibsnove kritike — v vse druge izločujoči družinski sreči, ki je rezervirana samo za-Noro, za Helmerja in za njune otroke.
Bistvo meščanske »sreče«, in zoper to je uperjena glavna kritična ost »Nore«, je v sentimentalni, to je, čustvovalno površni in hinavski glazuri, ki komaj prekriva in prikriva brezobzirno, brutalno in čustveno primitivno resnico iz zunanjega sveta. Sam (meščanski) gledalec se prične zavedati nepojmljivosti Holmerjeve podlosti, ne takrat, ko bi se je bil moral zavedati, to je, sproti in v npr. odnosu do Krogstadta — marveč šel p v odločnem preobratu, ki ga Ibsen položi v roke ženskega instinkta, ki se od navidezne racionalnosti tehničnih podrobnosti meničnega prava ne da in da pretentati.
Javna sfera je v domeni moškega; zasebna sfera je v domeni ženske. Zaplet v »Nori« izvira pravzaprav iz neprevidnega posega ženske iz zasebne v javno sfero. S skrajno objektivnim prikazom nekega dovolj banalnega družinskega zapleta pa Ibsnu uspe napraviti rez skozi oba sektorja, javnega in zasebnega. Predmet kritike sta sicer oba, a zlo izvira od zunaj: v družinskem krogu se le pretvori v izključujočo zasebnost.
Ibsen je torej revolucionaren. Bolj od svojih meščanskih sodobnikov, pa tudi bolj od pravih marksističnih radikalov.
Prvi sploh ne vidijo, v čem je problem, drugi kasneje izvedejo prevrat, a puste nedotaknjena kužna žarišča sebične zasebnosti, kar se jim navsezadnje maščuje s sesutjem socialističnega eksperimenta. Ibsen pa je revolucionaren brez ideologije in »Nora« dokazuje, da je to ne le mogoče, ampak da je vsa
ideološka navlaka v najboljšem primeru nadgradnja neke dovolj enostavne in intuitivne zaznave o tem, kaj je »gnilega« — in ne le v neki skandinavski deželi. Ideologije so medtem propadle, Ibsnova »Nora« pa ostaja.
Ostaja kot kaj? Ostaja tudi kot spomenik umetniški objektivnost v tistem smislu, ki pravi, da »je v vsakem geniju nekaj objektivnega«. Ibsen nične razlaga in ničesar ne obsoja; on samo prikazuje logičen razvoj medosebne situacije. Edini irealni element v celotni drami je Norina odločitev, da Helmerja zapusti. Večina žensk tega ne bi bila storila in nič v Norinem prej nakazanem karakterju ne kaže, da bi prav ona tega bila zmožna. V tem presenetljivem preobratu sta torej skrita Ibsnova socialna kritika in njegov politični program. Naj torej sliši, kdor razume...!
Prvikrat!
St. 33, Slovensko gledališče v Ljubljani. Dr. pr> 473. V nedeljo, dne 27. manija ISD2.
NF~ V dvorani ljubljanske čitalnice. IH
Zadetek točno ob 7, uri, kourr ob jhiIu JO. uri rvočvr.
Dramatično drottvo.
Po trta »in itii $6i. tem *wn tara Kih ti. 11.
I '.stopililin:
AnM I rw* ra 1». - II tra« «0 U - Iti. m«k- XI ir l vn,«** to V - <ienil«wAl h flJVfrl lij-f W ta w	»tatai'> 10 i—«r—	»n -I	t^* '*-*V * fn	- *!»/ .j«ir« «w tšft* ta fUt f. et
IVIImmIiiJh |»mlatavii b*alr \ lmli-ljo tilu* ?1. :«tu*llu |Xh\Z. |.
lhisin|i k dmimilhitiii' |irol<«Viim j'1 rieliitiia lovuljcn.
27. marca 1892je bila »Nora« prvič uprizorjena na slovenskem odru.
