Vredniika priloga „Kmetovalou“.
VRTNAR.
List s podobami za šolsko vrtnarstvo, vrtnarstvo sploh
in za sadjarstvo.	^
—ii	*
Št. 19.	V Ljubljani, 15. oktobra 1888. Letnik '1.
Deželna sadna razstava
v proslavo štiridesetletnice Nj. vel. presvetlega cesarja
F RA IV A JOSIPA I.
v Ljubljani od 18. do 21. oktobra 1888.
---*o35C----
Drugega decembra t. 1. leta minulo bode 40 let, odkar sedi na cesarskem prestolu obširne in lepe naše Avstrije presvetli cesar Fran Josip I. Vsi narodi in vsi stanovi obširne države slave pomenljivi dan, ki zaključi dolgo štiridesetletno dobo, v kateri se je vsled vladarske modrosti našega cesarja tako neizmerno veliko izpremenilo v korist in blaginjo avstrijskim podložnikom. Popolnoma opravičene so velike slavnosti, katere prirejajo povsod v proslavo ljubljenega vladarja svojega, saj je modro vladanje njegovo dalo podlogo velikemu napredku v vseh strokah človeškega dela v ljubi domovini naši. Toliko veča dolžnost pa veže kmetijski stan, da se spomina vladarskega nastopa presvetlega cesarja našega, saj je s tem dnevom nastopila nova doba, doba prostosti, dotle zatiranemu kmetskemu stanu.
Tudi slovenski kmetovalec se spomina ob tej slovesni priliki hvaležno svojega vladarja, kateri mu je bil ob hudih stiskah in nesrečah vedno pravi dobrotljivi oče; saj je ni med Slovenci vasice, katera bi ne bila deležna cesarske milosti. Kranjska kmetijska družba kot zastopnica kranjskih kmetovalcev ni mogla drugače, nego da poslavi tudi ona na primeren način najvišega zaščitnika kmetijstva ter da priredi v proslavo vladarske štiridesetletnice presvetlega cesarja deželno sadno razstavo, kateri je namen pokazati, koliko se je sadjarstvo razvilo za te vladarske dobe.
V četrtek 18. t. m. otvorimo v Ljubljani veliko to deželno sadno razstavo, katera bode živa, pristna slika kranjskega sadjarstva. Smelo trdimo, da se je naše sadjarstvo pričelo najlepše razcvitati, zato naj
74
pa nihče, ki količkaj utegne in utrpi, ne zamudi lepe prilike, da si ogleda razstavo ter se tam pouči za daljnje svoje delovanje. Praznik, katerega prirede kranjski sadjarji v proslavo svojega vladarja, naj pa bode vsem kmetovalcem v novo izpodbudo, da vztrajajo na potu do kmetijskega napredka ter da složno delujejo na korist svojemu stanu po gaslu presvetlega cesarja „z združenimi močmi11.
Vrtne cvetice.
Cvetice sadi na trato; le tukaj je njih naravno mesto. Pa tudi semkaj jih sadi primerno malo, drugače je vrt prepisan in gotovo nelep. Dve ali tri preproste cvetlične grede, nekaj skupin lepotnih rastlin, tu in tam posamezne lepotne listne rastline, obrobek od pisanih rastlin, zadi pa grmovje in, če treba, ob meji veče drevje: to zadostuje na šolskem in tudi na domačem vrtu. Toliko lahko ob-obdeluje učitelj sam, oziroma obitelj njegova.
Kadar pa sadiš cvetice, glej na barvno skladnost ali harmonijo. O tem se mi zdi zelo potrebno nekaj besedi izpregovoriti. V naravi poznamo le tri prvotne barve: rdečo, modro in rumeno barvo. Mislimo si te tri barve na enem krogu enakomerno razdeljene (glej pod. 62.). Te tri barve so si med soboj karakteristično nasprotne ali kontrastujejo, zato so v taki sestavi neprijetne očesu. Postavimo pa okoli kroga mešane barve, t. j. iz rumene in modre barve narejeno zeleno, iz modre in rdeče narejeno vijolično in iz rdeče in rumene narejeno oranžno, izgubi se za oči vsako nasprotstvo. Drugače je pa, če postavimo prvotno barvo krožne ploskve tik mešane barve nasprotno strani, na pr. rumeno tik vijolične, rdečo tik zelene, modro tik oranžne, potem nastane skladno ali harmonično različje, ki je očem prijetno.
Teh pravil se drži pri vsakeršni sestavi cvetic, kadar jih povezuješ v kite ali šopke, ali pa jih sadiš na vrtu Ker je težko ravnati popolnoma po teh pravilih, rabi vmes tudi belo barvo, katera odpravlja vsako neprijetno nasprotstvo med barvarni. Preveč pa tudi no jemlji belih' cvetic, ker potem druge izgubijo svit svoj.
