SLOVANSKI SVET V NAŠIH NAJSTAREJŠIH GIMNAZIJSKIH BERILIH
Po reformi avstrijskega gimnazijskega šolstva - gimnazija je bila odslej osemletna - je na ozemlju s slovenskim prebivalstvom tudi slovenščina postala učni predmet. Potrebna so bila berila in ta so zdaj postopno izhajala, in sicer od 1850 za prvi gimnazijski razred do 1865 za osmi razred.' Prvi dve knjigi
- Slovensko berilo za prvi gimnazijalni razred in Slovensko berilo za drugi gimnazijalni razred - je sestavil Kleeman, gimnazijski ravnatelj v Ljubljani, a sta izšli brez urednikovega imena, tretji in četrti del (Slovensko berilo za tretji in Slovensko berilo za četrti gimnazijalni razred) je uredil Janez Bleiweis, ki je najbrž pomagal tudi pri prvih dveh knjigah; berila za višje razrede pa je sestavil Fran Miklošič.^ Le s pridržkom je med te učbenike mogoče prišteti še Ivana Macuna Cvetje slovenskega pesništva (Trst 1850), saj knjiga ni bila uradno odobrena kot učbenik. Posebej pa je treba upoštevati nekaj Ja-nežičevih del za gimnazijsko, mladino: Cvetje slovanskega naroda 1 (1852), Slovensko slovnico s krat-Aim pregledom slovenskega slovstva ... (1854), Cvetnik, berilo za slovensko mladino (1865, 1867), Cvet-nik slovenske slovesnosti, berilo za višje gimnazije in realke (drugi natis 1868).
V zvezi s temi prvimi slovenskimi gimnazijskimi beriU se pojavlja vprašanje, koliko je vanje vključena književnost drugih Slovanov, a tudi kakršnakoli vednost o slovanskem svetu sploh, to pa zaradi posebne sestave teh beril. Poleg pesmi in leposlovne proze vsebujejo namreč tudi poučne sestavke
- zgodovinske, zemljepisne, narodopisne, naravoslovne ipd. Poučnega dela je približno za polovico. Tako so sestavljena tudi sočasna nemška berila za nižje gimnazijske razrede. V višješolskih avstrijskih čitankah pa je - sodeč po dveh delih učbenika J. Mozarta Deutsches Lesebuch lür die oberen Classen der Gimnasien - uporabljen kronološki vidik in so neleposlovni teksti, kolikor jih je, vključeni v predstavitev opusa posameznih nemških pisateljev. Miklošičeva berila za 5., 6. in 7. razred so nasprotno ohranila raznolikost nižješoiskih (poučnih sestavkov je še vedno vsaj polovica), šele berilo za 8. razred upošteva kronološki vidik, saj je prvi del hterarnozgodovihski pregled s primeri, drugi del - Izgledi iz sedanje slovesnosti - pa sega bolj v sodobno slovstvo. Snovna prepletenost je imela bržkone praktičen jezikovni smoter: dijakom naj bi odkrila zvrsti slovenskega knjižnega jezika in vsaj minimalno slovensko terminologijo raznih strok, saj je bil sicer učni jezik drugih predmetov nemški.
Srbskemu in hrvaškemu svetu sta sestavljavca beril za nižje razrede, Kleemen in Bleiweis, razumljivo, odmerila največji delež. Dijak je spoznal nekatere predele (Reko, Boko Kotorsko, Crno goro, hrvaško Istro), zvedel vzporedno ali posebej nekaj o južnoslovanski zgodovini ali osebnostih (o jani-čarjih, Zrinjskem in obrambi Sigeta) pa o slikovitih običajih (o krstni slavi, božiču, pogrebu pri muslimanskih Bosancih), dobil iz drobnega primera v originalu prvo informacijo o jeziku. Ob poučnih sestavkih pa je prebral še nekaj leposlovnih spisov, skoraj brez izjeme gre za ljudsko slovstvo. Tu je vrsta zdravic (zbral jih je Matija Majar), nekaj pripovedk in dve pesmi v prevodu: Kraljevič Marko in Sokol in Smrt Kraljeviča Marka. Od književnikov je učenec prebral le ime Vuka Karadžića, ne da bi bil o njem še kaj zvedel.
