STRATIGRAFSKI IN TEKTONSKI PROBLEMI TRIASA V SLOVENIJI
Anton Ramovš
Z 1 sliko med tekstom
Predavanje na 11. posvetovanju o geologiji Karavank v Ljubljani dne 23. maja 1969
Stratigrafski problemi
V Sloveniji so triasni skladi po razširjenosti in gospodarski pomemb-
nosti rudnih nahajališč od vseh sistemov najpomembnejši. V njih na-
hajamo pomembna rudišča svinca in cinka ter živega srebra. Rudarske
raziskave v teh rudiščih bi mnogo laže usmerjali, če bi bili že prej
odgovorili na številna geološka vprašanja.
S prvim problemom se srečamo že na meji perm-trias. Splošna težava
v alpskem prostoru je meja med paleozoikom in mezozoikom, ki pri
nas doslej nikjer ne temelji na ortokronologiji in niti ne na parakro-
nologiji. Spodnjetriasni fosili se pojavljajo precej nad litološko mejo, ki
pa ni povsod enaka. V zahodnih Karavankah še ni jasno, kje naj bo
permsko-triasna meja v dolomitni skladovnici brez fosilnih ostankov.
Nekateri geologi (B u s e r , 1968) uvrščajo velik del Tellerjevih zgornje-
permskih dolomitov v spodnji trias, vendar brez paleontoloških dokazov.
Gotovo je le, da v zahodnih Karavankah med permom in triasom ni bilo
sedimentacijske vrzeli. Sistematična mikropaleontološka raziskovanja bodo
morda le prinesla rešitev glede razmejitve dolomitne skladovnice na
zgornjepermski in spodnjetriasni del. Problem permsko-triasne meje pa
obstaja tudi v severnem delu Karavank in na Pohorju, kjer klastični
rdečkasti skladi grödenskega tipa sežejo iz različnih dob perma nepre-
kinjeno v spodnji trias (Teller, 1896,82,83; Germovšek, 1954,199
in pregledna petrografska karta; Placer, 1968). Tako se srečamo tudi
že z dvema sedimentaci j skima prostoroma in različnimi tektonskimi do-
gajanji permskih in spodnjetriasnih časov. Drugod v Sloveniji leže spod-
njetriasni skladi deloma konkordantno (Ramovš, 1956), ponekod s pre-
hodnimi plastmi (Mlakar, 1959, 164), deloma diskordantno (B u s e r
& Ramovš, 1968, 33) na zgornjepermskih ali starejših permskih pla-
steh. Meja še ni nikjer favnistično ugotovljena (cf. Ramovš, 1962 a, 27).
159
Meja med seisko in campilsko podstopnjo je zelo neenotna, napravljena
bolj ali manj po občutku. Manjkajo še sistematična paleontološka raz-
iskovanja večjega števila popolnih profilov na raznih koncih Karavank
in drugje po Sloveniji. Sicer slabo ohranjen paleontološki material ni
niti redek. Najdba vodilne male foraminifere Meandrospira iulia za cam-
pilsko podstopnjo bo morda lahko pomemben mejnik. Poskusi razčlenitve
spodnjega triasa s pomočjo konodontov še niso uspeli.
Največ problemov nam hrani srednjetriasna serija. Najprej želim
opozoriti na neustrezno nomenklaturo. Gre za imena lokalnih razvojev
v različnih krajih Južnih Alp in celo epikontinentalne germanske facije,
npr. mendolski dolomit, muschelkalk ali školjkoviti apnenec ter buchen-
steinske, wengenske, cassianske in rabeljske plasti. Najbolj očiten je
primer grebenskega apnenca cordevolske podstopnje. V Južnih Tirolah
ga imenujejo esinski apnenec (= zgornji del marmoladskega apnenca),
pri nas pa kasijanski apnenec. V. J. Tirolah so cassianski skladi plastnate,
povečini laporne kamenine z bogato favno. Tudi imena mendolski dolomit
v Dolomitih, od koder je prišlo, ne uporabljajo več; ni se moglo uveljaviti
niti kot nomen conservandum. Na klasičnem ozemlju so ga nadomestili
z novim imenom serlski dolomit.
Mislim, da o školjkovitem apnencu ni treba izgubljati besedi.
Napačno je tudi istovetiti lokalno razvite litološke enote s krono-
stratigrafskimi enotami. Naj omenim le nekaj takšnih: Lipoldovi
velikotrnski in krški skladi ter skonca plasti, Kossmatovi škofjeloški
ploščasti apnenci z roženci, železniški apnenci, zaliloški skrilavci, T e 1 -
1 e r j e v i psevdoziljski skladi, šenturski skladi, ponikvanski apnenci in
še cela kopica drugih.
V	območju posameznih sistemov, serij ali stopenj je treba kameninske
enote (litološke enote) poimenovati z lokalnimi imeni; če je mogoče, jih
pa še naprej deliti. S tem bi dali ogrodje za nadaljnje biostratigrafske in
paleontološke študije in za korelacije. S takšnim delom se dosti ukvarjajo
tudi v Severni Ameriki (ZDA), posebno za permijski sistem (Cooper
& Grant, 1966, 1964). Enote so formacija, manjša je člen, ki sestoji
iz podobnih plasti različne debeline. Vsaki formaciji oziroma členu je
treba razen imena določiti tipični standardni profil, v njem opisati plasti,
navesti njihovo debelino in talnino ter krovnino. Pred nami je nato
nadaljnja naloga, izvesti korelacije in litološke enote razvrstiti v krono-
stratigrafske enote s pomočjo fosilnega materiala, in sicer v čim večji
meri takšnega, ki omogoča ortokronološko razčlenitev. Za prej označene
enote pa je treba popisati standardne profile in revidirati njihove starosti,
npr. za ponikvanski apnenec, škofjeloški ploščasti apnenec z roženci,
drnovski apnenec, železniški apnenec, in do neke mere tudi za psevdo-
ziljske, krške in velikotrnske sklade.
V	srednjetriasni in zgornjetriasni seriji kličejo k reševanju še naslednji
najvažnejši problemi. Zelo daleč smo še od ugotovitev, kaj spada v Ka-
ravankah in v ostali Sloveniji v hidaspijsko, kaj v pelsonsko in kaj
160
v ilirsko podstopnjo.* Pri tem dela težavo pretežno dolomitni razvoj brez
fosilov ali skoraj brez njih. Novejše ugotovitve sicer kažejo, da v ilirski
podstopnji prevladuje apnenčevo laporni razvoj. Ze znani apnenci cone
z amonitom Paraceratites trinodosus na južnem pobočju Pece (Z 1 e b n i k ,
1955, 216) in pri Selih, severovzhodno od Novega mesta (Kühn & Ra-
movš, 1965) in enako stari pisani kremenasti apnenci in laporni skri-
lavci v okolici Ljubljane (Šmarna gora, Polhograjska Grmada z redkimi
amoniti, foraminifero Meandrospira dinarica in drugo mikrofavno in pe-
lagičnimi školjkami), reiflinškim apnencem podobni skladi Vintgarja
(Ampferer, 1918, 420) in temni ploščasti apnenci Zgornje Krme
(Teller, 1910, 15) kažejo, da je imela ilirska podstopnja v pelagični
faciji na Slovenskem precejšen obseg, vendar smo doslej te plasti uvrščali
drugam.
