GLEDALIŠČE V BAROKU Početki gledališča v slovenskem Podravju segajo v pozni barok. V tem izredno radoglednem stoletju vo dita gledališče do nezaslišanega razmaha dve počeli: posvetno z vladarsko-političnimi in versko z metafi zičnimi nameni. Posvetno baročno gledališče doživi svoj najlepši razcvet v Franciji pod pokroviteljstvom kardinala Richelieuja, ki ga postavi zavestno v službo vladarskega absolutizma in državne rezone, da pro slavlja preureditev državne uprave v smislu absolu tizma in poveličuje veliko, heroično Francijo. Po svojem duhu in ustroju je posvetno baročno gleda lišče izrazito dvorno-aristokratsko, njegovo torišče v vladarskih in kneževskih prestolicah, zato izven vpliva na kulturno snovanje slovenskega ozemlja, ki ni imelo pomembnejših oblastnih središč. Drugo versko gledališče ima svoje korcnike v kato liški Španiji. Tudi tu se gledališče udinja spočetka politični misli, spominu na veliko osvobojen je, nato pa se povrne gledališče vlogi Španije kot prve zaščit- nice katoliške reformacije k svojemu mističnemu korenu, k verskim predstavam. V Španiji se strne ta čas srednjeveška moraliteta s politično alegorijo, PRETEKLOST MARIBORSKEGA GLEDALIŠČA OB 150 LETNICI NJEGOVEGA DELOVANJA D R V. KRALJ 12 KRONIKA dvorni sijaj z verskim pompom v edinstveno odrsko zvrst, katere časovni zanos še danes govori z baročnih oltarjev in iz katoliškega bogoslužja. Versko - propagandni pomen gledališča pa so do kraja doumeli ter organizatorično genialno izkoristili šele pravi vojščaki katoliške reformacije — jezusovci. Vodila jih je misel, da popolna preureditev modernega življenja v smislu katolicizma ne more prebiti brez gledališča, izvršujočega z umetniškimi sredstvi njih poslanstvo: okrepitev vere in zator sovražnika. S svojo prilagodljivostjo so napravili iz gledališča najpopol nejše versko - propagandno orodje za vzbujanje po- božnosti in zvestobe do katolištva, priljudnejše in uspešnejše od predavanj, pridig in spisov. Kot nadar jeni učenci humanizma so se pri upravljanju gledali šča ravnali zvesto po Aristotelovi opredelitvi dram skega učinka — vzbujati v gledalcu strah in sočutje, strah pred večnim ognjem in sočutje s tolikanj pre izkušenim zemljanom. Sodobni cerkveni sijaj, mamljivo oznanjujoč zarjo onstranske glorije je našel tudi na verskem odru pri merno uporabo. Gledališčna oprema, posneta po deko racijah opere, je bila nadvse sijajna in tehnično iznajdljiva. Poleg zemlje sta nastopala s prav reali stično iluzivnostjo tudi pekel in nebo, pekel v popol nem obratu z neštetimi demoni, nebo v ognjenih oblakih z letečimi angeli in z zadnjo sodbo. Snov ver skih iger je bila svetopisemska in legendarna, jezik slikovit, ogret z govorniškim zanosom. Ob prvotnih nadnacionalnih smotrih predstav je prevladovala od kraja latinščina, ki se je kasneje ob demokratski prijenljivosti jezusovcev umaknila materinščini. Čustvena dovzetnost ljudstva, ki je po dolgih letih verskih bojev in turške nadloge iskalo miru in utehe v avtoritativni, vnanje dojemljivi veri, je verski igri utirala pot, da se je kaj kmalu priljubila i me ščanu i vaščanu. Prikrojeno sodobnemu okusu in v rokah spretne organizacije se je udomačila po moških in ženskih samostanih, na zborovanjih marijanskih kongregacij, na cerkvenih in prosvetnih veselicah, v mestu, trgu in vasi. Pod okriljem samostanskih učilnic je imela verska igra še učen, akademski značaj. Igralci so bili večjidel sholarji. Ko pa stopi s širšim propagandnim načrtom pod milo nebo, med ljudstvo, postane bolj demokra tična in preprosta. Latinščina se ohrani samo v slo vesnih prizorih, podobno kot pri službi božji v večjo vzpodbudo verskega duha, v realističnih, zlasti v smešnih prizorih zavlada materinščina, ki jo govore poleg sholarjev tudi že meščani in vaščani. Pot jezuitske verske igre je šla v Srednji Evropi z Dunaja ob Donavi do Monakovega, ob Renu do Dusseldorfa, južno od Dunaja pa do Celovca in Go rice. Preko Koroške prispe tudi v bližnjo mariborsko okolico, v Ruše. Na tamošnji gimnaziji so se uprizar jale konec 17. stoletja verske igre, namenjene v prvi vrsti romarjem z dežele in mesta. Enkrat na leto v mesecu septembru, dan pred tako imenovano ruško nedeljo (Ime Marijino) so igrali ruški dijaki tedaj priljubljeno »thatro comico« ali »actio comica«. Po budo za te verske predstave je dal tedanji ruški žup nik Luka Jamnik, ki mu je kronika radi njegovega zaslužnega prosvetnega delovanja vzdela laskav naslov »ruškega Romula«. KRONIKA O prvi predstavi poroča kronika v letu 1680. Igra se je vršila pod milim nebom, sredi zelenja na vrtu ob cerkvenem obzidju pred številnim romarskim ljud stvom, ki je prihitelo na ta dan v Ruše. Razen dalj šega presledka v letih 1719—21, ko se ni igralo, ni bilo odslej pa do 1722 »ruške nedelje« brez slavnostne igre v čast Marijino ali v proslavo kake druge slo vesne prilike. Posebno znamenita je bila predstava 1. 1683., ko so uprizorili dijaki in vaščani slavnostno igro v spomin na osvobojenje Dunaja od turške nad loge. Igra je bila tolikanj pretresljiva, da je pripra vila zbrano romarsko ljudstvo v nenehljiv jok in stok. Tako so ruške igre kmalu zaslovele in že 1. 1701. nam poroča kronist o nezaslišanem številu gledalcev, blizu 20.000, kar bo pač hudo pretirano, številnemu obisku primeren je bil tudi moralični uspeh. Uprizor jena moralna zgodba je romarje tako pretresla in ganila, da so med predstavo glasno hlipali in vzdihali in naslednjega dne kar oblegali spovednice. Da tudi preprosti ruški oder ni mogel prebiti brez umetelnih tehničnih priprav, nam dokazuje nesreča kapucina Germana, ki mu je 1. 1709. pri predvajanju peklenskega ognja osmodil ognjeni zubelj brado in lice ter mu prizadel hude opekline na očeh in obrazu. POTUJOČE GLEDALIŠČNE DRUŽBE IN PRIČETEK STALNEGA GLEDALIŠČA V MARIBORU Verski igri se je pojavil izza 1. 