ODLOMEK IZ SPOMINOV    1
REVOLUCIONARJA,
LETOŠNJEGA JUBILANTA    j
IVANA MAČKA-MATIJE    1
IZDATI NE SMEŠ NIKOGAR
Po naročilu Centralnega komiteja KPJ naj bi se po prihodu \z Moskve domov javil policiji, odsedel zaporno kazen, ki bi mi jo dali, šele potem naj bi znova začel z ile-galnim partijskim delom. S slovenskega centralnega komiteja pa sem takoj dobil sporočilo, da se jim zdi taka odločitev pov-sem nesmiselna in da bodo poskušali stvar pismeno urediti z osrednjim vod-stvom.
Dnevi so tekli. Ker nisem imel ilegal-nega stanovanja, sem se selil zdaj sem, zdaj tja. Kak dan sem bil doma, potem pri Angelci Ocepkovi v Zadobrovi, pri stricu Tonetu Mačku, pa spet pri Moškriču v Do-brunjah, nekaj mesecev pa pri Rozi in Pol-detu Mačku. Minilo je že pol leta. ko še vedno ni bilo odgovora od nikoder. Za menoj so že začeli vohljati orožniki. Vpra-ševali so enkrat otroke, drugič odrasle, a na srečo od nikogar niso uspeli dobiti no-bene otipljive informadje.
Ko sem se vrnil v Zadrobrovo, mi je bilo neznansko všeč, da sem se rešil more-čega moskovskega vzdušja in da sem spet v našem, zame tako lepem Posavju. Zdaj pa sem bil spet ves nemiren. Odveč mi je bilo brezdelje, nenehne selitve, skri-vanje, žandarji, ki so mi bili za petami; skratka, hotel sem spet organizirano žive-ti. Zahteval sem, naj mi takoj dajo partijsko zvezo. Obljubili so mi, da bo prvo nasled-njo nedeljo prišel do bratranca Poldeta Mačka Tone Tomšič in da se bova dogo-vorila, kako naj ukrenem.
Čakal sem in — dočakal. Od sobote na nedeljo sem, kot že večkrat prej, prespal pri družini bratranca Poldeta. Zgodaj zju-graj — moralo je biti precej pred šesto — sem slišal, kako se je nek težji avto usta-vil blizu hiše. Takoj mi je bilo jasno, da je zunaj polictja. Skočil sem pokonci in se v naglici napravil. Prav narahlo sem odpri okno in ugotovil, da pod njim stoji agent.
Prvo, kar mi je tisti hip prišlo na misel, je bila Poldetova žena Roži, ki je bila v visoki nosečnosti. Bal sem se, da ne bi bilo z njo kaj narobe, če bi začeli policisti preveč ro-bantiti okoli hiše in po stanovanju. Umaknil sem se v mizarsko delavnico v kleti.
V nekaj trenutkih sta bila za menoj v kleti agent Vrečar in še neki policist. V rokah sta imela baterije in pištoli. Sunkoma sta odpria vrata in že se je Vrečar zadrl: »Roke kvišku!« Rok nisem dvignil, ostal sem miren in vprašal: »O, gospod Vrečar, kaj ste že tako napredovali? Včasih ste pretili samo z besedami, zdaj pa že z orožjem?!« Spravil je pištoio za pas in mi z mirnejšim glasom rekel, naj grem z njim. Povedal sem, da se želim še obriti in do kraja oble-či. Dovolila sta mi; nato sta me odvedla v precej velik avtobus, v katerem je moralo biti kar blizu 30 agentov in policlstov. Čim
Nadaljevanje na 2. strani
Vse pesti, mo-gočne, so ča-kale trdo stis-njene, da se razklenejo, ter zgrabijo za meč.
I. CANKAR
sem sedelso se nekateri med njimi skušali med seboj pogovarjati rusko in tako ogo-varjati tudi mene. Rekel sem jim, da niče-sar ne razumem. Peljali smo se skozi Spodnjo Zadobrovo, pa sem dejal, naj ustavijo, da bi se poslovil od domačih. Željo so preslišali. Pri stricu Franclju pa je vsa njegova družina čakala na dvorišču in mi odzdravljala, ko sem pomahal skoz okno. Vest, da so me aretirali, je torej hitro prišla do njih.
Ko smo zapeljali po Ijubljanskih ulicah, je imelo mesto nekam tujo podobo: precej zastav je viselo s hiš, hitlerjevskih zastav. To so bili namreč marčevski dnevi 1938, dnevi avstrijske »priključitve«. Avtobus je ustavil na takratni Bleivveisovi cesti, pred policijo. Peljali so me naravnost v neko pi-sarnovišjeganadstropja, kjerstamevzela v precep agenta Vrečar in Jeranče. Začela sta s političnim predavanjem; razložila sta mi, kaj pomeni avstrijski »anšlus« za jugo-slovanske komuniste. Zdaj ne bodo mogli več imeti zatočišča v Avstriji, ne bodo se mogli tam zadrževati, z Nemci pa da je že dogovorjeno, kako bodo komuniste izro-čali jugoslovanski policiji. Torej začetek
konca jugoslovanske partije. Tako sem prvi dan v zaporu poslušal politično uro, namesto da bi me zasliševali. Vrečar me je nato posial v celico in naročil, da mi ne smejo zakuriti in da me ne sme nihče obi-skati.
V naslednjih tednih so me trikrat ali štiri-krat z nekajdnevnimi presledkj poklicali k zaslišanju. Dvoje priznanj so hoteli izsiliti od mene: da sem član partije in da sem bil v Sovjetski zvezi. Oboje sem vztrajno za-nikal. Pripovedoval sem, da sem odšel v inozemstvo, ker doma nisem našel dela; da sem bil nekaj časa v Avstriji, nekaj časa na Češkem. Hoteli so natančno vedeti, kje sem v Avstriji delal. Navedel sem ime ne-kega gradbenega podjetja, ki je v resnici obstajalo. Ko so me vpraševali za naslov stanovanja, sem rekel, da si ulice res nisem mogel zapomniti, ker znam tako slabo nemško, da sem imel s tem velike težave. Približno enako sem se izgovarjal tudi za Češko. Tako smo se šli; oni so ho-teli eno, jaz sem tvezil drugo. Spravlja! sem jih ob živce in bili so besni name.