Razen prevladujočega dolomita v nižjem aniziju ali v celem aniziju
(cf. še Teller, 1896, 94) in pelagične facije v višjem aniziju je v Južnih
Karavankah in Kamniških Alpah v aniziju še faci j a temnejših grebenskih
apnencev (diploporni apnenci) (Huda peč, Strelceva peč, obe sta severno
od Solčave, in ozemlje južno od Solčave) (Teller, 1896, 94, 95), ponekod
7. vmesnimi plastmi lumakel, ki zavzema morda cel anizij, ali pa pripadajo
ilirski podstopnji že temni ploščasti apnenci in skrilavci, ki so tik pod
njimi. Lahko pa predstavljajo, kot meni Teller (1896, 95, 96), ploščasti
apnenci in skrilavci že ladin. Enak grebenski razvoj je pričakovati tudi
še na drugih krajih. Potrebna bo temeljita obdelava čim številnejšega
paleontološkega materiala.
Razen grebenskega razvoja je v severnem delu vzhodnih Karavank
cel anizij razvit kot temni ploščasti apnenec, večinoma z interkalacijami
glinastega skrilavca, in dolomit (Placer, 1968). Takšne globljemorske
kamenine omenja Teller (1896, 93) iz doline Bele severno od Železne
Kaple. Nadalje je ugotovil, da deloma zamenjajo grebenski anizijski
apnenec v dolini Kokre in pri Solčavi temni ploščasti apnenci in apnenčevi
skrilavci, ki so značilni za »zgornji muschelkalk« Karavank. So predvsem
na obeh straneh Igle ob cesti proti Solčavi, v Logarski dolini in dolini
Jeserija, v spodnji dolini Kokre in na severni strani Storžiča.
Na nekaj krajih je bila že omenjena Spiriferina (Mentzelia) mentzeli
in sicer v temnem diplopornem apnencu nad Suhadolnikom južnovzhodno
od Solčave (Teller, 1896, 95), v črnem apnencu pri Slopniku severno
od Dobrne (Teller, 1896, 99) in Tetractinella trigonella na Kuclju in
Sobračah (Buser & Ramovš, 1968, 34) in podobne oblike na se-
vernovzhodnem pobočju Šmarne gore (našel M. F a j g e 1), ki vsi kažejo
na pelsonsko podstopnjo.
* Zavedam se pomanjkljivosti pri razčlenitvi posameznih stopenj na pod-
stopnje, vendar jih kljub temu uporabljam, kot jih tudi mnogi drugi raz-
iskovalci triasnega sistema. Razčlenitve na spodnji, srednji in zgornji del
anizijske stopnje, ali pa na spyodnji in zgornji del ladinske stopnje, ali na
spodnji, srednji in zgornji del karnijske stopnje ne piovedo prav nič več kot
hidaspijska, pelsonska in ilirska podstopnja v aniziju, ali fassanska in lango-
bardska podstopnja v ladinu, ali cordevolska, julijska in tuvalijska podstopnja
v karniju. Conski fosili so v tako ali drugače imenovanih enotah isti.
11 — Geologija 13	161
Tudi spodnji ladin (fassanska podstopnja) je v Sloveniji še skoraj
neznan. Na južni strani Bohinjskega jezera so po Tellerju (1909,
14, 15) buchensteinski skladi (diabazom podobne predomine in tufi, ki
jih prekrivajo temni ploščasti apnenci z roženci in plastmi pietra verde,
nad njimi pa schlernski dolomit). Ploščasti apnenci s pietra verde pa-
leontološko niso dokazani. Ploščasti apnenci s pietra verde in pisanim
apnenčevim konglomeratom so tik pod schlernskim dolomitom tudi
v Zgornji Krmi (Teller, 1909, 15), pietri verde podobne kamenine
omenja nadalje Bittner (1884, 477) iz okolice Trbovelj. Ploščaste
apnence s pietra verde sem ugotovil ob poti s planine Javornik na
Storžič. Mogoče so enako stare plasti s pietra verde blizu koče na Ko-
rošici, ki leže pod langobardskim plastnatim apnencem s Protrachyceras
archelaus, Monophyllites wengensis, Daonella lommeli etc. (Teller,
1885, 356, 357). Ce predstavljajo pietra verde in gomoljasti apnenci iz-
ključno faci j alna tipa livinalongške (buchenst einske) formacije, ki je iz
fassanske podstopnje (Leonardi, 1967, 185—160, 166), potem imamo
v rokah vsaj litološki kriterij za ločitev fassanske podstopnje od lango-
bardske. Caka pa nas še petrološka preiskava teh kamenin pri nas in
primerjava s pietro verde v Južnih Tirolah.
Južno od Lok pri Zagorju govorita Hungarites mojsisovicsi in H. sa-
gorensis za fassansko starost umazano sivih ploščastih lapornih apnencev
s školjkami, brahiopodi, polži in amoniti (Bittner, 1884, 470).
Že znani podatki kažejo, da so bile skoraj gotovo na večjem delu
Slovenije odložene plasti fassanske podstopnje, združujemo pa jih ve-
činoma z langobardskimi plastmi. Podrobna biostratigrafska raziskavanja
in biološko utemeljena ortokronologija še niso niti začeti.
Nadalje obstaja v srednjem triasu zelo neenotno obravnavanje psevdo-
ziljskih skladov (sensu Teller, 1889, sensu K o s s m a t, 1913, sensu
R a k o V e c , 1950, glej tam podroben opis in problematiko, sensu K u -
ščer, 1958, 241, 1967, 15, 71). Treba bi bilo natanko preiskati profil
Tellerjevih psevdoziljskih plasti na pobočju Celjskega gradu (cf.
K u š č e r , 1967, 16), kjer je Teller tudi dobil dokaze za langobardsko
podstopnjo. Na tej lokaliteti ali še v bližnji soseščini naj bi bil opisan
standardni profil psevdoziljskih skladov, vse drugače razvite in starostno
različno obsegajoče plasti, čeprav morda podobne psevdoziljskim skladom,
pa bo treba na novo poimenovati in jim določiti standardne profile. Zato
je Rakovec (1950, 196) upravičeno poudaril, da amfiklinskih skladov
nikakor ne smemo prištevati k psevdoziljskim skladom. Za istovetenje
je seveda potrebna podrobna biološka in sedimentološka analiza, ki je prav
pri amfiklinskih skladih pokazala bistveno razliko s psevdoziljskimi
plastmi. Ne glede na to pa gre tudi za starostno različne plasti z različno
paleontološko vsebino in morale so biti tudi sedimentacijske razmere
različne.
