ŠAULA PO VSISVECOVOM
str. 3
RAČUNALNIK
POMAGA
TUDI
KNJIŽNI-
ČARJEM
str. 6
ČASOPIS ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 14. novembra 1996 Leto VI, št. 23
Slovenske volitve 1996
Kot povsod: MED NAVDUŠENJEM in RAZOČARANJEM
Slovenci s(m)o preživeli tretje demokratične parlamentarne volitve, druge v samostojni državi. Naslov, s katerim vabimo k prebiranju uvodnika, bi lahko zapisali že zdavnaj ali ga brez tveganja napišemo za prihodnje volitve, je torej univerzalen za večstrankarsko parlamentarno demokracijo. Najbolj navdušeni so prvi trije: dr. Janez Drnovšek, predsednik Liberalne demokracije Slovenije, Marjan Podobnik, predsednik Slovenske ljudske stranke in Janez Janša, predsednik Socialdemokratske stranke Slovenije. Po uradnih rezultatih (ur bo republiška volilna komisija objavila jutri) bodo imele v 90-članskem državnem zboru devetinpetdeset poslancev. Ali bodo te tri stranke tudi sestavljale vladno koalicijo je (še) težko reči kajti konkretnim povezavam se v številnih izjavah izognejo domala vsi strankarski voditelji.
Pri dosedanjih imenih sta ostali tudi madžarska in italijanska narodnostna skupnost v Sloveniji, ki imata po ustavi zagotovljena dva poslanska sedeža v državnem zboru. Prekmurski Madžari so dali največ glasov dosedanji poslanki Marii Pozsonec, pripadniki italijanske narodnostne skupnosti pa Robertu Batteliju.
Po dobri, 72 odstotni, volilni udeležbi, bo v bodočem slovenskem državnem zboru (po neuradnih podatkih) sedem strank, in sicer ob že omenjenih
največjih: Liberalni demokraciji Slovenije (27 % glasov in 25 poslancev); Slovenski ljudski stranki (19, 48 % glasov in 18 poslancev) in Socialdemokratski stranki Slovenije (16, 12 % glasov in 16 poslancev) še Slovenski krščanski demokrati (9, 5 % glasov in 10 poslancev); Združena lista socialnih demokratov (9 % glasov in 10 poslancev); Demokratična stranka upokojencev Slovenije (4, 31 % glasov in 5 poslancev) in Slovenska nacionalna stranka (3, 22 % glasov in 4 poslance). Med tistimi, ki so v parlamentu, morajo biti zaskrbljeni Slovenski krščanski demokrati (predsednik Lojze Peterle sicer pravi, da “smo zmagali”, ker so dobile toliko glasov stra-
nke slovenske pomladi) in Demokrati Slovenije, ki niso dobili dovolj glasov, da bi bili v parlamentu (Tone Peršak iz te stranke v prvih izjavah sicer ni govoril o “razočaranju”, vendar naj bi uresničil namero, da bo ob volilnem neuspehu zapustil predsedniško mesto). Razočarani so tudi drugi strankarski voditelji (da ne omenjamo njihovih sodelavcev in zlasti volivcev), vendar tega (v prvih izjavah in ocenah) še ne omenjajo. Res pa je tudi, da bi (lahko) bili (še kako) razočarani in predvsem zaskrbljeni, če bi dobile več glasov kot so dobile nekatere marginalne stranke. (Skrajnega) primitivizma slovenski volilci pač ne prenesejo. Zato bodo te stranke in njihovi vodi-
telji tako hitro pozabljeni, kakor hitro so se pojavili na političnem prizorišču. Analitikom in času prepustimo presojo volilnih rezultatov oziroma ravnanja dobrega milijona in pol (natančno 1 537 129 slovenskih volilcev. Tudi, če bodo na zunaj pripisovali krivdo za poraz nasprotnim strankam, se bodo nekje na samem temeljito lotili svojega ravnanja v času pred volitvami in med (svojo) volilno kampanjo.
Prve izjave? Dr. Janez Drnovšek (LDS) je z rezultatom zadovoljen. Prepričan je tudi, da bo mandatar za sestavo nove slovenske vlade, v kateri želi koalicijo, ki bo imela večino. “Zdaj se bodo začela pogajanja”, je povedal. “Lep rezultat”, pravi
tudi Marjan Podobnik (SLS) in dodaja, da je pred stranko “velika odgovornost, kelko izpeljati program. ” čeprav v prvin izjavah ni bil konkreten, je povedal, da bo “uspela koalicija strank slovenske pomladi. ” Podobno razmišlja tudi Janez Janša (SDS), ki še dodaja, da bo na osnovi poprejšnjega (ustnega) dogovora sestavil vlado predsednik tiste stranke, ki bo dobila največ glasov, torej Marjan Podobnik. (Ponovimo: zlasti Janez Janša si je pred volitvami prizadeval, da bi sklenile koalicijski sporazum stranke slovenske pomladi, ob Socialdemokratih še Slovenska ljudska in Krščanskode-mokratska stranka, vendar prav slednja ni pokazala pripravljenosjti za pisni sporazum ampak je dala besedo, da bo spoštovala dogovor).
Prvak ZLSD mag. Janez Kocjančič je povedal, da volilni rezultati ne izpolnjujejo pričakovanj (“volilci imajo vedno prav”), zato bo njegova stranka zelo verjetno v opoziciji. “Mi nismo presenečenje, naš program seje prijel, ” je dejal Jože Globačnik (DESUS); Zmago Jelinčič (SN), predsednik stranke, ki je dobila komaj tretjino glasov v primerjavi s prejšnjimi volitvami, pa: “Tako so se odločili volilci. ” Res, za kar s(m)o se odločili, tako bo (zelo verjetno) do naslednjih volitev. “Krivci” pa s(m)o volilci, nikakor (in nikjer) izvoljeni.
eR
2
ODPOVEDI IN ODPOKLICI
Na Madžarskem smo v obdobju, ko padajo glave. Začelo se je z ministrom za privatizacijo. Spodletelo mu je zaradi zadeve “Tocsik”. Državna agencija za privatizacijo je namreč gospe Tocsik za določene usluge izplačala 804 milijone kot nagrado za uspešnost. (Omenjena gospa se je tako uspešno pogajala s samoupravami, da je agenciji pihranila kar 840 milijard forintov. Njen honorarje znašal 10 odstotkov prihranka. ) Od takrat poznamo na Madžarskem nov pojem: fenomen Tocsik.
Kmalu se je izvedelo, da so podobni fenomeni obstajali tudi v času prejšnje vlade. Takrat so določeni odvetniški pisarni plačali za svetovanje pri privatizaciji telefonije milijardo in 400 milijonov, za kar je vedel tudi takratni minister za promet in zveze. Njegova zgodba pa ni zgodba uspešnica. Kot minister Antailove vlade je bil član Madžarskega demokratičnega foruma. V novem parlamentarnem ciklusu je najprej presedlal v vrste neodvisnih poslancev, potem pa stopil v Stranko malih posestnikov, ki mu je potem, ko so zadeve okrog privatizacije telefonije prišle na dan, dala vedeti, da je nezaželjen v stranki, ki zadnje čase igra vlogo varuha pravičnosti. Sicer v lastni režiji.
Ti fenomeni so vodili do tega, da se zadnje čase čisti in očiščuje javno življenje na Madžarskem. Val je zajel tako bančno sfero kot tudi policijo. Nekateri so kar sami prepustili svoje stolčke, nekaterim to niti ni bilo dovolj za slovo od svojih funkcij, da jih je opozoril notranji minister. Podpredsednika Madžarske narodne banke sta se sama odpovedala funkciji, ko sta zvedela, da bo banka, zaradi njune napačne ocene rizičnih faktorjev pri določeni pogodbi, zgubila vsaj poldrugo milijardo forintov. Storila sta to, kljub temu da se predsednik banke ni strinjal s tem.