Za ječarja je bil nek Erjavec. Obračal se je po svojih delodajalcih. Ker je videl, da so
Seorpa^, 12. jany§pa 1936*
ICTBPCTBfl !HlfTPflillH>HX
Kl  GLASNJK UPUČIVAT! TEHNIČICOJ   POLI«
KRALJBV  THQ 14 TEtEFON BROj  21JI1
MaČek Ivan, sin Josipa in Maršfe rojene Oevirk, ,O1 27 F0Ien ^8-V H*08 v Ljubljant, pr&tojen v ''    '         D     M       Piju sre: Ljubljasaki
/. Mar, v Roijsi, srtz Ljub!Jana,,$ain;»ki, tesarskj pomočnik, stalno stanujoč v Za-dobravi,  občina  Dev, Mar, v Polju, je jnan  komunistlčni organlsator in je pobegnll v ino-
Policffska tlrallca za komunlstom Ivanom Mačkom
oni surovi z menoj, je bil nesramen tudi sam. V celici me je zeblo, bil sem brez odeje pa sem ga prosil, naj mi zakuri. Ni hotel, čeprav tega nihče niti opazil ne bi. Nekega večera pa je pozabil zakleniti vrata celice. Naslednje jutro je odklepal \n odklepal in se pridušal vmes. Jaz pa sem vrata odpahnil in rekel: »Kar vstopite, saj je odklenjeno!« Prebledel je revež in ni vedel, kaj bi. Potolažil sem ga, da ne mi-slim uiti. Takrat sem mu ponovno rekel, naj mi zakuri, Pri priči je zakuril in odtlej vsak dan, kolikor časa sem bil še pod njegovim »skrbništvom«.
Čez približno tri tedne so me preselili v šentpetrsko kasarno. Kmalu za menoj so pripeljali nove zapornike, ki so jih polovili ob nekih demonstracijah. Ker na tisti strani stavbe, kjer so bila okna, ni bilo stražarja, sem se skoz okno lahko sprazumeval z novimi »gosti«. Med njimi sem poznal samo eno od zapornic — delavko iz Sa-turnusa Cilko Snoievo. V celici poleg moje je bil zaprt nek Crnučan, ki so mu živci čisto popustili. Neprestano je divjal sem in tja po celici, kot ujeta zver. tolažil sem ga, da vendar ni nič tako strašnega biti zaprt in da ga bodo prav gotovo v kratkem izpustili, ker nimajo nobenih dokazov proti aretirani skupini.
Ostali aretiranci, med njimi je bilo osem ali devet komunistov, so bili bolj korajžni in so se že dogovarjali, da bodo štrajkati. Odobraval sem njihovo odločitev, a opo-zoril sem jih, da morajo potem vzdržati do kraja. Če začneš, moraš tudi vzdržati. Rekel sem še, da bom solidaren z njimi in bom štrajkal tudi sam. Čim sem začel od-klanjati hrano, so policaji takoj sporočili na policijsko upravo in kot bi mignil, so prišli pome z marico. Spet sem se znašel na Bleivveisovi in spet so me zasliševali. Zdaj so hoteli predvsem vedeti, zakaj štrajkam z drugimi, če nisem komunist in če, kot trdim, nikogar med njimi ne poznam. Od-govoril sem, da se mi zdi krivično, če so pošteni Ijudje zaprti brez vzroka.
Ob teh zaslišanjih so imeli zbrano novo gradivo proti meni. Vpraševali so me za dogodke izpred treh, štirih let. Napravil sem začuden obraz, kot da za stvari, ki mi jih očitajo, prvič slišim in nimam z njimi prav nobene zveze. Napravili so zapisnik o zaslišanju, prebral sem ga, moje izjave v njem so bile zapisane točno in zato sem ga podpisal. Odpeljali so me nazaj v šentpe-trsko kasarno. Samo za nekaj dni. Na vsem lepem me je ječar prišel poklicat, naj se hitro pripravim za pot, češ da grem v Beograd. Odpravil sem se. Čakala sta me dva policaja in agent Jeranče. Na kolodvor smo se odpeljali z marico. Za pot od ceste do vlaka so me vklenili. Jeranče me je pro-sil, naj na postaji s kakšnimi klici ali po-dobnim ne vznemirjam Ijudi. To je bil na-mreč večerni čas, ko so se okoličani vra-čali z vlaki domov iz mesta. Odvrnil sem Jerančetu, da nimam za kaj vznemirjati ijudi. Med množico je bilo tudi nekaj mojih vaščanov, ki so me opazili in tem sem ne-kako dal vedeti, da me peljejo proti Beo-gradu. Tako so lahko domačim sporočili, da sem — odpotoval.
Na vlaku mi je Jeranče rekel, da mi vzame lisice z rok, če obljubim, da ne bom bežal. Rekel sem, da bi to storil že ob are-taciji, če bi ravno hotel. Držal je besedo in mi snel lisice. Potem smo se vsi štirje vse do Beograda pogovarjali. V Beogradu nas
Nadaljevanje na 3. strani
ie Cakala na postaji marica in odpeljali so me na sodišče za zaščito države.
Spravili so me v neko čakalnico. Je-ranče me je moral namreč uradno predati in izročiti mojo dokumentacijo, ki jo je skrtno čuval. čakanje je bilo dolgočasno, pa smo se spel pogovarjali. Eden od poli-cajev je bil Siškar, drugi je bil doma iz Tr-novega. V naš, na videz prav prijateljski pogovor je naenkrat vpadel sodnik. Po-gledal nas je, potem pa vprašal policaja, kaj je z menoj. Nedolžno sta mu odgovori-la, da sta me pripeljala na sodišče. Go-spod je kar poskočil. Kaj da se imata po-govarjati z menoj, je vpil. Ko se je izgubil skoz vrata, sta uboga policajčka molčala, tako ju je preplašil. Ogovarjal sem ju in ju dražil. Onadva pa sta me rotila, naj ju ra-zumem, da sta mimogrede lahko brez službe.