SAŠA KUMP
(1924—1992)
Ustvarjalno delo Saše Kumpa v Prešernovem gledališču
I SCENOGRAFIJE
■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■e
I sezona 1952/53 — Drago Gervais: ZA STANOVANJE GRE I sezona 1953/54 — Hans Tiemeyer: MLADOST PRED SODIŠČEM
Oscar VVuchner: PASTIRČEK PETER IN KRALJ BRILJANTIN Igor Torkar: PISANA ŽOGA sezona 1955/56 — William Inge: PIKNIK
Vasja Ocvirk: TRETJE LEŽIŠČE Saša Škufca: JANKO IN METKA Stephan Lackner: ŠE BO SIJALO SONCE Lojze Filipič: BRATOVŠČINA SINJEGA GALEBA
sezona 1956/57 — Alojzij Remec: MAGDA
VVilliam Inge:AVTOBUSNA POSTAJA Jan Hartog: ZAKONSKA POSTELJA sezona 1957/58 - Stuart Oliver: ČUDOVITE PUSTOLOVŠČINE D. Gorinšek: RDEČA KAPICA Friedrich Wolf: KOTORSKI MORNARJI Radovan Gobec: PLANINSKA ROŽA sezona 1958/59 - Tennessee VVilliams: STEKLENI ZVERINJAK Ivan Potrč: ZLOČIN
sezona 1959/60 — Otto Fischer: PROSTI DAN
Geno R. Senečič: LOGARITMI IN LJUBEZEN
Nikola Manzari: NAŠI LJUBI OTROCI Pavel Golia: JURČEK J. Lutovvski: DEŽURNA SLUŽBA Branislav Nušič: ŽALUJOČI OSTALI sezona 1960/61 - J. B. Prestley: INŠPEKTOR NA OBISKU Paolo Levi: PO ČEM JE RESNICA J. Vandot - M. Stante: KEKEC IN PEHTA Alejandro Casona: DREVESA UMIRAJO > STOJE
J. A. Lacour: ZRELOSTNI IZPIT Vasja Ocvirk: MATI NA POGORIŠČU J. S. Popovič: POGOSPODENA BUTICA sezona 1961/62 — Ivan Cankar: KRALJ NA BETAJNOVI H. Herbert: VSAKIH STO LET Pero Budak: KLOBČIČ A. S. Makarenko: ZAČENJAMO ŽIVETI Marcel Franck: SREČA NA UPANJE John Steinbeck — Bratko Kreft: LJUDJE . BREZZEMLJE
sezona 1962/63 — Erik Vos: PLEŠOČI OSLIČEK
Dž. Lebovič — A. Obrenovič: NEBEŠKI ODRED
Walter Bauer: RDEČE IN MODRO
V	MAVRICI
Tirso de Molina: DON GIL V ZELENIH HLAČAH
Herbert Grun: ČLOVEK ZA VSE sezona 1963/64 — Vilhar, Celestin, Mahnič: DRUGA VELIKA BESEDA
P. Mackie - M. Nikolič: HOTELSKA SOBA 308
Vida Taufer — Lili Novy: MOJCA IN ŽIVALI
Alessandro de Stefani: SOBOTA GREHA Fred Denger — Bruno Hartman: MINUTA PRED DVANAJSTO Anny Tichy: KAKOR V RAJU Milan Nikolič: SPALNIK KUPE 9-10 sezona 1964/65 — Sandro Ca masi o — Nino Oxilia: BOG Z VAMI, MLADA LETA Pavel Golina: SNEGULJČICA Ludviga Fulda: OGNJENIK Nilo Negri: MARINA Ivan Pregelj: VEMAVS
sezona 1965/66 — J. Jurčič - F. Govekar: DESETI BRAT Marina Bidovec: BAJKA O SLA VČKU Oton Župančič: VERONIKA DESENIŠKA Linhart - Belina: ŽUPANOVA MICKA
V	ZAČARANEM KROGU
S. Prokofjev - Piccoli: PETER IN VOLK sezona 1966/67 — Milan Stante: KEKEC IN MOJCA Marin Držič: DUNDO MAROJE Hepp Van Delft: HURA SONCU IN DEŽJU Agatha Christie: MIŠNICA
sezona 1967/68 — Carlo Goldoni: PREBRISANA VDOVA Grimm - Škufca: JANKO IN METKA F. S. Finžgar: RAZVALINA ŽIVLJENJA A. Papler: HUDOBNI GRAŠČAK Nace Simončič: MEDVEDA LOVIMO Nace Simončič: ZMEŠNJA VA sezona 1968/69 — Marc Camoletti: STROGO ZAUPNO Jan Malik: ŽOGICA NOGICA Ivan Cankar: HLAPCI Moliere: SCAPINOVE ZVIJAČE Gurevičevič: RAČKA
sezona 1969/70 — Ben Minoli — Herbert Grun: VILINČEK Z LUNE
Fran Levstik — Herbert Grun: KASTELKA Titus Maccius Plautus: DVOJČKA sezona 1970/71 — Anton Leskovec: DVA BREGOVA Slavvomir Mrožek: POLICIJA