1680. nevaren tekmec — potujoče gledališčne družbe s posvetnim gleda- liščnim sporedom. Pojemajoče versko zanimanje po mestih in neodoljiva potreba preprostega človeka po zabavi sta lajšali pot glumačem, ki so prihajali brez vsiljivega moralnega pouka, s polno malho prešernih šal. Ljudstvo jih je imenovalo »Angleže« po onih prvih angleških glumačih, ki so prišli 1. 1586. prvič na celino ter se kasneje pomešali z nemškimi glum- skimi družinami, že pravi Angleži so bili kaj lahko živo in razuzdano ljudstvece. Njih spored se je se stavljal iz travestij Shakespeara in Marlovva, njih odrski učinki so se izčrpavali v surovem humorju in grozovitostih. V teh glumačih se je izživljal neugnan in neopredeljiv glumski nagon. Niso bili samo gleda- liščni igralci, marveč po potrebi tudi skakalci, ple zalci po vrvi, opičarji, mazači in lutkarji. Gledališčne komade so igrali naizust. S svojo požrešnostjo in su rovostjo, ki so jo javno razkladali, s kvantanjem o raznih telesnih opravilih so nadaljevali dediščino an tičnih častivcev fala. Učenci in nasledniki teh Angležev so bili nemški potujoči glumači. Njih spored so tvorile tako imeno vane »glavne ali sijajne akcije«, prvotno resna dela, ki pa so se po lahkoživi praksi izrodila v norčavost in razuzdanost. Glavna oseba teh pustolovsko-fanta- stičnih iger je bil norčavi in obešenjaški Pavliha (Hanswurst), ki je zabaval občinstvo s prav kosma timi šalami. Igre je sestavljal vsakokratni ravnatelj družbe, navadno pa je bil napisan samo osnutek igre, načrt dejanja, dvogovore in posamezne prizore pa so igralci sami poljubno zapletali in razpletali, kakor je to zahtevala njih značilna vloga in kakor je pač na nesla prilika. Konec 18. stoletja so postali potujoči glumači že v javno spotiko in pohujšanje. Cerkev jih je preganjala, 13 posvetna oblast mrzila, pa tudi med meščanstvom samim so se množile pritožbe. Tako toži neznani pisec razprave »Skitze von Gratz« iz I. 1792. o surovostih glumaške družbe, ki se je bila nastanila v zakotnem glumišču na Jakominijevem trgu v Gradcu: »Nepojm ljive so bedastoče, ki se uprizarjajo tu za gotov denar. Glavna oseba je Pavliha. Dela, ki jih igra potepuška sodrga, so kvarna okusu in nravom; vse meri na de bele neotesanosti, neumnosti, dvoumnosti in kvante. Najbolj žalostno pa je to, da ne hodijo v to gnusno glumišče samo odrasli ljudje, marveč večjidel otroci. V velikem gledališču striže cenzura — iz same skrbi, da se očuvajo dobri nravi — dostikrat dobra dela tako temeljito, da ne preostane nič od prvotne pesniške lepote. Tu pa nemoteno dopušča, da se ubija čut sra mežljivosti ter se razkladajo razuzdanosti.« Skrb za nravnost podložnikov je opravljala v Av striji za Marije Terezije cesaričina vsemogočna cen zura, ki je budno pazila, da se ne vtihotapita v habs burške dedne dežele ne voltairjevska ironija ne novo prekocuško državoznanstvo. Pri svojem uradnem po stopku ni prizanašalo na ukaz pobožne cesarice niti prtljagi tujih pooblaščenih diplomatov. Razumljivo je, da je bilo razuzdano glumaštvo cesarici v nedo pustno spotiko, otrok skrbi, ki ga je bilo treba nravno očediti in vzgojiti. Toda prav potujočim glumačem ni mogla do živega niti njena cenzura, saj so igrali brez tiskanega repertoarja, tako rekoč naizust. Kočljivo zadevo z glumači je morala državna oblast drugače prijeti in urediti. Sklenila je, da se lahkoživo Ijud- stvece trajno nastani, reglementira in nadzira. Poleg opisanega moralnega razloga je pospeševalo nastanek avstrijskih provincialnih gledališč še neko drugo važno, v svojem smotru nič kaj pobožno počelo. Izza cesaričine smrti zavlada v Avstriji ostra ponem- čevalna tendenca, utemeljevana iz potrebe po krep- kejši strnitvi posameznih habsburških dežel z uvedbo nemščine kot uradnega, učnega in občevalnega jezika. V svoj podroben ponemčevalni načrt pa Jožef II. ni sprejel samo knjige in šole, marveč tudi gledališče kot uspešno pomagalo svojih namenov. Tako sta ob rojstvu mariborskega gledališča botrovala dva držav niška principa: puritanstvo terezijanske in germani- zatorična težnja jožefinske dobe. Opisane tendence državne oblasti so prisilile konec 18. stoletja tudi Mariborčane, da se prično resneje baviti z gledališčnim vprašanjem. Podeželsko mestece z nekaj nad tisoč prebivalcev še ni moglo misliti na zgradnjo posebnega gledališčnega poslopja. Za prvo silo se je najela in v ta namen preuredila dvorana v svobodni hiši vetrinjskih cisterciancev v današnji Vetrinjski ulici št. 30, kje je pričelo I. 1785. delovati prvo mariborsko gledališče. Hiša, kjer je bilo nastanjeno gledališče, je štela dotlej že vrsto odličnih lastnikov. Od 1684—1709 je bila last cisterciancev, pozneje do 1740 grofov Breu- nerjev, nato grofa Rabatte in vitezov Friesa in Bian- chija. V drugi polovici 18. stoletja pa bi postala hiša skoraj celestinski samostan. Vendar do nakupa po celestinskem redu ni prišlo, ker so si redovnice pre brale drugo poslopje tik pred koroškimi vrati, v da našnji Gospejni ulici, kjer so si pozneje zgradile tudi svojo cerkev. Mesto samostana se je naselilo v hišo gledališče, ki je gostačilo tu do 1. 1806. O delovanju prvega mariborskega gledališča je prav malo znano. Igrali so poklicni igralci skupno z do mačimi diletanti nekajkrat na leto. Za leta 1802.—04. so nam ohranjena imena gledališčnih ravnateljev: Schantrich, Fraze in Kunze. Sezona v 1. 1806. je bila zadnja v poslopju v Vetrinjski ulici. Tega leta je nam reč novi lastnik usnjar Leopold Hartnagl gledališču prostore odpovedal, baje iz bojazni pred požarom. GLEDALIŠČE V CERKVI SV. DUHA Misliti je bilo tedaj na drugo primerno poslopje in naključje časa je povedlo mariborsko gledališče iz nekdanje svobodne hiše v opuščeno cerkev. Konec 18. stoletja je dal cesar Jožef II. razsvetiti vrsto ma riborskih cerkva, ki so stale odtlej opuščene ali pa so rabile posvetnim namenom. Tako so bile razsve- čene: minoritska cerkev na Vojašniškem trgu, cerkev sv. Alojzija na Glavnem trgu, Ulrikova cerkev pred Graškimi, nunska pred Koroškimi vrati in cerkev sv. Duha na prostoru današnje poštne palače. V zad njo se je vselilo 1. 