Leposloven in znanstven list.
Leto V.
V.	v Celovei, 1. novembra 1885.	Štev. 11.
Arabela.
Roman. Spisala Pavlina Pajkova. (Konec.)
Dvajseto poglavje.
o več trudapolnih in sitnih potili ste še le Waldekovka in Arabela
^f'.' dosegli, kar ste želeli.
Pomoč gospoda stolnega vikarja samega ni zadostovala, da se doseže njun smoter, kakor je VValdekovka s početka mislila to. Ako-ravno je bila Arabela zapisana v krstnej knjigi z natankimi številkami leta in dneva, kakor je stalo v zapiskih rajnke matere, morali ste vendar iti še tudi k rabinarju. Izkazati se je moralo, ali je pa tudi krščena Arabela Trapes ravno tista Arabela Karpeles, ki je bila v židovskem zapisniku istega leta in dne kot novorojenka vknjižena?! — Ko je bila stvar urejena in ni bilo več dvoma, da je le ena in ista Arabela na dveh krajih zapisana, morala je še stvar priti do škofa v pregled in presojo.
In tako je celi mesec prešel, predno se je Arabela Trapes kot katoličanka potrdila. Pri tej preiskavi pa se je tudi dokazalo, da je Arabelina mati bila resnično po crkveno - katoliškem obredu poročena, in sicer eno leto pred Arabelinim rojstvom. Temu zakonu torej, da bi imel pravo veljavo, manjkalo je samo še židovskega poročnega blagoslova.
Sodnija pa ni mogla pri tem sleparstvu čisto nič upi i vati, ker je Karpelesovka vedno trdila in prisegala, da ni o vsej tej dogoditi nikdar ničesar vedela in da si je samo njen rajnki mož celo zapletko izmislil in tudi izvršil.
Med VValdekovko in Arabelo je tekom enega meseca postala iskrena srčna zveza, kakor med materjo in hčerjo. Pri Arabeli se je to čuvstvo vzbudilo najprej iz hvaležnosti do VValdekovkinega požrtvovalnega truda,
potem pa tudi, ker je njeno starost visoko čislala, ali največ pa iz srčnega nagiba; saj jo bila ona profesorjeva mati!
Pri "VValdekovki pa je izviral ta čut iz njenih izvrstnih srčnih last-nostij. Podoba zapuščene, od nesreče tolikanj preganjane sirote presu-nola je vsako čutečo struno tega srca. Iz sočutja pa je kmalu nastala najgorkejša ljubezen.
Njena največja slast je bila odslej ljubiti in tešiti svojo varovanko. Zato ni Arabela dolgo pomišljala, ko jej neki dan Waldekovka in njen soprog ponudita, naj bi odslej živela pri njiiu. Ravno tedaj se je pa tudi neka rodbina oglasila, da hoče vzeti v najem celo prvo nadstropje v vili, in tako se je ona tem hitreje odločila sprejeti ponudbo teh izvrstnih ljudij. In res nikdar se ni kesala zavoljo tega koraka.
Med tema dvema blagima starčekoma začela se je potem Arabela polagoma oživljati. Pozabiti ni sicer mogla prestanih borb, ali njena bolest je bila odslej tilia. Bila je še samo otožen spomin, ki ukrade sicer marsikteri vzdih iz prsij in privabi marsiktero solzo v oči, a pri njem vendar ni duša obupna. Neka udanost se je bila nje polastila, in ta jej je vlivala mir in pokoj v srce. Veselila se je zopet življenja, in njeno oko je včasili zažarelo v mladostnem ognji, kakor da bi slutila bližnjo, gotovo srečo.
Največji del dneva je zdaj uporabljala v to, da se je učila krščanskega nauka. Imela je za to učitelja, in sicer gospoda vikarja Sebasti-jana, ljubljenca gospe Waldekovke.
Profesor Waldek je sicer vse te izpremembe v Arabelinem življenji točno in natančno zvedel po materinih poročilih, ali 011 ni vendar v svojih pismili Arabele nikdar omenjal. Tudi na materino pogosto vpraševanje, kdaj zopet roditelje obišče, odgovarjal je vedno dvoumno.
Štirje meseci so pretekli, kar je bil zadnjič doma, a vendar ni nič obetal, bode li kmalu zopet prišel.
Waldekovka bi bila sicer zdvojila, da ni toliko časa objela svojega Walterja, a zdaj bila jej je ta ločitev nekoliko manj bridka, odkar je imela Arabelo v svojej bližini. Vsaj je imela zdaj nekoga, za kterega je neprestano skrbela in ki ga je ljubila; kajti to je bil od nekdaj smoter njenega življenja.
Pri vsem tem pa se je zadnji čas vendar začela vznemirjati. „Ljubi Walter!" pisala je torej sinu med drugim; „ali res ne prideš o velikonočnih praznikih domu? — Tedaj bodemo praznovali v našej hiši še drug pomenljiv praznik. Arabela bode namreč isti dan napravila svoje prvo sv. obhajilo. O binkoštih pa bode sprejela zakrament sv. birme, pri kterej jej bodem jaz za kumo. — Vem, da ti že od nekdaj ne ceniš preveč ženskega društva; ali Arabela, veruj mi, je vsa različna od drugih žensk. Ona te ne bode nadlegovala s praznim govorjenjem. Tako je
resna, modra, a vendar ljubezniva in prijazna — Walter, samo tebe bi še trebalo, da bi bilo naše veselje popolno!
Prirediti hočemo isti dan majhno pojedino, li kterej so nam obetali priti razven častitega gospoda prošta, ki bodo Arabeli podali prvo sv. obhajilo, tudi nekoji drugi gospodje, duhovni in posvetni. Walter, moj sin, kaj ne, da ne odrečeš materi te prošnje in da se smem zanašati na tvoj prihod? Hrepenenje po tebi je pri meni in očetu postalo zadnji čas že neprenosljivo."
Toda profesor ni kljubu tej iskrenej materinej prošnji hotel obetati, da pride. Trdil je, da ima baš sedaj črez mero opravila.
Prišla je velika noč. Arabela je globoko ginena in z največjo pobožnostjo sprejela prvo sv. obhajilo. Kakor je bila prej udana židov-skej veri, toliko bolj se je vnela zdaj za vero, v ktero je bila že brž po rojstvu sprejeta, a v resnici pa je še le pred kratkim stopila v njo.
