Pri svobodi tiska od tega, da je kriza zavesti obča in da ;e slavne in imenitne pustolovščine zahodne icije tonejo v barbarstvo. Svet razpada, smeje se in prigodno, pač pa to prakso ontaže uravnava in preceja neko temeljno ikovanje realnega«, ki ne sitnari v vlogi deši-irja ustrežljivega pobočja fantazme, pač pa nri v imenu neke obsežne in razvejane lestvice la, ki se ji daje v utajeni razsežnosti govore-bitja. Blodnjo, zmešnjavo, fantazme in ostale ele presežke pa država udobno in resno li v nekem familiarnem diskruzu, ki ne jenja jpolitičen. Politični diskurz drži vso blodnjo na in dobri distanci, saj političnega di-ne definira njegova vsebina, pač pa io oz. vštricno) mehanizmi formacije in av-tizmi inicijacije. Zelo zgledno in koristno je vsaj minimalno udeležen pri socialistični bra-ini, vendar nas ta bratski, mitični mini-ontinuum vselej malce zmede in afektira, je opredeljen prav iz nemožnosti, da bi za-10 definiral točke, v katerih je smiselno in po-ljubiti svojega bližnjega. ve se ne drži smola od vekomaj, pa tudi ne prinaša od vekomaj. Sedaj lahko popol-zanesljivo in nič oporečniško trdimo, da dr-brblja: in to urejeno brbljanje se vzdržuje Ijub uglajeni eleganci njene obubožane rase, lenda odmira. To zainteresirano brbljanje pa or ne moremo postavljati v bližino defeti-nih krikov: »Reši se, kdor se moreš.« Iržava brblja, svet razpada. repriča nas že minimalen pogled in prav na i pogled se moramo naslavljati, če hočemo ilicati tisto, v kar smQ nagovorjeni takrat, ko mekdo skuša v diskurzu ali v doktrini ohra- njati neko specifično »naziranje«, »naziranje sveta«, ki noče nič slišati o »razpadu sveta«. Temu razpadu dajemo sicer zelo tvegan poudarek, prav komično pa bi mu bilo podeljevati kakšno umir-jeno konsistenco. Ali ni dovolj, da je že sam »sve-tovni nazor« nekaj skrajno komičnega? Svetovni nazor pripada temu, kar se tesno in ljubeče veže na državo kot njen ideološki aparat. Svet torej razpada! Navržimo — duh in črka? Če je duh v krizi, kako naj se obnaša črka, prav črka tiska, tiskana črka? Naj se pridruži demaskirana obči maškaradi kot varuh interpretacije, pedagog in apologet? »Svoboda tiska!« Nedvomno nam skoz črke pritiska neko podivjano in neučakano nelagodje. »Svoboda tiska« — Čudna, pa zato nič manj le-gendarna sintagma, vedno zagotovilo zadostne in potrebne demokracije. Ponuja se nam »svoboda tiska«, pa ne toliko kot abstraktna matrica, načelo idealizacije ali idealen tip, pač pa kot neko »neodtujeno« mesto, ki zainteresirano zastira dejstvo, da »svoboda tiska« nikakorni privilegij in resnicazgolj samou-pravnega socializma. »Svoboda tiska« — sintagma, ki sramežljivo in dialektično ponuja neki približni liberalizem, realni humanizem in podobne zagonetne trike. Vedno nas pa malce prepriča o nesmiselnosti in nepotrebnosti svoje lastne upostavitve, saj njena razsvetljenska metafora parazitira na izničitvi me-tonimije, ki naredi, da pade iluzija o lastni »socia-lizirajoči«, »civilizatorični« funkciji. »Svoboda tiska« subjektu polaga v usta pravo in pravilno be-sedo, tako pa podpira, na svojevrsten način seve-da, nekatere temeljne iniciacijsko-identifikacij-ske reflekse: svetovni nazor, ki jo propagira, učin-kuje vedno kot malce afektirano naznanilo. Sintagma nas v svoji eksemplarni vrednosti uči, da smo svobodni zato, ker tiskarrib, hkrati nas pa prepleska tudi z občutljivo inverzijo, ki nam govo-ri, da tiskamo zato, ker smo svobodni. Nauk ra-zvitja je ubožen: v pokončni in prevrnjeni obliki nam polje tiska uravnava razsežnost svobode. Ko pade tisk, pade svoboda: če pade svoboda je to zadosten in nujen razlog, da lahko sklepamo o padcu tiska. Nekaj je torej gotovo: »svoboda tiska« nas inavguralno vabi k svobodi in k tisku. Vendar nas k svobodi vabi pod minitnalnim pogojem: pod po-gojem, da tiskamo. Prek tiska se dokopljemo do svobode. K tisku smo pa vabljeni zato, ker smo svobodni, saj drugače sintagme »svoboda tiska« sploh ne bi znali pravilno prebrati. Gre pa zato, da jo preberemo pravilno, v nasprotnem primeru lahko ostanemo tudi brez najljubšega organa. Tiska naj le tisti, ki je svoboden. Svobode pa nas priuči tisk. V paradigmatsko zagato nas pahne neka te-meljna ideološka nezadostnost, ki izhaja iz same revnosti matrice (»svoboda tiska«). Matrica je revna, dve vrednosti (»svoboda, tiska«) sta pre-malo, da bi izrisali potrebno nMiožico izjav kot specifično zunanjost, ki kot svojo resnico subsu-mira prav tiskano črko. Od kod se producira za-drega? Kaj poganja sitnosti? Obče je znano, da se »svoboda tiska« lahko popolnoma neovirano po-stavi v neposredno razmerje s horizontom druž-bene realnosti, socialnih odnosov in socializiranih razlik; od tukaj je pa le še korak do dejstva, da se »svoboda tiska« lahko povsem elegantno poja-vlja tudi v »parlamentarni demokraciji« ali »ab-solutni monarhiji« ali v »ustavni monarhiji« ali deželah »real—socializma«. Zakaj je njena dejavnost tako pestra in hkrati tako puščobna, saj se vrti v prazno? Štartajmo! »Svobodi tiska« redno pritikamo oz. podelju-jemo atribut »relativna«, ki naj bi jo optimalno deskriptivno določal. Za »svobodo tiska« vemo povedati, da je »relativna« in to vselej zatrjujemo z vso previdno resnostjo. Iz vzdolžnega branja teh treh besed nam ne privre niti jedrce tistega najfi-nejšega skeptičnega zastanka, ki nam govori, da v tem razmerju nekaj ne gre. Zaporedje — svobo-da, tisk, relativno — se nam zdi kar samo ob sebi umevno. Če lahko trdimo, da nas »svoboda tiska« uči — recimo temu surovokonstitutivne poti ti-skanja (in seveda pisanja), je potem prav atribui-ranje »relativnega« tista ponorela gesta, ki nam zamrači (hkrati pa že tudi tematizira) vse po-trebne »regulative« in »normative«. Opravka imamo torej npr z. družbeno real-nostjo »parlamentame demokracije«, v katero neposredno uhaja »svoboda tiska« kot vrhunska točka samorefleksije tiska samega, kot najpriseb-nejši obrat—nase tiska samega. Tako imamo na mestu produkcije »svobodo tiska«, ne pa tiska, saj je le-ta že vedno posredovan skozi socializirano mašinerijo »svobode tiska«. . »Svoboda tiska« je posredujoči, vezni člen med »tiskom« in npr. med »parlamentarno demokracijo.« A čemu rabi »relativno«? PRAV PREK REALNOSTI »RELATIVNE-GA« SE »SVOBODA TISKA« DRŽI »TISKA« SAMEGA! Tisk je svoboden samo znotraj svoje vrste — »svoboda tiska« je najvišja oblika tiska znotraj svoje vrste. Cenzor ni Politik. Skarje so povsem svobodne. Določene »črke« pač ne natisnemo. MARCEL ŠTEFANČIČ, junior foMEN IN VLOGA DOKUMENTOV O »PREPOVEDI RAZŠIRJANJA TISKANE STVARI« ičujoči dokumenti, ki jih tukaj objavljamo v gralni obliki — razen na mestih, kjer je to za- nečitijivosti nemogoče — nemai a prikazujejo cioniranje, argumetacijo in posebno ureje- pravne mašinerije bolj razvidno, smemo reči bolj »plastično«, kot je to mogoče opraviti v ikšnem »spremnem besedilu«. eda pa nas prav odločilna ireduktibilnost av- fčne razsežnosti, ki jo že po definiciji nosi s )j dokument, sili in naganja k odločnemu in bzimemu demaskiranju fasade in konsi- Zakona, se pravi, da je neogibno razkriti lje ideološke zidave pravnega registra, koli- se nam vsiljivo ponuja na način homogenega vtonomnega aparata. ako je torej treba kronologijo in dokumenti-o trnjevo pot študentskega časopisa TRIBU-pOaroma njene števiJkell/12dqjetina dvo-način: poleg natančne razgrnitve celotnega cesa »prepovedi razširjanja tiskane stvari« (tj. številke TRIBUNE) in konsekvenc prav^ irmalnega karakterja kažejo ti dokumenti iksno krčenje manevrskega prostora štu-ikega časopisa TRIBUNE, saj bo vsakemu memu šolarju lahko jasno, da gre za logiko ilnega posega v delovanje uredništva. Od tu ) bi nemara lahko zaslutili določeno druž-relevanco TRIBUNE kot študentskega me- dija par exscellence, ki mu historično producirano mesto segregiranega, če že ne nesramno lateral-neta informacijskega sredstva pripada takorekoč konstitutivno. Dokumenti o »prepovedi razširjanja« pa v isti gesti razvijajo dispozitiv javne, ostre in kolikor mogoče dosledne konceptualizacije umeščenosti TRIBUNE v sinhrono mrežo družbenih razmerij, kjer bo treba upravičeno navezati na ideološki domet politične represije in specifičnega fanta-zmatskega neksusa cenzorske intervencije z vsemi pripadajočimi praktičnimi posledicami tega priti-ska. Ni razloga, da bi razumeli obsesije in para-noidni interes sodnih in političnih organov za TRIBUNO drugače, kot na način, ki nam ga po-nujajo sami: skrb za javnost — kakor da bi obsta-jala nespecificirana javnost občega tipa — je nji-hova primarna skrb, kajti TRIBUNE niste, bralci naši, dobili zato, da bi vas ne vznemirjale ne-kakšne »alarmantne in neresnične vesti«. Privilegirani ritual instance Političnega pa je ravno skrb, varnost in zaščita. (Če je tu potrebno storiti obrat, ga delamo zgolj zato, da izstopi per-vertirana politična optika na dovolj jasen način.) Kajti skrbeti je treba namreč za mesto produk- cije fantazme, kolikor mistificira svojo lastno vpe-tost, se pravi, skrbeti je treba za sarnega sebe. Ali z drugimi besedami:kolikortorej zgolj skrb legiti-mira politično institucijo, pomeni to lahko le skrb za politično institucijo samo! Subverzija politikove lastne travme tukaj vdre kot metafora politično-totalizirajočega stroja, kjer je demokratična diskusija in spoprijem mnenj (v inkriminiranem članku — povodu za ,,prepoved razširjanja« — je šlo namreč za izpo-stavitev kritičnega stališča uredništva TRIBUNE) čisti presežek konstitucije ideološke scene. »Prepoved razširjanja tiskane stvari« je bila izrečena na podlagi ovadbe temeljnega javnega tožilca v Ljubljani, ki jo je potrdilo ljubljansko temeljno sodišče tako, da je prepovedalo le razšir-janje inkriminiranega teksta. Po pritožbi obeh strank (TRIBUNA — po zakonu je mogoče pre-povedati le razširjanje »alarmantnih vesti,« nika-kor pa ne mnenj, stališč, ocen — političnega polo-žaja — za kar je šlo v tekstu : javni tožilec — za-htevek po prepovedi celotne številke, ne pa izk-ljučno obravnavanega teksta) je Višje sodišče v Ljubljani ugodilo zahtevi temeljnega javnega to-žilca. Na tej točki je postala sodba o prepovedi razširjanja celotne številke 11-12 časopisa TRI-BUNA pravnomočna, saj zaradi posebne variante dvostopenjskega postopka pritožbe ni bilo več mogoče vložiti. Pravnoformalnega procesa je sicer konec, svoje-vrsten konec pa je obeležil mitologijo »odprte di-skusije«, kolikor se je le ta spenjala z iluzivnimi možnostmi za delovanje ustavno dovoljenih in-strumentov razčiščevanja nesporazumov napeto-sti in nasprotij znotraj sedanje družbeno politične situacije. Politična diferenciacija mnenj in kritik znotraj tega referenčnega okvira reprezentira le specifičen tip ideološkega regulativa, kar pa je ključna karakteristika mehanizmov družbenega gospostva. Sapienti sat! Iz razumljivih razlogov morajo biti deli inkri-miniranega teksta »Odprto pismo predsedstvu SFRJ«, ki je citiran v dokumentih, prelepljeni in počrnjeni. »Kdor ne ve za resnico, je bedak, kdor pa ve za resnico in pravi, da je laž, pa je zločinec« (Bertold Brecht) A.D. Dokumenti so objavljeni na strani 8 in 9 pjECEK IZ ZAPISNIKA 7. točke dnev-reda (razno) seje Predsedstva RKZSMS, ki ¦ua 13.1.1983 ob 9.00 uri v prostorih Kluba atov. Fod točko Razno je Predsedstvo RK ZSMS zahtevo predsednice Univerzitetne konfe-ice ZSMS Ljubljana Andreje Stopar obrav- ¦calo prepoved razširjanja šeste številke Ifcune. I Uvod je podala predsednica Univerzitetne : ference ZSMSLjubljana, Andreja Stopar, i je pojasnila sklepe seje Predsedstva UK * HS in MK ZSMS Ljubljana v zvezi z omenje-problematiko. i Razpravljalci pri tej točki so bili: Vika točnik, Jadranka Golob, Igor Bavčar, Janez lča, Jadranka Vesel, Mile Šetinc, Srečo Kirn, jroslav Garb. Sklep predsedstva RK ZSMS: Predsedstvo ZSMS v zvezi s prepovedjo razširjanja šeste ilke študentskega časopisa Tribuna naspro-kršitvi samoupravnih postopkov in odloča-ouredniški politiki Tribune, ki so potekali no izdajateljskega sveta Tribune. Zaradi teh stev in pomislekov k pravilnosti postopkov lega tožilstva in pravosodnih organov v zvezi epovedjo razširjanja časopisa, je predsedstvo ZSMS sklerdlo zahtevati poročilo teh mov o celotnem postopku z namenom, da na eni od prihodnjih sej sprejme celovita stališča v zvezi s tem. Gradivo o nekaterih problemih mladinskega periodičnega tiska pripravi center za informiranje, raziskovanje in založništvo pri Predsedstvu RK ZSMS. IZVLEČEK IZ ZAPISNIKA SEJE PREDSED-STVA UK ZSMS LJUBLJANA Člani predsedstva so v sredo, 12.1.1983 na svoji tretji seji govorili tudi o problemih študentskega časopisa »Tribuna«. Najprej so za glavnega urednika potrdili Aleša DEBELJAKA, za odgovornega pa Marcela ŠTEFANČIČA. V razpravi o vsebinski zasnovi tega časopisa so ugotovili, da je študent del družbe in potemtakem ne moremood »Tribune« zahtevati, da obravnava le »študentske probleme«, saj »študentskih« pro-blemov ni. Glede prepovedi razširjanja zadnje št. »Tribu-ne« so bili mnenja, da v spornem članku ni ele-mentov, katere navaja obtožnica in tako so potr-dili pritožbo, ki je bila vložena na Višje sodišče v Ljubljani. Obsodili so tako formalno pravni kot tudi neformalne postopke v zvezi s prepovedjo razširjanja številke in predlagali, da njihova sta-lišča obravnava tudi predsedstvo RK ZSMS. Za predsedstvo Stopar Andreja KOLOFON Časopis študentov Univerze Edvarda Kardelja v Ljub- ljani Izdaja UK ZSMS Ljubljana, Trg osvoboditve VII, soba 86, tel. 214-372 UREDNIŠKI KOLEGIJ Aleš Debeljak — glavni urednik Marcel Štefančič — odgovorni urednik Jane Marinko Marko Zorman Dušan Turk Brane Koderman Posebne naloge: Vanja Brišček, Hermej Gobec, Tomi Gračanin Miha Bregant — lektura Tomi Gračanin — distribucija Alenka Novak — tajništvo Likovno in tehnično uredništvo: Aljoša Kolenc, Matjaž Požlep Fotografija: Miki Stojkovič, Jani Štravs Izdajateflski svet: Aleš Debeljak, Andrej Drapal, Tomo Grahovec, Andrej Lukšič, Srečo Kirn, Jože Petrovčič, Andreja Stopar, Primož Haine VPLIV GAMA ŽARKOV NA GORENJO VAS Obratovanje Rudnika urana Žirovski vrh je Po-ljansko dolino brezkompromisno pahnilo na pot dinamične izgradnje. Gradi se cesta, stanovanja, objekti družbenega štandarda itd. To je očitno neizogibno, poglavitna dilema pa je, ali je pri tem treba upoštevati zgolj omejeno ekonomsko raču-nico, ali pa bi morali bolj skrbeti za čim manjše posege v naravo in za ohranjanje obdelovalne zemlje. V škofjeloški občini so se ocitno odločili za prvo. V Poljanski dolini je poleg uradne ceste (še vedno) najbolj aktualna gradnja blokov v Go-renji vasi. Delaso sezačela sredi travnikov na Bla-tih in ni dvoma, da se bo zidava nadaljevala in širi-la. Samo najbolj opotfunistični subjekti si (nam) lahko še zapirajo oči pred dejstvi in govorijo o »začasni« rešitvi, kajti železobetonski bloki niso nič začasnega. Najostreje sta seveda na gradnjo reagirala pri-zadeta kmeta, hec pa je, da se enako zapostav-ljene počutijo predstavniki KS Gorenja vas, ki menijo, da jim sredstva javnega obveščanja delajo krivico. Poleg tega bi moral biti Franc Pintar najvplivnejši človek v vasi: ne samo, da se v vasi ni nič moglo zgoditi brez njegovega pristanka, uspel je odstraniti vodstvo krajevne organizacije Zveze borcev in se sam postavil na njeno čelo; prepričal je kmete, naj ne pristanejo na zamenjavo zemlje, uspešno je vplival na delegate itd. (Cudim se, kako si potem ni uspel ohraniti svoje zemlje). Očitno je torej, da so samoupravni odnosi v vasi le lari-fari ob vseh teh mahinacijah in manipulati-jah, pa najsi so resnične tiste, ki jih navaja Pintar ali pa krajevni funkcionarji. S slednjimi smo se pogovarjali, da bi odkriii še drugo plat »resnice« o Blatih. Takoj je treba po-vedati, da je njihov, oziroma bolje rečeno uradni, plan razvoja Gorenje vasi povsem realen in racio-nalen. Domačini v dolini ne dobi jo zaposlitve in se vsako jutro vozijo na delo. Večina kadrov, ki imajo zaposlitev v Rudniku, v šoli (itd.), nima sta-novanj in se vozi od drugod. Trenutno študira osemdeset mladih iz doline in za nobenega od njih ni delovnega mesta v rodnem kraju. Tudi športni in kulturni objekti so nedvomno potrebni. Končno ima prav tov. Jože Novak, predsednik-krajevne organizacije SZDL, ko govori o revitali-zaciji hribovskih kmetij in pra"vi: »Ce bomo pozi-dali deset hektarov v Gorenji vasi, da bodo ljudje imeli zaposlitev, da bo mladina ostala tukaj, potem bo hrane petdesetkrat več, kot bi jo lahko dal Pintar!