Lyman Frank Baum: ČAROVNIK IZ OZA Maks Frisch: ANDORA Jelič: RDEČA KAPICA
sezona 1971/72 — Ribičič: MUCOLIN IN VOLK Brendan Behan: TALEC Grimm - Košuta: ŠTIRJE FANTJE ■ MUZIKANTJE
Tone Partljič: TOLMUN IN KAMEN Ivan Cankar: ZA NARODOV BLAGOR Titelbach: DEBELA REPA
sezona 1972/73 — Karel Novak: PRA VLJICA O MEZINČKU Pavle Lužan: MICKA SE PREDSTA VI IN JANEZ KRANJSKI JANEZ Erik Vos — Žarko Petan: PLEŠOČI OSLIČEK
Jože Javoršek: DEŽELA GASILCEV Ivan Potrč: KREFLOVA KMETIJA Milalkov: ŠESTERO MUŠKETIRJEV Bush — Braun: CIPEK — CAPEK Radovič: KAPITAN JOHN PIPELFOKS Labiche - Belina: FLORENTINSKI SLAMNIK
'sezona 1973/74 — Tone Svetina — Janez Povše: UKANA Lutovsky: TRIJE SNEŽAKI Janez Žmavc: DOMAČA NALOGA NA POTEPU
Egner Thorbjorn: RAZBOJNIKI IZ KARDEMOME
sezona 1974/75 — Ivan Cankar: POHUJŠANJE V DOLINI ŠENTFLORJANSKI A. E. Greidanus: HODL DE BODL Matija Logar: STRIČEK METLA Ivan Potrč: LACKO INKREFLI Juro Kislinger: IGRA O ZMAJU sezona 1975/76 — Friderich Durrenmatt: METEOR
Ivan Cankar: HIŠA MARIJE POMOČNICE Fadil Hadžič: HITLER V PARTIZANIH Carlo Goldoni: SLUGA DVEH GOSPODOV Jiri Streda: PRAVLJICA O JANKU IN METKI
Karel Novak: PETELIN GOSPODAR SVETA Karel Novak: GLAVA V PESKU sezona 1976/77 — Ivan Potrč: KREFLI
Matej Bor: RAZTRGANCI Pavle Lužan: SALTO MORTALE,
TRIANGEL
Jiri Streda: PRAVLJICA O RDEČI KAPICI Kruger — Volker: MAKS ŽVIŽGAČ Miroslav Slana: LILIPUTANC1 GREDO V NAPAD
sezona 1977/78 — Slawomir Mrožek: ČAROBNA NOČ
Slavvomir Mrožek: NA ODPRTEM MORJU Jiri Streda: PRA VEJICA O PRINCESKI NA ZRNU GRAHA
S. Makarovič — V. Rooss: KOSOVIRJA NA LETEČI ŽLICI Matija Logar: KRALJ V ČASOPISU sezona 1978/79 - Fadil Hadžič: ČLOVEK NA POLOŽAJU N. R. Erdman: SAMOMORILEC A. E. Greidanus: HODL DE BODL J. Jaroš: GAŠPERČEK SI DOM GRADI Svetlana Makarovič: SAPRAMIŠKA Exupery — Rooss: MALI PRINC sezona 1979/80 - - Jiri Streda: PRA VEJICA O RDEČI KAPICI M. C. Machado: MALA ČAROVNICA,
KI NI MOGLA BITI ZLOBNA Zdenek Florijan: TOBIJA Samuel Beckett: ČAKAJOČ NA GODOTA sezona 1980/81 — Ben Minoli: MLINČEK Z LUNE
L. Suhadolčan - V. Rooss: PETER NOS JE VSEMU KOS Karel Novak: MEZINČEK sezona 1981/82 — Franček Rudolf: VŽIGALNIK
KOSTUMOGRAFIJE •
sezona 1956/57 - Jan. Hartog: ZAKONSKA POSTELJA sezona 1960/61 — J. S. Popovič: POGOSPODENA BUTICA sezona 1961/62 — Marcel Franck: SREČA NA UPANJE sezona 1962/63 — Dž. Lebovič -r- A. Obrenovič: NEBEŠKI ODRED
Walter Bauer: RDEČE IN MODRO V MAVRICI
Herbert Grun: ČLOVEK ZA VSE sezona 1963/64 — Vilhar, Celestin, Mahnič: DRUGA VELIKA BESEDA
P. Mackie - M. Nikolič: HOTELSKA SOBA 308
Milan Nikolič: SPALNIK KUPE 9-10 Vida Taufer — Lili Novy: MOJCA IN ŽIVALI
Alessandro de Stefani: SOBOTA GREHA sezona 1964/65 — Ivan Pregelj: V EMA VS sezona 1965/66 — Martina Bidovec: BAJKA O SLA VCU sezona 1966/67 - Hepp Van Delft: HURA SONCU IN DEŽJU sezona 1967/68 — Carl o Goldoni: PREBRISANA VDOVA sezona 1968/69 — Jan Malik: ŽOGICA NOGICA sezona 1970/71 — Lyman Frank Baum: ČAROVNIK IZ OZA sezona 1971/72 — Brendan Behan: TALEC sezona 1979/80 — M. C. Machado: MALA ČAROVNICA,
KI NI MOGLA BITI ZLOBNA