Ni pa storil tega načelnik poljcije v županiji Bacs-Kiskun, kljub temu da mu je priporočal prostovoljni odstop sam notranji minister. Njega so morali odpoklicati s funkcije. V tej županiji se že nekaj časa dogaja kup nezakonitih stvari. V prometni nesreči je umrl nek pešec, povozili so ga na prehodu za pešce. Očividci so trdili, da je bil voznik - zlati mladenič, sin znanega podjetnika - očitno pijan. Kot se to spodobi, so mu na kraju nesreče vzeli kri. Steklenički v zapečatenem zaboju je policijski kurir odpeljal v osrednji laboratorij. Toda, glej, čudež! Ko so odprli zaboj, krvi hi bilo več v steklenicah. Je odtekla ali usahnila? Krivca v glavnem ni bilo, kakor tudi dokazov ne, da je mladenič vozil vinjen.
Načelnik policije v tej županiji je izjavil, da on že ne more biti kriv, saj je v času, ko so se vzorci krvi zgubili, spremljal skupaj s svojim državnim šefom skandinavske goste na pusti. S tem se je pa zelo zožil krog osumljencev, je hudomušno napisal novinar lokalnega časopisa, storilca torej nista ne šef madžarske policije ne načelnik županijske policije.
Ravno tako v tej županiji ima sin nekega načelnika mestne policijske postaje diskoteko. Na zabavah so opravljali nalogo redarjev policaji, podrejeni očetu lastnika, ki so imeli prosti dan. Oče policaj je celo izjavil, da je to dobro, kajti prosti policaji redarji lahko preprečijo prodajo neobdavčenih pijač ali celo mamila. Zato rednim policajem ni treba posebej kontrolirati te diskoteke.
Določene zadeve policajev v tej županiji so prave poslastice. Recimo člani posebne policijske enote so se brezplačno posluževali uslug lepotic, umetnic, ki jih je vse več ob madžarskih avtocestah. Bivši policijski šef v manjšem mestecu je organizirat za skupine nemških turistov obiske v javni hiši.
Primere bi lahko naštevali še pa še. Načelnik pa kljub temu ni hotel uvideti lastne krivde, da je moralno stanje med njegovimi policaji posledica njegovega vodenja. Krivo je pa seveda tudi moralno stanje družbe, ki jo zdaj hoče očistiti vsakdo in na vsak način. Zato pa kaže, da bodo odletele še nekatere glave.
Marijana Sukič
BUDIMPEŠTA: ZA (BOLJŠO) TV VIDNOST IN (NOVO) RADIJSKO SLIŠNOST
V Budimpešti sta se pogovarjala državna sekretarja iz ministrstev za promet in zveze Slovenije in Madžarske Stanko Perpar in Imre Bolcskei. Na pogovoru sta bila tudi slovenski veleposlanik na Madžarskem Ferenc Hajos in predsednik Zveze Slovencev Jože Hirnök, pa tudi predstavnik RTV Slovenija-
Za porabske Slovence je najpomembnejši tisti del pogovora, ki je bil namenjen tehničnim zadevam, povezanim z ustanovitvijo slovenske narodnostne radijske postaje v Monoštru. Državna sekretarja sta se pogovarjala tudi o postavitvi pretvornika, ki bi za-
gotavljal spremljanje slovenskega televizijskega programa v Porabju in prenosu II. madžarskega TV programa prek pretvornika v Lakošu. Dogovorjena in mednarodno usklajena frekvenca za radijski oddajnik v Monoštru je 106, 6 Mhz, frekvenco pa mora še odobriti odbor madžarske radiotelevizije.
Državni sekretar Stanko Perpar je zelo ugodno ocenil pogovore v Budimpešti. Prepričan je, da s frekvenco za slovenske radijske oddaje ne bo težav, saj sta projekt podprla tudi premiera Gyula Hom in dr. Janez Drnovšek na nedavnih pogovorih v Budimpešti.
Tiste, ki se ukvarjajo s projektom “Porabski slovenski radio Monošter”, pa čaka vrsta zelo zahtevnih, predvsem vsebinskih nalog, nikakor pa ne gre prezreti tudi vseh tehničnih in drugih del. Večkrat smo tudi v našem časniku zapisali, da brez pomoči iz Slovenije vseh nalog ne bo mogoče uresničiti. Zlasti pomembna je (in bo) pomoč Radiotelevizije Slovenije, od tehničnih rešitev do vsega, kar bo potrebno narediti, preden se odvrti avizo in zaslišijo prve besede v pozdrav poslušalkam in poslušalcem. V drugi polovici leta 1997 se to mora zgoditi.
eR
SLOVENIJA PRED IN PO VOLITVAH
Prejšnji teden so potekale v Republiki Sloveniji zadnje priprave na parlamentarne volitve. Na Martinovo nedeljo je iz mošta dozorelo novo vino, volilci pa smo med 1315 kandidati izbrali in izvolili 90 poslancev za novi Državni zbor. V zadnjih dneh se je bitka za naklonjenost  dodatno razvnela, volilna temperatura je naraščala. Predstavniki političnih strank in kandidati za poslance so bili na terenu med volilci na predvolilnih sestankih in prireditvah, televizija in radio ter drugi mediji pa so neumorno predstavljali kandidate in njihove programe. Predstavljali pa so se tudi sami na različne znane načine, predvsem z obilico predvolilnih obljub in s propagandnimi lepaki po ulicah, cestah, naseljih in celo v poštnih nabiralnikih. Tako je marsikaj tudi v letošnjih predvolilnih bojih dišalo po starem in že znanem - češ, če bomo mi prišli na oblast, bo vse drugače in lepše, ali samo naša stranka zagotavlja, da se bosta po volitvah cedila med in mleko, da bodo človekove pravice, družina, standard, skrb za okolje, večji gospodarski napredek postale največje vrednote. Samo, da ne bo po volitvah spet vse po
starem in večina teh obljub pozabljenih.
Sicer so pa RTV in vsi drugi mediji objavljali sprotne raziskave javnega mnenja in napovedovali volilne rezultate. Po teh merjenjih je vse kazalo, da se po volitvah ne bo zgodilo nič dramatičnega. Tudi na tokratnih volitvah je bila favorit za največje število volilnih glasov Liberalna demokracija Slovenije, za drugo mesto sta se potegovali Socialdemokratska stranka in Slovenska ljudska stranka, za četrto pa Slovenski krščanski demokrati in Združena lista socialnih demokratov. Od manjših strank pa je potekal hud boj za vstop v parlament, največ možnosti pa so imeli Slovenska nacionalna stranka,
Demokrati Slovenije in Demokratična stranka upokojencev.
V Prekmurju, ob meji z Madžarsko, smo državljani v treh volilnih okrajih med 60 kandidati (v vsakem okraju je kandidiralo po 20 kandidatov) izvolili tri poslance. V Sloveniji poleg tega pripadniki madžarske in italijanske narodne skupnosti iz svojih vrst volijo še dva poslanca narodnosti. Volilci madžarske narodnosti so tako izbirali med Mario Pozsonec, sedanjo poslanko narodnosti, novinarjem Albertom, Halaszem gostilničarjem Gezo Puhanom in veterinarskim tehnikom Gyorgyem Tomko. (Več o konkretnih rezultatih na 1. strani. )
Geza Bačič
Spremljajte televizijsko oddajo
SLOVENSKI UTRINKI vsako drugo sredo ob 14. 10 na 1. programu madžarske televizije.
Ponovitev oddaje bo v soboto 16. novembra 1996 ob 845 na 2. programu.
