Za umetnika je delo samo najhujši opoj
Ime Tomaža Gostinčarja, slikarja iz stare Ljubljane, našega ob-čana, je znano vsakomur. Mojster, star trideset let, je doslej naslikal več kot tri tisoč olj, akvarelov pa niti ne šteje več. Doslejje imelže šestindvajset razstav, zadnjo v Ijubljanskem kliničnem centru s svojim vrhunskim ciklusom »V svetu lutk«. Namen pogovora s to vulkansko ter z življenjsko silo nablto osebnostjo ni bilo slikarstvo Tomaža Gostinčarja, temveč on sam s svojim uporništvom, samoni-klostjo terzjekleno in neustrašno vztrajnostjo na poti samorastnika.
Kako se je pravzaprav začelo?
Že ko sem odraščal, se je v meni porodila neustavljiva sla po slikanju, sprva prav potihoma, z nejasnimi obri-si. Manj in manj sem se mogel brzdati. Narisati in naslikati sem poskušal prav vse, kar me je slikarsko vznemir-jalo. Hodil sem v osnovno šolo Jožeta Potrča in tam začel prerisovati portre-te naših velikih mož - skladateljev, li-teratov. S temi deli, ki še danes visijo tam, sem se učiteljskemu zboru neka-ko odkupil za slabo učenje.
Moj oče je imel do mojih slikarskih nagnjenj veliko razumevanje. Še prej, ko sem stanoval pri starših v Mostah, mi je na vrtu postavil leseno barako, v katero sem strpal svoj prvi atelje. Pa še barvice mi je kupil in vse drugo, po-trebno za slikanje. Takrat mi je bilo komaj dvanajst let.
Že pred rednim šolanjem na osnovni šoli sem začel obiskovati Robbovo sli-karsko šolo profesorja Slapernika. Kocka je padla, ko mi je profesorica slovenščine dejala: »Tomaž, ti nisi za šolo, temveč za slikanje.« Dokončno sem poprijel za čopič. Seveda pa ni-sem zanemaril slikarske izobrazbe. Tri leta sem hodil v Robbovo slikarsko šolo, kjer sem začel spoznavati prve oblike.
Kasneje, s petnajstimi leti, sem začel obiskovati na ljubljanski likovni aka-demiji tečaj slikarstva pri profesorju Marjanu Tršarju in bil z osemnajstimi leti sprejet kot izredni študent. Toda tog konvencionalen sistem študija je bil popolnoma nasproten moji naravi; čutil sem, da tam samo zgubljam čas. Za leto dni sem odšel v Pariz, kjer sem se slikarsko izpopolnjeval na Alliance Fran^aise in kasneje eno leto nadalje-val študij v Pragi. Vsa moja študijska prizadevanja in izpopolnjevanja so me privedla do enega samega spoznanja: šolanje ti lahko da tehniko in spret-nost - pa niti pičice več. Koliko sem imel kolegov na ljubljanski likovni akademiji, ki so poniknili v anoni-mnost in se sploh niso posvetili svoje-mu poklicu - slikarstvu.
Kako ste se prvič predstavili jav-nosti?
To je bilo nenavadno. Svojo prvo razstavo sem imel kar na prostem, na
ljubljanskem Tromostovju, ob Prešer-novem spomeniku. To je bila tista prva »uradna« predstavitev. Toda poz-nali so me že prej. S prvimi vpadi sem začel že leta 1968, ko sem se lotil por-tretiranja po kavarnah in ljubljanskih javnih lokalih. Zanimivo je, da takrat to ni bilo čisto nič nenavadnega. Lju-dje so se radi pustili slikati. Pa še do-bro sem zaslužil. Takrat sem tudi spoz-nal, da je mogoče od slikarstva kar spodobno živeti, dasiravno skromno. Moj prvi slikarski opus, ki sem ga raz-stavljal na Tromostovju, je bil izključ-no akvarel, na katerem sem predstav-ljal svoje mesto. Ljubljana je še danes moj najljubši motiv, pa naj bo za akva-rel ali olje. Sem predvsem akvarelist, dasiravno me ljudje dosti bolj poznajo po oljih.
In kako je potekalo vaše umetniško in človeško zorenje?
Spominjam se trenutkov, ko sem znal zamaknjeno strmeti v slike naših impresionistov - Jakopiča, Sternena in drugih; zdržema tudi po pet ur in več. Na te naše mojstre sem gledal kot na bogove in ko sem se sam okušal v slikanju, sem se v primerjavi z njimi čutil manjšega od makovega zrna. Spraševal sem se, kaj neki iščem med njimi, med bogovi. A počasi se mi je začelo dozdevati, hkrati s tem, ko je minevala zamaknjenost, da tudi sam lahko poskušam in da je ni na svetu umetnosti, ki se je ne bi dalo na svoj način doseči ali celo preseči. To spoz-nanje mi je vlilo ogromne moči.