V	ožjem, pa tem prisrčnejšem krogu se je potem doma vršila svečanost. Oko nobenega pričujočih gostov ni ostalo suho, ko je gospod prošt napravil Arabeli primeren nagovor.
Arabela pa je bila na ta dan otožna, kakor že dolgo ne tako. Menda je na ta slovesni dan tem živeje občutila pomanjkanje roditeljev; hrepenela je menda po osebi, ki bi jej naj bila pridružena z ožjo vezjo nego s prijateljsko. Waldekovka je to kmalu izprevidela in je pomnoževala, kolikor se je dalo, svojo ljubezen in skrb do nje.
Toda otožnost se ne da na povelje odpravljati. Arabela je bila sicer za to prizadevanje hvaležna, ali ona ni mogla čeloma zadušiti občutkov, ki so jo bili z vso silo prevzeli.
Dan se je nagibal h koncu. Pri mizi so se veselo po domače pogovarjali. Napitnica je sledila za napitnico. Vsak je hotel Arabeli častitati.
V	ta namen bil je gospod prošt prinesel s seboj iz svoje kleti steklenico najboljšega vina, ki je bilo ravno tako staro kakor Arabela. A tudi drugih gostov ni se pozabilo; da celo odsotnemu profesorju VValdeku se je napivalo, naj bi se skoro kot diplomovan doktor vrnol domu.
Arabela je prosila dovoljenja, da se sme oddaljiti. Vsi so jej radi privolili; saj so mislili tudi oni, da se bodo skoro razšli. A temu ni bilo tako; pozni večer jih je še našel združene.
Arabela je šla v svojo sobo in da bi se količkaj iznebila svoje otožnosti, vzela je molitveno knjižico in začela moliti iz nje. A tudi v molitvi ni našla zaželenega pokoja.
Knjiga jej zleze iz rok v naročje, roke počivajo na njej, ona pa se zamisli globoko, globoko. Na kaj je mislila?!
Edino okno, ktero je imela soba, bilo je na pol odprto. Na enkrat predrami Arabelo tanek, občutljiv prepih.
Ozre se na vrata, da vidi, ali so menda odprta. Pri tem pa se zgane, zarudi in obledi zaporedoma in neizmerno začudjena zašepeče: Gospod profesor?!
Pri vratih stal je v resnici profesor Waldek, oblečen v popotno obleko in ni premaknol očesa od nje. Ravno je bil prišel s popoldanskim vlakom. Stopivši v roditeljevo stanovanje, čul je iz obednice glasno govorjenje. Julije ni videl nikjer. Ta je šla ravno takrat gostom luči prižigat.
Profesor je sklenol najprej se preobleči in stoprav potem predstaviti se zbranej družbi. Sel je v ta namen v stransko sobo, ki je bila nekdaj njegova učna sobica, in tam je nenadejano našel — zamišljeno Arabelo.
Ko profesor zapazi, da ga je Arabela zagledala in spoznala, zapre vrata za seboj, pristopi bliže in reče resno: „Arabela, ali se niste še do
današnjega dne odločila, dati mi drugo ime, kakor formalno: gospod profesor ?"
Arabela močno zarudi. Ozre se na-nj z nemim pogledom; ali ta pa je moral biti dosta zgovoren, kajti profesor je nenadoma roki razpel proti njej, iz globočine svoje duše kličoč: „ Arabela!"
Arabela ga še enkrat pogleda, a sedaj na pol zmedeno, na pol sramežljivo. Ko pa vidi njegov radostno izpremenjeni obraz, hiti mu brez daljega pomisleka v naročje, iz ust pa se jej ukrade ime: Walter!
Profesor jo presrečen drži krepko v rokah ter reče s trepetajočim glasom: „I)a Arabela! tako je prav! — Pa kako sladko se moje ime glasi iz tvojih ust! Sedaj te ne izpustim več, ne morem — nočem te izpustiti! Ti si moja, na vse veke moja! — Ah, in koliko si mi prizadela trpljenja, dokler sem dosegel ta blaženi trenotek! Ti bi se mene tudi sedaj ne usmilila, ko bi mi ne bil ugodni slučaj prišel na pomoč. Ti bi bila čakala, da bi se obadva pogubila vsled neizpolnjenih namenov, rajši ko pa da bi bila storila le en korak k najinej svrhi. Toda dovolj tega!" pristavi nežneje in se nekoliko oddalji od nje, da jej zamore pogledati v lice.
„Sedaj pa, Arabela, odgovori mi samo na eno vprašanje: Ali si pri volji, zapustiti za vselej ta kraj in kot gospa profesorica slediti mi v ono mesto, kjer menim nastopiti stolico kot docent tamošnjega vseučilišča? Povej, Arabela, ali hočeš zaupati meni svoje življenje, ktero hočem čuvati s svojo ljubeznijo!"
In Arabela odgovori z globoko resnostjo v očeh, a vendar s presrečnim smehljanjem na trepetajočih ustnah: „Da, Walter, tebi ga zaupam!"
Dolgo sta se še zaročenca v prijetnem somraku pomenkovala. Kar sta si povedala, odkrila in zaupala, bilo je srčno, prosto, in besede enega našle so odmev v srci drugega.
Življenje nam ponuja včasih trenotkov polnih slasti in zamaknenja; ti minejo sicer, a puščajo pa zato v nas neizbrisljive spomine. Tak trenotek se je i njima prikazal.
„Kaj pa bode z mojimi roditelji?" vpraša profesor med drugim. „Ali jih pustiva tu, ali —."
„Z nama morata iti!" reče Arabela, predno je 011 še svoje vprašanje dopolnil.
„Dobro!" odvrne profesor zadovoljen; „ali predno odpotujemo, hočemo skrbeti za dostojno bivališče tudi najinim dragim, ktere tu zapustiva,"
Arabela ga radovedna pogleda. Ni ga razumela.
„Glej, draga," nadaljuje on in dene ljubkovaje roko okoli njenega života, kakor da ve, da jej utegne to, kar jej hoče razložiti, napraviti bol; „tvoja roditelja ležita na raznih krajih pokopana. Jaz vem, kje je tvoj oče pokopan; ti pa veš, kje tvoja mati. Kaj, ko bi kupila rakev in bi združila v smrti, kar je bilo šiloma ločeno v življenji?!"
„Kako si blag!" odvrne nato Arabela ginena in skrije solze, ktere je že ves dan premagovala in ki so jej zdaj pri bridkem tem spominu silile v oči, ter dene glavo na njegovo ramo.
