ESLOVENIA LIBRE Glasilo Slovencev v Argentini Leto LXXIX | 26. julija 2020 - Buenos Aires, Argentina | Št. 12 www.svobodnaslovenija.com.ar Svobodna Slovenija kratko zgodbo o njih in o tem, kako so domo-kako se je Slovenija borila za samostojnost. V BARAGOVI ŠOLI SE DOGAJA vino branili proti napadalcem in se borili za Otroci tretjega in cetrtega razreda so skupaj z vero, svobodo. uciteljico Lucijano zapeli slovensko himno in Mesec junij vedno prinese k nam spomine in trebam ter še mnogocemu... Mlajši so pa skupaj molili ter narisali križ in se spominjali, kako smo lani ob tem prazniposebna doživetja. Zato imajo nekateri razredi pouk ob petkih slovenski šopek njim v slavo in spomin. ku tekmovali s slikami. Za konec smo zapeli Letos pa še posebno, ker mismo skupaj dopoldan, spet drugi pa ob sobotah, da si bra-Dva tedna kasneje smo pa praznovali Dan »Staršev sem slovenskih sin«. v razredu in v šoli. To doživetje je res nekaj tci med seboj lahko delijo sredstva za delo. Naj-državnosti. Starejši so z uciteljico Moniko Najmlajši so dobili enostavno nalogo: nariposebnega, ker se vsi, ucenci in ucitelji, pri-mlajši imajo pa pogovore, pesmice, posnetke, Urbanija Koprivnikar imeli razlago o sloven-sati grb ali zastavo naše srcne domovine. lagajamo posebnim urnikom, družinskim po-ter razlicne vaje za pridobivanje besednega skem grbu, o pomen tega dneva in o tem, V slovenski skupnosti delamo zato, da se zaklada. Letos se res vse malo drugace ujema, najmlajši zavedajo, da pripadamo tudi neki a zaradi koronavirusa smo si tako zamislili šol deželi tam pod Triglavom in zato ohranjamo sko leto z upanjem, da otroci ne bodo prikraj jezik, obicaje, kulturo in vse kar nam to pošani v slovenšcini. Saj smo vsi, otroci in starši, meni. Da nosimo v srcu to daljno domovino, zasuti z delom, ki ga nismo bili tako navajeni. ki seveda tudi nas nosi pod svojim srcem. Vsako prvo nedeljo v mesecu otroci in uci- Zdaj se pripravljamo za zimski pocitek z upatelji sodelujemo pri šolskih mašah z branjem njem, da se kmalu znova srecamo brez posrein prošnjami. dovanja ekranov. Drugo soboto v mesecu juniju smo se spomnili na domobrance. Starejši otroci so napisali LvS NAJ SE ZACNE 21. STOLETJE! 13. julij 2020: Narodni dom in “dvojna” Bazovica Bazovica, drugi del Tako mi je 13. julija nekje okoli poldne napisala na whatsapp kolegica na radiu, ko je v neposre dnem prenosu po prvi italijanski državni mreži RAI - ki je bila dostopna 60 milijonom italijan skih državljanov - sledila dogajanju na bazovski gmajni. Predsednika Italije in Slovenije Sergio Mattarella in Borut Pahor sta se krepko prijela za roko pred vencem, ki sta ga položila k spomeniku štirim bazoviškim junakom. Brez besed. Z vso sporocilnostjo, ki jo prinaša spoštljiva tišina. Nekaj globokega, slovesnega, zdravilnega je bilo v tem dejanju, ki je bilo pogumno dejanje. Priznanje, da pri uporu primorskih Slovencev proti nasilnemu raznorodovanju fašisticnega režima ni šlo za terorizem. 6. septembra 1930 ob zori so pod vojaškimi streli padli štirje mladi primorski antifašisti, ki jih je posebno fašisticno sodišce razglasilo za krive. Krivi so bili, da so se uprli poitalijancevanju, ki se je z nasiljem, a tudi z zakoni, zacelo dobro desetletje prej. Za italijanski pravni sistem ostajajo še danes teroristi, poklon italijanskega predsednika pred spomenikom, ki nanje spominja, je zato bil nekaj izjemnega. Za nas Slovence, kjerkoli že živimo, so Ferdinand Bidovec, Fran Marušic, Zvonimir Miloš in Alojz Valencic od tistega ranega septembrskega jutra leta 1930 junaki, bazoviški junaki. Po njih so poimenovane šole, ulice, dvorane, organizacije. 13. julija 2020 se je zgodilo prvic, da se je kak italijanski predsednik poklonil pred tem spomenikom, pred katerim se ves povojni cas v zacetku septembra zbira množica naših ljudi na vsakoletni spominski svecanosti. Pravijo, da je bila simbolna gesta Sergia Mattarelle pomembna tudi za pravno rehabilitacijo teh žrtev, za katero si neuspešno prizadevamo že desetletja. Bazovica, prvi del Poklon na bazovski gmajni je bila druga postaja zgodovinskega dne, ki se je za predsednika obeh držav zacel na drugem simbolnem kraju, oddaljenem le lucaj od gmajne, pri bazovskem šohtu, ki ga je italijanski del tu živecega prebivalstva izbral za simbol trpljenja in žrtev povojnih pobojev. Tistih, ki so se v Trstu, Gorici in njuni okolici zgodili med 40-dnevno priso tnostjo jugoslovanske vojske od 1. maja do 12. junija 1945. 40 dni, ki so še dodatno otežili z zgodovino, bolecino in krivicami utrujeno zemljo in ljudi ter postavili na kocko mirno sobiva nje prebivalstva ob meji za vec desetletij. Italijanska država jim je pred 15 leti posvetila dan, ki ga obeležujejo 10. februarja, ko se spominjajo žrtev kraških jam (fojb) in eksodusa Italijanov iz Istre. Osrednja državna slovesnost poteka pri bazovskem šohtu, vsako leto poslušamo, kako so bile to italijanske žrtve etnicnega cišcenja Slovanov. V resnici je to bilo ideološko cišcenje revolucionarjev, ki se je socasno dogajalo tudi doma, v kocevskih gozdovih, pri Hudi jami, pri Hrastniku. Med žrtvami fojb je bila sicer glavnina Italijanov, med njimi pa so bili tudi Slovenci. Tako kot med krvniki niso bili le Slovenci oz. Slovani. Borut Pahor je prvi predsednik Republike Slovenije, ki se je poklonil pred tem spomenikom. Ni sicer prvi Slovenec, saj se vsakoletne svecanosti ob 10. februarju udeležujejo tudi nekateri župani slovenskih obcin v Italiji oz. naši slovenski parlamentarci. Predsednika Borut Pahor in Sergio Mattarella sta tudi na tem kraju bolecine postala pred vencem, z roko v roki. Narodni dom 13. julij je bil sicer izbran in nekaj mesecev prej napovedan za srecanje predsednikov obeh držav zaradi druge obletnice in tragicnega dogodka, ki se je zgodil v zgošcenem 20. stoletju. 