Porabje, 14. novembra 1996
3
Inda svejta
ŠAULA PO VSISVECOVOM
Na Dolenjom Siniki sé je 1869-oga leta šaula začnila samo po vsisvecovom. Škonik Matija Vabič je juliuša odišo z vesi, ka je malo plače emo. Do 17. oktaubra sé niške nej zglaso za škonika. Zato so gospaud plebanoš Štefan Kranc začnili po vsisvecovom mlajše včiti. Dvakrat na keden - v petek pa v soboto - so je včili Boga moliti, šteti iz katekizmuša pa abece knig. Po nauvom leti so - na prošnjo starišov - prejkdau včenjé. Slovenske mlajše je včiu 17 lejt stari mladi paver, nemške mlajše pa eden lončar.
V šauli so samo edno tablo meli pa stolice za mlajše. Gospaud plebanoš so se od starišov nej vüpali peneze prositi, uni so pa tö samo “filejre” meli. Vsikšo leto so odali 15 mene pšenice, pa s toga so plačüvati porce, lapico pa vse drügo. V cerkvi pri meši pa na pokapanji je eden paver z vesi spejvo, šteroma so gospaud plačati 20 forintov. V nedelo pa nej spejvo, ka ma niške nej Sto plačati. Zvonari, šteri je zrankma, podnék pa večer zvoniu, so plačati na mejsec 1 forint, pa tistoma tö 1 forint, šteri je k meši zvoniu, pa gospauda ravno. Lidgé so prej tak pravli, naj ga plača gospaud, ka njama slüži. Kelko mlajšov je bilau 1870-oga leta na Dolenjom Siniki, ne vejmo. Vejmo pa, da je v vesi tistoga ipa
živelo 581 lüdi. Dosta je bilau žilarov, šteri so grünta nej meU, samo eno kučo, ali pa eške tau tö nej, ka so v zarandi živeli. Lüstvo je moglo tistoga ipa plačüvati plebanuša, škonika pa lotaroša tö. Pa dosta porce.
Na Dolenjom Siniki je zemelski gospaud grof József Batthyány podpiso kontraktoš s pavri, šteri so več nej bili podložniki (jobbágy) 1863-oga leta. Podložniki so vküper meli v vesi svojo pašo, štero so si 1863-oga pa 1865-oga leta med sebov razstalali. Tak so se talali, ka škoniki nej ostalo paše. Gda so eške vküper pašo meli, te je škonik dvej kravi leko tam pašo.
VSlovenskoj vesi pa v Sakalauvci so tistoga ipa eške nej meli šaule. Mlajši bi mogli v Števanovce v šaulo ojti, depa ka je daleč bilau, so raj nej ojdli v šaulo. Slovenčárge pa Sakalauvčarge so že prosili, ka bi uni raj na Dolenji Sinik pošilali svoje mlajše v šaulo, depa so njim nej dovolila Gospaud Kranc so tö tak brodili, pa tak bi dolenjesinčarski škonik tö leko pomauč daubo, pa bi ma nej tarbölo telko delati za male penaze. V števanovske faro so slišali vemicke iz Slovenske vesi pa iz Sakalauvec (od 1785). Dolenjesinčarski gospaud Štefan Kranc pa so se taužiti püšpeki, ka lidgé iz Slovenske vesi pa Sakalauvec na Dolenji Sinik odijo k meši od tistoga mau, ka je tam cerkev (1821), ka je ta bole pauleg, kak Števanovska. V Števanovce so se šli samo zdavat. Ovak nej, ka je trbölo daleč, prejk gaušče titi. Za vse drüge düševne potrejbščine so šli na Dolenji Sinik.
Dosta brige so meli gospaud plebanuš Štefan Kranc, zato je nej čüda, ka so v svojom pismi tak pisali püšpeki, ka bi uni tö najraj vujšli z vesi, kak škonik.
Marija Kozar
MATI IN MATERNA REJČ V PÉCSI
Pred 30-40 lejtami so banjaske (rudarji) v trnok lejpom gvanti ojdli. (Tau Zdaj njajmo, kak so bili oblejčeni pod zemlauv. ) Tistoga reda so na Gorenjom Siniki tö samo gledali, gda so naši fantje, šteri so si tau žmetno meštrijo vöodabrali, Prišli domau. Med njimi Drejnin (Dravecz) Karči tö.
Njega pa njegvo držino sam v Pécsi gorpoisko. Nika sé je nej hrano, gda sam ma pravo, ka ge iščem takše porabske Slovence, šteri že dugo živéjo na Vogrskom pa so nej pozabili svojo materno rejč. Malo se me zadejva, depa eške dobro zna slovenski. Sram ga tö nikanej, ka je žena porazména, nika nema prauti slovenski materni rejči svojoga moža. Mati so Sprvoga njej, Madžarki tö slovenski pisati, ka uni prej ne vejo dobro Vogrski. Te jim je pa sneja pravila: - Mati, vi samo pišite Vogrski, kak Znate, pa te vidli, ka mo ge vse razmejla! Pa tak je bilau tö. Mlajši na žalost več ne vejo slovensko. Srečo sam emo, ka so ranč tistoga ipa pri smej in njegovi držini bili mati pa bratov sin z Gorenjoga Sinika tö.
- Mati, tau je zato malo čüdno nej, ka se müva že duže škeva srečati na Gorenjom Siniki, pa se nama eške nej posrečilo. Pa te se zdaj tü, v Pécsi srečava. Ka te tü delate?
-	Ge sam Zdaj zato sé prišla, ka naj sé malo dobro čütim pa se malo vöodkapčim. Malo sva s svojim vnükom z Gorenjoga Sinika prišla “po vési”. Un se je malo tö vönavozo, naj se malo veseli, ka de doma bole volau emo delati.
-	Karči, ti si od šteroga mau tü v tom lejpom Varaši?
-	Tresti lejt sam tü, v banji (rudniku) sam delo, Zdaj sam že sedem lejt v penziji. Zdravdje, vala Baugi, dobro mam, če rejsan sam v nevamoj mesti delo, kopali smo uranovo rudo (érc). Zato sam par
lejt leko prva üšo v penzijo.
-	Mati, vi ste pravili, ka narejdki odite k smej.
-	Ja, ka je zato daleč, pa sam več nej tak batrivna, ka bi sé Sama leko pelala.
Tak pa če koga s sebov zovém, tisti doma fali.
-	Kak ste sé pa te etognauk zgučali, ka si že preminauči petek tavö üšo na panauf prauti materi, nji pa nej bilau?
-	Z mojim bratom sva se nej dobra zgučala. Un je pravo, ka v petek pridejo, tau pa nej cuj djau, ka šteri petek... Glavno, ka so zdaj prišli.
-	Mati, Zdaj je že zato baugše, nej, ka čüjem, ka vi že doma tö mate telefon?
-	Zdaj je že sploj fanj, ka če je kaj silno, te se leko zgučimo. Preveč je dobro.
poznaš grbanje?
-	Če rastéjo, te najdem. Grbanje pa lisičice, druge ne poznam.
-	Zdaj si že sedem lejt v penziji, pa praviš, ka tvoja penzija je tö dosta zgibila na vrejdnosti, zato vse kaj delaš ekstra tö.
-	Moja či má papére vövzéte, ge pa vsefalé rolone pa takše delam.
-	Baug plati, ka si slovenski gučo z menov.
-	Nika nemaš valiti. Ti pa ne boj čemeren, če se mi je malo zadejvalo. Vej gda sam par gni doma na Gorenjom Siniki, te mi že včasi baukše dé.
Francek Mukič
-	Tak sam znau, ka tačas, ka ge doj v Pécs pridem, vi prej več nete tü.
-	Eden den smo podu-kšali! Tak smo si mislili, ka ednoga gorpotegnemo, če do doma čememi ali nedo čememi.
-	Ge pa žena Boli smo mater nanjé vzeli, naj eške malo ostanejo. Tü don malo počivajo, pa brata sin si tö kaj kauti pogledne, malo smo šli kipüvat tö, pa cajt brž odide. Zranje do šli domau, mo je na cug pelo, pa je srečno na paut pistimo.
-	Kak nagausti pa vi domau na Gorenji Sinik odite, ka vam je zato don leži?