A on jo rahlo potegne k sebi, nasloni nje glavo na svoje prsi in reče zamolklo: „Le razjoči se, Arabela! saj ti bode potem lažje. Toda tukaj, na mojem srci je odslej mesto, kjer se smeš potoževati in rado-stiti. Moje srce hode znalo s teboj oboje enako prenašati." —•
„ Gospodična Arabela! Častiti gospodje gosti se hočejo od vas posloviti," oglasi se nenadoma tanki Julijin glas. Bila je nepričakovano stopila v sobo z lučjo v roki. Ko pa pogleda po sobi, odpre zavzeta široma oči. kakor da ne verjame temu, kar vidi.
Arabela se pomenkuje z nekim gospodom, in ta gospod ni nihče drug, kakor Walter, njen mladi, od nje tolikanj obožavani gospodar, resni in učeni gospod profesor, največji ženski sovražnik!! — Svečnik jej hoče pasti iz rok, nasloniti pa se mora na vrata, da ne pade vznak samega začudjenja.
„Le bliže, le bliže, Julija," ogovori jo zdaj profesor z nasmehom, ker je uganil uzrok njenega položaja. „Kar tu vidite, ni nič nedostojnega ali brezbožnega. Vedite, da je gospodična Arabela moja nevesta in da postane v kratkem moja soproga.
Vedno ste želeli, Julija, videti mene, kterega ste nekdaj pestovali, srečnega. Zdaj se vam je želja izpolnila. Jaz sem najsrečnejši človek
na svetu. Kaj pa ti, Arabela," popraša jo poredno in jej poda roko, „ali si z menoj zadovoljna?"
Arabela je skočila na noge, začuvši Julijin glas, in si je zdaj v največjej zadregi, na pol obrnena od njega, brisala solzne oči. Na profesorjevo vprašanje pa mu hitro poda roko, s sramežljivo povešeninii očmi polglasno rekoč: „Pojdiva k tvojima roditeljema, Walter!"
Julija pa si otira s koncem zastora oči in ponavlja ginena: „Ča-stitam, častitam! Ah gospod profesor," pristavi nato vesela; „zastonj nisem dvakrat na dan molila Boga, da bi vi enkrat dobili pridno," bogaboječo ženo. Ali gospodična Arabela," nadaljuje z navdušenostjo, ki je bila izgovornejša nego njeno besedovanje, „je tako izvrstna v vsakem oziru, da vam bode le blagor prinesla v hišo."
Njena nekdanja zopernost do mlade Židinje bila je v trenotku izgi-nola, ko je zvedela za Arabelino krščanstvo. Jokala se je tedaj iz sočut-nosti do nje toliko, da se je sama začudila, od kod jej prihajajo solze. Od istega časa pa je bila „krščena Židinja", kakor jo je ona dobrohotno
imenovala, njen največji uzor, o kterem je po dnevu in po noči sanjarila.
*
* *
Pol leta pozneje se je na tihem izvršila Arabelina poroka z vse-učiliščnim profesorjem VValdekom. Ta dan je bil najlepši v življenji ne samo mladima poročencema, temveč tudi starima roditeljema, ki sta z najiskrenejšimi željami blagoslavljala to zvezo.
Takoj po poroki odpeljali so se vsi štirje v ono glavno mesto na Nemškem, kamor je bil Walter na vseučiliščno stolico za profesorja poklican. A tudi zvesta Julija, preobložena s potno robo in domačim psičkom v naročji, vozila se je za svojimi gospodarji.
Arabelina vila se je pod dobrimi pogoji dala v najem razven ene postranske sobe, v kterej je bivala Karpelesovka. Ta pa je kakor nekdaj nadaljevala svojo razkošnost. Denarja je dobivala nekaj iz mestne ubožne denarnice, nekaj pa ga je naberačila po imenitnih hišah, in tudi onih petindvajset goldinarjev, ktere je Arabela redno plačevala za Davidovo odgojo, rabila je za-se. A David, ki je že od nekdaj ljubil vojaški stan, učil se je vojaštva z odliko ter je smel zastonj prebivati v zavodu; stroga vojaška disciplina ga je menda tudi v moralnem oziru poboljšala. O Samuelu pa ni bilo več sluha ne duha.
Pesni mladeniške ljubezni.
16.
Kože so na vrtu cvele
co
Nežno in lepo duhtele In sreberna rosa mila Na-nje nikdar ni zabila.
A prišla je zima snežna In cvetlica vsaka nežna Bojo svojo je zgubila In na zemljo se zgrudila.
Vsako jutro rože zale V rosi so se mi kopale, Vedno lepše so cvetele Vedno lepše so duhtele.
Ti le vedno deva moja Scvitaš se še brez pokoja, Tebi roža divna, nežna Nič ne more zima snežna.
Na nebo oblaki beli Izza gor so prihiteli, Dež na zemljo so rosili Kožo mojo poškropili.
Krasno rožica je cvela Nežno in sladko duhtela In ko solnce zopet jasno Posijalo je prekrasno,
17.
Roža moja obledela Živo spet je zarudela In obličje krasno njeno Bilo je kakor ognjeno.
Pa saj to ni roža mila, Lica tvoja so le bila, Dež pa so solzice bilo, Ki obraz so tvoj rosile.
18.
Milo so zvonovi peli Glasno in lepo doneli Ko k molitvi so vabili Čut pobožnosti budili.
Mene tudi so klicali Miloglasno me pozvali, Da v svetišče, v crkev belo Moje bi srce hitelo;
Da v molitvi brez nehanja Tam srce se njemu klanja, Njemu, ki stvaritelj moj je Ino pokrovitelj tvoj jo.
In ko čul sem to zvonjenje Milo in lepo donenje, V crkev jasno v crkev belo Moje je srce hitelo.
In v molitvi tam topilo Se za te srce je milo — Oh saj ti nad njim le vladaš Mir sladak pa va-nj pokladaš.

Sredi polja crkev bela Mi od daleč je blestela, Ko raz skalne visočine Gledal v rožne sem doline.
„0 ti oče iz višave Pošlji mir sladak v nižave, V srca naša ga pokladaj In skrbno nad njimi vladaj!"
