Ala sfražo za naše ideale! Narodni voditelj dr. Anton Korošec, predsednik senata kraljevine Jugoslavije, je imel pretekli četrtek pred katoliško akademsko mladino v Ljubljani govor o državi in naših odnosih do nje. Glavne misli njegovega lepega in bodrilnega govora, ki ga je govoril kot politik, so naslednje: Naša država je kraljevina Jugoslavija, ki nam je nedotakljiva, ki se ne more zmanjšati, ampak samo razširiti. Vladarji Jugoslavije so kralji iz domače narodne hiše .Karadjcrdjevi5ev. To so naši najvišji in edino praktični nauki o državi. Ako povemo še to, da si želimo našo državo Jugoslavijo videti čimprej pr<>urejeno, kakor se sedaj ureja na Hrvatskum, smo povedali vse, o čemer ne želimo in ne maramo voditi nobenih nadaljnjih razprav. To vse nam je sveto, resno, najvišje. Kdor nam to ruši, je naš sovražnik. Bili so časi, ko so naši »slovenački« bratje v tem oziru grdo in podlo sumničili naše vrste, ko je bil vsak naš politični nasprotnik tudi naš politični ovaduh. Ti časi so za nami! Še se sicer sedaj najdejo ljudje, ki od časa do časa poročajo na »kompetentna« (pristojna) mesta, češ da še nismo dovolj zanesljivi. A hvala Bogu, ni več ljudi, ki bi take bajke verjeli. To pa tudi zato ne, ker je ravno o nekih najbolj gorečih »domoljubnih« denunciantih znano, da stojijo v plačani službi inozemstva. Kar se tiče naše mladine, ji ni treba v tem pogledu dajati nobenih programov in navodil. Naša mladina je takšna, kakršno si želimo, in takšna naj tudi ostane: zvesta Bogu, zvesta kralju, zvesta Jugoslaviji, zvesta Sloveniji! Nočsmo na splošno sumničiti mladine, ki ni naša, arnpak zadovoljno priznavamo, da ima svoje ideale in dobre namere. Toda za njo stojijo starešine in tudi cele organizacije, ki so bodisi republikanske, bodisi prevratne, bodisi celo komunistične. To mladino, ki je v slabi družbi, pozivamo, naj nam da roko v Idealno domoljubno pobratimstvo, da se skupno borimo za mir človečanstva, za srečo naše domovine in za dobro našega kralja. Naj se porinejo v stran vsi, ki nas ovirajo na tej poti. Naša borba velja vsem prevratnim programom. Mi smo za napredek in razvoj socialnih zakonov, a nismo za tlaeanstvo, suženjstvo in robstvo. Da nam ne bo nihče oeital, da se tudi mi bojimo jasnosti, zato povemo kratko in glasno: boj povsod in vselej proti največji sramoti našs dobe, proti komunizmu! Zato tudi sočustvujemo in simpatiziramo s Pinci. V naši državi, pravijo, je mnogo komunistov. To niso Jugoslovani, to so internacionalci (mednarodnjaki). Kje se zdaj skrivajo ti junaki ? Ne silimo jih med Fince, kamor ne spadajo, naj gredo, kamor spadajo. Zakaj ne gredo na pomoč svojim somišljenikom in bratcem v Rusiji, katerih sedanji voditelji naš slovanski rod tako nepopisno sramotijo pred svetom?! Morda pa jim je padlo srce v hlače, ker so bili v Španiji tako grdo tepeni. Rdečim širokoustnežem je treba povedati resnico neustrašeno v obraz. To se žal ne dogaja povsod. V književniškem klubu molčijo o stvareh, o katerih bi lahko govorili in bi morali govoriti; molčijo, ne vemo, ali iz velikega strahu ali pa iz prevelikih ozirov na svoje komunistične člane, katerim ne marajo motiti njihovih velepolitičnih ^krogov. Tudi svobodno zidarstvo, pod čigar tajnim vodstvom se zbirajo ljudje republikanskega in levičarskega mišljenja, je nasproti komunistom in republikancem skrajno popustljivo, če jih celo dejansko ne podpira. Kdor pa je dobrega mišljenja, kdor hoče varovati našo narodno vladarsko hišo, kdor hoče ohraniti pridobitve naše narodne in krščanske civilizaeije (omike), kdor hoče socialen razvoj, ne pa prevrat, kdor hoee svobodo, a ne tiranstvo (nasilništvo), naj gre z nami na stražo za naše ideale!