Ruski delež je sicer več kot za polovico manjši (nekako deset prispevkov), a sta vanj vključena Krilov z basnijo Rak, labod in ščuka in celo Gogolj z odlomkom iz povesti Taras Buljba, ki je v originalu prvič izšla petnajst let pred izidom berila (1835). Gogoljev oris stepe je namreč vstavil Jeriša v spis Juž-noruska stepa. Ta mladi pisec je o stepi doživeto spregovoril še v sestavku Stepni požari. Njegov je tudi nepodpisani sestavek o ruskih voznikih in konjih (Kako rusovski vozači konje nagovarjajo). Kot avtor se z vzgojno zgodbico Piščalka pojavlja še Rus Karamzin. Liriko zastopa otožna pesem Jetnik, narodopis pa obsežen spis Maslenica - veliki post - velika noč pri Rusih. Da pa vzhodnoslovanskega sveta ne predstavljajo samo Rusi, je pozornemu drugošolcu utegnila razodeti omemba Ukrajincev (imenuje jih Malorusi) v Jeriševem opisu stepe, za četrtošolca pa je Bleiweis natisnil drobno ukrajinsko pesem Domotožje. Tu je še Cigaletov prevod rusinske narodne Tri golobice. .
' Vmes pa še: 1852 za drugi, 1853 za peti, 1854 za tretji in šesti, 1855 za četrti, 1858 za sedmi razred. ' Močno mu je pomagal Ivan Navratil, glej SBL
77
Po številu tipično »čeških« prispevkov ta del zaostaja za ruskim, v resnici pa je češki delež v tretjem in četrtem berilu dokaj izrazit. Bleiweis je spretno nabiral sestavke iz raznih knjig in časopisov, zlasti iz čeških čitank in drugih virov. (Celo opis Reke je prevzel iz češke čitanke). Ivan Navratil - ime, na katero ob neleposlovnih tekstih največkrat naletimo - je prevedel štiri pripovedke o legendarnih osebah iz davne češke preteklosti - Ceh, Krok, Libuša, Pfemysl. Te zgodbe so bile znane iz treh srednjeveških kronik, Navratil pa jih je utegnil spoznati ali iz sočasne izdaje Dalimilove kronike, ki jo je oskrbel Vaclav Hanka (1848-1849), ali pa iz nekoliko starejše (1819) izdaje Hajkove kronike, ki je pozneje postala izhodišče za češke beletriste (npr. Jirasek, 1894). Obsežen sestavek Pogled na Prago je utegnil za to slovansko Meko navdušiti tudi četrtošolca. le tretješolec pa je prebral nekako češko inačico domače Sirote Jerice - ljudsko pesem Sirotek.
Mnogo šibkeje so zastopani Poljaki. Drugošolec je srečal vzgojno zgodbico, ki pa razen podnaslova - basen iz Polskega - nima nič poljskega. Tretješolec je iz anonimnega sestavka nekaj izvedel o poljskih vladarjih Mečislavu in Boleslavu, ki sta prva sprejela krščanstvo. V četrtem berilu se sicer pojavlja poljski razsvetljenec Ignacij Krasicki, pisec basni, satir in komičnega epa, toda tu zgolj s poučnim sestavkom o pisanju pisem, najbrž prevzetem neposredno iz njegove enciklopedije Zbior po-trzebniejszych wiadomosci (1781).^ Pač pa je že prvošolec slišal za Mickiewicza, zakaj v orisu stepe citira Jeriša nekaj Mickiewiczevih verzov.