« Vse lepo in prav. Beg mladih iz kmetijstva je posledica z bloki nepozidane zemlje na kmetih in ne povojnega odnosa do kmetijstva v naši sociali-stični skupnosti. Bloki so res praktična oblika sta-novanjske gradnje, toda kdo bo prevzel odgovor-nost za ta poseg v naravno okolje čez leta, ko bomo pozabili iz kakšne (ekonomske) nuje smo jih postavili. In končno, tovariši s katerimi smo se pogovarjali, so posegli po približno enakem »orožju« kot Pintar, saj ju, skupaj s Stanonikom, dodobra očrnijo, poleg tega pa diskreditirajo ne-katere strokovnjake; prof. dr. Stritarja sploh ne priznavajo za strokovnjaka, za tov. Kraševca, pred-sednika Zveze društev za varstvo okolja pa meni-jo, da razmer ne pozna dovolj in izkorišča svoje ime in vpliv. Resnica je pač očitno zeJo reJativna stvar. V dveurnem pogovoru, ki ga objavljamo v skrajšani obliki, so poleg tov. Novaka sodelovali tov. Franc Jezeršek — predsednik skupščine KS, tov. Matevž Markelj—član sveta KS in tov. Mar-jan Kosmač — predsednik sveta KS, Zakaj Blata? Jezeršek: Treba je vedeti, da je treba zidati. Tu ni umika! V preteklosti zemlja ni mogla preživljati slovenskega naroda. Zato so se Slovenci izseljeva-li. (sledi kratka zgodovina izseljevanja Slovencev) Sedaj pa tudi v razvitih državah ne morejo več sprejemati novih delavcev in če hočemo živeti kot ljudje, ni druge izbire, kot da zidamo. V Gorenji vasi smo imeli težave zaradi Rudnika urana, ni bilo dovoljenj niti za individualno niti za družbeno stanovanjsko gradnjo. Sedaj pa, ko se že čaka na gorivo iz rudnika, se bo tudi tukaj moralo graditi. Tribuna: O tem ni dvoma, gre pa za vprašanje lokacije. Jezeršek: Lokacija... sigurno nismo dovolj bo-gati, da bi na Blegošu zgradili novo Velenje. Tribuna: Pa se vam zdi, da smo toiiko bogati in imamo toliko hrane, da lahko zidamo po njivah? Jezeršek: Blata so najslabša zemlja v Gorenji vasi, zamočvirjena. Tribuna: O kvaliteti zemlje so mnenja različna, toda strokovnjak, univ. prof. dr. Albin Stritar, je zemljo ocefiil kot kvalitetno. Markelj: Blata pravzaprav nikdar niso bila kmetijska zemljišča. Kmetje so vedno trdili, da ta zemlja ni nič vredna. Nič boljša ni kot Ljubljansko barje. Edina prednost Blat je, da je zemljišče ravno. Veliko vprašanje je, kolikQ je Stritar de-jansko analiziral zemljišče. Sam sem Stritarja videl samo na zboru krajanov, ko je prišel kot var-stvenik okol ja in zagovarjal Pintarjevo stališče, da so rešitev barake. Od takrat zame ni več strokov-njak. (ostali: Tako je!) Za lokacijo na Blatih so se odločili tako stro-kovnjaki, kot krajani. Ljudje, ki poznajo razmere, pravijo, da se od trave, ki raste na Blatih še no-bena krava ni zredila, kvečjemu je kakšna pogini-la. Res pa je, da je Pintar v zadnjem času v svojo zemljo ogromno vlagal in ustvaril občutek, da gre za kvaliteten travnik. Toda taka vlaganja niso ren-tabilna, ker niso trajna, to vse se v enem letu spere. Tribuna: Toda očitno Blata tudi za gradnjo niso najbolj primerna. Markelj: Na drugih lokacijah bi bila gradnja še dražja. Jezeršek: Sicer pa lokacije nismo izbrali sami v krajevni skupnosti, predlagali so jo urbanisti. Sprejeli smo njihovo mnenje, da je treba vas zao-Irožiti. Če so na Blatih že zgrajeni določeni ob-jekti, je jasno, da se bo tam najprej gradilo. Tribuna: Povsod poudarjajo, da gre za začasno kompromisno rešitev. Kje pa naj bi se gradnja potem nadaljevala? Jezeršek: Bodimo odkriti. Verjetno se bo še gradilo na Blatih. Mogoče nas več ne bo, ampak gradilo se bo naprej. Rudnik urana bo potreboval delavce, nekateri se bodo tukaj oženili, drugi pripe-ljali svojce, nekateri se bodo zaposlovali v drugih obratih v vasi. Pod silo razmer se bo Gorenja vas morala in se bo še razširila. Ne gre samo za stano-vanja. Razširiti moramo tudi pokopališče, okoli pa so same njive in travniki. Toda sigurno ne bomo začeli delati novega pokopališča nekje gori v hribu. Njive in travniki bodo spet šli, toda ne mo-remo pomagati. Pa tudi takega pomanjkanja hrane, kot ga nekateri prikazujejo, še ni. Tribuna: Kaj pa novi zakon o zaščiti kmetijskih zemljišč, ki naj bi prepovedoval vsako gradnjo na obdelovalnih površinah? Jezeršek: Nobena kaša se ne poje tako vroča, kot se skuha in tudi takih zakonov je bilo že veli-ko. V Sloveniji se bo tudi leta 2000 zidalo, pa če-tudi bodo medtem sprejeti trije super zakoni o zaščiti kmetijske zemlje. Novak: Sprejemamo novi zakon o kmetijskh zemljiščih, vendar pa enega že imamo. Če bi sta-rega spoštovali, novega ne bi bilo treba in ne vem, zakaj sprejemamo zakon na zakon. Tribuna: Kako pa je bilo s predvideno lokacijo na Vršanju? Novak: Imeli smo diskusijo s kmeti, s tistimi, ki imajozemljona Blatih in na Vršanju in pa tistimi, ki so lastniki samo na Blatih. Izjasnili so se za gradnjoha Blatih, ker je pobočje Vršanj res neko-liko težje za obdelavo, vendar je zemlja tam pre-cej kvalitetnejša. Tudi če bi se odločili za to loka-cijo, bi prišlo do enakih nasprotovanj. Poleg tega bi, kot je že Jezeršek omenil, s tem naredili dolgo vas. Tribuna: Pintar navaja povsem drugačno sta-lišče kmetov. Marelj: Ko Pintar govori v imenu kmetov, go-vori v svojem imenu. Tribuna: Pintarjev sin omenja, da je v sami vasi sicer 80 % kmetov za gradnjo na Blatih, vendar pa so kmetje iz cele doline večinoma proti njej. Jezeršek: To bi držalo. Toda v alpinini tovarni, ki tudi stoji na Blatih, dela sto osemdeset ljudi in to prinaša zaslužek, recimo, devetdesetim kmeti-jam. Markelj: Zadnja dmžbena stanovanja so v Go-renji vasi zgradili leta 1968., Od takrat morajo mlade družine stanovanja iskati izven doline. Po-sebno je problem pereč za delavce rudnika, ki se sedaj morajo voziti od drugod. Tribuna: Menda si nekateri krajani ne želijo prihoda delavcev iz drugih republik? Jezeršek: Velikokrat je bilo, pa ne javno, reče-no, da se tukaj dela samo za Bosno. Sigurno bo prišel tudi kakšen delavec iz južnih republik, ker tukaj ni delavcev za nekatera dela. Vendar pa to sploh ne škodi. Markelj: To je problem za Pintarja. Toda s sta-novanji in drugimi objekti moramo rešiti predv-sem problem zaposlitve in nastanitve krajanov, ki odhajajo, ker v vasi ni kruha. Vsi, ki so se šolali, so odšli iz doline. Stanovanj ne moremo zagotoviti niti učiteljem na osnovni šoli. Šola ima sredstva za stanovanjsko gradn jo, vendar ni imela priložnosti, da bi jih vložila. Tribuna: Zakaj pa niste sprejeli predloga var-stvenikov okolja za individualno gradnjo? Markelj: Predvsem bi bile za topotrebne precej večje površine, kot za gradnjo blokov in v tem ne vidim rešitve. Tribuna: Vendar za manjše objekte ni nujno, da se gradijo na ravnini. Markelj: Če pobočje ni primerno za obdelavo, tudi za gradnjo ni. Naša KS je hribovita in tudi tam, kjer ni nitf metra ravne zemlje, kmetje upo-rabljajo stroje. In ti kmetje živijo izključno od kmetijstva, za razliko od Pintarja, saj so njegovi otroci zaposleni, sam pa je upokojen. Kar se tiče zemlje, ki jo je Pintar sam ponudil za gradnjo, sem za to, da si gremo ogledat to grapo. Na lastne oči se boste prepričali, v kakšnem okolju naj bi bila po njegovem stanovanja. Sicer pa je on stal na stališču, da so za rudarje dobre barake. Novak: Noben kmet ni prostovoljnodalzemlje, ne za tovarne, ne za zdravstveni dom, ne za šolo. Če bi bili vsi družbeno politični delavci kot Pintar, ne bi bilo nikjer ničesar! O postopku Novak: Pri polemiki okoli Gorenje vasi se je iz-kazalo, da krajevna skupnpst sploh ni potrebna. Vse kar se je sklepalo, se je po demokratični poti na konferencah SZDL, na skupščinah krajevne skupnosti in prisotna je bila polemika, ker so ne-kateri zastopali Pintarju podobno mnenje. Toda na glasovanju se je izkazalo, da je velika večina za gradnjo na Blatih in zato mislim, da je bila stor-jena obupna krivica, tako tistim delavcem v KS, ki se prenašajo po časopisth, kot objektivnemu in-formiranju slovenske javnosti. Jezeršek: Vsem nam so že potekli mandati, vendar nas nihče noče zamenjati na funkcijah v KS, kar ob vsem tem sploh ni čudno. Tribuna: Kaj pa o pritiskih in agitaciji? Novak: Dosti Ijudi bi lahko potrdilo, da je Pin-tar veliko več agitiral. Mi agitacije praktično nismo vodili. Markelj: Mi smo bili nekaj časa namerno tiho, ker so se po časopisih pisale izmišljene in neute-meljene stvari. Mi smo stali na stališču, da na ne-resnice ne bomo odgovarjali. Tribuna: Menda je bil izvajan pritisk na učite-Ijico, delegatko v Zboruzdruženega dela. Markelj: $ola rabi stanovanja. Kot sem že po-vedal, so sredstva že zbrana. Delegatka bi torej morala zagovarjati gradnjo na katerikoli lokaciji. Toda Pintar jo je prepričal, da je spremenila sta- lišče, ki ga je dobila v bazi. Na zboru delovnih Iju smo potem sklenili, da mora v podoče zastopi interese šole, drugače bo odgovarjala pred baz Tribuna: Kakšno pa je politično stanje v vas Jezeršek: Trenja med sosedi in podobna a sprotja se pojavljajo v vsakem kraju, tudi v Goil nji vasi. Gorenjci smo pač taki. Moram pa reči.i sta Pintar in Stanonik s svojimi stališči precej izo rana. Tribuna: Pod enim njunih pisem v Delu je bi podpisanih deset — petnajst ljudi. Jezeršek: Osemnast. Toda to so bili sorodnil po dva ali trije iz ene hiše, od katerih so nekat« zaposleni in se s kmetijstvom v glavnem ne ukv« jajo. i Tribuna: AJi bi lahko kaj povedali o problem glede krajevne Zveze borcev, o transparent DOL S HITLERJEVIMI HLAPCI in podo nem? Markelj: Ko je v Gorenji vasi nastal proble okoli zemlje, je Pintar dosegel, da je takratna g< nitura, ki je vodila Zvezo borcev, razpadla in se sam forsiral ter se ustoličil kot predsednik goi njevaške organizacije. Moram pa povedati, i ostale Zveze borcev naše Zveze ne cenijo pr preveč. Ob tej priliki je tov. Kosmač demantiral nek tere navedbe tov. Pintarja glede njegovega sod lovanja z okupatorjem v drugi svetovni voji Leta 1941 je bil Marjan Kosmač star šestnajst h Nemri so ga junija istega leta, kot mnoge fanl odpeljali v Nemčijo, kjer je živelpri nekem kme do konca leta 44, ko se je bi! prisiljen vključitil nemško vojsko. V uniformi je bil šestintride dni, po nekaj dneh, prebitih na fronti, pa so ujeli Američani. Bil je v taboriščih, bolnicah, t lovnih skupinah in v domačo vas se je vrnil šeie j nija 1946. Pokazal je tudi dokumente, ki potrj jejo njegovo pričevanje ter tako pobii izjave to Pintarja in Stanonika. Zato pa to priča o tem, < kakšnih razsežnosti so se zaostrile razmere v G renji vasi. Markelj: Kot navaja Tribuna, bilo pa je tudi oddaji Vroče—hladno, noben politik noče ugi niti v zadevo. Dejansko je iz tega nastal piliti, problem. Članki, kot so v Tribuni, stvar samo slabšajo. Poudaril bi tudi, da tovariš Krvina o Blat nima čisto nič! (ostali: Popolnoma nič!) se tiče pozidave na levem bregu, okoli nj parcele, to pa ne sodi tukaj zraven. Tribuna: Tov. Krašovec je v pismu v Delu ( botna priloga 4/12—82, str. 14) zapisal, gradnja na BJatih »nezakonita in-protiusta enako pa se je izrazjl o prostorskem delu d nega plana občine Škofja Loka. Markelj: Krašovec ni dovolj seznanjen s lematiko. Nadomestna zemfja Tribuna: Pintar navaja, da kmetje niso nadomestne zemlje za razlaščeno. Novak: To je njegovo maslo! Markelj: Vse napore na tem področj kmetje minirali. Pintar je izjavil, da ima s zemljo in da druge zemlje ne mara. Ko smo r pravili spiske ljudi, ki bi zamenjali zemljišča, je. v nasprotno akcijo in jih prepričal, da so sprem nili svoje mnenje. Res pa je, da je komisija, ki je deJala, itnela na razpoiago malo časa in je bil tu primer, ko je bil sklenjen dogovor z očetom nika, ker slednjega ni bilo doma, vendar pa zamenjavo Pintar preprečil. Tribuna: Ali je nastopil s kakšnimi argum Markelj: Izkoristil je predvsem sorodstve sosedske zveze. Jezeršek: Sam sem vodil to komisijo. Nik nismo silili v zamenjavo. Obračali smo se pr sem na ljudi, za katere smo vedeli, da zemlj obdelujejo. Obiskali smo kakih petnajst lastn in trije ali štirje so bili takoj pripravljeni ze prodati ali zamenjati. Ko smo vse te sporazun dogovore spravili na papir, smo lastnike z Bla vabili na Krajevno skupnost, in so jih vsi odl zavrnili. —/— Ta tekst se navezuje na članke Slovenci nej voljujejo razlaščanja in Zakaj Slovenci ne ljujejo razlaščanja, v letošnjih Tribunah št. 7/8. Neko objektivno resnico bi verjetno h poiskali v analizi kontradikcij med izjavamij sameznikov, pa tudi znotraj nekaterih intervjil samih. Vendar pa številna vprašanja še v< ostajajo odprta. Tomi Gračanin ZGOUBA V četrtem letniku FSPN je za študente usmeri-tve za socijalno delo obvezen predmet SO-CIALNA PATOLOGIJA. Predavania niso pote-kala na FSPN temveč na Pravni fakulteti, obisko-valo jih je kakih 10 študerttk, tako da smo name-sto v predavalnicah ponavadi bili v kakem manj-šem kabinetu. Prostori Pravne Fakultete so zelo visoki, saj veste, v kakšnem slogu je zgrajena stavba Pravne Fakultete, ki je istočasno ljubljan-ska Univerza (v isti stavbi, na drugem vhodu, sem obiskovala okence komisije za sprejem v študent-ske domove). Torej, v teh prostorih, merni so vedno dišaii po večnosti, se je zgodil, pripetil do-godek ali bolje doživljaj, zelo čuden in takrat še bolj neprijeten. To je bilo na prvem ali enem od prvih predavanj. Sedeli smo za mizo (tako, ki služi sestankom), na čelu je bil seveda profesor in po-slušali uvod v socialno patologijo. Poleg mize je bil kabinet opremljen še s starinskimi omarami in policami, polnimi knjig. Zdelo se mi je, da v nosu čutim rahel vonj po starih knjigah, čeprav ta vonj, če dobro pomislim, realno ni obstajal. Verjetno je dišalo po parket pasti in milu s slivnika, postavlje-nega mcd omarami. Svetloba ni bila pridušena. toda imefa sem viis, da sedimo v pohemi. Mislim, da je bilo nekako takole: miza je bila osvetljena z nizko spuščenimi lampami, omare in police po zi-dovih pa so bile slabše osvetljene. Sedela sem, kot ponavadi, s prekriženimi no-gami. Naenkrat (moram ppvedati tole: Predava-nja v ozkem krogu ljudi so zame bila vedno nepri-jetna in čutila sem rahlo napetost. Nič posebnega, povsem rahlo drgetanje živcev). sem začutila med nogami valček razburjenja. Kot da bi bila, oz. ne, bila sem resnično razrajcana — razburjenje je po-stajalo vse močnejše, najbolj na klitorisu, potem pa po celem mednožju in trebuhu. Potila sem se med nogami. Prijela me je panika Resnično in tako nenadno seksualna vzburjenost me je prese-netila in zmedla. In bilo me je strah, bolje reči, groza me je tresla, da ne bi doživela orgazma ta-kole za mizo, da ne bi začela stokati, javkati (poz-neje sem šele spoznala, da je možno orgazmirati tudi povsem tiho in mirno), kričati, se previjati, skratka, grozno bi bilo v mirni atmosferi popo!-danskega predavanja, ko se sliši samo ravnodušen glas prpfesorja in blago škripanje peres, narediti sceno oz. doživeti orgazem. Učinek bi bil verjetno tak: vsi bi vzdignili glave in se zagledali vame. po-mislili bi, da mi je slabo, mogoče. da sem padavi- čarka, vstali bi s stolov, prišli do mene, mi dali vodo. Mogoče bi vštekali, kaj se resnično dogaja, toda tega ne morem verjeti in tudi preveč grozno je- Panika je občutek, ki se ga ne znebiš kar tako. Trajalo je celo uro in pol (združili smo dve ure predavanj) in se prepletala z napadi vzburjenosti mednožja. Z mišicami trebuha sem skušala to vzburjenost obvladati in kanalizirati, na trenutek bi mi uspelo — kratek premor, potem pa zopet isto impulz se začne na klitorisu in se počasi širi. Noge sem premeščala v vse mogoče položaje, da bi ja čimmanj vzpodbujala rajcanje. Ves čas sem paranoično zapisovala skoraj vsako profesorjevo besedo. Na tem predavanju sem verjetno naredila najdaljše zapiske v mojem življenju. Bilo me je strah gledati okoli sebe, mogoče bi mi lahko na obrazu prebrali, kaj se dogaja. Čeprav, tudi fana-tično zapisovanje bi lahko kdo spregledal kot simptom čudnega dogajanja. to sem takrat mislila, sedaj mi je jasno, da je kaj takega nemogoče. Pi-sala sem torej kot zmešana, ne da bi sploh vedela, kaj zapisujem. Ko sem potem prebirala zapiske so bile posledice očitne: nepovezani stavki. različna velikost črk ipd. Konec predavanja mi je pri^ pravo olajšanje. « Podobne stvari so se dogajale tudi poznejj teh istih predavanjih, toda imela sem izki vedela sem, da se lahko toliko Jcontroliram, bom orgazmirala. Proti koncu predavanj sol more počasi minevale. Izpit iz Socialne patoloj je bil lahek, eden tistih, za katerega je dovoljj tudirati predavanja in par člankov. Gradii sicer nepovezano tako, da ni mogoče lepo inl ligentno naštudirati, obstaja dmgi sistem zaj predmete: naučiš se posamezne teme, zapor najbolj pogoste pojrrie in potem s tem manij na izpitu. Profesor ni bil strog, čeprav je dajj vtis: suh, stisnjene ustnice, hladne pavjeoči. zani sivkasti lasje, siva obleka. Njegovi če^ bili the best. Nekoč je ta profesor živel v Ai in od tam prinesel celo kolekcijo čevl jev. Dot spomnim rdečih, semiševih. z luknjicami.j ženske, snio se vedno zabavale na ta račur slim, da je profesor včasih nosil tudi klobuk] eleganten. ZEMIRA ZAMENITEMIJO Tudi jaz imam problem in bi rada da mi ga po-magate rešiti. Ne morem fukat. Takole je; pa tudi moje prijateljice mi pravijo, da imajo podobne probleme. Vse skupaj se do-gaja v marginalnem rezervatu. Ti punkerji so se verbalno seksualno zelo emancipirali, fukat pa ne dajo. Za popizdit. Če hočem ohranit vsaj malo dostojanstva ne morem in fukat z njim, ko reče pred maso — greva fukat (pa saj takrat tako ne bi šel, ker pol zgubim za dru-gič vse ostale), ampak moram furat žensko pa«-sivno vlogo, da dobijo fantje sploh veselje oz. ob-čutek, da morajo delat na tetn, da ni vse dano. No, in če furam to »žensko« vlogo, fantje sicer včasih delajo na tem, zadnje besede pa ne spravijo iz ust, tako da pol ni nič. Za popizdit. Če pa stopim v aktivno vlogo se jasno tipčki zbojijo, te začno zajebavat — kurbica... se izogi-bajo, če pa jih vprašaš kaj je to, se opravičujejc, da jih zdaj to pač ne zanima... Torej, ko hočeš bit kurba, ne moreš fukat, ker se tipi zbojijo, če pa nisi kurba oz. ne greš na prvi mig, te ne jebejo. Ta fucking happy family fura tudi resne veze, blazno pa govorijo o promiskuiteti in ne jebejo sentimentalnosti, fukat pa tud ne dajo. Fukamo se tako, vse vemo drug o drugem, opravljamo, ma-sturbiramo drug na drugem, pol se pa vsi skupaj srečamo in je fuzl in ne veš, kaj bi s temi ljudmi. I. V. bi rekel: masturbacija znotraj marginalnega rezervata. What now? Ne moremo fukat. Kastrirani ob rojstvu. Država nas fuka. Jaz ne morem fukat. Kastri-rana sem na marginalni rezervat, ki lahko samo masturbira. Tak kot je določen znotraj galerijskega kontek-sta — video je mrtev. Toda video je še kako živ v svojem doslej še nedojetem odnosu do TV-indu-stri je in skozi hitrost pretvorbe s katero se vredno-sti TV spreminjajo z vrednostmi umetnostmi. (D. Birnbaum) V preteklih dveh tednih se je v Ljubljani zvrstil cel niz video projekcij. Kako naj si razlagamo to nenadno spremembo, to zgostitev video dogajanj. Razen nekaj projekcij v Škucu smo do pred krat-kega video opremo lahko zasledili samo v izložbah konsignacijskih trgovin ter smo lahko tu pa tam prebrali kakšen tekst o videu na straneh revijal-nega tiska. Dejstvo, da video opremo, tako po-membno za prenos informacij v kulturnem polju, kot tudi medija vizualnih umetnosti, razen Fo-ruma nima nobena galerijska institucija v Ljub-Ijani in dejstvo, da si je moral kulturni dom I. Cankar opremo za predstavitev R. Kriesheja iz-posoditi v sosedni republiki, je zastrašujoče. Ali naj to razumemo kot strah institucij pred ideolo-škimi in političnimi implikacijami, ki jih ta medij vključuje s svojo možnostjo množične uporabe ali pa gre za okostenelost institucij, katerih birokrat-ska struktura ne dovoljuje hitrih sprememb? Pri tem nizu video projekci j ni šlo za načrtovano ali organizirano akcijo, ki bi jo nekdo lahko ozna-čil kot mesec video kulture v Ljubljani, pač pa za slučajno koincidenco oziroma soočenje različnih pristopov in uporab video medija, za katerim se vrsti cel niz preddeterminant. Tako je v prostorih galerije DSLU od 6.