Tako sem si krajšal čas, dokler so me končno na sodišču »vzeli za svojega«. Spet so me naložili na zaporniški avto in me odpeljali proti Adi Ciganliji v širom po Jugoslaviji znane zapore. Prek Save smo se prepeijali s čolnom. Ti zapori so bili močno vlažni, saj je voda, kadar je Sava narasla, vdrla v prostore, včasih tudi v ce-lice. Kadar je nastopilo deževje, je bil zapor kot trdnjava sredi skoraj neprehod-nega pasu gostega blata. Obenem je bil otok pravi eldorado komarjev in moral si se kar sprijazniti s tem, da so oni stalni, za-porniki pa le prehodni gostje. Ob lepem vremenu so bili še kar zmerni in znosni jedci, kadar pa se je pripravljalo k dežju,
Ivan   Maček   — Jernej Posavec,
komandant Glavnega      po-veljstva sloven-sklh partlzansklh čet
Ivan Maček, za-pornlk v Sremski Mltrovlcl
smo bili zaporniki od njihovih pikov taki, kot bi imeli ošpice. Zato se tudi sprehoda, ki je bil določen za vsak dan po eno uro, nismo vedno enako veseliti; v mokrem vremenu je bil, tudi če si odpisal komarje, prej zoprn kot prijeten. Mešali in mešali smo tisto sivo, lepljivo blato, se ugrezali vanj in v njem se je vsakokrat znova izgu-bila tudi naša vedra volja. Menda sta bila zaradi takih razmer samo dva paznika v zaporih in tudi upravnika je bilo mogoče le poredko videti.
Komaj en dan za menoj so na Ado Ci-ganlijo pripeljali bratranca Poldeta Mačka, pri katerem so me aretirali. Prav gotovo bi ga bil moral paznik dati kam drugam, pa ga je — naivnež — vtaknil kar v mojo celico.
Za naju je bilo to kot naročeno. Imela sva časa dovolj, da sva napravila točen načrt njegovega zagovora. Na sodišču naj bi Polde razložil, da sem njegov sorodnik in da sem ga prosil, če smem pri njem ostati nekaj dni. Povedal naj bi tudi, da ni imel nobenega razloga, da moji želji ne bi ustregel. Sodišče namreč ni imelo doka-zov, koliko časa sem bil v domači vasi. Za-bičal sem mu, da mora ponavljati samo to, na vsa druga vprašanja pa naj odgovarja samo, da ne ve ničesar. Le tako se bo lahko izmazal, sicer bi ga znali mimogrede priviti za eno ali dve leti.
Polde se je tega dogovora držal in po 14 dneh so ga zaradi pomanjkanja dokazov izpustili.
Medtem so tudi mene odpeljali na zasli-šanje k enemu od sodnikov sodišča za zaščito države. Bil je to Farkaš, po rodu Slovenec, doma iz Murske Sobote. Že to, da je v tistih časih uspel priti do tako zaup-nega položaja, govori o tem, kakšne sorte človek je bil.
Nadaljevanje na 4. strani
NAŠI LJUDJE IN NJIHOVA DELA
Zasliševanje je bilo dolgo. Trajalo je od osme ure zjutraj do tretje popoldne. Če-prav je imel pred seboj gradivo s prvih za-slišanj v Ljubljani, se je vse ponovilo od kraja. Hotel je od mene priznanje, da sem bil v Moskvi. Gnjavil me je in gnjavil, pa sem mu rekel: »Saj vendar sami veste, gospod sodnik, da vize za Moskvo nihče ne dobi.« On pa: »Vi, komunsiti, pridetetja tudi brez viz!« Ko se je bližala druga ura popoldne, je mož postajal vse bolj živčen — njegov delovni čas se je iztekal. Kar na hitro mi je pomolil pod nos zapisnik o zasli-šanju, rekoč, naj ga podpišem. Vzel sem zapisnik in ga počasi bral. S svinčnikom sem črtal tisto, kar je bilo napisano, pa jaz sploh izjavil nisem in tisto, ka ni bilo obliko-vano tako, kot sem povedai. Gospoda sodnika je popadel bes; vpil je, da je v za-pisniku samo tisto, kar sem govoril. Očital mi je, da bo zaradi mene dobil doma po-stano kosilo. Odgovoril sem mu že pre-drzno: »Vidite, jaz teh težav nimam. Mene kosilo ne bo čakalo; če pa bi mi ga le pusti-li, ne bi bilo postano, ker kruh in voda ne spremenita okusa... Pripravljen sem za-pisnik takoj podpisati, čim bo popravljen!« S strojepisko sta se še enkrat lotila dela in res spustila, kar je bilo prej podtaknjenega mojim odgovorom. Upoštevala sta tudi mojo pripombo, da morajo biti strani popi-sane do običajnega spodnjega roba, tako da dodajanje ni mogoče. Tokrat sem pod-pisal brez pripomb.
še dvakrat me je gospod Farkaš povabil k sebi. Obakrat me je zasliševal za čisto nove obtožbe. Govoril mi je, da je do-končno ugotovljeno, da sem Član partije, da vedo, da sem bil sekretar njenega po-krajinskega komiteja in podobne stvari. Ostajal sem miren in sem ves i avnodušno zanikal. Za kaj je šlo? Konec leta 1935 je policiji uspel vdor v hrvaško in slovensko partijo. Takrat so v Sloveniji aretirali celo vrsto vodilnih komunistov, med njimi Jo-žeta Marna, Jakoba Žorgo, Miha Marinka, Jožeta Potrča, Lojzeta Ocepka itd. V roke je padel policiji tudi pokrajinski tehnik, ki pa je klonil. Povedal je vse, kar je vedel. Predvsem je bremenil mene kot sekretarja pokrajinskega komiteja. Ta tehnik je bil torej za policijo vir vseh informacij o meni. Hudo sem mu to zameril. Obsojen je bil na dve leti zapora.
