554 A. Planinec: Oče in hči. »Moja pa bode skrb, da iz Loke dobiš vse potrebno. Z Bogom, amice!« Že prej je bil z roko mignil jezdecem, da so posedli na konje. Sedaj ga je obkrožila vsa tolpa in ž njo je oddirjal po poti proti Loki. Jošt Tolmajnar pa je ostal na mestu, prava živa podoba bede in zapuščenosti! (Dalje prihodnjič.) Oče in hči. Povest. Spisal A. Planinec. 6st dež je padal na namočena tla, ko me je nekega dne avgusta meseca trudna in lena kobilica vozila po cesarski cesti v vas Jasno brdo. Jasnobrdčanje so imeli namreč v skupni posesti velik pašnik in nekaj oral gozda. To so hoteli med seboj porazdeliti. Kdor pozna take komisije državnega zemljemerca, misli si lahko, da nisem ravno pričakoval za tri ali štiri tedne, kolikor časa sem imel posla na Jasnem brdu, Bog si ga vedi, koliko zabave in kratkočasja. Jasno brdo je vas na Dolenjskem ob štajersko-hrvaški meji s pošto in župnijo ter je središče občini jednakega imena. To je vse, kar se mi je vedelo povedati in kar sem vedel o Jasnem brdu, ko je srečno moj na pol odkriti voz, v katerem sem na,zaj naslonjen ravno zadremal, obstal pred prijazno hišo, sezidano v jedno nadstropje. Tukaj je bila tudi, kakor sem takoj zapazil, pošta. Od farne cerkve je zazvonilo p61udan in tudi moj želodec mi je pravil isto. Srečno sem zlezel z nerodnega voza in se oziral, ne pride li kdo, da bi tudi mojo prtljago spravil v hišo, ko zaslišim, da v prvem nadstropji skoro nad mano nekdo odpira okno. Pogledam kvišku in ugledam mlad rdečeličen obrazek, ki se je pa takoj skril, ko je njega lastnica videla, da jo opazujem. Zakričati sem že hotel prav robato v hišo, ni li nobenega človeka, ki bi prišel na pomoč, toda lepi obrazek gori v oknu me je pomiril še v pravem času. Takšno moč ima na nas močne može" telesna lepota slabše polovice človeškega rodu! Iz mojih meditacij me je vzbudil na veznem pragu pozdrav po-Starnega gospoda, A. Planinec: Oce in hči. 555 »Prosim, le vstopite, prtljaga se Vam bode že prinesla v sobo, če Vas je volja dlje časa ostati pri nas.« Govoril je lepo, gladko slovenščino, a vender se mi je slišal iz govorice tuj naglas. Stisnem mu ponudeno mi desnico ter stopim za njim v hišo. Vede me v sobo na levo plat, kjer takoj odložim na pol mokro vrhnjo suknjo. »Dovolite, jaz sem inženir Janko Kačič in ostanem za nekaj tednov tukaj na Jasnem brdu v uradnih stvareh. Morda dobim pri Vas za ta čas stanovanje in, kadar ne bodem zunaj v gozdu ravno po opravkih zadržan, tudi hrano ?« »Pri nas, pri nas. To se pravi, saj drugod na Jasnem brdu ni za gospodo nobene gostilne. Jaz sem tukajšnji krčmar in poštar Pe-ruzzi, in prav veseli me, da sem jaz prvi, ki Vas pozdravlja.« Ugenil sem, da ni gospodar domačin. Lah mora biti po imeni sodeč. No, vse jedno, prav prijazen in, kar se vidi, omikan gospod je. »Ali boste kaj pili? Takoj Vam naročim in zaradi Vaših stvari j ukažem zajedno, da se spravijo v sobo, Vam namenjeno. Prav prijazna je in upam, da bodete zadovoljni.