—12.12. potekala razstava z imenom Provoka-cija medija '80, ki navkljub organizatorjevi želji, vpisani v naslovu razstave, razen izjeme dveh za-grebških avtorjev Sanje Ivekovič in Dalibora Martinisa ni prinesla nič novega in provokativne-ga. Namen razstave, ki naj bi bil predstavitev treh jugoslovanskih centrov: Beograda, Zagreba in Ljubljane ter avtorjev, ki se udejstvujejo znotraj video medija, je bil z izbiro materiala omejen na že znane in presežene oblike video umetnosti se-demdesetih let. Tako smo bili priča enostavnemu obrazcu ponavljanja vnedogled, ki se navezuje na izkušnjo formalno povsem drugačne umetnosti, projekciji trakov, katerih temporalnost, statična kamera, naravni materiali, in vedno se pona^lja-joče geste nastopajočih, so reflektirale uporabo videa kot pripomočka ali sredstva za zapis per-formancea. Performance kot video je značilen za beograjsko izbiro del (Damjanovič, Todosijevič, Popovič, Paripovič), tako tistih trakov iz sedem-desetih let kot tudi iz letošnje produkcije. Ljubljana je bila zastopana s triminutnim tra-kom Mihe Vipotnika ter s še krajšim trakom or-ganizatorjev prireditve Nuše in Sreča Dragana. Ob tem je treba pripomniti, da so organizatorji na razstavo med drugimi povabili skupino treh avto-ric: B. Borči^, A. Šmid in M. Gržinič — pro-jekt/razstavo te skupine smo videli junija letos v galeriji Škuc. Ker je omenjena skupina hotela, poleg že v Škucu razstavljenih fotografij, predsta-viti še video trak, jo je organizator odločno odklo-nil. Miha Vipotnik se je predstavil s črno-belim trakom, ki še vedno raziskuje formalni jezik in VIDEO možnosti videa kot medija, čigar ekran ter nje-gova kvadratna zasnova mu služita kot podlaga za sploščenje posnetka realnosti, oziroma za spre-vračanje horizontale tal po stranicah kvadratne zasnove ekrana. Najkrajši izmed vseh video trakov je bil pred-stavljen s strani organizatorjev razstave Nuše in Sreča Dragana. Povsem iracionalno pojavljanje samih avtorjev, neprobJematizirana, tako for-malna kot tudi vsebinska plat ter nelogičnost, ki iz tega sledi, kaže na mistifikaci jo medija ter postavi pod vprašaj tako sam medij kot tudi produkcijo avtorjev, ki se ga poslužujeta. Za avtorja Dalibora Martinisa in Sanjo Iveko-vič iz Zagreba se je izkazalo, da že leta angažirano delujeta znotraj video medija, in bi edino za njiju dva veljala trditev »video^umetnika«. Seveda je ob tem treba pripomniti, da je termin video art precej ponesrečen, kajti na nek način omejuje pomen avtorskega dela na traku. Avtorja sta šla skozi nekaj faz delovanja od konceptualističnega ter minimalističnega raziskovanja govorice me-dija do preizkušanja medija v relaci ji do lokalnega TV omrežja. Ta prehod v bolj družbeno angaži-rano polje vizualnega raziskovanja z uporabo in pretvorbo posnetkov institucionalnega televizij-skega omrežja je značilen za sodobna video razi-skovanja. 17.12. je bila v Discu FV 112/15 predstavitev videa ljubljanske skupine Meje kontrole št. 4. Skupino sestavljajo že prej omenjene avtorice B. Borčič, A. Šmid, M. Gržinič ter D. Mandič. Sede-mnajstminutni video z naslovom »Ikone glamour-ja—odmevi smrti« je bil realiziran s pomočjo video opreme FV 112/15 — Foruma decembra letos. Zgodba je izredno zapletena in če naj jo skušamo označiti v par stavkih, obravnava fanta-zme ženskega stereotipa »modela« in njene prija-teljice — hermafrodita, spominjanje na otroštvo, šolo ter prvo srečanje z izkušnjo masturbacije. Ob slikovni zgodbi, ki se kaže skozi soočenje »mode-la« s svojimi fotografijami, diapozitivi poziranjem pred kamero teče komad skupine Snakefinger z naslovom The model. Neprestano izmenjavanje planov, globine, svetlobnih efektov,obrazne in te-lesne ekspresije obeh igralk, njunega srečanja ter dialoga med njima (ki je nekoliko predolg in pre-več »igran«), projekcija diapozitiva prepoznavne žfenske politične osebnosti; vse to daje video traku značilnosti, ki se.jih da na nek način navezovati na izkušnjo filmov A. Warhola, na ekspresivno ge-stualnost zenskih obrazov v filmih W.H. Fassbin-derja ter na izkušnje novejšega ameriškega vida, čigar predstavnik je med drugimi D. Birnbaum. Eden izmed pomembnejših Ijubljanskih video dogodkov zadnjih štirinajst dni je nedvomno tudi otvoritev Video kluba v Forumu. Že tretjo nede-ljo zapovrstjo se v Video klubu vrstijo rock video trakovi. Tovrstna video produkcija sovpada s ko-mercialno proizvodnjo glasbene rock industrije ter se navezuje in prvenstveno pretendira na večji komercialni uspeh rock bendov med glasbenimi kon?umenti. Seveda so tudi znotraj te produkcije video trakovi, ki zaslužijo več pozornosti. Če naj naštejem nekatere izmed teh, so to nedvomno video trakovi newyorškega alternativnega centra The Kitchen, ki vključujejo glasbo skupin Suicide, PJL in drugih. Poleg teh je vredno omeniti še tra-kove z moderno eksperimentalno gJasbo ter av-torja Fitzgeralda in Sanborna. »Z naraščajočo teatralizacijo videa in perfor-mancea v sredi sedemdesetih let ter temu ima-nentno teatralično težnjopo narcisistični estetiza-ci ji nam postaja jasno, da se fokus video aktivnosti politično zavednih umetnikov obrača k televiziji.« Upoštevajoč to spremembo, ki je nakazana znotraj tega citata, lahko analiziramo najbolj po-membne značilnosti te spremembe/obrata, tako da povzajemo tekst Benjamina Buchloha, v kate-rem govori tudi o delu ameriške umetnice Dare Birnbaum — Artforum sept. 1982. (Glej tudi tekst »Documenta 7 v Kasslu« avtorice M. Grži-nič v eni izmed prejšnjih številk Tribune). »Birnbaum (v nadaljnjem tekstu B.) pri delu uporablja posnetke programa s televizijskega omrežja ter se pri tem najprej in predvsem nasla-nja na pomen tehnike, specifiko konvencije in žanra televizije. Skozi formalno analizo teh kon-vencij in kobminiranja žanrov njihove ideološke funkcije in efekti postajajo transparentni. To je bistvenega pomena za razumevanje do katere mere je B. delo zasidrano znotraj strukture, ki de-terminira kolektivno perceptualno izkušnjo. Na-tanko proti svojim razkrivajočim dekonstrukcij-skim procesom delo ne prispeva k razmnoževanju umetniško proizvedenih, inovativnih medijskih raziskav, katere končno funkcionirajo tako, da dajejo televizijski ideologiji najmodernejšo este-tiko. B. video trakovi si lastijo posnetke televizij-skega programa v nizu od sentimentalnih nadalje-vank do programa v živo, kot je prenos »Olimpij-skega hitrostnega drsanja« ter EPP programa. Ta dela so konec koncev narejena za TV mrežo, kjer lahko najefektneje pokažejo svojo funkcijo zno-traj medija (in ostudnosti), toda kontradikcija, znotraj katere delo obstaja, ga postavlja, za časa trajanja, ekskluzivno znotraj okvira visokega umetnostnega avantgardnega diskurza. Če je pri-kazan na komercialni televiziji, bo njegova bi-stvena estetska narava postala bolj navidezna in njegov kritični potencial lahko upade. Vvideu »Technology/Transformation: Wonder Woman« iz leta 1978/79 avtorica razvija puber-tetsko fantazijo »čudežne ženske«, ki je imela zgodovinsko pot od stripovske figure do nacional-nega TV omrežja. To napredovanje zagotavlja krizno podobo, ki pa tako kot oživljanje Super-mana v filmu hrani kolektivno regresijo v smeri ikon, ki priklicujejo monolitno moč s pomočjo ka-tere otroci doživljajo heroje, starše ter svojo bo-dočnost. Prvotni namen tega traku je bil neizčrpen poseben efekt, ki ga televizijski in filmski produ-centi uporabljajo, ko mora moč države nemu-doma ostati mistiticirana. Ikonološko gre ta trak tako: stripovski — junak — obrne — televizijsko — iluzijo na podoben način ko so Lichensteinove slike znotraj in obenem proti grafičnim tehnik stripov tiskanih v šestdesetih letih. Formalni potek fragmentacije in serijskih novitev, s katerimi B. sooča prilaščeni televizij material, razvija Warholovo slikovno strateg serializacije potrošne podobe, ter njegov in Connerov mehanizem uporabljanja fragment filma in serijskih segmentov. Oni prekinejo sovno kontinuiteto televizijske zgodbe in le-sprevrnejo v samorefleksivne elemente, ki tvori majhne in navidezno zapletene interakcije m obnašanjem in opaznim ideološkim vzorcem. Ri zultat natančnosti, s katero B. uporablja te alego rične postopke, je čistost brez primere, teater pro fesionalnih obraznih ekspresij igralcev na ekranu, tako da so obrazne ekspresije postale pribežišče dominacije nad človeškim obnašanje kot ga narekuje vladajoča ideologija. To posta| posebej evidentno v genialni juksfapoziciji seg mentov iz neposrednega televizijskega prenos; ženskega hitrostnega drsanja ter temu zoperstav-Ijena opera G.H. v POP POP VIDEU leta 198j" Obup zdravnice, ki se izpoveduje svojemu poklu nemu moškemu kolegu, njen neuspeh v komun kaciji z moškim, čigar identiteta ostaja prikrita, močno zoperstavljeno spektaklu Olimpijad moči in hitrosti. Blišč neo-futuristične podobe, slavi podrejenost ženskega telesa do abstraktnef instrumentalizma ni tiste vrste kot pri L.Riefe stahl, to pa zaradi neprestanega prepletanja U podob s prikazom nevrotičnega zloma v gestah vedenju zdravnice. Ugotovitve W. Benjamina, da je nevroza p< stala psihološki ekvivalent blagovni proizvodrr postaja evidentna v izrazu obrazov TV igralcev igralk, v branju, ki ga zagotavlja prekanjena a lekcija detajlov in formalnih procesov skozi k tere B. predela izbrani material v video traku Ki The Girls: Make Them Cry. Totalna mašinerij TV tehnologije in mahinacija znotraj njenih koi vencij postaja berljiva kot instfument ideologije vizualni govorici; kako ideologija obvladuje in(j viduuma, se manifestira v zunanjem izrazu spej takla. V avtoričinem delu je gledalecsoočen s rai galjenim ležiščem ideologije MISE EN ABYMl vzorci obnašanja ria TV ekranu anticipirajo in p< nazorijo tisto, kar hoče televizija, da doseže p gledalcu — to so vaje v pokornosti in prilagajanj B. izkušnje s fehniko televizije je ne zapeljejo, < bi uporabljala le-to kot vizualni izum uporabljen a namen »čistega ugodja« ali »formalne igre vedno prikriva estetizacijo ideoiogije. Vizuair ugodje, ki ga lahko avtoričini trakovi proizvede pri gledalcu, je uravnoteženo s spoznavnn šokom. Npr. v njenem videu W. Woman, se p« sebni efekt pojavi kot seksualno prikrito nasiljH ki ponuja podobo moči in tehnološkega čudezi kot beg pred realnostjo iz družbenega in politič-nega življenja. Šok je vsebovan v spoznanju, da je takšna seksistična reprezentacija ženske tigure kot sredstva moške in državne moči ciničen ideo-1 loški kompliment aktualni historični situaciji, v kateri je radikalna politična praksa omejena n;i feminizem.« V Ljubljani, 20.12.1982 DUŠAN BOŽIČ \ ibunina preza: r/ijatelji s Foruma, ki z množico svojih aktivno-domuje v bloku IV Študentskega naselja v jubljani, so nam ljubeznivo posredovali obvesti-Iki ga objavljamo spodaj — v opomin in poduk jtm tistim, ki še vedno nostalgično upajo, da je >ar študentske kulture stvar »širšega družbe-jga interesa«. Ob tem je nemara neizgobino jieniti, da forumovci niso bili vabljeni na nika-Jno razpravo oziroma sestanek, na katerem se lodločalo o nadaljnji usodi in »življenjskem pro-Tru« vsega tistega, čemur pravijo študentska iltura. Tudi naivnemu bralcu je že po tem sko-jm obvestilu lahko jasno, da gre spet za eno od Ktevilnih manipulacij znotraj ustaljenih samou-fevnih mehanizmov. Ker smo obvestilo prejeli [pred zaključkom redakcije bomo o nadaljeva-irobno poročali v naslednji številki. ŠTTOSOTSU CEKTSB V LJUaiJAKI 9.0. Caata 27. pprila 31 Dntumt 7.1.1963 Štav.« lfi/83-MP FOBOTt študantski conter Blok 1Y. Ke oencvi fklepo*, aprajetih n« eeatanku druSbano-polltičnlh organizoei^ itudentakage 'entra. dn« 9.12.1982 ia na 3- aestanku dalaenteke *.nfar«nca ŠturtentsOcega ceatra dna 23.12.1982 vaa odpovetfujcK vse proatora ki Jiti zasadate v Študaatakaa centru. Proetore noiate izproiniti aajkasnaja do 1$. marca 1983 io JiH i«ročiti v ntanju, v kakrčnea et« Jih bili prajeli v uporabo. Diraktcr: dipl.sec. Dnil i-REiUl DRUŠTVO ZA TEORETSKO PSIHOANALJZO sporoča da je na svojem občnem zboru dne 19. decembra 1982,ustanovil sekcijo za vzgojo in izobraževanje.Sekcija deluje pod vodstvom pre-dsednika Dništva,tov.dr. Slavoja Žižka.Sekcija deluje pod začasnim imenom "ŠOLA SIGMUN-DA FREUDA"-.Naloga vzgojno-izobraževalne sekcije,in s tem šole "Sole Sigmunda Freuda", je dvojna: ~da oži prostor razumevanja teoretske psiho-analize; -da krepi usmerjenost k konceptualni razdelavi in aplikaciji teoretskepsihoanalize; Da bi lahko uresničila nalogo je "Šola Sigmun-da Freuda" organizirana kot več tedenski cikel preaavanj in seminarjev.Tematika predavanj so bazični teksti teorejske psihoanalize,temat-ika seminarjev je prenos bazičnih tekstov na njih vnanja področja. Osnovno načelo po katerem deluje šola je st- rogo teoretsko delo — tako na strani predava-teljev,kot na strani slušateljev. Zaradi omejenih prostorskih možnosti,ki so na voljo Društvu za teoretsko psihoanalizo, bo tudi število udeležencev omejeno. Društvo za teoretsko psihoanalizo prosi zato vse ki želijo sodelovati v delu "Šole Sigmunda Fre-uda", da pošljejo Društvu prijavnice,ki naj vse-bujejo osnovne osebne podatke ter navedbo študijske ali teoretske tematike,s katero se že-lijo ukvarjati. Začetek cikla in kraj predavanj bo sporočen naknadno. Prijavnice oddajte do 2L. januarja 1983 na nas-lov: DRUŠTVO ZA TEORETSKO PSIHOANA-LIZO , Rašiška 18 , Ljubljana . IODTP 7 vedoostt - UK ZEMS l^ubljana - pradrečniV 'lelag.konfer^e Vetovec Jndran FENOMEN DEMENTIA PRAECOX Apriorno nezdrava dekadenca z Zahoda (orgi-lal Wei>t) infekcijsko vpliva na kulturo, šport, tu-izem... Zato se vsakodnevno srečujemo s pojavi lalomeščansko-birokratske mentalitete. ¦ Ker pa obstaja zajebano protislovje slučajnosti i nujnosti se tako pojavlja mentalna komplek-nost multipersonalizacije. Naveden pojav je (dosti) hujši od klasičnega tereotipnega simbolizma ignorirano psihotičnega aza. kjer jaz izgubi svoj pristni karakter, začne se ruti FADE OUT stadium. Prve vidne simptone ibolele osebe je opaziti pri poteznem spreminja-iju mimike. Sčasoma se pojavi percipacija NE-JAZA oz JAD-JAZA. Srednjeveški rokodelci psihoana-ize bi avtentično trdili, da duša zapušča telo, toda rezni rokodelci današnje psihoanalize trdijo, da az zapušča zavest in podzavest in prehaja v ne- jaz, torej nedvomno motivirana alienacija, ki po-nazarja zajebano sceno psiho-sociološkega nez-dravja malomeščanske in relativno birokratske mentalitete. Srednjeveški in današnji obrtniki psihoanalize bi se soglasno stririjali, da gre za primer hude in težko ozdravljive heavv mcntal bolezni Dernentia Praecox — shizofrenija. Naj navedem samo po-samezne primerc, kajti to je kruta scena, ki bi lahko imela težke moralne posledice za morebitne bralce. Fenomen Dementia Praecox je nedvo-mno: egos metamorphoses,tj. kult nad-jaza su-permana boga: non egos mental electus. Tak jaz pa je v svoji absolutni de luziji le beden nedeter-miniran subjekt, ki v stadiju nezdravo —zajebane Shizofrenije deluje izrazito sadistično, restriktiv-no, nacionalno. Praksa psihoanalize velikokrat pove, da nad-jaz electus ne prikazuje svoje moči v mediju jazov, ampak se sadistično izživlja nad osamljenimi subjekti jaza vsega organskega sveta. Najbolj grozljiv primer se je zgodil nekega lepega dne ko so Shizofreniki raztrgali steklega psa, mu staknili oči, spulili noge, ušesa... nad napadenim subjektom so zahtevali enako misleči inferioren jaz. Kronološki so tudi primeri inferiornega Ne-jaza, ta neopevana bolezen ima seveda multi-di-menzije, od mikro do makrohirearhije, kjer ne-jaz dobi komplex manjvrednosti, sledijo tudi pri-meri ko je ne-jaz kompleksa manjvrednosti v egos metamorphoses postal majhen psiček. Ta je lizal nogo nekernu nad- jazu, vendar pa je bil to njegov hišni pes, vse bi bilo v redu, toda naenkrat se je ne-jaz naveličal lizati nogo, v delu-ziji refleksiranemu nad-jazu, in ga ugriznil za nogo.... Zgodila se je retrospcktivna tragedija, nad-jaz je ugriznil ne-jaza, ta pa ga je raztrgal z svojimi rokami in čeljustmi, kaj kmalu pride na sceno lastnik ukradenega psa, ta je nadvse para-noično deloval in vrgel mentalno neprištevno osebo na cesto in ta je tragično preminila na kraju nesreče. i Ker pa je bil lastnik psa dosleden psihopat in Ijubitelj živali, so delo imeli tako psihiatri kot zavod proti mučenju živali (ta je opozarjal na de-kiarirane pravice vseh živali). Ti ncljubi dogodki nas opozarjajo, da je potrebno vložiti še veliko domačega znanja in truda, da bo naša klinična psihiatrija uspešno zdravila vse fe-j nomene heavv mentalnega nezdravja^!? Novi rokodelec % psihoanalize KONCILJA BRANE * ANKETA O SMRTNI KAZNI 1.) Veliko število držav ima za določena kaz-iva dejanja predvideno smrtno kazen. Aii je mrtna kazen upravičena in primer na tudi v lašem sistemu? )A NE 2.) Zvezna zakonodaja pri nas predvideva [nrtno kazen. AH je upravičeno,, da hhko repu-iliška zakonodaja zavzame različno stališče, kar e tiče smrtne kazni? )A NE 3.) Ali je za naslednja kazniva dejanja, vedno pravičena smrtna kazen:' '"-•"¦¦ ''-' umor ;^_';;;;ifDAl!v-';|;. ,NE kvalificirani primeri umora"!> bA ! ''' NE politični terorizem ' DA NE genocid in vojno hudodelštvo DA NE ) Ali bi bilo potrebno smrtno kazen predvideti naslednje primere? a) kvalificiran primer posilstva DA NE b) uboj 'otroka pri porodu DA NE c) povzročitev težke prometne nesreče pod vpli-vom alkohola (več mrtvih). I^A NE d) ugrabitev letala s posledicami uničenja letala in več človeškimi žrtvami DA NE e) težka kazniva dejanja zoper družbeno premo-- ženje in zasebno premoženje DA NE 5.) Katere od navedenih kategorij Ijudi naj bi bile izvzete iz izreka in obsodbe smrtne kazni? a) noseča žena b) oseba z bistveno zmanjšano prištevnostjo c) neprištevna oseba d) ženska e) ostalo (napiši) 6. Katero leto starosti naj bi bila spodnja sta-rostna meja za izvršitev smrtne kazni? a)181. b) 211 c) 251. d) 30 let 7.) Ali predstavlja smrtna kazen v KZ zastraše-valni element za potencialne storilce kaznivega dejanja? DA NE 8.) Ali naj se smrtna kazen izvršuje JAVNO TAJNO 9.) Kateri način je po tvojem mnenju najbolj primeren za izvršitev smrtne kazni? a) ustrelitev b) s smrtonosno injekcijo c) omogočiti obsojencu, da naredi samomor d) ostalo (napiši) 10.) Ali meniš, dabi biloprimernozamenjatismrt-no kazen s kakšno drueo sankcijo? DA NE . 11.) Katero izmed navedenih bi ti izbral? a) dosmrtni zapor b) odvzem svobode za neomejen čas c) daljši zapor s fizičnim kaznovanjerri" d) prisilno delo z daljšim trajanjem e) drugo (navedi) 12.) Ali bi po tvojern mnenjuzačasno ukinjanje smrtne kazni (npr. do ieta 1985) povečalo število ležkih kaznivih dejanj? DA NE 13.) Ali bi si želel(a) izogniti aktivni vlogi sodni ka, porotnika ali tožilca v kazenskem postopku, v katerem se sodi zločincu za težko kaznivo deja-nje? 7' 14.) Ali si za ali proti smrtni kazni? Spol ženski moški Leto študija: 1. 2. 3. 4. igi. Spoštovani bralci, rešeno anketo pošljite na naslov uredništva, Trg osvoboditve 1 krt Knjižnica revolucionarne teorije Knjigaje orožje, vzemijo v rokel Brecht Ljubljana DE Gostinstvo TlvoH STOPOTEKA Odprta : od 21- 03 ure Torek : ROCK,HARD ROCK,HEVY METAL Sreda : NOVI ROCK, REGGAE ,PUNK D.J.