Cvetlične grede morajo imeti rahlo zem(jo, katero gnojimo, predno sadimo cvetice. V pregnojni zemlji delajo rastline mnogo listja, a malo cvetja. Rastlinam, katere sadimo posamezne na trato, naredimo jamo ter jih napolnimo s prikladno zemljo. Za rastline, katere sadimo zaradi njih lepega in bujnega listja, moramo vzeti zelo rodovitne zemljo.
Po primernih krajih, t. j. ob vrtnih lopah, ob vratih, ob zidovji i. t. d., sadimo rastline-, ki se vzpenjajo ali ovijajo. To sadimo za senco ali pa zarad olepšave. Olepšavne vzpenjave rastline naj se ne odlikujejo samo po listji, ampak tudi po svojem cvetji.
Umetno skalovje naredi le tedaj na vrtu, če je okolica taka, da si moramo misliti, da je tudi skalovje nastalo na vrtu naravno. Drugače je umetno skalovje le smešno. Zasadimo pa ga lepo z raznimi rastlinami, zlasti z mnogimi
Podoba 02.
7B
domačimi, kakor na pr. s praprotjo (filiees), s homuljico (sodum acre), z natreskom (senipervivum) i. dr., dalje s kaktejami, katero postavimo z loncem tako mod skale, da ga ni videti, čez zimo moraš seveda kakteje shraniti kje, kjer je sicer hladno, a ne zmrzuje.
Nekoliko o saditvi sadnega drevja.
Jesenski čas, najboljši za saditev drevja, je prišel, in zato ne bode odveč, ako opozorimo v novič na nekatere napake, katere delajo ob saditvi drevja. Največ gospodarjev greši v tem, da zasajajo drevesa pregloboko. Na Vipavskem je ta napačna navada splošna, ker mislijo, da zavarujejo po tem načinu drevo zoper zelo nagajivo sušo. Glavno pravilo v tem oziru je vedno, da ne smemo drevesa nikdar globoče saditi, nego je raslo na prejšnjem mestu. Trdna resnica je namreč, da zahteva vsaka korenika neko gotovo oddaljenost od zraka, če smo jo iz te izmaknili, ker smo drevo vsadili bodisi pregloboko ali preplitvo, ne more se toliko časa krepko razvijati, dokler narava sama ne popravi človeškega pogreška, to je, dokler ne priskrbi pregloboko vsajenemu drevesu više, preplitvo zasajenemu pa niže potrebnih korenik. Narava pa potrebuje za to primernega časa, več let, in ta čas gre gospodarju v izgubo. Da se torej drevo vsadi v pravo globokost, treba pred vsem s korenikami pomeriti, da kam segajo, ali z drugimi besedami: podložiti se mora korenikam toliko najboljše zemlje — na vrtu in na njivi površno, na trati pa ono izpod trate — da pride korenini vrat (kjer se podzemeljski del loči od nadzemeljskega) le za en palec pod površje sosedne zemlje. Ker treba novo zasajenim drevesom podpore, storimo prav, ako zabijemo najprej kol v izkopano jamo na pravo mesto in potem šele podložimo korenikam zemlje. Tako no poškodujemo korenik, in kol bode trdno stal. Sadeč sadna drevesca greši večina naših gospodarjev tudi s tem, da zaspo korenike brez vse pozornosti takoj, kakor hitro so drevo vtaknili v jamo — morebiti, da debelce nckolikokrat pomajejo.
Izkušnja je skrbno opazujočega sadjarja popolnoma prepričala, da se drevo samo takrat prime dobro ter se dalje razvija, kedar pridejo korenike kolikor le mogoče v isto lego, katero so imele na poprejšnjem mestu. Ako pa koreniko kar malomarno zasujemo, pridejo vse tiste, posebno tanke, katere so se poprej vodoravno v zemlji razprostirale, v preveč navpično lego, zlasti takrat, kedar zemljo potlačimo. Zato, da ostanejo korenike v kolikor mogoče pravi legi, treba vsako pose.be lepo z zemljo podložiti, in sicer z najboljšo zemljo. Potem šele, ko so uže vse do vrha podložene in z dobro zemljo osute, potem šele smemo jamo brez skrbi s slabejšo zemljo zasuti ter konečno tudi nekoliko pritlačiti. To delo stane res nekoliko več truda, pa se tudi izvrstno izplača. Mi celo trdimo s popolnim prepričanjem, da se izmed 100 po tem navodil vsajenih drevesce največ dve ne primeta. Sadeč drevesa na tratno zemljišče, greši dalje večina naših gospodarjev v tem, da zmečejo trato pod korenike, med nje in nad nje, češ: to bode korenikam kaj ugajalo, saj je trata najbolj gnojna. 'Pako ravnanje je pa popolnoma napačno; kajti trata, če jo še tako pazljivo vlagamo med korenike, ne izpolni nikdar vsega prostora. Kolikor je pride po vrhu korenik, brani celo, da ne more vsa zemlja praznih prostorov napolniti. Vsled tega ostane med korenikami mnogo z zrakom napolnjenih votlin, ta zrak se v kratkem času izpridi, in korenike začenjajo dosledno na takih mestih plesniti, po tem gniti — drevo pa gre pod zlo.
