AKADEMIJIN SLOVAR SLOVENSKEGA KNJIŽNEGA JEZIKA Jože Toporišič
Filozofska fakulteta v Ljubljani
NEKAJ STALIŠČ K ODPRTIM PRAVOPISNIM  IN PRAVORECNIM PROBLEMOM *
Besede iz narečij in tujih jezikov v knjižnem jeziku
/Take besede dobe/, če si hočejo pridobiti stilsko nevtralni status, domačo glasovno in pisno podobo: glasovno takoj, pisno pa po določeni karanteni (po mojem nepotrebni, ker bi v fazi uvajanja tujo pisno obliko podajali v oklepaju). Torej a podajamo z a, ü z i, ö z e ipd. w z v (vikend), izgovorjeno Turgenjet — pisano Turgenjev — beremo Turgenjeu ipd., zveneče nesonante na koncu besede pred pavzo izgovarjamo nezveneče (vikend izg. vikent, enako blues izg. blus —¦ dalje pa seveda vikenda in bluza).
Slovenske narečne besede, prenesene v knjižni jezik, dobe le-tu čim bližjo, ne pa etimološko pogojeno in upravičeno glasovno podobo. Pri sprejemu
' Ta stališča sem kot glavni poročevalec pravorečno-pravopisne komisije pri SAZU, sekcija za novi slovar, (v letih 1964—1966) predlagal omenjeni komisiji. Bralci jih bodo lahko primerjali z uveljavljenimi stališči v novem slovarju.
184
v knjižni jezik torej ne gredo skozi navidezno evolucijo. To velja za tiste primere, ko v knjižnem jeziku ni enake že obstoječe vzporednice. Primer; prekm. berek dobi tudi v knjižnem jeziku širino, ta e pa se zaradi pravil o distribuciji knjižnih dolžin in kračin avtomatično podaljša, tako da dobi beseda dokončno knjižno obliko beiek. — Ce v knjižnem jeziku že obstoji ista beseda z enakim ali podobnim pomenom v obliki berek, dobi tako obliko tudi iz narečja prevzeta, četudi bi se tam glasila berek.
Besede, ki obdržijo za slovenski knjižni jezik neobičajno glasovno podobo (izgovorne seveda) — takšen je npr. gostüvanje — imamo za citatne besede, podobno kot je citatni izraz »last but not least«, in načeloma lahko obdržijo vse svoje izgovorne značilnosti, glasovne in kvalitetne in tudi distribucijske. Potem je stvar vsakega uporabnika takih besed, da jih primerno artikulira, lahko ne glede na to, da se nam tak izgovor, ko gre za navadne besede, lahko zdi smešen. (Gostüvanje se citatnosti znebi s podobo gostivanje.)
Citatne besede bi kot take kazalo v slovarju tudi označiti, morda s cit.
Pisanje skupaj in narazen sestavljenih besed
Samostalnike in pridevnike pišemo narazen, kadar se obe sestavini sklanjata; možicelj vstajač — možiclja vstajača, lep prelep — lepega prelepega.
Z vezajem pišemo sestavini, katerih nesklonljivi del je mogoče postaviti pred odnosnico ali za njo (alia-žarki in žarki alfa); vezaj pišemo seveda le, če je nesklonljivi del pred sklonljivim. — Z vezajem pišemo tudi pridevnike, nastale iz prirednega odnosa, če se prvotne sestavine ne združijo v samostojni pomen: belo-modro-rdeča (zastava), rusko-angleški (slovar), anglo-ameriška (koalicija). Kadar pridevniške sestavine iz prirednega odnosa dobe samostojen (enoten) pomen, jih pišemo skupaj; avstroogrska vojska je bila premagana od pruske. — Barvni odtenki (svetlosiv, temnosiv) se pišejo skupaj, narazen pa primeri kot kričeče siv, in sicer po istem načelu kot pridevniške zloženke iz prirednega odnosa (s kričeče ni podana objektivna lastnost barve, temveč vtis, ki ga dela na nas, svetlosiv ali sivozelen pa je oznaka m.esta v prelivajočem se spektru barv).