—Marjan OgrSnc Četrtek : ČETRTKOV VEČER - StarJ Rock, etc. Petek :ROCK,NOVI VAL, REGGAE Sobota : ROCK.NOVI VAL,REGGAE Nedelja : ROCK,NOVI VAL,REGGAE Nedelja \n torek .ŽENSKE PROST VSTOP Ponedeljek rZAPRTO MATINEJA :vsako soboto od 15 -19 ure Opomba : Kadar je na ponedeljek koncert v Half Ti Tlvoli je Stopoteka odprta. DISCO FORUM Četrtek, 20.I. :JURE POTOKAR :DOLL-ar BRAND IN AFRIŠKA JUJU GLASBA Nedelja,2ai. : VIDEO CLUB od 18 - 22 ure Torek,25.l. : DJsco FV -koncert: GUSTAV I NJEGOVI DOBRI DUHOVI Četrtek,27.l. : RAPPP FUNK (DJ.-Aldo) Nede!ja,30.l. -VIDEO KLUB - od18 -22 ure Torek.1.2. :DISCO FV - gostujvv redakcija Poleta DOKUMENTI... ZAPISNIK Navzo5i: predstTvnlki eenata Anton Rema aodnik porjčevalec Bošlco .Codorovič Sodnica Ktrcs-avs Belič liailec i>;azi Frano V.D. odgovornega uredrrka Dusan Turk za univerzitetno konferenco Z».S Ijuoljana. ?rg csvoboditve 1 Andreja Stopar 0 B il A I fl A V A V J. odgovcrnega uredn-i.ka pojasni senatu. da so ^v-orji 61an*a. odprto p'3-o prsdsedstvu SPiU on, Debeljak Alea, iuarinno ^ane. u.ar=el tefančič in i-iarko Zorman ljanl, moW* tju^ljanl 3« * Marta pod ;¦; prtdatdstvoa pr«d-tdnlka T(W«ljn«e;» «O«U1«* V IJujlJaai Aat«n»,H«^ ... o» aod«XoTan4tt »oJiOkotr »o3k« ?«*o*» *•¦•-ljaega Ja»6«t* toiiX«a v ij*bi;anl, > 4a« 29.12.1"i82, «»e. iU Kt* 786/B2, «a «od4««» i*f«S« prtpoT«* raalirjaaj« Jtudtatak^ga li«t» trlbuaa •«. U-12. ¦* oDr *n«ri da« 3o.12.1962, » na»»o«n«a«l ».4. o4s©*orn«ga ur^alk* D«»ana ftirk*. pndataval«« « »3«3 Uubljaii*, t«r aaMatnUu N? » IJabljaal ar«a«a aajlja, aa pod^acl 4olo«lla 12. «l«na 2«ta»* • pr#pr«a«»«iij« «loralw vrobod« «Uka la «n«il\ •blifc la«««« ob»«Maaj« MlitiUi fMport a»J«bj«T« ia Msilrjuj* «ank« "C«prto pl«w jr«d|M^nt aW * Hudwt»k«« lim -ftflbu»»" 1*. 11-12, » 4«1n»o« lMaJa 91.12.19S2 ia •• »*aM4o »*r ialSij« «K»t» jloH« 1» «il«l, kl mm a«Mia4» u odlKr«« pl«a», *oa«4«4 oa*tamj«*l I«vo41 la tensl U«« »Majaaac« «M»pla«i tlakanj« U rtallrjaaj« «nif« UckuM.. atvarl * pr^taata«« 8*aoplau ya m d**«113«. ¦> *-^ "^* *• >;-.- 0 » < «^» UIltM t .v _ _ TtMlJal Ja^U. *•*«»• » LJabliani 4« iloiil praUog, 4» •odiito lar«<«_pr«p«v«A nsUrjMj« UudratckH« U*** »irilma«* M, H-l« • UttM« lsdaj« 1M 91.12.1962, «1 |i j« MtltttlU *UUIM ««4- ak« pra»l»« t iJ»tsJ4»ai. . >s v. Fradlo« J« 4»lno u««a*ljn. r-^Vi2>r-.. I ««•»!•• "Odprt« ptw» pft4e*tat»w 3F3J", » *•*•»!«. i» '••«**¦ «la aaplaaao, 1b aio«r » pr«l oist*T«ki" » Jatrtaa eda^avku, 4a to pr^lata»li« " \ v d*s*ft«a odataT-, ku iata^ii ilM* pa s«i " uMK« -itu» »» «^»i«»» ;•"•> *•'•*«.-• i» —*"J* *»»*• *•* U-U, buU UUJi • **• iU>J.Xm, t* |r*i»«*« ¦•»^•^« f— « i-o Aiil4»r.ju ««n*ta a trdiMiJ* t prra» o«Ut»«ktt o^rt««» _ -pi«*-, d. J. taaaZjiu JM»a«r\ ttT«i4wlJanJ« aistau tolrttlw«» ' Mla 1» od«ovoraoati la a sta^avaaaaih k*drcwklh naltav mtbo V a«al»pl3«anju d»la»«k»B* r«««4*» Kl 4« ¦ ta« sapaljaa » ai«p* uUco idaolote« ttw *ar aato narasano trdit« t ««trt« odatavku, d. Sr« * UJ «ˇ•»* » a^Toaae dagaaarMljo »afflOupraTB.s* aeoUUr tiSa«S« alatf«., poMai iatet»14aaja «a*sl* •!«•» 1« ¦• H" ••^-. ljafiik praktUalh iw«lja»lj«ttl4 a*S«l kadr»Tak« politli« * oail ,'i druibl *« tvaatoik« itkrtTli*^« t* pollUk* »»t«nl««l« l»twa- ^ .o. i.l.T.k.i« rurite. tmk ..atrt.k Pl«« •*J»ktl»w. po idllj«*« •odlfiea. pr«4atand« «p«r«ail»t - katarl« M Msilrjaj«.MMiilN; la alarMrta« »aati, kl tl «*»snLl« »««lrl%i j.^no.«. firtlt«* T daattaa odataTku •dprttga pliM Up«U»« ^lo«» »t*M aladikmtor jugoalatUa, l»ralail |r«k» Fra4a«4aika *• «*a«a, *oi4»J*J» *••" ta*r*«l4t •tallnl«*l8na«a »^*k« {M,(lM »jrl*«*«" *»•». »l-U,. i«t»l* fcii^i » *^ )WMW U M »^J. »«t iMM ViW»^ l«»^l »^ •««¦«¦• »!•**• ** ***»>¦* M^- • M.....»¦*¦» U«« -»*»«•• H. U-U. • WM M*^»» »,U.l<*i u *• •• "«•*• "' •ti'1-* •""**• ^1**4* u flUi> tt(U4 »t^t « »c«U«(AW> ««»»»•-. 1» «• •• <««^.'». i,v«. .a.s «« « >.» »»iu *«^ »ill<« lB *»*«J*»«»-« *•»¦•¦• ««. M U»^*i.>«H •»»•J »*«^- *•"¦ *• *• l"^» »»•»*••< r»- iu;««;« ••!•«•« ti«*>« «"«i !»•••• »a»»«j« ««ur»», a m trlt»i«J» M/*!l *•»<«•• 1» >*W<»1»« K»*-»»lt»» ««J^«" « ••«•:•. i*it*» j«i»,» Mtiln J« .•:•«!.»*, »ri»»i~ It4«:«t«l.a 1* ••¦, l.m.« tr«lt»», 4« J* •»•»« «-l: » >rto»» »»l^Tl.«¦"•<,» «t«t*M Mlui.l^l *«U U «^M h.1; »»MUr^j« U4f»U• »«•• ^MU *•*•• *•* *• •• "'o i% tmVtH Ul«l »^l«« RMl^B.1««« •«¦««»*•. « t*W» • M4*MW.l inirrrfj- M»«iifnTT»rt »*«i«li»ti*i»«» •i«t»-«. ii •!«.*«*• u «• »i ilM «. <*MM • J^Mli ••MtSauJV« ^t—lj« ^ ^ tmtt f^«-»« 1-W«»<4J» » -*»*• ¦***»• ta M »««»-• •*•»»!* *• *^»» »« *«»•*• l. «• UNMMJ«, m »• ««*l m •»•¦* U iritik*. »«^»-tl ^»^tl. » «MrUi M. m* «"•>-, »«»-«• Ui «-««y^"» tej« •,«• « ^rti**« prM.«*.. M« :• * »!»*<» »•*« *«»«a^ w»jltl »n»*n« »• il«« U »» rr«i*« U«wm«1j 1» «J« f« t>«m«ti. M«ft]* U ttltlM. U •• » ••;«»• T »M«*«Tl» >«•«¦ kHM«n» »«»*Ua«4«. >*• »»»^1 «• «••*«*• >»»•*« •»•^»•J« M< »• »• •»•**!• *•*! ti*MB* •»»•rt, kl •• MMHj«« «»ril )KW M«tl u J« ••»• *•*•• ^«t»«»«» ml*i>li »•»•» «J •• »j •»•••< MH *»fi»* l«M 197». »i »»»» «** » immh«*."' »• » *>—• '» t"*1 "• "»•«"»" s ntm Mjaate* »»*i »x*vt*a *»4«m* «• Mr«KM«a »wn>I««»j« * nnl • t.. |« »»«^1J«M *»*A W1«H m*M**> i—M »V valtaKja, «• u»j< imiKm U «»j«*«iT»» •m«Mmi Jmi*. t» tl*M «k M«^fO« »• J« »«tf«*«i Mt^li. *• »• *••«•»••• Ml.UMea »«*«^ •• l»i>«J«. «• " •*•»• • »J«» »¦*¦«— »• —*¦» nlN^f, unil •• • Mttnka *M*m* fntm **X»i— \r*X'.*» ia aM M. «• •» »lii »«*««^»i l^j^aj« • »*rw«" »»• — JU« 1*1«. «»l*» »-»-^ -»- - "—^1"'" ¦***1* .M««« «U1.«*U »» - »,J*J «»U *««»"• »•»•«* f.J«»ll«. r^!L ^u^. *• j« !•—-.• »"^" »-"'^> «»-r ^U,i , i~* «« «" »a •»«..— !«•*«• J««*« "*""• *" *1M* to*. «^«i« »• »«-i ¦* "*^ll» »«*»•«!¦• »'»••»>- l-^»" • 9««Ml;*«a *• .'• »»t^M J»*»^» «•«*••. ¦» "«*»« *» ^* »,i tXUm.^ * y^l«*» ;«*^ «^*»** Ur***» »W~* t«*l»J«.« M41U«. *»t m »»•.•x,w» *—O >« .rf*. ;•«*• t^ii-, «• •* u«m *«*! «ii ^ >«*^ ;«^» ~*11" ""••• ' r* •*•'••" 1}. JXw« »«• »•»*•. »• *• »««*1 i'"*«-* W»-i ,»^ri«^». «* MUtl«, &• ?«f»«< r«Ulii««;« U«*«% •<"** »-«*• "• ¦• *¦* t.««l !!•«*# «Wrt »»—^. « »»*«>••»- »• * ^«**.^— *•" MJU« t^*««. »»•»• • **•** •• «»il *"«— •""* «"• "** a.^ i»*i*i. f» «»»J» »rl*«l>»i«»<» •Ml««« »• i« » •>r«owM« jrlrtM .• tanu, U. »r^t^U« ••*.« 1» •• !>« Ww». !•-»•»• ^«. 1^>1^ «i^ ^rM«!!. t.M, - J« 1««*J». «• •• t»1-„ milll«;« i««t»t«W« !!**• »trt*-«' «. U-» » «=• »•«• )MUi,M •<»«.• wt »*•*•« ti-»«n »•"« *« •«««•. u DOKUMENTI... SKLEP Višje sodišče v Ljubljani je_ v senatu pod predsedstvom sodnika Antona Žitka ter sodni-kov Jerneja Potočarja in Andreja Praše kot čla-nov senata, s sodelovanjem zapisnikarice Nataše Rostič, v zadevi prepovedi razširjanja študent-skega lista ,,Tribuna", štev. 11-12, letnik XXXII z dne 31. 12. 1982, na pritožbi Temeljnega jav-nega tožilca v Ljubljani, enote v Ljubljani in izdajatelja Univerzitetne konference ZSMS Lju-bljana, zoper sklep Temeljnega sodišča v Lju-bljani, enote v Ljubljani, opr. št. 1032/82 z dne 30. 12. 1982, na seji dne 10. 1. 1983 sklenilo: Pritožbi javnega tožilca se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se izre-če: prepove se razširjanje študentskega časopisa ,,Tribuna" številka 11-12 letnik XXXII z dne 31. 12. 1982 in se vzamejo vsi njegovi tiskani izvodi ter offsetne plošče in filmi, ki se nanaša-jo na sestavek naveden v obrazložitvi izpodbija-nega sklepa. Pritožba izdajatelja pa se zavrne kot neute-meljena." Obrazložitev Z izpodbijanim sklepom je senat sodišča prve stopnje odločil, da se prepove objava in razširjanje članka ,,Odprto pismo predsedstvu SFRJ" v študentskem listu ,,Tribuna" št. 11-12, z datumom 31. 12. 1982 in da se vzamejo in unčijo offsetne plošče in filmi, ki se nanašajo na odprto pismo, dosedaj natisnjeni izvodi in drugi list omenjenega časopisa, tiskanje in raz-širjanje druge tiskane stvari v predmetnem časo-pisu, pa da se dovolijo. Zoper sklep sta se pritožila javni tožilec in izdajatelj. Javni tožilec se pritožuje zaradi kršit-ve materialnega zakona in predlaga, da se izpod-bijani sklep spremeni tako, da se izreče prepo-ved razširjanja celotne tiskane stvari in da se odvzamejo sredstva, ki so bila uporabljena za natis te tiskane stvari. Izdajatelj pa se pritožuje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejan-skega stanja, kršitve materialnega zakona in zaradi kršitve procesnega zakona. Pritožba javnega tožilca je utemeljena, pri-tožba izdajatelja pa ni utemeljena. Sodišče druge stopnje nima nobenih pomis-lekov v pravilnost dejanske sodbe prve stopnje. Tudi pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da iz prvega dela sestavka ,,Odprto pismo predsedstvu SFRJ", ki je objav-ljen v časopisu ,,Tribuna", izhaja trditev, da je osnovni cilj v praksi uveljavljenega sistema kolektivnega dela in vedno bolj povdarjene indi-vidualne odgovornosti posameznikov, zasleplje-vanje delavskega razreda, ki je s tem zapeljan v slepo ulico ideološke farse ter da se nato nave-zuje tudi vsebina naslednjega odstavka, ki govo-ri o nedvoumni degeneraciji samoupravnega socialističnega sistema. Pravilna je tudi ocena sodišča prve stopnje, da navedbe: mgg|g0P|BHB^ pomeni izkrivljanje ciljev in vloge Zveze sindikatov Jugoslavije, ki jo ima ta pri utijevanju in razvoju sistema samoupravljanja. Nobenega dvoma pa ni, da so take trditve neresnične, alarmantne in da bi njihova objava utegnUa vznemiriti javnost. Pravilna je zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da je podan prepovedani razlog po 2. točki člena 81 Zakona o javnem obveščanju. Neutemeljena pa je tudi pritožba izdajatelja v kolikor uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo materijalni zakon. V zvezi s tem pritožba meni, da je potrebno določila 2. točke 81. člena Zakona o javnem obveščanju razlagati tako, da se izraz ,,vesti" nanaša le na informacije, ne pa tudi na mnenje in kritike. Obravnavani sestavek pa vsebuje le mnenje in kritike avtorjev. Po določilih 81. člena Zakona o javnem obveščanju je prepovedano razširjati sporočila s katerimi se, med drugim, prenašajo ali raznašajo neresnične ali alarmantne vesti, ki bi utegnile vznemiriti javnost. Že jezikovna razlaga, na katero se pritožba sklicuje, ne daje opore za stališče pritožbe, saj je v širšem polju sporočila, ki je naveden v uvodnem delu zakon-skega teksta, zajet tudi ožji pojem vesti. Še posebno pa takega tolmačenja zakona ne do-pušča njegova logična razlaga. Po določbah tega člena je namreč prepovedana zloraba svobode tiska in javnega obveščanja in bi bilo zato nev-/držno omejiti prepoved te zlorabe le na prenos informacij iz nje pa izvzeti mnenja in kritike, ki se z objavo v sredstvih javnega obveščanja raz-širjajo. Gre namreč za sredstva javnega obveš-čanja med te pa spadajo tudi tiškane stvari, ki so namenjene širši javnosti in je zato zakon potrebno razlagati tako, da se prepoved nanaša na razširjanje kakršnega koli sporočila, ki gleda na svojo vsebino (neresnično ali alarmantno) lahko vznemiri javnost ali pa povzroči druge v zakonu predvidene posledice. Po mnenju pritož-benega sodišča pa Zakon o javnem obveščanju, čeprav je bil sprejet 1. 1973 ni prav nič v nas-protju ne z zvezno ne z republiško ustavo. Res, da je z ustavo zajamčena svoboda tiska in dru-gih oblik javnega obveščanja in z ustavo zajam-čena tudi pravica občana do korektnega obveš-čanja v zvezi s tem pa opredeljena tudi dolžnost sredstev javnega obveščanja, da morajo resnično in objektivno obveščati javnost. Ne glede na navedeno pa je potrebno ugotoviti, da iz kon-teksta celotnega sestavka ne izhaja, da bi bila v njem navedena le mnenja avtoijev, temveč so v sestavku navedene povsem določene trditve iz zastavljanja vprašanja na katera naj bi predsed-stvo SFRJ odgovorilo. Res je, da so bili pred-stavniki izdajatelja o obravnavi pred sodiščem druge stopnje obveščeni po telefonu, vendar pa v tem ni zaslediti kršitve določb postopka, saj so se predstavniki izdajatelja obravnave udeležili in na njej dali tudi vsa potrebna pojasnila. Pri tem pa je potrebno upoštevati, da zakon o pre-prečevanju zlorabe svobode tiska in drugih oblik javnega obveščanja v prvem odstavku 9. člena predpisuje, da je potrebno o prepovedi razširjanja tiska odločiti v roku treh dni, po sprejemu javnega tožilca. Sodišče druge stopnje pa tudi ni ugodilo predlogu pritožbe izdajatelja, da zasliši njegovega predstavnika, saj tako zasli-šanje za razjasnitev stvari ni bilo potrebno. Utemeljena pa je pritožba javnega tožilca, ko uveljavlja, da je sodišče prve stopnje prekora-čilo pravico, ki jo ima po zakonu, ker je pri odločanju o predlogu javnega tožilca izreklo prepoved razširjanja poleg tega pa tudi objave ,,Odprtega pisma predsedstvu SFRJ" oziroma le dela tiskane stvari. Po določbah Zakona o pre-prečevanju zlorabe svobode tiska in drugih oblik javnega obveščanja namreč lahko sodišče, kot to utemeljeno nakazuje pritožba javnega tožilca, ko odloča o predlogu javnega tožilca izreče prepoved razširjanja celotne tiskane stva-ri ali pa predlog javnega tožilca zavrne. V II. odstavku 13. člena tega zakona, pa je zaradi izdajanja prepovedi predpisano, da sodišče, če prepoved razširjanja izreče odredi tudi, da se vsi izvodi tiskane stvari vzamejo. V tem odstavku pa je predvidena tudi omejitev izrečenega ukre-pa v kolikor se deli tiskane stvari dajo med seboj ločiti. Po mnenju pritožbenega sodišča pa gre v obravnavanem primeru za časopis, ki pred-stavlja celoto in se pri odvzemu le tega ne dajo ločiti posamezni deli. Sodišče druge stopnje je zato ugodilo pritožbi javnega tožilca in ob pra-vilni porabi določb materialnega zakona izpod-bijani sklep spremenilo tako, da je izreklo, da se prepove razširjanje študentskega lista ,,Tribu-na", št. 11-12 z dne 31. 12. 1982 in da se od-vzamejo vsi njegovi tiskani izvodi ter sredstva, ki so bila uporabljena za tisk. Ljubljana, dne 10. 1. 1983 Zapisnikarica: Predsednik senata: Nataša Rostič Anton Žitko l.r. VIŠJE SODIŠČE V UUBLJANI PRITOŽBA zoper sklep Temeljnega sodišča v Ljubljani, enota v Ljubljani, štev. Ks 1032/82 Vsebinsko je prvostopenjska odločba nezakonita, ker se sme po 2. tč. 81.členaZJOizrečiprepovedrazširjanjačasopisale v primeru širjenja neresničnih ali alarmantih vesti — v našem članku pa ne gre za nikakršne vesti (informacije), razen javno-sti že znanih (da je naprimer predssdnik jugoslovanskih sindi-katov na kongresu rekel to in to), ampak za naše mnenje, za kritiko. Izražanje mnenj pa je v naši demokratični družbi svo-bodno (166. člen Ustave SFRJ: »zajamčena je svoboda misli in opredelitve«, 167. člen UstaveSFRJ: »zajamčena je svoboda tiska... in javnega izražanja...«). Svojevoljno razširjanje za-konske prepovedi razširjanja določenih vrst vesti na mnenja je torej ne samo nezakonito, ampak tudi očitno protiustavno. Dodatno glede nezakonitosti: kadar zakon o javnem obveš-čanju misli na vse, kar se objavlja v časopisih, uporablja do-sledno izraz sporočila? kot širši pojem, v katerem sta zajeta pojma »obvestila« in »mnenja«, kot jih uporablja Ustava (168.člen Ustave SFRJ oziroma 209. člen Ustave SRS). V tem smislu jEf uporabljen izraz »sporočilo«, naprimer v 20., 43., 44., indrugihčlenihzakona. Ni torej slučajno, da je v Sl.členu zakona uporabljen izraz vesti kot ožji pojem, ki ne obsega tudi mnenj, kritike in podobnega. Vest je namreč lahko resnična ali neresnična, ker se nanaša na dejstva in jo je torej možno pre-veriti — z mnenjem pa se je možno samo strinjati ali ne, lahko je bolj ali manj utemeljeno na dejstvih, vendar samo po sebi ne more biti resnično ali neresnično. Zato seveda ne preseneča, da je v sodnem sklepu podana samo trditev, da sporni sestavek »objektivno... predstavlja sporočilo, s katerim se razširjajo neresnične in alarmantne vesti, ki bi utegnile vznemiriti javnost«, ne da bi bila kakorkoli dokazana bodisi neresničnost bodisi alarmantnost spornega prispevka in še manj to, da bi ta prispevek »utegnil vznemiriti javnost«. Glede trditve v 10. odstavku spornega prispevka je v sodnem sklepu spet zapisana samo trditev, da pomeni »za-vestno izkrivljanje javno proklamiranih ciljev in vloge sindika-ta, ne da bi bila ta trditev podprta s kakršnimikoli dokazi. Naše stališče v 10. odstavku prispevka ne izkrivlja ciljev in vloge sindikata, saj o tem sploh ne govori. Nasprotno, v bistvu kritizira predsednika te organizacije, da on s svojo kritizirano izjavo izkrivlja cil je in vlogo organizaci je, kateri predseduje. Predvsem pa ponavljamo, da je kakršnokoli sodno dokazovanje resničnosti ali neresničnosti političnih mnenj in trditev absurdno in skrajno anahronistično. Tudi naši najvišji voditelji so že velikokrat izjavili, da jespolitiČnimi mnenjitrebavoditipolitično borbo, političen dialog, ne pa jih dušiti s sodno in administrativno represijo. Resničnosti ali ne-resničnosti mnenj o tako kompleksnih vprašanjih, kot je poli-tično stanje družbe v določenem trenutku ali politična ocena objektivnega pomena določenih političnih izjav (naprimer v našem primeru predsednika sindikatov), vsekakor ni mogoče sodno dokazovati, saj oblast po tej logiki lahko vedno vsako kritiko na svoj račun proglasi za »neresnično«. O takih vpraša-njih je mogoče v demokratični družbi le politično razpravljati in jih seveda znanstveno proučevati. Pripominjamo tudi, da je iz kazenske zakonodaje zloglasna formulacija »širjenje neresničnih ali alarmantnih vesti...