Vojeslav Mole: Nočna pesem.
Andraž prebiva v zidanici beli in srčna rana več ga ne skeli; odkar življenja križe tak si celi, živ človek treznega še videl ni.
v
Ce pa nekoč se ljubica prijoče in z belim čelom skloni se do tal, ej, to se vam Andraže zakrohoče, ej, to se bo Andraže vam smejal:
„Odpustil, deklica, sem ti že davno; ljubezen, dekle, pa je davno preč: kdor pije vince tole naše slavno, še raja božjega ne mara več!
O, kdor je vzljubil vas, gorice naše, ta lic device več ne zaželi; pred vinskim hramom poje čare vaše in srka vaših trt božansko kri!"
Vladimir Levstik.
Nočna pesem.
iho je ugasnil dneva žar,
les zakrilo gluho je molčanje,
ogenj svet — bogovom zadnji dar —
vzplapolal v prostore je brezdanje . . .
Noč. Od zvezd gre tiho v dušo sen — sence plašne . . . davnih dni spomini . . . nem obraz z bridkostjo napojen . . . roke bele ginejo v temini . . .
Krik — vzkipela senca do neba, vzrasla v zvezde roka je proseča — in vse prazno, prazno v dnu srca . . . Kriknil ptič je, duša hrepeneča? . .
Vojeslav Mole.