Nisem bil fanatik, dasiravno me je impresionistična vročica stresala ne-kaj let. Ugotovil sem, da gre pot naprej in ne nazaj. Vztrajal sem, slikal in sli-kal, tudi po trideset platen na mesec. Zaradi moje upornosti in samoniklosti sem prihajal v hude življenjske travme in udarce, odrivali so me ljudje in družba. Neskromno; moja silna živ-ljenjska moč in jeklena neustrašnost sta me gnali naprej. Včasih brez dinar-ja v žepu in ko sem bil čisto na tleh, mi je notranji glas še silneje prišepetaval: Slikaj, slikaj...! in slikal sem ter se omamljal. V tem sem vedno nagonsko začutil svojo potrditev.
Do umetnosti in zlasti do slikarstva
sem imel vselej čist in pošten odnos, ki niti enkrat ni zadišal po komercializa-ciji. Tudi to je bil vzrok, da so me hoteli več kot enkrat poteptati. Ce ho-češ biti umetnik in slikar, moraš biti predvsem in najprej človek. Podle, nizkotne in kramarske duše, četudi se razglašajo za slikarje in se kitijo zdaj s tem, zdaj z onim perjem, nikoli ne mo-rejo imeti srca in duše slikarja. Pravi umetnosti je to povsem tuje.
V svojem življenju ste preživeli ve-liko hudih trenutkov. Tudi pili ste veliko, včasih več, kot bi bilo dobro. Ali je v alkoholnem in kakršnemkoli opoju srčika navdiha?
Clovek, ki se ukvarja z umetnostjo, travmo potrebuje. Pa naj bo naravna ali umetna. To je boj z naravo in nara-va je pač taka, da ji moraš plačati silen davek, če ji hočeš iztrgati en sam del-ček njene skrivnosti. Alkohol mi je bil nekakšno pomagalo, s katerim sem si umetno ustvarjal potrebne travme. Nobenega navdiha ali česa drugega ni-sem videl v opijanju. Mislil sem, da se z alkoholom potrjuje tisti drugi svet, v katerem živim kot slikar - ki pa je bil za mene vedno prvi. Srečeval sem se s popolnimi padci in vzponi in sčasoma prišel do tega, da alkohol ni tisto pra-vo. Po hudih napadih delirija in epi-lepsije sem alkohol, popolnoma in do-končno opustil. Tedaj se mi ]e utrnilo spoznanje - treznost je največja oma-ma. V popolni abstinenci zadnjega ča-sa so nastala moja domala najboljša dela. Spoznal sem, da je delo samo za
umetnika največji opoj, da večjega ne more biti. To je tempelj in zatočišče.
Povejte nekaj o klošarjih, boemih, nedružabnih bitjih in o drugih vzdev-kih, ki se tolikokrat držijo umetniko-ve in slikarske suknje!
Vse to se mi zdi banalen in zlagan ter za umetnike žaljiv ništrc. Takole počez brez razčiščenih pojmov teh vzdevkov ne gre jemati. Umetnik ni boem, se je pa prisiljen podati v boemščino, ker mora hočeš-nočeš imeti stike tudi s tistimi na dnu; prav ti so najbolj prvin-ski. Kvečjemu je umetnik lahko boem po srcu, nikakor pa ne po videzu, za kar je najbolj zgovoren primer Pablo Picasso. Vsako takšno kinčanje je šar-latanstvo. ¦
Kar pa zadeva klošarje, so to ljudje, ki bi jim rekel umetnikovi repki, sicer s talentom, a premajhnim in brez živ-ljenjske moči. Živ primer je bil Inchio-stri, Jakopičev privesek, ki ga je znal do popolnosti imitirati, a le ni bil Jako-pič, temveč klošar.
Pa še to bi veljalo pripomniti, da se je v umetnost nateplo ogromno šarla-tanstva in šarlatanov in ravno v našem malem slovenskem prostoru je težko razlikovati med njimi in pravimi umet-niki. S prstom si upam pokazati na ŠKUC, ki je najbolj kričeč primer avantgardnega šarlatanstva. Clovek pride do pravega spoznanja po poča-sni poti. Šele takrat se znajde na trdnih tleh. Avantgardni hokuspokusi čez noč pa so prav tisti šarlatanski strup, ki se meša v kupo s pravo umetnostjo.
Tadej Bratok