SREČANJA
PRIPOVEDNI   MODERNIZEM   ANDREJA   G I D A
Štefan   B a r bari č
Gospod X zatrjuje, tla mora dober romanopisec, preden začne svojo knjigo, tudi vedeti, kako se bo končala. Kar pa se mene tiče — ki puščam svojo knjigo, da jo oblikuje slučaj — dobro vem. tla nam življenje nikoli ne nudi ničesar takega, kar bi predstavljalo zaključek, a bi ne bilo obenem nov začetek in izhodiščna točka. .Lahko bi nadaljevali...' Najraje bi s temi besedami končal svoje Ponarejevalce denarja.-
V navedenih stavkih, ki so mimogrede vpleteni v dnevniške zapise Gidovega pisateljskega dvojnika Edonarda. hkrati soakterja Ponarejevalcev denarja* (nikar, da bi prezrli: tudi književnega ustvarjalca romana z istim naslovom), je dana izhodiščna misel mnogih danes veljavnih modernističnihs literarnih naziranj. v njej je do neke mere zajeta oblikovalna ideja različnih modernih literarnih kompozicij. Spričo aktualnega pomena nakazane teme začenjamo in uravnavamo naslednjo obravnavo Gidovega velikega, literarnonazorsko intoni-ranega teksta ob ključnih vprašanjih novatorstva Gidove poetike.
»Vznemirjati, to je moj delež. - je zabeležil Gide v dnevniškem zapisu ob koncu šestletnega mučnega tibadanja s svojim najobsežnejšim in najbolj tveganim pripovednim tekstom. V tem delu se je v polni meri izživela avtorjeva svojevrstna sposobnost: razbijati oblikovalne kalupe in teoretične tradicionalne obraze, ki bi utegnili kakor koli omejevati njegove ustvarjalne zamisli. Izhajajoč iz prepričanja, da vsakršna standardizacija oblik in kompozicij pelje do osiromašenja. v togost in sheiiiatizaeijo. se je ob svoji snovi hudo in močno trudil, da si ustvari lastno poetiko, imperativu konsekventne osebno izpovedne oziroma družbenokritične  snovi   ustrezen  razpored  pesniških  sredstev.
Ponarejevalci denarja (Les Faux-Monnayeurs. 1925) so priznana mojstrovina, edini pripovedni tekst, katerega je avtor v vrsti svoje živo pisane noveli-stike verificiral z zunanjo oznako romana. Ideji, ki mu je na zenitu njegove ustvarjalnosti zainigotala pred očmi kot jasen namen z nedoločno slutnjo o poti, ki naj tja pelje, je posvetil časa in truda, kot sicer nobeni v šestih desetletjih bogate književne tvornosti. Tistega 17. junija 1919. ko je v Dnevniku Ponarejevalcev denarja prvič dokumentiral ustvarjalno namero, je bilo v njegovi zavesti trdno samo eno: metaforični naslov, za katerim se je krila težnja, čimbolj plastično in avtentično predočiti ponarejene vrednote in potvare moderne meščanske civilizacije. Kot središčna oseba je bil v pričetku zamišljen amoralni in elegantni, apolonsko lepi in mefistovsko sistematični junak Vatikanskih ječ. I.aleadio. 'Bila naj bi pripoved o dogodkih (reci t d'evenemets), ki bi jih (ta. op. p is.) postopoma razkrival in se jih hkrati udeleževal kot radovednež, kot brezdelnež in kot zapeljiv ec. Spremni zapisi v Dnevniku Ponarejevalcev (in v skromnejši obliki na straneh Gidovega osebnega dnevnika! dajejo precizno  in  zanesljivo sli ko  nastajanja dela. ki  se je dejansko  razvijalo
'"' Andre Gide, Ponarejevalci denarja. Državna založba Slovenije. Moderni roman,  1964.