-	Na leto dvakrat-trikrat. Te tam nam tö dobra gé, zato ka je tam trnok dober luft, malo leko grbanje barémo...
-	Karči, ti si pod zemlauv v kmici delo, zato eške
Draveczovi: bratov sin, mati, žena, Karči
Porabje, 14. novembra 1996
4
OD
SLOVENIJE...
Inflacija v Sloveniji
Po 0, 8-odstotni inflaciji oktobra se je letna stopnja rasti cen na drobno povečala za 9, 7 odstotka, letošnja inflacija pa je 7, 6-odstotna. Oktobrsko povečanje gre največ na račun podražitev tobačnih izdelkov in industrijskih živilskih izdelkov.
Kinkel v Ljubljani
Na enodnevnem obisku v Sloveniji se je mudil nemški zunanji minister Klaus Kinkel. V pogovoru s slovenskim političnim vrhom se je zavzel za to, da bi Slovenija čimprej postala del evroatlantskih povezav. Gost je poudaril, da je Slovenija najpomembnejši gospodarski partner Nemčije v vzhodni Evropi in da si je v tujini pridobila velik ugled s svojo politiko.
Skupna vaja treh vojsk
V Sloveniji je bil načelnik generalštaba madžarske vojske generalpodpolkovnik Ferenc Vegh, ki se je s kolegom Albinom Gutmanom in z obrambnim ministrom Jelkom Kacinom pogovarjal o skupni trojni vojaški vaji prihodnje leto (poleg slovenske in madžarske vojske tudi italijanska). Na madžarskih vežbališčih naj bi se v prihodnje urili slovenski topničarji in letalci.
Črna kronika
Seznam raznolikosti organiziranega kriminala je zdaj v Sloveniji že zelo raznolik. V Domžalah so kriminalisti odkrili novodobne sužnje, uvožene iz Slovaške in prodane v Sloveniji. Najbolj pa je v teh dneh odmevala smrt vodje mariborskega kriminalnega podzemlja Maksimiljana Voollmeierja, ki se je s prijateljem ponesrečil v Turčiji.
Praznik
reformacije
31. oktobra je v Sloveniji državni praznik. Dan reformacije, ki se je letos praznoval šele petič, je potekal v znamenju 410 let od smrti velikega verskega in kulturnega prenovitelja Primoža Trubarja.
SVETI OČA DO KRSTILI JACKSONOVO DEJTE?
Jajjaaa?!?
Vej pa don nej?!?
Bomba v Centrumi. Etognauk so velki alarm zagnali v Somboteli, ka so prej v Centrum bauti bombo nalekli. Te so vsefalé detektivge lejtali po velki iži pa tiste tö vöbašötivali, šteri so v taujoj iži doma. Ništami so v velki sili skor s spaudnjimi lačami dojleteli na plac. Te pa v enoj mesti je mladomi detektivi ena ženska odprla dveri pa ga je s svojo keukov (kuhalnica) tazagnala, naj njau pistí pri meri s takšimi norijami. Una nema cajt dojlejtati zavolo nikši bomb, ka more friganco graužati. - De bi si tisti, šteri takše alarme zaženéjo, tö
bole friganco graužah, kak ka sé njim grauža. Ciganji v zaloghazi (zastavljalnici). Policaji pa so sé nej vüpali dojzapovedati, ka bi ništami djaušovi nutri šli v zidino Centrum blagovnice s tiste strani, gde je Széchenyijeva ulica. Ovi so ranč Prišli, ka so nika steli nutri dati v zaci. Policaji so se prej bodjali, ka bi Romi takšo raščo zagnali, ka bi se od tistoga Centrum gvüšno porüno, če se že od bombe nej. - Sto te Zdaj bole pune lače emo, lüstvo ali pa policaji? Mafíjci pa notranji minister. Vogrski notranji minister Kuncze je Zdaj zvödo, ka je na nikšom plesi vküper büu dojvzeti z vogrskimi mafijci. Tau se je pa tak Zgodilo, ka so se kriminalci stavili, če do se vüpali dati fotograférati z ministrom ali nej. Fotografa so gorvzeli pa ma pravili, ka te naj oblisne,
gda do uni pauleg ministra. Na kejpaj se tak lepau vküper smegéjo ka vse nej. - Leko, ka potidja tö od dreujda ne vidi lesa?
Michael Jackson si dejte kipüje. 37 lejt stara Debbie Row je vöovadila, ka ji je rock pevec Sto dejte naredli, de se ma pa nej posrečilo. Zato so si pomagali s padarsko pomočjauv, šteri so nutri posadili semen. Te velki stár februara vzeme prejk dejte od matere pa ji zatau plača 84 milijonov forintov vrejdnosti funtov. Té napau pojep, napau dekla si je tak zbrodo, ka de prej rimskoga papana gorproso za krstitke. - Te pa se ma, ali se ji od vnoženo penez že sploj mejša?
Novinari pa cirkus. Tau ka so ništami lidgé takši velki stári, je zato tö, ka je novine, radio pa televizije gorpofudnejo.
Zdaj ka je pevka Madone, štera je že tö telko fele vragolije delala, rodila v Los Angelesi, so si novinarge skor nogé pa roké strgali, naj bi pauleg njé Prišli. Eni so si eške zriktali, ka so je mentőške (rešilci) na postela) za betežnike (nosilih) nutri v špitale nesli. Kak če bi 38 lejt stara ženska, štera je s cesar-skim rezom rodila, ranč nej človek bila, liki sama Madonna. Pa nete dati valati, ka je deteti ime! Lurska Marija! - Sveta Marija, če leko, odpüsti
ji!
Sirmački Nemci. Nema se taužijo, ka malo smetke májo!?! Ka vsigder menje smetk majo. Zozidali so si drage fabrike, štere vsigder menje dela majo pa ji je drago gé gordržati. Zato zdaj eške iz Brazilije tö importérajo smétke. Scheise, bar da bi mi takše probleme meli!
Fr. M.
Pismo iz Sobote
ZAKOJ - ZATOU!
Zakoj nosijo soldacke lederne remene?
Zatou, ka njin lače gor držijo.
Zakoj zavec prejk brejga beži?
Zatou, ka skouz njega nemre.
Zakoj sé ftiči nosijo po zraki?
Zatou, ka po zraki nemrejo ojditi.
Zakoj se pijanec drži plouta?
Zatou, ka se plout nemre držati njega.
Zakoj človeki noge smrdijo?
Zatou, ka njemi vö iz riti rastejo.
Takše uganke smo se spitavali v tisti lejtaj, gda smo bili ške bole drovni lidje ali kak se tomi pravi, gda smo bili drouvna deca. V tisti časaj, gda smo se ške znali lipou šaliti, se špilati, naprajti kakšo norijo in pošteno povedati, če se komi kaj ne vidi ali njemi je kaj nej praf. Po tiston smo čidale bole rasli, gračüvali vekši pa starejši, čidale menje smo se špilali, čidale bole smo si začali zmišlavam, vlejčti vodou na svoj mlin. Gratali smo vözraščeni.
Tak vözraščeni Zdaj ojdimo po svejti. Na tej naše decinske špile se ške kumaj kaj spoumnimo, zato ka, rejsan se ne šika kakšomi možakari ali ženski, ka bi se takšo zgučavo ali kaj decinskoga delo. Dapa, gvüšno tü pa tan kakšoga starejšoga miga, ka bi gda kaj tak po decinsko napravo. Bole kak glejdan in bole kak si brodin o ton, bole se mi vidi, ka so si vsi tisti
lidje, ka so se nej do kraja vözašpilali, najšli nouvo špilo. Tou svojo nej do kraja zašpilano mladost so odnesli v politiko. Čistak resno van tou pravin in tak mislin tö!
Poglednite! Ednoga takšoga so pitali, Zakoj ste odišli v politiko? Pa je te tej pravo, ka zato, ka so vsi drügi velke r... in ka de un zdaj napravo red in de poštenje tisto, stero de največ velalo.