Zgornji del amfiklinskih skladov tudi kaže dosti večjo litološko so-
rodnost z zgornjimi karnijskimi plastmi med D. Trebušo in Cepovanom
kot s psevdoziljskimi. V psevdoziljskih skladih ni nikjer takšnih sedi-
mentoloških značilnosti.
162
Tudi drugi facijalni različki langobardske podstopnje še niso zado-
voljivo preiskani. Manjkajo še korelacije. Fosilni ostanki, tudi za orto-
kronološko razčlenitev pomembni amoniti, nikakor niso tako redki, da ne
bi mogli teh plasti še s pomočjo parakronologije ločiti od fassanskih
in cordevolskih.
Grebenski apnenec in dolomit ladinske stopnje in cordevolske pod-
stopnje se v severnem delu vzhodnih Karavank deloma nadaljujeta
še v julijsko podstopnjo ter dosežeta velike debeline in se drug z drugim
brez zakonitosti prepletata. Značilna gastropodska favna na južni strani
Obirja (zahodnosevernozahodno od Železne Kaple) in v rudniku Podpeca
(severozahodno od Crne) spominja na favno esinskega apnenca, torej
na južnoalpski razvoj, бе pomembnejši so seveda amoniti, ki pripadajo
v vrhnjih belih apnencih coni s Trachyceras aonoides. Apnenčevo-dolo-
mitni kompleks se prek Obirja, Pece in Plešivca vleče na južni rob
Slovenjegraške kotline (Teller, 1896, 103—107).
Južni karavanški apnenčev pas obsega predvsem v cordevolski pod-
stopnji obsežen dolomitni kompleks, ki ga ima Teller (1896, 109) za
ekvivalent schlernskega dolomita oziroma rudonosnega apnenca severno-
karavanškega apnenčevega pasu. V Kamniških Alpah pa obsegajo mo-
gočne mase grebenskega diplopornega apnenca in dolomita deloma še
ostalo karnijsko stopnjo in nivo dachsteinskega apnenca (Teller, 1896,
110). S severnih strmin Grintovca je bil blok s fosili {Arcestes aff. esi-
nensis), analognimi esinski favni pri novi šoli na Jezerskem (Teller,
1885, 359—361). Bogata cefalopodna favna s Storžiča še ni preiskana.
Tudi v vzhodnih Julijskih Alpah obsega vsaj spodnji del karnijske dobe
mogočna grebenska sedimentaci j a, kamnotvorne so bile apnenčeve alge
{Diplopora annulata). V Loških in Polhograjskih hribih, v idrijski okolici
na ljubljanskem prostoru in na Dolenjskem prevladuje v cordevolski
podstopnji grebenski razvoj svetlega diplopornega apnenca in dolomita,
ponekod s favno esinskega apnenca. Razen tega pa nahajamo med Idrijo
in Hudim koncem še razvoj temnih ploščastih apnencev s favno cassi-
anskega apnenca in vrstami, ki so bile doslej najdene samo na tem
ozemlju (K o s s m a t, 1905, 23, 1910, 39). Enake črne apnenčeve plasti
nahajamo pri Leskovici pod Blegošem s koralo Thecosmilia hadiottica
(Kolosvary, 1967, 159, 160) in velikimi cidarisnimi bodicami, pri
Dolenji vasi s koralami in ostanki iglokožcev. V Sloveniji je bil v corde-
volski dobi večinoma grebenski razvoj, oziroma obširna ozemlja trat
z apnenimi algami, vmes pa so bili nekoliko globlji morski deli, ki so
imeli zvezo s St. Cassianom. Zveza nam danes še ni znana, ker so bile
ali plasti te starosti odstranjene s površja, ali jih pokrivajo mlajši skladi,
ali pa se skrivajo v drugih kronostratigrafskih enotah. Endemično favno
v smislu D i e n e r j a oziroma Bittnerja je treba razumeti s takšno
razlago.
Ladinsko-karnijska meja
Slovenski geologi so pri ladinsko-karnijski meji sledili avstrijskim in
nemškim geologom. Prav v Sloveniji pa je najdišče Hudi konec (po
Kossmatu Hudi klanec), kjer je Pia skušal pokazati, da tamkajšnja
163
favna predstavlja postopen prehod med wengensko in cassiansko favno.
Cefalopodi naj bi spadali po D i e n e r j u (1901, 28—32) v celoti v lango-
bard, med 12 vrstami školjk pa je Bittner (1901, 232) določil 8 novih
in samo ena je enaka kot v cassianski favni. V1 a j (1969) je v novem
najdišču Medvedje brdo nabral v enakem črnem spodnjecordevolskem
ploščastem apnencu kot je pri Hudem koncu, številnejšo amonitno favno:
Trachyceras aon, T. cf. aon, Arpadites sp. (cf. manzonii), Celtites cf. buo-
narotti, Badiotites eryx, Arcestes bicarinatus, Arcestes sp., Juvavites (Ana-
tomites) cf. obliterans, Protrachyceras cf. basileus, Polycyclus sp. in
Buchites sp. To je značilna favna cone aon. Rod Polycyclus je bil doslej
znan samo v karnijski stopnji in ena vrsta v nori j ski. Amonitna favna
Medvedjega brda je identična s cassiansko favno Dolomitov in kaže torej
veliko večjo sorodnost s karnijsko kot z langobardsko cefalopodno favno.
Jakobshagen (1961, 481) meni, da bi bilo treba v nemški literaturi
spet postaviti mejo med ladinsko in karnijsko stopnjo pod cordevolsko
podstopnjo.
Rezultati V1 a j e v i h raziskovanj v okolici Idrije opravičujejo takšno
razdelitev tudi pri nas. Karnijska stopnja obsega torej cordevolsko, ju-
lijsko in tuvalijsko podstopnjo. Takšno mejo postavljajo tudi italijanski
geologi. Leonardi (1967, 296) v svojem obsežnem delu o Dolomitih
poudarja, da meja, ki jo uporabljajo mnogi nemški geologi, ni veljavna.
Enako razčlenitev imajo tudi geologi v anglosaških deželah. V okolici
Idrije (Hudi konec. Medvedje brdo idr.), nad Leskovico pod Blegošem,
pri Brelhovem v zgornji Selški dolini in pri Dolenji vasi bo treba nabrati
čimveč amonitov, ki bodo gotovo še bolj potrdili pravilnost ladinsko-
karnijske meje na bazi cordevolske podstopnje.
Ne želim se tu spuščati v zgodovino okoli ladinsko-karnijske meje.