1215
mimo prvotnih avtorjevih zasnov. Posebej je takale dokumentacija ustvarjalnega procesa zanimiva pri avtorju, ki je s fanatično voljo ubiral stopinje predvsem po neizhojenih poteh, sledeč pri tem načelu, izpovedanem v romanu: V umetnosti, posebej še v književnosti, največ veljajo tisti, ki se poženejo v neznano.«
Kakor koli je pisec, opirajoč se na svojo oblikovalno zamisel, hotel prepustiti kompozicijo slučaju, je i/ romana in spremnih spisov dovolj razviden boj med tako imenovanim slučajem in avtorjem samim. Dva dogodka, ki ju avtor v fabuli naslanja na objektivna dejstva: ponarejanje denarja v študen-tovskem krožku in Borisov samomor, nista zdaleč tolikanj impresivna kakor razvojni momenti, ki vplivajo na psihologijo mladih ljudi. Z drugimi besedami: navzlic realni vrednosti konkretnih dejstev so njihovi idejni prenosi za pisatelja pomembnejši. Npr. ponarejeni novci. Upornik Bernard je njihovemu zvenu poiskal notranji smisel: . . . A este, danes so me vprašali, katera vrlina se mi zdi najlepša, in odgovoril sem brez obotavljanja: poštenost... Kako rad bi, da bi vse moje življenje, ob vsakem najmanjšem udarcu zazvenelo čisto, pošteno, avtentično. Skoraj vsi ljudje, kar sem jih poznal, zvenijo krivo. Biti prav tisto, kar se kažeš, veljati več kot resnično veljaš... Tako pa človek poskuša z menjavami valut, toliko se trudi za svoj dozdevni videz, da slednjič več ne ve. kaj resnično je... Ne da bi pričakovali, se je ob Bernardovem razvoju dogodil prenos malopomembnega vsakdanjega dejstva v simbolično območje, na ravnino splošno človeške moralne problematike. Nihanje med realističnim stvarnim in simboličnim idejnim karakterizira na svoj način osnovno dinamiko romana.
Drugo, kar označuje roman nasproti nekaterim Gidovim izrazito individualistično zasnovanim spisom, je njegov družbenomoralni volumen. Spričo širjenja družbenega in moralnoproblemskega radija se je hladno vzvišeni in vase zagledani Lafcadio moral umakniti: vdrlo je nekih štirideset oseb in tolikera množica ljudi je prinesla s sabo kopo življenjsko resnih problemov, vsekakor resnejših in odločilnejših, kot je brezčutni cinizem z družbo neusklajenega posameznika. Če se je npr. Bernard, ki je podedoval Lafcadiov revolt in ga je v uverturi fabule usmeril proti družinskim konvencionalnostim. v stiku s svetom otresel neprincipialnega uporništva, govori to dejstvo kot dokaz, da se je avtor usmeril proti družbeno prere/.niin. časovno in prostorsko določenim likom. Kajti, konec koncev daje Gidov prvi in zadnji roman družbeno podobo modernega intelektualnega Babilona: velikomestno malomeščanščino (Oskar Molinier), literarni snobizem aristokracije, ki želi ohranjati družabno veljavo (Passavant), književniške ambicije nastopajočih, novih Lucienov de Rubempre (Olivicr). družinski konveucionalizein (Profitendieujevi), seksualni hedonizem (ladv Griffith, prim. Luev Tantamount v Huvlevevem Kontra-punkiu), spolna neuravnovešenost (Vincent. prim. \Yalter Bidlake). ljubezensko odpovedovanje samemu sebi (l.aura. prim. Marjorie v istem delu. analogije nočejo izkazovali neke vplivnosti, marveč govore o istovetnosti velemestnega ozračja, ki pogaja isto ali podobno psihološko strukturiranost). uradniška kon-fesiunalnost (družina pastorja Vedel-Azaisa), pauperizacija starcev (La Perouse), šolniška profesionalistična anetničnost (Felix Douviers) itd. Zanimivo, da Gide, ki ni nikoli nastopal kot deklarativni družbenomoralni kritik, v Ponarejevalcih denarju ostro motri in neprizanesljivi) razkrinkava bolne pojave v različnih plasteh velikomestnih izobražencev. Prikazuje človeka sodobne urbanizacije in prodirajoče  tehnizacije,   ki  se  ne utaplja   tolikanj   v   ekonomskih  eksistenčnih
1216
vprašanjih, marveč mnogo bolj doživlja moralne krize, se izgublja in pogosto uničuje v ozračju, naelektreiiem osebnih nesoglasij, čustvenih nesporazumov in miselnih trzavic; izpostavlja kritičnemu biču čas, ki preplavlja s površinskimi vtisi sodobnega civiliziranca in mu pogosto ne dovoljuje najosnovnejše miselne zbranosti, ga — drugače povedano — zadržuje v stanju dezintegracije.