Pa so palik pitali, Zakoj ste pa tiste pejneze ponücali za čista neka drügo, kak ste pa jih doubili?
Zatou, ka san si brodo, ka de tak najboukše.
Zakoj pa ste si tak brodili, ka je tak najboukše? Zatou, ka ge dobro znao, ka je najboukše.
Zakoj od toga neškete povedati ške kaj več? Zatou, ka ne bi stoj mislo, ka san napravo kaj naopak.
Zakoj bi si pa stoj tak mislo?
Zatou, ka so lidje nej pošteni.
Zakoj so lidje nej pošteni?
Zatou, ka so pokvarjeni.
In tak dale in tak naprej se déjo tej naši moudri nejvözašpilani vözraščeni lidje. Kak v kakšon otroškon vrteci. Samo tan se na srečo zna, Sto laže in Sto nej. Edni majo méke, drügi pa trde nouse.
MIKI
Porabje, 14. novembra 1996
5
“ČE SAM ZDRAVA, TE SAM GE NA SVEJTI NAJBOGATEJŠA“
Etak mi je vadlüvala nisterni den v Slovenskoj vesi Mici Melcer. Ta ženska bi tau tü leko vcuj prajla, ka če je človek veseli, te ležejše prežive kaj slaboga. Tau pa zatok morem povedati od nje, ka da sva si prpovejdale, mi je etak prajla: “V židanoj fabriki sam delala 21 lejt. Trnok malo penzije mam. Ge pa za tau ne maram, ka nejmam dosta pejnaz. Nej mi trbej telko po bautaj ojdti, nistarne pauti pršparam. ” Etak si tü leko predstavlamo živlenje. Če si pomagati ne moremo, te je vseedno, če tragične gledamo na Žitek ali pa bole na hejc. Človek si za toga volo nede beteg spravlo.
Micka je z Gorenjoga Senika prišla v Slovensko ves 1956. leta. Es sé je oženila. Njeni zakon se pa nej najbole pršiko pa na žalost, živlenje njene čeri tü nej. Od toga go pa ge ne spitavam, zatok ka je tdü njeno privatne delo. Edno je gvüšno, v svojoj živlenji je zadobila dosta britkosti pa dosta betega. Na gnes se je pa zmirila. Z ednim vnukom, z mladi Lacijom živeta v mali ižici. Tau pa, ka sam ge Micko gor poiskala, je duga Zgodba (történet). Istina, ka se že dugo-dugo lejt poznave, ge sam nej znala, gde živé. Etognauk sva sé pa v Varaši srečale, pa mi že od daleč prtila, aj malo stanem, nika mi povej. Ge sam go počakala, pa gda sva si začnile gučati, me je dobra doj zdelala. Mici je takša ženska, ka z našoga časopisa, iz Porabja vsakši red pa vsikšo rejč pršte. Kumaj čaka, naj pmesejo Porabje, zatok ka sploj rada šte. Začne pa šteti ozajek, gde največkrat ge napišem nika za smej. Micka mi zdaj etak pravi: “Sploj rada štem nika za smej, liki vejš, ka? Tau je pa nej istina, ka ti ne znaš drugo ime napisali, kak "naš Hugo, naš Pištak pa naša Micka". Vej si pa naprej vzemi eden koledar, vrag te dau, pa si tam vöprešti nikše druge
menja tü. " Ge sam kaj nej znala, mogla sam Micki obečati, ka mo nücala koledar.
Te dni sam se pa srečala z Mickov, pa že od daleč krči: “Na, vidiš, ka ti ovak tü znaš. Vrag te dau! ” Zvün toga sam ji pa obečala, ka go pridem gledat. Tomi je sploj rada bila pa mi je prajla, ka ona mene nika naleče, komi mo se ge radüvala. Gda sam prišla k njim, se poklaunim, pa vidim, ka Micka nika fejs išče. Videti, ka ne najde, ka je ona stejla meni pokazati, zatok sam go pitala, ka mi ške pokazati.
“Vejš Irena, ge mam nika doj napisano. Dvej male zgodbe. Rada bi bila, če bi ti tau napisala ali bi tau dér ponücala. ”
Na kratki ta edna zgodba etak goči: “Bila sta tü pri nas edna ženska pa
moški, stera sta nej mejla deco. Etak sta si pa k sebi, za svojo vzela edno deklična pa ednoga pojba. Gda sta tejva velkiva zrasla, sta pitala stariše, Zakoj sta se ona nika nej po starišom vrgla. Ova sta pa tau nej stejla ovaditi pa sta etak prajla deci: "Tau je nej istina. Viva sta takšna kak miva. Mala Marta je od pojasi tadoj ranč takša kak mati. Mali Peter je pa od pojasi doj ranč takši kak oča. "
Iz toga, ka se potrüdiš, kaj doj napisati, ge tak mislim, ka ti sploj rada maš svoj materni jezik.
“Tau je istina. Name je nigdar nej sram za toga volo, ka sam slovenska
ženska. Ge vsepovsedik gučim slovenski. Po Varaša Odim, pa kakši Slovenci se mantrajo s küpüvanjom, ge sam včasin kreda, pa njim pomagam. Če se človek potrüdi, vse leko dosegne. Nistarni se taužijo, ka prej ne znajo Porabje pršteti, ka prej ne razmejo. Ge sam nej tak. Istina, ka knjižno slovenščino ne znam, liki geste tak, ka trikrat ta prštem, pa te že znam, od koj je guč. Etak se dosta navčim tü. Dva vnuka mam v Austriji, odim je gledat. Potrüdila sam se nika nemški tü navčiti, tau je nigdar nej na kvar. Rada sam novinam. Tistoga reda sam ranč tak štejla Narodne novine tü. Sploj sam rada, ka vsakšo leto dobimo Koledar, pa gor na tau eške vsefale knjige. Tvoje knjige sam tü do slednje rejči vöprštejla.
Vüpam se, ka letos pa kakše knjige dobimo. Tau mi je velko veselje, pa radost. ”
Ti si z G. Senika prišla v Slovensko ves. Tüj malo ovak gočijo slovenski kak Sančarge. Ti tak tü znaš kak Slovenčarge?
“Meni je vseedno. Tüj v Slovenskoj vesi se sploj dobra čütim. Vsakši me poštüje, nišče mi je nej v auči meto, ka sam s Senika. Boga boječa ženska sam. Če me sprosijo, Boga molim pri mrtvaci, indrik, če trbej, sam v cerkvi cejmešter, če je sila, mesto dvomikov gospaudi dvorim tü, gda mešüje. Nej sam bogata, kak sam prajla, mojo boga-
stvo je zdravdje. Rada vsakšomi pomorem, ka morem. ”
Kapa, Zvün cirkve, Odiš kama?
“Ge sploj rada dem, če dér kaj geste. Sploj sam rada bila, gda so tüj v vesi slovenski špilali. Trnok je fajn bilau čüti tiste dvej smejšne zgodbe "Dva falata pa pau". Takšo bi vsakši keden gledala. Pa s toga se je človek vse dosta leko navčo, sploj pa takši, steri že ne gučijo trnok slovenski.