Omenim naj le, da so Mojsisovics, Waagen in Diener (1895)
v svoji razčlenitvi pelagičnega triasa uvrstili v karnijsko stopnjo cone
s Trachyceras aon, T. aonoides in Tropites subbulatus z utemeljitvijo, ki
sloni na Mojsisovicsevi ugotovitvi (1893, 816), da ima cassianska
cefalopodna favna 17 vrst skupnih z amonitno favno cone aonoides in
samo tri vrste skupne z wengensko cefalopodno favno. Bittner (1894,
377)1 pa je cassianske plasti uvrstil v ladinsko stopnjo, ki jo je bil tudi
uvedel v geološko literaturo, vendar ne zavoljo sorodnosti cefalopodne
favne, marveč zato, ker se v Alpah cordevol facijalno bolj približuje
kameninam,' ležečim pod njim, kot pa tistim, ki leže nad njim. V okolici
Hudega konca in Medvedjega brda je tudi litološka meja med corde-
volskimi in julijskimi plastmi prehodna in težko opazna, meja med
cordevolsko podstopnjo in langobardsko pa je jasna in ostra (si. 1). Tudi
razmere v Karavankah so marsikje enake.
Različni srednjekarnijski in zgornjekarnijski skladi na raznih koncih
Slovenije čakajo korelacije, potrebne pa so nam nove litološke enote.
Po reviziji kliče kar bogata favna julijske podstopnje. Treba bo več
prizadevanja za ugotovitev tuvalijske podstopnje na čim več krajih kar-
nijske skladovnice. Tudi precej pogostna karnijska mikrofavna prav tako
še čaka obdelave. Po mojem prepričanju se vse preveč poudarja razlika
med karditskimi plastmi severnokaravanškega razvoja (severnoalpskega)
164
SI. 1. Razvoj cordevolskih plasti med Osojami in Planino južnovzhodno od
Idrije. Nekoliko spremenjeno i>o B. V1 a j u
Abb. 1. Entwicklung der Cordevol-Schichten zwischen Osoje und Planina,
südöstlich von Idrija. Etwas verändert nach B. Vlaj
in številnimi facijalnimi razvoji v ostali Sloveniji: amfiklinskimi skladi,
razvojem v okolici Idrije in Ljubljane, na Kočevskem in dolomitnim
razvojem v vzhodnih Julijskih Alpah, in se skuša po vsej sili zagovarjati
dva med seboj ločena sedimentaci j ska prostora prvega reda. Razlike
v južnoalpskem razvoju samem so navadno večje, kot so med njim in
severnoalpskim razvojem. Res pa je bila različna paleozojska podlaga
najnižjemu delu triasnih plasti.
Meja med karnijsko in retijsko stopnjo paleontološko še čaka uteme-
ljitve, večinoma jo postavljamo na litološko mejo, ki pa ni pri vseh
raziskovalcih enaka. Kuščerju (1958, 241) se zdi možno, da je spodnji
del dachsteinskega apnenca ekvivalent »rabeljskih plasti«. Tudi za to
domnevo ni paleontološke utemeljitve.
Razčlenitve norijske in retijske stopnje se še nismo lotili in obeh
stopenj večinoma še ne moremo ločiti med seboj. Vsebujeta skoraj povsod
megalodontidne školjke, ponekod celo veliko, vendar z njihovo pomočjo
še nihče ni poskušal razčleniti zgornjekarnijskih, norijskih in retijskih
plasti, kot so to storili na Madžarskem (Vegh-Neubrandt, 1968).
V teh plasteh je tudi precej mikrofosilov, ki pa so v glavnem še neobdelani.
V zadnjem desetletju smo ugotovili na več krajih v Karavankah in
Julijskih Alpah, npr. na Begunjščici (Flügel & Ramovš, 1961),
južnovzhodnem pobočju Stola (Ramovš, 1966), Jelovici (Ramovš,
1963), v Bohinjski Bistrici (Härtel 1920, Ramovš je našel tam še
Cheilosporites tirolensis) in na Košuti (ustni podatek S, B u s e r j a)
retijske oziroma zgornjeretijske grebenske apnence z zelo številnimi fosil-
nimi ostanki, ki ustrezajo fosilom in mikrofacijam retijskih grebenskih
165
apnencev v Severnih apneniških Alpah. Celotni obseg grebenov še ni znan.
Kot kaže, jih ni nikjer južno od Južnih apneniških Alp.
Masivnemu retijskemu apnencu s ploščastimi apnenčevimi in lapornimi
vložki s Pieria contorta, Terebratula gregaria vzhodnih Karavank (Ra-
movš & Rebek, 1969) še ne poznamo celotne razširjenosti. Majhnih
koralnih grebenov s koralo Thecosmilia sp. ne moremo v celoti vzporediti
z retijskimi grebeni zahodnih Karavank. Medtem ko je v vzhodnih Ka-
ravankah postopen prehod iz vrhnjega triasa v najnižji lias (Ramovš &
Rebek, 1969), je v zahodnih Karavankah ta meja vsaj deloma transgre-
sijska (cf. Mihajlović & Ramovš, 1965, 420). V Julijskih Alpah
kaže, da je vsaj deloma postopna.
Tudi obsega hallstattske facije v zgornjem triasu Slovenije ne poznamo
in ni nam še znana zveza na sever in proti jugovzhodu.
Razen navedenih je še cela kopica drugih nerešenih stratigrafskih in
paleontoloških problemov. Se veliko dela je pred nami, preden bomo
triasni sistem razdelili na cenocone, saj s tem delom sistematično sploh še
nismo začeli. Prizadevati si moramo predvsem, da pridemo s pomočjo
amonitov čim prej do paleontološko podprte kronologije. Najdišča amoni-
tov, kot vse kaže, niso redka. Paleontološka obdelava celih favnističnih in
florističnih skupin še ni niti začeta.
Tektonski problemi
Kossmatova ladinska ali predkarnijska orogenetska faza (1936,
143) kaže v luči novih raziskovanj drugačen značaj. V okolici Idrije
(Mlakar, 1967; Car, 1968) so bila v ladinu le prelamljanja in pri
ugrezanju grud so se oblikovali tektonski jarki z zelo naglo sedimentaci j o
debelih klastitov. Nikjer ni bilo mogoče ugotoviti kotne diskordance
oziroma nagubane podlage pod konglomerati. Manjše kotne diskordance
bi seveda lahko dala tvorba tektonskih poljarkov. Ugotovljeni so bili
sub vertikalni prelomi v srednjem triasu, ki so postajali še kdaj pozneje
aktivni (Mlakar, 1967 in ustno izročilo). Potemtakem so predvsem
epirogenetska premikanja pogojevala takratne paleogeografske spremembe
in seveda tudi sedimentaci j o. Do enakega tipa tektonskih dogajanj je
prišel tudi Placer (1968) za anizijsko dobo v vzhodnih Karavankah.