Osrednja ideja, ki je Gitlu v ustvarjalnem procesu prizadevala največ skrbi in muk. je zamisel čistega romana«. O tem priča tekst, ki je ves prepleten s teoretskimi diskurzi. Čeravno je protagonist avantgardističnih lite-rarnoprogramskih koncepcij v romanu pisateljev dvojnik Bdouard, od katerega pojmovanj se Gide od časa do časa distancira, ni nejasno, da Edouard živi s tokom vodilnih Gidovih literarnoidejnih pojmovanj, skratka, dobiva impulze od tistih idej. ki Gida kot literarnega oblikovalca najbolj razgibavajo. Da je to res, dokazuje Dnevnik, kjer je na ravni improviziranih zapisov o konkretnih vprašanjih oblikovanja snovi dati pisateljev teoretski pendant Kdnuardovim povedanim ali v dnevniku zabeleženim mislim. Mimogrede bodi omenjeno, da se dnevnik pisatelja Edottarda v Ponarejevalcih po svoji funkciji občutno razlikuje od beležnice pisatelja Philipa Quarlesa. vstavljene v pripovedni tek-1 rluxleyevega Konirapunkla. lluxley dnevniške zapise omejuje na registracijo impresij in osebnih razmišljanj sebi sorodnega Quarlesa, medtem ko se Gidovi deli Kdouardovega dnevnika z opisi srečanj in razglabljanj integralno včlenju-jejo v fabulo (kot retrospektiva ali kot uvajanje zornega kota intelektualno najbolj razvite osebnosti).
Gradeč svojo literarno ideologijo nastopa Gide z vso silo temperamenta proti tako imenovanemu dokumentarnemu romanu, za katerega je znano, da se je bohotno razcvetel zlasti v obdobju naturalizma (pozitivizma) in je podajal skrajno natančne opise in popise vsakdanjih človeških drobnarij, od zunanjosti oseb do psiholoških testov in psihogramov. Pritn. ...Ker je bil Balzac genij in ker se zdi, da vsak genij da svoji umetnosti definitivno in edinstveno rešite\. so proglasili, da je bistvo romana v tem, da .konkurira z državljansko kroniko". Balzac je pač izgradil svoje delo; toda nikoli ni terjal, da bi s tem dal romanu neizprentcnljive zakone: njegov- članek o Stendlialu prav dobro dokazuje njegovo stališče. Konkurirati državljanski kroniki! ... Kaj mene briga državljanska kronika! (pogovor z gospo Sofronisko, 11/3). Kakšen hodi torej sodobni romanopisec? In kaj neki je »čisti roman sploh? Slab romanopisec konstruira osebe, jih usmerja in jim da g-ovoriti. Dober romanopisec pa jih posluša in jih opazuje, kako delujejo: sliši jih govoriti, preden jih je utegnil spoznati, in šele potem, ko jih je slišal, polagoma dojema, kdo da so.« {Dneonik Ponareje-valceo, 27. 5. 1924). Toda: Realnost me zanima kot plastična surovina: in neprimerno več smisla imam za tisto, kar bi moglo biti, kot za to, kar je v resnici bilo..< (Edouardov dnevnik.) Moj roman nima vsebine. Da, dobro se zavedam: kar pravim, je slišati bedasto. No, pa recimo, če že hočete, da nima ene! (avtorjev poudarek) vsebine... »Izrez iz življenja.« je govorila naturalistična šola. Velika napaka te šole je, da izrezuje svoj izrez vedno v enakem smislu: v časovnem smislu, po dolžini. Zakaj pa ne po širini? ali po globini? .. . Kar hočem, je po eni strani prikazati resničnost, po drugi pa predstaviti napor za stilizacijo te resničnosti... (pogovor z gospo Sofronisko). In še o »čistem romanu«: »Osvoboditi roman vseh elementov, ki ne spadajo specialno k tej zvrsti. Kakor je nekdaj fotografija slikarstvu odvzela skrb za nekatere natančne podrobnosti, tako bo nedvomno fonograf očistil roman vseh tistih poročevalskih
1217
dialogov, na  katere je bil tako ponosen  realizem. Zunanja  dogajanja,  fizični
pripetljaji in katastrofe pripadajo filmu: spodobi se. da mu jih roman prepusti. Zdi se. da niti opis oseb ne spada nujno k romanu... Prav tako ne. kot se z opisi ne ukvarja drama.. . Na splošno romanopisec ne daje dovolj prostosti bralčevi domišljiji.« (Tako v Edonardooem dneoniku, podobno v Dnevniku Ponarejevalcev.)