« Kmalu za njim stopi v sobo gospodinja, kakor sem jo presodil. Gospodar se mi je zdel star mnogo čez petdeset let, a gospodinja je bila videti, da ima jedva dosti nad trideset. Bila je precej obila, z okroglega obraza ji je sijala dobrota in prava gospodinjska skrbnost in zdelo se mi je, da me pozdravlja prav po materinski. »Dober dan, gospod inženir! Gotovo ste lačni in žejni. Takoj, v nekoliko minutah bode kosilo na mizi. Za ta čas si pa žejo ohladite in ako želite Še prej kaj jesti, postrežem Vam tudi lahko.« v »Hvala Vam, gospa! Nečem si slasti pokvariti za kosilo. Žejo si pa precej ugasim,« rečem ji in si natočim kozarec vina iz steklenice, katero je postavila predme na mizo. »Gospa nisem, gospod inženir, vedno sem še dekle in gospodinjim tu pri svojem bratu,« reče in se mi nasmeje prav dobrohotno. »Po-prijateljiva se pa vse jedno lahko, dasi sem že stara in Vi še mladi,« dostavi še ter hoče oditi. Toda pri vratih se še ustavi in me vpraša: »Ali hočete, gospod inženir, sami kositi ali Vam pa ugaja bolje v druščini ? Lehko kosite z nami. Malo nas je, sami domači smo, brat moj, moja netjakinja Milka in moja malenkost.« »Prav z veseljem, gospodičina tedaj.« »Nič, gospodičina, recite mi Mina, kakor me imenuje vse v hiši,« 556 A. Planinec: Oče in hči. »Dobro tedaj, Mina,« rečem dobro volj no; »človek je za druščino ustvarjen in zahvaljujem se Vam za ponudbo.« »Danes Vam ne bodem mogla z ničimer postreči, kakor s tem, kar bomo jedli mi vsi, ker nismo vedeli, da pridete. Zvečer in jutri Vam pa napravim, kar Vam najbolj gre v slast. Toda hitro, Vi ste lačni, jaz stara klepetulja Vam pa tukaj otr6bi vezem.« »V prijazno hišo sem zašel in ne bode tako hudo, kakor sem se bal,« mislim si, ko je odšla Mina. Kmalu je bila miza pogrnena. Ko zopet vstopi gospodar, za njim Mina z juho in tretja, Milka, prav oni radovedni obrazek, ki sem ga opazil prej v oknu. »Moja hčerka, gospod inženir! Ravno iz ljubljanske nunske šole je prišla zopet domov, pa se ji tako pusto zdi tukaj, da hoče na vsak način nazaj v Ljubljano in se ponuniti.« »Ti moraš pa tudi precej Milki nagajati,« pretrga mu Mina besedo. Sedli smo za mizo in med obedom sem zvedel marsikaj o Pe-ruzzijevi rodbini. Peruzzi je bil navzlic tujemu imenu rojenja Slovenec ali, kakor je pravil, živel je do skoro pred desetimi leti v tujini. Doma je takrat gospodovala še njegova žena, on pa je tržil po Rumuniji in Srbiji in bil vedno le kratek čas doma. Ko mu je umrla žena, preselil se je stalno svoji hčerki na ljubav, četudi je drugače nerad popustil nemirno svoje življenje v tujini, zopet v svoj rojstveni kraj. Prej ni bilo na Jasnem brdu pošte, ali po trudu Peruzzijevem jo je dobil ta odljudni kraj. Prvi poštar jasnobrdski je bil Peruzzi sam. Z njim se je preselila v hišo tudi sestra Mina, ki je prej živela pri nekem drugem bratu, župniku nekje v Istri. Naprosil jo je gospodar sam, ker je videl, da potrebuje gospodinje v hiši, a ženiti se ni hotel v drugo. Milka je bila tiho dekletce, ki je s svojimi naivnimi črnimi očmi zvedavo gledala v božji svet. Poznala se ji je samostanska vzgoja in da ji je zgodaj umrla mati, kateri hčerka mnogokaj lože zaupa, kakor očetu. Tudi teta Mina si ni vedela pridobiti zaupanja mladega dekleta Brigala se je samo za gospodinjstvo. Milkina lepota še ni bila dovršena, bila je v svoji