Vendarle mi je bilo hudo zanj. Bolj kot sem razmišijal, bolj mi je postajalo jasno, da fant ni sam kriv, če v njem ni neke trdne vere in tudi ne nekega popolnega partij-skega prepričanja. Živel je čudno, samo-tarsko življenje, brez staršev, brez bratov in sester, brez družinskega okolja. Kje naj bi spoznal, kaj je pripadnost, kaj zvestoba, kaj žrtvovanje za drugega? Kako vse dru-gače sem se počutil jaz, ki me je vselej zvesto čakal lopel dom, od koderkoli sem se že vračal. Starša sta bila preprosta in globoko verna, a izredno poštena in člo-vekoljubna. Vdana bogu sta trepetala za mojo usodo, usodo sina brezverca. In vendar je znala biti mati tudi v tem svojem nebogljenem strahu velika. Nikoli ne bom pozabil njenih besed: »Če pa te bodo kdaj zaprli, fant moj, ostani pošten! Vzdrži! Iz-dati ne smeš nikogar!« In temu njenemu naročilu se nikoli ne bi mogel izneveriti. Pomagalo mi je vzdržati v najhujših živ-Ijenjskih trenutkih...
Ivan Maček, predsednlk skupščine SR Slovenlje
Ivan MAČEK-Matija se je rodil 28. maja 1908 vZadobrovi pri Ljubljani v proletarski družini. Ko je po prvi svetovni vojni končal osnovno šolo, si je kmalu poiskal delo kot priložnostni delavec v raznih podjetjih. Že 1924. leta se je povezal s SKOJ. Leta 1926 je postal vajenec v tesarskem podjetju. V letih 1929-1930 je služil vojaški rok v pionirskem bataljonu v Kaiiovcu.
Po vmitvi \z vojske se je takoj povezal s ko-munisti iz Zaloga in Zadvora. V prvi polovici 1930. leta je postal po večletnem sodelovanju v revolucionarnem delavskem gibanju član Ko-munistične partije in je še s tremi komunisti or-ganiziral partijski komite, katerega dejavnost se je kmalu pokazala v povečanju števila članov partije in simpatizerjev ter v ustanavljanju partij-skih celic. Ivan Maček je povezoval in usmerjal delo celic in je 1931. leta formiral rajonski ko-mite KP Polje. Leta 1932 je bil vključen v Ijub-Ijanski okrožni komite in je postal njegov sekre-tar.
Kot komunist je organiziral delavsko mladino in napredne delavce in jih povezoval s partij-skimi celicami, ki so se razširile po letu 1930. Deloval je za razmah delavsko-prosvetnih društev Svoboda ter za komunistični vpliv v njih. Bil je aktiven tudi v sindikatu lesnih delavcev; organiziral in vodil je več štrajkov, razpečeva! ilegalni tisk, pripravljai delavce za sprejem v KP itd.
V začetku 1934. leta je bil vključen v Pokra-jinski komite KPS. Od poletja tega leta je z dru-gimi člani PK pripravljal IV. pokrajinsko konfe-renco KPS, ki je bila 16. septembra 1934 v Go-ričanah; na tej konferenci je bil izvoljen za se-kretarja Pokrajinskega komiteja PK Istega leta se je kot delegat komunistov iz Slovenije udele-ži! IV. državne konference KPJ, ki je zasedala v Ljubljani 24. in 25. decembra; na tej konferenci je bil izvoljen za kandidata CK KPJ in se 9. in 10. junija 1935. leta udeležil plenarnega sestanka CK KPJ v Splitu.
V letih 1934 in 1935 je bil zaradi revolucionarnega delovanja preganjan in večkrat zaprt. Poleti 1935. leta je bil razrešen dolžnosti sekretarja PK, ker je odšel na študij v Moskvo, kjer
je po dveh letih absolviral Leninsko šolo.
Po vrnitvi v domovino je nadaljeval revolucionamo delo. Marca 1938 je bil zaradi obtožbe na sodnem procesu proti Jakobu Žorgi in 16 soobtožencem pred državnim sodiščem za zaš-čito države v Beogradu \z leta 1936 kot ilegalec aretiran in zaprt v Ljubljani, nato pa odveden v Beograd, kjer je bil pred sodiščem za zaščito države obsojen na štiri leta zapora. V Mitrovici, kjer je prestajal kazen od junija 1938, je bil član zaporniškega partijskega komiteja in je ves čas aktivno deloval.
Po okupaciji je s skupino tovarišev organiziral pobeg političnih zapornikov; 21. avgusta 1941 je tako uspelo pobegniti iz mitroviških zaporov 32 komunistom, ki so na Fruški gori sku-paj z domačini formirali partizansko četo. Kmalu po prihodu na Fruško goro je bil s celo sku-pino bivših političnih zapornikov — komunistov pokfican v Glavni štab narodnoosvobodilnih partizanskih odredov Jugoslavije; postal je prvi sekretar partijske organizacije Glavnega štaba.
Marca 1942 se je vrnil v Slovenijo in postal pod imenom Jernej Posavec politični komisar Glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet, od okfobra istega leta do julija 1943 pa je bil komandant Glavnega štaba NOV in PO Slovenije.
Od julija 1943 dalje je Ivan Maček deloval kot član izvršnega telesa CK KPS. Bil je odposla-nec na Kočevskem zboru, kjerje bil izvoljen začlana SNOS in člana delegacije za II. zaseda-nje AVNOJ. Leta 1944 je bil izvoljen za člana IO OF. Istega leta je bil imenovan za general-majorja.
Februarja 1944 je bil imenovan za načelnika Odseka za notranje zadeve pri predsedstvu SNOS. Maja istega leta je bil poklican na poročanje v Vrhovni štab in je doživel nemški desant na Drvar. Po vmitvi v Slovenijo je prevzel dolžnost načelnika Oddelka za zaščito naroda (OZNA), ustanovljenegaz navodilom maršaiaTita 13. maja 1944. To dolžnost je opravljal do marca 1946, ko je bil imenovan za ministra za notranje zadeve vlade LRS.