13. julija 1920 - pred sto leti - je namrec gorel Narodni dom v Trstu, simbol najvišjega družbenega vzpona slovenskega cloveka na našem koncu. Narodni dom je kraljeval v mestnem središcu, bil vecnamenska, vecnadstropna in moderna stavba, ki si jo je zamislil sloviti arhitekt Max Fabiani, v njem so prirejali prireditve, kulturne in športne dogodke, domovale pa so tudi odvetniške pi sarne in druge dejavnosti vkljucno s hotelom. Njegov požig simbolizira zacetek fašisticnega preganjanja, ki je na Primorskem trajalo dve desetletji. V sto letih je bilo vec poskusov, da bi se vrnil v slovenske roke, vsi so bili neuspe šni. Zašcitni zakon za slovensko manjšino, ki je bil odobren leta 2001 in na katerega smo Slovenci v Italiji cakali ves povojni cas, pa v svojem 19. clenu prinaša dolocilo, ki pravi, da se slovenske organizacije v prostore obnov ljene stavbe lahko vrnejo. Gre za prilagojeno formulacijo izvornega osnutka, saj v njem ni govor o slovenskem lastništvu, kot niti da to postane slovenski dom. Na njegovo uresnicevanje smo morali po cakanju na odobritev cakati še dve desetletji, a zacelo se je premikati. In ravno ta bi moral biti osrednji dogodek dneva, ki ga je “dvojna” Bazovica s svojo mocno sporocilnostjo zasencila, in sicer podpis dogovora o vracanju Narodnega doma Slovencem. Do slovesnega podpisa je prišlo na tržaški prefekturi, ki je izpostava rimske vlade na krajevni ravni, besedilo je podpisalo osem predstavnikov soudeleženih sredin, med katerimi sta bila dva italijanska ministra in predsednika slovenskih krovnih organizacij, v prvi vrsti pa sta nad dogajanjem bdela predsednika obeh držav. Šest strani in 13 clenov: osrednji del dogovora prinaša postopke in casovnico, ki bo, ce bo obveljala politicna volja, v naslednjih letih omogocila prenos lastništva na slovensko fundacijo in vrnitev Slovencev v zgodovinsko stavbo, ki smo jo zgradili leta 1904. Glavno oviro predstavlja tržaška univerza, ki domuje v teh prostorih in za katero mora tržaška obcina urediti nadomestne prostore, ki so bili že evidentirani, a je za selitev potrebnih vec formalnih korakov. Boris Pahor V reprezentancnih prostorih tržaške prefekture se je zgodil tudi poseben poklon naši narodni Slike: Quirinale.it skupnosti. Predsednika Italije in Slovenije Sergio Mattarella in Borut Pahor sta tržaškemu pisatelju in intelektualcu, 106-letnemu Borisu Pahorju, vrocila najvišji odlikovanji obeh držav. Boris Pahor je še edina živa prica tistega tragicnega požiga, ki se je zgodil 13. julija 1920, kot decek je gledal, kako plameni požirajo ponosno slovensko stavbo. V zrelih letih je svoje obcutke prelil v povest Grmada v pristanu. Je pricevalec tragedij “kratkega” stoletja, demokrat, ki brez zadržkov obsoja tri totalitarizme 20. stoletja, in to iz prve roke, saj je okusil vseh tri. Odlikovanji je posvetil žrtvam, o katerih je pisal in ki nasilja niso preživele. Za konec Te vrstice pišem teden dni po mejniku, ki se nam je zgodil 13. julija v Trstu. Komentarji v casopisih so se polegli in se lotevajo drugih tem, take in drugacne polemike tudi, edinole splet še vztraja s svojo neizprosno grobostjo. Nasprotovanj trem simbolnim gestam v prejšnjih tednih in na sam 13. julij ni manjka lo, a so, k sreci, ostale ob robu dogajanja, vlak zgodovine je bil mocnejši in je vozil mimo njih. Tu so bili italijanski radikalni nacionalisticni krogi, ki so nasprotovali vracanju Narodnega doma Slovencem (nekateri celo trdijo, da smo si dom sami požgali) in poklonu italijanskega predsednika pred spomenikom bazoviškim junakom - teroristom. Tu so bili levicarski krogi v Sloveniji, ki so si upali za italijanske pojme na pošastno žaljiv nacin napadati slovenskega predsednika zaradi simbolne geste pri bazovskem šohtu. Tu so bili radikalni levicarski krogi v sloven- ski manjšini v Italiji, ki so skupaj z maticnimi napadali slovenskega predsednika Pahorja in naše manjšinske predstavnike. Kot receno, obrobne in spolitizirane sredine, ki jim ni uspelo, da bi spremenile tok dogajanja. Mocni obcutki tistih, ki smo bili prisotni na kateri od omenjenih postaj, ostajajo, kot tudi zavest, da bo od nas odvisno, ali bomo znali izkoristiti naboj izrednosti tega dne: bolj sprošceno sobivanje med tu živecima narodoma se bo uresnicilo, ce bomo znali nadgraditi simbolno dejanje obeh Bazovic, Narodni dom bo ponovno postal središce slovenskega dogajanja v mestnem jedru, ce si bomo za to znali prizadevati. Naj se torej zacne 21. stoletje! Erika Jazbar ZA SVOBODNO SLOVENIJO STRAN 2 26. JULIJA 2020 | SVOBODNA SLOVENIJA 56. SEMINAR SLOVENSKEGA JEZIKA, LITERATURE IN KULTURE (na daljavo) Center za slovenšcino kot drugi in tuji jezik je v slovenski skupnosti v Argentini morda najbolj znan po Mladinski