Zaimke pišemo raje skupaj kot narazen, /če imajo na koncu/ -koli: kdorkoli, kdor koli (ker koli ni samostojna beseda, temveč členek). — Nedoločne zaim^enske tvorbe s »predponami« redko-, malo-, marši- pišemo skupaj; redkokdo, malokdaj, marsikaj. Pišemo pa jih narazen tedaj, če predlog izgovarjamo med pripono in zaimenskim delom: redko kdo, če tudi redko s kom, redko od koga ipd. — Ce so take zaimenske tvorbe tro- in večdelne, jih pišemo narazen: kdo ve kaj, bog ve kdo, bog si ga vedi kam, kar si bodi, vrag si ga vedi kako. Prav pa je bogve in bog ve, ter kdo ve in kdove.
Bolje od ideološkoestetski (če je s tem mišljeno ideološki in estetski) je ideološki in estetski. Družbenoekonomski je seveda v redu, ker je izpeljanka iz družbena ekonomija. V takih primerih je v pisavi omahovanje, zato se piše tudi družbeno ekonomski, cerkveno upraven itd.
Pri š t e v n i k i h se ravnamo po SP 62.
Prislovne sklope pišemo načeloma skupaj, če nimajo sodobne obli-koslovne oblike ali pa sicer sodobne oblikoslovne oblike ne pomenijo tistega, kar narazen pisani sestavini: vešda = seveda, proti veš, da. Razume se, da pišemo narazen priredne zveze tipa bolj in bolj in take predložne zveze. Čim
185
pišemo zmeraj tudi narazen, npr. čim bolj, čim prej. Sploh bi bilo bolje pisati samo narazen, ker se čim prej ne loči od čim hitreje.
Tudi piedložne prislovne zveze pišemo skupaj, če imajo sodobno obliko-slovno podobo predvidljiv pomen. Narazen pa, če oblika ni sodobna ali pa je pomen nepredvidljiv (ali oboje): dočista — do čistega, na čisto, na samem, na glas, od blizu, po čem, po pravici, na drobno, do kod, od koder, s časom, za malo. Take prislove pišemo skupaj le, če nimajo predvidljivega pomena: nadrobno = natančno, natanko = natančno, oddaleč = približno, odspodaj = spodaj itd., ki vsi pomenijo spodaj itd., zdoma = ne doma, zanaprej = odslej, zares = resnično, začasa = zgodaj, povsem = docela. Predlanskim, pisano skupaj, je v skladu s pravili.
Pri predlogih se pišejo skupaj tisti, pri katerih velja rekcija prvega; izza hiše = iz ozadja hiše. Za na glavo se piše narazen, ker se rekcija ravna po drugem predlogu.
Nikalnica ni se piše skupaj kot predpona zaimkov in prislovov (nihče, nikjer), pri glagolih pa le v sedanjiku nisem in nimam.
Nikalnica ne se piše sama zase pred osebnimi oblikami glagolov, le nečem je izjema. Sama zase se zmeraj piše pri nedoločniku in namenilniku in v vez-niških parih ne — ampak, ne — ne. Nikalnico pišemo skupaj s samostalnikom, pridevnikom, pridevniško rabljenim deležnikom in prislovom, če hočemo zanikati samo besedni pomen: neslovenec, nepristranski, neporasel, necvetoč, ne-pokošen, nemalo.
Pisava tujk
V komisiji je prevladalo načelo, da se tujke pišejo v tuji obliki, če tako kaže pisna raba. — S tem se jaz ne strinjam, ker je raba odvisna od lektorjev, ti pa se ozirajo na pravopis, ki take besede piše raje v tuji (tj. pisni) obliki kot v domači (in tuji) govorni obliki. Moje mnenje je, da se je treba nasloniti na naslednji kriterij uporabe tuje besede: besede, ki jih srednje izobraženi in »ostrokovljeni« državljan uporablja v svojem privatnem in družbenem življenju (sem štejem tudi športna udejstvovanja od planinarstva do avtomobilizma), še bolj pa tisto, kar rabimo sploh vsi, naj dobijo domačo pravopisno podobo ne glede na to, ali listki to rabo izpričujejo ali ne. (Tako rabo naj slovarska komisija javno priporoči in bo videla, koliko potrdil za slovensko pisanje bo mogoče nabrati.)