1806. gledališče ter delovalo v njej do zgraditve lastnega poslopja 1. 1852. Poslopje na prostoru današnje poštne palače je imelo kot bivša cerkev kaj zanimivo preteklost in kot novo gledališče prav posebno okolico. Nekaj stoletij nazaj, v letu 1348., sta pričela za konca mestni pisar Maher in njegova žena Elizabeta, oba meščana in vinogradnika mariborska, sklepati svoje posvetne račune in misliti na svoj večni blagor. V pobožni misli sta darovala svoja vinogradno-gospo- darska poslopja v mestu, na prostoru današnje pošte, klet in stiskalnico karitativnim namenom. Iz stiskal nice so preuredili meščansko oskrbovalnico, nekako na prostoru ob današnji pošti v smeri proti Orožnovi ulici, kletne pa so namenili verski vzpodbudi; nad njimi, nekoliko južneje kot je vogal današnje pošte, so zgradili cerkev sv. Duha. Zgradbama se je priklju čila konec 18. stoletja še mestna bolnica z mrtvašnico, onstran cerkve na današnjem Stolnem trgu pa je stalo ta čas staro župnišče z dvoriščem in gnojiščem. Soseščina novega Talijinega hrama ni bila tedaj nič kaj prikupna. Gledališče je imelo dva vhoda, enega za občinstvo iz sedanje Stolne ulice, drugega za igralce iz nekdanje župuške ulice (prostor pred današnjo pošto na Stolnem trgu). Ta dohod je vodil med cer kvijo in bolnico in na tej poti se je zaposlenim igral cem nudil pogosto oduren pogled na mrliče v mrtvaš nici. Onstran bolnice in gledališča, nekako 4 m pred glavnim vhodom v stolnico, pa je stalo že omenjeno staro župnišče z dvoriščem in gnojiščem, iz katerega se je odtekala gnojnica v današnjo Orožnovo ulico. Nič kaj bolj vabljiva kot ta mrtvašniško-selska idila pa ni bila notranjost gledališča. Poslopje je bilo mračno in že v razpadanju. Gledališčni prostor se je bočil nad nekdanjimi grobnicami, med katerimi so domovale podgane. Mesta je bilo v njem za 300 oseb, parter in lesena galerija, ki so jo nosili leseni stebri, sta štela 104 sedežev. Oder je bil tako nizek, da so se igralci s čelom zadevali ob njegov oboj in jim pri viteških igrah ni bilo videti vihrajočih perjanic. Prave muke pa je preživljal igralec, kadar se je moral v tedaj priljubljenih čarovniških igrah s pogrezalom spustiti pod oder, kjer je bilo zbirališče podgan. 14 KRONIKA V tem gledališču se je igralo blizu 300 predstav. Sezone so imele v zakupu »principali« ali ravnatelji s stalnim gledališkim osebjem, ki je štelo 12 —15 igralcev in polovico toliko igralk. Na sezono, ki je trajala °d Vseh svetih pa do cvetne nedelje, so od igrali 50—70 predstav. Iz pogodbenega razmerja do Dramatičnega društva so plačevali ravnatelji v prid mestnim revežem po 2 goldinarja za vsako predstavo in izkupiček dveh predstav na Silvestrovo in na večer pred vladarjevim rojstnim dnevom. Po okusu tedanjega časa se je sestavljal repertoar iz viteških in romantičnih iger s pretresljivo-krvavo vsebino. Radi pomanjkanja časopisne reklame in radi družabnih predsodkov jarega meščanstva napram igralcem je moral vsakokratni ravnatelj na lepakih hudo ponižno snubiti občinstvo, da je sploh izvolilo v gledališče. Tako vabi k predstavi z dne 17. februarja 1839 tedanji ravnatelj Seld s temile besedami: »Vi- sokorodni! Milostljivi! Spoštovani! K predstavi slav- noznane igre najponižneje vabi Nj. hvaležno vdani Anton Seld, ravnatelj.« Na odru v nekdanji cerkvi Sv. Duha je nastopilo svojo poklicno pot mnogo pozneje pomembnih igral cev, med njimi tudi sloviti igralec in dramatik Ne- stroy. Na njem so delovali številni gledališčni ravna telji. Do 1. 1831.: Gindl, Christl, Kunz in Karšin, 1831 do 1840: Hofmann, Seld, 1840—42 Maver, 1842 dalje Maierhofer, Wahrhafsky, Romer, Schmidt, Schvvarz, 1849 Zollner. Zadnji ravnatelj v starem in pri novem gledališču je bil Mariborčanom izredno priljubljeni Ferdinand Gruber. Maloštevilna gledališčna družinica ni zmagovala vsega sezonskega repertoarja; poleg nje so izmenoma igrali tudi domači diletanti, ki so se zbirali izza leta 1793. v posebnem dramatičnem društvu. Društvo je v omenjenem letu ustanovil pl. Lamotte ter mu izdelal tudi delovni načrt in pravilnik. Odbor se je sestavljal iz štirih oseb, načeloval pa mu je v znamenju še vla- dujočega jožefinskega liberalizma tedanji mariborski dekan Andrej Kavčič, zaveden Slovenec. Do 1831 so delovali v odboru še gospa županja Tavčar, profesor Zupančič, po rodu Ljubljančan, in urar VVoUfarth. Po poročilu zgodovinarja Puffa »so igrali prav pridno in predstave kot Hans Sachs in Norma so očarale tudi najbolj ostre kritike.« NOVO GLEDALIŠČNO POSLOPJE L. 1852. Ko je stekla Južna železnica, se je dotlej čisto sel ško in vinogradno mestece krepko razmahnilo. Z na raščajočim blagostanjem in prometom so se pojavile tudi večje kulturne potrebe. Treba je bilo misliti tudi na novo gledališčno poslopje, saj staro že dolgo ni več ustrezalo. O novem času in novih potrebah piše zgodovinar Puff: »Čas je primaknil Maribor, selško in vinogradno mesto, h glavni žili evropskega pro meta. Prirodna lega, stekajoče se bogastvo, drameča se industrija, nazadnje poštni in železniški promet na enem najbolj prometnih križišč monarhije so naklo nile tihemu glavnemu in kresijskemu mestu, prelju bemu staremu gradu v Marki v ljubki slovenski de želi (im reitzenden Slovenenlande) večji, dotlej komaj sluten pomen. Z naglo množečim se prebivalstvom se je dvignila tudi izobrazba in nastala je potreba, da se ji zadosti v življenjskih in družabnih zahtevah. Ma ribor je postal kaj pogosto priljubljeno shajališče umetnikov in prijateljev umetnosti, želja, da se ustvari dostojno shajališče, je postala beseda, beseda dejanje.