267
■ Izvirni znanstveni članek/Article (1.01)
Bogoslovni vestnik/Theological Quarterly 80 (2020) 2, 267—279
Besedilo prejeto/Received:08/2020; sprejeto/Accepted:09/2020
UDK/UDC: 27-423.79
DOI: 10.34291/BV2020/02/Zalec
© 2020 Žalec, CC BY 4.0
Bojan Žalec
Rezilienca, teologalne kreposti in odzivna Cerkev1
Resilience, Theological Virtues, and a Responsive Church
Povzetek: Članek ima tri glavne dele. V prvem analiziramo pojem rezilience. Izraz ,rezilienca' se uporablja v različnih vedah in na različnih področjih. Iz teh rab izluščimo jedrne značilnosti rezilience. Ugotavljamo, da pri rezilienci ne gre za golo odpornost na spremembe - ključne značilnosti rezilientnosti so prilagodljivost, zmožnost preobražanja ter odzivnost. Prav tako rezilientnost ne pomeni varnosti, zavarovanosti pred poškodbami in neranljivosti. Nasprotno, ugotavljamo, da človek lahko doseže rezilientnost predvsem zato, ker je ranljiv. Paradigma rezilientnosti je usmerjena na izzive dogodkov, ki so presenetljivi, še neznani in nepredvidljivi. Zato je rezilienca v svetu, ki je vedno bolj zapleten, nepregleden, nepredvidljiv, ki se izmika nadzoru in se zelo hitro spreminja, tako pomemben pojem. V drugem delu z vidika rezilientnosti obravnavamo kreposti vere, upanja, ljubezni in usmiljenosti. Ugotavljamo, da so vse štiri lahko pomembni pozitivni dejavniki rezilientnosti. Ta del po eni strani poglablja naše razumevanje omenjenih kreposti v luči rezilience, po drugi pa dopolnjuje naše razumevanje rezilience iz prvega dela. V tretjem delu apliciramo dognanja iz prvih dveh delov na vprašanje rezilientne Cerkve. Ugotavljamo, da je samo Cerkev, ki se odziva na konkretne probleme konkretnih ljudi, še posebno najšibkejših in najbolj ranljivih, skladna s svojim poslanstvom in rezilientna. Njena rezilientnost pa ne izvira iz togega vztrajanja na izročilu, ampak iz dejstva, da se je Cerkev ob vsem dolžnem spoštovanju tradicije hkrati znala tudi preobražati in prenavljati.
Ključne besede: rezilienca, kreposti, vera, upanje, ljubezen, usmiljenost, Cerkev
Abstract: The article has three main parts. In the first part, the author analyses the concept of resilience. The term ,resilience' is used in different sciences and in different fields. The core resilience characteristics are extracted from these applications. The author finds that resilience is not about bare resistance to change, but that the key characteristics of resilience are adaptability, the ability to transform,
1 Članek je nastal v okviru raziskovalnega programa „Etično-religiozni temelji in perspektive družbe ter reli-giologija v kontekstu sodobne edukacije in nasilje (P6-0269)" ter temeljnih raziskovalnih projektov „Holi-stični pristop k spoštovanju človekovih pravic v gospodarstvu - reforma slovenske in mednarodne pravne ureditve (J5-1790)" in „Medreligijski dialog - temelj za sožitje različnosti v luči migracij in begunske krize (J6-9393)", ki jih sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS).
268	Bogoslovni vestnik 80 (2020) • 2
and responsiveness. Likewise, resilience does not mean security, injury protection and invulnerability. On the contrary, the author finds that persons can achieve resilience only because they are vulnerable. The resilience paradigm focuses on the challenges of events that are surprising, yet unknown and unpredictable. This is why resilience is such an important concept in a world which is increasingly complex, non-transparent, unpredictable, eluding control and changing tremendously fast. In the second part of the article, the author deals with the virtues of faith, hope, charity (love), and mercy in terms of resilience. He finds that all four may be important positive factors of resilience. This part, on the one hand, deepens our understanding of the mentioned virtues in the light of resilience, and on the other hand, it complements our understanding of resilience from the first part. In the third part, the author applies the findings from the first two parts to the question of the resilient Church. He finds that only the Church which responds to concrete problems of concrete people, especially the weakest and most vulnerable, is consistent with its mission and resilient. Its resilience does not stem from a rigid insistence on tradition, but from the fact that the Church, with all due respect for tradition, was at the same time able to transform and renew itself.
Key words: resilience, virtues, faith, hope, charity (love), mercy, Church
1. Uvod
Članek ima tri glavne dele. V prvem bomo pojasnili pojem rezilientnosti. Pregledali in razložili bomo različne pomene, v katerih se ta izraz uporablja, in različna področja njegove uporabe ter izluščili ključne značilnosti rezilientnosti. V drugem delu bomo z vidika rezilientnosti osvetlili krščanske teologalne kreposti vere, upanja in ljubezni.2 Prav tako se bomo dotaknili kreposti usmiljenosti. Tako bomo razumevanje teh kreposti poglobili, obenem pa bomo osvetlili tudi njihov pomen za rezilientnost - s čimer bomo dopolnili naše razumevanje slednje iz prvega dela članka. Članek bomo zaključili s krajšim razmislekom o odzivni in rezilientni Cerkvi. Naše izhodiščno prepričanje je, da je človekova krepostnost sestavni in nepogrešljivi del njegove rezilientnosti. Brez ustrezno razvitih in delujočih kreposti, med katerimi ključno vlogo igrajo omenjene štiri kreposti, je človekova rezilientnost pomembno okrnjena. V članku dokazujemo in osvetljujemo to trditev.
2. Pojem in pomen rezilience
Rezilienca je homonim, termin, ki se uporablja v več pomenih. Zato sta razjasnitev in pojasnitev uporabe tega izraza zelo pomembna. Najprej velja omeniti, da gre
Za podrobnejšo in širšo obravnavo treh teologalnih kreposti, pri katerih smo v tem članku osredotočeni na njihove vidike, relevantne za rezilientnost, gl. Žalec 2010, predvsem 180-183. Za te tri kreposti se uporabljajo različni izrazi (pridevniki) - poleg ,teologalne' še ,božanske, božje' in ,teološke'.
Bojan 2alec - Rezilienca, teologalne kreposti in odzivna Cerkev 269
za prevzeto besedo, za katero še nimamo resnično zadovoljivega domačega izraza, ki bi pokrival vse pomene in konotacije te besede. Izraza, na katera naletimo kot njena prevoda, sta ,odpornost' in ,trdoživost'. Menimo, da iz pojasnil v nadaljevanju izhaja, da se zdi drugi prevod bolj primeren, čeprav tudi ne ravno zadovoljiv. Kot zadovoljiv in ustrezen prevod za rezilientnost se za zdaj še ni ustalila nobena domača beseda, zato bomo ostali pri prevzeti besedi, saj menimo, da je v znanstvenih besedilih najpomembnejša jasnost in preciznost izražanja.