In po cesti k crkvi beli Pa Zemljani so hiteli, Da v svetišči, v božjem hrami Tam molili bi s solzami:
In ko gledal sem veselo Sredi polja crkev belo, Srce moje preje bolno Bilo je veselja polno
Oh saj tja mladenka zala Kmalu bova se peljala, Tam se bova poročila In za veke se sklenila.
20.
Tvoj obraz, podoba tvoja Me preganja brez pokoja, Bodi, bodi o deklica Srca mojega kraljica.
Ti si krasno solnce moje Luč življenja — zlate boje, Ti mi jasniš srca tmine Zdraviš njega bolečine.
Bodi, bodi torej moja Saj te ljubim brez pokoja, A brez tebe na tem sveti Ni mogoče mi živeti.
.4. Fin.
Stari Džuldaš in njega sin Mamet.
Povest iz življenja v srednje-azijatskih pustinjah. — Ruski spisal N. N. Karazin,
preložil t Pr. Jos. Remec.
(Dalje.)
clSrišel je čas iti domu, a konja so mu prodali za dolg. Pa saj to je prav lepo! Kaj boš capal v sedlu tisoč vrst daleč, ko so uvedeni državni etapni vozovi. Na tem potu zamudil se je nekje nekoliko . . . Zgodilo se je nekaj, 110 kaj, tega ne ve, ker je bil tedaj pijan. Zna samo to, da je prišel na poldrugo leto v ječo in da so ga stoprav potem pripeljali v njegovo rodno stanico pod stražo in s pismom z največjo častjo.
Našemu Senki ni bilo najmanj do tega!
Brezdomni kaznjenec se potepa po Jajiku od ene stanice v drugo, tu in tam podela kaj za košček kruha in požirek žganja. V temnih, tihih nočeh lovi ribe na nedovoljen, prepovedan način. Kaj njemu mari, če spridi reko s strupom, da ima le na vse zgodaj nesti kaj v krčmo. Tuje perilo snemati z ograj znal je tudi mojsterski. Ujeli so ga ne enkrat, bili ne na življenje, ampak na smrt, no on, preležal je par tednov v grmovji in okreval. Pasel bi rad živino, a ne vzamejo ga, ker ima znanje s konjskimi tatovi z drugega brega izza Jajika ter nima čistih rok. Jesti in piti pa je vendar treba, in posebno hudo je, kar se tiče zadnjega; kajti ravno žganja ne dajejo nikjer zastonj, ker je z uradnim pečatom zapečačeno in kolekovano.
A tli so jeli nabirati vojake; naravnost pod Hivo napravljal se je grof Perovskij v Orenburgu in potreboval je mnogo kozačje sile. Ne-koji kozaki gredo radi, nekoji vzlasti iz bogatili hiš neradi. S solzami odpravljajo svoje sinove in radi bi najeli kakega prostovoljca namesto njih, ali takih nesrečnežev je malo.
A^Senki, kaj je njemu iti prostovoljno?! On proda precej rad svojo glavo z obema rokama, če tudi samo za par grošev. Samo to je gorje, da je 011 kaznjenec in da takih po zakonu ne sprejemajo.
Po zakonu je ena, v resnici pa druga. Bogati Nikita Lobov je šel v Uralsk, poklonil se, kjer treba, pogostil atamana staničnega, obljubil telička pisarju, in sprejeli so v vojake našega Senka.
Dali so mu mrho kalmuško, puško na kremen, sabljo zarujavelo, skrpali mu vojno obleko — in hajdi Senka v boj s svojo glavo.
Mrzla burja piše in mete; hlad je in glad. Razprostirajo se puščave brezljudne. Vojaki ginejo, velblodi cepajo, konj popada na stotine od lakote. Kdor je še živ, vleče se naprej nekako brez pameti. Tako tudi naš Senka ničesar ne pomni, kako se je jel vojskovati; 110 osoda ga ni prignala semkaj v ta kraj, da tukaj vojuje . . .
Senka hodi in se klati, kakor stepni, gladni volk. Halat na njem je strgan, nadet na golo telo; jančja kučma na glavi je vsa luknjasta; z njim vred se klatijo tudi še drugi, samo on je med njimi najzadnji. Sujejo ga in bijejo. Dvakrat so ga že hoteli zaklati, kakor kozla.
Krog iu krog je peščena puščava, a za njo razprostirajo se mrtve vode kaspijskega jezera z ravno tako mrtvimi, ploskimi bregovi. Mnogo gorja videli so ti bregovi, mnogo ruske krvi se je prelilo na njih, ves pesek je prepojen z njo. Po teh krajih klatijo se zdaj štirinogi, zdaj dvonogi volkovi, samo da so poslednji ljutejši od prvih. Senka so pro-zvali »tovariši" volkom, in tako je on postal volk v resnici.
Vsa njegova narav se je prerodila v volčjo. Da le kaj začuje, precej zašklepeta z zobmi. Zdivjal je popolnoma. V srci, v duši ni ostalo ničesar več človeškega.
Klatil se je Senka-volk blizu Kaspija, klatil se je in ropal v ka-rakumskej puščavi, v velikih Barukah in malih, klatil se je tudi večkrat blizu rodnega Jajika, napravljaje strah in grozo s svojimi volčjimi napadi. Klatil se je tudi s „čruimi kučmami" po perzijskej meji. Klatil se je desetletje, celega polveka, do same globoke starosti, dokler mu ni usahnola volčja sila, dokler se mu niso otopili ostri zobje in se jela gibati vest, Bog zna zakaj probudivša se.
A do tega časa spala je ta vest, spals> krepko, neprobudno, spala tako, kakor zdaj le na pesku spi stari Džuldaš . . . On spi; ničesar ne vidi, ne sliši.
In vidi se staremu razbojniku, da se je vsa zemlja pod njim zazibala, da se je nebo črno prevleklo, a po nebu se prižigajo in vnemajo krvave zvezde. Vidi se mu, da je vsa reka postala ognjena. Žgoči valovi obdajejo ga krog in krog. Je vroče, zadušno, a dejati se nima nikamor ... In tii pred očmi letajo mu sence, vse s prerezanimi vratovi in prodolbenimi črepinami. Stokajo, vzdihujejo in s prsti na-nj pokazujejo. Neki siv starček v črnej obleki gleda od daleč uporno na „prokletca" in mu kaže sveti križ, a ta križ je razklan na dvoje, na krajih obžgan, a sveti se jarko, sveti se kakor večerna zvezda; skozi meglo, skozi smrad sveti se on sam bolj, nego vse drugo.