« V zadevi gledališča se je sestal 17. aprila 1847 pod nacelstvom glavarja pl. Marqueta in župana Gomilška v mestni posvetovalnici občinski svet, da skupno s honoracijami mesta sklepa o novem gledališčnem po slopju. Ustanovil se je odbor za zgradbo gledališča (Theater-Bau-Comite), ki naj poišče novemu poslopju primerno stavbišče. Glede prostora odborniki od kraja niso soglašali. Nekateri so za stavbišče predlagali prostor starega gostišča »Pri orlu« na Grajskem trgu, v pravilni domnevi, da se bo mesto razvijalo v smeri proti glavnemu kolodvoru. Meščanom pa se je zdel ta prostor, tedaj še na skrajni periferiji mesta, preveč od rok in tako so aprila 1847 sklenili nakup hiše in vrta sodarskega mojstra Franca Pihlerja v tedanji Vrtni, današnji Gledališki ulici. Nekaj dni kasneje je začel odbor s pozivom na javnost nabirati prostovoljne prispevke ter nabral konec 1851 že čez 17.000 gld. Gradbeni načrt je izdelal železniški inženir Gustav Lahn, ki je preračunal stroške na 50.000 gld. Grad bena dela je izvršil zidarski mojster Nufiholder. Aprila 1848 so položili temeljni kamen, toda grad nja je radi pičlih denarnih sredstev le slabo napredo vala. Društvo se je moralo zateči k občini, ki mu je sklenila v ta namen pokloniti tako imenovano pri- stanino v dravskem pristanišču, kar pa ces. namest- ništvo ni potrdilo. Odbor je moral seči po hipotečnih posojilih, ki jih je dobilo od zasebnikov in od občine. S temi sredstvi je bilo poslopje konec 1. 1851. do grajeno. PRVE PREDSTAVE V NOVEM GLEDALIŠČU. KAZINSKO POSLOPJE Prve predstave v novem poslopju so se vršile že pred njegovo slovesno otvoritvijo 20. januarja 1852. Hudomušno naključje je hotelo, da je bil prvi, ki je krstil via facti novi Talijin hram, le v daljnem sorod stvu z Muzami. Bil je Čeh Beranek, cirkuški ravnatelj in mojster umetnega jahanja, ki ga je privedla usoda prav ta čas v naše mesto. Za svojo predstavo si je najel podjetni Čeh tedaj še nedograjeno gledališčno areno. Na slavnostni predstavi je presenečenemu me ščanstvu velikodušno izjavil, da želi ob svojem dogra diti gledališčno poslopje in se za trajno naseliti v nji hovem tako prikupnem mestu. Oprezni meščani mu sicer gledališča niso zaupali, vendar mu je njegova velikodušna ponudba napolnila blagajno. »In noč je vzela konja in konjika« hudomušno pripominja kro nist. Zadnja predstava v starem poslopju je bila veselo igra Diplomat, ki so jo igrali na Silvestrovo 1851 v prid mestnim revežem. O tej priliki je govoril tedanji ravnatelj Gruber staremu gledališču v slovo verzifi- ciran Puffov epilog. Novo gledališče se je odprlo 20. januarja 1852 v počastitev deželnega mecena nad vojvode Ivana z operno predstavo »Marto«, ki jo je igrala graška gledališčna družba. Novo gledališčno poslopje ni bila bog ve kakšna stav- barska znamenitost. Načrt zanj je zasnoval inženir- železničar, zgradil jo je domači zidarski mojster. Takšno, kakršno je bilo ob dograditvi 1. 1852., pa je KRONIKA 15 bilo še zelo skromno. Kot vogalna stavba na današnji Gledališki in Slovenski ulici je imelo kratko in nizko pročelje na Gledališko ulico, ki je segalo samo do prostorov današnje Ljudske univerze. Nekoliko ime- nitnejše lice je dobilo šele 1. 1863., ko se mu je prizi- dalo kazinsko poslopje s pročeljem na Stolni trg. Po budo za zgradnjo kazinskega poslopja je dala meščan ska čitalnica, ki je že dlje časa pogrešala lastnih dru štvenih prostorov. Gradbeni stroški kazinskega po slopja so skoraj za polovico (95.000 proti 58.000 gld.) presegali stroške za gledališčno poslopje, kar je pri pisati tudi strmemu padcu denarne vrednosti izza 1. 1849. GLEDALIŠČE V L. 1852.—1875. ANZENGRUBER NA MARIBORSKEM ODRU Gledališče je dajal v letni zakup odbor Gledališčnega in Kazinskega društva. Vrhovna uprava je bila pover jena posebnemu intendantu. V novem gledališču je upravnikoval kratek čas tovarnar Kari Gerdes. Za njim pa dolga leta trgovec Roman Pachner. Za ravna teljem Gruberjem so delovali ravnatelji: 1852 — 59 Josef Lutz, 1859—60 Hermann Sollmaver, 1860—62 L6B1, 1862—63 in 1863—64 pl. Radler. Z Radlerjevo gledališčno družbo je prišel v naše mesto pozneje tako sloviti ljudski dramatik L. Anzen- gruber, tedaj še skromen epizodni igralec z gledališč- nim imenom Gruber. Njegov tedanji ravnatelj Radler v Mariboru ni bil priljubljen. O tem piše Anzengruber 25. nov. 1864 svojemu prijatelju Lipki: »Direktorja tu grozansko obrekujejo in družba trpi radi tega. Radlerjeva nepriljubljenost je škodovala tudi Anzen- gruberjevima dramskima prvencema: »Preizkušanec« (der Versuchte) in »Morilčeva zapuščina« (der Nach- la-6 des Morders), ki so ju igrali v malodane praznem gledališču. O predstavi piše mladi avtor 4. marca 1864 svojemu prijatelju: »česar se lotim, smola, sama smola! Preje mek gospoda Ludvika Gruberja: „Preizkušanec", bla gajniški uspeh: 13 gld. — ojej! o jej! Uspeh pesnitve: zelo ugoden; vzlic precej medlemu izvajanju dela s strani mojih kolegov so me klicali dvakrat na oder. Skratka, delo je ugajalo.« Novinar Friderik Kmetic pa je poročal 25. febru arja 1864 v tedanjem lokalnem listu »Correspondent fiir Untersteiermark«, predniku poznejše »Marburger Zeitung« o delu takole: »V torek 25. februarja je po izkusil „Preizkušanec" Ludvika Gruberja svojo srečo na našem odru. Uspel je vzlic skomizganju onih, ki se jim zdi nemogoče, da bi igralec in vrhu tega še epi zodni igralec, znal tudi pesniti in pisati drame. Pri znati moramo, da je Gruber docela sposoben, kaj do brega napisati in da „Preizkušanca" nikakor ne gre primerjati s poiskusi, ki se uprizarjajo tako pogosto radi raznih dobrih zvez. V svojih prvih prizorih se delo plaho razvija pred nami in s čarobno roko za pleta pesniško snov. In šele ko je podstat trdna, se smelo dvigne pesnikova glava in pesniška misel si zmagoslavno utira pot ter obvlada nas, ki smo se ji bližali z nezaupanjem in nemara s precenjevanjem samih sebe.« Ravnatelju Radlerju sledi v 1. 1865.—66. A. Balvan- sky, ki je meseca januarja predčasno odstopil, na kar je prevzelo vodstvo ravnateljstvo celovškega gledališča. 1866—67 je vodil gledališče Franz Sonnleithner, 1867 in 1868 Bertalan, ki je bil zelo priljubljen. Njegovo družbo so vabili celo na koncerte in zabave v kazini, kar je v času nepremostljivih meščanskih predsodkov pomenilo veliko odlikovanje. 