Bercetova (1963, 141—151) predladinska orogeneza iz širše okolice
Idrije ni dobila potrditve in prav tako ne njegova domneva, da »buchen-
steinski horizont« v Sloveniji verjetno ni razvit. Ladinska tektonska do-
gajanja (prelamljanja in vzdigovanja oz. pogrezanja posameznih grud)
so najbrž zajela večino ozemlja Slovenije, kar dokazujejo konglomerati
širom po Sloveniji. V zgornji Krmi leže pisani konglomerati na fassanskih
plasteh in tik pod schlernskim dolomitom (Teller, 1910, 15). Pisani
apnenčev konglomerat na bazi schlernskega dolomita se nadaljuje tudi na
Mežakljo (1. c., 15, 16). Pri planini Konjščica je Kossmat (1913, 430)
ugotovil konglomeratični razvoj »zgornjega muschelkalka« in wengenske
tufske peščenjake, v okolici Bohinjske Bele pa s tufi in porfirji strati-
grafsko povezane konglomerate, celo z belimi permokarbonskimi (= neo-
schwagerinskimi) prodniki, ki imajo enak položaj kot konglomerati pri
166
Rablju. Na bazi schlernskega dolomita je posebno debel pisan konglo-
merat, breča, peščenjak in skrilavec v Belci in na pobočjih nad Dovjem,
je pa tudi na severni strani Karavank (Teller, 1910, 154). Med konglo-
meratom in schlernskim dolomitom leže v zahodnih Karavankah temen
ploščasti apnenec, zelen porfir in pisani tufi. Ta cona ustreza nivoju felsit-
skega porfir j a in pisanih tuf o v Mrzle vode pri Rablju, ki so bili s pomočjo
fosilnih ostankov v spremljajočih temnih apnencih vzporejeni z »buchen-
steinskimi« skladi. Pisani konglomerati s spremljajočimi klastiti pred-
stavljajo po T e 11 e r j u (1. c. 154) že visok nivo v anizijski stopnji.
V	okolici Slovenskega Javornika je na več krajih med bituminoznim
apnencem ali med sivim dolomitom siva breča z apnenčevimi in dolomit-
nimi kosi, velikimi do otroške glave. Med materialom so že kosi bituminoz-
nega apnenca, ki ga najdemo na več krajih med kameninami langobardske
podstopnje (Ramovš, 1966). Teller (1903, 23—25) je ugotovil pisan
debeloskladast konglomerat nad lapornimi skrilavci in sljudnimi pešče-
njaki in pod diplopornim dolomitom. Ta konglomerat ima isti položaj kot
porfirji in njihovi tufi na Kukovnici in ob cesti proti Begunjam. Konglo-
merat se spodaj menjava s skrilavo-peščenimi plastmi, ki se pojavljajo
tudi v samem konglomeratu kot manjši vložki.
V	okolici Ljubelja nahajamo »buchensteinske aglomerate« (Kahler,
1953, 47, 53).
Debela konglomeratna skladovnica v Idriji leži precej pod vulkaniti in
njihovimi tufi. V konglomeratu so že prodniki ilirske podstopnje. Mla-
kar (1967, 91) in C a r (1968) uvrščata vse konglomerate v langobardsko
podstopnjo.
V	Podutiku sem ugotovil konglomerat v neposredni bližini langobard-
skih tufov in spremljajočih črnih ploščastih apnencev s Posidonia wen-
gensis, v dolini Ločnice pa v nejasnem tektonskem položaju ladinski kon-
glomerat s pogostnimi prodniki različno rdečkastega ali sivkastega apnenca
ilirske podstopnje (cf. De Costa-Grum, 1968).
Na Kuclju pri Butaj novi se začno »wengenske plasti« šele z bazalnim
konglomeratom (K o s s m a t, 1905, 35). Pri Stopniku v dolini Idrijce pa
nahajamo pisane apnenčeve konglomerate s tufskim vezivom. Vmes so
vložki apnenca in apnenčevega skrilavca (pri Reki in Jageršah z Daonella
lommeli). V tufih in tufskih peščenjakih so še pole z apnenčevimi prod-
niki (K o s s m a t, 1905, 34).
Pri Podtaboru (Buser & Ramovš, 1968, 35) je v spodnjem delu
ladina dolomitni konglomerat s tufskim vezivom, nad njim pa tuf, plo-
ščasti apnenec in dolomit z roženci.
Na podlagi dosedanjih ugotovitev moremo skleniti, da so se začela
obširnejša tektonska dogajanja (prelamljanja in vertikalna premikanja)
ob koncu fassanske podstopnje ali celo še malo pozneje. Konglomerati leže
povsod tam, kjer so pietra verde, že na njih, kar tudi kaže, da je nastopilo
tektonsko delovanje šele po odložitvi fassanskih plasti ali vsaj dela le-teh.
Tudi tu bodo potrebna še podrobna raziskovanja.
Prav tako še ne poznamo v celoti obsega in vrste tektonskih dogajanj,
ki jih kažejo konglomerati in breče v anizijskem dolomitu na Dolenjskem
(Buser & Ramovš, 1968, 34), konglomerati v Storžičevi verigi, breča
167
med anizijskim dolomitom in apnencem z apnenimi algami, debela do 10 m
(Buser, ustno), konglomerati, ponekod tudi med drobnejšimi klastiti (npr.
pri Borovnici, Ramovš, 1953, 96) v srednjih karnijskih plasteh (julijska
podstopnja), in breče v zgornjem delu retijske stopnje. Treba bo razisko-
vati še erozijske diskordance v različnih dobah in jih korelirati.
Velika diferenciacija facij v vsem slovenskem triasu, posebno v ladinu
in karniju, še čaka na ugotavljanje vzrokov. Nedvomno so bila takrat
živahna tektonska dogajanja, ki so oblikovala na sedimentaci j skem pro-
storu današnjega slovenskega ozemlja celo vrsto večjih in manjših sedi-
mentaci j skih področij. Samo guban j a takšnih razmer ne bi mogla povzro-
čiti. Epirogenetska premikanja so ustvarjala prage in kotanje in od anizija
do konca triasa so bili ugodni pogoji za rast bioherm in biostrom. Epiro-
genetska dogajanja so tudi po daljši ali krajši dobi sklenila takšno rast
in kotanje med grebeni so se zapolnile s plastnatimi sedimenti. Kot vse
kaže, so bila med orogenetskimi procesi v triasu večidel prelamljanja, ob
sub vertikalnih prelomih pa pogrezanja in vzdigovanja.