Začnimo z opozorilom, da rezilientnost, za katero si prizadevamo in ki vedno bolj postaja eden osrednjih pojmov našega časa,3 ni neka trd(n)a odpornost. To nakazuje že etimologija: latinska beseda re-silire pomeni ,skočiti nazaj' (Vogt in Schneider 2016, 182). Primerna prispodoba za pravo rezilientnost torej ni kakšen hrast ali tank, ampak prej gibko drevo ali travna bilka - ki se pod mogočno silo upogne-ta, vendar ju ta sila ne zlomi ali poškoduje, ampak se sčasoma nepoškodovana vrneta v svoje prejšnje stanje. Rezilienca je v določenem smislu krizni pojem (Sauter-meister 2016, 211), saj je ne moremo razumeti brez pojmov težave, preizkušnje, izziva ali krize. Poleg tega se na tak ali drugačen način o rezilienci začne veliko govoriti v časih krize - njena povečana raba je kazalec nastopa krize in govor o rezili-enci je krizni diskurz. Vendar je rezilienca več kot zgolj odpornost, rezistenca na krizo. Rezilience tudi ne smemo enačiti s sposobnostjo zmagovanja (na vojaškem, poslovnem, športnem in drugih področjih). Prav tako rezilienca ne pomeni neran-ljivosti, temveč sposobnost za preživetje in dobro delovanje, pri človeku za dobro življenje - sredi vseh kriz in težav ter ob vsej ranljivosti in nepopolnosti (Vogt in Schneider 2016, 184). Preučevanje rezilientnosti je potemtakem pomemben del tistega dela etike, ki ga imenujemo umetnost življenja (lat. ars vivendi; nem. Lebenskunst; angl. art of life). V ekologiji je ,rezilienca' izraz za »skrivnost uspeha narave« (Haken 1995) - je ime za umetnost preživetja in zmožnost prilagajanja rastlin in živali. Rezilienca je zmožnost sistema, da se prilagodi spremembam, ne da bi izginil oz. postal nekaj drugega (Vogt in Schneider 2016, 184-185).
Ekonomsko gledano je prava rezilienca na določen način nasprotje učinkovitosti v smislu gole tržno-gospodarske učinkovitosti. Temeljna kritika tržno-gospodar-skega pojmovanja rezilience izhaja iz analiz, ki kažejo, da je posledica usmerjenosti v golo tržno-ekonomsko učinkovitost t. i. ,eksternaliziranje stroškov' - v smislu prelaganja stroškov, bremen ali negativnih posledic na ramena koga drugega. Ta drugi so lahko družba ali skupnost kot celota, prihodnje generacije itd. Tako so bili do sedaj trgi kot taki za podnebne spremembe v pretežni meri nedovzetni in neobčutljivi. Izkušnja kaže, da če dejavniki, ki delovanje trga omejujejo, niso prisotni, potem ta terja in povzroča tekmovalno ravnanje, ki gre na račun socialno šibkih in javnih dobrin. To je nevarno, ker so osrednji problemi okolja in revščine tesno povezani ravno s pomanjkljivo zaščito javnih dobrin: podnebne spremembe, izginjanje biotske raznolikosti, pomanjkanje vode, deloma tudi težave zdravstvenih in izobraževalnih sistemov (Vogt in Schneider 2016, 186-7).
Tako na primer sloviti futurolog Jeremy Rifkin trdi, da je za naše preživetje nujen vstop v dobo rezilientnosti, na kar po njegovem kaže tudi pandemija COVID-19 (Rifkin 2020).
270	Bogoslovni vestnik 80 (2020) • 2
Za poglobitev razumevanja družbeno-ekonomskih razsežnosti rezilience je uporaben t. i. zmožnostni pristop, ki ga je razvil ekonomist Amartyja Sen. V mladosti je bil priča veliki lakoti v rodni Indiji in njegovo izhodišče je bilo ravno empirično raziskovanje katastrof lakote (Sen 1981; 2001). Ugotovil je, da za premagovanje lakote sama stopnja preskrbljenosti z dobrinami primarno ni odločilna; da za strategije premagovanja katastrof lakote in njihovo analizo to ni primarnega pomena. Mnogo bolj pomembno je, ali ljudje lahko ljudje razvijejo svoje zmožnosti (angl. capabilities), npr. proizvodnjo ter (lokalno) izmenjavo hrane in prehrambnih proizvodov. Odločilna strategija rezilience je oblikovanje zmožnosti, torej ustvarjanje kulturnih, družbenih in ekoloških pogojev, v katerih ljudje lahko razvijejo svoje temeljne ključne zmožnosti.
Senovo teorijo zmožnosti je pojmovno razdelala in filozofsko poglobila Martha Nussbaum. Razvila je izvirno teorijo zmožnosti, v kateri je izboljšala, dopolnila Aristotelovo etiko kreposti. Navaja naslednje temeljne zmožnosti: 1. življenje; 2. telesno zdravje; 3. telesna integriteta; 4. čutenje, domišljija in mišljenje; 5. čustvovanje; 6. praktični razum; 7. pripadnost; 8. druge vrste; 9. igra; 10. nadzor nad svojim okoljem (materialnim in političnim) (Nussbaum 2001, 78-80; Žalec 2008a, 45-47; 2008b, 83-85). Razlikuje tri vrste zmožnosti: bazične, ki so bolj ali manj vrojene ali genetsko določene (Nussbaum 2001, 78-80), notranje (84-86), ki so bolj razvita osebna stanja, in kombinirane. Pri zadnjih gre za notranje zmožnosti, ki pa morajo biti povezane z ustreznimi zunanjimi pogoji, da lahko opravljajo svojo funkcijo. Tako imajo na primer državljani v represivnih državah notranjo zmožnost, da govorijo v skladu s svojo vestjo, nimajo pa za to kombinirane zmožnosti. Spisek temeljnih zmožnosti je spisek kombiniranih zmožnosti (Žalec 2008a, 47-48). Ljudem morajo biti zagotovljeni vsaj minimalni - in kolikor je mogoče najboljši - pogoji za uresničevanje vseh treh vrst zmožnosti. Merilo pravičnosti neke družbe je v skladu z zgoraj povedanim to, ali ljudje svoje temeljne zmožnosti, ki so pomembne za njihovo preživetje in dostojno življenje, lahko razvijejo (Žalec 2008a; 2008b, 85; 2010, 193; Centa 2018, 61). Že iz dosedanjih pojasnitev lahko vidimo, da je uresničevanje rezilientnosti tesno povezano z zaščito javnih dobrin, skupnega dobrega, pravičnosti in solidarnosti. Analize Sena in Nussba-umove ter zmožnostni pristop poleg tega razkrivajo pomen usposobljenosti ljudi za lastno rezilientnost. Te sposobnosti pa lahko ljudje razvijajo le, če se jim dopušča, da določene dejavnosti opravljajo sami in da na ustreznih ravneh svoje življenje urejajo sami. Iz zgornjega lahko ugotovimo, da so osrednja načela družbenega nauka Cerkve za rezilientnost ključnega pomena. V mislih imamo zlasti načela skupnega dobrega, družbene pravičnosti, solidarnosti in subsidiarnosti (Papeški svet Pravičnost in mir 2007; Petkovšek 2019, 22; Platovnjak 2017b, 76-79; Platovnjak 2019, 83-84). To trditev bomo v nadaljevanju dodatno osvetlili in utemeljili.