Do tejga mau sam bila članica varaškoga kluba penzionistov. Zdaj me je pa velko poštanjé zaojdlo. Ziskali so me pa prosili, da bi not stanila v klub slovenski penzionistov. Tomi sam najbole rada. Že kumaj čakam, če do nas pa zvali. Čakam tisti izlet v Mursko Soboto, o šterom so tam na prvon djilejši gučali. Tak čütim, ka so s tejm nam, Starejšim volau dali, poštanjé nas je zaojdlo. Gvüšna sam, da de klub sploj dobra delo. Tomi je vsakši rad. "
Na začetki sva si gučala od Porabja. Če ti rejsan vse vöpogled-naš, kak vidiš naše novine, dobre so ali maš kaj za kritizerati? “Zame so sploj dobre, ranč tak kak Koledar. Kak sam že prajla, ge vse taprštem, pa ka je najlepše, ka leko slovenski štem. Kritizera človek samo te leko, če zna kaj baukšoga. Po mojom je vreda, človek vse zvej, ka se po naši vasnicaj pa po svejta godi. Tomi Holeci zatok leko povejš, ka gda dojgemlé, malo menja - povejmo 1-1 - kejpov naj bauda kakšna narava (természet), aj bau več naši slovenski obrazov. Kakšo tmja pa grmauvdje tü trbej, depa drugo tü. Depa nej ka bi čemeran bio;! ” Tau je Micka na polonja v smeji prajla, depa nika lagvoga je nej mislila s tejm. Ona je med tistimi, steri so nej pozabili, pa nigdar ne zatajijo svoje korenjé.
I. Barber
... DO
MADŽARSKE
Srečanje
ministrskih
predsednikov
4. novembra so se srečali ministrski predsedniki Avstrije, Slovaške in Madžarske na Slovaškem v Postyenu. Premierji so pregledali trostransko sodelovanje na področju gospodarstva, zunanje in varnostne politike.
Naraščanje
organiziranega
kriminala
V zadnjem obdobju, predvsem v Budimpešti, narašča organizirani kriminal. Po eksplozijah ročnih granat pred znanimi nočnimi lokali ter uboju znanega vodje podzemlja, je očitno, da gre za obračun med organiziranimi skupinami.
Zakonska določba proti borilnim psom
Madžarska skupščina je prejšnji teden sprejela določbo zoper rejo pittbulterierjev. Ti nevarni psi so na Madžarskem že poškodovali precej ljudi, predvsem otrok. Bilo je tudi nekaj smrtnih nesreč. Skupščina se je odločila, da je na Madžarskem prepovedano gojenje teh vrst psov, kakor tudi dresiranje le-teh oz. prirejanje pasjih borb. Nedovoljen je tudi uvoz in izvoz oz. prodaja teh psov. Lastniki teh živali morajo svoje pse prijaviti pri notarjih, kjer bodo dobili ti. identifikacijsko številko. V roku 30-ih dni po tem, ko bo odločba začela veljati, morajo dati lastniki pittbulterierje skopiti.
Porabski upokojenci v Murski Soboti
16. novembra bo na vabilo Društva upokojencev iz Murske Sobote skupina porabskih upokojencev obiskala Prekmurje. V Porabju se je pred kratkim ustanovilo upokojensko društvo tudi na pobudo prekmurskih upokojencev. Gostitelji so sestavili zanimiv program, med drugim obisk Radencev, Kapele in Ljutomera.
Štipendije za študente
Javni sklad za narodne in etnične manjšine je odobril petim porabskim študentom enoletno štipendijo, 7. 000 forintov na mesec. Štipendijo so dobili: Brigita Soos, Karel Krajcar iz Stevanovcev, Gabor Bajzek in Aniko Gyorvari z Gornjega Senika ter Andraš Dončec z Verice.
Porabje, 14. novembra 1996
6
RAČUNALNIK POMAGA TUDI KNJIŽNIČARJEM
Mestna knjižnica v Monoštru deluje v sredini mesta, nasproti baročne cerkve in gledališča. Odkar so se knjige v veliki meri podražile, vse več ljudi potrebuje usluge knjižnic. Zato si monoštrska knjižnica prizadeva, da bi razširila paleto uslug, ter dvignila kvaliteto le-teh. Knjižnico vodi od 1. jul. 1995 nova ravnateljica, ga. Piroska Molnar. Njej pomeni knjižnica ne le delovno mesto, temveč opravljanje poslanstva. Študirala je na Visoki pedagoški šoli v Sombotelu. Po izobrazbi je knjižničarka in profesorica madžarščine ter zgodovine. 16 let je poučevala in vodila knjižnico na gornjeseniški šoli. Kot njena bivša kolegica lahko trdim, da je odlično pripravljena strokovnjakinja, zelo izobražena, kreativna in zahtevna.
V novi službi si je zastavila naslednje cilje: “Za svojo glavno nalogo smatram, da bi dvignili kvaliteto uslug, izoblikovali računalniško podatkovno bazo in izboljšali pogoje knjižnice. Zelo pomembni so osebni stiki z bralci. Knjižnica mora sodelovati pri oblikovanju mestnega kulturnega življenja. Važno je sodelovati z drugimi inštitucijami, oceniti potrebe, poiskati potencialne uporabnike knjižnice in priti do njih z obširno ponudbo.
Usluge knjižnice moramo populizirati, kakor tudi poboljšati oskrbo vaških knjižnic ter ugoditi njihovim potrebam. Moj dolgoročni cilj je spremeniti neprimerne pogoje mestne knjižnice in za to pridobiti podporo samouprave. "
Za predstavitev knjižnice sem prosila go. ravnateljico.
“Mestna knjižnica v Monoštru deluje že od leta 1954. Centralna knjižnica z otroškim in odraslim oddelkom skrbi za Monoš-trčane. K nam spada še 7 podružničnih knjižnic v raznih predelih mesta in 11 vaških knjižnic. Med temi so tudi narodnostne. Slovenske narodnostne knjižnice delujejo v Slovenski
vesi, na Dolnjem Seniku, na Gornjem Seniku in v Števanovcih. Na podlagi sporazuma opravljamo pri njih določene strokovne naloge. Torej strokovno delo, od naročanja knjig do katalogizacije je naše, njihovo delo je samo posojanje knjig. Knjižnični fond obsega pri nas približno 85000 enot (knjige, vezane revije, kasete, videokasete). Med temi je okoli 800 slovenskih knjig. Toda v narodnostnih vaseh jih imajo precej, v nekaterih
nad 2000. Elektronsko dokumentacijo, kot so CD romi, računalniški programi, smo začeli zbirati šele zdaj. ”
Na kakšen način pridete do slovenskih knjig?
“Deloma na podlagi sporazuma med dvema ministrstvoma oz. knjižnicama. Županjska osrednja knjižnica in Študijska knjižnica v Murski Soboti že dolgo let sodelujeta in si izmenjujeta knjige za svoje narodnosti. Slovenske knjige dobiva županijska knjižnica, ki jih razdeli med narodnostnimi knjižnicami. Deloma so pa knjižnice direktno obdarovane iz Slovenije, tako razpolagajo tudi z lastnim knjižnim fondom. Potrebe
porabskih knjižnic, šol zberemo mi, seznam posredujemo soboški knjižnici, ki potem poskusi nabaviti vse tisto, kar mi želimo. ”
Kdo in kakšne slovenske naslove potrebuje?
“Največ jih potrebujejo srednje- in osnovnošolci ter učitelji. V zadnjem času so se zelo spremenile navade bralcev, tako pri Slovencih kot Madžarih. Branje romanov je prišlo v ozadje. Največja potreba se kaže po poljudnoznanstveni literaturi po priročnikih, slikanicah, slovnicah, učbenikih, ki so primerni za učenje jezika, po zanimivi mladinski literaturi, ki se na nek način veže na šolsko učno snov. Vse večja potreba se kaže po videofilmih (življenjepisi pisateljev, pokrajine Slovenije, mladinski romani na filmu itd. ). Slovenske pravljice so v otroškem oddelku med ostalo madžarsko literaturo, zaradi tega jih dosti otrok prelista oz. bere. V oddelku za odrasle imamo priročnike, poljudnoznanstvena dela, žal, zaradi pomanjkanja prostora je leposlovje v skladišču. Pripravljamo pa katalog, iz katerega bo lahko vsakdo zvedel, kaj imamo. ” Verjetno imate težave s slovenščino, kajti vsi knjižničarji ste Madžari.