Problematika severnoalpske in južnoalpske facije v Karavankah je bila
motrena doslej preveč širokopotezno. Podrobne biostratigrafske in mikro-
facijalne raziskave pa kažejo, da se razlike manjšajo in bi mogle biti le
posledica razgibanega reliefa znotraj enotne sedimentacijske kadunje (geo-
sinklinale). Če naj bi že bila po sredi Karavank tekla pomembna tektonska
meja, še obstoječe facijalne razlike mene ne prepričujejo o dveh ločenih
sedimentacijskih prostorih. Glede severnoalpske in južnoalpske facije v
Karavankah se pridružujem mnenju K a hI er j a (1953, 69), da ležijo
Karavanke na mejnem ozemlju dveh facijalnih področij, ki ležita na
enaki podlagi. Južna stran enotnega prostora pa se je kmalu začela po-
grezati in na pogrezajoče ozemlje je vdrlo zgornjekarbonsko morje Pa-
leotetide. Še v triasu se niso mogle zavoljo tega v celoti izravnati fadjalne
razlike v obeh prostorih.
Tudi triasni vulkanizem na Slovenskem še ni dovolj raziskan. K dobro
obdelanemu »wengenskemu« vulkanizmu (Rakovec, 1950) bodo po-
trebna še nova raziskovanja spodnjetriasnega, fassanskega, cordevolskega
in karnijskega vulkanizma. Na spodnjetriasnega je v Karavankah opozoril
Kahler (1953, 53), pozneje Buser in Hinterlechner-Ravnik
(1966). Na cordevolskega kažejo ugotovitve Viaja (1969). V apnencih je
našel idiomorfne conarne plagioklaze in pogostna nezaobljena kr emeno va
zrna s pravo potemnit vi j o.
O sledovih karnijskega vulkanizma vemo precej z ozemlja južne
Slovenije (Buser & Hinterlechner-Ravnik, 1968, 50, 51), in
nekaj iz bližine Ljubljane (Ramovš 1962 b), ničesar pa od drugod. Tudi
po Kahlerju (1953, 53) karnijska stopnja glede tufov še ni raziskana.
Nadalje bo treba še naprej intenzivno raziskovati, kaj leži še na
prvotnem kraju in kaj je pri različnih mladih tektonskih dogajanjih prišlo
v današnji položaj. Zato bo seveda potrebna predvsem podrobna bio-
faci j alna analiza sedimentov.
Šele, ko bomo rešili večji del nakazanih problemov, bomo lahko začeli
z izdelavo paleogeografskih kartic za posamične triasne kronostratigrafske
enote. Do tja je pa še dolga pot.
168
STRATIGRAPHISCHE UND TEKTONISCHE PROBLEME DER TRIAS
IN SLOWENIEN
Anton Ramovš
Mit 1 Textabbildung
Vortrag gehalten am 23. Mai 1969 beim II. Symposium über die Geologie
der Karawanken in Ljubljana
Obwohl die Trias-Schichten in Slowenien der Verbreitung und wirt-
schaftlicher Bedeutung nach von allen Systemen die wichtigsten sind,
sind sie noch immer wenig untersucht. Nicht geklärte Probleme beginnen
schon mit der Perm-Trias-Grenze, welche in Slowenien paläontologisch
nirgends festgesetzt ist. Die ältesten Untertrias-Fossilien erscheinen ziem-
lich hoch oberhalb der lithologischen Grenze. Im slowenischen Teil des
Vortrages wurden die wichtigsten chronostratigraphischen Probleme der
Trias angedeutet. Die einzelnen Unterstufen des Anis und Ladin sowie
der Obertrias sind kaum bekannt bzw. paläontologisch bewiesen. In
letzter Zeit konnten wir in mehreren, weit auseinander liegenden Fund-
orten das Illyr biologisch nachweisen. Auch Unterladin stellt ein schweres
Problem dar. Tuvalische Unterstufe konnte bisher nur an zwei Stellen
nachgewiesen werden. Nor und Rhät sind noch überhaupt nicht unter-
gegliedert. Der biologisch fundierten orthochronologischen Gliederung
wñrd man bei weiteren Untersuchungen volle Sorge widmen müssen.
Systematisch müßte man mit den Untersuchungen der wichtigeren Grup-
pen der Fossilien, besonders Ammoniten, beginnen. Es liegt vor uns noch
viel Arbeit, bevor wir in der Trias die Coenozonen werden ausschieden
können.
Eine besondere Aufmerksamkeit gilt den lithologischen Einheiten,
welche viel zu oft mit den chronostratigraphischen Einheiten gleich-
gestellt werden. Man müßte sie regelrecht definieren, ihre Standardprofile
feststellen und sie mit lokalen Namen benennen. Hier sollen nur die
Wengener Pseudogailtaler Schichten Tellers genannt werden. Die Be-
deutung dieses Begriffes ist recht verschieden (sensu Teller, 1889,
sensu K o s s m a t, 1913, sensu R a k o v e c , 1950, sensu K u š č e r ,
1958, 241, 1967, 15, 71). Chronostratigraphisch können die Pseudogailtaler
Schichten nach den genannten Geologen nur Langobard, oder ganzes La-
din, oder aber Ladin und Kam umfassen. Oft werden sogar die völlig
anders ausgebildeten karnischen Amphiclinenschichten als oberer Teil
der Pseudogailtaler Schichten gedeutet.
Die Lösung solcher Probleme würde einen Schritt weiter zu den
schwierigen biostratigraphischen und paläontologischen Studien bedeuten
und es würde Möglichkeit geben, eine gründliche Korrelation durch-
zuführen.
Weiterhin ist in Slowenien die nicht entsprechende Nomenklatur, wie
Mendeldolomit, Muschelkalk, Buchensteiner, Wengener, Cassianer, Raibier
Schichten usw. noch immer im Gebrauch. Der Name Mendeldolomit ist
für die Anis-Dolomite von italienischen und österreichischen Forschern
der Südalpen schon vor längerer Zeit aufgegeben und nach Pias Vor-
169
schlag mit dem Begriff Saridolomit (Dolomia del Serla) ersetzt worden.
Es ist nicht zu bezweifeln, daß der Name Mendeldolomit auch als nomen
conservandum nicht berechtigt ist, er soll auch in Slowenien mit einem
anderen Namen ersetzt werden.
Die Ladin-Karn-Grenze sollte auch in slowenischer Geologie zwischen
Langobard und Cordevol und nicht zwischen Cordevol und Jul sein, denn
sie ist nur hier biologisch begründet. Bei diesem Problem möchte ich
mich etwas länger aufhalten.
