Naloga ljudske šole in učni načrti Načelno stališče k resoluciji ,,Kmetijske zbornice" Naloga ljudske šole je, usposobiti mladino za resnično življenje. Da more šola zadostiti temu načelu, mora biti vzgojno delo povezano s stvarnostjo, t. j. z gospodarskimi, socialnimi in kulturnimi prilikami vasi. Tem principom v marsičem ne zadovoljujejo današnji učni načrti. Prvič imajo do podrobnosti predpisano snov za vse predmete in vse razrede. Opredeljena snov je enaka za vse šole v državi. S tem je učitelju odvzeta možnost izbire snovi glede na življenjske razmere šolskega okoliša. Kako more biti pouk domoroden, ko so točno in do podrabnosti predpisane obravnavalne teme! Kako more biti enaka snov realna slika danih razmer vasi v Slovenskih goricah in istotako nekje v Južni Srbiji. Saj je vendar med tema vasema tolika razlika v gospodarskem, socialnem, kulturnem, narodnostnem, verskem in družabnem oziru! Pedagoški princip je, da mora biti vzgojstvo povezano s stvarnostjo. Drugič so predpisani učni predmeti in obravnavalne teme. Tem predmetom so točno določene ure. Natančno predpisana snov pa otežuje kompleksno ali delovno obravnavo. Učitelj se mora strogo držati predpisanih ur in določenih tem. Učni načrt sam forsira predmetni pouk. Paradoksno je zahtevati obravnavo v delovnih enotah, ko vendar učni načrt s svojimi temami tega ne dopušča! Sicer se dajo nekateri predmeti koncentrirati, vendar je ta koncentracija le polovičarska. Vso toeno opredeljeno snov ne moremo vedno strniti v del. enotah, n. pr. v zemljepisju je predpisana Jugoslavija, v zgodovini pa obravnava Egipta. Koncentracija je navadno zunanja, manjka notranja zveza med poedinimi predmeti in obravnavalnimi snovmi. Resničen delovni pouk zahteva, da so predmeti sami po sebi združeni v kompleksu. Problem ali kompleks mora biti vzet iz resničnega življenja. Izhodišče in vračališče vsega šolskega dela mora biti v gospodarskih, kulturnih, verskih in socialnih prilikah, t. j. v kmečkem občestvu. Gornja izvajanja jasno pričajo, da je napačno naziranje, da naj ljudska šola posreduje zgolj splošno naobrazbo, t. j. da naj se učenec uči vse predmete in vso predpisano snov. Z drugimi besedami, učenec naj se nauči zgolj mehanično računati, gladko čitati in lepo pisati. Drugo, zadnje čase posebno pogosto, mnenje pa je, da naj ljudska šola pripravlja mladino za poklicno kmečko delo. Zagovorniki tega naziranja utemeljujejo svojo trditev s tem, da ostane 95 % mladine na kmečki grudi in je zato naloga šole, da goji več »kmetijstva«. Katero mnenje je pravilno? Nobeno! Ljudska šola ne sme pospeševati zgolj mehanične splošne naobrazbe, še manj pa sme postati neka strokavna kmetijsko - ljudska šola. Prvič je potrebno, da ima učenec nekaj splošne izobrazbe, perden sploh moremo govoriti o kaki nadaljni kmetijski ali kaki drugi izobrazbi. Najprej mora znati učenec logično čitati, razumno računati, pravilno misliti in snažno pisati. Brez teh elementarnih »veščin« ni govora o kaki drugi izobrazbi. Edino splo šna naobrazba, ki se izvaja po nekem določenem načrtu, je osnova, ki jamči za napredek ljudskega šolstva. Nadalje ne smemo pozabiti, da je ljudska šola v prvi vrsti vzgojevalnica, ki naj mladino vzgoji v dobre in poštene državljane. Tretjič bi bila gospodarska izobrazba preveč enostranska. Učitelj mora črpati