Veliki dan se bliža
O. Š. Vaientina Vodnika na tekmovanju v počastitev 30-!etnice obrambne vzgoje miadine Jugoslavije
Republiško prvenstvo v orientacijskem po-hodu, posvečeno jubileju obrambne vzgoje jugosloyanske mladine, je že za nami. Med najmlajšimi udeleženci prvenstva so nas u-čenci šišenske osnovne šole Valentina Vod-nika prijetno presenetili In osvojili prvo me-sto v naši ožji domovini. Zdaj jih čaka nova in odgovoraa naloga, saj se bodo 26. junija na Tjentištu pomerili z najboljšimi vrstnikl iz vse Jugoslavije.
•  Na vrata šole mladih zmagovailcev smo potiikali y času, ko so se učenci  in njihovi vzgojitelji vneto pripravljali na tradicionalno ¦bratsko srečanje osnovrrih šol iz Zagreba, Sa-rajeva, Beograda, Hereeg Novega in Skopja. Gostitelj več kot ,sto mladiih iz naših republik je šola Valentina Vodnika, zato se učenoi te šale iprizadevajo vrstniike seznaniti s svojimi starši — gosti bodo ¦namreč spali v domo-vih svojih gostiteljev — in jih vsaj delno pope-ljati po poteh Tevoluckje in boja slavenskega ljudstva.
•  Kljub tej, ,da tako rečamo, dodatni na-logi, so učenci vn ivzgojitelji šole Valentina Vodnrka vseeno našli čas  za krannljanje  o Skrivmostih njihovega uspeha, o njihovih pri-zadevanjih in naporih, ki so jih — v letoš-njem   orientaciijskem   tekmovanju   posveče-nem 30-letnici obrantbne vzgoje naše mladi-ne — popeljali v sam vrh, ali točnaje med najboljše obrambno priipravljene osnovnošol-ce v naši rapubliki. Po dolgem in počez smo se pogovarjali in ni nam bilo težko ugatoviti, da učni  kader  šole Valentina  Vodnika, ob svojem   vsakdanjem   vzgojnoizabraževalnem
posianst™ velilko pozornost posveča vredno-•taim socialistične morale kot tudi iraz\"ijajnju smLsla za ranožiono oforamtoo in zaščito v .pri-meru nes-reče ali vojne. Ne «le ekipa zmago-valcev, temveč tudi vsi učenci so do'dofora se-znanjeni s svojimi bojnimi nalpgami in jih i dejansfko nLč ne more ,prese.netiiti. PrLpravlje-ni so in usposotaljenl uspešno opravilijati ku-rirsko, stražarsko ali oipazovalno sliižbo, v primeru nesreče znajo pomagati sebi in dru-
BRANETU JAKOVLJEVICU V SPOMIN
štirinajst dni je od tega, kar smo se na uredniškem odboru, katerega prizadevni član je bil tudi Brane, po-govarjali o njegovi strani, ki jo je urejal s tolikšno ljubeznijo.
»Več moramo pisati o Ijudeh«, je dejal. »Ne o suhih zapisnikih s se-stankov in občnih zborov, o akciji »Nič nas ne sme presenetiti« mo-ramo pisati tako, da bodo ljudje začutili njen natnen, da bodo našli sami sebe v teh prizadevanjih...«
Takšen je bil naš Brane. Zagrizen sovražnik formalizma in verbalizma ter neutruden in odločen delavec, kadar je šlo za konkretno delo. Pa četudi je prav konkretnost veliko-krat težja in bolj zapletena kot pu-hlo frazarjenje__
Brane Jakovljevič, rezervni pod-polkovnik in dolgoletni družbenopo-litični delavec, se je rodil leta 1920 v Nišu. že kot mladinec je sodelo-val v NOV, z novinarstvom pa se je začel ukvarjati leta 1948, ko je začel pisati v različne časopise — najpo-gosteje in največ seveda v »Našo obrambo«, ki ji je ostal zvest — do-besedno povedano — do zadnjega diha: smrt ga je pokosila pri izpol-njevanju novinarske delovne dolžno-sti...
Javna tribuna je izgubila vestnega, neutrudnega sodelavca, ki ni nikoli ločeval svojih številnih vlog, izhaja-jočih iz njegovih izkušenj. Bil je od-ličen novinar, izvrsten poznavalec področja, za katero je skrbel tudi v Javni tribuni — varnost in druž-bena samozaščita — in nesebičen svetovalec, ki ni bil ljubosumen na svoje znanje in izkušnje.
Stran, na kateri objavljamo te be-sede, je poslednja, ki jo je uredil naš Brane.
Vrzel, ki je ostala z njegovo srnrt-jo, bomo skušali zapolniti: s tem, kar nas je naučil Brane.