rasti, kakor tudi v svojem značaji še nerazvita, na pol otrok, na pol devica. Jaz sem si štel v svojo dolžnost, da zabavam druščino pri kosilu, in če sem kaj pripovedoval, poslušala me je Milka zelo pazno in se tudi prav odkritosrčno smijala tej ali oni nedolžni šali. Nje A. Planinec: Oče in hči. 557 plahost je kmalu izginila in, kakor sem lahko opazil, pridobil sem si v kratkem zaupanje in prijateljstvo vseh Peruzzijevih. Po obedu sva sedela z gospodarjem še nekoliko časa pri črni kavi in pušila. Kadar sta Mina in Milka pospravili z mize, ostala je Mina v kuhinji, Milka pa je prisedla k nama. Ko je prižigala očetu smodko, ponudim za šalo Milki, ali bi ne hotela tudi ona pokusiti jedne cigarete. Zasmijala se je, toda ko ji je tudi oče začel prigovarjati ter jo dražiti, da to ni greh, vzela je res drobno smodčico med prstke, uteknila jo v usta in si jo prižgala. Mina je ravno nekaj prišla iskat v sobo, ko je Milka sicer še nekaj ner<5dno, vender z očividno slastjo srkala dim iz smodčice. »No, to pa povem materi Korduli. — Nuna, ki kadi cigarete Ha, ha!« smeje se in nagaja netjakinji svoji. Milka se zardi. Sram je je bilo. Jaz jo pa tolažim: »Ne bojte se, gospodičina, če Vas zaradi tega ne vzem6 v samostan, dobili bodete že še tudi zunaj njega kako v kraj, kjer Vam bode še bolj všeč.« Kmalu potem sem vstal izza mize, ker sem hotel iti k županu, da dobim za jutri potrebnih pomagačev in potem takoj pričnem delo. Milka je položila do polovice skajeno cigareto na stran. Zat6 jo vprašam: »Ali Vas morda glava boli od kaje, gospodičina?« Odgovori mi, da ne. Svetujem ji, naj izpije kozarec mrzle vode, ker prvi začetek kaje je vedno, kakor vsak drug, težak. Razšli smo se potem vsak na svoj posel. — Ko sem se prihodnji dan prebudil, bilo je najlepše jutro. Takoj na vse zgodaj sem šel s svojimi ljudmi v gozd, rekoč, da se vrnem šele proti večeru. Naložili so zame jednemu nosaču v kos toliko jedila, da bi imel tudi za dva, tri dni dovolj. Pozneje, nego sem mislil, prišel sem zvečer na svoj sedanji dom. Pričakoval sem, da bode že vse spalo. Pa ni bilo res. Ko sem se pripeljal pred hišo, culo se je v sobi glasno življenje, petje in smeh. Vstopim. Za mizo, kjer sem prejšnji dan kosil in večerjal z domačimi, sedelo je poleg gospodarja in njegove hčerke Milke še pet oseb. Vsi so bili v živem pogovoru. Govorilo se je nemški. Premišljeval sem, kam naj sčdem, ko me Peruzzi ugleda in naredi prostor pri mizi. Takoj me gostom predstavi. Bili so potujoči gledališki igralci, kateri so hoteli tudi na Jasnem brdu poskusiti svojo srečo. 55§ A. Planinec: Oče in hči. »Nemški igralci na Jasnem brdu! Kdo jih bode pa poslušal, saj menda razven Peruzzijeve rodovine ne razume nikdo nemške besede. ¦— Župan je sicer včeraj z menoj hotel lomiti neko sam6 njemu razumno nemščino, vender ko je videl, da jaz ne maram govoriti nemški, poprijel se je tudi on gotovo prav rad domače govorice.