Tii se je zemlja še bolj zazibala; razpokala se je na vse strani in se stresla. In prilezli so iz razpoklin vsakojaki sinji in zeleni, goli in kosmati, rogati in repati. Oni se grohotajo, šklepečejo z zobmi, s kremplji grabijo pesek in se mu vedno bolj in bolj približujejo.
Džuldaš - Senka nima jezika, ne more moliti; beseda skesana izgi-nola mu je iz spomina.....
Popihal je hladen veter, kakor da bi mu bil poletel nad glavo kak krilatec. Džuldaš gleda. Nad njim nagnola se je Katarina; eno roko je pritisnola lahko na srce in z drugo podi in odganja rogate pošasti. In sluša jo črna sila, pada nazaj, bolj in bolj zamolklo čuje se njeno peklensko grohotanje. Nebo nad glavo jelo se je svetliti, in starček s križem se je nasmehnol prijazno.
„Jaz sem tvoja zagovornica na nebu," šepeče na uho Džuldašu Katarina.
„Amen, amen, amen!" rekel je trikrat starček s križem zasramo-vanim, in ta križ je vzrastel zopet vkup in se zasvetil svetlejše od prejšnjega.....
Stari Džuldaš je odprl oči. Sedel je na pesek. Nevihta se je vlegla in na zapadu potegnol se je že rudeč pas.
Hladni pot mu je stopil na obraz, mraz ga je stresal, usta mu je posušilo. Hotel je vstati, no jedva, jedva se je privzdignol; tresejo in šibe se mu noge.
Ogledal se je okrog sebe, spoznal je kraj, a od daleč — zasvetd se je ogenj. Dim se vali proti nebu, in sicer tam, kjer stoji njihova koča. Gotovo se je vrnol Mamet domu ter je postavil kotel na ogenj.
Džuldaš jo je malmo] proti dimu, zbravši vse svoje moči, a čudne sanje so se mu zasedle v glavo, vse od začetka do konca, brez presledkov, do same najmanjše podrobnosti.
Glej, koča se že vidi, vidijo se že drogi z mrežami in vidi se tudi Katarina, ki sedi pri ognji in zdaj pa zdaj pest suhega trstja podklada. Visoko se dviga plamen, šviga na vse strani, a njej se zdi še vedno premalo. Na ognji ne stoji ničesar, ničesar se ne kuha; ona se samo greje. A Mameta ni videti niti v koči niti okoli niti v bližini.
Džuldaš je stopil bliže.
„Kje je moj sin?" vprašal je najdenko.
Ona je mahnola z roko proti solnčnemu vzhodu, starčeku pa se je nasmehnola. A smehljaj ta je tako svetel, da glej, prav tisti, s kojim je odganjala od ,,prokletca" hudobe, in roka, tudi ona prav tako po-
mahuje. ^ Roka je bela, nežna, kakor spomladnja vejica.
Starček poskoči od veselja, moč se mu povrne, Bog ve od kod? Vsak pomišljaj ga je zapustil. Pobežal je na breg, ali tam ni velikega čolna, gotovo ga je vzel Mamet seboj. A mali čoln, ki je tako lahek za plavanje, ta pa stoji na pol v vodi, na pol na suhem ; samo suni ga malo in on je gotov.
„Hodi za menoj, no urno!" govori Džuldašev jezik. „Hodi za menoj, Katarina."
Ta se je že dvignola, a sedla je zopet na zemljo. Ali nima ona moči, ali se je pa tako prestrašila ali morda tako pomišljuje, kaj pomeni to?
A starček biti. Vrgel je v čoln mešiček z nečim napolnjen in zgrabil z obema rokama za drog in za veslo.
„Pojdi, vsedi se, Katarina!"
Najdenka je vstala, ali na enkrat pade starcu pred noge. Objema ga, poljublja, ne joka, ali solze jej lijo curkoma same od sebe.
Uganila je, da pojde domu.
„Idi, vsedi se! Če se vrne Mamet, ni jaz niti ti ne dočakava j utra."
XII.
čoln plava po širokej Amu vso noč, plava tudi ves dan sledeči.
Silen je tok velike reke; privajene roke, truda ne znajoče, pomagajo z veslom. V čolnu sedi Katarina na dnišči na slami, izza krajev vidi se jedva njena glava pokrita z robcem, stari Džuldaš pa je na krmi. Udari z veslom enkrat, udari dvakrat in podrži, ravnaje čoln po samem curku.

Ona premišljuje veliko, in tudi njemu se je premišljevanje kakor klin zabilo v glavo. Razgovor se nikakov ne sliši.
Mimo in mimo beže peščeni bregovi; otočki in sipine, oživljene s pticami, beže naproti; topel, pomladanski veter piše od poldneva in pritiska plovca vedno bolj k pravemu bregu.
„Mnogo sem nagrešil v svojem dolgem življenji," premišljuje stari Džudaš, „čas je iti k sodbi, pripraviti se k računu. Povem jim, vse je bilo tako in tako . . . Povem jim, kdo sem jaz bil, kdo sem sedaj. Ničesar ne utajim, vsega se kesam; tudi zasluženo kazen sprejmem brez vsakega mrmranja. Naj me rabelj raztepe z bičem na kosce, naj mi odseka glavo, samo odpusti naj mi pravoslavni narod in naj ne proklinja moje mnogogrešne duše ... In vsemilostni Gospod, morebiti se po njenej molitvi poniža do mene prokletca, razbojnika; morebiti mi odpusti moja temna dela, odpusti teptanje svete vere. O vseblagi, mnogomilostni Gospod ..."
In celo pot ne je Džuldaš in ne spi; v eno mer vrti z veslom in reže vodo ter moli, pogledujoč na Katarino, goreče h Gospodu za od-puš€enje . . .
Beže in beže mimo bregovi peščeni, bregovi brezljudni, otožni . . .
Glej, zasinil je v daljavi Uč-Gučan s svojimi tremi kurgani (visoke groblje nad grobovi). Pokazal se je tretji dan na jutro. Tamkaj so se pred petimi leti Rusi, njegovi zemljaki, bojujoč spravljali črez reko in od tod so šli proti jugu, da si prisvoje carstvo hivansko. Sedaj so se ti Rusi na teli nižinah krepko ustanovili, svoja mesta, svoje trdnjave so si postavili, in tamkaj bode oddal tudi stari Džuldaš svojo skesano glavo, tamkaj bode sprejel svojo zasluženo muko . . .