Od junija 1946 do decembra 1953 je bil podpredsednik vlade LRS oziroma izvršnega sveta Ljudske skupščine LRS, od januarja 1953 do aprila 1958 pa član Zveznega izvršnega sveta. V tem času je bil minister za gradnje (1946-1951), predsednik Sveta za gradbene in komu-nalne zadeve LRS (1951), predsednik Gospodarskega sveta vlade LRS (1951-1953) in predsednik Odbora za gospodarstvo republiškega zbora Ljudske skupščine LRS (1953-1958).
Tudi vsa povojna leta je član CK KP oz. ZK Slovenije, od 5. kongresa KPJ1948. leta dalje pa tudi CK KPJ. Od maja 1958 do junija 1963 je bil organizacijski sekretar CK ZKS.
Od leta 1945 do 1967 je bil poslanec Skupščine SR Slovenije, poslanec Zvezne skupščine paodleta 1945do 1958.
Junija 1963 je bil izvoljen za predsednika Skupščine SR Slovenije in bil na tej dolžnosti do maja 1967. Od 1967. leta dalje je član Sveta federacije.
Od 1948. leta do 1962. leta je bil predsednik Zveze borcev oz. združenja borcev NOV Slo-venije, bil pa je tudi član zveznega in republiškega vodstva SZOL.
Je nosilec spomenice 1941. Leta 1952 je bil proglašen za narodnega heroja, leta 1968 je bil odllkovan z redom junaka sociallstičnega dela, poleg tega pa je prejel več drugih vlsokih odli-kovanj.
SPOMINI ŽIVIJO
Drw 1. aprtia 1945 padtomu Mlrku Parcu-Maksu )• Borls Kralghar 17. aprila 1945 potvrtll v PARTIZANSKEM DNEVNIKU potlovlln« biMdi, kl jlh pona-tlskujamo z dvema dodanlma opombama
Podpolkovnik Mirko Perc - Maks
Težak je krvni davek slovenskega na-roda narodnoosvobodilnemu boju. Težak je krvni davek, ki ga plačuje slovenskemu narodu Komunistična partija.
V štirih letih smo se navadili na žrtve. Vendar nas vsaka nova žrtev notranje utr-juje v odločnosti napraviti vse, da čimprej končamo trpljenje naroda, da čimprej maščujemo naše padle junake, naše težke žrtve.
Ob skupnem grobu štiridesetih žrtev, ki so padle 1. aprila na Vogalcah, smo se vsi ponovno zakleli: »Maščevali jih bomo, ne boš več dolgo besnel, podivjani, napol crknjeni okupatorski razbojnik!« V naših srcih je zaplal nov, še večji plamen maš-čevanja, besa in ogorčenosti nad sovraž-nikom, še večji plamen odločnosti — boje-vati se in končati sovražnika.
Posebno težko nas ravno v teh zadnjih dneh boja prizadene izguba tovariša Maksa. Z njim je slovenski narod izgubil enega svojih najboljših borcev, oficirjev, funkcionarjev; KP enega svojih vodilnih delavcev. Pokrajinski komite KPS za Slo-vensko primorje izgublja z njim svojega starega, požrtvovalnega, vztrajnega, žila-vega člana.
Tovariša Maksa smo poznali vsi politični in vojaški funkcionarji na Primorskem. Bil je primer vztrajnosti v svojem delu in pri-mer osebne skromnosti. Delali smo z njim leta in leta. Ogromno je njegovo delo. In vendar je bil v svoji skromnosti vedno tih, molčeč in obziren do tovarišev, da ga sko-raj nisi opazil. Tako, skromno, brez hrupa seje poslovil od nas, kot eden od štiride-setih žrtev, kot eden od žrtev, ki so padl© tiho, mirno, med zadnjo ofenzivo.
Doma je bil iz skromne, delavske želez-ničarske družine iz Ljubljane. (Rodil se je leta 1912 v Zeleni jami — op. ur.) Kot tak je že od doma čutil potrebo boja in odločno je že v mladih letih zastavil delo na strani
Mirko Perc-Maks
svobodoljubnih, demokratičnih sil. Bila sva sošolca v gimnaziji in kolega pozneje na gradbeni tehniki. Spominjam se, da nam je v krogu ožjih prijateljev, tovarišev —tiho in mirno že v nižji gimnaziji pri naših šahovskih krožkih — razlagal svoje bor-bene svobodomiselne nazore, demokra-tične nazore. Izredna je bila njegova moč v utrjevanju jasnosti, doslednosti in nepo-pustljivosti pred nevarnostmi policije, pred preganjanji reakcionarne šolske uprave v vrstah nas, mlačnih, tedaj še neresnih meščanskih, bolj svobodoljubnih pesnikih kotborcih. Biljeprvi, kijevnaševrstevna-šal tisto železno trdnost in odločnost, lastno delavskemu razredu, delavski mla-
dini in njenemu boju, in ki ji tako manjka — sicer borbeni, narodno zavedni, meščan-ski mladini.
Tovariš Maks je šel že v gimnaziji do-sledno delavsko brobeno pot. Leta 1934 je bil že član KPS v Ljubljani. Osta! je zvest svoji skromnosti. Od tedaj do prvih dni na-šega osvobodilnega boja leta 1941 je delal tiho in skromno v tehničnem aparatu naše Partije. Bil je izredno vesten delavec v eni prvih naših partijskih »tiskarn« (ciklostil-nih, seveda) v Ljubljani. Bil je izredno pre-viden. Ko so vse druge tehnike padale v roke poticije, je njegova ostala stalno ne-dotaknjena, vedno sigurna, vedno naša zadnja rezerva. V letih 1930-1939 nam je ta rezerva mnogokrat ostala edino, kar smo imeli.
Leta 1941 se je kot rezervni oficir in član Partije takoj dal na razpolago glavnemu štabu slovenskih partizanskih čet. V avgu-stu in septembru leta 1941 je organiziral eno prvih čet na Dolenjskem. Od tedaj je tovariš Maks stalno v naših enotah. Bil je komandir čete v bataljonu, kjer je bil na-rodni heroj, general Stane, tedaj bataljon-ski komandir.