Dijakovo vednost o Slovanih in njihovem slovstvu so še razširila Miklošičeva berila za višje razrede. Srbsko leposlovje je z izjemo Obradovičeve basni ponovno predstavljeno z ljudskim slovstvom: pripovedkami in pregovori iz Istre in Srbije. Pesmi tokrat ni, pač pa o ljudskem izročilu, zlasti o kraljeviču Marku precej pove obsežen sestavek Vi7e Hrvata Ivana Kukuljeviča. Prikaz šeg je posnet pq Karadžiču, s primeri ilustriran prikaz pobratimstva pa je napisal Luka Pintar. Poglavje iz srbsko-slo-venskih stikov osvetljuje Trdinov spis Prihod uskokov na Slovensko. Novost je predstavitev Dositeja Obradovića. Navratil je na kratko opisal njegovo življenje in vpliv na knjižni jezik. Urednik Miklošič je v peto berilo kakor Navratil v četrto, a še pred njim (berilo za peti razred je izšlo že 1853, za četrtega pa šele 1855) vključil pet pripovedk iz »češke historije« z uvodom. Poleg tistih, ki jih je obdelal Navratil, sta tu še pripoved o tem, kako je Libuša našla moža, kmeta Pfemysla, pa njena preroška vizija prihodnje Prage. Razen tega je v knjigi še ena češka zgodbica o svetovalcu kralja Jurija - Palček pa tat. Po Slovenski čbeli je povzet vzgojni sestavek Spoštovanje kruha na Ceškenn.
O krvavih bojih za oblast v kijevski Rusiji sta dijaku spregovorila dva spisa po N. Karamzinu - Ja-roslav in Veliki knez Svetopolk. Predstavljen je pesnik Deržavin (Navratil) in omenjen Koseškega prevod njegove ode Bog. Kot poprej je spet tu z eno basnijo zastopan Krilov (Osel in slavec). Vrh pomeni celoten prevod Puškinove pravljice Ribar in riba (v petem berilu) brez prevajalčevega imena. Tu je urednik v tujih slovanskih slovstvih posegel najbolj v živo - v romantiko.
Poljake je Miklošič upošteval nekajkrat v petem in enkrat v šestem berilu. Dva sestavka o poljskih vladarjih je prispeval Navratil, poljske pregovore pa je izbral urednik sam. Od poljskih avtorjev sta zastopana Jan Kochanovski in Franciszek Karpinski. Toda le Miklošičev prevod Lipe Jana Kocha-novskega, prvega pravega poljskega pesnika iz renesančne dobe, je izrazitejša umetnina.
Tekstom iz živih slovanskih jezikov je v osmem berilu Miklošič dodal še pet odlomkov v cerkveno-slovanščini, ki jo v skladu s panonsko teorijo imenuje stara slovenščina. Natisnjeni so v cirilici, pod njo pa je transkripcija v latinici.
Ker sta do leta 1854 izšli od višjih beril samo tisti za peti in šesti razred, so v šolah pač uporabljali Janežičev pregled slovenskega slovstva, ki je izšel kot dodatek njegovi slovnici 1854,'' a tudi samostojno, čeprav ni bil odobren kot učbenik.' Iz istega razloga kot Miklošič enajst let kasneje (»Naša slovenščina je naravna hči staroslovenščine,« pravi v predgovoru) navaja Janežič v pregledu glagolsko in cirilsko cerkvenoslovansko književnost in dodaja obsežen izbor tekstov v cirilici in glagolici.
Kaže, da so cerkvenoslovanščini nekateri profesorji posvečali veliko, morda celo preveliko pozornost; le tako se je mogla roditi želja celjskih dijakov, da bi se namesto z njo raje bolj ukvarjali z »ilir-
' Rozka Stefan: Poljska književnost, 1960.
¦* Slovenska slovnica s kratkim pregledom slovenskega slovstva ter z malim ćirilskim in glagoliškim berilom za Slovence. Spisal Anton Janežič. V Celovcu, 1854.
' Tatjana Homan: Slovenska šolska knjiga ob 200-letnici uradnih Šolskih tiskov. Izšlo v brošuri: Ob dvestoletnici slovenske šolske knjige. Slovenski šolski muzej, 1972.