« že pred leti izpadla (sedaj je inkriminirano samo še širjenje nere-sničnih vesti in to s hudobnim namenom), tako da predstavlja formulacija druge točke 81. člena očiten anahronizem (zakon je star deset let in sploh še ni bil usklajen z novo ustavo — to se pripravlja šele sedaj!) in bi bilo zato torej v skladu s splošno sprejetimi načeli za interpretacijo starih predpisov te določbe treba interpretirati v skladu s premenjenimi razmerami, z do-seženo višjo stopnjo demokratizacije naše družbe, zlasti pa v skladu z določbami nove ustave in zakonodaje in ne v na-sprotju z njimi. Ustava SFRJ v 203. členu izrecno določa, da je možno ustavne pravne pravice in svoboščine, torej tudi svobodo tiska, omejiti samo v primeru njihove zlorabe (»ustavi nasprotne uporabe«), pri čemer taksativno našteva kaj se šteje za tako zlorabo (»ustavi nasprotno uporabo«) ustavnih pravic in svo-boščin. Ker z našim člankom nismo: — niti spodkopavali temeljev z ustavo določene socialistične samoupravne ureditve, — niti ogrožali neodvisnosti države — niti kršili zustavo zajamčenih svoboščin in pravic človeka in občana, — niti ogrožali miru in enakopravnosti mednarodnega sode-lovanja, — niti razpihovali nacionalnega, resnega ali verskega so-vraštva ali nestrpnosti — niti spodbujali h kaznivim dejanjem, — niti žalili javne morale, je očitno, da bi bila prepoved razširjanja Tribune zaradi spor-1 nega prispevka ne samo nezakonita (ker ne gre za vesti, ampak za izražanje naših mnenj), ampak tudi protiustavna. Iz pravkar citiranih določb 203. členUstave SFRJ pa je ra-zvidno še nekaj, namreč, da je protiustaven tudi sam zakon o javnem obveščanju (2. točka 81. čiena), ker omejuje ustavno svoboščino (svobodo tiska) iz razloga, ki ga ustava ne dovolju-je. V 203. členu ustave sicer res piše, da »zakon določa, v kate-rih primerih in pod katerimi pogoji« se lahko ustavne pravice z zakonom omejijo — toda samo v primeru, če gre za »ustavi na-sprotno uporabo svoboščin« (kar pa je kot že rečeno, lahko opredeljeno samo v sami ustavi). Kerje sodišče dolžno, če v postopku pred njim nastane vprašanje ustavnosti zakona, sprožiti prek Vrhovnega sodišča ustrezen postopek za presojo ustavnosti zakona, pričakujemo, da bo sodišče to tudi storilo (čeprav lahko v tem konkretnem primeru naši pritožbi ugodi tudi na podlagi določb obstoječega zakona). Če kljub očitni nezakonitosti in protiustavnosti prvo stopnjo odločbe ne bo odpravilo,bomosevedasprožili ustTezne nadaljnje postopkc za varstvo zakonitosti in ustavnosti. Na koncu protestiramo tudi zaradi hudih kršitev postopka. Kot jc liizvidno iz zapisnika, nam je bila izročena zahteva jav-neya tožilstva šele na sami obravnavi, vabijeni smo bili samo telefonično eno uro in pol pred obravnavo, s čimer smo bili bistvcrio prikrajšani v svojih možnostih obrambe. Zato pred-lagamo, da se to popravi vsaj na ta način, da pritožba na sodišče v skladu s 16. členom zveznega zakona zasliši stranki (tokrat, prosimo, s pravočasnim vabilom). SPOLNOST ŽELEZNICE VLOGA ZAPISA V VLAKU Da so časi silno težki, ve vsak. Celo hudi so in jezni, kot so bili jezni v Prešernovi epohi »viharji mrz!e domačije«. V trenutku zbrane pozornosti in prisrčne zaupnosti, v obči krizi zavesti, medtem ko svet razpada, rias sila spomina potiska v preka-ljeno mašinerijo »železne ceste«, v njeno ideolo-ško srce, ki ni le stvar okusa ali pa načelo idealiza-cije, temveč temeljita in izčrpna produkdja sub-jekta v vsej družbeni materialnosti. Vendar to ni korak zamanj niti ni zdrsljaj nazaj, saj je vsakdo vsaj pribfižnookusii pomembnost in neizogibnost železnice v teh težkih časih. Govoriti o realnosti železnice, je torej povsem ustrezna naložba. Za časa Prešerna, velikega pesnika in seksologa, je bila železnica tista, ki je buzakljunsko zastavljala in poganjala divjanje spolne razlike. Vendar je prav spolnflst vpeljala razsežnost, ki je vedno znova določilno umanjkala in uhajala mehani-zmom železnice. Vsaj tako nekako nas uči PreŠe-ren v svoji popularni pesmi »Od železne ceste«. Le počezno jo je treba prebrati in že uplahne tisto, kar se je na začelku najavljalo kot neko trdno, čvrsto in stanovitno razmerje. Obljuhljena nam je bila realnost nekega razmerja, ki uspeva, vendar za ceno luknje, katere zunanjost vidimo le iz lastne nemožne notranjosti. Če spolno razmcrje eksplodi-ra, potem nam zato še ni treba iskati vzroka v »že-lezni cesti«, »drugih krajih« alipa v »zvestobi«, ki si jo oba akterja na koncu vsevprek zagotavljata. Kljub zvestobi spolno razmerje nič bolj ne obsta-ja: od same zvestobe ni odvisen obstoj spolnega razmerja. Zvest ali nezvest si deležen tega ra-zmerja vedno neuspešno, zvestoba pač ni nika-kršno zagotovilo za obstoj spolnega razmerja. Tako nas uči Prešeren. Pri »Kranjici« in »Štajer-ki«, v »Ljubljani« in »drugih krajih«, na vlaku« ali »drugod«, povsod se tovrstno razmerje vzdolžno raztrešči. Popolnoma vseeno je, kje se spolno udejstvuje.š in združuješ. Ta dejavnost je neuspešna. Takrat je osebek vstopa) na vlak kot »moški« ali kot »ženska«; lahko bi pa celo brutalno rekli, da so vstopale le »ženske«, saj so »raoški« na nek način že vselej biii vstopili. »Moški« so že vedno bili umeščeni na vlak zgolj kot čisti utrošek libidinalne ekonomije, kot tisti, ki so verjeli, da spolno razmerje obstaja, da uspava, da gre. In bogme, to je bilo takrat epidemično. Mnogi so končali na grmadi, pa tudi nauki Franceta Pre-šerna so bili cenzurirani — kopirani med Ijud-stvom. Ženske so torej vstopale na vlak samo zato, da bi izkoriščale njegovo uporabno razsež- nost: nič se ne slepimo, če trdimo, da so ženske vstopale neseksuirane, nevzburjene, saj so v vlaku videle zgolj prevozno sredstvo, s katerim se lahko peljejo. Kot vidimo je bila železnica že takrat vredna resne obdelave, saj so njeni ideološki kaveljci za-vozljali subjektov falos. Subjekte tedanjega obče-stva lahko razdelimo na tiste. ki se »peljejo z vla-kom zato, da bi dospeli drugam« in na tiste, ki se »peljejo z v(akom zato, da bi dospeli k spolnemu razmerju«. Prva množica je bila zaznamovana kot »ženska«, druga pa kot »moška«: na vlak se je vtopalo kot »moški« ali kot »ženska«. Drvenju te paradigmatske dihotomije se ni izmaknil nihče. Vse potrebno spolno izkustvo je subjektu prile-pila železna cesta. Samo spolno razmerje se je pa izmuznilo — realnost te nemožnosti je bila pa še kako spolna. Danes pa železnica naše razposajeno in preka-ljeno občestvo podolžno razreže tako, da osebki, ki izkoriščajo usluge »jugoslovanskih železnic«, ne zmorejo, da sene biparadigmatsko razdelili na »KADILCE« in »NEKADILCE«. — V to zain-teresirano dihotomijo so osebki — v najstrožjem smislu — interpelirani in šele to čudno dejstvo jih dela enakopravne udeležence v železniški cirkula-ciji. Na vlak subjekt že vedno vstopi kot »kadilec« ali kot »nekadilec«. To je pa pravzaprav zelo težak in zoprn posel. Dobro je poznati nekaj te-meljnih trikov,sicer lahko žabredemo v hude za-gate in sitnari nam baš tisto poiovičarstvo, ki ga sprejmemo šele ob dvigu glave, ko uzremo bete-žen napis nizko nad vrati. Ta interpelativni napis — zapis pa krasi jasnost, kratkost, jedrnatost, udarnost. Predvsem seveda kratkost odlikuje to-vrstne napise. Najkrajša možna varianta zapisa se glasi seveda: *KADILCI« - »NEKADILCI« To je seveda bažična, minimalna sintagma, ki pa je prav v te} iegi nemožna. Sicer strogo indika-tivna izjava ostane brez potrebnega normativno-evaluativnega repa, ki vzdržuje konsistenco inter-pelativno-identifikacijskih mehanizmov in avto-matizmov: ves se vrsti zgolj v svoji plahi, previdni in neumni opisnosti. Indikativna izjava je redukti-bilna na ta kontekst, imaginarna in neprilična, torej konceptualno nezadostna. Zato nad vrati lahko preberemo napis: »ZA KADILCE« — »ZA NEKADILCE« Nemara bi kdo lahko tudi pomislil, da sta dvo-jici »Kadilci/Nekadilci« in »Za kadiice/Nekadil-ce« tavtološki in gre zgolj za slogovno brkljanje. Tavtološki sicer nista, lmata pa neko posebno ra- zmerje, ki ga moremo odčitati kot nemožnega prav v meri, v kateri indikativni del jemlje norma-tivnega za celoto, oz. v meri, v kateri je normativ-no-evaluativna izjava (»Za kadilce/Za nekadil-ce«) izpeljana iz indikativne (» Kadilci/Nekadil-ci«). Izjava »Za kadilce/Za nekadilce« vpelje raz-sežnost nekega normativnega, evaluativnega pre-sežka, ki pa ni nikakršen umetniški, slogovni, me-taforični višek, pač pa ravno tisti »interpelativni« presežek, ki zgrabi subjekta za zadnjico. Izpeljava normativne izjave iz indikativne je nemožna in realnost nemožnosti subjekta razoro-ži. Napis v svoji materialni utemeljenosti potnika uči osnovnih moralnih principov, kodeksov le-pega vedenja in olike. Kako to? Recimo, da sedimo v vagonu »za nekadilce«: če kdo pnžge cigareto ga jezni sopotnik takoj opozo-ri, da je vagon »za nekadiJce«, nikakor pa mu ne zabrusi: »vi ste kadilec«, saj ni bebec, kajti njegov sopotnik prav to počne, namreč kadi in po defini-ciji je kadilec tisti, ki kadi, torej tisti, ki prižge ci-gareto. Sam napis »za nekadilce« torej nekadilcu ponudi primerno narativno logiko, oz. (z dru-gačno drugirni besedami), napis mu ponudi prave in pravilne besede. Ce bi mu rekel: »vi stekadilec«, bi s tem priznal, da sam prezira kadilce, torej povedaJ bi resnico, namreč prav svojo resnico in zadrego. Ta pa je zelo neugodna, saj v primeru velike gneče in obče zasedenosti »nekadilskih« vagonov le-ta potnik-nekadilec (že načelno) ne bi smel v nezapolnje-nega »kadilskega«, ko pa je meja tako nedvou-mno izrisana. Če denimo sedeš v vagon »za kadilce« priznaš, da je drugi vagon zate prepovedan, saj pripada re-gistru »za nekadilce« in z njim lahko razpolaga le »nekadilec«. To pa zavnavlja takoimenovano konstitutivno pravilo institucije lastnine. Vsak subjekt se mora prepoznati zgolj v eni izmeddveh točk, eno si pač mora prisvojiti kot svojo iastno. Na vsak način se je dobro prepoznati v eni, sicer na vlaku pravzaprav nimaš kar početi. Prepozna pa se vsak. Tako postane enakopraven potnik, le tako Jahko pride do besede. Povsem jasno je že, da napis učinkuje kot re-gulativno pravilo, kot nekakšna specifična oblika prikritega imperativa, ki osebke inavguralno strukturira—interpelira, ter jim podeli pravo in pravilno pozicijo v vlaku. Subjekta pa napis raz-cepi prav v meri? v kateri ga mora nenehno jemati kot kategoričnega, dejansko pa je (napis) sam po sebi iz reda hipotetičnega imperativa, saj v subjek-tovi osebni izkaznici nedvomno ne piše ali je kadi- lec ali nekadilec, poleg tega pa mu tudi ne pra da se mora umestiti v pravi in pravilni vagon, p pa; da. se mora pravilno prepoznati in obnaša Nekadilec se lahko natnesti v vagon »za kad ce«, !e izdati se ne sme — ne sme protestirati, kdo prižge cigareto. Kadilec se lahko namesti v vagon »za nekad ce«, le izdati se ne sme — ne me prižgati cigarei Zato je nujno in pomembno in koristno, da suM jekt napis ne vračunava kot hipotetičnega, pač pa kot kategoričnega. I Vidimo torej, kako železnica^subjekta vedno prereže — paradigmatsko. Ostrina razkola med kategoričnost jo in hipotetičnost jo bi se lahko vsaj začasno nevtralizirala z gesto, s katero bi na eno stran vagona namestili napis »Za kadilce«, na drugo stran vagona pa korelativni napis »Za ne-kadilce«. Vzemimo eksemplarno situacijo z dvema sub-jektoma. Kot je obče znano so v proletarskih v' kih sedeži obrnjeni en proti drugemu, tako dč; naša subjekta sedita nasproti. Zaradi sramu (pre. Frankfurt 61. S. 123 prevedla Alenka Novak prevod iz revije Courage dec. 1982 KONGRES KOT OBLIKA SPEKTAKELSKE FUNKCIJE I. V soboto se ima v Beogradu začeti \ 1. kongres Saveza socijalističke omladine J ugoslavi je. Z n jim bo dodan še zadnji člen v verigi kongresov, ki so letos pomembno zaznamovali samoupravljalsko dejavnost na vseh njenih ravneh. Karzadeva »Akciono-politički program Saveza socijalističke omladine Jugoslavije«, so za nje-govo kritiko ustrezni organi že poskrbeli, zato ji pravzaprav ni kaj dodati. Pač pa velja izpostaviti nekaj točk, ki se kritiki, kakršna že bodi, rade izmuznejo; dejstvo, ki nika-kor ne spodbija dobronamernosti in obzirnosti kritike, še več: celo pritrjuje ji, s tem pa hkrati utemelji svojo upravičenost ali celo utemeljenost tako glede na kritiko kot tudi glede na »Akcio-no—politički program SSOJ«. Ni se mogoče otresti suma, da mladinski kon-gresi nikakor niso po naključju zadnji v seriji kon-gresov, da jo zaključujejo, tako na ravni republik in pokrajin kot tudi na ravni federacije. S tem se mladinski kongresi znajdejo v dvoumnem položa-ju: po eni strani sumirajo kongresno dejavnost, ji postavijo piko na i, nckako povzamejo rezultate ¦in jih aplicirajo na tako imenovar.o miadinsko problematiko* po drugi strani pa jemljejo nase podobo, ki jih prikaže v funkciji tistega, kar mla-dina predstavlja za samoupravljalski pogled: da je zares revolucionarna, da je zares tisto, na kar velja staviti prihodnost in podobno. V tem pogledu mladinski kongresi izpolnijo vsa pričakovanja in pri tem niti ni nujno, da to tudi hočejo; konec kon-cev se jim to, kar hočejo, naloži od drugod, mla-dinski kongresi so tudi tisto, kar samoupravljanja nikakor ne sme razočarati, kolikor je mladina nje-gova prihodnost. Tu bo nemara iskati razlog za to, da nam doku-menti mladinskih kongresov praviloma nočejo povedati ničesar, kar ne bi že vnaprej vedeli, če-prav je po drugi strani njih zgovornost pomenljiva v toliko, kottkor to, da povzemajo, prinaša s seboj nekaj od sežemanja; pride do premikov, ki tu in tam — ne da bi se to eksplicite hotelo — dana ideološka razmerja prikažejo v drugačni luči, kot bi v teh razmerjih hotel vladajoči segment. Vsaj v nekaterih svojih aspektih bi to lahko n.pr. ve-Ijalo za dokumente slovenskega mladinskega kongresa. Na paradoksalen način se ta situacija prikazuje tudi v dokumentih za zvezni mladinski kongres. Vsaj za uvod v »Akciono—politički program SSOJ« bi lahko veljalo, da je pomemben prispe-vek k materiaiistični razdelavi samoupravljanja. Vedeti je namreč treba, da je »Akciono-poli-tički program SSOJ« predlog takega programa, nekaj, kar mora, tekom svojega dela, sprejeti in potrditi zvezni mladinski kongres. In še to: na prvi pogled ta dokument, predlogza akcijski program, ne odstopa od obče retorične forme, ki je veljavna za vsak kongres doslej. Z eno razliko: da ta pred-log, tako rekoč, prehiti saniega sebe in celo sam kongres ter vnaprej anulira njegov »vsebinski pri-spevek«. Kako.to stori? »Akciono-politički program SSOJ« v svojem uvodu stori to takole: najprej navede, da bo 11. kongres ZSMJ kongres kontinuitete in ustvarjal-ntga prispevka Zveze socialistične mladine in mlade generacije k samoupravni dejavnosti in odločanju itd. »Jedanaesti kongres Saveza socijalističke omladine Jugoslavije posebno ističe potrebu za stalnim idejno—političkim, akcionim, organiza-cionim i kadrovskim osposobljavanjem članstva SSOJ, kako bi bila u mogučnosti da u jedinstven demokratski front okupi celokupnu mladu gene-raciju, da je oi^aniziranje i svestranije pokrete i uključi u konkretne oblike borbe za prevazilaže-nje svih poteškoča u političkom, materijalnom i kulturnom razvitku našeg društva.« In na koncu svojega uvoda predlog akcijskega programa do-daja še tisto, kar mu takorekoč uide, ne da bi to hotel. Takole pravi: »Polazed od Akciono-političkog programa i rezolucija usvojenih na X. kongresu Saveza soci-jalističke omladine Jugoslavije i na XII kongresu Saveza komunista Jugoslavije... XI. kongres Sa-veza socijalističke omladine Jugoslavije utvrduje sledeče zadatke za naredni period.« Predlog » Akciono-političkog programa SSOJ« torej ni nekaj, kar naj kongres šele sprejme in po-trdi, nemara pa tudi v nekaterih posameznostih zavrne in predlaga drugačne rešitve, ta predlog je že tisto, kar »UTVRDUJE sledeče zadatke«. Ce pustimo ob strani nenavaden položaj, na katerem predlog »Akciono-političkog programa SSOJ« vpokliče udeiežence kongresa — in posredno je to jugoslovanska mladina v celoti, predlog se ekspli-cite obrača nanjo — potlej ostane kongresu le še njegova dolžnost ceremoniala, v prvi plan je po-tisnjena njegova spektakelska funkcija. Od tod seveda ni moč naivno in kar poprek skleniti, da je kongres odveč, saj ne izpolnjuje tiste funkcije, ki si jo na videz nalaga. Prav obratno je res. Šele od tod je kongres SSOJ smi-selno utemeljen v vladajočih ideoloških razmer-jih, težišče vprašanja pa se prenese. Vprašanje bo zato odslej takole: Kako spektakelska funkcija kongresa prispeva svoj delež k utrjevanju ali konzerviranju vladajo-čih ideoloških razmerij? Kar zadeva odgovor na vprašanje: tu bo seveda treba počakati vsaj toliko časa, da kongres mine, da začne proizvajati svoje učinke, za katere se zdi, da bodo primarno estetski učinki. S tega stališča pa je tudi naš današnji prispevek najprej in predv-sem pohvalni nagovor, hvalnica kongresom, še posebej predstoječemu 11. kongresu Zveze socia-Hstične mladine Jugoslavije. V zvezi 7 11. kongresom ZSMJ, ki se začel, ki je potekal in se končal 18. in 19. decembra po na-tančnem »Scenariu rada...«. smo naše podvzetje končali na točki, ki je morala računati s tem, da bo odgovor moč dati po koncu kongresa. Seveda pa ni povsem jasno, če odgovor zdaj tudi zares dobi-mo. Konec koncev je ta kongres vpet v širši kon-cept kongresne dejavnosti v samoupravljanju, za ta koncept pa smo dejali, da je najprej in predv-sem umetniški. Vprašanje je torej, za zdaj, lahko tole: kako se kongres kot umetniški koncept vzpo-stavlja glede na dana ideološka razmerja, katerih produkt je, rn kako v svojih učinkih razrešuje pro-tislovja, ki so konstitutivna za samoupravljanje. Kongres kateregakoli družbenega telesa je naj-prej tisto, kar na zgoščen način uprizori pretekle in bodočo dejavnost tega telesa. Uprizori pa to tako, da je vsem na očeh — vsem, tj. tistemu, čemur se reče najširša demokratična javnost, ozi-roma njenim zastopnikom — javnim občilom. Javnosti se torej uprizarja predstava, ki naj na zgoščen in kar si moči lep način opiše lok od pre-teklih dejan j do bodočih nalog. Shema te uprizori-tve pa bo takale: Najprej nastopi tisto, kar se ima za pozitivni doprinos pretekle dejavnosti. Uvodni govor na 11. kongresu ZSMJ je to storil takole: »Na naš Jedanaesti kongres SSOJ izlazimo s krupnim rezultatima u stvaralačkom radu i njima se ponosimo«. Ta citat pa se naveže na niz, ki ga je moč zvesti na obče forme negacije negativnosti in prevzame funkcijo povzemanja pretekle dejavno-sti: »Rekli smo odlučno ne...«. S tem smo izločili dva člena iz dialektične matrice, ki ju povežemo takole: »Rekli smo odlučno ne...« in zdaj na 11. kongres »izlazimo s krupnim rezultatima«, s kate-rimi »se ponosimo«, pa vendar: »Mi, medjutim, na naš kongres izlazimo i pot-pune svijesni uslova u kojima dijelujemo«, kajti vsi vemo, da je »privredna i ekonomska situacija u zetnlji veoma teška«, vsi tudi vemo, da ima mla-dina še vse premajhen delež v samoupravljanju in podobno. Vse to pa nas postavlja pred tole zahte-vo: » Riješevanje ovih pitanja traži još veču mobili-zaciju mladih ....« Tretji člen v triadi se bo od tod izražal v prihod-nji obliki in ima dve možnosti, ki bosta enako-vredni: ali se izrazi v preprostem futuru — storili bomo to in to — ali pa vzame obliko želenega op-tativa — morali bi storiti to in to, da bi... Na prvi pogled je shema torej preprosta: teza v negativni obliki izrazi negativne momente, ki jih spodbije antiteza s poudarkom na pozitivnem aspektu in ra-zreši sinteza v prihodnji glagolski obliki. Shema bozapletel tisti »pa vendar«, ki se dodaja »izlaže-nju s krupnim rezultatima;« v funkciji »pa ven-dar« se dodaja vse tisto, kar ima na sebi negativni pečat glede na dana ideološka razmerja in je pa-radoksalen rezultat dveh pozitivnih momentov: »odločnega ne« vsem negativnim momentom, ki nastopajo v funkciji simptoma protislovne vpo-stavitve samoupravljanja*in pa »izlaženja s krip-nim rezultatima...