LJUBLJANSKI ZVON
MKEČNIK Zfl KNJIŽEUN05T IN PR05UET0.
letnik xli.                                1921.                               Številka 2.
PAVEL GOLIA:
IZ KNJIGE „PESMI O ZLATOLASKAH.
Magdalene.
Popreje, popreje,
pred leti, pred meseci, tedni
so bile nedolžne in čiste.
Naj se milotožno nasmeje
i njim — saj vsi smo nevredni -
Tvoja ljubezen, o Kriste!
Glej, vsak falot in vsak idijot jih prezira in pljuva nanje. Daj, vrni jim vero in sanje, usmili se jih, o Gospod!
Ob zori blesteči
se vračajo trudne in blede
v temačni kvartir.
Le enkrat jih osreči,
v uho jim šepeči
blagodejne besede,
ki jih niso še slišale
nikdar in nikjer!
I one so bile-iz mater rojene
nedolžne in čiste.
Poišči v temačnih kvartirjih zgubljene
ovčice,
usmili se jih, o Kriste!
5
O polnoči, še pozneje
zapuščajo mračne domove
in grejo iskat...
Molčijo aleje,
skovikajo sove
in v temi pozdravi
zločinski jih svat,
da oskruni poslednje jim sanje,
ko jih pelje od tod
na brezradostno ženitovanje.
Usmili se jih, o Gospod!