To bo tudi najlepši spomenik nje-govemu spominu!
gim, itako imenovan neoboroženi boj zanje ni nobena uganka. O tem je ravnateljica šole OLGA ŠVEMTER takole razmišljala:
»Obramba in zaščita sta neločljivi del na-šega celotnega vzgojnega in izobraževalnega procesa. A nikar ne mislite, da gre za »državo v državi«! Zato ne, ker obrambne, zaščitne in vamostne prvine naši učitelji z veHko spret-nostjo vpletajo v biologijo, kemijo, fiziko, zemljepis, zgodovino, telesno vzgojo, gospo-dinjstvo, skratka torej v ves uoni pro-gram...«
Če k foesedam ravnateljice ipristavimo še interesne ali izvenišolske dejarvaosti, kamor spadajo raalični ikrožki, kot so danrmo tabor-nišiki, zgodoviins'ki, zatem .poidimlaidek Rdeče-ga ikriža, streilci iin mladi tehnikl, je jasno, da je področje oibram!bne vzgoje osnovnošolcav zelo široiko in ipestro.
»Obvezna in zelo pomembna oblika vzgo-je«, nadaljuje sobesednica Olga Šventer, »so tudi pohodi po poteh naših partizanskih enot, zatem obiski muzejev in zgodovinskih krajev, občasna srečanja in pogovori učencev z borci NOV, razstave o naši ljudski revoluciji, obi-ski enot naše armade ter. sodelovanje z voja-ki na področju kulture ali športa...«
Pomembno mesto pri množični obrambni vzgoji šolarjev zavzemajo tudi tako imenova-ni obrambni idnervL. Tovrstna dejavnost naših najmlajsih občanov ni zaprta v ozike okvire učiinic ali šole. Obrambni dan inaimireč ni več le skrb šole'Ln njenega vodstva, ali pa dalo-čene skuipine, teimveč je »zadeva« calotne kra-jevne stki.iip'nosti in ivseh krajanov. Pri organi-zirauju m izvajanjiu >te -dejavnosti se vodstvo šole apira na pomoč ikrajevnih družbenopoli-tičnih origanizacij, predvsem pa na pomoč re-zervnih vojašikih starešin. Tako torej šolski dbrambni dnevi postajajo krajevne učne ure, saj se marsikido prav od inašrh najmlajših na-uči orienitacije na zemljiišču,' .nudenija prve pomooi in podob.no.
»Pri vsem tem«, nadaljuije ravnateljica Šventerjeva, »ne gre prezreti tudi našega ob-brambnega krožka, ki združuje veliko število učencev. Prav ta krožek je dobra šola za vse naše radovedneže, ki se želijo poglobiti in prodreti v skrivnosti naše ljudske obram-be...«
... Veilfki dan na Tjentištu se t>liža, naj-mlajši Šiškarji ,pa se vneto pripravljajo na ta pomerabni dogodek. UčencL niso preipušče-ni sami sebi, z njimi so, tako ikot vedmo, nji-hoivi učiitelji in mentorji, ki so tudi malce vznemiirjeni in zaskrfeljeni. Mentor strelakega krožka, sicer učitelj matematiike ki fizike, An-ton Bučar najiprej ipove, da je v strelsiki kro-žak vključeno oikoli šestdeset učencev in učenik in ;da so puške zanič! Stare so in do-trajane in z njkni ne morejo računati na usjpeh.
»Zato nam«, pravi Bučar, »strelska druži-na Agrostroja rada pomaga tako s puškami kot tudi s prostorom za streljanje.«
Tudi Jelka Simčič, učiteljica zeroljepjsa in mentor mladih itopografov, ni breiz sfcrt)i. Če-prav svoje uičence, v okviru rednpga pouka iz zeroljepisa, iredno seznanja z orientacijo ter osnovami toipografije, ni zadovoljna z učnimi pripoinoifiki.
»Poglejte,« se je pritožila, »mi smo nft ob-čmskem, regijskem pa tudi republiškem tek-movanju uporabljali le črnobele topografske karte, torej kopije, ki niso prispevale k bolj-ši orientaciji na nepoznanem zemljišču. Sploh menim, da origlnalna topografska kar-ta veliko več pove in pomaga, zato bi bilo prav, da doblmo pravo karto oziroma sliko terena, na katerem bo potekalo zvezno tek-movanje... A kaj, ko jih v Sloveniji ne naj-demo!«
Kot jje ivideti, težav in problemov ne manj-ka. In ker ni oibrti brez orodja, smo zavrteli .telefon odbora rezervnih vojaških atarešin. PrisluhniLi iso željam učrteljev, menitorjev in tekmovalcerv dn obljubLli izdatno pam<>č. T.udi ori@in.alne topografsike ikarte terena Tjentište so 0'biljubili.
Brane Jakovljevič