Spomini na Dunaj in okolico. Posnel po svojcm dnevniku Josip Levičnik, ljudski učitelj. (Dalje.) Moje načelo: Kar lepoga vidiš, hvalevrednega slišiš, koriatnega skusiš, zapiši! — JPo tej poti otmeš maraikaj pozabljivosti, in poetavljaš hkrati sam sebi stalni Bpominck po prislovici latinski: nLitera scripta manet", ali po našem: nZapisana čerka ostaue." Od Miirzzuschlag-a odpira se proti zapadu tesna dolina, po kateri priteka bistra rečica Murica (Miirz), in skozi katero pelja glavna cesta proti Neuberg-u, Milrzsteg-u in Marijinem Celju. Ker sem že 1. 1857 popotval po teh krajih, in mi je bila okolica tedaj nekoliko znana, nama je s tovarišem to toliko bolj služilo, ker v tamni noči ni lahko najti koga, da bi bil voljan, pokazati nama pravi pot. Zarad oblačnega obnebja je bila precej gosta tema in toraj popotvanje s pričetka nič kaj prijetno. Skozi farno vas Kapellen (okoli 1 % ure od Miirzzuschlag-a) šla sva še v noči in s pervim svitom dneva sva dospela že v drugo farno vas te doline. Imenuje se Neuberg. Tukaj so zelo sloveče a jako obširne fužine, kjer se narejajo med drugim zelo čislane šine za železnice. Mikalo je toraj tudi naju, ogledati si tovarne; ali javni napis pri vhodu je nama kazal, da je vstop vsakemu brez razločka zabranjen; toraj sva odrinila koj brez poraudbe naprej, oziraje se po visokem skalnatem gorovju proti severu, kjer se nahaja nek od sile veliko divjačine in kamor prihajajo svitli naš cesar pogostoma na lov. Po tesni in bolj samotni dolini sva nadaljevala svoj pot in okoli 7. ure dospela v Miirzsteg, ki je neizrečeno prijetna planinska vas. Na mični višini zgotovljali so ravno sprelepi gradič za svitlega vladarja; kajti tudi lesem pridejo včasib o jesenskem času za kaki dan na oddih in lovsko razveseljenje. Da se nekoliko opočijeva in se tudi okrepčava, stopiva s tovarišem v bližnjo kerčmo, kjer so nama postregli z nedopovedljivo dobro kavo; — napila sva se pa tu zopet enkrat tudi srebro-bistre in lcdeno-merzle studenčine, česar smo na Dunaji skoz ves čas svojega šolanja tako občutljivo pogrešali. V Murzstegu cepi se dolina na dvoje, in enako tudi pot proti Marijinem Celju. Edeu, vozni in precej daljši, vije se proti zapadu; drugi, bližnji pa po večjem le za peš hojo vravnan, vodi proti severu. Midva s tovarišem zvolila sva si poslednji. To-da popotvanje naprej ni bilo nič kaj prijetno. S. imel je zelo tesno obuvalo in je toraj prav težko hodil; dež, ki se je nama že celo jutro ponujal, pridružil se je nama kot posiljeni sopopotnik; verhtegaje bil nama zapert razgled na visoke planine. Ali vse to naju ni oviralo, nadaljevati svojega pota, in v dobri uri sva dospela že do one sloveče skalnate soteske, katero hodijo ptujci iz daljnih dežel gledat in občudovat. Skoraj uro hoda dolga, je omejena ob obeh straneh z nebotičnimi navpičnimi pečinskimi stenami, ozka pa je tako, da se komaj vije bistra rečica Murica skozi njo. Pot je vsekan deloma v skalovje; skoraj polovico pa je lesenega, t. j. postavljen je mostovžem enako na močne kole, ki so vdelani prek pečinskib sten v skalnata tla. Kaj enacega nisem do zdaj še njkjer vrajmal. Dva mostiča se nahajata v tej dolini, pa oba sta umetno obešena na močne železne verige, ker bi leseno podnožje menda dereča Murica prerada in prepogosto spodkopavala in odnašala. Blizo ob sredi te strašansko divje soseske vre, naši