1869—70 deluje ponovno kot ravnatelj že znani pl. Radler, ki si je to sezono po magal tudi z nastopi raznih potujočih artistov. Proti upadku njegove sezone je pomenila sezona 1870—71 pod vodstvom Siegfrieda Rosenfelda precejšen umet niški napredek. Slabše je potekla naslednja Rosen- feldova sezona 1872—73, s katero je bilo občinstvo zelo nezadovoljno. Za njegovega ravnateljstva se je svečava z oljem nadomestila s plinsko razsvetljavo, ki pa je od kraja pogosto nagajala. Umetniško uspele sezone slede v 1. 1873.—76. pod vodstvom Dietza. Med njegovim osebjem v 1.1875.—76. je nastopil kot za četnik Josef Kainz, poznejši najboljši nemški igralec XIX. stoletja. PTIČ SAMOŽIV V POKRAJINSKEM GLUMIŠČU Po ponesrečnem gostovanju v Kasselu in po poskus nem nastopu v zasebnem gledališču Sulkovvskega na Dunaju je prišel Josef Kainz kot igralec - začetnik le ta 1875. v Maribor. Tedaj sedemnajstletnika je anga žiral ravnatelj Dietz, ki je nadarjenega igralca izdatno izrabljal. Dnevna kritika je mladega Kainza simpa tično sprejela. O njegovem prvem nastopu v Hevsejevi drami »Hans Lange« piše »Marburger Zeitung« 15. ok tobra 1875 takole: »Bugslava je igral novo angažirani član Kainz, ki se je vzlic težavni vlogi izkazal za nad- poprečnega igralca ter bil v obilni meri deležen odo bravanja občinstva. Njegov uspešni nastop nas je na ravnost presenetil. Topla, poduševljena, in vendarle preudarna igra, blagozvočen jezik, primerno dviganje in upadanje glasu, so odlike, ki jih znamo ceniti. Ko smo gledali zorno mladega človeka, ki je svojo vlogo izvajal s preudarnostjo izkušenega umetnika (kar pomislimo, pesnik veleva mlademu junaku pretakati solze; in kateri igralec - začetnik ume kot junak pla kati, ne da bi se osmešil?) — se nam je nehote vsilje vala misel, da je to vlogo nadarjeni učenec posnel po kakem odličnem mojstru. To mnenje nikakor ne zmanjšuje zasluge gospoda Kainza, ki gre brez dvoma svetli prihodnosti nasproti.« Podobno pohvalno je pi sala kritika tudi o njegovem nastopu v Birch-Pfeif- ferjevi igri »Mati in sin«. Mladega, genialnega igralca je ravnatelj Dietz očitno preoblagal z delom, izrabljajoč njegovo mladeniško silaštvo in zanesenjaštvo. Spočetka je to Kainzovi ne- čimurnosti godilo, pozneje pa, ko je po ostrem sporu z ravnateljem legla na njegov mladeniški zanos prva senca spoznanja, ga imenuje »prokletega ljudoderca«. Kainzova pogodba se je glasila sicer samo na vloge prvega ljubimca in junaka, toda s pristavkom, da igra po potrebi tudi »vse ostale igre, ki ne spadajo v njegovo stroko«. Prevelika zaposlenost mu je škodo vala v igri in pri kritiki. 23. oktobra mu očita kritika neubranost igre in neobvladanje vloge. »Gospod Kainz je pokazal kot „Edmund Feldern" dober zasnutek, v koloritu pa je pogrešil v marsičem, kar je zakrivila njegova opazna odvisnost od šepetalca.« že v prvih Kainzovih nastopih na mariborskem odru morem zaslediti značilnosti njegove poznejše genialne igre. Mariborska konservativna kritika jih 16 KRONIKA je odklanjala in grajala kot začetniške mladostne raz vade, v resnici pa so bili negotovi poskusi v indivi dualno izraznost in odpor proti koturnski dostojan- stvenosti tedanje epigonske prakse. Na tedanjih odrih se je zlasti pri uprizarjanju kla sičnih del tja v sedemdeseta leta ohranil tako ime novani idealistični weimarski slog igranja, ki sta mu bila kumovala svoj čas Goethe in Schiller. Weiniarski slog je cenil veličast nad prirodnostjo, antični apolon- ski mir mu je brzdal govor in kretnjo. Govor je valovil v ritmično odmerjenem nihanju, hoja, drža, gibanje so bili po antičnem vzorcu skladno povezani in od merjeni. Ta klasičnost, obrazložena v Goethejevih Pravilih za igralce, se je v epigonstvu izrodila v golo dresuro in neumetniško mehaničnost. Kainzov izrazni razvoj pa ni šel nemara v reali stično smer, katero so začeli prav ta čas meininge- novci s svojo zgodovinsko verno in ansamblsko igro. Za to je bil Kainz premalo naturen, preintelektualen in po svojem značaju in temperamentu preromanti- čen. Njegova igra se je izražala v čisto individualnem poudarku v glasu in kretnji na podlagi miselne ana lize, ogreta z ognjem intelektualne strasti. Njegovo izražanje je bilo tudi v letih zmagoslavne moči hudo manirirano, prirodnih tonov je imel malo. Prirodne kretnje je zanemarjal, prav tako retorične dele go vora, poudarjajoč samo one gibe in one besede, v katerih je mimo vsega patosa in retorike nenadno osvetljil osebo na njeni poti v notranjost. Mariborska kritika njegovih umetniških posebnosti, za tedaj še motnih v izrazu, ni doumela. Njegovo dinamično izraznost je odklanjala kot zgolj mladostno neobrzdanost, ki se mora z leti unesti ter si najti pra vo mero. Pišoč o Scribeovem »Kozarcu vode« pravi poročevalec »Marburger Zeitung«: «Kot „Macham" je dal gospod Kainz nov dokaz svojega bogatega ta lenta. Dal pa se je zavesti od svoje vneme ter igral marsikaj previhravo. Kar pa je to pot posebe vzbu dilo našo pozornost, je njegovo pretirano kriljenje z rokami. Ta vnanji primoček čustva se naj uporablja samo pri izredni zburjenosti: tako uči natura.« že po prvih svojih nastopih se je Kainz povzpel nad vse takratne igralce Dietzove gledališčne družbe ter jih visoko nadkrilil. Bistro se je zavedal svojega poslanstva. Neutešni umetniški nemir v njem in ne zaslišana samozavest božjega obdarovanca sta mu neučakano velevala, seči kar po najvišjih vrhovih odrske in književne umetnosti. Novembra 1875, ko maj dva meseca po svojem poskusnem nastopu, je pretental genialni sedemnajstletnik dovzetnega rav natelja Dietza, da uprizori Goethejevega Fausta z njim v naslovni vlogi. Prešerno zmagoslavje in smela samozavest govorita iz zanosito razgibanih vrstic, ki jih piše ob tej priliki svoji materi. »Snoči se je dogo dilo pri nas nekaj, kar se nemara še ni pripetilo, od kar obstojajo gledališča. Mlad človek, sedemnajstih, osemnajstih let, se osmeli in pove glasno pred ravna teljem, da si upa igrati Fausta. Ravnatelj na to šalo Pristane, mu obljubi vlogo in tako bom igral 2- de cembra 1875 z gospodično Roso Frauenthal kot Marje tico Fausta na mariborskem gledališču, kajti mladi mož z velikim gobcem sem bil — jaz. Po predstavi Pjše 13. decembra očetu: »Včeraj je bil Faust. Kaj "i Ti razkladal na dolgo in široko. Uspel sem! Po mojem monologu so me klicali kar dvakrat pred oder. Prav tako v prizorih z Marjetico. In na koncu dela so me vzlic gostu (Rose Frauenthal) klicali dvakrat glasno in viharno po imenu.