Omenili smo, da ima rezilientnost dve pomembni prvini - prilagodljivost in tr-doživost v smislu ohranitve rezilientne entitete. Vendar pa je pomemben še en element rezilientnosti, in sicer transformativnost, zmožnost preobražanja. Drugače povedano: da se neka entiteta lahko ohrani, da preživi, se mora biti sposobna ne samo prilagajati in biti trpežna, ampak se tudi preobražati - to velja tako za posameznika kot za družbo. Pri rezilienci gre za napetost med ohranjanjem in spremembo, pri čemer je presojanje, ali je tisto, kar se preobraža, še vedno ono
Bojan 2alec - Rezilienca, teologalne kreposti in odzivna Cerkev 271
samo, ali pa že nekaj drugega, pogosto zelo težavno (Vogt in Schneider 2016, 187-88). S premislekom o spremembi in ohranitvi smo trčili tudi že na normativni vidik rezilience. Za presojo zaželenosti ali nezaželenosti ohranjanja/sprememb in s tem tudi same rezilience potrebujemo nanašanje na določene vrednote - na ravni družbe so bistvenega pomena vodilne civilizacijske vrednote, kot so človeško dostojanstvo, svoboda, človečnost in odgovornost do okolja oz. stvarstva (Vodičar in Stala 2018, 422-424). Že zgoraj smo videli, da je rezilientnost tesno povezana s pravičnostjo. Z upoštevanjem teh vrednot lahko dobimo tudi določeno merilo, ali gre pri določenih procesih res za prelom z identiteto prejšnjega stanja oz. sistema ali pa za procese, ki kljub spremembam in preobrazbam omogočajo kontinuiteto. Normativno je rezilienca zaželena le, če je z zgoraj omenjenimi vrednotami in načeli združljiva (Vogt in Schneider 2016, 189-190).
Naslednja značilnost pojma rezilience ter z njim povezanih konceptov in strategij je, da pri njih ne gre (primarno) za vprašanje, kako lahko na tok sprememb vplivamo, ampak, kako lahko krize obvladujemo in sisteme oblikujemo tako, da so manj občutljivi na motnje - da se lahko na spremembe prilagodijo in da so zmožni prehajati iz enega stanja v drugega. Poleg tega moramo pojem rezilience, da bi ga ustrezno dojeli in ločili od drugih pojmov, razumeti v okvirih pojmov negotovosti, odsotnosti varnosti in nepričakovanosti. Rezilienčne strategije računajo z nepričakovanim, s ,črnimi labodi' (Taleb 2010), tudi s kaosom. Krepitev rezilience je priprava na tako imenovane probleme drugega reda - na neznane probleme. Rezilientnega človeka ali sistema presenečenja in ambivalence ne bodo vrgli popolnoma iz tira, četudi je (ostal) ranljiv. V tem smislu so zmožnost prilagajanja, improviziranja, iznajdljivost, pa tudi odprtost in pripravljenost za oz. na presenečenja med vodilnimi krepostmi rezilientnosti. Rezilienca se ne tiče toliko znanih problemov in kontekstov, kolikor zlasti novih, drugačnih in nepričakovanih. Zato je v svetu, ki je v določenem smislu vse bolj kompleksen, nepregleden, tudi nepredvidljiv, ki se strahovito hitro spreminja (Nguyen idr. 2020) in nas vedno hitreje sooča z nepredvidenimi in povsem novimi situacijami, rezilientnost tako pomembna. Ob tem moramo upoštevati, da odsotnost varnosti, krize, prelomi itd. z vidika rezilientnosti niso nujno nekaj slabega. Še več, krize so v nekem smislu nujne, saj imajo primerno predelane krepitveni učinek. Krize so motnje, ki dajejo impulze v smeri višje kompleksnosti (Horx 2011, 306) in so za razvoj kompleksnih živih ali družbenih sistemov praktično nujne. V tem smislu koncepti rezilientnosti pomenijo slovo od ekoloških in socialnih modelov uravnoteženosti, saj v središču ni vprašanje stabilnega reda, temveč vloga, ki jo imajo napetosti, prelomi in krize v razvoju sistemov. Pri tem pristopu pride do izraza življenjska ,modrost': »kar me ne uniči, me krepi«.4 Pri rezilienci gre za proces, ki niha med preobrazbo in ohranjanjem identitete - samoohranitvijo akterja, institucije ali sistema glede na identiteto utemeljujoče funkcije in bistvene oz. jedrne lastnosti (Vogt in Schneider 2016, 190-191).
Slovit je stavek iz Nietzschejevega spisa Somrak malikov: »Iz vojne šole življenja. - Kar me ne pokonča, me okrepi« (Nietzsche 1989a, 10). Rahlo spremenjen stavek najdemo tudi kasneje, v Nietzschejevi refleksiji lastnega dela, ki nosi naslov Ecce homo: »kar ga ne uniči, ga okrepi« (Nietzsche 1989b, 164).
272	Bogoslovni vestnik 80 (2020) • 2
Rezilienca je relacijski pojem, ki se nanaša na vedenje neke entitete v kontekstu njenega okolja. Pogosto je nerezilientnost delnih sistemov nekega sistema potrebna za to, da sta lahko nadrejena enota ali sistem kot celota rezilientna. Zato je smiselno razlikovati med rezilienco prvega in drugega reda oz. med specifično in splošno rezilienco. Specifična rezilienca se nanaša na posamezne dele nekega sistema, splošna rezilienca pa na učinke, ki jih imajo posamezni sistemi na spremembo celote in tako na celoten sistem (Walker 2013). Na tej podlagi lahko dopolnimo in zaokrožimo tudi naše ugotovitve o normativnem oz. etičnem vidiku rezilience: rezilienca je etično nedoločen pojem, ki ga moramo podrediti ustreznemu normativnemu in družbeno-teoretičnemu konceptu ter njemu ustreznemu namenu oz. načelom in vrednotam - šele nato je mogoče govoriti o slabi ali dobri rezilien-tnosti.