gorenjski Savici enako, visoko gor iz žrela leve pečinske stene mlečno beli potočič, ki pada pod imenom Bdas todte Weib" v krasnem slapu 20' globoko na skalnata tla, ter bobni v urnem teku v Murično naročje. Ako je sploh cela ta soteska občudovanja vredna, je pa zlasti okolica ob slapu taka, da ji oziroma divjosti ni kmali para, in človeški čut se ondi ne more ubraniti nekake plahote in groze. Konec soteske se svet hipoma zopet odpre, in sredi prijetne planinske doline stoji nekoliko hiš, ter slabotna farna cerkvica sv. Klemena nin der Frein". Po jako razprostertih in obširnih gozdih te okolice je namreč baje okol 300 ogljarskih koč, po katerih prebivajo dervarji in oglarji, ki pripravIjajo kurjavo za obširne Neuburške in Marijine Celjske fužine. Koče so vse fužinska lastnina, v katerih imajo delavci le prosta stanovanja; v duhovnem oziru pa jih preskerbuje že od 1. 1803 tukajšni dušni pastir, ker so vse ostale duhovnije tako oddaljene, da bi ljudje zlasti o zimskem čase redkokdaj mogli priti k cerkvi. — Bilo je okol 9. ure, ko sva dospela s S. vsa zmražena in skoraj do kože mokra v priprosto in osainljenogostilnico blizo zgoraj omenjene cerkve. Dež je naju narareč od Miirzstega skoraj skozi in skozi prav eksemplarično opiral, in britko me je skerbelo, da bi ne bilo celi dan tako. Ali, hvala Bogu! skusila sva tudi midva ta dan, da huda sila ne terpi navadno dolgo. Mati kerčmarica je ravno pekla, in bila je to perva dobrota, da sva se mogla dobro sgreti in si nekoliko obleko osušiti. Kmali pa se je tudi razvedrilo, tako, da sva po uro dolgem odpočitku mogla odpotovati v lepem vremenu zopet naprej. Pot naju je peljala zdaj zopet proti zapadu in sicer en čas po dolinski ravni; potem pak je bilo treba iti čez zmerno visoki gorski herbet, ki se zove nSattelH. Ko sva popotvala 1. 1857 s tadajnim reškim gimn. profesorjem J. B. čez to gorovje, nama je bila noč ravno na tem kraji precej hudo napila. V gosti tmini jesenskega večera zgrešila sva bila namreč pravi pot, in bila sva že v strahu, da bova mogla prenočiti pod prostim nebom. K najini sreči rprijodlali" so bili skoz dolino neki dobrovoljni fantje, na katere sva z višine zaklicala ter zaprašala jih za pravi pot. Radovoljno so koj obstali, naznanili nama, da ne greva prav, in oglaševali se nama tako dolgo, da sva za glasom grede dospela do njih in nama je eden potem šel pot kazat noter dol sin die Frein." Ta bart se nama s S. kaj enacega ni bilo bati, ker je bil pot skozi gozd zložen; čez višinsko senožet pak so bili postavljeni poleg prave steze skozi in skozi leseni visoki drogi, kar mende služi zlasti o zimskem času ljudem čez to osamljeno planino kot kažipot. Kake 2 uri popotvala sva čez wSattel", dospela unkraj zopet v ravnino ter do vozne ceste, in zdaj sva šla skozi sicer prijetno planinsko dolino; al dolga je bila kakor sama večnost. Ko ne bil popotval že 1. 1857 skozi njo, kmalo bi bil mislil, da ne bo imela konca. Poslednjič sva prikloftala vendar srečno do meni dobro znanega jako stermega klanca, verh katerega se nama je po nekolikih trenutkih tudi pokazal prijazni terg Marijino Celje s svojo slovečo tristolpno romarsko cerkevjo. Z radostnim sercom pozdravila sva cilj današnjega popotvanja, in kaj bi ga tudi ne, saj so utrujeni udje po skoraj 12 ur trajoči pešhoji koperneli že silno po oddihu in odpočitku. (Dalje prih.)