poletni šoli, ki se je udeležijo vsako leto maturantje ob zakljucku Srednješolskega tecaja ravnatelja Marka Bajuka. Med jezikovne tecaje in druge dejavnosti, ki se med letom vrstijo na Centru, pa se uvršca trdoživ seminar, saj od svojega zacetka leta 1965 ni odpadel niti enkrat. Letošnjo dvotedensko prireditev je Oddelek za slovenistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani prilagodil situaciji in tako med 6. in 17. julijem uspešno izpeljal iz Ljubljane v svet 56. seminar slovenskega jezika, literature in kulture oz. prvi Seminar na daljavo. Vodja seminarja Damjan Huber je 36 udeležencev iz 17 držav že pred samim zacetkom seznanil s pestrim programom in jim po opravljenem jezikovnem testu ter ustnem testiranju poslal študijsko gradivo, ki je pristalo tudi v poštnem nabiralniku udeleženca in udeleženke iz Argentine. Slednja sta prejela štipendijo v okviru lektorata slovenšcine na Univerzi v Buenos Airesu, ki ga letos v novi obliki ucenja prireja profesorica Tjaša Lorbek. Na otvoritev seminarja so se priklopili sode lavci iz Slovenije in udeleženci z vsega sveta. Predstavili so se in si med seboj pomahali v pozdrav. Zatem so se napotili v predavalnico, tj. spletno ucilnico, kjer so, uvršceni v pet skupin, z enostavnim klikom vsak dan obiskovali lektorske vaje. Profesorji so jim preko videokonference prenašali znanje in izkušnje, navduševali so slušatelje za razmislek in nadaljnje raziskovanje še odprtih problemov v jezikoslovju. Obenem so usposobili ucence za pravopisno in jezikovno pravilnost, preko ekrana so delili prosojnice z razlago slovnicnih strokovnih izrazov ter jim nudili prakticne primere iz telekomunikacijskih reklam in odlomke iz porocil slovenskih casopisov. Tako so približali mednarodni skupini udeležencev na zanimiv nacin to, kar je aktualno na ravni jezikoslovja. Udeleženci so izpopolnili svoje znanje slovenšcine, se predvsem poglobili v slovnici, a so delali tudi na komunikacijskih vešcinah, in sicer so pripravili govorni nastop za soudeležence, ki je vseboval zanimivo tematiko, upoštevajoc knjižni govor in telesno držo pred kamero. V dnevni red so zatorej vkljucili konverzacijo, na primer s kratko diskusijo o perecih IN MEMORIAM | Andrej Selan V cetrtek, 16. julija, je odšel v vecnost naš dragi g. Andrej Selan. Naše življenje je zaznamoval z zgledom ljubezni do Boga in Marije, ki ga je izražal s petjem vsepovsod in kjerkoli je bila prilika. Sledi skromen osnutek bogatega življenja, ki nam ga je podaril. Rojen je bil na Trati pri Velesovem (obcina Cerklje) na Gorenjskem. Pri šestih letih je skupaj z vso družino zapustil domaci kraj, preživel begunska leta v Avstriji do leta 1948, ko so se izselili v Argentino. V Buenos Airesu se je šolal v Salezijanskih zavodih, kjer se je tudi navdušil za delovanje z mladimi. Veselje do petja je skozi dvanajst let zvesto gojil kot clan priznanega Slovenskega pevskega zbora Gallus. Že kot mlad družinski oce je na pobudo dr. Alojzija Starca sprejel vodstvo skupine mladih glasov. Z njimi je leta 1971 ustanovil Mladinski pevski zbor San Justo, h kateremu se je scasoma pridružilo še okrog petdeset novih pevcev. Skozi 20 let je vodil mlade iz našega okraja, jih ucil, navduševal in jim posredoval veselje do petja. Težko je izracunati, koliko dragocenih ur, dobre volje, požrtvovalnosti in vztrajnosti je podaril skozi ti dve desetletji. Nešteto mladih je šlo skozi vrste zbora, kjer so se naucili ljubiti slovensko pesem in besedo. S svojim delom jih je ohranil za Dom in za slovenstvo. V brošuri ob 50-letnici mladine Našega DEJMO FANTJE, KDO BO PEL? Moj prvi spomin na Andreja je dan njegove po roke z Marijo, mamino sestricno, nekega lepega in vrocega poletnega vecera. Takrat sem bil še otrok, komaj šest let star, ampak se zelo dobro spominjam te poroke, ker je bila prva, na katero sem bil povabljen. Ponavadi nimamo veliko spominov iz tako mladih let, vendar mi je prijetno in veselo vzdušje praznovanja tistega dogodka ostalo mocno vtisnjeno v spomin. Otroci smo celo noc tekali okrog, in nikoli ne bom pozabil koliko NOEL sla dolednih luck (helados »en palito«) smo pojedli. Dobro se spomin, da smo se vrnili domov, ko se je že danilo, kar je bilo zame nekaj, cesar še nisem doživel. Takrat sem že zacel opaziti pri Andreju tisto, kar ga je spremljalo celo življenje: njegovo izjemno družabnost in njegov dobrovoljen znacaj. Brez dvoma je k temu pripomoglo njegovih 40 let izkušenj kot prodajalec, vedno na poti pri strankah po vsem Buenos Airesu. »Un tipo con calle«, pravimo v Argentini. Najbolj pomembno zame pa je to, da sem spoznal njegovo najboljšo plat, ker je bil v krogu družini najbolj sprošcen in zabaven. Da si lažje predstavljate, bi lahko omenil naše pocitnice v Cordobi. Bile so res nepozabne. Takrat je Andrej imel svetlo modri Fiat 600. Ko danes vidim parkiran kakšen Fiat 600 se vedno približam in ga natancno opazu jem, ker mi še vedno ni jasno, kako je lahko Andrej vanj stlacil vso družino in jih peljal tako dalec z vso prtljago vred. Štiri družine smo skupaj pocitnikovale, in ker nas je bilo toliko in smo si bili tako razlicni, imamo nešteto anekdot, ki bi se lahko primerjale s tistimi družine Campanelli nedeljskega televizijskega sporeda tistega casa. Za primer bom opisal eno naših