To so nekatere iz mnogoterih idej. ki dajejo ton počasnemu oblikovanju Ponarejevalcev denarja. Gide se s krčevito prizadetostjo loteva bistvenih vprašanj poetike, tistih vprašanj literarnega ustvarjanja, ki od Aristotelove . mi-mesis nadalje vzbnrkavajo vse, ki razmišljajo o biti. smislu in oblikah književnosti. Kakor opaža CUvude Edmonde Magnv. avtorica prodorno napisane zgodovine francoskega romana po letu 1918 (doslej I. del. 1950). v tej razpravi o razmerju med objektivno stvarnostjo in pesniško resničnostjo ne gre za nekakšno Gidovo kurioziteto. kajti o tem problemskem kompleksu je nenavadno pozorno razpravljala vsa generacija Gidovih vrstnikov. Da po zadnji vojni na področju razprav o odnosu Dichtung und llahrheil ni nastopilo zatišje, govore poleg filozofskih in literarnoteoretskili predmetnih obravnav izjave leposlovnih ustvarjalcev. 1'riin.: Caintis v Javorškovih Srečanjih: »Prelom z romanopisjem 19.stoletja je dokončen. Naloga modernega romana ni več v tkanju zgodbe, v oblikoviinju značajev, v izniišljanju oseb in v opisovanju družbenih okoliščin .. . Dandanes živimo v obdobju književne jasnovidnosti, ne pa v obdobju domišljije.
Nastaja vprašanje, ali se je Gidu posrečilo uresničiti nakazano zamisel čistega romana?- Kakšno je razmerje mod zastavljenimi oblikovalnimi težnjami in njihovo uresničitvijo?
Kritika v glavnem soglaša, da so glede na začrtane postavke teorije čistega romana Ponarejevalci denarja »zgrešeno delo;. Kako to. ko vendar ne more biti dvoma, da Gidov roman štejemo med deset najboljših francoskih romanov prvega polstoletja. saj je ta umotvor eden tistih, ki nikoli ne nehajo presenečati in ki nas vsakič ponovno prestavijo v stanja mladostnega strmenja.
Striktna logika bi nas po vsem tem peljala do sklepanja: zgrešena je teorija. če je res delo — o čemer, kot trdimo, ne more biti dvoma — kot literarna tvorba nadpovprečno. Tako je na prvi videz. Toda. ali bi brez literarnonazorskih pobliskov delo bilo to. kar je? Ni težko opaziti, da so Gidove literarnoidejne postavke o čistem romanu (in druge) vse prej ko enovite in same s seboj usklajene, se pravi, da so bolj sad avtorjevih iskanj in želja po odpiranju novih poti ko izdelana doktrina ali kodificiran nazor. Taka. nesistematična kot so. so literarnoteoretska razglabljanja podžigala pisatelja k boljšemu upoštevanju kompleksnosti življenju, ki je terjalo v upodobitvi svoj avtentični odtis.
»Knjige, ki sem jih napisal doslej, se mi zde podobne bazenom v javnih parkih, z določenim, nemara celo popolnim obrisom, toda vanj vklenjena voda je brez življenja. Poslej naj teče. tako kakor ji narekuje naravni padec, včasih naglo in včasih počasi, v zavojih in pregibih, ki jih ne morem predvideti in ne prerokovati.« Naj teče, kakor ji narekuje naravni padec! Prišli smo do bistva stvari: realizem v snovi in modernizem o kompoziciji. Medtem ko Gide zelo verno upodablja (psihološko profilira) pariški izobraženski sloj v začetku stoletja (to kljub ugovorom lokalizaciji kot realističnemu kompozicijskemu prijemu, prim. Edouardoo dnevnik, 174), je njegova graditev zgodba s karakte-rizacijo oseb — modernistična.