78
ščino«. (Profesor Jernej Francelj je 1851 res dosegel na Dunaju, da so namesto cerkvenoslovanščine začeli poučevati hrvaščino.)' Tudi to je poudaril Janežič v predgovoru z besedami: »Današnje dni ne more več zadostiti znanost samo enega slovanskega jezika; po vsej pravici se terja od vsacega izobraženega Slavjana, da se nekoliko tudi z drugimi bližnjimi slovanskimi narečji seznani.«
Morda so višješolci svoje spoznanje slovanskih slovstev tu in tam še dodatno razširili s pomočjo knjige Ivana Macuna (Trst 1850). Knjiga, namenjena »učečoj se mladeži«, ni bila potrjena kot učbenik. Na to je odločilno vplivala negativna uradna ocena Frana Metelka, ki je zatrdil, da je delo »za študirajoče Slovence popolnoma neuporabno«. Izraz neuporaben se more nanašati na jezikovno mešanico, ki jo je pisal vzhodnoštajerski iUrec Macun. Sicer pa je ta učbenik najbolj moderen, sestavljen po izrazitih literarnih vidikih z literarnoteoretičnimi uvodi o posameznih vrstah poezije. Temu sledijo primeri. Med žalostinkami - »žalostnicami« naletimo na anonimno češko Žalovanje starega očeta: med »vzvišenimi« je Deržavinov Bog v prevodu Koseškega, med junaškimi pa srbska pesem Kraljevič Marko i Vila: vključen je tudi obsežen odlomek iz Kraljedvorskega rokopisa (prevajalec Svetec Podgorski). Vrsta imen avtorjev in naslovov del je vključena v teoretične uvode - predvsem iz dub-rovniške, semtertja tudi iz ruske književnosti (Krilov, Gogolj - Mrtve duše). V obsežnem poglavju Piesmotvori dodani iz ilirskoga (55 strani od skupno 270) pa je v originalu natisnjena vrsta besedil iz srbskega in hrvaškega slovstva; razen ljudskih pesmi in vrste dubrovniških književnikov so tu še Dimitrije Demeter, Stanko Vraz, Andrija Kačić Miošić, Ivan Subotić.
Po načinu ureditve - razdelitev na zvrsti, ne pa po jeziku - se je pri Macunu zgledoval Janežič v knjigi Cvef slovenske poezije,'' ki je sicer v drugih slovanskih slovstvih bolj skopa (rusko pesnitev o Igor-jevem pohodu le omenja, ponatiskuje pa Levstikov prevod iz Kraljedvorskega rokopisa), pač pa prinaša v dodatku Hrvaško-srbska poezija deset odlomkov oz. celotnih pesmi v originalu. Gundulič je zastopan dvakrat, z odlomkoma iz Osmana in pesnitve Suze sina razmetnoga, srečamo Mažuraniča, Preradoviča, Vraza, ljudsko Smrt kraljeviča Marka. Srbski pregovori so natisnjeni v cirilici, na koncu pa je še ćirilska abeceda, tako da je ta dodatek imel tudi vlogo jezikovnega učbenika za srbohrvaščino. Da so se hrvaščine (imenovali so jo ilirščina) res učili teoretično in - kot kaže - tudi praktično pri urah slovenščine, bi (vsaj za celjsko gimnazijo) lahko z gotovostjo sklepali po naslovih nekaterih domačih ali šolskih nalog.