Sedaj pač ni več Mamet v stanu dohiteti ju in stopiti njima na pot. Daleč je ostal on vzadi razsrjen ter proklinja očeta z vsakojakimi kletvami.
Tii je zabolelo starca hudo v srce. Saj je on njegov sin, njegova kri, njegov ljubljenec. In vrnol bi se, vzel ga seboj, no 011 je neizrečeno trmast. Tudi njemu bi ne šlo dobro pri Rusih ... I11 če naposled z očetom vred še tudi sina na morišče privedo?! Tudi njegova dela niso bila preveč čista.
I11 kaj je Mamet? Mamet je še mlad. Vse življenje njegovo je pred njim, a ne za njim. Bode se nažaloval in natožil na otoku, potem pa pojde skozi puščavo ali k Osmanu - Ogliju ali k Nurmed - Hanu. Tam si bode našel novo ženo in novo srečo . . .
Za Uč-Gučanom pokazali so se jima naproti čolni hivanskih trgovcev; vlekli so jih z vrvimi ob bregu. Pol nagi brodarji, vpreženi v jermenih, mešali so enakomerno pesek z nogami, a gospodarji v pisanih
halatih, črnih, jančjih kapah sedeli so lepo sredi čolna pod razpetim zelenim šotorom in pili čaj.
Stari Džuldaš se je zbal. Strašno mu je celo to mirno srečanje. Zagnal je svoj čoln med gosto trstje tja, kjer letajo celi oblaki komarjev; pokril Katarino s plahto, a sani je čakal na straži, dokler niso hivanski čolni obpluli peščeni jezik in ne izginoli za bregom.
Tako se je skril vsakokrat v trstje, kedar je od daleč zagledal kaj sumljivega. In veliko dragega, potrebnega časa izgubila sta plovca s tem čakanjem.
„Ali so že blizu ljudje?" vprašala je Katarina.
H koncu tretjega dne je stoprav izpregovorila, 110 še to tiho, šepetaj e.
„ Sedaj so že Idizu .... Sedaj kmalu .... Da kmalu . . . . kmalu . . . ."
Globoko, globoko je vzdihnol stari Džuldaš in nalegel na veslo.
Pošle so jima besede in zopet sta umolknola na dolgo oba.
„Ti, dobri človek . . . Slišiš ti, starček, kaj ti jaz povem," pričela je Katarina; „ti tam ne pravi, kdo si, pritaji se . . . Kdo te bode spoznal . . . Koliko časa je že prešlo od tedaj. Morda že nikogar ni več med živimi, ki bi te mogel spoznati; a sam ti jim ne pravi . . . Reci, da si svoboden človek iz stepe, da po malem ribariš in dosti je . , ."
„Duša sama, ne jaz, hoče k odgovoru," odmajal je z glavo Džuldaš.
„Res, če to zahteva tvoja duša, ne more se strpeti . . . To je znamenje, da je sam Gospod poslal po njo, to je gotovo. Samo ti zamolči načel ništvu in spovej se očetu Spiridiouu. On ti lahko naloži težko pokoro, a pripusti te k svetemu obhajilu . . . On, oče Spiridion, je našega bataljona duhovnik; 011 te ne bode izdal. Kar se pove na izpovedi, to se ne sme načelništvu naznanjati . . ."
„Duša ti golobja," nasmehnol se je starček, „vendar si našla izvi-nek. Ne, zgodi naj se po zakonu . . . Kar sem pregrešil zoper Boga, kar sem pregrešil zoper ljudi, vse mora biti kaznovano."
„Tedaj tako ... A mene to skrbi, da bi se tebi kaj hudega ne zgodilo . . . Kaj bi bilo, če te ustrele . . . Oh, Gospod moj, ne daj mi tega videti . . . Usmili se! . . . Jaz, slišiš ti, jaz sama pojdem k načelništvu, vržem se jim pred noge, vzamem seboj otroke, jamem jokati . . . Vaše visokorodje, porečem, to je tako in tako, odpustite neumnežu ... On sam vam toži veliko preveč, on je človek dober; jaz sama sem živela pri njih na otoku, a slabega nisem nikoli videla od njega . . . Jaz bodem omečila strogo načelništvo!"
Stari Džuldaš vesla, a samemu lijo solze po lici in slepe oči; na lesketajoče se vodno površje branijo mu gledati.
Kar 011 pomni, izpregovorili so bržkone prvikrat z njim ljubeznivo, prijazno, prvikrat rekli o njem besedo dobro . . .
„Gotovo, gospod Bog se še ni popolnoma obrnol od mene," premišljuje Džuldaš. „0n mi pošilja vest o svojem odpuščenji po njej . . . Naj sprejmem tedaj muke, ki sem jih zaslužil . . . Treba dati natančen račun . . . Idi duša mirno na svoje mesto."
In odločnost, prejeti venec mučeniški, ukrepila in dozorela je še bolj v srci starega renegata . . . Jelo ga jo celo vznemirjati to, da bi po storjenej pokori moral iti naravnost k razstrelu — brez poprejšnjih muk, brez bičanja, brez probadanja nosnic, brez vsega, kar mu je mračno ohranila pamet iz starih časov njegove mladosti.
„Ne," premišljuje Džuldaš. „Če jim začnem vse brez utajenja razkladati, mora se jim kri tako razvneti, da bodo planoli po meni, kakor zverine. Ni mogoče drugače ... In jaz, — ko bodo rabelj udaril prvikrat, molil bodem: o Gospod, odpusti mojej mnogogrešnej duši! ko bode rabelj udaril drugikrat, molil bodem zopet: o Gospod . . . Bič ta bodem poljubljal in priložil se k toporišču, kakor k evangeliju. Na zadnje zapustila me bo vendar nečista sila ... Ne zastonj sanjal sem sanje proroške."
In starček je pogledal nehote na Katarino, a ta je zadremala pri mirnem zibanji čolna in krasna njena glava povesila se je na prsi, robec se zmaknol na stran, svetli, zlatorumeni lasje pa so zasijali na solnci.
Glej, v daljavi se je nejasno pokazal pečevni izstop na obrežji, in tam nasproti vidi se motno skupina dreves . . . Precej tamkaj je ruska meja, tamkaj je tudi njuna „obljubljena dežela" . . .
(Konec pride.)