« Gledališko osebje je štelo, kakor že povedano, pet ljudij: dve dami in tri gospode. Vodja te družbe, kakor se je sam nazival, nosil je med kulturnimi narodi dokaj navadno ime Maier. Starejša dam je bila menda njegova soproga, mlajša hči. Prvi se je videlo, da ima najmenj kakih petdeset let, a vedla se je tak6, kakor bi jih še ne imela ni polovico. Mlajša, katero so ime-vali gospodičino Elviro, bila je zelo mlada in res tudi lepa, no pa, kakor se mi je zdelo, izkusila je že toliko, kakor bi imela še jedenkrat toliko let. Vsaj kazala se je, kakor bi ji ne bilo prav nič novega na svetu. Za predmet tukajšnjih svojih zmag si je izbrala menda gospoda Peruzzija. Sedela je poleg njega, požirala ga skoro s svojimi globokimi očmi ter se sploh brigala le za njega. Poleg že opisanih oseb mi je predstaviti bralcem še gospoda Jeana in gospoda Beppa. Jean je bil mladič komaj nekaj nad dvajset let in prav lep mož. Nežne poltf, kakor dekle, in črnih kodrastih las, imel je svetle oči, ki so se kar zabliskale, ako je koga pogledal. Sedel je poleg Milke in govoril ji je gotovo prav mikavno, kajti ona ga je poslušala tako zvesto in se mu smijala tak6 srečno, da bi ja imel človek za zaljubljenca, ako bi ne vedel, da sta se videla danes prvikrat v življenji. Beppo pa je bil star možiček. Videlo se mu je, da ga vse okrog ne briga prav nič, pušil je smodko za smodko in zraven pridno srkal vino. Jaz sem sedel poleg njega in gospe Majerice. Ona se je lotila mene i govorila v me, dasi sem ji komaj dajal odgovor na vsako tretje vprašanje. Stari Beppo me je pustil na miru, bil je tih in zatopljen le v svoj kozarec in v svoja premišljevanja. Opazoval sem vso družbo. Gledal sem Peruzzija, kako mu je ugajalo dobrikanje lepe Elvire, kako se mu je brala z obraza strast, da se je komaj premagoval. Opazoval pa sem tudi Milko in Jeana. Kaj ? Ta plaha deklica, kateri je sijala nedolžnost z obraza, o kateri se še ni moglo včeraj reči skoro, da je že devica, marveč le otrok, da se bode ona udala v nekoliko urah prvemu mladeniču, ki ji umeje sladke besede šepetati na uho! ? . . . A. Planinec: Oče in hči. 559 Mina je prihajala le za kratke trenutke v sobo. Imela je zunaj dovolj opravka in ni se mogla dolgo muditi pri mizi. Dolgo sem gledal to družbo. Naposled pa me je obšla neka sveta jeza, ko se je Jean tako prosto vedel proti Milki. Ravno ji je nekaj šepnil na uho, in da ji je bilo po godu, videl sem na nje srečnem obrazku. Ko se mu je ona smijala, porabil je to priliko in jo rahlo poljubil na nje ušesce. Ona menda še čutila ni tega. Jeza me je obšla in hotel sem skočiti fantalinu v obraz. Pa čemu tak prizor, s katerim se bodem osmešil le sam! Vender se mi je zdelo, da je moja dolžnost, naj o tem govorim z Mino. Poslovil sem se od družbe in videlo se jim je vsem, da me ne bodo pogrešali. Gospodar mi je sicer rekel, naj še malo počakam, da bodo pili še punc, a jaz sem se izgovarjal, da sem truden in nikdo me ni zadrževal. Pred kuhinjo srečam Mino. »Kako Vam ugajajo ti komedijantje?