« To pot kritika ni bila posebno navdušena nad Kain- zovo stvaritvijo. V svojem poročilu o Kainzu - Faustu ni mogla mimo dejstva, da sedemnajstletniku zlepa ni mogla uspeti vloga Fausta - modrijana. Zato ga je odklonila v prvih prizorih, pohvalno pa omenila nje govo igro po pomlajenju. »Fausta je igral gospod Kainz. Iz mračnega doktorja ni vedel kaj narediti. Ves samogovor je deklamiral, tako da je bil zlepotičen, ne pa resničen. Bolje mu je uspel pomlajeni Faust, ko uživa, dovzeten za sleherno zemeljsko radost, Marjetičino ljubezen.« Kainzu mariborska kritika ni bila krivična. Mimo očitkov njegovih posebnosti, silovitih kretenj in ne obrzdanega govora, ki jih je odklanjala, je bistro spo znala in pravilno ocenila Kainzovo nadarjenost. Pra vilno je poudarila njegove velike vrline — intelek tualno poduhovljenost igre kot plod doslednega misel nega razbora, kult pesniške besede, oblikovane in do- gnane v vseh čustvenih prelivih in miselnih odtenkih. Tako mu prizna kritika dne 22. decembra 1875, da ne igra »po temnih nagonih, marveč da ve, kar pove in kakor pove«. 7. marca pa se izrazi še jasneje: »Naj bolj nas je zadovoljil gospod Kainz kot Mortimer (Marija Stuart). Njegov govor je izredno razborit tako v refleksiji kot v čustvu. Prezrl ni niti naj manjšega odtenka, niti najneznatnejšega barvnega preliva, ki ga je pesnik hotel imeti poudarjenega. Ta način odrskega govorjenja se dviga visoko nad rav nijo vsakdanjosti.« Vzlic laskavim ocenam Kainzu proti koncu sezone ni bilo več obstanka v tesni kajbici provincialnega glumišča. V kratkih šestih mesecih je prerasel obzorje svojega umetniškega učilišča. Njegovi mladostni neči- murnosti ni več laskalo, da ga je imenoval mariborski ženski svet »lepega Kainza«, niti da je zaslovel po mestu kot mariborski Sonnenthal. Umetniškemu ne zadovoljstvu so se pridružile še zasebne neprijetne afere. Med njim in ravnateljevo ženo je prišlo do pri srčnosti, ki jih ni bilo v kontraktu. Februarja me seca 1876 je prišlo vse na videlo in prvi ljubimec in junak po kontraktu je postal z ravnateljem »popol noma fache«. Imenoval ga je javno prekletega ljudo- dera ter ga ni več pozdravljal. Ta mu je vračal milo za drago; ni mu dajal več vlog in ga tako oškodoval pri igralnini. Kainzov umetniški temperament je na opisano poklicno in zasebno nezadovoljstvo sang- vinično reagiral. Orliču se je hotelo širših, svobodnejših obzorij. Iz provincialnega glumišča ga je vedla pot v Lipsko, nato v sloviti Meiningen, Monakovo, Berlin, Ameriko in navsezadnje na dvorno gledališče na Dunaju. Za slovel je za najboljšega igralca XIX. stoletja, čigar ime vsak igralec s spoštovanjem izgovarja. GLEDALIŠČE OD L. 1875. DO 1885. DVORNO GLEDALIŠČE V GLUHI PROVINCI Pod Dietzovim vodstvom je bilo gledališče na do stojni umetniški višini, ki je bila za Maribor redkost. V poznejših letih spodriva dramo čedalje bolj plehka K R O N I K A 17 burka in opereta, služeč zabavoželjnosti umetniško neizbirčnega meščanstva. 1875—76 vodi gledališče ravnatelj Tonis Zinker, ki vzdrži na tem mestu samo do Cvetne nedelje, nakar prevzame gledališče upravni odbor. Tudi v naslednjih letih 1878—80, pod vod stvom ravnatelja Bottmana se bori gledališče z veli kimi finančnimi težavami. 1880—82 ravnateljuje Bigl, 1882—84 Emanuel Westen, 1884—85 Georg Zanetti. Po svoji umetniški kakovosti in po zakupnem si stemu je štelo mariborsko gledališče za pokrajinsko gledališče tretje vrste. Bilo je, mimo redkih uspelih sezij, zabavišče tljaško nastrojenega vinogradnega meščanstva. Temu občinstvu je docela ustrezala pleh ka burka ali opereta v revni izvedbi in skromni opre mi. Drugačne hrane pa se je hotelo redkim tujcem, ki so se po službeni potrebi mudili v mestu in ki so bili vajeni velikomestnih ali celo prestoličnih gledališč. Muhavemu domisleku nekega tujca, mejnega grofa Bele Pallavičinija, službujočega 1.1878. pri huzarskem polkovnem štabu v Mariboru, je zahvaliti, da je gosto valo v Mariboru dunajsko dvorno gledališče. V tihem provincialnem gnezdu zdolgočasenemu poročniku in aristokratu se je zahotelo prave huzarske prigode, pa je predlagal svojemu polkovniku Mecservju, da po vabita dunajsko dvorno gledališče na gostovanje v Maribor in tako »dvigneta« vsaj za en večer nivo mariborskega glumišča. O tej nenavadni prigodi pripoveduje Pallavičini: »Bil je zares znamenit večer. Kdor se je za svojega dunajskega dopusta seznanil s kako umetnico, ki je blestela kot zala, mlada in priljubljena zvezdnica na gledališčnem nebu prestolice, je moral svojo srčno da mo zaprositi, da se stavi za ta večer na službo sploš- nosti, to se pravi, da nastopi na deskah, ki pomenijo tudi v Mariboru svet. Tako se je zgodilo, da je dobilo precejšnje število znanih dunajskih umetnic od ravnolikega števila huzarskih častnikov pisma in da njih dobra srca niso mogla odreči. V tem, drugače bolj kot tihem mestecu, je vzbudilo nato razumljivo pozornost, ko je iz dunajskega vlaka izstopila cela truma očarljivih Talijinih svečenic. Vsak je zapeljal umetnico svojega srca v vozu do njenega prenočišča. Jaz sem popeljal v svoji četverovprežni kočiji s šti rimi belci — ljubko majhno subreto, ki je postala kasneje svetovna veličina. Niti preje, niti pozneje ni doživelo mariborsko gledališče takega viharnega odo bravanja kot pri tej edini predstavi najvišje dunaj ske umetnosti.« POŽARNA SLUŽBA PO L 1881. Po katastrofalnem požaru v državnem gledališču na dunajskem Ringu v 1. 