V Ljubljani, na poti na glavni štab, je padel v roke Italijanom in bil je poslan v in-ternacijo. Tudi tam je pokazal svoje spo-sobnosti v odločnosti in vztrajnosti. Vodil je organizacijo pobega večje skupine to-varišev iz Gonarsa. Organiziral je tehnično kopanje rova, po katerem je osem funk-cionarjev 31. avgusta leta 1942 pobegnilo iz internacije in poiskalo prve partizanske enote na Primorskem.
Takrat je tovariš Maks, Ljubljančan, postal primorski borec. Ni več zapustil Primorske. Bil je povsod, spoznal je vso Primorsko, vzljubil jo je in Primorska je vzljubila njega.
Kot načelnik OZNE na Primorskem je postal organizator boja proti peti koloni. Postal je or-ganizator množične inidative v boju proti njej. V , svoji stroki je ravno zaradi svoje s trdo voljo vzgojene vztrajnosti, skromnosti, temeljitosti in doslednosti postal mojster v svojem poklicu. Ravno v tem svojem delu si je v boju končno pridobil primorsko domovinsko pravico.
Ko se danes poslavljamo od tovariša Maksa, vidimo v njem primer borca, ki je nesebično dal svoje življenje, vse svoje delo v službo Primorske, primer borca, »Kranjca«, ki je kot pravi Slovenec in Ju-goslovan postal prvi primorski borec. Zato ga je primorsko Ijudstvo vzljubilo, zato vidi to Ijudstvo v njem primer svojega bodo-čega sožitja z rojaki v okviru Slovenije in Jugoslavije.
Primer njegove nesebičnosti, skromno-sti in vztrajnosti naj nas vodi v našem tež-kem boju!
Slava padlim borcem za svobodo.
BORIS KRAIGHER
Op. Mirko Perc-Maks je bil leta 1951 odliko-van z redom narodnega heroja.
PARTIIMKI DNLVNIK
GLASILO   OSVOBODILNE  FRONTl   ZA  PHIMORSKO   IN   GOHENJSKO
Štev. 80 — leto
Torek, 17. aprila 1945
Cena 1.— hru
IZ SOLSKIH KLOPI IN Z DELOVNIH MEST
] Za domovino
1. maj
Vihrajte, vihrajte, zastave, za delavski prvi maj. Da bodo pele tokave, čigav je praznik sedaj.
Na Rožniku vriska pesem Ijudi, praznik proslavlja vsak, se veseli.
Vihrajte, vihrajte, zastave, za delavski prvi maj, da bo donelo v širjave: nai živi prvi mail
IRENA ČERNUTA
M. Srebrnjak
Moja kri je luč
Sedel je sam v temnici in poslušal gr-menje topov. Med tem grmenjem, strelja-njem in oglašujočem pokanju pušk so zunaj veselo žvrgoleli ptiči. Prepevali so vedno isto veselo pesem. Toda on ni uži-val v njih petju. Kako rad bi ležal v jarku in v rokah bi držal trzajoči mitraljez, ki bi podi-ral sovražnike, da bi njihovi obrazi padali v blato in tam ostali za vedno. Edino to si je želel tu notri, v tej ječi, a pomagati si ne more ne tako ne drugače. Zadovolji se lahko le s tem, da bo čez nekaj časa nje-govo edino življenje usahnilo—za vedno, toda za SVOBODO.
Med izbranimi je.med tistimi, ki bodo danes ustreljeni.
Sprehajal se je poječi gor in dol, naredil je še nekaj korakov in bil je pri postelji, jo pogledal in si dejal: »Na tebi je ležalo mnogo Ijudi, ki so svoja življenja podaril) svobodi. In ne veš, koliko jih bo še! Toda svoboda ne pride sama, treba jo je izboje-vati. Da, izbojevati!«
Zaropotal je ključ in vrata so se odprla. V daljavi je zaslišal proseči glas, ki je pre-strašeno rotil, naj se ga usmilijo. Toda tu ni usmiljena. Dejal si je, da on ne bo prosil. Odločil se je, da bo umrl za svobodo. Toda zdrznil se je, njegove suhe ustnice so za-trepetale, brazde na obrazu so se mu po-globile in po glavi so mu odmevale bese-de: »Edino življenje!« Ne bo več lepega sveta. Njegovi domači bodo žalovali in njega ne bo več. Toda kaj bo, če domači ne dobijo brzojavke o njegovi smrti. Dobili jo bodo in na njej bo pisalo: »Svoje edino življenje sem dal za svobodo.«
Zunaj se je prej toplo sonce spremenilo v dežne kaplje in streli so se oddaljevali.
Tudi v njem se je dogajalo nekaj podobne-
ga.
Prej je bil poln življenja, ki je hotelo na-prej, veselo naprej. Sedaj je bil tih. In živ-Ijenje se oddaljuje — kot tisti streli.
Zdrznil se je, ko je pred svojimi vrati za-slišal tope korake vojaških škornjev. Vrata
LOJZE LAVRIČ: UPOR, 1943
so se odprla, dva vojaka sta ga prijela in odvedla. Pot je bila dolga. Končno je stal ob steni. V prsih pa ni več tiščalo in po glavi so mu rojile vse drugačne misli kot prej. Dočakal je tiste besede: »Polni, meri, stre-Ijaj!«
Njegove besede so bile njegove zadnje mislil: »Živela svoboda, smrt fašizmu!«
MATJAŽ KOROšEC OŠ KARLA DESTOVNIKA — KAJUHA
Za zemljo in
pogoreli njen dom.
Za zamrli nasmeh na njenem licu.
Za kamen,
za vsak kamen.
Za trdo grudo črne zemlje,
za pšenična polja
in za ptice, ki so prenehale peti.
Za vse junake, ki so nosili zastavo,
za vse mrtve, za pekočo rano...
Vzeljepuško,
prelil je kri.. .prelil je kri...
Umrl je junak, s puško ob sebi.