3. Teologalne kreposti in rezilentnost
Vprašanje, ki se ob raziskovanju rezilientnosti zastavlja raziskovalcu kreposti in teologu, je, kaj lahko k rezilientnosti prispevajo tri klasične teološke kreposti - vera, upanje in ljubezen. Naše izhodišče je, da pravi pomen verskih tradicij in refleksij ni v neposrednih rešitvah nastalih problemov, temveč na metaravni - oblikovati pomagajo duševno in duhovno infrastrukturo, temeljne drže in vzorce doživljanja in čutenja. Vse to pa je potrebno za iskanje rešitev s pravo perspektivo (Schneider in Vogt 2016, 196). V skladu s tem izhodiščem bomo v nadaljevanju proučili, kako so človekove temeljne drže povezane z vero, upanjem in ljubeznijo. Hipoteza, ki jo bomo dokazovali, je, da je dejavna in živa vera vir človekove rezilience - kar velja tudi za drugi dve teologalni kreposti.
Začnimo naš premislek o veri s premislekom o zaupanju. Biblični izraz za vero je aman. Aman pomeni zanašati se na Boga, mu zaupati ter na njegovo zanesljivost opirati razvijanje svoje trdnosti, zanesljivosti, tudi varnosti in trajnosti (Hieke 2009, 27). Vera je torej tesno prepletena z zaupanjem v Boga, zato lahko ugotovimo, da je vera vir človekove moči. To opažanje lahko dodatno utemeljimo in poglobimo s premislekom o pomenu človekovega občutka koherentnosti sveta in življenja ter povezanosti tega občutka z vero. Občutek koherentnosti zavzema osrednje mesto v pristopu t. i. salutogeneze. Ta termin je uvedel ameriško-izrael-ski medicinski sociolog Aaron Antonovsky za svoj pristop, ki se osredotoča na pozitivne dejavnike človekovega zdravja in dobrobiti (Antonovsky 1979; Schneider in Vogt 2016, 198). Antonovsky je izpostavil tri osrednje dejavnike zdravja: razumljivost, obvladljivost in smiselnost (Antonovsky 1997, 34). Razumljivost oz. zmožnost za razumevanje označuje človekovo sposobnost, da svoje življenje, svet, uspehe, pa tudi svoje probleme in obremenitve presoja v nekem večjem oz. širšem sklopu: razumljivi so, kadar so doživeti kot usklajeni in urejeni. Obvladljivost pomeni prepričanje, da človek svoje življenje lahko oblikuje ,sam'.5 Komponenta smi-
Besedo ,sam' smo postavili v narekovaje, saj veren človek verjame, da je pravi stvarnik njegovega življenja Bog - in da sam, brez božje pomoči, dobrega življenja ne more gojiti, kar tudi poudarjamo v nada-
Bojan 2alec - Rezilienca, teologalne kreposti in odzivna Cerkev 273
selnosti pa se tiče smiselnosti življenja in človekovega angažiranja. Antonovsky eksplicitno pravi, da je zaupanje v Boga lahko vir krepitve občutka koherence (Antonovsky 1979, 35). Vera v Boga je povezana z usmerjenostjo življenja, ki krizno dogajanje relativizira, ne da bi mu nerealistično skušalo odvzeti določeno (potencialno) škodljivost. To je možno zato, ker človek z vero v Boga presega osredišče-nost v samem sebi, osredotočenost nase, na lastni jaz, in širi svoj pogled. To preseganje vključuje tri vidike ( Sedmak 2013, 275-287): 1. Vera v Boga je relacijsko oz. odnosno dogajanje. Gre za zaupanje v »bližino Boga, ki ni neudeležen opazovalec, ampak je v odnosu do nas udeležen« (275; Roubalova idr. 2020, 199-203). 2. Kdor veruje v Boga, se nauči stvari sveta oz. svetne stvari relativizirati. O relati-viziranju govorimo zato, ker jih je sposoben postaviti v določeno relacijo, razmerje oz. odnos - verujoči človek lahko z zaupanjem postavi svoje lastno življenje v večje oz. širše obzorje (Nguyen idr. 2020, 95-96). To lahko stori zato, ker je zmožen prispodobnega gledanja, doživljanja in razumevanja stvari skozi prilike, metafore, prispodobe, simbole, ki kažejo na nekaj večjega ali predstavljajo nekaj večjega oz. presežnega (Sedmak 2013, 281; Vodičar 2017, 571-573). 3. Zadnji vidik je prav tako povezan z značilnim doživljanjem verujočega človeka. Verujoči človek svoje lastne identitete ne doživlja, kot da je njegov lastni dosežek, temveč kot dar Boga (Sedmak 2013, 284-287; Platovnjak 2017a, 341; Platovnjak in Svetelj 2019, 674675, 679-680).
,Relativiziranje'6 pomena samega sebe, stvari, dogodkov, pa tudi (lastnih) problemov, ki je povezano s temeljno držo vere, implicira določeno spokojnost, sproščenost, duhovni mir (nem. Gelassenheit) (Schneider in Vogt 2016, 199). Pri tem velja opozoriti na naslednji ,paradoks': spokojnost, ki je temelj in sestavni del vere, ne vodi v kako pasivno držo, prav nasprotno - omogoča pripravljenost za delovanje, ki pa se ne izčrpa v praznem ali plitvem kratkotrajnem aktivizmu, ampak temelji na zaupanju v Boga, ki zagotavlja smiselnost (Pavlikova in Mahrik 2020, 152) in omogoča premagati tudi na videz nerešljive situacije in probleme. V raziskovanju rezilientnosti imata tu pojma ,obvladovanja' in ,delovanja' oz. ,zmožnosti ali sposobnosti za delovanje' pomembno vlogo. En vidik te razsežnosti rezilientnosti je, da so ljudje rezilientni toliko bolj, kolikor manj sami sebe vidijo v vlogi žrtve -kolikor bolj na situacijo gledajo kot na nekaj, kar lahko obvladajo ,sami', in kolikor več prostora za delovanje oz. ravnanje vidijo ali se jim odpira oz. si ga odpirajo (Schneider in Vogt 2016, 199; Erzar 2019, 12) - to Clemens Sedmak imenuje razsežnost kontrole' (2013, 30). Tu spet velja omeniti ,paradoks': preveč nadzora vsekakor povzroča določeno izgubo nadzora - in pred pretiranim nadzorom nas varuje spokojnost. Tisti, ki skuša imeti vse pod nadzorom, ne more pustiti ničemur, da ,teče', in tako ne more ničesar spustiti iz rok. Tako vidimo, da vzrok blokade delovanja ni spokojnost, ampak njeno pomanjkanje. Utvara nadzora, ki želi izklju-
Ijevanju članka. Besedo ,sam' je tukaj treba razumeti kot nasprotje pasivne drže - prepričanja, da ne moremo storiti nič, obupanosti, malodušja itd.