« S tem pa pride tudi do premika poudarka: tisto, kar se dodaja v funkciji »pa vendar«, začne delo-vati kot vrzel, ki loči »odločen ne« skupaj z »izla-ženjem s krupnim rezultatima...« od tega, kar se izrazi v futuru, oziroma v želelnem optativu, pri čemer oba člena nastopita komplementarno: eno lahko izrazi drugo in obratno: »odločni ne« lahko nastopi tudi v prihodnjiku ali v funkciji želelnega optativa, ti dve glagolski obliki pa prav tako lahko izrazita tudi preteklo dejavnost; rezultat bo potla-čitev vrzeli, ki po pravilu povzema vse tiste, kar je slabega v sedanjosti. Pri shemi, ki smo jo skušali predstaviti, je največ vredno to, da ji lahko damo status obče matrice, po katerih se bo odvijal kon-gres kateregakoli družbeno-političnega telesa v samoupravljanju. Za primer vzemimo še scenarij 11. kongresa ZSMJ, ki ima naslov: »Scenario rada plenarnih sednica jedanaestog kongresa saveza socialističke omladine Jugoslavije« V tem scenariju je predvideno, da bosta dve plenarni zasedanji: stvoritvena in pa tista, ki bo kongreš zaključila. Pleirarni zasedanji bosta tako dva komplementarna člena in v razmerju, kakrš-nega smo skušali opisati zgoraj. Med njima kon-gres dejstvuje v šestih komisijah — njih mesto pa v scenariju 11. kongresa ZSMJ zaznamuje praz-nina, večji razmak, ki ločuje eno plenamo zaseda-nje od drugega. Delo komisij kongresa bo torej na tej ravni povzemalo tisto, kar se ima za negativ vid danih ideoloških razmerjih, zato v scenariji izpade, oziroma najde svoje legitimno mesto prvi plenarni seji v funkciji tistega »pa vendar«, drugi plenarni seji pa v funkciji prihodnjika, o; roma želelnega optativa — tisto, kar se v komisi izkaže za pozitiven prispevek, se na drugem ple-narnem zasedanju povzame kot rezultat, ki ima take ali drugače opraviti s »s^etlo« prihodnostjo. S tem seveda še ni rečeno, da so v delu komisij kongresa ne uveljavlja obča shema,za katero nam gre; čeprav je res, da prav to, da dejavnost ko gresa v komisijah, izpade iz scenaria, priča tudi negativnem predznaku te dejavnostiu, ki bo za javnosti tudi najmanj na očeh in se ji daje zgolj povzetku, ki ga sankcionira drugo plenarno za danje kongresa. Da bi se obča shema, za kate nam gre, uveljavljala tudi v delu komisij. Za to poskrbel: a) kar najbolj skrben izbor delegatov; b) referati, ki so vnaprej pripravljeni, in pra loma se ne dopuščajo intervencije, ki niso s tej naslova1; c) čas nastopan ja vsakega delegata, ki je bolj manj strogo omejen itd. Zdaj lahko tudi že potegnemo nekaterc Ijučke, ki pa seveda ne bodo tako predrzni, dfc pretendirali na občo veljavnost, niti jim ni do te\ da bi bili veljavni enkrat za vselej: 1) Kongres kot umetniški koncept, kot gl lišče samoupravljanja par excellence se glede dana ideološka razmerja vzpostavlja kot tisto, k naj se najširši demokratični javnosti prikaže dejavnosti tega ali onega družbeno-političnega lesa v samoupravljanju v vsem njenem sijaju kar najbolj popolno; 2) V svojih učinkih bo kongres razreševal pr slovja, ki so konstitutivna za sarnoupravljan tako da bo potlačil tisto, kar se prikazuje kot n| gov negativni vid in zoperstavil dva komplem© tarna člena, ki sta medsebojno ;zamenljiva hkrati dopolnjujoča se. S tem pa seveda še zdaleč ni rečenio tudi to, da protislovja samoupravljanja odpra vljena — pi nasprotno: udarila bodo v obliki simptoma, ki na ravni Zveze socialistične mladine prikazuje kot' večna tema in skrb: kako postopati, da bi prese neaktivnost, nezainteresiranost, apolitično m strojenost velike večine mladih? LOVRO PIHLER-VANC (Prevalje) V SLOVO ZDENETU HRIBARJU IN V SPOMIN NJEGOVEMU DELU Časi, kakršni so nas zalotili na skupni poti v lepšo prihodnost, nikakor niso spodbudni in obe-tajoči, še manj pa so napoljnjeni s svetlobo opti-mizma, ki je navdihovala mnoge borce naše slavne preteklosti za nečloveške napore, katerih sadove uživamo danes. In prav zato, ker je tako, moramo zastaviti vse sile, da bi zmogli tudi v zaoštrenih ra-zmerah krize vrednot uveljaviti odločno zavze-manje za nadaljevanje tradicije, ki ni videla cilja pred sabo, pa je vendar prestala mnoge poraze, da bi se srečno zaključila v končni zmagi. Zato mo-ramo temeljito obračunati z vsemi tistimi roman-tičnimi fatalisti, ki bi radi zamenjali tovariške od-nose z izkoriščevalskim podrejanjem in pri tem skušali pridobiti osebno blaginjo. Zavedati se je ilreba, da je kriza, v katero smo nemalo tudi po Isvoji zaslugi zapluli s polnimi jadri, le ena od preizkušenj in postaj na trnjevem pohodu k začr-tanim ciljem, ki se toliko bolj odmikajo v meglico prihodnosti, kolikor bolj podlegamo parolam o vdanosti v usodo. Zdaj, ko so se na nas in na našo samoupravno družbo zgrnile hude težave politič-nega in gospodarskega značaja in ko nas zastoji v razvoju socialistične skupnosti- navdajajo z neo-djenljivo tesnobo in skrbjo, v tem času so tisti zdravi subjekti, ki jim še ni popolnoma vseeno, nadvse dragocena pridobitev. V vrtincih frakcionaštva in medsebojnega spo-padanja različnih idejnih struj, ki se gibljejo v raz-ponu med raeščanskim deziluzionizmom in ultra-levičarsko anarhijo, je ljudi, ki so trdno usidrani na široki fronti boja za revolucionarno učvrstitev oblasti ljudstva, vedno manj in manj. Na tej fronti namreč lahko brez predsodkov in lažne morale, še več — brez osebnih interesov vztraja le človek, ki zmore podrediti vse svoje intimno življenje pravi »cialistični stvafi in se hkrati do kraja vključiti v delo kolektiva, ki ga tvorimo vsi ljudje dobre vol je. Delavci na področju informiranja in obveščanja imajo tukaj še odgovornejšo nalogo, saj v boju za objektivnost poročanja opravljajo svoj posel pravzaprav kot življenjsko poslanstvo in znak pri-padnosti, ki je mogoče največ, kar lahko delavec s peresom da od sebe v razmerah, ko imamo na vsa-kem koraku opravka ne le z oportunizmom, pač pa tudi s skrivanjem za širokjmi hrbti vodilnih funkcionarjev in njihove izvršilne moči. Plemenita dolžnost, ki nalaga čudovite, pa ven-dar silno zahtevne in na moč naporne naloge, dolž-nost biti vedno v službi naroda in narodnega inte-resa, to je tisto, kar krasi novinarski stan. Zakaj znano je, da novinar nima svojega lastnega življe-nja, le življenje Ijudstva je lahko njegovo pravo življenje; da pa bi moglo Ijudstvo živeti, tako kot hočemo, mora biti pravilno in natančno obvešče-no. Zato novinarji umirajo mladi! Kajti ni majhna stvar, če se novinar odreče ure-jenemu urniku in tempu življenja, če zavestno zbira želodčne čire namesto znamk, ni majhna stvar biti na razpolago zahtevam Ijudstva... Edini smo si, in tako smo zapisali tudi v resolu-cije, da je neinformirano ljudstvo le svoja stebša polovica, mi pa hočemo celotno, polno popolnost. In Ijudi, ki bi hoteii delati tisto, kar drugi zahteva-jo, je z vsakim dnem manj. Eden od takih neu-mornih novinarskih delavcev, ki niso vedeli za osemurni delavnik in dolgočasje vsakdanjika, je bil tudi naš sodelavec Zdene Hribar. Bil je, pravimo, kajti v naših že tako redkih vrstah je zazijala huda vrzel, ki jo bo le težko za-krpati. Neizprosna smrt je spet kosila med nami m tako še enkrat dokazala, da je novinarski posel posel nenehnega soočanja z nevarnostmi smrto-nosne narave. Od nas je odše! Zdene Hribar, člo-vek brez katerega naš časopis ne bi bil tak, kakr-šen je, človek, brez katerega ne bi stekla polemika o nekaterih pomembnih vprašanjih naše sedanjo-sti, človek, ki je dal velik prispevek slovenski pu-blicistiki sploh. Tokrat je smrt zarezala že pri poganjkih, kajti naš dragi Zdene Hribar je bil eden izmed tistih mla-dih, ki so toliko obetali, da bi smeli od njih priča-kovati vrhunske dosežke na področju zapletenega manevriranja med čermi javnega obveščanja. Spominjamo se ga kot tihega, nekoliko raztre- senega in predvsem neutrudnega delavca, ki ni-koli ni odrekel tovariške kritike niti v polju, ki ga je po svoji strokovni usposobljenosti najbolj poz-nal, niti kar se tiče žurnalističnega pisanja, kjer si je v doigem delu nabral velike in vredne izkušnje. Prišel je med nas po tem, ko se je vrnil s študija klasične filologije v Rimu in po opravljanju ra-zličnih političnih zadolžitev, ki so se vezale na kiil-turno problematiko, vstopil še v naše uredništvo. Lahko rečemo, da je bil vedno z nami in nas v spo-padih z različnimi tendencami političnih teles podpiral in bodril, da nismo klon|li in imate vi, bralci, tak časopis, kakršnega lahko usivar jamo na samostojen in neodvisen način. Nikoli, tudi pri popolnoma strokovnih odloči-tvah ne, se ni silil v ospredje, še manj pa je skušal izpostaviti svoj družbeni položaj za uveljavitev in-teresov Tribune. Njegovo politično sodelovanje se je omejevalo na nasvete in sugestije, kjer je vedno znal poiskati pravo in brezkompromisno pot, ki je pripeljala Tribuno do mesta in vloge, ki ga v naši družbi zaseda. Pomagal je tudi nam, novinarskim kolegom, pri osebnih zadregah in stiskah in bil vedno vprežen v delo pri oblikovanju rcdakcijskih člankov in av-torskih projektov, s katerimi se je vtisnil v spomin. Brez dlake na jeziku se je razdajal in neumorno garal za uspeh časopisa, ki mu je predstavljal pri-marno interesno sfero. Poleg tega pa je svoj korak usmerjal tudi v izde-lavo magisterija z naslovom »Stilni premiki v go-vorici poznega Antistena s posebnim ozirom na problem predikata«, zaradi česar je često potoval v Heidelberg, kjer je v univerzitetni knjižnici odkril nekaj še ne dovolj obdelanih spisov, od katerih si je obetal raočnega impulza za nadaljnje razisko-vanje. Na zadnjem izmed njegovih študijskih obi-skov je v novih metodoloških principih zajel tok Antistenovih misli z drzno razlago, ki pa je žal ne bo nikoli uspel dokončati... Ko je namreč zvedel za burne reakcije in ku-loarska podpihovanja, ki jih je sprožila objava n jegovega teksta o mladostni slaboumnosti, je kar iz Heidelberga poslal v naglici sestavljeno pismo, da smo ga lahko priobčili še v zadnji številki Tri-bune. Zaradi silne želje, da bi razbremenil našo zunanjo sodelavko Silvo Kristel teže odgovarja-nja na vrsto pisem, je sedel za volan in z vratolo-mno vožnjo skušal čimprej doseči našo prestolni-co, da bi lahko sam neposredno sodeloval v pole-miki. Prav mladeniško zanosna ihtavnost in ne-premišljenost pa sta bili usodni, kajti na avtocesti Salzburg—Spittal se je Zdene Hribar smrtno po-nesrečil in nesel vsa svoja hotenja in ideale s seboj v grob, nam pa prepustil težko in odgovorno nalo-go, da nadaljujemo brez njega. Zdene Hribar je tako ostal na začetku svoje ustvarjalne poti in kariere, grobo pahn jen onstran črte, ki loči trenutke življenja od večne smrti, a vendar zapisan v naših srcih z velikimi črkami. Če obstaja požrtvovalnost v svoji čisti obliki tudi potem, ko ni več razloga zanjo, potem moramo biti po Zdenetovi smrti še toliko bolj požrtvovalni, saj je prav njegova smrt obveza in razlog še več-jega truda in učinkovitejših naporov za izgradnjo naše samoupravljaiske zavesti. Zdaj, ko je Zdene Hribar odšel za vedno, je čas, da vendarle spoznamo, kako pomemben je posa-meznik in kako boleča je izguba. Piše se nam črna epoha, nazadujemo v gospodarstvu in politiki, prav tako črni pa bodo dnevi tudi zaradi nenado-mestljive praznine v korpusu, ki koraka pod Tri-bunino zastavo. Človeka lahko nadomestiš, ne moreš pa nadomestiti njegovega »elan vital«... in' tega je imel Zdene Hribar v ogromnih količinah. Odšel je od nas, vendar živi v nas! A.D- Zdene Hribar s Silvo Kristl na sprejemu pri rektorju Heidelberške univerze. LVO WEI; STUDENT FAKULTETE FNT: RAZUMNI JAPONCI Ta stara kitajska pravljica je bila aktualna, ko je bilo konec evforije kulturne revolucije. Morda je njen prevod lahko nekoliko aktualen tudi v da-našnjem gospodarskem trenutku na naših tleh. Povsod ljudje priznavajo, da je velik del japon-ike socialne morale in etičnega razmišljanja vzet z kitajske tradicije, saj so vzeli celo kitajske pi-imenke in ime za cesarja. Če kdo pravi, da so Ja-»nci pametnejši od Kitajcev, ni to nič drugega, coi da se dela zgodovinsko in kulturno slepega. Pač, razlika obeh današnjih držav je ogromna ako v socialno-etični kakor v ekonomski situaciji. ilazlog je enostaven. Velikih del kitajskega um-ikega bogastva (v etiki, demokraciji in znanosti), Kitajci niti ne cenijo, niti ne uresničujejo, ampak » nanje celo pozabili, pa se zdaj z njimi okoriš-iajo Japonci. Japonska administracija na primer izredno spc ¦»tuje svoje delavce in postavlja mate-rialne korisii delavcev za enega od glavnih argu-raentov razvoja, zato so japonski ekonomski uspehi močni in se nenehno razvijajo. Kitajci imajo od svojih prednikov umsko boga-stvo, a ga zaničljivo puščajo ob strani. Japonci pa niraajo preveč umskega bogastva od svojih pred-niJcov, vendar pa znajo — celo preveč dobro ceniti in izbirati, včasih celo krasti bogastvo drugih. Japonci dejansko ne le izkoriščajo kitajsko umsko ubogastvo, temveč so vpeljali v družbi še drugo idejo, ki je Kitajci v svoji literaturi in kulturi niso poudarjali, a je izredno pomembna in se ime-ouje sodelovanje. Zaradi krvoločnih dejanj japonskega militari-zma v drugi svetovni vojni in sprenevedanja v uč-benikih japonskega ministrstva za izobraževanje, nisem imel o njih nikoli dobrega mnenja. Njihovi ekonomski uspehi in izvrstne iznajdbe, pa so mi po sili odprle oči, da jih gledam z novimi očali, saj gleda človek vse skozi določena oč.ala. Kitajci imajo star pregovor, ki se glasi: »Po-novno moraš najti ceno svojega tovariša, s kale-rim se nisi pogovarjal že teden dni«. Vesel bom, če bodo Kitajci začeli ponovno ceniti svoje pozab-ljeno bogastvo in se zdaj z njim okoristili. Japonci so jim ga zastonj vzeli in z njim uspešno zgradili razvito gospodarstvo. Upajmo, da bodo tudi Ki-tajci s svojim bogastvom uspešno uresničili svoje štiri modernizacije (znanstveno, industrijsko, kmetijsko in obrambno) Lvo Wei študent strojne fakultete FNT — matematika Na Daljnem Orientu je Japonska velika eko-nomska država in sicer se močno razvija posebno v zadnjem stoletju. Po drugi svetovni vojni si je zgradila svoje gospodarstvo tako rekoč iz niča. Upoštevati moramo, da zaradi ameriške zaščite Japonci varčujejo s sredstvi za obrambo, to je pa le eden izmed argumentov njihovega razvoja. Nihče jim ne more pozabiti uspeha na področju avtomobilske industrije, elektronike in proizvod-nje videokaset na svetovnem trgu. So zmagali za-radi svoje tehnologije, ki je bila prej dejansko manj razvita od zahodne? Po daljšem razmišlja-nju je svetovna javnost odkrila več razlogov, zakaj je prišlo do tako hitrega razvoja. Nenazadn je je še vrsta drugih držav na Daljnem Orientu, npr. Fili-pini, Indonezija, S^ Koreja... LIN ZHEN: LOVEC NA PTICE (PREVOD) KITAJSKAPRAVLJICA EXOTICUM Daljni Orient, predvsem pa Kitajska s svojo 4-ti-sočietno zgodovino, odkrito na podlagi pisnih najdb in drugih arheoloških dokazov, z bogato kulturo, filozofijo in dobro razvito medicino vzbuja čedalje večje zanimanje sveta. V naSled-njih številkah Tribune bomo objavljali serijo člankov o tej zanimivi deželi, njeni kulturi, zgodo-vini, športu... Živel je človek, ki se je hotel naučiti loviti ptiče. Sel je k znamenitemu lovcu in mu rekel: »Vsakdo se mora v življenju naučiti kaj korist-nega. Jaz bi se rad naučil lova in to lova na ptiče.« Lovec je pogledal mladeničevo puško in ugoto-vil, da je brezhibna. Nato je premeril učenca od nog do glave in videl, da je čvrst in odločen. Začel mu je pripovedovati o različnih ptičjih lastnostih in mu razlagati umetnost streljanja s puško. Učenec je poslušal in si mislil: »Joj, koliko sem se že naučil! Po vsem tem bom gotovo lahko zadel kakega ptiča.« Napotil se je s puško v gozd in hodil po gozdu sem in tja. A pri lovu ni imel sreče. Kakorhitro je dvignil puško, so ptiči že odleteli, še preden je pomeril vanje. Vrnil se je k mojstru in mu rekel: »Ptiči so zelo zviti. Še prcden jih zagledam, me že opazijo in ka-korhitro dvignem puško, že odletijo«. Lovec se je zamislil: »Najbrž bi ti bolj ustrezali ptiči, ki ne znajo letati.« »Da, to bi bilo idealno«, je rekel učenec. Lovec mu je dal nasvet: »Vrni se domov, nariši ptiča na kos lepenke in ga obesi na drevo. Ko boš zdaj streljal nanj, ti ne bo mogel pobegniti.« Učenec je odšel in napravil po lovčevem nasve-tu. Streljal je in streljal, a vsakokrat je ustrelil mimo. Končno se je žalosten vrnil k kovcu in mu potožil: »Storil sem, kot si mi svetoval in naslikanega ptiča obesil na drevo, a ga tudi zdaj nisem zadel. Kaj naj storim?« Lovec ga je mirno poslušal, na koncu pa vpra-šal: »Kaj se ti zdi, kje si napravil napako?« »Najbrž sem narisal premajhne ptiče in tudi obesil sem jih morda predaleč«, je odgovoril mla-denič. i »Dobro«, je rekel lovec, »dajem ti še en nasvet, kajti tvoja odločnost me je resnično ganila. Pojdi zdaj domov, obesi na drevo zelo velik kos papirja in pomeri, pa boš zagotovo zadel.« »In razdaljo lahko zmanjšam?« je vprašal uče-; nec, ki se je bal, da ne bo spet kaj narobe. »Kolikor ti drago,« je odvrnil učitelj. »In kako naj narišem ptiče?« je že z večjim po-gumom vprašal učenec. »Ptiče«, se je nasmehnil učitelj, »teh sploh ni treba narisati.« »Kako, potem merim kar v prazno?«, se je uče-nec kislo nasmehnil. ^Da, meriš v papir, dokler ga ne zadeneš. Potem ga snameš in pogledaš, kje je preluknjan. Tam, kjer bodo luknje, narišeš ptiče in tvoj uspeh bo zagotovljen.« Prevedel iz originala Lin Zhen eferat na zasedanju ^SRZ OSNUTEK USTAVE Socialistične Republike Slovenije MfflA MARINKO - Referat na zasedanju Ljud- Ice skupSčine LR Slovenije dne 30. X. 1962 Tovariši in tovarišioe Ijudski poslanci! l Omejitve se bodo postopoma zmanjševale v braku z rastjo razvoja naših proizvajalnih sil, v ' koraku z rastjo družbene zavesti, ki se bo utrje-vala na teh materialnih osnovah. Iz tega pa slejkoprej izhaja velika odgovor-nost, ki leži na naših zavestnih silah — tu mislim na našo skupščino, na vodstvo in članstvo naših družbeno političnih organizacij... .. .