Trata je drevju res prav dobro gnojilo, vender je zaradi tega še ne smemo staviti, kadar sadimo drevesa, v ozko dotiko s korenikami, temveč v tako daljavo, jo šele mlade korenike, katere potem vzrastejo, dosežejo, in to tedaj, kadar je
- 76
uŽe skoro popolnoma razpala. Trato treba zložiti okrog korenik, z dobro zemljo osutih, na dnu jame; nato se šele zemlja s tretjega kupca zmeče v jamo.
Kako zelenjad hraniti.
1 r' Zelenjad pobirajmo raz grede od spomladi do poletja, in sicer, kadar je najbolj razvita. Popolnoma naj pa dozore samo semenske rastline. — Sveže ne moremo zelenjadi po leti dolgo ohraniti, le malo dlje vztraja v prav hladnem prostoru, na pr. v ledenici.
Zelenjad, katero spravljamo jeseni v zimske shrambe, moramo dobro očistiti vsake nesnage ter nepotrebnega lirtja. Z vodo pa izperimo rastline šele, predno jih rabimo. Koreninskim rastlinam odrežimo listje tik gomolje tako, da še lahko poženejo.
V zimski shrambi naj bodo rastline zavarovane proti mrazu in toploti ter proti vlagi.
Zavarujemo jih pa tako:
a)	Na piano zemljo položimo rastline drugo poleg druge tako, da so korenine jim obrnene navzdol, pokrijemo jih z listjem in ob hudem mrazu tudi v zemljo.
b)	Okoli kola, zabitega v tla in s slamo ovitega, naložimo zelenjadi na kup v stožec,. Kup pokrijemo, kakor sem gori povedal.
c)	Glavnato zelje zložimo na zemljo, ki je s slamo pokrita, in sicer na kup, ki je za dve do tri glave visok. Kup pokrijemo, kakor sem uže povedal, okoli njega pa neredimo jarek, po kateremu se odteka deževnica.
d)	V zelenjadno klet prenesemo ob kopnem le tisto zelenjad, katero menimo kmalu porabiti. Klet bodi sicer hladna, a zmrzovati ne sme v njej, ter mora biti za prezračevanje prirejena. Listje tiste zelenjadi, ki je v kleti z zemljo ali s peskom prisuta, moramo pridno prebirati in, kar je gnilega, odstranjevati.
e)	V suhe shrambe spravljamo osobito čebulo in česen. Čebulo ali česen moramo vsekakor mraza varovati. Ako shramba nima oken, položimo čebulo na slamo ter jo ž njo tudi pokrijemo.
Raznotere vrtnarske reči.
Sadje kot krma. Ob dobrih letinah, ko je veliko sadja in mu je ci. i zaradi tega nizka, leliko ž njim krmimo živino. Tako je bilo leta 1847. na Nemškem, ko je imelo sadje tako nizko ceno, da je ga veljalo mernik komaj 10 do 14 soldov. Pokladali so tedaj sadje kravam, in preračunih so, da zaleže 2 centa sadja glede redilne vrednosti za 80 funtov najboljše krme. Krave so imele veliko dobrega mleka, tako da se jim je mernik sadja po tej poti po 30 soldov izplačal.
Beli trn ali glogovec je za živ plot najboljši trn. Vrtnarji so mu hudi, češ, da je glogovčev plot gnezdo vseh sadnemu drevju škodljivih mer-česov in metuljev. 'Po je resnično, in ako pomislimo, da metulji svoja jajčka najrajši ležejo na glogovce, ostanejo njih prosta drevesa. Ce porežemo decembra meseca glogovce ter pograbimo in sežgemo vse odrezke, uničimo s tem veliko jajček. Ostala jajčka se spomladi izvalijo. Znano je pa vsakemu, da je po plotih največ ptičev, kateri jedo izvaljene gosenice. Glogovčev plot ni škodljiv, ampak okoli vsakega vrta koristen.
.	Založba e. kr. kmetijske družbe kranjske.
Odgovorni urednik Gustav Pire.	Tisk J. Blaznikovib naslednikov.