Pri tem seveda ni mišljen etični relativizem (da je vsaka vrednota relativna in da nima nobenega smisla govoriti o kaki objektivni, še manj absolutni resnici ali vrednoti), ampak relativiziranje v smislu postavljanja stvari v širši okvir, o katerem smo govorili zgoraj.
274	Bogoslovni vestnik 80 (2020) • 2
čiti vsako negotovost, ki drži vse v rokah oz. bolje rečeno želi vse držati v rokah in nadzorovati, povzroča ohromitev. Nasprotno pa ima zaupanje podoben učinek kot spokojnost. Samo tisti, ki zaupa v nosilnost tal, lahko stopa naprej - tistega, ki nima zaupanja, obvladuje nedoločen, hromeč strah oz. tesnoba. Zmožnost delovanja kaže na zaupanje, s katerim je povezana oz. ga predpostavlja.
Rezultat dosedanjega premisleka je, da vera prispeva h krepitvi občutka koherentnosti. To spoznanje je mogoče še nadgraditi. Razumljivost, obvladljivost in smiselnost so povezane z ,optimistično' držo. S tem mislimo na zaupanje, da bodo stvari nekako vendarle šle naprej - da ima človek še nekaj pred seboj, da lahko iz sebe še kaj naredi, da lahko začne še kaj novega itd. To v prihodnost usmerjeno zaupanje imenujemo ,upanje' (Schneider in Vogt 2016, 199). Če upoštevamo, da sta občutek, da je nekaj možno, in pripravljenost za delovanje sestavna dela zmožnosti za delovanje, potem lahko rečemo, da je upanje eden ključnih virov rezili-ence (prim. Sedmak 2013, 317) - upanje je središčna moč, ki človeku omogoča biti dejaven (Bogaczyk-Vormayr 2012, 16).
Za pravo rezilientnost je pomembno pravo razmerje ravnotežja med rezistenco, prilagoditvijo in preobrazbo (Vogt 2015). To razmerje ravnotežja je v sistemskem raziskovanju rezilience predmet intenzivnih razprav. Ravnotežje med trojim zasledimo tudi v psiholoških konceptih rezilience (Froschl 2016, 320), kjer je rezilienca razumljena različno. Prvič, kot rezistentnost na stres - tu je v središču pozornosti robustnost. Drugič, rezistenca kot hitra regeneracija: proces prilagoditve temelji na samoregulativnih zmožnostih, da po obremenitvi pridemo nazaj v stanje stabilnosti. Tretji koncept rezilience se osredotoča na zmožnost preoblikovanja po travmatičnih dogodkih: prizadeti tedaj lahko spremenijo način ravnanja ter doživljanja in razmišljanja. To se v strokovni literaturi imenuje ,posttravmatično zorenje' (Froschl 2016, 320). O zorenju oz. rasti govorimo zato, ker lahko travmatična doživetja postanejo motor preobrazbe - travma prizadetega v njegovem življenju postavi na točko obrata (Joseph 2015, 9). Važni predpostavki pri tem sta, (1) da posameznik sprejme realnost, kakršna dejansko je, si ne laže, se ne slepi oz. ne zateka k potlačitvam in (2) da nesrečnosti ne sprejema kot nujni del življenja. Naslednja pomembna komponenta rezilientnosti je ,toleranca do dvoumnosti', o kateri v navezavi na psihologinjo Pauline Boss (2006) govori Elias Stangl (2016, 215). Vera je pozitiven dejavnik oblikovanja te tolerance. Da sprejemanje dvoumnosti, negotovosti in trpnosti v smislu podvrženosti raznim silam in dejavnikom, ki jih ne nadzorujemo in ne moremo nadzorovati, ne vodi v pasivnost, brezperspektivnost, nepotešenost ter občutek vseenosti, pa je potrebno upanje. Upanje nas motivira, da situacijo dojemamo stvarno in odgovorno, da se za tako dojemanje dejavno potrudimo in se na situacijo ustrezno odzivamo. Upanje ima to moč zato, ker v situacijo vnaša dodatno razsežnost prihodnosti - upanje je drža pričakovanja, ki predvideva spremembo, nekaj novega in s tem, kot že rečeno, nudi več kot le nadaljevanje obstoječega stanja (Sedmak 2013, 317). Tisti, ki upa, upa na dober izid svojega ravnanja, tudi če to iz dane situacije ni ravno razvidno. Z razširitvijo ali spremembo perspektive lahko spoznamo ali uvidimo, kako lahko položaj izboljšamo - in da je na voljo še veliko oz. dovolj manevrskega prostora (Schneider
Bojan 2alec - Rezilienca, teologalne kreposti in odzivna Cerkev 275
in Vogt 2016, 200).