Čeprav so z izdajo Berila za osmi gimnazijalni razred leta 1865 imeli dijaki vseh letnikov uradno potrjena berila, so vendarle nemara uporabljah še dva Janežičeva Cvetnika. Tako ju letno poročilo celjske gimnazije (Program des k. k. Gymnasiums) tudi navaja med učbeniki. V prvi, nižješolcem namenjeni knjigi, prevladuje češki delež pred srbskim. Poleg ljudskih oziroma anonimnih zgodbic sta tu dva spisa o življenju starih Slovanov (po Jirečku) pa etični nauki Pravi prijatelji Tomaža iz Stilnega, ustvarjalca češke nabožno etične proze in njenega najstarejšega klasika iz 14. stol., pa prozna obnova pesmi Jaroslav iz Kraljedvorskega rokopisa in odlomek iz Babice Božene Nemcove - Nevi/ifa. (Prevod Babice Franceta Cegnarja iz leta 1862 je naš prvi knjižni prevod iz češčine.) Srbski oz. hrvaški del zastopajo zgodovinsko narodopisna sestavka J. Navratila Uskoki na Kranjskem in Trdine Krk in Krcani pa ljudska pesem in pripovedka. »Poljski« je samo en prispevek. Pisec je vladar, zmagovalec nad Turki pri Dunaju 1683, znan tudi kot pisatelj - Jan Sobjeski svojim vojščakom pred bojem s Turki. Ruski delež pa predstavlja samo bolj narodopisni sestavek Ruski jemšček Fr. Jeriše, ki ga je pod drugačnim naslovom in brez avtorjevega imena natisnil že Kleeman v berilu za drugi razred. Pridružuje se še Celestinov prevod ukrajinske lirske pesmi Sreča.
Iz drugega Cvetnika je višješolec med pomembnejšimi teksti spoznal Hasan aginico (Asan-Aginica) v prevodu F. Cegnarja, nekaj Levstikovih prevodov iz Zelenogorskega in Kraljedvorskega rokopisa in tudi odlomek iz ruskega epa Slovo o polku Igorove, ki ga je prevedel Maks Pleteršnik.
Pogled na omenjena gimnazijska berila je odkril, da dajejo precej informacij o zemljepisnih, zgodovinskih in narodopisnih zadevah drugih Slovanov, čeprav dokaj nesistematično. Nesistematičnost ali naključnost v izboru imen in del, ki se kaže tudi v predstavitvi slovanskih slovstev, ne preseneča, saj je podobno (razen v osmem berilu) predstavljena tudi slovenska književnost. Uradno potrjeni učbeniki imajo vse tekste v slovenskem prevodu, le pri Macunu in delno Janežiču so hrvaški oz. srbski teksti tudi v originalu. Tako so slovenska berila tudi neposredno utirala pot k jeziku naših slovanskih ^
'Janko Orožen: Zgodovina Celja II, 1974, str. 219.
' Cvet slovenske poezije. S kratkim naukom o pesniških izdelkih za gimnazijalne in realne šole. Na svitlo dal Anton Janežič. V Celovcu, 1861.
79
sosedov. Prevlada ljudskega slovstva se ujema s takrat pri nas prevladujočim folklornim realizmom. Ni čudno, da ne srečamo Njegoša ali Radičeviča, da Macha sploh ni omenjen (kljub temu da so Cehi kar dobro zastopani), da je Mickiewicz samo omenjen, a v drugi zvezi: teh pesnikov pač še ni bilo v slovenskem prevodu. Prav tako pa je razumljivo, zakaj je npr. Puškin zastopan s pesniško pravljico in ne s kako osebnoizpovedno pesmijo: ne ljubezenska ne svobodoljubna lirika v učbenik ne bi biU mogli prodreti, saj je npr. Macuna, ki je objavil Prešernovo Prvo ljubezen, tudi zato zadela odklonilna sodba. Sestavljavci so imeli omejene omožnosti: razen berila za osmi razred pa Janežičevih Cvetnikov so te knjige izšle še pred ustavno dobo, torej so morali biti pisci zelo previdni pri izboru tekstov, razen tega pa jih je vezal še ozir na navodila šolskega ministrstva, ki naj bi učbenike potrdilo. Toda že dejstvo, da je v vseh berilih sorazmerno veliko tekstov o drugih slovanskih narodih in spisov slovanskih avtorjev, je moglo vplivati na razvoj slovanske, s tem pa tudi slovenske zavesti gimnazijske mladine, ki je sicer šolsko znanje sprejemala le v nemščini.
Božena Orožen Knjižnica Edvarda Kardelja v Celju