klasicnih anekdot: »asados« v Los Paredones, kjer smo šli cisto do konca poti, da nas nobeden ni slišal. Mlajši smo preživljali cele dneve v vodi in od dalec poslušali glasni smeh naših staršev, ki so se zabavali s svojimi zgodbami, še posebej, ko so se moški pretvarjali, da so pijani. Spominjam se uboge Tomažinove mame, kako jih je preseneceno, skoraj prizadeto gledala. V teh stvareh je bil seveda Andrej tisti, ki je prižgal iskro. Povedati pa moram tudi drugo plat, namrec, da ni temah in tudi s predstavitvijo samopodobe po sameznih narodov. Pogovarjali so se namrec o navadah, povedali kakšno šalo o svoji državi in od domacinov potrdili stereotipe o Slovencih. Študentje ljubljanske slovenistike so ob srecanjih z udeleženci povedali, kaj sami pravijo za Slovence glede na pripadnost doloceni pokrajini. Za druženja so študentje pripravili razlicne dejavnosti, na primer igre, tvorjenje stavkov in zgodb, predstavitev narecnih skupin in podnarecij, nakar so morali udeleženci ugotoviti pomen narecnih besed. Brali so tudi priljubljene slovenske pesnike. Pri lektorskih vajah so bili vkljuceni razni posnetki pesmi, ki so usmerili pozornost na naglas in izgovorjavo. Na to je še posebno opozarjal enkrat na teden pri foneticnih vajah profesor fonetike. Profesor je hitro ugotovil težave posameznih udeležencev pri izgovorjavi slovenskih glasov in jim glede na to dodelil foneticne vaje. Podobno kot pri športu je treba mišice natrenirati, v teku enega tedna so udeleženci ponavljali sklop besed in prebrali celotno besedilo pri zadnji uri. Veliko zanimivega je šest predavateljev jas doma je mladim položil na srce: »Držite skupaj, ne bojte se vprašati starejše za nasvet, ne bojte se prositi za pomoc, ne bojte se govoriti po slovensko, ker je lepa govorica, to je naša kri in jo moramo še naprej obdržati.« G. Andrej je pouceval tudi v osnovni šoli Franceta Balantica. Ob popoldanskih urah je dolga leta zbiral osnovnošolske fante pri nogometu. Bil je aktiven clan Farnega odbora. Skoraj ni bilo maše in svete ure ali slovenskega romanja, kjer ne bi organiziral in vodil cerkvenega petja. Za bogato požrtvovalno in dolgoletno delo, v prid sanhuške mladine in celotne slovenske skupnosti v Argentini, je g. Andrej Selan prejel sledeca priznanja: -zlato Gallusovo priznanje od ZKO Slovenije ob 25. obletnici MPZ San Justo (1996) - priznanje društva Zedinjena Slovenija za delo med Slovenci v Buenos Airesu (2001) - odlikovanje dolgoletnemu clanu in odborniku Našega doma San Justo ob njegovi 70-letnici (2008) -ob 40-letnici MPZ San Justo, posebno priznanje Ministrstva za Slovence v zamejstvu in po svetu, ustanovitelju in dolgoletnemu zbo bilo niti ene cerkve v okolici, ki je ne bi obiskali in v njej peli Marijinih pesmi. Domacini so kar gledali in obcudovali. Bili so res izjemni glasovi. Seveda, z Andrejem na celu to ni bilo težko. Ob vecerih pa, po koncu vecerje pri Hanželicu, je cela skupina, kot v nekem svetemu obredu, odnesla svoje stole na vrt pod borovce in tam pela narodne in ljudske pesmi, v spokojni podeželski noci pod zvezdnatim nebom. Težko bi vam opisal obcutke, ki sem jih doživljal, ko sem jih videl in slišal peti. Na njihovih obrazih se je videlo, da je šlo za mocne vezi, spomine na njihovo otroštvo v Sloveniji, njihovo po polno povezavo s stvarmi in nostalgijo, ki je tisti, ki se nismo rodili v Sloveniji, ne bomo morali nikoli dojeti na isti nacin. Vem, da nisem mogel takrat obcutiti istega, kar so oni obcutili v tistih carobnih noceh, ampak že samo misel na to me gane. Andrej je nedvomno to zelo dobro razumel, kajti njegovo življenje je bilo pravi apostolat pesmi, ce to sploh obstaja. Bil je stalni promotor te posebne, zanj tako osebne umetnosti. Ko je vodil zbor je bil kar precej strog, ampak le zato, ker je imel vedno v mislih nekaj vec. Na svoj nacin se je zavedal, da so vaje bile le sredstvo, ki je vse prisotne povezovalo bolj kot karkoli drugega. “Ajde fantje, dejmo eno zapet”. Slika, ki sem jo izbral, za dopolnitev tega clanka, odseva njegov odnos in duh. Vedno z iskrico v oceh in pripravljen na šalo. Vedno na mestu, ekstrovertiran in smešen. Urejen in uravnote no izreklo na predavanjih, usmerjenih na slovenski jezik, literaturo in kulturo. Bila so javna in odprta, povzetki pa bodo objavljeni v arhivu seminarja. Udeleženci so si za razvedrilo ogledali slovenski film in gledališko predstavo. Seveda je manjkal obisk gledališca sredi Ljubljane, pogrešali so izlete in druženja v živo. Vsekakor pa so na Seminarju uživali v živem stiku s slovenskim jezikom. »Kaj pozitivnega vam je prinesel korónacŕs?