Pomenki o siorenskem pi s an j i. XXIX. T. Prav to je tudi vzrok, da sino nekteri rodovi slovanski zastali v omiki. Reve so graničarji, kjerkoli so že; Slovani so bili razun tega i janičarji zapadniin narodom, ki so jih tulikrat varovali sirovih napadov od jutra. U. Med tem pak so zapadni evropejski narodi se dušno razvijali in švignili do velike izobraženosti; jeli njim 4edaj dostoji, poprašuje J. Macun (vid. Cvetje str. 149.), nizko stanje izobraženosti našega naroda nam očitati? T. Slovan verh tega, piše ravno ondi, kjergovori o drantatiki, ni bil nikdar za mestjansko življenje: malo da ne povsod po mestih slovanskih krajev so se tuji narodi naselili; zibelka višega fzobraženja pak so mesta; kjer tedaj ni mest narodnih, tam tudi ni in ne bo dramatiškega življenja. U. V kterem narodu pa ni narodaega kazališča, tam se ljudje obernejo k drugim narodom, pravi naposled. „, T. Imenitne, preimenitne so te besede, in žalostna skušnja. spričuje, da so resnične med Slovani, ker tu so se jira nektere mesla ponemčile, tam pomadj arile, tam spet poturčile itd. \z mest se je mogla slovenščina umakniti na kmete, v kočo priprostega slovenskega dežeiana. ~ V. Kakor so se Metodovi učenci mdgli umakniti iz Paoonije, svoje pervotne domovine. wPo preganjanji slovenskega obreda in oziroma tudl slovstva, je bilo naše slovstveno polje skor do 16. stnletja popolnoma zapuščeno. Duhovni so se skoz in skoz latinskega bogočastja poprijeli, in slovenski jezik je zginil iz svetisč in na mesti njega je prišel posebno latinski kakor tudi nemški v navado. Cedalje bolj se je širila nemščina po uredih in šolah v javnem in senitertje tudi v domačem življenji. Pa, hvala Bogu! še se je ohranil naš jezik saj v pripostej koči slovenskega deželana, da si je bil ravno iz poslopij gospode že davno pregnan itd". (Prim. Janežič. Pregled slov. slovstva.) XXX. V. Skor hi djal po tem takeni, da med Ijudom so se ohranile še stare govorice mile, Ie po mestih, med gospddo, so utihoile. T. Rad priterdim, da je različna bila osoda slovenSčini a) po govorici in b) po knjigi. Govorila se je le mtd narodom slovenskim; po knjigah pa so jo bili raznesli med Bulgare, Hrovate, Sprbe, Ruse, nekoliko tudi med Poljce in Čehe. V. Kaži aii toraj , kako se je godilo staroslovenščini pri Bulgarih. T. Srečno, zlasti do sraerti Simeonove; napredovala je dobro in sicer tako, da se čas od 1. 863—927 imenuje celo njena zlata doba. VHadala je po knjigi v cerkvi in deržavi in nekoliko po šolali. Zgodaj sicer se sledi jezik narodov, toda vzmaga si še Ie v sedanjem veku, posebno od 1. 1830 — 1840. Čim bolj se dviga ljudska govorica tudi v knjigi, tim bolj pesa staroslovenščina (po nekterih starobulgarščina). 17. Kako osodo je imela med Hrovati? T. Dvomiti se ne da, da je Slovencev mnogo pobegnilo tedaj ined Hrovate, kteri imajo nekaj svojega narodnega slovstva v glagoliški, nekaj pa v cirilski in Iatinski pisavi; vendar se nahajajo med njimi spoininki staroslovenski, in slovenščina vlada mnogotero v starem hrovaškein slovstvu 12— 14 stoletja. Odslej pa je prevladal narodni jezik, in slovenščina se čita le ˇ njihovih liturgijskih knjigah, da si brez izvirne čistote. 