Ustrezno ravnotežje med sprejemanjem bivanja in upanjem kot pomembnim dejavnikom rezilientnosti se odraža v vzajemnem učinkovanju med izkušnjami trpljenja in zorenjem. Iz tega sledi, da ranljivosti ne smemo preprosto enačiti s šibkostjo. Zares močni lahko postanemo samo zato, ker smo ranljivi. Samo kdor je ranljiv, kdor lahko utrpi poškodbe, kdor je lahko prizadet, je zmožen zoreti - kajti samo ranljivost nas lahko naredi zares odprte tako za drugega kot za popolnoma oz. radikalno drugega, tj. za Boga (Strahovnik 2018, 308). Skozi to odprtost pa se šibkost preobrazi v moč. O tem lahko beremo tudi v Drugem pismu apostola Pavla Korinčanom: samo takrat, ko sem šibek, sem resnično močan (2 Kor 12,10). Rezilienca je potemtakem več kot gola varnost in zaščita pred ranjenostjo. Omenjeno medsebojno razmerje in učinkovanje med ranljivostjo in zorenjem temelji na tem, da so meje človekovega lastnega jaza porozne, prepustne - prepustne za drugega, za njegovo trpljenje, njegova upanja ter njegove skrbi. Tisti, ki je ranljiv, pusti, da se ga dotaknejo stiske ali potrebe drugega (Schneider in Vogt 2016, 202). To krepost krščanska tradicija imenuje usmiljenost. Kdor je usmiljen, ima odprto srce za stiske in skrbi drugega in je z drugim solidaren. Papež Frančišek v svoji poslanici za svetovni dan miru 1. januarja 2016 govori o »spreobrnitvi srca«, ki nas usposablja za to, da smo »s pristno solidarnostjo« odprti drugim (Frančišek 2015, tč. 5). Nasprotje odprtega srca je brezbrižnost7 (tč. 2-5). Značilnost brezbrižnosti je zaprtost srca brez upoštevanja drugega, zaprtost, ki zapira oči, da ne bi videli, kaj nas obdaja, da se nas težave drugih ne bi dotaknile (tč. 3). Brezbrižnost, ugotavlja papež Frančišek, povzroča zaprtost (vase) (tč. 3), pasivnost in neangažiranost (tč. 4). Podobno Papež Benedikt XVI. v okrožnici „Bog je ljubezen" govori o pozornosti srca', o ,srčni omiki' in o ,srcu, ki vidi'. »Kristjanov program, to je program usmiljenega Samarijana, je Jezusov program, je ,srce, ki vidi'. To srce vidi, kje je potrebna ljubezen, in ravna v skladu s tem.« (Benedikt XVI. 2006, tč. 31)
V diametralnem nasprotju z brezbrižnostjo je tudi ljubezen. Skozi ljubezen stvari in ljudje udarjajo po človekovi brezbrižnosti, se vanjo zaganjajo, jo prebijajo (Sedmak 2013, 348ff). Tisti, ki ljubi, tistega skrbi in mu je nekaj mar, tisti, ki ljubi, temu nekaj leži na srcu. Tisti, ki ljubi, se odpre, tistemu, ki ljubi, ni več mar samo zase, tisti, ki ljubi, razširi meje lastnega jaza in vstopi v odnos z drugim. Tisti, ki ljubi, poveže lastno blaginjo, lastno dobro z dobrim drugega (prim. Sedmak 2013, 353). Odnos ljubezni človeka ne pusti hladnega - ko ljubimo, med nami nastane nekakšna povezava, ,žica', ki vibrira (Rosa 2016, 24): med menoj in Teboj, med nami in svetom. Sociolog Hartmut Rosa ta fenomen imenuje resonanca. V resonanci drugi vstopi z menoj v tak odnos, da se ob tem sam spremenim - ljubezen je moč, ki preobraža (Schneider in Vogt 2016, 203). Ljubezen presega reaktivno stremljenje po varnosti, nadzoru in zaščiti pred ranjenostjo ter nas potiska v smeri osvoboditve od strahu, ki ovira (dejavno) odprtost za drugega in solidarnost z njim. Ljubezen nas osvobaja svetnih odnosov, ki to odprtost zavirajo. Medtem ko
Za dopolnitev in poglobitev razumevanja škodljivosti brezbrižnosti oz. ravnodušnosti v smeri, ki jo odpira ta članek, gl. Halik 2010.
276	Bogoslovni vestnik 80 (2020) • 2
omenjeni strah ovira človekovo zmožnost povezati se s svetom, vstopiti v ,soro-dnost' s svetom, v vzajemne odnose s svetom, nas ljubezen nasprotno sili v odprtost drugemu: da gremo drugemu naproti. Ljubezen je zato dialoški odnos do sveta, ki ga zaznamujeta odzivnost in resonanca. Skozi ljubezen dobijo stvari in ljudje pomen oz. smisel (Sedmak 2013, 349). Kolikor nas ljubezen osvobaja strahu za nas same, toliko nas dela odprte za druge in drugo, spodbuja radovednost in širi perspektive. Učinkovanje pa gre tudi v drugi smeri: ljubezen je usmerjenost na bližnjega, ki osvobaja in preobraža.
Vse te lastnosti ljubezni kažejo, da ljubezen pravzaprav implicira rezilientnost - spokojnost, osvobojenost od strahu, sposobnost sprejemati dvoumnost in negotovost, pa tudi upanje in vera (obe z ljubeznijo tesno prepleteni) so namreč značilnosti in dejavniki rezilientne osebnosti. Zato nam raziskovanje rezilientnosti lahko pomaga bolje razumeti ljubezen, pa tudi kreposti vere in upanja. Raziskovanje rezilientnosti lahko tako razgali ,vero', ki jo obvladuje strah, utopično in stvarnost zanikujoče ali zavračajoče ,upanje', pa tudi suženjske ali posedovalne oblike ,ljubezni'. Prave krščanske božje kreposti so tiste zmožnosti, razpoloženja oz. ha-bitusi, ki se dejansko izkažejo kot moč, ki relativizira goli posvetni strah, ga presega, od njega osvobaja, motivira za kritično in stvarno gledanje ter omogoča svobodno ravnanje in usmerjenost k drugemu. Tisti, ki zaupa Bogu oz. v Boga in ki se prepusti, da ga nosi njegova ljubezen, lahko skozi hodi življenje poln zaupanja, spokojno sprejema izzive ter zna živeti z negotovostjo: vera osvobaja od prežeto-sti s strahom, da mora biti vse pod našim nadzorom. Upanje nas motivira za zaupanje, ki se ne pusti kar tako zlomiti kljub domnevno nespremenljivim dejstvom. Kdor zna upati, se ne počuti, da je nemočno prepuščen svetu, njegovim silam, preobratom - in ga ne bodo premagali strahovi. Tisti, ki ima upanje, vidi perspektivo za ravnanje in prostor za lastno učinkovanje. Gonilna sila, ki celoti daje težo, pa je ljubezen. Ljubezen nas osvobaja od strahu zase in nas osvobaja za svobodno (naklonjeno) pozornost do stvarstva in drugega. Tisti, ki ljubi, se odpre za veselja, upanja, skrbi in stiske drugih ljudi - in je sposoben z njimi biti v odnosu resonance. Za tistega, ki ljubi, so drugi in svet - kljub pomanjkljivostim, slabostim in šibkostim - zanimivi, vznemirljivi, mikavni, poživljajoči, spodbujajoči in navdihujoči (Schneider in Vogt 2016, 203-204).