« je vprašal profesor na prvem srecanju. Nanj bi zopet odgovorila: Prednost, da sem se lahko udeležila Seminarja na daljavo, kljub urniku po slovenskem casu, saj bi drugace težko fizicno potovala. Naj gre zahvala vsem, ki so potrpežljivo odgovarjali na naša vprašanja in razširili naše vedenje tako, da so nas popeljali skozi razna poglavja slovenskega jezika, literature in kulture. Internetna povezava je bila vseskozi dobra. V upanju, da ostanejo v stiku, so udeleženci prižgali mikrofon in še zadnjic pomahali v slovo, dokler se ni spet ekran zatemnil. MAPodržaj rovodji za pomemben prispevek k ohranjanju slovenske identitete in promocije slovenske kulture v Argentini (2011) -ob 59-letnici Našega doma San Justo je g. Andrej bil imenovan za castnega clana Doma, kot priznanje njegovemu delu v skupnosti, še posebno s petjem in pri mladini (2015) - ob 80. rojstnemu dnevu je g. Andrej prejel priznanje in zahvalo ustanovitelju MPZ San Justo in dolgoletnemu zborovodji. V imenu Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu mu je podelila odlikovanje tedanja veleposlanica Republike Slovenije v Argentini ga. Jadranka Šturm Kocjan (2018). Bogu se globoko zahvalimo za prelepi zgled vernega cloveka, Slovenca in domoljuba. Prosimo Vsemogocnega, naj mu bogato poplaca toliko dobrega, ki ga je opravil v prid celotni slovenski skupnosti! Vedno ga bomo ohranili v naših hvaležnih srcih! Zdaj že prepeva v nebeškem zboru! Domacim in prijateljem pa izrekamo naše globoko sožalje! Odbor Našega doma San Justo žen. Malokrat smo ga videli jeznega. Bil je tudi tekmovalen, predvsem pri nogometu. Tak je bil in takega se ga bom vedno spominjal. Ker zaradi trenutnih razmer nismo mogli spremljati družine drugace, kot po telefoncku, sem jim lahko sporocil, da bom imel samo lepe spomine nanj, ker je res tako. Ta obraz, ki ga vidite na sliki, je isti, ki ga boste vsi videli naslednjic, ko se snidemo v Ocetovi hiši. Videli ga bomo znova s svojo preprosto in nalezljivo nagajivostjo. Sedaj pa moramo preboleti ta trenutek slovesa in se okrepiti ob njegovem zgledu in vztrajnosti. Andrej je vse življenje sadil, in to se lahko opazi pri njegovi družini. Ce obstaja nekaj, kar Slovenci res znamo, je to zbiranje ob petju, in za to so zaslužne osebe, kot je bil Andrej. Ta clanek ne sme biti žalosten, ker smrt ni žalostna odkar jo je Gospod na križu premagal. Vecno življenje si zaslužijo vsi dobri ljudje, kajti Bog nas klice k Božji gostiji, in ta prehod je lahko samo obljuba radosti. Ceprav nam Sveto pismo ne ponuja jasnega odgovora o tem, ali angeli res pojejo, mislim, da gre le za semanticno kratkovidnost, kajti Bog je ustvaril cloveštvo s prirojenim obcutkom za glasbo in petje, še posebej, kar se tice cešcenja. Zato ne dvomim v to, da Andrej s svojim neutrudljivim navdušenjem že zbira duše: “Ajde, dejmo eno zapet”! Jože Lenarcic SVOBODNA SLOVENIJA | 26. JULIJA 2020 STRAN 3 Žekš, svetovalec predsednika Republike OB 100 LETNICI ROJSTVA SE DR. BRANISLAVE SUŠNIK Slovenije, tudi castnega pokrovitelja dogod kov ob 100. obletnici rojstva dr. Branislave SPOMINJAMO TUDI V SLOVENIJI Sušnik. Goste je nagovoril tudi gostujoci go- Med Slovenci, ki so domovino zapustili leta 1945, je bila tudi dr. Branislava Sušnik. Po otroštvu in mladosti, preživetih v Medvodah in Polju pri Ljubljani, je študirala v Ljubljani, na Dunaju in v Rimu. Diplomirala je iz prazgodovine in zgodovine, doktorirala iz etnozgodovine in uralo-baltiške lingvistike, specializirala se je za kulture in jezike Bližnjega Vzhoda ter klinopisne plošce iz Kapadokije. Njen oce, orožnik Jožef Sušnik, je bil prva nacrtno izbrana žrtev revolucionarnega nasilja v Ljubljani. Morilec je prišel oblecen v orožniškega castnika, pozvonil na njegova vrata in ga ustrelil vprico ene od hcera. Verjetno je bil tudi to razlog, da je Sušnikova leta 1945 želela zapustiti Slovenijo oziroma Jugoslavijo. Ob poskusu prehoda meje z Italijo so jo zaprli v Ajdovšcini, nato pa ji je uspel prehod preko severne meje v Avstrijo. Nekaj casa je bila v taborišcu v Lienzu, nato pa je odšla k šolskim sestram v Rim in z njihovo pomocjo leta 1947 v Buenos Aires. Od tam jo je pot kaj kmalu vodila v Paragvaj, kjer je v Asuncionu vse do svoje smrti leta 1996 vodila Etnografski muzej in se ukvarjala s preucevanjem indijanskih plemen. Antropologinja, arheologinja in jezikoslovka je bila v svoji novi domovini Paragvaj prepoznana kot vrhunska znanstvenica in veckrat nagrajena. Prejela je najvišje državno priznanje za znanost, v glavnem mestu Paragvaja so po njej Park dr. Branislave Sušnik v centru Medvod, kjer se je dr. Sušnikova rodila. Slika: H. Janežic poimenovali ulico, njeno podobo pa so natisnili tudi na poštni znamki. Že leta 1956 je v Vrednotah objavila prispevek z naslovom Verovanje Indijancev Lengua (Sušnik, B. Verovanje Indijancev Lengua. Vrednote, 1954, 2. knjiga, str. 169-177), leta 1958 pa jo je ob njenem obisku Buenos Airesa intervjuval dr. Tine Debeljak in pogovor objavil v reviji Meddobje (Debeljak, T. Srecanje z raziskovalko indijanskih plemen dr. Branko Sušnikovo. Meddobje, 4/1958, št. 4, str. 319-323). Zanimiv pogovor sta nadaljevala tudi kasneje s pomocjo pisem in dr. Debeljak je raziskovalko indijanskih plemen predstavil spet v jubilejni številki Zbornika Svobodne Slovenije 1973-1975 (Debeljak, T. Dr. Branislava Sušnik. Zbornik Svobodne Slo venije 1973-1975, Buenos Aires, 1976). V domovini zanjo nismo (smeli) vedeti. Z njenim znanstvenim delom in raziskavami je bila v Sloveniji do leta 1991 seznanjena le pešcica. Zanimanje zanjo pa je oživelo v zadnjih letih in letos, ko bi dr. Sušnikova praznovala stoti rojstni dan, doseglo vrhunec. Že v zacetku leta 2019 je bila pod okriljem Ministrstva za zunanje zadeve Republike Slo venije ustanovljena skupina za obeležitev 100. obletnice rojstva slovensko-paragvajske antropologinje Branislave Sušnik, ki je številne slovenske institucije povezala v skupen