Mislim, da s tem pravopis demokratiziramo, hkrati s tem pa kultiviramo našega človeka, ki sedaj pisani baby beat v izgovoru barbarizira »kakti na pismo«, v obliki be(j)bibit pa se vzpostavlja stik z naravno govorno obliko takih besed. S tem bomo hkrati zmanjšali veliko število popolnoma nepotrebnih pisnih napak, ki so posledica neslovenske pisave. Slovensko ljudstvo je bilo vedno toliko samostojno, da se je ravnalo po načelih, ki jih tu zagovarjam. (Prim, že Trubarja!) — S povedanim ni rečeno, da ne bi smeli odslej pisati nobene tujke več v tuji obliki: v tuji obliki bi pisali,vse, kar uporabljamo kot citat; kar je omejeno na ozko strokovne kroge, naj se piše, kakor ti krogi hočejo, priporoči pa naj se jim domača oblika (tuja izgovorna).
Treba je biti dosleden: ni mogoče na eni strani preganjati tujk, na drugi pa biti nasproti njim tako ustrežljiv, da bi zaradi tega silili Slovence, da bi morali znati vse mogoče evropske pravopise ali pa hodili neprestano gledat, kako se to in ono piše, v slovar tujk in podobne priročnike. — Ce mislimo, da s tujo
186
pisno obliko besedo slovenskemu človeku odtujimo in uporabnika nekako silimo, da zanjo najde domači izraz, bi rekel, da to ni pravo stališče. Kadar je kakšna beseda že v rabi, naj tam tudi ostane, saj je slovenskemu besedju treba že privoščiti mir. (Drugo je seveda, če imamo poleg nje še živo slovensko vzporednico, ker se v takem primeru sploh odsvetuje prevzem tujke, prav tako zaradi miru, ki je tudi v besedju potreben.)
Pisava besed z -lec oz. -vec
Pisava -lec oz. -(v)ec je sicer zaradi posebnega odloka taka, kot je v SP 1950, mislim pa, da se tega ni treba slepo držati. Predlagam, da se piše -lec tudi za -vec v SP 1950 v vseh tistih primerih, kadar pomenska analiza kaže, da gre za izpeljavo iz glagola, in ne iz pridevnika na -av. Seveda tudi obratno, kar bo pa dovolj redko. (Tu seveda ne zahtevam pisave delalec, ker tega tako ne dovoljuje načelo pisanja teh dveh pripon v SP 1950 (dva 1), in tudi ne pileč, brilec, ker imajo /delujoče osebe/ iz atematskih glagolov (v nedoločniku atematskih) vedno samo pripono -vec.) Tam, kjer je ime za delujočo »osebo« mogoče izvajati tako iz glagolske podstave kakor iz pridevnika na -av, predlagam, da se piše samo -lec, ker gre razvoj v tej smeri. — Teh načel se je treba trdno držati, ker bo le tako problem v vsem slovarju enotno obravnavan. Pišoči se po tem načelu tudi z lahkoto ravnajo in ne bodo delali napak, tudi če ne bodo hodili gledat v pravopis.
Kar sem napisal za -lec in -(v)ec, velja tudi za izpeljanke s podobnimi priponami.
Izgovor črke 1 pred soglasnikom ali na koncu besede v izglagolskih izpeljankati
Kot znano, ta izgovor ni predvidljiv in je zato večstoletni problem slovenskega pravopisa in pravorečja. Analogija (delo -a -o), izglagolske izpeljanke (zobobol) in izposojenke in tujke (glagol, alkohol) so rušile prvotno distribucijsko pravilo (/l/ pred samogasnikom, sicer pa dvoustnični w ali u), oziroma se mu sploh nikoli niso dale dosledno uveljaviti. Samo pri deležniku na -i je to pravilo izpeljano dosledno, povsod drugod gre razvoj v smeri k ničti alternaciji i — 1: tu bolj ali docela (sila sil, pomilovalna), tam zelo močno (-alnik, -ilnik, -alnica, -alstvo itd.), še drugje manj oz. slabo (bralka, bralca, bralstvo). — Moje mnenje je, da je samo pri pogosto uporabljenih glagolskih izpeljankah z 1 v obrazilu mogoče iti na edini predpis izgovora, bodisi dvoustn. u (bralca) bodisi 1 (gasilca), sicer pa je treba res še eksistirajočemu izgovoru z dvoustničnim u (vsaj pri starejši generaciji) dovoliti vedno tudi izgovar z 7. Tako se bo končno tudi tu stanje nekako umirilo, čeprav seveda miru dokončno ne bo vse dotlej, dokler se ne uveljavi ničta alternacija 1 — 1 povsod razen v deležniku na -i. Vendar bo veliko pridobljenega, če se sprejmejo moja načela, že sedaj.