4. Rezilientna Cerkev je odzivna Cerkev
Religiozne drže in prakse, ki osvobajajo od strahu, napotujejo na razumevanje re-zilience, pri kateri gre za več kot zgolj za zaščito lastne identitete. Konstitutivnega pomena za to je odnosno-dialoško razmerje do sveta. Izzivov in nevarnosti se pri tej perspektivi ne bomo samo (o)branili, ampak jih bomo v pripravljenosti, da se preobrazimo, in kot priložnosti za učenje tudi sprejeli. V katoliški teologiji se je za opis takšnega odnosa do sveta uveljavil pojem ,znamenja časa' - treba je proučevati znamenja časa oz. znamenja časov in jih razlagati v luči evangelija. V pastoralni konstituciji drugega vatikanskega koncila „O Cerkvi v sedanjem svetu" (v na-
Bojan 2alec - Rezilienca, teologalne kreposti in odzivna Cerkev 277
daljevanju GS) (tč. 4) je to sprejeto kot načelo teološkega tolmačenja stvarnosti, iz katerega izhajata tako samorazumevanje Cerkve kot njen odnos do sveta. Drugi vatikanski koncil postavlja Cerkev v središče sveta - z nalogo, da se svetu in njegovim vprašanjem odpre, da z njim išče dialog. S tem povezano je tudi pojmovanje teologije in verske prakse, ki vedno pristopa h konkretnim situacijam, v katerih je človek - in na tej podlagi in v tem kontekstu oblikuje svoj pristop. Izhodišče predstavljajo človeška vprašanja, na katera je treba odgovoriti. Za vodilno prispodobo znamenj časa je značilna shema ,vprašanje - odgovor'. To shemo lahko interpretiramo tudi kot strategijo rezilientnosti. Tako je bila v poročilu raziskovalnega združenja Fit for Change rezilienca označena prav kot odzivna strategija (Schneider in Vogt 2016, 204), torej temeljna kompetenca, da smo lahko kos nepredvidenim dogodkom, motnjam in strukturnim prelomom, kakršnih še nismo poznali, videli, doživeli (Vogt 2015, 15). Odziv na te se ne omejuje samo na kratkotrajno obrambo pred nevarnostjo, vključuje tudi učenje, kako v spremenjenih razmerah živeti na dolgi rok (Schneider in Vogt 2016, 205). Tudi to je zmožnost odzivanja, v katerem odzivi privzemajo dialoško obliko. V taki drži upoštevamo in vidimo globinske razsežnosti ter spreminjevalne učinke izzivov in jih pretopimo v svoj lastni sistem. To je točka, v kateri lahko premislek o rezilienci povežemo s premišljevanji o »odzivni Cerkvi« (Lewis 2007). Cerkev se prenavlja ko gre na robove, margine, obrobja, se odziva in odgovarja na ,znamenja časov', torej ko vidi svoje poslanstvo v tem, da služi svetu (Frančišek 2014, tč. 41). Pogled na številne prelome, prevrate, preobrate in preporode v dvatisočletni zgodovini Cerkve pokaže, da njena impresivna rezilienca ni preprosto rezultat trdega vztrajanja na tradiciji, temveč izhaja iz tega, da se je Cerkev ob spoštovanju izročila obenem vedno znova tudi (korenito) pre-obražala - k temu jo vseskozi sili tudi refleksija o izvornem poslanstvu Cerkve in diakonskemu služenju (Slatinek 2019; Kompan Erzar 2020, 9-10). Ravno takrat, ko se Cerkev odpre in naredi ranljivo, sledi svoji nalogi. S tem krepi svojo institucionalno zmožnost učenja in rezilientnost. Cerkev lahko upraviči in zagotovi svoj obstoj samo tako, da je njena primarna skrb usoda konkretnega in današnjega človeka (še posebej revnih in ogroženih vseh vrst) - tako njegova radost in upanje kot tudi žalost in tesnoba (GS, tč. 1). Samo, če se Cerkev brez zadržkov in pogumno prepusti vprašanjem in problemom človeka, pa tudi drugih ustvarjenih bitij, je pristna, obstaja na način, ki je v skladu z njeno lastno identiteto in jo dela rezili-entno (Schneider in Vogt 2016, 205).
Kratica
GS - Drugi vatikanski vesoljni cerkveni zbor 2004 [Gaudium et spes].
278	Bogoslovni vestnik 80 (2020) • 2
Reference
Antonovsky, Aaron. 1979. Health, Stress and Coping. San Francisco: Jossey-Bass Publishers.
---. 1997. Salutogenese: Zur Entmystifizierung
der Gesundheit. Tübingen: DGTV.
Benedikt XVI. 2006. Okrožnica Bog je ljubezen [Deus Caritas est]. Ljubljana: Družina.
Bogaczyk-Vormayr, Matgorzata. 2012. Vom Scheitern und Neubeginnen: Ein philosophischer Beitrag zur Resilienzforschung. Salzburger Beiträge zur Sozialethik, št. 1 (junij). http://www.ifz--salzburg.at/uploads/WP.Vormayr.SBSE.1.20121. pdf (pridobljeno 20. avgusta 2020).
Boss, Pauline. 2006. Loss, Trauma, and Resilience: Therapeutic Work with Ambiguous Loss. New York: W. W. Norton & Company.
Centa, Mateja. 2018. Kognitivna teorija čustev, vrednostne sodbe in moralnost. Bogoslovni vestnik 78, št. 1:53-65.
Drugi vatikanski vesoljni cerkveni zbor. 2004. Cerkev v sedanjem svetu [Gaudium et Spes]. Pastoralna konstitucija. V: Koncilski odloki, 570-667. Ljubljana: Družina.
Erzar, Tomaž. 2019. Trije povezovalni momenti v
terapevtskem procesu odpuščanja in krščanski model odpuščanja. Bogoslovni vestnik 79, št. 1:9-16.
Frančišek. 2014. Veselje evangelija [Evangelii gaudium]. Apostolska spodbuda. Ljubljana: Družina.
---. 2015. Premagaj brezbrižnost in osvoji mir:
poslanica za svetovni dan miru 1. januarja 2016. Ljubljana: Družina.
Fröschl, Monika. 2016. Verwundet reifen: Salutogenese und Resilienz als hoffnungsvolle Zukunftsperspektive. Stimmen der Zeit 141, št. 5:315-322.
Haken, Herman. 1995. Erfolgsgeheimnisse der Natur: Synergetik; Die Lehre vom Zusammenwirken. Reinbek bei Hamburg: Rowohlt.
Halik, Tomaš. 2010. Dotakni se ran: duhovnost neravnodušnosti. Ljubljana: KUD Apokalipsa.
Hieke, Thomas. 2009. »Glaubt ihr nicht, so bleibt ihr nicht« (Jes 7,9): Die Rede vom Glauben im Alten Testament. Theologie und Glaube 99:27-41.
Horx, Matthias. 2011. Das Megatrendprinzip: Wie die Welt von morgen entsteht. München: Deutsche Verlags-Anstalt.
Joseph, Stephen. 2015. Was uns nicht umbringt: Wie es Menschen gelingt, aus Schicksalsschlägen und traumatischen Erfahrungen gestärkt hervorzugehen. Berlin: Springer.
Kompan Erzar, Katarina Lia. 2020. Bog je mlad: nevroznanstveno ozadje papeževega razmišljanja o mladih. Bogoslovni vestnik 80, št. 1:7-21.