1218
Kratka tipološka analiza   naj  to trditev dokaže.
Prvič: prepletanje strogo stvarne pripovedi z ironijo in grotesko. Ločeno se pojavljata angel in hudič, ko da sta stopila iz verske metafizične predstave na prašna človeška tla. Vincent je stopil nekaj korakov po nabrežju, prekoračil Seino. closegel tisti del Tuilerij, ki je izven železne ograje... nato se je počasi vrnil proti Liliauinemu stanovanju. Pustimo ga. saj ga medtem veseli žlodej opazuje, kako vtika mali ključ v ključavnico. In: 3Premišljal je že nekaj trenutkov, ko je zagledal, da se mu približuje, rahlo drseč in s tako lahkim korakom, da bi ga lahko položil na valove — angel. Bernard ni še nikoli videl angelov, toda pomišljal se ni niti hipec, in ko mu je angel dejal: .Pridi.' je ubogljivo vstal in mu sledil... Bernard se je napotil proti sorbonski cerkvi... V ladji so hodili še drugi angeli, toda Bernard ni imel oči. da bi jih videl. Ime družine Profitendien  ima   očiten  ironičen  prizvok.  Groteskna   igra  besed:
Ker je bilo tudi nadaljnje njihovo pomenkovanje enako duhovito (prizvok: prazno govoričenje op. pis.), je nepotrebno, da ga tukaj navajam.c Itd.
Drugič: menjava pripovednega aspekta. vmešavanje avtorja v pripovedovanje. Z menjavanjem zornega kota hoče avtor nakazati mnogoobia/.nost veliko-mestnega življenja, pričevati, da je človekova duševnost v pogojih razvite civilizacije neenovita, morda celo nagiba v razklanost in izgubljanje težišča. Avtor posega v pripoved in prevzema na mestih vlogo konferansjeja. Uporaba pripovedovalčeve  prve   osebe   ednine   (ki   se  menjava   s  prvo   osebo   množine):
...Oče in sin si nista imela ničesar več povedati. Pustimo ju. Skoraj bo ura enajst. Pustimo gospo Profitenclieu \ njeni sobi ... To je zdaj ura. ko se je moral Bernard zglasiti pri Olivieru. Nimam pojma, kje neki bo večerjal tisti (ta. op. pis.) večer, niti če bo sploh večerjal... Svobodni indirektni stil (erlebte Rede): >. ..Ko ga (konček zinečkanega papirja, ki se je izmuznil iz raztresene Kdouardove roke. op. pis.) je pobral, ko je videl, da je to garderobni listek... za vraga, tu imam sedaj zadosten izgovor. Apostrofiranjc bralca: Bernard se je premagal, da je šel počasi spet nazaj do Plače de la Concorde... Kajne, to se cesto dogaja, da oddaste kovček v garderobo za čas. ko greste k obedu, potem pa ga spet dvignete? . . .«
Tretjič: funkcionalna gibljivost kompozicije žanrov. V romanu Ponarejevalci denarja se mešajo in prepletajo najbolj različni žanri, kot npr.: objektivna pripoved z dialogom, esejistično razmišljanje z analizo, dnevniški zapiski, kratka sinhronizacija, notranji monolog, celo košček znanstvenega traktata iz biologije, pri nekaterih poglavjih imamo starinski moto. ipd. S tem pisatelj dosega zunanjo živahnost in notranjo razgibanost pripovedi, ustvarja občutek razvejanosti sodobnega življenjskega stila. Kompozicija žanrov odraža dve kvaliteti Gidovega pisateljevanja: njegov odpor proti mehanizmom in proti psihološki linearnosti in kult oblike (valeur supreme de la forme), ki pa ni larpurlar-tističen.
V sicer tekočem prevodu zahtevnega teksta je ostalo nekaj smiselnih napak, sicer pa priznanje vsem. ki so omogočili, da smo ob prvega slovenskega Protista, Musila in še nekaj : modernističnih« del uvrstili lahko tudi Ponarejevalce. Škoda, da so izšli brez vsakršnega stvarnega komentarja, od bralca, nevajenega tovrstne literature, terjajo nemalo napora.
1219