17. In na Serbskem? T. Kakor na Bulgarskem in Hrovaškem, je tudi na Serbskem slovenščina vladala v eerkvenih obredih in deržavnih zakonih, in tudi po učiliščili. Narodov jezik se glasi sim ter tje, ali večo čast si je dobil še Ie konec preteklega stolelja, kar je Dositej Obradovič (1772—1811) svetu jel kazati njegovo lepoto, ktero mu je zgotovil Vuk Štepanovič (1814 — 1864). V. Tudi na Ruskoje prišla staroslovenščina po cerkvenih knjigah, in se rabi pri službi božji še sedaj. T. Res je, in ondi je vladala skorej v vsem slovstvu do Petra velikega. Tedaj še le se je povzdignil narodski jezik ruski, kteremu je v pisavi oče Lomonosov (1711—1766), v pesništvu Deržavin Ł1743 — 1816); Karamzin (1765 — 1826), Puskin (1799 — 1838) in drugi so ga vstanovili in povišali dotlej, da bode v kratkem samoderžec po Rusovskem. Sledi se staroslovenščina tudi na Poljskem; v Krakoveni, kakor piše Šafafik, ni bila neznana. Na Ceskcm se je slovenski obhajala iiturgija za Prokopa v Sazavi (do 1097) in za Karla IV. v Emavsu (od 1. 1347); in spominki, ki se ondi nahajajo, spričujejo, da je tod slovela nekdaj slovenščina (vid. Prag. Fragtn.) ali da je vsaj tudi tje pribežala iz Panonije, svoje pervotne domovine. XXXI. V. V knjigah tedaj je begala sirota stara slovenščina pri druzih Slovanih okrog — od kraja do kraja — prava desetnica ali deseta sestra, dasiperva po rodu; na Slovenskem pa je živela in životarila po govorici, se starala in res tudi postarala, da je bila že komaj poznati. T. Brez vladarstva v cerkvi, deržavi in šoli je pešala na zahodu, dokler je vladala na vzhodu. Berž pa, ko je giniti jela njena slava na jutru, se je gibati jela na večeru. U. Kako je to razumeti? T. Iz tega, kar sem ti povedal, je razviditi, da so posamesni slovanski rodovi likati jeli svoje narečja (er jih pisati, in tako so se njihove narečja povzdignile v knjižne jezike nektere prej nektere slej. Čim bolj pa so se živi jeziki pisali in razvijali, tim bolj je pešala staroslovenščina, ktere narodi celo niso poznali. Poznali pa so jo učenjaki slovanski, kteri so se jeli z njo pečati, in spoznali so tudi, kako terdne itna še korenine, kako močno je bilo nekdaj in biva še sedaj njeno deblo, da mu rast ne mine, ako vcepijo se mu novine. Sprevidili so, da ravno po tej stari govorici se utegnejo Slovani spet spoznati, in razklani in razmetani rodovi se skleniti vzajenmo, da ime njihovo ne zgine in ne mine nekdanja njihova slava. Iz tega nagiba in v ta namen so jeli preiskovati in prebirati stare knjige slovenske ter dajati jih na svetlobo, da posvetijo bratom Slovanom in jim pokažejo pot do prave vzajemne omike. U. In kteri so bili v tem pervaki? T. Očak ali starosta jim je J. Dobrovskv (1753 — 1829); V. Hanka (1791 — 1861), P. J. Šafafik (1795 — 1861); izmed Slovencev V. Vodnik (1758 — 1819), J. Kopitar (1780 — 1844), V. Jarnik (1784—1844), Fr. Miklosič (roj. 1813), v tem oziru sedaj pervak, kterim nasledvajo po slovanskem svetu premnogi bistri učenci. Na vzhodu je verlo posnemal omenjene vzore A. Yrostokov (-J- 1864), kteri ima sedaj med vztočnimi Slovani naslednikov brez števila. U. In kakošni so sponiinki, ki so jih že spravili na dan med slovanski svet? T. Kolikor starsi, toliko lepši so in boljši. Prepisovali so pervotne pozneje in spreminjali vsakposvoje. Toraj se nahajajo v tacih prepisih tu hrovaške in bulgarske, tam ruske in česke besede in oblike. Vse spominke (knjige, listine i(d.) staroslovenske — pisane in tiskane — pa deva Miklosič v4 rede: 1. Slovenske, in sicer a) slovenske xat' iŁxVv> ln b) bulgarske; 2. Serbske; 3. Hrovaške; 4. K u s k e. Rački pa, Jagič in Ljubi jili delijo v 1. a) panonskoslovenske in b) bulgarsko - slovenske; 2. a) hervaškoslovenske in b) serbsko - slovenske; 3. rusko - slovenske a) starše in b) uilajše ali novejše. — Vsi ti pa so pisani ali v glagolici, ali v cirilici, ali tudi v latinici.