Im bekannten Fundort Hudi konec (Hudi klanec nach Kossmat),
südöstlich von Ljubljana, hat Diener durchwegs langobardische Cepha-
lopodenfauna beschrieben. Pia versuchte die Fauna von Hudi konec als
ein Beispiel des fließenden Überganges zwischen Wengener und Cassianer
Fauna zu deuten. Bei der neuesten Bearbeitung der Cordevol-Schichten
in der Umgebung von Idrija konnte mein Diplomant B. V1 a j bei Hudi
konec keine Cephalopoden wiederfinden. Er entdeckte jedoch in den litho-
logisch gleichen, gut gebankten schwarzen Kalken am Medvedje brdo
(auch von Kossmat, 1905, 22, erwähnt) eine reiche Cephalopoden-
Fauna. Sie lieferte folgende Gattungen und Arten: Trachyceras aon, T. cf.
aon, Arpadites sp. (cf. manzonii), Celtites cf. buonarotti, Badiotites eryx,
Arcestes bicarinatus, Arcestes sp., Juvavites (Anatomites) cf. obliterans,
Protrachyceras cf. basileus, Polycyclus sp. und Buchites sp. Das ist die
typische Fauna der aon-Zone. Die bisher nur im Kam und Nor bekannte
Gattung Polycyclus, sowie die der Cassianer-Fauna identischen Arten
von Medvedje brdo, stehen der julischen Fauna viel näher als derjenigen
der Langobard-Unterstufe. Auch die reiche Muscheln- und Schnecken-
Fauna mehrerer Fundorte in der Umgebung von Idrija, Dolenja vas und
Brelhovo zeigt völlige Übereinstimmung mit der Cassianer Fauna Süd-
tirols. Schon Kossmat (1905, 25, 26) hat betont, daß zwischen Cassianer
und Raibier Schichten keine scharfe Grenze besteht. Im oberen Teil der
stratigraphisch einheitlichen Cassianer Kalke und Dolomite beginnt be-
reits die Raibier Fauna {Myophoria kefersteini, Hoernesia bipartita). Auch
faziell schließen sich die Cordevol-Kalke in der Umgebung von Idrija
sehr eng an das Hangende, mit dem Cordevol-Liegenden ist jedoch eine
scharfe Grenze (siehe Abb. 1). Anders sind die faziellen Verhältnisse im
Alpengebiet, wo Langobard, Cordevol und manchmal noch Jul in Riff-
Entwicklung vorkommen. Die Ammoniten-Fauna der aonoides-Zone im
obersten Kalkteil und die Schnecken-Fauna des Esinokalkes in östlichen
Karawanken sprechen jedoch nicht gegen die Grenze zwischen Ladin und
Kam unter dem Cordevol. Es ist zu empfehlen das Suchen der Cephalo-
podenfaunen des Corde vols in der Umgebung von Idrija und in anderen
Gebieten Sloweniens noch zu intensivieren.
Eine Menge tektonischer Probleme ist doch nicht geklärt. Ladinische
bzw. vorkarnische orogenetische Phase Kossmats zeigt im Lichte
neuer Untersuchungen einen anderen Charakter. Offensichtlich spielten
in der Trias-Periode die epirogenetischen Bewegungen die bedeutendste
Rolle. Diese Bewegungen hatten die Bildung beträchtlicher Riffkalk-
Massen im Anis und Ladin, teilweise auch im Kam und Rhät zur Folge.
Zeitweise wirkte sich auch die Bruchtektonik aus.
170
Die lebhaften tektonischen Ereignisse bedingten eine große Fazies-
Differenzierung, besonders noch in der Ladin- und Karnzeit. Die genauen
biostratigraphischen und mikrofaziellen Untersuchungen versprechen der
Klärung der Problematik der Nordalpin- und Südalpin-Fazies in den
Karawanken näherzukommen. Die Ansichten verschiedener Stratigraphen
und Tektoniker stehen weit auseinander. Ich möchte mich der Auffassung
von Kahler anschließen (1953, 69), daß die Karawanken im Grenz-
bereich zweier Faziesbereiche auf einem durchgehenden, gleichartigen
Untergrund stehen, der aber im Süden bald einer Senkung und damit der
Oberkarbon-Transgression der Paläotethys unterlag.
Außer des schon ziemlich gut untersuchten Mittelladin-Vulkanismus
wird es notwendig sein noch die vulkanische Tätigkeit in den übrigen
Trias-Epochen zu untersuchen. Nach Kahler scheint die Neigung zu
Eruptionen und Intrusionen in der Südkette der Karawanken von der
skythischen bis zur ladinischen Stufe gedauert zu haben. Im oberen Anis
sind Tuffe bisher aus der Umgebung von Novo mesto bekannt. Vulkanische
Tätigkeit in der Cordevol-Unterstufe wurde neulich von V1 a j nach-
gewiesen. Karnischer Vulkanismus wurde in Südslowenien besonders von
B u s e r und Hinterlechner-Ravnik untersucht. Es fehlen
jedoch Untersuchungen auf karnische Tuffe in den Karawanken, Julischen
Alpen und Savefalten.
Auch können wir von den sedimentologischen Untersuchungen noch
manches erwarten. Erst wenn der größte Teil der vor uns stehenden Pro-
blemen gelöst wird, werden wir mit der Ausarbeitung paläogeographischer
Karten für die einzelnen Trias-Epochen beginnen dürfen. Der Weg bis
dahin ist aber noch weit.
LITERATURA
Ampferer, O. 1918, Uber die Saveterrassen in Oberkrain. Jb. Geol. R.
A. 67, 405—434, Wien.
Berce, B. 1963, Die mitteltriadische (vorladinische) Orogenese in Slo-
wenien. N. Jb. Geol. Paläont., Mh., 141—151, Stuttgart.
B i 11 n e r , A. 1884, Die Tertiär-Ablagerungen von Trifail und Sagor. Jb.
Geol. R. A. 34, 433—600, Wien.
B i 11 n e r , A. 1894, Zur neueren Literatur der alpinen Trias. Jb. Geol. R. A.
44, 233—379, Wlien.
B i 11 n e r , A. 1901, Lamellibranchiaten aus der Trias von Hudi Klanec
nächst Loitsch in Krain. Jb. Geol. R. A. 51, 225—234, Wien.
B u s e r, S. 1968, Poročilo o geološkem kartiranju ozemlja med Jezerskim
in Tržičem na listu Klagenfurt—Celovec. Arhiv geološkega zavoda, Ljubljana.
Buser, S. & Hinterlechner-Ravnik, A. 1966, Preliminary com-
munication about the outcrops of Ignimbrites in the Scytian and Anisian
Layers northwest of Tržič (Slovenia). Bull. sci. Youg. 11, 175—176, Zagreb.
Buser, S. & Hinterlechner-Ravnik, A. 1968, Sledovi karnij-
skega vulkanizma v južni Sloveniji. III. simpozij dinarske asociacije, 50—51,
Zagreb.
Buser, S. & Ramovš, A. 1968, Razvoj triadnih skladov v slovenskih
zunanjih Dinaridih. Prvi kolokvij o geol. Dinaridov 1, 33—42, Ljubljana.
Cooper, A. G. & Grant, R. E. 1966, Permian Rock Units in the Glass
Mountains West Texas. Geol. Surv., Bull. 1244-E, E1-E9, Washington.
Car, J. 1968, Razvoj langobardskih plasti v strukturi IV. p>okrova v bližnji
okolici Idrije. Diplomsko delo v rokopisu. Hrani se v knjižnici katedre za
geologijo in paleontologijo univerze v Ljubljani.