Prelil /e kri za svobodo.
Na grobu piše: Neznanemu junaku.
Za svobodo se je v boj pognal.
BISERKA BABULA SATURNUS
Starša
mojega
očeta
Bil je kurir glavnega štaba NOV. Kurirji so imeli zelo težavno delo, ker so morali prehoditi mnogo ovir in mnogo težavnih poti, a vseeno so morali priti do svojega cilja. Skozi vse te ovire jih je vodila le misel na svobodo, lepše življenje in na svoje drage domače.
Tudi tokrat je dobil oče nalogo, ki je bila zanj usodna. Ko je prišel do jase. so ga pričakali fašisti in ubili očeta in nje-gove tri spremljevalce. To je bilo leta 1942, ko se je sovražnik najbolj razvnel. Po osvoboditvi so očeta prekopali v grobnico na Urhu, kjer ležita skupaj z materjo, ki so jo umorili belogardisti na Sv. Urhu.
Naprosila sem očeta, da mi je opisal še zadnjo pot njegove matere, ki je bila tudi aktivistka NOV.
Ker je takrat primanjkovalo perila in obleke, je mati odšla iz vasi Vnajnarje v Sostro. Do hiše je prišla srečno. Naložila si je nahrbtnik in se po isti poti vračala. Zaradi izdajstva so jo na poti pričakovali urhovski morilci in jo v Javoru zaprli v klet pri Španu. Od domačih so zahtevali lo-pato in kramp. Peljali so jo v Panško Reko, kjer si je morala sama kopati jamo. Nato so jo razrezali na kose. Vsi Javor-čani so slišali njeno kričanje.
Po svoboditvi, ko so jo hoteli pokopati na Urhu, so morali najti najprej posa-mezne dele, ki so bili razmetani naokoli. Mučili so jo zelo znani izdajalci, kot so: Reški Kovač, Selškov itd... Nekateri so bili kaznovani že med NOB, drugi pa se skrivajo še danes po raznih dežalah.
To je resnica, kar mi je povedal očka in naj bo v opomin vsem nam, da se nikoli več ne ponovijo taka grozodejstva.
EDITA ALIČ Oš Toneta Trtnika-Tomaža
ZADOVOLJSTVO SPOZNANJA
Foto: Nuša Javornlk
Bilo je dne...
Bilo je dne,
ko jurišali so možje.
Prek travnikov in polj
se pesem je zlivala,
iz src junaških mož
se kri je prelivala. Bilo je dne, ko jurišali so možje.
V vasi pod goro
bilo je vse tiho.
Iz hiše mlad partizan je stopil
in od dekleta se poslovil. Bilo je dne, ko jurišali so možje.
Nato odšel /e v gozd,
oziral se nazaj na vas,
dokler ni med košatimi drevesi
izginila. Bilo je dne, ko jurišali so možje.
Ne daleč od vasice vstran
je padel mladi partizan.
Obležal je na mehki travi,
zakrila praprot je njegov obraz. Bilo je dne, ko jurišali so možje.
Doma dekle jokalo je,
potem pa tiho si dejalo je:
»Obriši si solze,
saj za svobodo padel je!« Bilo je dne, ko jurišali so možje.
MAJDA KASTELIC OŠ TONETA TRTNIKA-TOMAŽA
BILA JE JUNAKINjA
Sneg, belina in tišina sta bili vsenaokrog — do koder je segal pogled. Maja je na-predovala z napol odprtimi očmi. Le glo-boka, enakomerna gaz je pričala, da tu nekdo hodi. »Triindevetdeset, štiriinde-vetdeset, petindevetdeset...« številke so avtomatsko prešinjale Majine možgane. »Le malo še, samo še nekaj minut in po-grela se boš v topli sobi,« se je bojevaia s spancem in mrazom. Kot utopljenec se je okelapala debla. Nobe so ji klecale. Na-zadnje je zdrsnila na tla in utonila v težak spanec popolne teme in kratkotrajnih sanj
... Zunaj je že ozelenelo, čeprav je bilo šele sredi aprila. Četa dvajsetih partizanov se je ustavila pred hišico, obkroženo z ze-lenjem. Delovala je nepopisno Ijubko.
Na prag je stopila ženica in že je proti njej steklo dekle svetlih las v partizanski opravi. »Mati, mati,« je zaklicala in se oklenila ženice. »Poglej, mati, ravno tod nas je vodila pot in vsi smo te prišli obiskat. Tole so moji tovariši in tovarišice — zelo radi bi te spoznali.«
Ženica je vsem segla v roke in jih pope-Ijala za hišo, kjer je bilo pod krošnjami sadnega drevja tako čudovito! Partizani so posedli v krog in »mati«, kakor so jo vsi za-čeli klicati, jim je prinesla za pod zob vse,
kar je bilo dobrega pri hiši. Ksenija je ma-teri pripovedovala o bojih in mati je imela solzne oči, ko so se partizani začeli pri-pravljati na odhod.
»Draga mati, samo še košček naše dra-gocene slovenske domovine moremo osvoboditi, potem pa se vmem k tebi — in še nekdo bo z menoj.«
Dekle je povesilo glavo in zardelo.
»Ksenija, pridi!« so klicali tovariši.
»Zbogom, draga hčerka, vrni mi se kmalu — živa in zdrava!« je mati klicala za četo in solze so ji lile iz oči.
Četa je hodila že ves dan in večer. Bili so utru-jeni. Pred jasico. kjer so se nameravali ustaviti, je naenkrat zaropotala strojnica. »Zaseda,« je šinilo borcem v možgane. Vnel se je neenako-praven boj. Ksenija je, ležeč na tleh nedaleč od sebe zaslišala stokanje. Odvrgla je puško in se odplazila za glasom. »Ksenija, ne hodi tja!« so za njo odmevali klici komandirja. Ksenija si je oprtala ranjenega tovariša na ramo in hotela čimprej oditi od tod. Zaustavil pa jo je blisk bombe, ki se je raztreščila pred njo. Omahnila je z ranjencem vred in se s široko odprtimi očmi spomnila materinih besed in zasolzenih oči, ko je odhajala. Hotela je še zadnjič dahniti: »Mati, oprosti!« vendar jo je zajela tema ...