projekt. V potek je kljub skrbnim pripravam posegla epidemija, prvi vecji dogodek se je zato odvil šele 3. julija 2020. Dr. Branislava Sušnik se je rodila 28. mar ca 1920 v Medvodah in prav tam, na sotocju Save in Sore, so se že v letu 2019 s sklopom prireditev odlocili pokloniti njenemu spominu ter jo vrniti v zavest prebivalcev ne le njenega rodnega kraja pac pa tudi širše domovine. S pomocjo terenskega dela, umetniškega ustvarjanja, razstave, delavnic, javne predstavitve projekta in okrogle mize, raz licnih pobud k posredovanju védenja o njej ter prebiranja njenih del, brskanja po arhivih in zbiranja gradiva ter intervjuvanja razlicnih Spominsko plošco dr. Sušnikovi sta odkrila dr. Bo- štjan Žekš, svetovalec predsednika Republike Slo- venije in njegova ekscelenca dr. Juan Francisco Fa- cetti, veleposlanik Republike Paragvaj v Republiki Sloveniji, ki je dr. Sušnikovo tudi osebno poznal. Slika: UPRS sogovornikov iz Medvod, Slovenije in Paragvaja, so skušali obuditi spomin na medvoško znanstvenico in njeno delo, obenem pa spregovoriti o kompleksnosti, ki ga spomin in spominjanje prinaša. Sprva v realnem okolju nacrtovana razstava se je zaradi epidemije preselila na splet, kjer je Založba Malinc iz Medvod v sodelovanju z urugvajsko-sloven skim umetnikom Franciscom Tomsichem in s pomocjo antropologinje in vizualne umetnice Henrike von Dewitz vzpostavila portal Bivališca Branislave Sušnik https://branislavasusnik. wordpress.com/ Slovesno dogajanje se je 3. julija 2020 zacelo že popoldne, ko sta župan Medvod Nejc Smole in njegova ekscelenca dr. Juan Francisco Facetti, veleposlanik Republike Paragvaj v Republiki Sloveniji, odkrila informativno tablo v na novo poimenovanem Parku dr. Branislave Sušnik ob medvoški tržnici. Odlocitev o poimenovanju parka je na svoji 10. redni seji soglasno sprejel Obcinski svet Obcine Medvode. Zvecer ob 20. uri pa so na sotocju Sore in Save, v galeriji Obrazi sotocja za Knjižnico Medvode, odkrili spominsko plošco, posveceno dr. Branislavi Sušnik. Slavnostni govornik ob odkritju je bil akademik dr. Boštjan vornik njegova ekscelenca dr. Juan Francisco Facetti. Obiskovalci smo se na naslednje prizorišce sprehodili skozi galerijo na prostem, kjer je še do jeseni na ogled razstava o dr. Sušniko vi. S pomocjo fotografij dr. Sušnikove, ki jih hrani Narodna in univerzitetna knjižnica, jo je oblikovala in postavila ekipa, avtorica portala Bivališca Branislave Sušnik. Z njo so metaforicno obrnili vlogo antropologinje Branke in jo s predstavitvijo na razstavi ponovno prinesli v njen rodni kraj. Na prizorišcu na prostem se je nato odvila slavnostna seja Obcinskega sveta Obcine Medvode, katere rdeca nit je bilo prav življenje dr. Sušnikove. Zbrane je z obcutenimi besedami nagovorila ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu dr. Helena Jaklitsch, na slavnostni seji pa so obcanom in organizacijam podelili obcinska priznanja za dosežke in dolgoletno izjemno uspešno delo na podrocju prostovoljstva, gospodarstva, družbenih in drugih dejavnosti v obcini Medvode. S tem se dogajanja okrog obeležitve 100. obletnice rojstva dr. Sušnikove še niso izpela. Na 26. slovenskem festivalu znanosti v septembru 2020 bo antropologinji dr. Branislavi Sušnik posvecen eden od festivalskih dni, predvidoma med 18. in 19. novembrom pa bo v Cankarjevem domu v Ljubljani potekala Mednarodna znanstvena konferenca Dr. Branislava Sušnik in sodobniki – ambasadorji slovenske znanosti v Južni Ameriki. Velika pregledna razstava o življenju in delu »La doctore«, kakor so slovensko raziskovalko imenovali v Paragvaju, ki nastaja v sodelovanju paragvajskega Museo Etnografico Andres Barbero in Slovenskega etnografskega muzeja, kjer bo tudi na ogled, pa bo odprla svoja vrata v marcu 2020. Verjamem, da je dr. Branislava Sušnik z vsemi dogodki in spominjanji spet našla svoj dom v Sloveniji in predvsem v slovenskem spominu na soncni strani Alp. Helena Janežic ZA SVOBODNO SLOVENIJO OkrOgle OBLETNICE Jakob Petelin - Gallus (1550 - 1591) Pred 470 leti se je rodil v Ribnici na Kranjskem (pod Habsburškim svetim rimskim cesarstvom) Jakob Petelin -Gallus, poznorenesancni skladatelj. Glasbena zgodovina Gallusa poleg Giovannija Pierluigija da Palestrino in Orlandom di Lassom povezuje v trojico najvecjih skladateljev druge polovice 16. stoletja. Življenjepis Gallusa Rodil se je konec julija leta 1550 v Ribnici. Domnevno se je izobraževal v cistercijanskem samostanu v Sticni, kjer so poleg osnovnih znanosti poucevali tudi glasbo. V predgovorih njegovih skladb Gallus omenja Sticno in pravi, da se je že od mladosti posvetil glasbi in to ne zaradi dobicka. Okoli leta 1570 je zapustil Slovenijo, odpo-toval najprej v Avstrijo, potem na Ceško, Moravsko in Šlezijo. Leta 1574 je bil clan dunajske dvorne kapele, med 1580 in 1585 pa glavni glasbenik (Kapellmeister) pri škofu v Olmutzu na Moravskem. Od leta 1585 do smrti je delal v Pragi kot organist pri cerkvi Sv. Janeza na Bregu, kjer je sam nadzoroval tisk svojih skladb. Umrl je 18. julija 1591 od izcrpanosti, saj je delal noc in dan in vse svoje imetje vložil v tisk glasb. Gallusovo delo Gallus je v Bohemiji predstavljal protirefor macijo in kombiniral polifonijo francosko- flamske šole visoke renesanse s slogom beneške