1881. se je požarna služba v avstrijskih gledališčih poostrila. Strah pred požari v gledališčih pride pristojnim oblastem tako rekoč v kosti ter jim narekuje neštete varnostne odredbe in ukrepe, ki tvorijo odslej pogla vitni predmet uradnih dopisov med glavarstvom, me stno varnostno službo in gledališčnim društvom, vsa kokratnemu glediščnemu ravnatelju v nemalo nad logo. 12. decembra 1881 zahteva glavarstvo od gleda- liščnega ravnateljstva takojšnjih ukrepov, da bodo izhodi z galerij in lož razsvetljeni z oljenkami. Na dalje predpiše oblast vsakoletni komisijski ogled var nostnih mer proti požaru, uvedbo stalne požarne straže v gledališču, ki jo naj postavi magistrat. Za požarnega nadzornika je določilo mesto uradnika Steinerja, ki mu je bila mimo večerne nadzorne službe dolžnost, predlagati potrebne ukrepe in spremembe v gledališčnem poslopju. V svojih poročilih mestu je Steiner predlagal, da se razširijo vrata iz parternega krožnega hodnika na dvorišče, da se zazida tesni hod nik, ki vodi na oder, da se napravi prehod iz krožnega hodnika na oder in od tam v garderobo. Za primer požara je predlagal, da se postavijo na raznih mestih v poslopju posode po 1 hI z vodo, in sicer ena v vrvi- šču, ena v skladišču, ena na galeriji in ena na pod strešju nad galerijo. Okna naj se tako prenarede, da se bodo odpirala z galerije na cesto; ob njih naj se pritrdi zvita rešilna vrv. Naslednjega leta priporoča mesto gledali.ščnemu društvu nabavo odej in ponjav, ki jih naj ima za primer požara mokre nared. Spričo preprostosti tedanjih gasilnih priprav je povzročala nadzorniku požarna služba nemalo skrbi. Največ preglavic pa mu je delalo kajenje igralcev za kulisami in v garderobah, ki ga vzlic občutnim glo bam ni mogel zatreti. Nevarna razvada kajenja v odrskih prostorih pa je postala ob nastopu realizma v dramski in gledališčni umetnosti načelno vprašanje, ki ga je moral po daljšem sporu z gledališčno upravo reševati sam občinski svet. 17. marca 1909 je namreč požarni nadzornik mestu poročal o ponovnih prime rih kajenja na odprtem odru, tako pri uprizoritvi Sudermanove Časti, pri gostovanju Ferdinanda Exla, ki je igral z gorečo cigareto, in pri opereti Bolonaj. Na to prijavo je mesto kaznovalo ravnatelja Doora z občutno globo, kar je imelo za posledico daljši načelni spor med občino in gledališčno upravo. Door je nam reč kazni ugovarjal, češ da uprizorjene igre kajenje na odprtem odru izrecno predpisujejo in da se jav- Ijeni primeri niso zgodili morda po malomarnosti uprave, marveč z njeno vednostjo radi večje reali stične iluzije. V svoji pismeni pritožbi se je Door skli ceval na veljavne predpise dvornega gledališča in na pismene izjave dunajskih režiserjev H. Thimiga in Alberta Weisseja. Na podlagi raznih poizvedb je na posled občina v tej zadevi popustila ter dovolila ka jenje na odprtem odru ob poostreni pažnji in posebnih varnostnih ukrepih. Kronika poroča samo o dveh neznatnih ognjih: 16. februarja 1885, ko so se od vročega pepela vnele cunje na smetišču in 16. januarja 1902, ko je gorelo v prostoru za kulise. V zvezi s poostrenimi požarnimi ukrepi izza usod nega požara na dunajskem Ringu, so nastale tudi oblastne odločbe o omejenem številu izdanih vstopnic, ki so jih ravnatelji kaj radi kršili. Vsakokratni za kupnik se je moral mestu pismeno obvezati, da pri izdajanju vstopnic ne bo presegel uradno dopustnega števila. Ta določba in pa ona, ki se je sklenila na po- krep kraj nega šolskega odbora, da ravnateljstvo pri predstavah ne sme zaposlovati šolske mladine, tvo rita s požarnim pravilnikom sestavni del ravnateljeve vsakoletne obveze nasproti občini. USTROJ GLEDALIŠČA Mariborsko gledališče je imelo uredbo takratnih avstrijskih gledališč. Pravni lastnik in upravitelj gle dališča je bilo Gledališčno društvo, ki ga je dajalo 18 KRONIKA vsako leto v zakup. Pogodbeno razmerje je obstojalo samo med Gledališčnim društvom in -vsakokratnim ravnateljem - zakupnikom, dočim je bila občina zad njemu samo policijsko nadzorna oblast. To enostran sko obveznost so se trudili nekateri ravnatelji v toliko spremeniti sebi v korist, da bi prejemali od občine redne subvencije, vendar s tem dolgo niso uspeli. Pač pa je občina v 90 letih poklanjala večje zneske Gle- dališčnemu društvu za »dostojno vzdrževanje gleda lišča«. Po pogodbi je prejemal zakupnik od Gledališčnega društva 3000 gld. subvencije na sezono, ki je trajala šest mesecev; zato pa je moral društvu odstopiti vse lože, ki so se prodajale na javni dražbi. Izkupiček zdraženih lož pa je po izjavi ravnatelja Siegeja iz le ta 1888. visoko presegal letno subvencijo. Tudi je bilo ravnateljstvo napram društvu obvezano, da uprizori vsako leto eno predstavo v korist mestnim revežem. Osebje je bilo slabo plačano, zato je moralo ravna teljstvo solistom dovoljevati tako imenovane bene- fične predstave konec sezone. Pa tudi zakupnik je imel težavne račune. Navadno je prišel na svoje novo mesto že ves zarubljen, pa se je hotel sedaj zlepa ali zgrda sanirati. Slaba sadna ali vinska letina v mariborski okolici je upropastila tudi njegovo podjetje. Le redki so zdržali brez podpor do konca sezone. V obupnih denarnih stiskah so opustili gledališče, zapustili mesto in ako ni upravni odbor prevzel vodstva, se je razšla družba na vse vetrove. Gledališče je preživljalo krizo za krizo. Razne zabave, cirkuške predstave, nastopi artistov, dalje veliki iz datki za opremo in garderobo, ki jih je imela zlasti opereta, so izza 80 let XIX. stoletja resno ogražale zakupno gledališče. L. 1888. je bilo gledališče blizu razpusta, da mu ni priskočilo na pomoč mesto z iz redno subvencijo 1200 gld. »za okrepitev in nadaljnjo ohranitev gledališčnega podjetja, čigar vzdrževanje postaja od leta do leta težavnejše«. Gledališčno osebje je bilo plačano po predstavah, ki jih je bilo okoli 22 na mesec. Največja plača v devetdesetih letih je znašala 4 gld. 10 kr.; izplačeval si jo je navadno samo ravnatelj. Srednja plača je zna šala 2 gld. 80 kr., nižje od 1 gld. 30 kr, do 1 gld. Dnevni honorar za 45 igralcev na 22 mesečnih pred stav je znašal 1. 