obravnavalno snov iz resničnega življenja, t. j. iz gospodarskih, socialnih in kulturnih prilik vasi. Torej ne zgolj iz gospodarskih panog! Otrok v teh letih še ni poklicno usmerjen in kar je še važnejše: kmet ni le v odnosu do svojega dela (potem bi bil le poljedelec!), temveč je v stiku z vsemi »življenjskimi« činitelji: z družino, vasjo, občino, banovino, državo, z raznimi gospodarskimi (banke, hranilnice, davkarije!), socialnimi, kulturnimi in verskimi zajednicami. Važen ni le odnos do zemlje, temveč še važnejše je razmerje do občestva. Najprej človek, dober in pošten član človeške zajednice, šele potem poljedelec, sadjar, gozdar, vinogradnik itd. V- našem veku kolektivizma tudi kmet ne more ostati sam, temveč mora iskati stik z vsemi činitelji občestvenega življenja. Ta razmišljanja nam v žarki luči kažejo življenjsko povezanost kmeta z družbo ter nam nazorno pričajo, kako zgrešena je ozka poklicna izobrazba. S tem seveda ne trdimo, da bi smela ljudska šola docela zanemariti pripravo na poklicno delo. Odklanjamo strokovno izobrazbo iz vseh kmetijskih panog, in se zavzemamo za praktično življenjsko obravnavo realnih problemov vasi. Šola mora gojiti čut skupnosti in zavest odgovornosti do kmečkega občestva. Posredovati mora življenjsko izobrazbo, t. j. ne poklicno, temveč mora učence predvsem opozoriti na socialne, kulturne in gospodarske probleme ter pripraviti mladino za aktivnejše udejstvovanje v narodni, gospodarski in človeški zajednici. Če bo šola to zanemarila, bo učenec morda postal dober poljedelec, gozdar, vinogradnik, v občestvcnem življenju pa bo suha in mrtva veja. Učenec mora spoznati vse te činitelje ter jih mora pravilno vrednotiti za korist vaške in narodne edinice. Vsaka enostranska strokovna izobrazba je smrt za ljudsko šolo. Vprašali boste: Kakšen bi naj torej bil učni načrt glede na spredaj postavljeni smoter? Res je, da sedanji ne ustrezajo. Toda imajo tudi svojo dobro stran. S svojim sistematičnim načrtom pospešujejo splošno naobrazbo, ki je za vsakega kulturnega človeka nujno potrebna. Učenec mora dobiti v ljudski šoli temeljno podlago, t. j. se mora naučiti razumno misliti, pravilno pisati, logično čitati in dobro računati. Seveda se mora načrt prav tako ozirati na resnično življenje ter mora upoštevati načelo domorodnosti in življenjske bližine. Najbolj bo zadovoljil tem principom okviren načrt, ki bo dopuščal svobodnejšo izbiro učne snovi in bolj življenjsko obravnavo. Pospeševati mora torej splošno naobrazbo v življenjsko kompleksnem delu. Okvir bo izpolnil vsak učitelj z živim življenjem. Nikoli pa ne smemo dopustiti, da bi se ljudska šola izpremenila v kmetijsko. Še na eno stvar moramo opozoriti. Ali je glede na smoter ljudske šole potrebna kmetijska izobrazba učiteljstva? Ne trdimo, da bi ne bila potrebna praktična in poljudna obravnava problemov iz posameznih kmetijskih panog. Toda neka druga naloga učiteljišča je važnejša: vzgoja vrednega in razumnega človeka, t. j. oblikovanje učiteljeve osebnosti. Osebna vrednost in resnična volja ter ljubezen do mladine — to so vrednote pravega učitelja. Drugo pa bo učitelja naučilo resnično življenje. Naloga učitelja in ljudske šole je vzgoja mladine v poštene člane resnične življenjske zajednice, t. j. vzgoja za dobre, poštene in značajne kmete — in ne za poljedelce!