Iz spominov na babico
iii.
^lffaša babica se je rodila pod kmetsko streho. Učena ni bila — ali razumria. T»[^Cel6 otrokom nara je večkratov obžalovala, da ni imela prilike, da bi se bila priučila v mladosti vsaj branju. Toda mi smo bili otroci; smijali smo se babici in jej veleli. naj se zapiše v šolo k Tiekovemu Gregu.
A v jednej stvari je bila učena naša babica, da nikoli tega: v katekizmu. Molitev in raolitvic vain je znala na izust, kolikor gospod na propoveduiei. Samo da se je čestokrat pvitoževala, da molijo gospod na prižnici vse ,,po novem," ona pa je znala npo starern" svoje molitve in je takisto tudi nas učila. Bila nam je izvrstna učiteljiea poniglavekom, ki so nas tako radi zobje boleli, kadar je bilo treba moliti. Poznala je babiea naše muhe, poznala tudi zdravila zanje. nPrecej mdlit," velevala je ob takih prilikah strogega lica, ,,ali ga pa pokličem, Brliučko-vega Miho, da vas pobaše v svoje vreče!"
Tedaj je vsakokrat v hipu izginik naša bolezen, kajti berač Brlinčkov Miha bil nam je otrokom človek strahu in groze. Pritekli smo k babici, da nam je sklepala k molitvi mlade ročice. In otroci smo za njo molili in gledali neprernično v babice pobožno nagubano lice ...
Ko pa je prišel čas, da je bilo meni, kot njenemu najstarejšemu vnuku in in nčencu prejeti zakrainent sv. birme, pokazal se je sad babičinega fruda, ki ga je imela z narai. Ne da bi se hvalil — ali svojej babici na čast moram po-vedati, da ni znal tediij nobeden otrok v šoli tako moliti, kakor onegav izpod sv.. Trojiee. Zato pa sva bila tudi obilo poplažana oba z babico.
MKdo te je naučil toliko molitvic?" vprašali so me nekoč gospod vpričo vseh drngih učencev.
nBabica," odgovoril sem jaz.
BGledi, kako imaš dobro babico!"
Id šo sedaj vem, kako ponosno - vesel sem tekel tistega dne iz šole, kakor bi me bil podil veter. Doma pa sem ves upehan hitel praviti babici, kaj in kako so dejali gospod.
»Beži, beži, porednež," zavrnila me je ona, npa priden bodi!" V svojej skromnosti ni hotela verojeti, da bi bil njo kdo pohralil. Vender sem bil priča, da si je otrnila solzo iz očesa. Zakaj, — takrat nisem vedel, a danes se mi zdi, da od veselja . . .
Štirinajst dnij pozneje pa sem šel k birrai.                     Mih. O. Podtrojiški