V samotnej noči.
~Kaj spanje, bežiš mi od trudnih očij ? Srce, ne poslušaj, kaj up govori! Ne vdajaj se sanjam, zamori spomin, Ne upaj, na boj se, rojeni trpin!
Ak' seješ, sadu si ne upaj nikdar; Saj kmalu se grozen prižene vihar, In kar ti je cvetja in kar je sadu, Le malo trenotkov in ni mu sledu!
AV čaša se sreče ti v desni peni, Pred nstnom se v pelin ti med spremeni; A čaSo grenkosti izpiti do dna Osoda. jo večno trpinu bila!
Ne upaj, da konec ti pride nadlog, Ubog od zibeli boš vedno ubog; Sin zemlje trpeče si rojen trpin, Naroda trpečega zraven si sin!
Sijale so zvezde, vtrnile so se! Duhtele so cvetke, vsahnile so vse! Mladost je minola, ljubezen prešla, Povsodi je noč in brez upa tema!
Kak' dolge so ure samotne noči, Ko v temi srce zapuščeno bedi, Spomini in misli se tužne bude In z njimi se bridko rodi nam gorje!
Mirko.
Narodne pripovedke.
Priobčuje Mat. Valjavec.
66. Bogica zaklela grofovu kčer.
(Varaždin.)
(£pak je bil jeden grof, komu je gospa bila noseča. Došla je bila bo-gica prosit, grofica ji veli, da nema pri sebi penez, naj drugi pot dojde. Ona dojde drugi pot, grofica je šivala pa ji je rekla, da nema časa, naj drugi pot dojde. Dojde bogica drugi den, ali onda su bile gosti, grofica ji veli, da sad nema časa, kajti su gosti. Bogica se resrdi pa se k njoj obrne pa ji veli: prokleto ti bilo ono, kaj buš porodila! Za nekuliko mesec porodi grofica žensko dete. Kčer ji je rasla, dok je bila za ženitbu. Ona je dobila za muža jednoga kneza. Gda su s cerkve išli od zdavanja, na jen pot z neba zakriči nekaj: prokleta bila ona, koja se zdala! i taki se v kamen preobrnula i knezovi dva prsti su se okamenili, kajti je on ž njom pod roko išel pa kad je ono zakričalo, on je roko svojo z njezine potegnul i još ni celo vun zel, več je ona kamen bila i njemu v zgibi' su se prsti vtrgli. K njemu je za nekuliko danov došla ona ista bogica, koja mu je ženu zaklela, prosit. On ji je nekaj dal, ali bogica veli, da ji naj tuliko, kaj si bu mogla
kravu kupiti. On si misli: morti je ov vrag i njegvu ženu zaklel, pak ji da naj lepšu kravu. Ona mu se još onu istu noč vu snu skaže. kajti je bila coprnica, pa mu veli, da on naj ide po noči ob dvanajsti vuri tam, gde su dve pečine. Knez odide taki onu noč. Gda je on tam došel, zapičil je palico v zemljti, ali se zmisli, da je doma pušku zabil. On odide po pušku, napravi s puškom kolobar. Na jen pot su se same mrtvečke glave okolo njega pokazale, pak ga pitajo, kaj oče. On od straha ne znal povedati. Glave mu velijo, da mu je za prvi pot oproščeno. On drugu noč dojde još z dveini. Gda su oni kolobar napravili, samo se na jen pot na pečini vrata odprejo i s sake strane negdo zakriči: sim, sim. Knez s svojemi dvemi odide v jednu. Kak su oni nutri došli, vrata se zaprejo i oni su v krnici ostali. Saki si v jen kot sedne i zaspijo. Polek sakoga pak se jen mrtvi sede pak so im nekaj povedali, kaj so oni senjali. Gda so se prebudili, so malo sira i kruha pojeli, sad so pak zaspali pak so se mrtvi polek njih spravili. Onda so se prebudili, pojejo ono malo sira i kruha, kaj so još ostavili. Sad Olli odločijo, da budu vrata podrli. Oni idejo probat. Kopajo dugo i dugo, dok so malo luknjico napravili, kaj im se prek svetilo. Opazijo jeno inrtvečko glavo, pokleknejo pak velijo, da je morti to glava kojega sveča, pak jo pred se denejo i počeli so moliti. Ob dvanajsti vuri v noči glava oživi pa im veli: ja sem čez veliku meš odkuplen od starešov pa sem sad svet; dobro, da ste molili za me, kajti vam bum pomogel: koplite tuliko pod zeinlo, kuliko ste vu vrata i bote našli kramp, s kem bote kopali, i nož, s kem bote zlate jabuke na pečini rezali, s kojemi si bote oslobodili knezovo ženo. Oni sad koplojo pod zeinlo i najdejo kramp i nož. Sad so samo tri pot s krampom vudrili i predrli so tuliko, da bi se jeden lehko vun zvlekel. Negdo ih vun zval, ali oni nesu hteli iti, kajti so mislili, da ih bo vkanilo.
1 rihtik gda je došla dvanajsta vura, dojde 011 isti svetec i veli im, da so dobro napravili, kaj vun neso išli i da naj kopajo tak dugo, dok ne napravijo tak veliko prelo, kak je naj vekši zmed njih. Oni delajo. Napravili so veliko prelo, kak je naj vekši. Logar knezov je bil naj vekši i prvi je vun moral iti. Glava iin je još to rekla, da se ne smejo ogledati, dok do križanja ne dojdejo. Ali knez kak je več z jedilom nogom stopil na križanje, ogledne se i v kamen se pretvoril. Sad so ovi morali iti po zlate jabuke, da ove oslobodijo. Ali na pečino se ni dalo tak lehko dojti. Oni idejo gor ali neso imeli kaj jesti pak su morali iti po jesti. Gda so si donesli, onda pak idejo gor. Ali kad so gor išli, dale od polovice neso mogli dojti, kajti je hrane zmanjkalo i gori bole je jako strmo bilo pa neso mogli iti. Vu istom selu. gde je knezov grad bil, bila je jedna coprnica. Ovo so oni pitali, da kak bi oni gor mogli dojti. Ona im veli, da saki naj svoj prstan njoj da.