“Dolgoletne izkušnje imam na tem področju, saj sem na gornjeseniški šoli imela veliko dela s slovenskimi knjigami. Naša namestnica, ki je študirala ruščino, že drugo leto aktivno hodi na tečaj slovenskega jezika, ki ga organizira Zveza Slovencev. Štrokovno pomoč pa dobimo od županijske knjižnice, saj zaenkrat še tam katalogizirajo slovenski fond.
Funkcija knjižnice je več kot le sposojanje knjig, ka-
set itd., zelo važno je posredovanje informacij. V zadnjem času je velika potreba po takih uslugah, ki prej niso bile značilne. To je zaradi visokih cen knjig, revij, kaset itd. Da-
nes ni potrebno propagirati novih uslug, ker se nove stvari kar raznesejo med ljudmi. Na splošno dijaki, študentje, udeleženci prekvalifikacijskih tečajev potrebujejo največkrat strokovno literaturo, rezultate raziskav in bibliografij o različnih temah. Razen tega se obračajo še na nas razne inštitucije, organizacije (šole, vrtci, Rdeči križ, samouprave, športna društva itd. ). Otroški oddelek veliko pomaga šolam. Na začetku šolskega leta razpošilja našo ponudbo. Na podlagi potreb sestavimo svoj letni program. Dvakrat na leto razpišemo natečaje, ki se vežejo na neko obletnico. Vsak natečaj pripravimo za nižje, višje razrede in srednješolce. Veliko otrok se potrudi v reševanju. Za zaključek slavnostno razglasimo rezultate in razdelimo nagrade. Organiziramo tudi razne interesne dejavnosti: uporaba knjig in knjižnice, analiza pravljice, literarnih del in po sobotah manualne dejavnosti za tiste, ki se prostovoljno odločajo za to. Letno dvakrat povabimo znanega pisatelja na srečanje z mladimi bralci. " Koliko vas opravlja to raznovrstno delo?
“Vseh skupaj nas je sedem. Glede strokovnjakov smo v dobrem položaju, ker nas je pet kvalificiranih knjižni-
čarjev. Po enoletni izkušnji lahko povem, da so moji sodelavci strokovno dobro pripravljeni, zelo se trudijo. Veselje je delati z njimi. Precej nam olajša delo računalniški sistem. Knjiž-
nice v Železni županiji so kupile program “Siren” in se povezale v omrežje. S finančno podporo skladov je tudi naša knjižnica lahko vstopila v ta računalniški sistem. Program vsebuje naslove knjig, ki so izšle med letoma 1975-1995. Lahko pa vnesemo tudi lastni fond, zato rabimo približno dve leti. Program se po tem lahko uporablja tudi pri posojanju. Z županijsko knjižnico načrtujemo napisati natečaj za izgraditev telekomunikacijskega sistema. Tako bi bili povezani preko modema, internet je še zelo drag. Veliko prednost bi pomenilo, če bi na ta način lahko sodelovali tudi s študijsko knjižnico v Murski Soboti. Vse kaže, da bomo v prihodnjem dobili slovenske knjige direktno od njih, sami jih bomo morali katalogizirati, obdelati podatke. Ce bi bili preko Interneta povezani, bi lahko vstopili v njihov katalog in prosili podatke knjig. Zal, za to sami nimamo finančnih sredstev. "
Kakšne cilje imate v prihodnosti?
“Z ene strani razširiti računalniške programe, izboljšati kvaliteto uslug, z druge strani pa prepričati samoupravo, da Monošter potrebuje moderno centralno knjižnico. ”
Klara Fodor
Ravnateljica knjižnice Piroska Molnar
Bralcem so na razpolago dnevniki, strokovne revije itd.
Porabje, 14. novembra 1996
7
OTROŠKI SVET
BILA SEM BOLNA
Bilo je v ponedeljek zjutraj. Vstala sem in malo je manjkalo, da bi padla. Imela sem močno vrtoglavico. Zdelo se mi je, da se vsa soba vrti okoli mene in le s težavo sem prišla do kuhinje. Mami nisem najprej nič povedala, šla sem na svež zrak. Kasneje pa mi je postalo slabo in me je začela boleti glava. Mamica me je videla in mi je rekla, naj se vležem nazaj v
posteljo. Prinesla mi je topel čaj in zmerila vročino. Potem smo šli v Monošter k zdravniku. Tam je bilo dosti bolnih otrok. Tudi dojenčki so bili. Z mamo sva se vsedli in počakali. Čez uro in pol sva prišli na vrsto. Zelo nestrpna sem bila. Zdravnik mi je pregledal srce, pljuča in grlo. Rekel mi je, naj tri dni počivam v postelji, jem dosti C-vitamina in pijem veliko tekočine. Težko sem prišla domov. Takoj sem se vlegla v posteljo. Čez tri dni sem ozdravela. Sedaj zopet hodim v šolo in se veselim, da sem zdrava.
ROJSTNI DAN
22. oktobra sem imela rojstni dan. Miza je bila pogrnjena z najboljšim prtom s tistim, s katerim jo pogrnemo samo za velike praznike. V vazi na mizi so bile rože. “Vsedite se! ” nas je povabila mamica. “Takoj pridem, samo trenutek! ” s tem je odšla v kuhinjo. Prinesla je
veliko škatlo. Kaj mislite? Kaj je bilo v njej? Torta, velika, iz čokolade. “Vse najboljše za rojstni dan, ” so rekli oče, mamica, sestrica in brat. Dobila sem tudi darilo. Tudi v razredu smo po pouku praznovali. Učiteljica in sošolci so mi čestitali. Dobila sem veliko, mlečno čokolado. Jaz sem jih pogostila s pecivom. Jedli smo, potem smo se pa igrali in peli. Zelo dobro sem se počutila. Nikdar ne bom pozabila tega dneva, saj sem sedaj stara 10 let.
Klaudija Lazar 4. r.
OŠ G. Senik
MOJA LJUBA ZOBNA PASTA
Katero imam najraje? Hm, težko vprašanje. Rad imam pasto, ki lepo diši, je prijetnega okusa, tako da se jezičnici zdi, da je sladka kot bombon. Všeč mi je, če so v pasti skriti fluoridi, to je nekaj, česar v pasti sploh ne vidimo in ne okusimo. Fluorih pomagajo preganjati hudobce. Jaz si vsak dan očistim zobe. Moja najljubša pasta je Blendamed. Katero pa imate radi vi?
Attila, Koles 4. r.
OŠ G. Senik
LEGENDA
O
TROBENTICAH
V nebesih so se med godbeniki odlikovali zlasti angelčki z majhnimi trobentami, s katerimi so trobili glasne pesmice, da se je razlegalo po vsem prostranem nebeškem dvoru. Angelčki so neutrudljivo trobili, nazadnje pa so se vendarle utrudili in so telko rekoč drug za drugim - zadremali.
Pri tem so jim zlate trobente popadale iz rok. Padale so od zvezde do zvezde in so slednjič priletele na zemljo.
Ker je bila na zemlji ravno zgodnja pomlad, so bila tla še vlažna in razmehčana in trobente so se zasadile globoko v zemljo.
Ko so se angelčki spet zdramili in zaznali, da nimajo več trobent, so od strahu prebledeli in zajokali: “Joj, naše trobente -kje so?! Kako bomo brez njih peli slavo Kristusu? ” Brž so odšli k svetemu Petru, ki je znal zmeraj prav svetovati, in mu potožili o nesreči.
Modri sveti Peter je malo (»omislil, nato pa dejal: “Hm, jaz bi rekel, da kar takoj pohitite na zemljo, ker ne verjamem, da bi bil svet brez tatov. Če boste čakali, trobent najbrž ne bo več! ”
Angelčki so verjeli modrim besedam svetega Petra in so res odhiteli na zemljo. Leteli so, leteli urno kakor pomladni vetrič.
Ko pa so prispeli na zemljo, ni bilo o trobentah nikjer ne duha ne sluha. Na prisojnih rebrih, kjer bi morale ležati angelske trobente, so klile iz zemlje zlatorumene cvetke.