šole. Njegova dela so bila cerkvena in posvetna ter izjemno plodna: pripisujejo mu vec kot 500 del. Nekatera so za mnogo zborov. Leta 1580 je v štirih knjigah izdal izbor 16 maš. Posebno pozornost je namenil motetu, kot glasbeni upodobitvi liturgicnih in biblicnih tekstov. Moteti so tudi bili izdani v štirih zvezkih v letih 1586-1591, skupaj je napisal 374 motetov. Posvetni zbori - madrigali -so izšli v treh knjigah (leta 1589 in 1590), skupaj jih je 53. Po njegovi smrti je Gallusov brat Jurij izdal še nadaljnjih 47 madrigalov. Skladbe so pisane na latinska besedila klasicnih, srednjeveških in renesancnih pesnikov. Gallus je kot skladatelj užival velik ugled že za cas svojega življenja. Materialno in moralno ga je podpiral širok krog mecenov in castilcev. Podpirali so ga tudi cerkveni dostojanstveniki, ki so branili katolicizem pred reformacijo. Po izrazni moci se Jakob Petelin Gallus uvršca med najvecje polifonike tistega casa. Ali ste vedeli? •Da je svoja dela podpisoval kot Iacobus Gallus Carniolus, kar prica, da ni nikoli pozabil na svoj izvir? • Da je kot priznanje njegove ustvarjalnosti in njegovega pomena na glasbenem podro cju osrednja dvorana v Cankarjevem domu -najvecjemu hramu kulture v Sloveniji - poimenovana Gallusova dvorana? Vrhunsko opremljena dvorana omogoca prirejanje najzahtevnejših prireditev, ki si jih lahko ogleda do 1545 obiskovalcev. • Da je bil leta 1990 ustanovljen v Ljubljani Gallusov sklad? Njegovo poslanstvo je zagotoviti najboljše pogoje za razvoj slovenskim izvajalcem z izobraževanjem, zagotovitvijo ustreznih instrumentov in s koncerti. • Da je v Ribnici v parku kulture Gallusov kip (delo arhitekta Plecnika in kiparja Lojzeta Dolinarja) , da se po njem imenuje nabrežje in je na Zadružnem domu v centru Ribnice vgrajena spominska plošca? •Da je za 400-letnico Gallusove smrti Slovenska Akademija Znanosti in Umetnosti (SAZU) izdala Gallusova dela v dvajsetih zvezkih? • Da ima del desnega nabrežja reke Ljubljanice v Ljubljani, ki se razprostira od mostu svetega Jakoba do Koblerjevega mostu, ime Gallusov nasip (Gallusovo nabrežje)? • Da Slovenski sklad za kulturne dejavnosti vsako leto zaslužnim glasbenikom podeli bronaste, srebrne in zlate Gallusove znacke in plakete? •Da je bil Gallus upodobljen na sprednji strani 200-tolarskega bankovca Republike Slovenije (tolar v sedanjosti ni vec v veljavi)? • Da je v Argentini vec kot 50 let deloval in prepeval SPZ Gallus, ki je skozi svojo bogato zgodovino štel okoli 350 clanov? Pripravil Jože Jan - Veljavno dovoljenje za bivanje in delo v Argentini, ce kandidat ni argentinski državljan. Nastop dela: predvidoma 1. september 2020 Zakljucek dela: predvidoma 31. december 2020 Vse zainteresirane kandidate prosimo, da prijavo, (https://europa.eu/europass/eportfolio/screen/ profile-wizard?lang=sl) in kratkim motivacijskim pismom v slovenskem jeziku pošljejo najkasneje do 3. avgusta 2020 do 23:59 ure na elektronski naslov veleposlaništva: vba@gov.si z oznako: »prijava na razpis«. prošenj za zacasno delo na veleposlaništvu bomo izvedli izbirni postopek ter preko videokonference opravili intervju oz. pogovor s kandidati, ki s se uvrstili v naslednji krog. Izbrani kandidat bo varnostno preverjen s strani Ministrstva za zunanje zadeve Republike Slovenije. V razpisu veleposlaništva smo uporabili izraze zapisane v moški slovnicni obliki, ki so uporabljeni kot nevtralni za ženski in moški spol. Veleposlaništvo Republike Slovenije Moj Gospod, tvoje ime bom slavil med angeli. Tukaj sem, da zapojem pesem ti. (P salm 138) 16. julija 2020 je odšel k Stvarniku naš mož, ati, tast, stari ata, brat, stric ANDREJ SELAN Ohranili ga bomo v najlepšem spominu. Iskreno se zahvaljujemo vsem, ki so nam stali ob strani v casu njegove bolezni, ga spremljali in zanj molili. Posebno se zahvaljujemo dr. Adrijanu Gaserju in dr. Jožetu Rožancu za nasvete in zdravniško pomoc. Najlepša hvala msgr. dr. Juretu Rodetu, g. Robertu Brestu, g Franciju Cukjatiju in g. Robertu Scardamaglia za duhovno oskrbo ter podelitev zakramentov. Žalujoci: Žena: Marija roj. Mehle. Sinovi: Andrejka in mož Marko, Marjanka, Marta in mož Marcelo, Martin in žena Ingrid. Vnuki: Andrej, Marjan in Lucijana Vombergar. Tatjana, Martin, Katja in Magdalena Brula. Valentin, Kamila in Danilo Selan. Brat: Tone in žena Vladi. Svakinje, necaki, bratranci ter ostalo sorodstvo. Argentina, Slovenija, Rusija. - Veljavno dovoljenje za bivanje in delo v Argentini, ce kandidat ni argentinski državljan. Nastop dela: predvidoma 1. september 2020 Zakljucek dela: predvidoma 31. december 2020 Vse zainteresirane kandidate prosimo, da prijavo, (https://europa.eu/europass/eportfolio/screen/ profile-wizard?lang=sl) in kratkim motivacijskim pismom v slovenskem jeziku pošljejo najkasneje do 3. avgusta 2020 do 23:59 ure na elektronski naslov veleposlaništva: vba@gov.si z oznako: »prijava na razpis«. prošenj za zacasno delo na veleposlaništvu bomo izvedli izbirni postopek ter preko videokonference opravili intervju oz. pogovor s kandidati, ki s se uvrstili v naslednji krog. Izbrani kandidat bo varnostno preverjen s strani Ministrstva za zunanje zadeve Republike Slovenije. V razpisu veleposlaništva smo uporabili izraze zapisane v moški slovnicni obliki, ki so uporabljeni