OBLIKOVANJE LUTK
sezona 1967/68 — Albert Papler: HUDOBNI GRAŠČAK Nace Simončič: MEDVEDA LOVIMO Nace Simončič: ZMEŠNJAVA sezona 1968/69 — Gurevičevič: RAČKA sezona 1970/71 — Jelič: RDEČA KAPICA sezona 1971/72 - Ribičič: MUCOLIN IN VOLK Titelbach: DEBELA REPA
sezona 1972/73 — Karel Novak: PRAVLJICA O MEZINČKU Pavle Lužan: MICKA SE PREDSTAVI IN JANEZ KRANJSKI JANEZ sezona 1973/74 - Lutovsky: TRIJE SNEŽAKI sezona 1974/75 — Matija Logar: STRIČEK METLA sezona 1975/76 — Jiri Streda: PRAVLJICA O JANKU IN METKI
Karel Novak: PETELIN GOSPODAR SVETA Karel Novak: GLAVA V PESKU sezona 1976/77 — Jiri Streda: PRAVLJICA O RDEČI KAPICI sezona 1977/78 — Jiri Streda: PRAVLJICA O PRINCESKI NA ZRNU GRAHA
S. Makarovič — V. Rooss: KOSOVIRJA NA LETEČI ŽLICI
sezona 1978/79 - J. Jaroš: GAŠPERČEK SI DOM GRADI Exupery — Rooss: MALI PRINC sezona 1979/80 — Jiri Streda: PRAVLJICA O RDEČI KAPICI Zdenek Florijan: TOBIJA
sezona 1980/81 — L. Suhadolčan — V. Rooss: PETER NOS JE VSEMU KOS Karel Novak: MEZINČEK sezona 1981/82 — Ranček Rudolf: VŽIGALNIK
sezona 1967/68 - Nace Simončič: ZMEŠNJAVA sezona 1968/69 — Gurevičevič: RAČKA sezona 1970/71 — Jelič: RDEČA KAPICA sezona 1971/72 - Titelbach: DEBELA REPA sezona 1972/73 - Karel Novak: PRAVLJICA O MEZINČKU Pavel Lužan: MICKA SE PREDSTA VI IN JANEZ KRANJSKI JANEZ sezona 1975/76 — Jiri Streda: PRAVLJICA O JANKU IN METKI
sezona 1977/78 - Jiri Streda: PRAVLJICA,O PRINCESKINA ZRNU GRAHA
sezona 1978/79 — J. Jaroš: GAŠPERČEK SI DOM GRADI sezona 1979/80 - Jiri Streda: PRA VLJICA O RDEČI KAPICI
V pripravi
V drugi polovici februarja bo v Prešernovem gledališču Kranj potekal tradicionalni Teden slovenske drame. Gostitelj festivala pripravlja za otvoritev Tedna krstno uprizoritev slovenske novitete Barbare Hieng Samobor »HANA TIGER«.
JnduMla Bomiainih izdelkov Klan}
JE PROIZVAJALKA ŽAKARDSKIH DEKORATIVNIH TKANIN ZA NOTRANJO OPREMO STANOVANJ.
PROIZVODNJI PROGRAM OBSEGA:
IZDELAVO ŽAKARDSKIH GRADLOV, DEKORATIVNIH TKANIN ZA LEŽIŠČA, ZA OBLAZINJENO POHIŠTVO, ZA ZAVESE TER BELJEN IN BARVAN DAMAST.
V 60-LETNI TRADICIJI PROIZVODNJE VISOKO KVALITETNIH TKANIN NA NAJSODOBNEJŠIH STROJIH Sl JE NAŠLA MESTO NA SVETOVNIH TRGIH.
DANES IBI KRANJ USPEŠNO IZVAŽA PREKO 85 % PROIZVODNJE NA VSE KONTINENTE.
lipflfrbled
VRATA, OKNA, OBLOGE, OPAŽNE PLOŠČE, MASIVNO POHIŠTVO, STROJI ZA OBDELAVO LESA
Gledališki list Prešernovega gledališča Kranj, številka 4, sezona 1992/93; predstavnik Milana Marinič, direktor; urednik Marija Logar, umetniški vodja; oblikovalec gledališkega lista Jože Logar, tisk: JAGODIC.
Na osnovi mnenja Ministrstva za kulturo Republike Slovenije štev.: 415-148/92 mb šteje gledališki list PG med proizvode, za katere se plačuje 5% davek od prometa proizvodov.

4k
gorenjski tisk
Najprimernejši partner, kadar potrebujete privlačen prospekt, plakat, razglednico, knjigo ali embalažo.
V letošnji sezoni oblikujemo in tiskamo plakate Prešernovega gledališča.
Gorenjski tisk
Moše Pijadeja 1, 64000 Kranj Telefon: (064)213 341, 217 761 Telex: 37 109 gotisk si Telefax: (064) 214 475

/