171
De Costa-Gr um, M. 1968, Geološke razmere ozemlja med Ločnico,
Medvodami in Jeterbenkom. Diplomsko delo v rokopisu. Hrani se v knjižnici
katedre za geologijo in paleontologijo univerze v Ljubljana.
Diener, C. 1901, Mittheilungen über einige Cephalopodensuiten aus der
Trias der Südalpen. N. Jb. Min. Geol. etc., 1901, 2, 23—36, Stuttgart.
Flügel, E. & Ramovš, A. 1961, Fossilinhalt und Mikrofazáes des
Dachsteinkalkes (Ober-Trias) im Begunjščica-Gebirge, S-Karawanken (NW-Slo-
wenien, Jugoslawien). N. Jb. Geol. Paläont. Mh., 287—294, Stuttgart.
Germovšek, C. 1954, Petrografske preiskave na Pohorju v letu 1952.
Geologija 2, 191—210, Ljubljana.
Härtel, F. 1920, Stratigraphische und tektonische Notizen über das
Wocheiner Juragebiet. Verh. Geol. S. A. 131—160, Wden.
Jacobshagen, V. 1961, Zur Gliederung der mediterranen Trias. I. Die
Grenze Ladin,/Kam. N. Jb. Geol. Paläont, Mh. 477—483, Stuttgart.
Kahler, F. 1953, Der Bau der Karawanken und des Klagenfurter Beckens.
Carinthia II, 26, Sonderh., 78 S., Klagenfurt.
Kolosváry, G. 1967, Beiträge zur Kenntnis der Ladin- und Liasskorallen
von Jugoslawien. Acta Biologica 13, 159—161, Szeged.
Kossmat, F. 1905, Erläuterungen zur Geologischen Karte Haidenschaft
und Adelsberg. Geol. R. A., 56 S., Wien.
Kossmat, F. 1910, Erläuteriingen zur geologischen Karte Bischoflack
und Idria. Geol. R. A., 101 S., Wien.
Kossmat, F. 1913, Reisebericht aus dem Triglavgebiet in Krain. Verh.
Geol. R. A. 430—431, Wien.
Kossmat, F. 1936, Paläogeographie und Tektonik. Borntraeger, 413 S.,
Berlin.
K u Š Č e r, D. 1958, Stratigrafski sistem in stratigrafska nomenklatura.
Geologija 4, 237—249, Ljubljana.
Kuščer, D. 1967, Zagorski terciar. Geologija 10, 5—85, Ljubljana.
Kühn, O. & Ramovš, A. 1965, Zwei neue Trias-Ammonitenfaunen der
Umgebung von Novo mesto. Jugosl. akad. znan. umjetn., Acta geol. 5, 13—41,
Zagreb.
Leonardi, P. 1967, Le Dolomiti. Geologia dei monti tra Isarco e Piave.
1. 522 p.
Mihajlović, M. & Ramovš, A. 1965, Liadna cefalopodna favna na
Begunjščici v Karavankah. Razpr. Slov. akad. znan. in umetn., razr. IV, 8,
417—438, Ljubljana.
Mlakar, I. 1959, Geološke razmere idrijskega rudišča in okolice. Geologija
5, 164—179, Ljubljana.
Mlakar, I. 1967, Primerjava spodnje in zgornje zgradbe idrijskega ru-
dišča. Geologija 10, 87—126, Ljubljana.
Mojsisovics, E., Waagen, W. & Diener, C. 1895, Entwurf einer
Gliederung der palagischen Sedimente des Trias-System. Sitz. Ber. Akad.
Wiss., Math.-naturwiss. Kl., 104, 1—32, Wien.
Placer, V. 1968, Razvoij spodnjetriadnih in srednjetriadnih skladov med
Crno in Suhodolom. Diplomsko delo v rokopisu. Hrani se v knjižnici katedre
za geologijo in paleontologijo univerze v Ljubljani.
Rakovec, I. 1946, Triadni vulkanizem na Slovenskem. Geogr. vestnik 18,
139—171, Ljubljana.
Rakovec, I. 1950, O nastanku in pomenu psevdoziljskih skladov. Geogr.
vestnik 22, 191—214, Ljubljana.
Ramovš, A. 1953, O stratigrafskih in tektonskih razmerah v borovniški
dolini in njeni okolici. Geologija 1, 90—110, Ljubljana.
Ramovš, A. 1962, Nekateri problemi pri raziskovanju perma v Jugosla-
viji. Ref. V. savetov. geol. F. N. R. Jugosl., 23—28, Beograd (1962a).
Ra m o v š, A. 1962, Vulkani v rabeljski dobi na Slovenskem. Proteus 24,
142—143, Ljubljana (1962b).
Ramovš, A. 1963, Okamnelo življenje v Loških hribih. IV, Retski greben
na Jelovici. Loški razgledi 10, 57—59, Ljubljana.
172
Ramovš, A. 1966, Geološki razvoj zahodnih Karavank. 2. faza. Rokopis.
Inštitut za geologijo fakultete za naravoslovje in tehnologijo, Ljubljana.
Ramovš, A. 1967, Nachweis der Schichten der Illyr-Unterstufe im Raum
von Ljubljana. Bull. sei. Youg. A, 12, 250—251, Zagreb.
Ramovš, A. 1968, Ali naj še naprej uporabljamo pojem mendolski dolo-
mit. Geogr. vestnik 40, 120—123, Ljubljana.
Ramovš, A. &Rebek, R. 1969, Razvoj jurskih skladov med Mežico
in Slovenj Gradcem. Geologija 12, Ljubljana.
Teller, F. 1885, Fossilführende Horizonte in der oberen Trias der Sann-
thaler Alpen. Verh. Geol. R. A., 355—361, Wien.
Teller, F. 1887, Die Triasbildungen der Košuta und die Altersverhältnisse
des sogenannten Gailthaler Dolomits des Vellachthales. Verh. Geol. R. A.,
261—268, Wien.
Teller, F. 1903, Exkursion in das Feistritztal bei Neumarktl in Oberkrain.
Führer f. d. geol. Exkursionen in Österreich, IX. internat. Geol. Kongress,
27 S., Wien.
Teller, F. 1910, Jahresbericht des Direlitors für 1909. Verh. Geol. R. A.,
14—16, Wien.
Vegh-Neubrandt, E. 1968, Hauptzüge der Entwicklung der Megalo-
dontiden. Földtani Közlöny 98,'2, 237—240, Budapest.
V 1 a j , B. 1969, Razvqj cordevolskih in spodnjekarniijskih plasti v okolici
Idrije. Diplomsko delo v rokopisu. Hrani se v knjižnici katedre za geologijo
in paleontologijo univerze v Ljubljani.
Ž 1 e b n i k , L. 1955, Triadni cephalopodi izpod Pece. Geologija 3, 216—219,
Ljubljana.
173