Zdaj so angelčki vedeli, da je Kristus naredil čudež in jim bo gotovo odpustil njihovo nerodnost. Potolaženi so veselo odplavali nazaj v nebesa.
Od takrat naprej priklijejo vsako leto v zgodnji pomladi iz zemlje drobne rumene cvetlice, ki se imenujejo trobentice in so znanilke pomladnih, sončnih dni.
BABICA JE PRIPOVEDOVALA
Babica, kakšna je bila šola nekoč, ko si jo h obiskovala? “Moja šola je bila na Gornjem Seniku, pri cerkvi. Imela je učilnice, zbornico. Na dvorišču je bilo stranišče. Dvorišče je bilo veliko. Tam smo se veliko igrali. Učilnice so bile velike. Klopi so bile povezane z mizami za tri ali šest učencev. Kateder je bi) malo višje. ”
Si tudi h imela tako težko torbo, kot jo imam jaz zdaj? “Moja torba je bila "cekar". V njem sem imela tablico, kamenček, spužvo, čitanko, peresnico iz lesa in črnilnik. "
Kakšne predmete pa ste imeli?
“Imeli smo računanje, branje, pisanje, verouk"
KAKO JE V ŠOLI?
V razredu nas je sedem učencev. Naši učiteljici je ime Vera. Sedim pri Klaudiji. Včasih jo vprašam, če česa ne vem. Ona je moja prijateljica. Najraje imam slovenski jezik in telovadbo. Pri slovenščini vedno pojemo in smo že pisali narek. Pri glasbeni vzgoji pa smo se naučili pesem Moj klobuk. Zelo čakam soboto, ker lahko grem v glasbeno šolo. Jaz se učim igrah na kitaro. Težko je, ampak mislim, da bom do konca šolskega leta znala že lepo igrah.
Hočem se dobro učih.
Annamaria Balog 4. r.
OŠ G. Senik
MOJA NAJBOLJŠA PRIJATELJICA
Moja najboljša prijateljica se imenuje Anastazija. Rodila se je 1. 1983. Živi na Gornjem Seniku, v Bekavaraši. Hodi v osnovno šolo na Gornjem Seniku.
Zdaj je osmošolka. Zelo dobro se uči. Učiteljice so zelo zadovoljne z njo. Hodi k lutkovni skupini v šoli. Ima svetlo rjave lase in rjave oči. Ona je srednje rasti. Zelo rada ima rastline in živali. Ima sestro Brigito, ki hodi v srednjo šolo. Anastazija ima zelo dobro srce, pomaga sošolkam pri učenju in tudi staršem pri delu.
Veselilo bi me, če bi vedno imela takšno prijateljico kot je ona.
Andreja Nemet 8. r.
OŠ G. Senik
OPAZOVANJE GOZDA
Za opazovanje narave potrebujemo predvsem oči. V
letošnjem šolskem letu bomo opazovali spremembe in dogajanja v gozdu. Izbrali smo si eno listnato in eno iglasto drevo, ki ju bomo lahko opazovali vse leto. Izbrani drevesi sta na takšnem mestu, da ju lahko opazujemo od tal do vrha krošnje.
Norbert Gyeček OŠ G. Senik
Porabje, 14. novembra 1996
Foto: K. Holec
DOBER DAN, SLOVENŠČINA!
Pred nedavnim je bila v Ljubljani predstavitev novega učbenika in delovnega zvezka za pouk slovenskega jezika in kulture v tujini z naslovom Dober dan, slovenščina!, avtorja Vladimirja Donaja, zdomskega učitelja v Švici; učbenik je izdalo Ministrstvo RS za šolstvo in šport in ga namenilo vsem, tako učiteljem, učencem in staršem, ki kjerkoli po svetu s pomočjo slovenskega dopolnilnega pouka ohranjajo slovensko materinščino, nekateri pa se jo tudi na novo učijo. Izredno primeren pa je tudi za pouk slovenščine v zamejstvu, zato ga bomo s porabskimi učitelji podrobneje spoznali in preučili možnosti uporabe v naših šolah.
Avtor je v uvodu zapisal: “Dovoli, da se ti najprej predstavim. Sem velika in prijazna hiša. Reci mi kar "hiša jezika". Tako velika sem, da se lahko mimogrede izgubiš v mojih neštetih hodnikih in prostorih. Gradila so me stoletja, zato sem že
zelo stara. In vendar pridobim vsakih nekaj deset let kakšen nov, moderen prizidek ali celo stanovanje. Tale knjiga ti bo pomagala, da me boš spoznaval(a) po nekoliko krajši poti. Tako si boš lahko sčasoma zgradil(a) svoje “jezikovno stanovanje”, v katerem se boš počutil(a) kot doma. In potem bomo živeli pod isto streho kot dobri in prijazni sosedje... " Učbenik je odlično metodično zasnovan, bogato ilustriran in primeren za pouk slovenščine nekako od 3. do 6. razreda. Upajmo, da bo simpatičen zmajček Zakajček iz novega učbenika kmalu tudi našim šolarjem kazal pot iz jezikovnih vozlov in zagat.
Valerija Perger
NIKA ZA SMEJ
Veroučiteo pa mala Irma
V prvom klasi je Irma najbola mala dekličina. Veroučiteo jo pa pita, što jo je stvauro. Mala Irmica pa odgovori: “Lübi Baug. Dapa čista malo, rasti sam pa sama mogla. ”
Navuk
mladoporo-
čencev
Gospod plebanoš so pred hižni zakonom meli navuk tistim, šteri so se ženili. Mladoporočenca nji lepau poslüšata pa na pitanja odgovarjata.
Zdaj pa gospod plebanoš pitajo: “Na, Andraš, kam vodi vauska pa kamenita paut našoga živlenja? ”
Andraš pravi, da v cerkev. Gospod plebanoš: “No, prav. Navadno pravimo, ka v nebesa.
Kama pa pela šurka, lejpa paut? ”
Andraš nato odgovori: “V krčmo! ”
Martin pa njegov oča
Martin je že v lejtaj pa bi sé rad ženo. Oča njemi pravi: “Vejpa idi pa si išči k tebi valon ženo. Gda sam ges telko bio star, sam že davno o? njeni bio. ”
Martin se pa cekne? pa pravi: “Ja, dragi oča, edna ma telko penez, kak toče pa je grda. Drüga je lejpa kak angelček pa je siromaška kak cerkevna müš. Ali ne najdem nej edne takše, ka bi bila lejpa pa bogata tö. ”
Oča si pa zdihava pa kuma z glavo: “Ja, dobro bi bilo, samo ka takša ne mara za tebe! ”
Naša deca
Nikši vdovec s petero decov ostane sam. Po dugom cajti se njemi najde ravno takša vdovica, štera tüdi ima petero dece. Po dolgom cajti si tak skončata, ka se oženita. Lepo živeta
pa se njima rodi deca, tak ka sta njiva tüdi imela petero dece. Zdaj njij vsevküper bilo petnajset. Pametni, lejpi mlajši so bili, liki kak deca, gnauk so se vküp smeli na dvorišče Tau je žena napamet vzela pa kriči svojomi možej: “Dragi, poj na pomoč, ka je nevola nej mala. Tvoja deca pa moja deca naja deco bije. ”
Vera Gašpar
PORABJE
ČASOPIS ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Deak Ferenc ut 17., p. p. 77, tel.: 94/380-767
Tisk:
SOLIDARNOST Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija
Po mnenju Ministrstva za kulturo št. 415-715/93 mb z dne 3. 11. 1993, se časopis PORABJE uvršča med proizvode, od katerih se plačuje davek od prometa proizvodov po 13. točki tarife 3 zakona o prometnem davku (Ur. list RS, št. 4/92).
ISNN 12187062.
Časopis Izhaja z denarno pomočjo Javnega sklada za narodne in etnične manjšine. e-mail: mukics@ind. eunet. hu