« vprašam jo. »Ali ni res, da so prav prijetni ljudje? Pa Vi, gospod inženir, ali greste že spat? Sram Vas bodi, tako mlad in tako zaspan,« šali se z menoj. Videlo se mi je, da je tudi Mina vsa vneta za te popotne igralce, in ne da bi še kaj govoril, želel sem ji lahko noč in šel po stopnicah v prvo nadstropje v svojo sobo. Bilo je že po polunoči, ko je utihnilo po hiši, in šele takrat sem zaspal. — Tretji dan nisem šel v gozd, temveč izdeloval sem svoje stvari doma. Pa bilo je toliko ropota in hoje po hiši, da me je skoro motilo pri mojem delu. Pripravljalo se je ves dan za večerno predstavo. Jean se je za te priprave le malo brigal, kajti ko sem pogledal skozi okno na vrt, videl sem ga izprehajati se z Milko. Opoludne so zopet vsi skupaj prav veseli in dobre volje sedeli za mizo. Ljubkovanje med Milko in Jeanom, in isto tako med Elviro in Peruzzijem mi je že presedalo, da sem sklenil, ker mi druščina ni ugajala prav nič, na večer sam zase jesti v svoji sobi. Najbolj od vseh se je izpremenila v tem kratkem času Milka. Mene se je vedno ogibala. Jaz sem jo resno pogledal in takoj je izginila in gotovo ni nje pogled mojega očesa srečal nalašč, temveč le nehote. Zvečer je bila predstava pri Peruzziji. Kaj so igrali, ne vem več. Pred igro sta pela Elvira in Jean nekaj groza zastarelih dunajskih pesmij. 560 A. Planinec: Oče in hči. Zijal je bilo še precej, ki so se igralcem smijali, ne da bi vedeli, zakaj, kajti razumel jih ni nihče. Jaz sem ostal le komaj četrtinko ure ter potem izginil v svojo sobo, rekoč dekli, naj mi gori prinese večerjo. Prihodnji dan sem se mislil na vse zgodaj že odpeljati na svoje delo. — Ko zjutraj vstanem, bila je jedino Mina že po konci, ki mi je, ne da bi je vprašal, takoj povedala, da so včeraj zopet vsi skupaj ostali cekS čez polunoč, le ona je šla nekoliko prej spat, in ko je rekla Milki, naj gre ž njo, ni hotela iti, tak6 dobro se je zabavala. »Pa to so res tudi tako prijazni ljudje in vedno dobre volje, da mora človek vesel biti v njih družbi, ako bi imel še toliko skrbij. Le seveda tako resnega človeka, kakor ste Vi, gospod inženir, ne spravi nobena burka v smeh,« golčala mi je Mina, kakor bi me nalašč hotela jeziti. Ko bi slišala Mina, kaj sem o nji in o vseh Peruzzijevih mislil tiho zase, ne vem, če bi dobil še kdaj prijazno besedo iz njenih ust. Neka čudna skrb za Milko se mi je vzbudila, katere se nisem mogel nikakor otresti. — Tako je mineval dan za dnevom in minilo je skoraj štirinajst dnij, ko nobenemu izmed gledališke družbe še na misel ni prišlo, da bi odrinili. Jaz se nisem hotel več brigati za nobenega, a tudi zame se ni brigal nihče. Le jedenkrat sem posvaril gospodarja pred Jeanom zaradi njegove hčerke. Ta se mi je smijal: »Kaj bode ta otrok! Saj še ne ve, kaj je ljubezen!« Pa jaz sem mu še jedenkrat rekel in silil v njega, da bi jaz na njegovem mestu vrgel vso to sodrgo iz hiše, celo na to sem ga opomnil, da bodo kar hipno izginili in za ves ta čas, odkar pri njem dobro jed6 in pijo, pozabili plačati, pa ni me že poslušal, kajti ravno je prihajala proti nama Elvira in mu klicala že od daleč : »Nekaj novega, gospod Peruzzi!« »Poglejte jo, kako je lepa, kakor mladi dan!« odgovori mi on na tihem, kakor bi to hotel reči le samemu sebi. »Veste kaj, gospod Peruzzi, danes zvečer ne bodemo igrali, naredimo tedaj kakšen izlet popoiudne. Tak6 lep dan je,« reče mu Elvira in mu položi roko okoli vratu, kakor bi ga hotela objeti in se mu smehlja v obraz. Jezen sem se obrnil strani ter si mislil: A, Planinec: Oče in hči. 5