Lewis, Albert. 2007. Responsorisch Kirche sein: Antwortgestalt und Sendung der Kirche nach Hans Urs von Balthasar. Berlin: Lit.
Nietzsche, Friedrich. 1989a. Somrak malikov ali Kako filozofiramo s kladivom. V: Somrak malikov ali Kako filozofiramo s kladivom; Primer Wagner: problemi glasbenikov; Ecce homo: kako postaneš, kar si; Antikrist: prekletstvo nad krščanstvo, 5-106. Ljubljana: Slovenska matica.
---. 1989b. Ecce homo: Kako postaneš kar si. V:
Somrak malikov ali Kako filozofiramo s kladivom; Primer Wagner: problemi glasbenikov; Ecce homo: kako postaneš, kar si; Antikrist: prekletstvo nad krščanstvo, 153-268. Ljubljana: Slovenska matica.
Nussbaum, Martha C. 2001. Women and Human Development. Cambridge: Cambridge University Press.
Papeški svet Pravičnost in mir. 2007. Kompendij družbenega nauka Cerkve. Ljubljana: Družina.
Pavlikova, Martina, in Tibor Mahrik. 2020. Auden's creative collision with Kierkegaard. XLinguae 13, št. 3:145-156.
Petkovšek, Robert. 2019. Teologija pred izzivi sodobne antropološke krize: preambula apostolske konstitucije Veritatis gaudium. Bogoslovni vestnik 79, št. 1:17-31.
Platovnjak, Ivan. 2017a. Vpliv religije in kulture na duhovnost in obratno. Bogoslovni vestnik 77, št. 2:337-344.
---. 2017b. The Role of (Christian) Spirituality in
the Economy in the Light of Laudato si'. Synthesis philosophica 67, št. 1:73-86.
---. 2019. The Ecological Spirituality in the Light
of Laudato si'. Nova prisutnost 17, št. 1:75-91.
Platovnjak, Ivan, in Tone Svetelj. 2019. To Live a Life in Christ's Way: the Answer to a Truncated View of Transhumanism on Human Life. Bogoslovni vestnik 79, št. 3:669-682.
Quang Hung Nguyen, Katarina Valčova, Venera G. Zakirova, Anna A. Larionova in Natalia I. Lapidus. 2020. Western science, religion and Vietnamese traditional culture: harmony or antagonism? XLinguae 13, št. 3:94-113.
Rifkin, Jeremy. 2020. We are now facing in real time how fast the global economy can collapse. Intervju z Jeremyem Rifkinom (David Torcasso). Handelszeitung, 3. 4. https://www. handelszeitung.ch/unternehmen/jeremy-ri-fkin-we-are-now-facing-real-time-how-fast--global-economy-can-collapse (pridobljeno 20. avgusta 2020).
Rosa, Hartmut. 2016. Resonanz: Eine Soziologie der Weltbeziehung. Berlin: Suhrkamp.
Bojan 2alec - Rezilienca, teologalne kreposti in odzivna Cerkev 279
Roubalova, Marie, Olga A. Kalugina, Roman Kralik in Peter Kondrla. 2020. The end of the
Kingdom of Judah and its echoes in the Jewish calendar. XLinguae 13, št. 3:14-205.
Sautermeister, Jochen. 2016. Resilienz zwischen Selbstoptimierung und Identitätsbildung. Münchener Theologische Zeitschrift 67, št. 3:209-223.
Schneider, Martin, in Markus Vogt. 2016. Glaube, Hoffnung, Liebe als Resilienzfaktoren: Theologisch-ethische Erkundungen. Münchener Theologische Zeitschrift 67, št. 3:195-208.
Sedmak, Clemens. 2013. Innerlichkeit und Kraft: Studie über epistemische Resilienz. Freiburg: Herder.
Sen, Amartya Kumar. 1981. Poverty and Famines: An Essay on Entitlement and Deprivation. Oxford: Oxford University Press.
---. Development as Freedom. 2001. Oxford:
Oxford University Press.
Slatinek, Stanislav. 2019. ,Pastorala v spreobrnjenju' papeža Frančiška in izzivi za prenovo Cerkve v Sloveniji. Bogoslovni vestnik 79, št. 4:1063-1073.
Stangl, Elias D. 2016. Resilienz durch Glauben? Die Entwicklung psychischer Widerstandskraft bei Erwachsenen. Ostfildern: Grünewald.
Strahovnik, Vojko. 2018. Spoznavna (ne)pravič-nost, krepost spoznavne ponižnosti in monote-izem. Bogoslovni vestnik 78, št. 2:299-311.
Taleb, Nassim Nicholas. 2010. The Black Swan: The Impact of the Highly Improbable. New York: Random House.
Thuc Thi Nguyen, Quy Thi Thanh Truong, Michal Valčo, Maria A. Khvatova in Andrey A. Ty-azhelnikov. 2020. Christian Theological Views on Industrial Revolutions and Related Ethical Challenges: A Western (And a Global) Perspective. Bogoslovni vestnik 80, št. 1:177-190.
Vodičar, Janez. 2017. Živa metafora kot možna pot do transcendence. Bogoslovni vestnik 77, št. 3-4:565-576.
Vodičar, Janez, in Jozef Stala. 2018. Monoteizem in okoljska vzgoja. Bogoslovni vestnik 78, št. 2:415-427.
Vogt, Markus. 2015. Zauberwort Resilienz: Eine Begriffsklärung. Bayerischer Forschungsverbund ForChange, Working Paper 2. http:// resilienz.hypotheses.org/wp2 (pridobljeno 20. avgusta 2020).
Vogt, Markus, in Martin Schneider. 2016. Zauberwort Resilienz. Analysen zum interdisziplinären Gehalt eines schillernden Begriffs. Münchener Theologische Zeitschrift 67, št. 3:180-194.
Walker, Brian. 2013. What is Resilience? (Project Syndicate: The World's Opinion Page, 5. julij
2013). https://www.project-syndicate.org/ commentary/what-is-resilience-by-brian-wal-ker (pridobljeno 20. avgusta 2020).
Žalec, Bojan. 2008a. Possibilities of a universalistic ethics: the capabilities approach. V: Janez Juhant in Bojan Žalec, ur. Surviving Globalization: The Uneasy Gift of Interdependence, 33-58. Berlin: Lit.
---. 2008b. Od radikalne interpretacije do etike
zmožnosti: filozofska razprava o možnostih in pogojih (medkulturnega) dialoga. Šolsko polje 19, št. 5-6:73-89.
---. 2010. Človek, morala in umetnost: uvod v
filozofsko antropologijo in etiko. Ljubljana: Teološka fakulteta.