Črpajmo moči iz doseženih uspehov zadnjega pičlega četrt stoletja, obdobja silne in bume dinamike razvoja. Prav je, da nas doseženi i lezultati ne vodijo v samozadovoljstvo in nas ne uspavajcn Prav je, da smo nestrpni in nezado-voljni, kadar stvari ne gredo tako hitro, kakor bi želeli, kadar imamo opravka s pojavom biro-kratizma, samovolje, kadar naš demokratični sa-moupravni mehanizem še ne funkcionira tako, kakor bi moral, kadar se občani §e ne zavedajo svcrjih pravic in dolžnosti itd.... KONFERENCA O VARNOSTI IN SODELO-VANJU V EVROPI, Sklepna listina, Helsinki, 1975: »Države udeleženke nameravajo razvijati širše možnosti za potovanja svojih državljanov iz oseb-nih ali poklicnih razlogov; v ta namen nameravajo posebej: — postopno poenostaviti in prožno izvajati po-stopek pri vstopu in izhodu; — ublažiti predpise o gibanju državljanov iz drugih držav udeleženk po svojem ozemlju obpo-trebnem upoštevanju varnostnih zahtev. Trudili se bodo za postopno znižanje taks za vi-zume in uradne potne dokumente, kjer je mogo-če ...« OSIMSKI SPORAZUMI, Osimo, 1977: »... v želji, da pospešita medsebojno gospodar-sko in tehnično sodelovanje, zlasti pa zboljšata življenjske razmere obmejnega prebivalstva obeh držav...« URADNI LIST SFRJ, št. 62, 1982 »Zaradi odpravljanja nastalih motenj po 177. členu zakona o deviznem poslovanju in kreditnih odnosih s tujino se uvede obvezen depozit za di-narje, ki jih imajo občani pravico odnesti iz Jugo-slavije, ki znaša: 1. ob prvem odhodu iz Jugoslavije 5.000 dinar-jev; 2. ob vsakem naslednjem odhodu iz Jugoslavije v istem letu pa za 2.000 dfnarjcv več, kot znaša depozit, ki je bil položen ob predhodnem odhodu iz države.« »Zaradi omejitvenih ukrepov SFRJ naj bi v skladiščih tržaških trgovin obležalo kar za 100 mi-lijardlir vrednosti neprodanega blaga (...) Rečeno je bilo tudi, da je že bilo ali bo odpuščenih kakih 4000 prodajalk« (Gospodarstvo, 12.11.1982). (Dragi čitalci! V prezentacijo označevalne aritmetike političnega diskurza nas ne vodi ne-kakšna samoupravljalčeva prevarana vest, mar-več užitek, kajti dokazovanje pravosti Zakona je lahko domena le omejenega razuma, pozitivistič-nih podjetij, ki s posebnih vidikov vse dokazujejo. Užitka polno dejstvo Zakona je v tem, da nam nudi čiste označevalce;ne—smisel kot pogoj vse—smiselnosti.Tojejedrouživaškihpolitikant-skih orgij.) Sestavil in komentar dodal B. Koderman Lela B. Njatin: POBEREM JIH IN JIH... (nadaljevanje) dežuje in zatečem se v trgovinico. v stekleni vi-trini opazim usnjeno zapestnico. pričnem se tresti v užitku presenečenja, ko nenadoma zagledam predmet svoje strasti. prodajalko prosim, naj jo vzame ven, da si jo lahko bolj podrobno ogledam. okrasne zakovice na njej so napol piramide napol stožci. usnje je debelo, zapestnica je zlepljena iz dveh plasti. s prsti drsim po njenem robu in drhtim od razburjenja. nesem si )o k licu in se podrgnem obnjo. vonj usnja meotnami. »jo bostekupili?« je nestq5na prodajalka. »kupila?« ne, nimam dovolj denarja.« spet sem na ulici. ne dežuje več, vendar me zapestnica ne pusti proč. obsedena z željo, da bi ]o posedovala, se vrnem k vitrini in jo opazu-jem. prodajalka me nezaupljivo motri. trud bi bil zaman, klonem. obupana nekaj časa tavam, do-kler tne ponovno ne zanese v trgovino. zapestnica je še tu. trgovina je prazna. vitrina na stežaj odpr-ta. srce mi razbija v izbruhu slasti, ko si \o nati-kam. »sem si kar mislila, da si to ti »obrnem se in zagledam debelo žensko v domači halji iz flanele z rožastim vzorcem in v kvačkanih copatah. last-nica te trgovine je torej moja mama. na smrt bo-lana leži in čaka mojo pomoč. »ampak tega ne morem, moja mama je bivša nacistka,« se zjokam srečku v naročju. predlaga mi, da greva v kino. na avtobusni postaji stoji morjen. na vrvid ima tri popolnoma bele pse in vsi so večji kakor on. ne-mirni so, skačejo, renči jo in kažejo ostre zobe. na-penjajo vrvice in stegujejo odprte gobce za mi-moidočimi. hkrati pripeljeta dva avtobusa. povzpnem se v enega. znajdei.i se med samimi moškimi. vse oči se uprejo vatne, zaslišim žvižge, pozive, psovke, vstajajo, grabijo me, otipavajo, ščipljejo, tolčejo po zadnjici, mi vlečejo obleko s telesa, me spotikajo, nekdo me pahne pod sedeža in se zavali name, vname se prepir, zgrabijo ga za lase in odrinejo, srečko mi pomaga vstati in me odpelje k sosednjemu avtobusu. pove mi, da so to vojaki, ki se odpravljajo na fronto. ALIVEŠ ... 9 t1a jc ZIS na eni izmed svojih sej določil s;upni devizni znesek za potrebe fedcracije v pri-hodnjem lctu, ki je za 18,4% manjši kot v letu 1982. 9 da je komisija za idejno in tcoretično delo predscdstva CK ZKS ugotovila, da sc pri obrav-navi idejnih problemov učinkovitosti političnega ^stema ne bo izogibala »družbeni rji« —pojavom birokratizma. Komisija je ocenila, da ima biro-kracija v Jugoslaviji svoje posebnosti, med kate-rimi vclja omeniti skrajno neodgovornost, pol-sposobnost, sedenje na večstolčkih, nenačelnost, karierizem, vse to pa ustvarja ugodna tla za ra-zraščanje malomeščanstva, zlasti potrošniškega, ki zanemarja neogibno zvezo med delati in dobiti in jo nadomešča zgolj z zahtevami. 9 da se sredstva, ki jih namenjajo razvitejše republike nerazvitim in pokrajini Kosovo in so zakonsko določena za gradnjo novih tovarn, upo-rabljajo čestokrat v čisto druge namene: za kritje izgub v gospodarstvu, za osebne dohodke zapo-~*enih in celo za gradnjo negospodarskih objek-tov. Tako so po podatkih SDK nerazvite repu-blike in SAP Kosovo nenamensko in nezakonito porabile več kot dve miliardi (novih!) dinarjev, za kar bi lahko zgradili vsaj dve, tri tovarne. 9 da so pri sestavljanju seznamov za bone (kava, praški, olje itd.) prebivalci Zenice in Štipa prijavljali tudi drugod stanujoče sorodnike, mr-tvece in neobstoječe osebe, tako da se je v Zenici naenkrat po teh seznamih povečalo prebivalstvo za trideset tisoč in v Štipu za devet tisoč (po urad-nem štetju jih ima 37.000). . W da je v Tuzli zgrajenih 992 družbenih stano-vanj, ki pa ostajajo zaradi malomarnosti glede ogrevanja zaklenjena. W da je struktura posojil, ki jih je Ljubljanska banka — Gospodarska banka letos odobrila, na-slednje: za infrastrukturo (žcleznica, plinovod, ceste) v Sloveniji 38% — toda neza nove naložbe, temveč kot sredstva za odplačilo tujih posojil, za posodobitve izdelave blaga in storitev namenjenih izvozu 31 %, za naložbe v kmetijstvo — 13%, za namensko proizvodnjo 4%, za naložbe, ki jih izvajajo naše organizacije v drugih republikah 5%, za pridobivanje surovin, ki jih Jugoslaviji primanjkuje 5% in za raziskovalno—razvojno opremo 1%. W da se likvidnost črnogorskega gospodarstva znižuje. Skupna likvidnostna sredstva v republiki so 6% manjša kot konec minulega leta, posojila iz primarne emisije pa so večja za 40%. 9 da ZIS načrtuje v letu 1983 drastično ome-jevanje za reprezentanco — za 50%. W da sklepna plenarna seja na srečanju eko-nomistov v Opatiji ni potekla brez prask in pole-mik, ki so sledile po nastopu priznanega sloven-skega ekonomista dr. Aleksandra Bajta. Po nje-govem mnenju je inflacija pri nas sociološki pro-blem. Delimo, česar ni, stroški pa se prelagajo od investitorjev na potrošnike, od ene delovne orga-nizacije na drugo, avtorjem protiinflacijskega programa pa je očital monetaristični pristop, ki vodi v recesijo. ^ da je v Budvi 319črnih gradenj zgrajenih po potresu in da skoraj 90% stanovanj v tej občini iz-koriščajo nenamensko, prekupčujejo z zemljišči, »zaradi nedoslednega spoštovanja davčnih ukre-pov in zakonov (pa) postajajo posamezniki mi-ljarderji (!) brez dela.« W da je vzdolž črnogorske jadranske magi-strale nezakonito zgrajenih 44 objektov, ki so po-vezani z 69 dovoznicami zaradi nevodenja kata-strske evidence in pomanjkanja podatkov. W da je atneriška nadnationalna družba DOW CHHMICAL COMPANY dvignila roke in se do-končno odrekla sodelovanju z INA pri graditvi osmih petrokemijskih tovarn na Krku, katerih vrednost naložbe je 1212 milionov dolarjev. W da je ob dalmatinski obali zgrajeno 24 tisoč do 25 tisoč vikendov, obdavčen pa je vsak tretji. Lastniki — med njimi tudi funkcionarji in vodilni delavci — bi morali plačati več miliard (novih) dinarjev za kumunalni prispevek in ostale dajatve. ^da je leta 1971 Jugoslavija utrpela za 300 mi-lionov dinarjev škode zaradi gospodar-skega kriminala, samo v zadnjih mesecih tega Ieta pa je 135 ljudi oškodovalo jugoslovansko družbo za 4,5 miliarde (novih) dinarjev! d da je ob zgornjem podatku slovenska dele-gatka v skupščini SFRJ Ela Ulrich-Atena med drugim izjavila: »Delovni Ijudje upravičeno ka-žejo s prstom na nas. Če se ne bomo priključili ak-ciji, nas bodo ljudje metali v isti koš s kriminalci.« W da je na isti seji skupščine SFRJ Abdulah Mulovič iz Črne gore povedal, da je bil 14. 11. v Plevlji večkrat prekinjen redni TV program, ki je bil moten s strani albanske televizije. Gledalci so lahko gledali veselje Albancev ob volitvah in pre-nos neke albanske nogometne tekme. 9 da je Jugoslavija dobila novo posojilo 200 milionov dolarjev: 160 milionov so dale ameriške banke, 25 japonske in 15 milionov dolarjev Jugo-banka — agencija New York. 9 da je bilo v Bosni in Hercegovini od 1200 primerov kraje družbenega imetja in drugega kriminala, pri čemer bi bili utemeljeni ukrepi o zaplembi premoženja, vloženih le 117 takšnih predlogov, od katerih so jih sodišča sprejela 50 in od teh je bilo uresničenih le 17 sodnih odločitev. w da je na svoji seji predsedstvo RK ZSMS poudarilo, da dokumenti za 11. kongres ZSMJ obravnavajo mladinsko organizacijo kot »organi-zacijo čustev in privrženosti« in kažejo pragmati-čen odnos do družbenih dogajanj iz njih pa je tudj razbrati težnje po unitarizmu. ;¦ 9 da bo imel jugoslovanski trg prihodnje leto na voljo komaj 14,4 miliona ton naftnih derivatov (za 15% manj kot letos!) pa še za te količine bo težko zbrati devize. # da je v SR Srbiji od skupno 420.000 nezapo-slenih 73,7% mlajših od 27 let in od teh je 47,7% strokovnih in kvalificiranih delavcev ter nad 800 inženir iev elektronike, gradbene in strojne stroke — hkrati pa uvažamo licence za najbolj banalne proizvode. Q da je ustavno sodišče Jugoslavije soglasno zavrnilo pobudo, da bi sprožilo postopek o ugo-tavljanju zakonitosti in ustavnosti odloka o depo-zitu. Qda so se osebni dohodki od januarja do konca septembra letos absolutno povečali v Jugoslaviji za 30,9%: v BIH — 35,5%, Makedoniji — 33,7%, Črni gori — 33%, ožji Srbiji — 31,5%, Vojvodini — 30,5 %, na Hrvaškem — 30,2 %, v Sloveniji 26,6% in na Kosovu za 26,2%. 9 da so izgube jugoslovanskega gospodarstva v primerjavi s tistimi iz prvih devetih mesecev lan-skega leta višje za 40%: v Sloveniji za 146%, Ma-kedoniji 144%, Črni gori 132%, v ožji Srbiji in na Kosovu za 84%, v BIH za 24,8%, v Vojvodini 6.3% in na Hrvaškem za 3% Ali veš... ..., da je dne 22.12.1982 KPO Zlatama Celje sprejel sklep, da se podelijo novoletna darila predsednici ZIS tov. Planinc, predsedniku IS Slo-venije tov. Janezu Zemljariču in podpredsedniku ZIS tov. Draganu v breme sklada reklame DO Zlatarne Celje. Hkrati pa se KPO Zlatarna Celje pri istih organih zavzema za povečanje cen zla-temu nakitu za 26%. Splošni tečaj malih oglasov IV V zadnjem poglavju tega tečaja o malih oglasih je bila nekje zapisana (nič hudega sluteč) tudi be-sedica »administrativno« in prav vsled nje in vpiav njenega pomena, zdi se, je (zaradi prepo-vedi razširjanja št. 11/12) izpadlo tudi prvotno zamišljeno nadaljevanje IV, katerega vsebina je bila strogo aktualistična. Tako spoštovano bral-stvo pač nikoli ne bo izvedelo, kako in na kakšen način so konec 30 let našega stoletja — v tem kri-tičnem času — voščili novo leto bralcem takrat-nega Jutra trgovci, manufakturisti, obrtniki z Bleda, Javornika, Jesenic in iz Radovljice. Zato pa hočemo zdaj pokazati, kako so se zno-traj malih oglasov umeščale in unjestile institucije in ideološki aparati države v prejšnjem stoletju. V ta namen smo si izbrali dva dokaj zgovorna mala oglasa, ki to pravzaprav nista: gre za nasledka ti-stih oglasov, ki so v prejšnjem stoletju v navidez-nem brezvladju in odsotnosti hierarhizacije in ti-,oizacije znotraj oglaševanja (sinhrono gledano) v takratnih časnikih pravzaprav prevladovali in so bili milo rečeno mutanti, vsekakor pa plod promi-skuitete pravih malih oglasov, reklam in katalo-skih oglasov. Prvi oglas sega v leto 1883 in je bil objavljen v Novicah: »Salicilni zobni prašek, splošno priljub-ljen, vpliva zelo oživljajoče in napravi zobe ble-steče bele, a 30 kr.« Opisu itma (zobnega praška), ki sicer že zav-zame prizadeto ubeseditveno stališče, sledi brez sleherne vpeljave izjava (fiktivnega) zadovolj-nega kupca: »Vaše blagorodje (!) Mnogo let uporabljam Vašo solicilno ustno vodo in solicilni zobni pra-šeH z izvrstnim uspehom in priporočiti ga moram vsakemu najtopleje (.) Pošljite zopet od vsakega tri steklenice (.) S spoštovanjem (,) Anton Slama, župnik« Temu (fiktivnemu) pismu sledi pripis: »Vsa navedena sredstva ima vedno frišne v za-logi in jih razpošilja proti poštnemu povzetju Le-karna pri »Samorogu« v Ljubljani (,) Mestni trg št. 4« (Razrez in diakritična znamenja v oklepajih so avtorski). Kaj kaže, česar ne skriva, citirani oglas, ki smo ga, zavedajoč se s tem potujitvenega efekta, ra-zrezali in z nekaterimi zaznamki opremili že zno-traj besedila samega? Povsem jasno in docela nedvoumno sili v ospredje narava in namen že poudarjenega in omenjenega (fiktivnega) pisma z vsemi svojimi logičnimi konsekvencami. Poeno-stavljena (in tako razkrinkana) izjava kupca—za-dovoljneža bi se po vsej verjetnosti lahko glasila: »Če ste Slovenec in obenem katolik, potem je neobhodno, da uporabljate izdelke lekarne Pri Samorogu (!), saj sam, ki vse to tudi sem (Slama, župnik), z izvrstnim uspehom natanko tako tudi ravnam.« Duhovno—zgodovinsko podnebje tedanjega časa (če to tako poimenujemo) je terjalo tudi od ponudnikov in potrošnikov odločno zavest o pri-padnosti narodu in veri. Ideološki aparat države religija pa se umešča šele na drugo mesto, takoj za nacionalno ide jo, in to kaže na že upadajočo vlogo sicer vladajoče ideologije. Nič več »za vero, dom, cesarja«, kot se je sicer še vedno pompozno ozna-njevalo, temveč je dom, očetnjava postavljena na čelo te sicer neločljive triade. Cesar pa je že kar sramežljivo skrit v nepremični podobi na eni od strani tridesetih kron. Tisto, kar ni razvidno že pri prvem grižljaju, je vsekakor skrito v instanci last-nega imena, imena vobče. Najprej priimek Slama: povsem očitno je, da je nosilec tega imena Slovenec; manj očitna pa je rahlo pejorativna oznaka tega Slovenca. Ne ime-nuje se Hrast ali Burja, ampak prav Slama. Obče ime slama pomeni nekaj manj vrednega, gnetlji-vega pa tudi vnetljivega, neobstojnega. Konota-tivna raba te besede v konstelaciji z osebkom pa sproža povsem opravičene pomisleke o pameti tega matičnega simbola in je tako v neposredni bližini kentavra, tega pol—človeka pol-konja, simbola razvrata, pohote in poltenosti, le da je samorog, nasledek srednjega veka, simbol pleme-nite vznesenosti. Kakorkoli že, sangvinični župnik Slama je, verjetno ne po svoji krivdi, temveč po želji Oglaševalca, ki je ostal anonimen, povsem brezsramno stopil v konkordat s pogansko mito-logijo in to s tisto, ki ni zakrivala svojega erotič-nega porekla. V obeh primerih (slama, samorog) pa prehod iz občega v lastno ime samo še povečuje in utrjuje prvotni pomen; lastno ime je le instituciolizacija občega imena. Drugi ogla,s, ki ga hočemo navesti, je prav tako objavljen v Novicah in to, zdaj že močno sumlji-vega, leta 1883: »Marija Pomagaj —želodečne kapljice (.) Ga-briel Piccoli (,) lekar pri angelji (,) dunajska cesta Tema naslovoma sledi popis kakih dvajsetih ek-straktov tega čudodelnega zvarka z najbolj čud-nimi kombinacijami učinkovanja. »(—) če se noge potijo, za elepsijo in za želo-dečne krče (...)« Vseh kombinacij nimamo namena navajati, saj je že iz navedene, ki je resda ekstremna, razvidno, da so skrajno nepredvidljive in v tej nepričakova-nostižekar smešne. Na koncu sledi pojasnilo: »Napravljeno iz najboljših zelišč (,) katera mnoga rastejo v okolici znane romarske cerkve Matere Božje na Brezji na Gorenjskem — ima čudovito moč vsebi.« (Zopet si pridržujemo pra-vico do horizontalnega in vertikalnega razreza, iz-pusta teksta in diakritičnih znamenj v oklepajih). Tako kot v prejšnjem oglasu so tudi v temu pri-sotne vse tri komponente: vera, dom in cesar; toda več kot očitna je inflacija vseh treh. Cesarjeva po-doba je iznakaženo ponižana do Dunajske ceste, ki je samo ena izmed mnogih nič kaj čistih Ijub-ljanskih cesta prejšnjega stoletja (spomnimo se dejstva, da je bila kočija takrat edino prevozno sredstvo in ceste so morale biti vsled tega polne konjskih fig). Nacionalne ideje tako rekoč sploh ni, saj je glavni akter Gabriel Piccoli Neslovenec in Gorenjsko (dom, očetnjavo) izkorišča, s tem da bi naše ljube rojake še bolj izkoristil in prevaral s šarlatanskim zvarkom. Kaj pa religija? Na prvi pogled je njeno mesto kar zavidljivo.Mitično/po-gansko ime lekarne je kaj krepostno zamenjano s pravim krščanskim »Pri Angelji«. Toda že ob na-vedbi ekstrakta (Marija Pomagaj — želodečne kapljice) je jasno, da je celo religi ja vpotegnjena v kolesje potrošništva in kot taka služi, tako kot v prvem oglasu, nameram trga. Po opisu nara* e zvarka podvomijo v verodostojnost stvari sanie (kako bi moglo nekaj tako svetega, kot so 'capljice Marija Pomagaj, služiti nečemu tako pos' nemu, kot so želodčni krči, ali delovati zoper n a j tako vulgarnega, kot je potenje nog) celc mjvečji omahljivci. Pravzaprav bi morali zatrditi ca se ta dvom poraja danes, torej v strpnejši dri ž n, kot je bila tista ob koncu devetnajstega stoletja, ko se je klerikalizem (torej prepovečano krščanstvo, kari-katura le—tega) dialektično sprevračal v svojo negativiteto. Koliko pa je današnja družba strp-nejša od tiste v prejšnjem stoletju na polju oglaše-vanja, prepuščamo v premislek vam, dragi tečaj-niki, samim. Za začetek premislite o vseh tistih silnicah, ki so kreativno posegle v oblikovan je vsaj dveh reklam: tiste o »banki prijaznih ljudi« in tiste, kjer »pijem čaj in pomagam Križaju«, saj se je vsaj ena izmed obeh umestila ceJo v Književne liste, ki meni samemu že itak niso bili prav po-sebno pri srcu. Odgovore pošljite na uredništvo časopisa z že znanimi gesli. Mihael T. Bregant Poljšica pri Bledu NEOGLASI »Čao pičke« NE IŠČEJO VEČ KITARISTA. O ie ne iščejo, vedno že najdejo. Prodam svojo dušo (ker sem ženska, tudi telo) za vsak dovolj angažiran argument, ki bo pripomogel k naši zmagi v borbi za čim večjo konkurenco v or-ganiziranju študijskih smeri med posameznimi fa-kultetami. Vsak argument zagotavlja prijetno preživetje krize staranja. ŠIFRA: le ena pot je — mi ALI oni! V teh težkih časih, ko so konsignacijske trgovine prazne, sem si močno zaželel kompletnega HI—FI stolpca (PIONNER ali TECHNICS), moči 2x 50 W (lahko tudi več). Kardeljeva pl. 14, soba 105. V večernih urah. w Izgubili so se študenti. Ne en sam, temveč VSI, kajti v teh hudih kriznih časih se nikomur od pomembnih mož naše družbe ne zdi potrebno, da bi jih poiskal in vprašal za njihovo mnenje ali pa se skušal pogovoriti z njimi. Tovariš Franci Š. gre rajši na pogovore s kadeti miličniške šole, na pri-mer. Dragi pomembni možje: čimprej storite še ne storjeno, da se ti izgubljeni študentje ne bodc znašli na takem mestu, kjer jih bodo našli za to pooblaščeni organi, N A CESTINAMREČ. Če pa si dragi pomembni možje naše družbe želite, da najdejo študente na cesti za to pooblaščeni organi, pa kar nadaljujte s svojim neiskanjem študentov. 