... »Ubožica, kaj pa je počela v tem času zunaj? Saj bi skoraj zmrznila!« je bilo prvo, kar je Maja slišala, ko je odprla oči in zaznala, da leži v toplo zakurjeni sobi.
»Ksenije ni več. Mati, oprosti, nisem hotela!« je Maja potem še dve dolgi noči bledla. Proti jufru tretjega dne je zaprosila vode. »To je dobro znamenje,« je zopet zaslišala glas poleg sebe.
Ko je čez nekaj dni že lahko sedela na postelji in babici pripovedovala o svojih sanjah, je zak-Ijučila: »Babica, Ksenija je bila junakinja!«
SPOMINKA MARTlC Oš Vide Pregarc
7
V srcih mladost, na ustih pesem
Moja generacija nima Dražgoš, Roga, Kozare, Titove Sutjeske, nima boja, za ka-terega bi dala življenje. Ali ideala ruševin je treba presnovati v delo, svetišča sanj v stvarnost, ker v nas žive davno ugašene mladosti nekega poletja ob letu ptic in reg-Ijanju mitraljezov. Ker mi nismo doživeli vseh tistih vlakov, ki so prepolni odhajali daleč, daleč in so se vračali prazni in pusti.
Slutim, te, mladost, v zlatem klasju te stutim, v očeh mesta, v pesmi in delu ... Vedno korakaš na čelu brigade in nosiš zastavo. Akcija je eden tvojih otrok. Tam so doma pesem, žulji, lopate... veseli, nasmejani obrazi. Pa niso vedno nasme-jani. Komu je do smeha ob zgodnji jutranji uri, ko glas dežurnega prekine vse sladke sanje in ko potočki znoja zalivajo oči in sonce neusmiljeno žge v hrbet. Nekateri bi rekli: »Bedak, raje bi šel na morje! Kdo pa danes še zastonj gara!?« Tudi med briga-driji se najdejo taki.
Svakoj majci treba da je dika, koja ima sina udamika.«
Prihajamo, da z lopatami in rokami gra-dimo najlepše mostove na svetu, mostove mladosti in bratstva. Prihajamo na Koz-jansko, v Suho krajino, na Sutjesko, Savo, da pokažemo njim, iz katerih smo zrasli, da smo vredni njihove krvi, da smo vredni potomci SKOJ.
»Sa pruge se vračamo vedrih čela smeli udamici Titovi, mladi proleteri ... Jedna dva, jedna dva, omladina Titova kreče na rad, zove obnova.«
Širom po Jugoslaviji rastejo mesta mla-dih in vsako pomlad se znova rode s pe-smijo in smehom. Nekateri jim pravijo Ju-goslavija v malem. Res je, tu se srečujemo mladi iz vse Jugoslavije, tu rastejo prija-teljstva, tu se učimo, Smešno se sliši tole učenje — ni učbenikov, ni redovalnic... To je šola življenja.
Delovni dan se v brigadi ne konča ta-krat, ko odložiš kramp jn lopato, ko spraviš s sebe prah in se naješ. Zopet te čaka delo in tega si izbereš sam: od športnih dejav-nosti pa do urejanja biltenov, idejnopolitič-nega dela, priprave raznih recitalov, ta-bornih ognjev, plesov, raznih tečajev in še in še ...
Nekaj časa po kosilu vse obmiruje. Se-veda, vročina nas je zdelala, malo je treba pa tudi počivati.
Kmalu zadoni iz zvočnikov:
»Ideologi vseh brigad imajo sestanek ob tej in tej uri. Vsi udeleženci politične šole se morajo nujno sestati v tem in tern pro-storu. Danes so na vrsti naslednje tekme
Nato pa pesem:
NAŠA SKUPNOST - 25. MAJ
4Jmetniška priloga. Ureja komisija pri ured-niškem odboru Nsk, zanjo odgovarja Mar-jan Moškrič.
»Hej, haj, brigade,
hej, haj, ruke mlade,
svoju zemlju srcem grade ...«
Počasi začnemo lesti \z senc. Igrišča se napolnijo. Glasovi navijačev se mešajo z glasovi piščalke in sploh je kot na pravi tekmi.
V sencah danes posedajo skupine bri-gadirjev. Nekateri žolčno razpravljajo, drugi molče leže (ni jim še uspelo prebaviti kosila), tretji prepevajo ob zvokih kitare.
Spravila sem se, da bi opisala delček brigadirskega življenja, pa mi ne gre in ne gre izpod rok. Prebrati bi morali vse tiste
biltene, ki so nastali na akcijah, poslušati vse tiste uspešne in neuspešne kuRume večere, posedati ob tabornih ognjih... Ta-krat bi začutili to življenje. Zaman so be-sede, napihnjene in povzdignjene k zvez-dam.
Naši odhodi niso takšni kot drugi, ker odhajamo, da bi se zopet vrnili. In s seboj nosimo akcijo, ki nam je ukrotila srca. Odhajamo, vendar del nas ostaja tu. Odhajamo, vendar bomo tukaj, v vsakem kubiku zemlje, v vsakem metru nasipa.
Na trasi in v naselju sta zaživela naša mladost in polet. In delali smo, kot znamo le mi, mladi. V telesih se je pretakala vrela kri, v srcih je gorela želja po ustvarjalnosti ... Lepo je biti brigadir in ko odhajaš, nosiš s seboj novo ime-brigadirsko ime. V nas ostaja velik del tistega skupnega življenja, ki ga živiš samo na delovnih akcijah.
Zaželimo si, da ločitve ne bi doživeli, čeprav bomo že jutri odšli proti domu in nadaljevali vsakodnevno življenje ter nam bo akcija kot lep sen. Mnoge stvari bomo z žulji vred pozabili, a tovarišev, ki smo jih spoznali tu, nikdar.
MARJANA MOŠKRIČ
Dogovor
Tihomlr Plnter