kot nevtralni za ženski in moški spol. Veleposlaništvo Republike Slovenije Moj Gospod, tvoje ime bom slavil med angeli. Tukaj sem, da zapojem pesem ti. (P salm 138) 16. julija 2020 je odšel k Stvarniku naš mož, ati, tast, stari ata, brat, stric ANDREJ SELAN Ohranili ga bomo v najlepšem spominu. Iskreno se zahvaljujemo vsem, ki so nam stali ob strani v casu njegove bolezni, ga spremljali in zanj molili. Posebno se zahvaljujemo dr. Adrijanu Gaserju in dr. Jožetu Rožancu za nasvete in zdravniško pomoc. Najlepša hvala msgr. dr. Juretu Rodetu, g. Robertu Brestu, g Franciju Cukjatiju in g. Robertu Scardamaglia za duhovno oskrbo ter podelitev zakramentov. Žalujoci: Žena: Marija roj. Mehle. Sinovi: Andrejka in mož Marko, Marjanka, Marta in mož Marcelo, Martin in žena Ingrid. Vnuki: Andrej, Marjan in Lucijana Vombergar. Tatjana, Martin, Katja in Magdalena Brula. Valentin, Kamila in Danilo Selan. Brat: Tone in žena Vladi. Svakinje, necaki, bratranci ter ostalo sorodstvo. Argentina, Slovenija, Rusija. STRAN 4 26. JULIJA 2020 | SVOBODNA SLOVENIJA Svobodno Slovenijo podpirajo VBA išce sodelavca Buenos Aires, 20. julij 2020 Spoštovani, Veleposlaništvo Republike Slovenije v Buenos Aires išce novega strokovnega sodelavca za zacasno zaposlitev za polni delovni cas (40 ur tedensko), in sicer za delovno mesto: Strokovni sodelavec za pomoc pri konzularnih indrugih delih (M/Ž) Opis delovnih nalog: -Vsakodnevna administrativno-tehnicna opravila, vodenje korespondence, arhiviranje; - Pomoc pri konzularnih nalogah; -Zagotavljaje podpore pri diplomatskem in konzularnem delu veleposlaništva ter pri organizaciji sestankov in dogodkov; -Pomoc pri porocanju veleposlaništva, obdelava podatkov, prevajanje, jezikovni pregled besedil, skrb za strokovno popolnost in celovitost pripravljenih dokumentov; -Specificne naloge s podrocja medijev in upravljanje z družbenimi mediji; -Specificne naloge s podrocja gospodarstva in znanstvene diplomacije; -Sodelovanje s slovensko skupnostjo v Argentini in drugih državah akreditacije veleposlaništva; - Vse naloge se opravljajo v skladu z navodili Ministrstva za zunanje zadeve in vodje veleposlaništva. Pogoji: - Zaželeno najmanj dve leti delovnih izkušenj; - Znanje španskega, slovenskega in angleškega jezika na višjem nivoju; - Univerzitetna izobrazba; - Vozniško dovoljenje B-kategorije - Poznavanje del z informacijsko tehnologijo za pisarniško rabo – programi iz okolja Windows (Word, Excel), elektronska pošta, internet. -Poznavanje del z družbenimi mediji (Facebook, Twitter, Instagram, Flicker itd.) skupaj z življenjepisom Po pregledu Lepo pozdravljeni. ZA RAZMISLEK IN NASMEH “ “En dober pregovor na dan, prežene slabo voljo stran” ” PREGOVORI IN CITATI PRIJATELJI V Argentini že dolga leta praznujemo “dan prijateljev” 20. julija, na drugih koncih sveta pa nekaj dni kasneje (30. julija). Sicer bi dan prijateljstva moral biti vsak dan, se vam ne zdi? Koliko prijateljev imaš? Znani brazilski pevec Roberto Carlos bi jih želel imeti milijon, stari turški pregovor pravi, da je tisoc prijateljev premalo, en sam sovražnik pa prevec. Ni važno število prijateljev, samo da jih imamo! O prijateljih in prijateljstvu je napisanih nešteto pesmi, pregovorov in citatov, nekatere sem izbral posebno za vas, dragi prijatelji! • Prijateljstvo je kot steklo: ko ga razbiješ, ga ne spraviš vec skupaj. (Ruski pregovor) Verski program tedna na: https://sites.google.com/view/robertbrest KOLEDAR • Protiutež za petdeset sovražnikov je en prijatelj. (Aristotel, starogrški filozof) • Prijateljstvo je rastlina, ki jo je potrebno pogosto zalivati. (Angleški pregovor) • Prijatelj je clovek, ki ve vse o tebi, in te ima še vedno rad. (Elbert Hubbard, ameriški pisatelj, filozof in novinar) • Le resnicni prijatelji te opozorijo, ko imaš umazan obraz. (Sicilijanski pregovor) • Prijatelj senci tvoji je enak, ki zvesto za teboj se vije, dokler ti srece sonce sije. A ko se pripodi oblak, ko sonce ti zagrne mrak, se tudi senca tvoja skrije. (Simon Gregorcic, slovenski pesnik) • Izbiraj prijatelje kot svoje knjige: redke, toda izbrane. (Angleški pregovor) • Pravi prijatelj pride, ko drugi odidejo. (Neznani avtor) • Ni tisti tvoj prijatelj, ki te hvali, ampak tisti, ki te graja. (Slovenski pregovor) • Življenje brez prijateljstva je prazno. (Cicero, rimski politik in filozof) • Ce imaš prijatelja ob sebi, ni nobena pot predolga. (Japonski pregovor) • Moj najboljši prijatelj je tisti, ki potegne najboljše iz mene. (Henry Ford, ameriški podjetnik) • Ce obrekujejo tvojega prijatelja, obrekujejo tudi tebe. (Etiopski pregovor) • Pocasi si izbiraj prijatelja, menjaj ga še pocasneje. (Benjamin Franklin, ameriški izumitelj, znanstvenik, pisatelj in politik) • Padeš lahko sam, da se pobereš, pa potrebuješ prijatelja. (Judovski pregovor) Izbral Jože Jan | Glasilo Slovencev v Argentini Uredniški odbor SVOBODNA SLOVENIJA / ESLOVENIA Ll BRE Ustanovitelj Miloš Stare Mariana Poznic, Erika lndihar, Jože Lenarcic, Marko Vombergar, Miloš Mavric Ramón L. Falcón 4158, Buenos Aires - Argentina Lastnik društvo Zedinjena Slovenija Lektoriranje Lucijana Hribar, Mariana Poznic email svobodna.ba@gmail.com Predsednik Jure Komar Oblikovanje Erika lndihar, Cecilija Urbancic www.svobodnaslovenija.com.ar