9 Dober leden bo tega, kar je izginil iz prosto-rov uredništva Tribune oziroma bližnje okolice modri patentni svinčnik na »mince« debeline 0,5 mm z radirko na vrhu. Svinčnik mi je drag spomin na izlete v tujino in še zelo uporaben je. Pošteni najditelj, ki ga je stisnila slaba vest, naj ga čimprej prinese na uredništvo Tribune. Obeta se mu pri-merna nagrada. ™ Silvestrsko noČ želim pričakovati v družbi s sa-distko, po možnosti iz Maribora. Šifra: jaz, ti in država. w Zelo rado me zebe v noge. Iščem osebo, ki bi mi v novem letu fafala prste na nogi. Gorazd. 0Gnile duše še vedno iščejo pevca. Informacije dobite pri Srečkotu, IV. blok, 107, Štud. naselje Višnja gora za dresuro policijskih psov »Podla-sica« organizira začetne tečaje za manipulacijo z državnimi aparati. Učni program vsebuje: razne borilne veščine, falsifikacija potnega lista, zaščita pred solznim plinotfi in pendreki,odkrivanje špi-junov, kako zapeljevati vodilne delavce državnih institucij in še mnogo koristnega. Kandidati naj se na novoletno noč zglasijo pred skupščino SRS. Šifra: ilegala na pohodu. Oglasni oddelek časopisa Tribuna želi cenjenim bralcem novo leto pod parolo TRDA ROKA. Romana Sdhvvutke Ročno pletem vse vrste pletenin. Če vas zebe, se infofmirajte med tednom, do 14. ure, na telefon: 448—334, za Alenko. Prodam japonsko, akustično kitaro za 2M in tri ameriške učbenike za kitaro: Bleugrass guitar (re-cord induded), Advanced guitar, Delta blues gui-tar. Informacije: ŠN, blok H/4. NADALJEVANJE ) preoblečenih ustoličenjih. Tu poslušamo revolucionarno zamenjavo, tc-sljno zmedo, iz katcre se bo nenadoma pojavila adna resnica, ki se bo, še preden si bo pri juristih iskrbela glavne maksime za uzakonitev, izražala loganih. Zgodilo se bo nekaj osvobajočega in ti-lizirajočega. Kako so te skupine profesorjev in identov, ki so bile včeraj tako voljne, pristopile odkloflitvi? Kakšni odkionitvi? Lahko se na Igo komentira na račun epizod institucionalno ranje, sijajen sunek stvari -y j^ilusitrialističnč/n imu. Drugi znajo na k.ratkoojtfaviti z vprašanji K odgovora, biez očkne vrodice ne raziskati kfo daktiigjo graje v njenv p&trisiikk Cefo za laterje, za jjubimce psihoiogije je to slastho migovan je na psihodramo, zahval jujoč se terriu> ije vrlina manipulatorjev koneno vse razrešila. aranost nad končnimi tešitvami obnavlja pred šimi očmi armaturo verovanj; univerzum stra-vse modernizira. Toda zelo redki bodo iskali obnovitev poti neke spertize. Ne zadostuje pozivati se na mitologije etov, na izčrpavajoč revolt do skopiteljev. ekaj v tej literaturi spominja na koščke poguma Le Bona, pri katerem jč hotel Freud pokazfeti radikalno nezadostnost. Za začetnike se bo :ba skratka sporazumeti o razrešitvi najpo-embnejših dejstev,- vendar tejptltščenih, kot H la avtocenzurirana, le-teh ki tako rečeno priše-tavajo najglobljo historičnost. Tu je pravilo,ki je treba slediti, da bi poskusili zgrabiti neko reir v kriptografiji neposrednega: neprekiniti ijbolj bistvenih vezi, ki priklenjajo revolucijo na stitucijo, po kateri se ji pravi nepreklicna. V tem sameznem bivajočem mehanskem kolesju pred-gam nekaj kratkih opazk, ne da bi jih privzeli ali ijih opustili, temveč da bi se približali ostanku, čihočem vsemu temu, kar se jeizjavljaio ob pri-žnostno razpadli liturgiji maja — junija 1968. telja države. Kdo bo hotel izbrisati, podobne »bivalence ki so jih prisleparili mnogi dogmati-?Če bi bilo treba voditi računa o improvizaciji ijbolj elementarnih prevedb Kapitala institucij in Ktopkov, zahvaljujoč se tistim, ki so v Franciji ikrili ali ponovno odkrili vodstva podreditve ranije,takorečeno kot je pozornost doprinešena ekologiji moči nedopustna v naših družbah in Dpolnoma dobra, da povrne razumljive v skladu našimi koncepti, manj razvite, ki jih je treba mi-ti.dobre divjake od vekomaj. Ekonomska in po-tična zgodovina, ki je takorekoč juridična, uvede asprotno psihoanalitika v neke važne resnice rav kot etno-psihologija, če se zna opazujoči ra-irožiti agresi je, lahko radikalno spremeni dialek-ko dominacije, ki se primeri »črnemu«, da pade oči »belega«. Brez institucionalne zgodovine je emogoče razumeti v tej deželi meščansko vojno, iso jo tradicionalno, izterjali z legalizmom obse-fnikleriki, sicer pa ustrezno različnim stilom, ka-rih karakteristike utekajo nepoučenim. Uni-rza v Franciji, opirajoča se na posvetno teologi-i,ni nič drugega kot drugi obraz Države, ta čudo-tsimbol, iz katerega sem nekaterim študentom redlagal zagonetko po nekem pedagoškem klu: »Država, to je sovražnik, ki ga ljubimo«. line bilo primerno, preden načenjamo igro veli-h sibilskih besed, pri katereh izgubi analitik Ijuč, če se odtegne pričakovanju še preden zak-uči, odpreti historiogenezo, ki jo razglašam in rez katere je neprevidno približevati se temu te-tnu, na katerega so tako slabo opozorili (Freud am je pri njem pokazal določene pasti), terenu azmerij med Množično psihologijo in analizo aza (4). Predntet znanosti. Srečanje razlagalca in razla-.sprijetelje, uravnavamo po tistem, kar reče to, ir je rečeno. Ta tema je še vedno temeljna oumnost znanosti in učenjaka, pripovedi pripo-dujočega. Razen napad programov je name-jen istočasno vsakemu, ki poučuje, le-temu ki iz-»vedujc vero. Red so potolkli vsi tisti, ki so se ekoč zaradi nujnosti po opravičevanju, zavze-lali proti maniji izpopolnjevanja, zaradi Taina i Renana, Cournota ali Prudona. Vsakršna svo-oda se moti, ko sprejme transakcijo kvietistov delovalci programov niso nikoli v skladju z jimi. Pri tem gre dejansko za eno od glavnih prašanj: zatreti iznajditelja. Nič ne niza vlade lcrikov bolj primerno kot to podaljševanje pre-> prepovedih, ki se manifestira v tolikih ih. Da bi se sprejel opravičen razdor potre-jc ia družba koncile in zborovanja perov. V njej dopusten način oporekanja, ki prehaja skoraj samega revolucionarnega načina. Nič ne bi lorekaio, če bi se Surrealizem danes podvrgel ikonu, zakonu Kulture. V tem stalnem boju za cro (de propaganda fide), je Sorbonna prav ihko vedno vnesla nasprotne simbole; naslavlja-tjc na tecloško pravico pod gasilskim 1'Ancien ie, Mesto laičnih bogov, hočem reči pozitivi-, v radiijalno-socialističnem obdobju je bilo stoletju dogo časa čuvar anti-dogem pred on des Legister. (5) Nova sociologija se z delom, ki ga prinaša iz te tradicije, če po vnemi mnogih, da bi imeli v svojih spisih o refleksijo o ponotranjanju zgodovine, in stalno izražamo s formuHranimi tezami, iz tega potegnil kratek, za mene strašen pred-da neka študija univerzitetne institucije od-mnogo o cenzuri in o tistem, kar gre cenzuri- erikova lastnina. Pobirokratenje učiteljskega — velik političen projekt Napoleonovega zulata, ki je hotel zavojevati državo»vladinih ,tuitov« bi pritegnii več domnev s strani tistih, ki zadevajo razumeti stereotip atitut, če bi pristal na interpretiranje institucionalnih icij. Dejstvo, da se je Univerza v Franciji, v iu tradicij, kt so drugod še daljc ž»vele v 19. )letju v skladju z nekdanjimi zakoni, sesula z icialnim režimom, ki so odpravile reforma- torske konstituante iz leta 89. Takose je pretrgala očitna zveza med funkcijo in kanonicno instituci-jo, ki je tako značilno ohranjena v sodobni Angli-ji. Za nas je bila tradicija taka, da je bila od trgov-skega združenja in magistrature francoskega obreda, varujoča to preziranje denarja, ki ga je znal srednjeveški duhovnik nadvladati s komplek-sno igro sistema cerkvene lastnine (delež Pravice dobrin, imenovana beneficialna Pravica) in s ka-noničnimi prepovedmi (neomadeževati se z ženr sko, s krvjo, z denarjem). Dandanes, kjer se zdi pjerverzija davne odredbe blizu šv»je dovrši^e^ re^erencana te nespravljive gotovoslS, v katere sfe zapirajo tisti iz Minoritskih redov .{zlasti v sred-njem Solstvu) prtnaša tedizije p6r«embnoš&;^bl označevanje nekrivde, ki se je včasih polašča^* reyolucionarji, kreposti odtegovanja, preziran]e denarja, na katerega je ponosna neka cela družba glede na znanje. Ce bi se bilo možno obnoviti s j prastarimi spori, katerih prenašalci smo še vedno, bi našel psihoanalitik v svojih komentarjih več raznoterosti; tako bi se naučil bolje poslušati. 2, Problem ustvarjanja zgodovine Vračam se Jorej k psihoanalitiku. OpustiteV zgodovinskega vprašaiija, ker ie-to povzroča od-klonitev, podaja krhko, če ne sumljivo, svojo re-konstrukcijokodov in znakov, iz katerih neizo- ' gibko poteka situacija analize, tii je všteta tui$l / ta, na katero se navezuje reiacija ždravljenja, kar se tiče projekcije v sociologijo, je razvidnost še vedno razločna: domneva brez teimdjnega vpfa-šanja institucionalnosti komunikacij, ničemurv korisi nakopiči spremembe spomina. Ta defen- t zivni proces, ki vodi v dogmatiziranje, v racionali-ziranje, ne da bi imeli v tej naivni zadevi dober ra-zlog pravnika, je na nesrečo dosti splošen. Nevar-nost se pri tem še poveča z dejstvom, da je zgodo-vinarjeva erudicija zelo nekoristno kapitalizirana, se izogiba indoskretnostim; neki val psihogizma, ki ga vzdržujejo otročje vulgarizacije, vzdržuje iluzijo nekega odnosa med mentalnim in historič-nim na nivoju nacionalnih skupin, tako kot jih j predstavljajo izvedenci akademskega znanja, ki so v svojih pripovedih strogo nadzorovani, in ' kakor afriški čarovniki, odgovorni za točen pre-nos nekega preteklega pomnenja, v skladu s pra-vilom in simbolom. Kjer gre za praznovanje, ni dovoljeno izreči vsega. Univerzitetna institucija je bila tipičen primer. Dolgo časa je bila orientirana k apologetiki (na-pada ali obrambe monopola Države), še bolj resno pa k ekonomi ji (prepoznavanje kriterijev do-nosa), k študijam, iz katerih je delala objekt, vti-skujoč jim resnične konture, obračala pogled od bistvenih realitet. Tako so cerkveni temelji siste-ma, prepletanje zamenjav po vsakem sekulariza- . cijskem gibanju, slabotna inačica statuta, ki si ga lasti tisti, ki ve; toliko domnevnih elementov se-stavlja primež poii, od katerih resnično vsaka za-gotavlja, da se bo odtegnila na prvi poziv. Mno-goštevilni psihoanalitiki, če spregledajo vrline te cenzure, si nadevajo maske. Od tod ne morejo uteči, če njihove ustvaritve bivajo izločeno, v po-gledu pravil igre dejanskega vedenja, v deželi, | kjer institucionalne posameznosti tako naravnost ' izhajajo iz administrativnih in pontifikalnih tradi-cij, katerih poznavanje je dobro obvarovano pred barbari. Treba je samo opazovati aktualen sunek, ki sili k združitvi psihoanalize, veščine in prakse, ki je bila tako dolgo obsojena v nekem univerzi-tetnem redu, da bi se zavzele kapacitete obnove in obvladovanja doktrinarnega duha, naravnanega za francoski narod, kateremu dominira centralizi-rana Država, nosilka ugank, čuvar Morale, Veliki Pedagog, pri katerem se je moč učiti dobro misliti. Vsaka znanost v Franciji se končuje z uradnimi definicijami, ki so vnešene v programe Ijudskega Prava. Zatorej se je problern postavitve poti za pristop k zgodovinski snovi naložil v refleksijo tistih, ki opazijo postopke pozabljenega na skali neke družbe, njene uganke pa je izkoristil pacient. Navdušenje nad občutenjem, kot da bi bila pri-sotna oblikovanja pretekle institucionalnosti, ki obogati in preobrazi naše pritiske k tem velikim pa-sažam dogodkov, tvori del Majevtike. Z odzivom avtomatov, so nekateri zanemarili to simbolično potovanje na periferijo Psihoanalize. Nekaj semi-narjev, kjer je mnogo lenuhov, vse takoj najprej razumelo, mi je oznanilo odvajalen obseg teh štu-dij, od katerih se, zaradi psihoanalitika in učenja svoje lastne kazuistike, ne nameravam ločiti. OPOMBE 1I) Neko čtivo, ki ga priporočam skeptikom: Kant, le Conflit des Facultes en trois sections (1798), franc. prev. Gibelin. 1935. (2) Tu navajam radikalna razhajanja med mla-dimi nemškimi revolucionarji in francoskimi, ki sem jih, vsakega zase, srečal v letu 1968. V Frankfurtu sem poslušal hegeljance najvišje stopnje; v Parizu pa sem najprej prejel disku-tabilna pričevanja, komentarjc komentator-jev, neko vrsto kompilacije. Imamo za malo verjetno, sicer ob izravnavi taktik, odpravo nacionalnih postopkov v prihodnjih revolu-nacionalnih gibanjih Zahodne Evrope. (3) Očitno je, po mojih računih cerkvena Ideja ključ, s katerim se zgrabi strogost vezanosti simboličnega in institucionalnega v te j družbi, ki se ji reče francoska. (4) Vsakdo bo spoznal pomembnost postopka, ki ga je začel Freud pri Le Bon-u, v Mas-senpsychologie und Ich-Analyse. (5) Dobro poučcn bralec pozna poteke tega Pre-pira Slike. Zelo star spor mcd pravno fakul-teto in filološko, je s sojimi političnimi impli-kacijami, pa tudi epistemološkimi in končno psihološkimi, dolgo prispeval k našim ver-skim bojem. NJEGOVI MASKI PESML GLUVIČ ČLOVEK ZA VSAKDANJO UPORABO Transparent ti je padel iz rok, nisi opazil, kdo je prvi zaploskal, zmeden si, o! Pozabil si besedilo, smehljaš se, ker te nihčel ni dotaknil s policijsko palico. Zdi se ti, da si storil prav, ko ti je transparent padel iz rok. Uscal si se, uscal si se. Tvoja misel je za kozlanje. Tvoje sanje narekuje dnevna politika. Prignali so te, da bi izkazal voljo delavskega razreda. Prignali so te, ker si eden od tistih, ki razume, ki ne razume, ki razume, ki ne razume, ni važno, ki ne razume, ni važno, ker ne znaš brati parol s transparentov, ki ti padajo iz rok. Tvoje roke so čudovite, dvigneš jih in se ozreš, če si storil prav. Tvoja misel se menja z dnevno politiko, nasilno, boleče,| citiraš Ustavo, Zakon o združenem delu, ker si eden od tistih, ki razume, ki ne razume, ki razume, ki ne razume, ni važno, ker ne poznaš svojih rok, ker te ničesar ne moti, ker telovadiš, ker si krepiš duh, ker nočeš, da bi bil v prvih vrstah, ker nima smisla, ker ne razumeš, ker razumeš, ker ne razumeš, ker razumeš, ker si dnevni pelitiki za vsakdanjo uporabo, ker so ti ukazali, da moraš biti predstavnik delavskega razreda, ker to še nisi bil in je treba poizkusiti NASILNA LJUBEZEN Poljubi državni aparat v čelo, a vedi, da te bo nategnil, zato stisni rit, fant, še je čas. Če si želiš najvišjih državnih časti, odpri usta in pazi, kako se boš vedel. V tvojem srcu je družba, v tvojem srcuje družba, zajebi državne podobe! Ne zajebavaj se z usodo. Naj te ne zavede uspeh, ki je odvisen od zaledja posameznikov. Posilili te bodo, zapustili te bodo, izkrvavel bos. Kri bo tekla zastonj. Ne prodajaj se državnemu aparatu za poljub. Še je čas, da se izogneš prostituciji, stisni rit! Odvzeli ti bodo ljubezen. ZBOGOM, FANT, ZBOGOM Nihče ni kriv za tvoje poraze, fant, zgnil boš v svoji intimi, zbogom. Ne poj hvalospevov lastni samoti, ne sklicuj se na zgodovino, ničesar ti ni storila, zbogom. Tvoj izgubljeni boj bo le metafora. Pričakuješ svetovne vojne, pričakuješ gibanje, v katerem boš zmagovalec. Ne zavedaš se, kako starokopitno je življenje. Ničesar mu ne moreš dokazati. Ničesar. Zbogom. Želiš si, da bi živel drugače. Zbogom. Ne jebem tvojih kompleksov, nikoli ne boš stopil na ulico in zavpil. Nikoli ne boš zavpil mimoidočim! Priključil se jim boš, razorožili te bodo, odvzeli ti bodo besedo, a hotel bi živeti drugače. Zbogom. ^ Ne sprejemam nikakršnega opravičila. Zbogom, nikoli se ne bova srečala. MALOMEŠČANSKI KROG Prijetno se počutim v malomeščanskem krogu. Oh! V malomeščanskem. Debel sem, mehurčki me nosijo v vesolje. Poljubljam malomeščanke, one so srečne, srečen sem jaz, srečni smo vsi! Zleteli bomo v zrak! Oh! Spijmo do dna, malomeščani! Spijmo! Vsaj enkrat naj se razpoči naš krog. Vsaj enkrat! Oh! Letimo v zrak. Pijani smo, naše oči so skrokane. Naše oči! Zajebani smo, zajebali smo se! Pravzaprav, govorimo o nesrečnih okoliščinah. Mi! Malomeščani! Stejimo v vrsti in pričakujemo želje, naše želje! Oh! Filistri so nam napovedali vojno, dva revolucionarna tabora se pripravljata na boj! Oh! PESMI KONCILJA SAMOUPRAVNA SKLEROZA SKLEROSIS SIMPLEX Šefi sam odločajo, določajo, odločajo... jasno v zakonu je zapisano je delavskega razreda oblast in samoupravljanje, v praksi videt je odločanja, ker njih skleroza samoupravljanja samoupravljanje ostaja v zakonu napredne misli na papirju borokratov samoupravljanje skleroza... ker njih sta interesa dva karierizma trend monopolizma je.sklerosis simplex birokratov samoupravljanje ker njih interes je odločanje ESAU BABAČIČ--* PES MI CAREVA RHVOLUCIJA skupaj smo vzklikali, živela borba za obstoj vcrno kaj sc ob takih parolah spoznava skupaj smo se žrtvovali in jaz sem obstal živim; fukam odlepil sem se od samomorilskihrevolucij uspelo mi je ker sem držal fige ko smo peli internacionalo uspelo mi je in zdaj pojem: vstanite v suženjstvo zakleti ki jarem vas tišči. Na barikadah smo krulili vsi v en glas 9 riekateri laži nekateri resnico od solzilca in dimnih bomb smo jokali trupla pa smo odnašali v svobodo za kiparske modele. Preživel sem in zdaj se pfipravljam da z nekaterimi zelo dobrimi prijatelji začnemo novo revolucijo da se borimo za novo veselje po zmagi,,,,,, LOS ANGELES Pozdravljeno Sarajevo z vrha olimpa vsi smo se zaljubili v tebe zdravo mati skrita iza hribov revolucije zdravo sarajevo, mLSto ki te vsi ljubijo tvoj dolžnik sem ker sedaj te tudi jaz ljubim vsi smo tvoji dolžniki do LOS ANGELESA NI VEČ HEROJEV Ni več herojev, ostal sam so oportunisti, karieristi... zavedni birokrati... Ni več herojev, ostal so še malomeščanski šminkarji prodani boržuji. ! Ni več herojev, borcev za pravice, ostal sam sopodkupljivi pokorni pizdolizci, ni več herojev viteštva, zdaj driižba polna je abscesa. Ni več herojev, na žalost tovariši je tko.... ZAKAJ TAKO? Lahko vam bit je karierist, oportunist, saj imate dobre veze, položaj, saj v rokah vaših je oblast, ne pozabljajte na družbo, last!! zato lahko vam bit je karierist in oportunist Zakaj tako? Zakaj tako? Pod etiketo črno tlačite si kritike še zase se spominjajte| NOB tradicije. Prav vaše alienacije so negacije, negacije.