Naglasnost predlogov
Pravi, specializirani, predlogi so nenaglašene besede, npr. na, pred, izpred, izven. Poleg takih predlogov pa imamo tudi izprislovne in izimenske (skozi, kljub, onstran, vpričo, nasproti). Zdi se, da ti predlogi nimajo naglasa, čeprav — razen čez — ohranjajo vokalizem iz prislovne funkcije, tj. bodisi ozki bodisi široki e ali o (sicer zelo oslabljen). Zdi se, da so brez naglasa tedaj, kadar jih je mogče uporabiti čisto predložno, tj. zamenjati s kakim predlogom. To naj potrdi ali popravi anketa, ki je priložena temu poročilu.
187
Naglas medmetov
Tisti, ki posnemajo naravTie pojave, se pišejo z znamenjem za dolžino ali kračino po načelu, ali pojav v naravi traja dolgo ali kratko, se dogaja počasi ali hitro. — Tako je tudi s čustvenimi medmeti: so dolgi ali kratki (ajs — djs), pač glede na to, kaj konkretno pomenijo. Za vsako se je treba odločiti posebej, upoštevajoč sobesedilo, iz katerega so izpisani.
Naglas prislovov
Prislovi so načeloma naglasne besede: kam, tam, tu, semkaj, zelo, prek, prav, že, še, nato, proti, v sredi, skoz, zgoraj, počasi, tiho, lepo, kmalu itd.
Da so res prislovi, se vidi po tem, ker se lahko rabijo tudi samostojno, predlogi pa morajo stati pred odnosnico: Bil sem poleg hiše, ko se je to zgodilo — Bil sem poleg, proti Bil sem pred hišo, ko se je to zgodilo — Bil sem pred... (tu se odnosnica razume iz sobesedila, medtem ko je poleg samostojen, kar dokazuje tudi zamenjava z zraven, tam itd.).
Nimajo pa naglasa tako imenovani poudarni prislovi fže, še) v zvezah kot: že to, še takrät, prav tebe.
Naglasnost veznikov
Pravi vezniki so nenaglašeni: in, pa, ter, ali, ker, da, če, ko, kot, kakor, ako, toda. Kadar pa jih v stavku poudarimo, dobe načeloma — kakor vse brez-naglasnice — samo iktus, tj. so kratki. Večzložni vezniki imajo iktus na določenem zlogu: ali (ali) ipd. Dopustni vezniki imajo po mojem naglas na -tudi in ravno in prav, in sicer vedno, to pa po prislovu, ki sledi če-ju (ali aico-ju). Vezniki, ki so hkrati prislovi (sem gredo tudi dopustni), imajo tudi kot vezniki naglas? prim, sicer, namreč, torej, zatorej, zato, nato, tako, tedaj. Nimata ga zakaj in saj.
Anketo predlagam za veznike, predloge.
Besede, ki nimajo naglasa, bi torej pisal brez naglasnih znamenj. Pač pa bi jih v oklepaju pisal s potencialnim mestom poudarka in kvaliteto in kvantiteto poudarjenega samoglasnika.
V resnici sem sestavil tri anketna besedila: za veznike, za predloge in še za nekatere prislove. Ker so primerni tudi za vaje, jih objavljam.
Anketno besedilo za veznike:
Prišli so do vrat in pogumno potrkali. Prišli so do vrat in.. . No, kaj in?