1888. 93 gld. 72 kr., stroški za ostalo osebje in za materialne nabavke 35 gld. 90 kr. Skupni izdatki pri predstavi 25. dec. 1888 129 gld. 62 kr., pre jemki 134 gld. 35 kr. K ravnateljevim prejemkom pa je treba še šteti subvencijo 3000 gld. na šest mesecev. Iz dnevnih prejemkov in letne subvencije je moralo ravnateljstvo obnavljati odrsko opremo, nabavljati garderobo za epizodne igralce in zborno osebje, pla čevati igralce, tehnično osebje, godce, razsvetljavo, kurjavo in tantieme. Da si zagotove gmotni obstanek, so nekatera ravnateljstva razširila svoje delovanje na bližnja mesta Ptuj, Celje in Celovec, kjer so igrala z delom svojega ansambla vso sezono ali pa samo v pozni sezoni po Cvetni nedelji. Navadno je hodilo mariborsko gledališče v bližnji Ptuj, redkeje v Celje, kjer je gostovalo ljubljansko gledališče. Zakupno gledališče je moralo prebijati periodične krize. Obupni položaj gledališčnega ravnatelja slika 1.1888. v svoji prošnji za mestno subvencijo tedanji ravnatelj Siege takole: »Kako pogosto se je moralo gledališče predčasno zapreti, dražbe in rubeži vsako kratnih ravnateljev so bile zaključek marsikatere se zone. V vseh svetovnih (!) časnikih so vedno znova zablestele besede: mariborsko mestno gledališče za prto, direkcija X. Y. zarubljena in propadla itd., itd. Prizadete ravnatelje pitajo odslej z lopovi in sleparji. Tukajšnji meščani, hišni posestniki, hranodajalci in krojači in čevljarji pridejo pri igralcih ob svoj denar, ker le-ti ne prejemajo gaze in po deželi gre glas: po- tepuška sodrga.« Opisovalec mariborske gledališčne mizerije Adolt' Siege je pripadal eni najstarejših gledališčnih direk cij v Avstriji. Vrsta Siegejev je delovala na maribor skem gledališču ter se od vseh ravnateljev tudi naj dlje časa vzdržala. Stric Adolfa Siegeja je igral tu že pod Lutzovim vodstvom. V 1. 1885.—87. vodita Ignaz in Adolf Siege skupno mariborsko gledališče, po Sonnenthalovi sezoni 1887 in 1888 Adolf sam. Za ravnateljema Frinkejem 1889 do 1892 in Galotzyjem 1892—93 ponovno vodi mari borski oder do 1. 1897. Uvede popoldanske otroške predstave ter si pridobi mariborsko občanstvo. Kot ravnatelji mu slede Schmid, Door, SchliBmann-Brand in nato sin Gustav Siege, ki vodi gledališče zadnja leta do prevrata. Začetek novega stoletja dobi gledališče nevarnega tekmeca — kino. Prvi kino v Mariboru je taboril do 1. 1908. pod cirkuško plahto na prostoru za današnjo Vlahovičevo hišo. Tu gledališču še ni delal občutne škode. Stvar se je spremenila, ko je dobil leta 1908. arhitekt černe dovoljenje za redne bioskopske pred stave. Da obvaruje gledališče večje škode, mu je do volilo mesto obratovanje samo za čas gledališčnih počitnic, od velike noči pa do oktobra. S to koncesijo je nastanil černe svoj kino pod firmo Grand-Elektro- Bioskop v dvoriščno dvorano hotela »Mesto Dunaj«, danes Trgovski dom. Mariborsko meščanstvo pa ni soglašalo z gledališčno politiko mestnega sveta ter je v posebni peticiji zahtevalo, da se izdano dovoljenje razširi na vse leto, češ da je v Mariboru dovolj ob činstva za obe podjetji. S svojo prošnjo je pri cesar skem namestništvu v Gradcu tudi uspelo. L. 1909. je zašlo gledališče ponovno v stisko. Gle dališčno društvo je občini sporočilo, da radi preve likih obratnih in vzdrževalnih stroškov gledališča ne bo dala več v zakup. Tedaj se je na pobudo občine sestavil poseben gledališčni anketni odbor, ki je izpo- sloval gledališču posojilo Mestne hranilnice v znesku 60.000 kron. Sploh je mestni svet izza 90 let bistveno izpremenil svoj odnos do gledališča. Vedno pogosteje mu je po klanjal izdatne subvencije ter dajal celo posameznim zakupnikom nagrade. Vzroka tej spremembi je iskati v naraščajoči nacionalni nestrpnosti mestnega sveta, ki je gledališču kot uspešni potujčevalnici začel po svečati večjo pažnjo. KONEC Po svojem zakupnem ustroju in po umetniški ka kovosti je štelo mariborsko gledališče za pokrajinsko gledališče tretje vrste. Kot zabavišče podeželskega meščanstva je bilo umetniško jalovo, najhuje proti koncu svojega delovanja, ko je resno dramo docela nadvladala opereta. KRONIKA 19 žalostnemu dejstvu je iskati vzrokov v zakupnem ustroju gledališča in v značaju tedanjega maribor skega občinstva. Gledališčno zakupništvo kvari igralca in pohujšuje gledalca. Po svoji podjetniško-izkorišče- valni uredbi ne more vršiti svojega poslanstva — umetniške in nravne vzgoje občinstva, narobe, streči mora njegovim slepim nagonom in mu biti v vsakem pogledu na službo. Duhovne temelje gledališču pa je pomagalo rušiti tedanje meščanstvo samo. Brez zveze z okoliškim živ- ljem, ki mu je bilo tuje i po jeziku i po krvi, brez živega dotoka, se je naturno izrajalo v fizično in du hovno jalovost. Za uspešen umetniški razvoj je potrebna gledališču živa zveza z domačim samorodnim kulturnim snova njem, s književnostjo, umetnostjo in znanostjo, od koder dobiva potrebne pobude, odkoder mu prihaja tudi najboljše občinstvo. Samorodnega kulturnega snovanja pa maloštevilno nemško meščanstvo ni imelo in ga radi prevelike bližine Gradca nemara tudi imeti ni moglo. In tako je vodila pot njihovega zabavnega gledališča nujno nizdol v glumišče. In ali ne velja tudi za gledališko umetnost, kar se trdi o vladi in ljudstvu? Občinstvo ima vselej takšno gleda lišče, kakršnega si zasluži. Viri: Arhiv nemškega gledališča. MA mariborski Hans Pirchegger, Geschichte der Steiermark, 1934. Dr. Jož. Mrčenik, Gospodarske in kulturne slike Ma ribora iz zadnjih 100 let. Mariborske slike I., 1934. Dr. R. Puff, Das neue Theater (1852); Deutscher Bote, 1898. Dr. Artur Mally, Gassen, StraBen und Platze. Buch der Stadt Marburg, 1902. »Marburger Zeitung« 1875/76, 1902. Robert Baravalle: Deutsches Theater im Steierischen Unterlande (Siidsteiermark), Graz 1925. Joseph Gregor, Weltgeschichte des Thea- ters, VVien 1933. Helene Richter, Kainz, Wien 1931. Herbert Biehle, Die Stimmkunst, I., Berlin 1931. Emil Seeliger, Abendsonne iiber Habsburgs Reich, 1935. 20 KRONIKA