Prišel je do vrat, ali vstopiti si ni upal. — Kako pa govoriš! Ne reče se ali, temveč toda ali vendar, tudi a ali kar gre.
• Čeprav še mlad, je prehodil že veliko sveta. Pol sveta je prehodil, čeprav je še tako mlad. Dasi mlada, je že dovolj pametna.
Na sestanek so prišli ne le zastopniki vseh kateder, temveč tudi dekan. Bil je še mlad, tako da ni čudno, da ni uganil vselej prave. Bila je res mlada tedaj, neizkušena, da ne rečem — neumna. Zgodaj sem vstal, torej sem lahko že truden.
Tiho bodi, sicer ti bo tako pritisnil okrog ušes, da pozabiš, kako ti je ime! Četudi je dovolj star, je le še preveč nestanoviten.
188
Dasi se mu nikoli ni prav slabo godilo, je godrnjal vse življenje.
Vse življenje je godrnjal, dasi se mu ni nikoli prav slabo godilo.
Pavliha pride, kadar pride.
Pride pač, ko pride.
Kadar pride mati, nam prinese kruha.
Ko pride mati, nam prinese kruha.
Kadar pride, nam prinese kruha.
Učil se je, toda znal ni mnogo.
Učil se je. toda ... ko bi ne bilo zabavnejšega!
Vendar nekaj, četudi pozno.
Vendar nekaj, četudi. .. No, saj sama veš!
Najprej sta šla k čevljarju, nato sta kupila čevlje in kar jima je bilo še treba.
Kadar pride, bo dobro.
Anketno besedilo za predloge in prislove
Je kdo proti? — Jaz sem proti, in še kako! Kljub letom je stari mlademu še vedno kljub.
Je sveder že prišel skozi? — Skozi prvo desko je, skozi drugo pa ne.
Tudi ti si govoril zoper mene, le ne taji!
Sosedov je šel čez. — Kam čez? — /, čez lužo vendar!
No, ta je pa lepa, prek luže ti gre!
Ce proti Koritniku ne bo pritožb, je pravi čudež.
Zraven prelepe jablane je bilo nastlano smetje.
Poleg prelepe jablane je bilo smetišče.
Pod prelepo jablano je stala miza.
Kdo je bil poleg, ko se je to zgodilo?
Izpod skale je curljal studcnček, prav bister studenček.
Zastran nakupovanja le brez skrbi, oče, za to bom že jez poskrbel.
Kradel ni izpod klopi, temveč iznad nje.
Dno jezera so našli star čoln.
Čebelnjak je stal konec vasi.
Sred množice je stal velikan.
Njegova domačija je bila vrh gore.
Okoli polnoči je na podstrešju zaropotalo.
Ta človek je onstran dobrega in zlega.
Zraven Jernačeve hiše je curljal studenec.
Medved je vpričo lovca odnesel ovco.
Hlev je postavil nasprot sosedovi hiši.
Mimo življenja je naslov neke knjige.
Anketno besedilo za členke (prislove)
Prav tebe je bilo tam treba.
Prav slepomišiti ti je^bilo treba.   ¦
Pa še kako me je bilo treba.
Vse črno ljudi se je trlo.
Ravno tega nam je še manjkalo.
Tam spodaj pod kozolcem se je bilo zgodilo.
Tja gor poglej.
189
Tule sem stopite.
Skoraj nihče mu ni kos.
Kar sem s fantom, da mu ušesa navijem!
Saj še kar dobro zgledate.
2e kmet v dolini vam je rekel, da ste razbojniki.
Ce že ne veste, kaj hočete, potem vsaj molčite.
Ce še ne veste, kaj hočete, potem molčite.
Vsaj ti bi bil lahko pametnejši.
Saj sem te čakal debelo uro, če verjameš ali ne.
Vsaj nagajaj nam nikar.
Saj, saj, tako sem tudi mislil.
Saj saj, tako sem tudi mislil.
Zlasti Tine se je odlikoval pri vsej tej zadevi.
Ta je pa pameten! — 2e, toda ali ne veš, da pri njem nikoli ne veš, pri čem si?
Ali še spi naš junak. — Še, saj tudi lahko.