5f,l
Oni so ji dali. Ona je na pečino odnese i tam postavi pak im je još rekla, da saki mora svoj prstan zeti, al ona je napravila, da su obedva jednaki bili. Gda su oni tam došli, neso znali, čij je koj prstan, nato ni pet ni šest na prečki so prstane zeli i s tem so na jen pot do vrha pečine došli. Tu so vidli veliko jabučno steblo, na kojem so bile zlate jabuke. Oni idu na drevo, a jabuke 'se govoriju: ne sem, ne sem, ne sem, kajti ove jabuke su bile duše vraže. Več su dugo plezli, dok su došli do jabuke, koja ja rekla: jesem. Oni ju vrežejo z onim nožom, kaj su ga v pečini skopali, pak idu dale, dok su došli do duše kneza, kajti ona prveša bila je duša knezove žene. Al kad su oni išli doli, spazijo, da su im one jabuke, kaj su ili odrezali, opet gori zrasle. Pak su morali po nje i odločili so torbu, vu kojem so jabuke smolom, koja je na drevu bila, zamazali. Oni so tak napravili. Gda so dol došli, zemejo vun jabuke i ž njih su postali knez i njegova gospa. Ali sad neso znali, kak bodu dol zišli. Nato im veli knez, da nikaj drugoga nek da moraju oni još jeden den vu ovi špili zaprti biti i jeden da mora žmereti, makar mu se kaj god prikazalo, da ne sme oči odpreti i da se bo njemu včinilo, kakti da mu lii miši i štakori i druge grde stvari vu vusta šteli iti, 110 on ne sme vusta zapreti, kajti je to samo prikaza. Oni idu vu špilu i tak im se dogodilo, kak je knez rekel. Drugi den so zišli iz špile i s pečine dol. Gda so dimo došli, onda je knez dal velike gosti napraviti, pri kojili sem ja dvoril pak sem se nekaj s knezom posvadil; nato me lugar knezov prijel i tijam v Varaždin hitil.
67. Podriigi Martin.1
(Štajerska.)
Enok je ena mati mela enega sina, pa je bia že velki pa še je ne v cirkvi bia. Mati jemi enok reče, da naj gre v cirkvo ta, gde je belo pa se naj zadrži kak drugi. O11 je ša pa je vida, ka je ženska mela na glavi pečo pa si je on lirgiiše doj sleka pa si je na glavo prveza. Te pa jemi pravila: vidite podruga Martina, kak je nor; 011 je njoj tiidi tak prava. Te pa je vida, ka se na travniki bela kobila pasla pa je ša ta pa je v njo odiša, te pa je hlapec priša pa ga je viln stira. Kak je domo priša, pa je že iz daleka se drja, da so ga fajmešter 110 škojnik s cirkve stirali. Te pa je ša enok na senje, kupa si je eno iglo te pa je ša za enim faranom, ker je slamo pela te pa je njemi v slamo vtekna. Kak je domo priša, pitala ga je mati: kaj si k tipa? On je reka: eno iglo, te pa je ša iskat pa je ne več najša. Mati njemi je rekla, da naj za klabuk vtekne drugoč če de kaj kupa. O11 je znaver ša na senje pa
1 Prim. Mati i bedasti sin. Kres V. str. 403.
si je kupa plužno železo, on si dene za klabiik, padne jemi doj, peto odseče. Mati jemi rekla, da naj drugoč vleče, če de kaj takšega kupa. On si je pa kupo slanino, vleče po blati domo, vse je bilo blatno, ka je ne moga za nič niicati. Mati jemi reče, da naj drugoč nese. On kupi eno grudo voska, on nese v roki, zlo je sunce sijalo pa se jemi je ves raztopa. Mati jemi je pa rekla, da naj v žep dene, gda de kaj kupa. On gre pa na senje. kiipi en bal platna pa zreže na falate male 110 v žep zdevle. Kak pride domo, v hiži na mizo zloži, miza je bila puna samih malih falatov. Mati jemi reče: da si ti tak nor, zdaj pa bom jaz šla enok k meši, ti pa nama doma zelje zabeli, gda jaz pridem od meše, ka va te jela. Mati odide k meši, on pa je ša na dila pa je slanino vzea pa na falate zreza pa je zleta doj v grabo pa je na vsako glavo zelja en falat slanine dja. Mati pride domo pa ga pita: če si zabela nama zelje? On je reka: sem zabela. Ona gre jima v skledo devat pa vidi da je ne zabeljeno, pa ga pita gde si zabela zelje? On leti v grabo gledat no kazat materi, gde je zabela pa je glih vrana zadnji falat nesla. Mati je njemi v rešeto žtipe dela no s pisanoga
vrčka piti dala.
68. Stari tambur.1
(Varaždin.)
Jeden put je bil jeden stari tambur, ov zato kajti je dugo služil zato je dobil od svojega komandanta buben i tri groše. Za tim je odišel po svetu kruha si iskat i tak dojde do jenoga mosta, pri tem mostu pokazal se mu je jeden bogec, koj ga za milostinju prosil. Ov mu je dal jen groš, a bogec je za tim znikel. On ide dale i do drugoga mosta, tam mu se takoj pokaže jen bogec, ov bogec bil je on, koj je vre na prvom mostu bil, i ovomu da takoj jen groš, pak je bogec samo znikel. On ide pak dale i dojde do trejtega mosta, tam mu se pak pokaže jeden bogec i prosi ga za dar. On je imel samo još jeden groš i dal mu ga je vu ime bože. Ov bogec je bil gospodin Bog i reče mu: vezda si zvoli tri stvari kakve goder hočeš, ja ti bum je dal. Tambur misleči: kak bi mi ti to mogel dati, a ti si mene prosil za dar? Ov bogec njemu opet reče: ti si samo zvoli troje kaj goder hočeš, ja ti to bum dal. Ov onda reče: ja dakle hočem to troje: daj mi takvu torbu, kaj ako ja bum rekel: hajd v moju torbu, 'se bu vu nji. Ov bogec mu reče: nek ti bu, ali naj samo na jeno zabiti, na kralestvo nebeško. Drugoč ga je prosil, da bi mu dal takvu pipu, kaj ne bi nigdar trebal zažgivati i napuniti, dok bi goder štel pušiti kaj bi vuvek mogel. Pak
1 Prim. nemško pravljico: „Der Schmied von Juterbogk".
mu reče ov bogec: samo naj jedno zabiti. Tretič reče: daj mi takve karte, kaj ako se bum makar s kim kartal, makar samim vragom, kaj bom 'se dobil. No bogec mu reče: naj ti i to bude i tak se razidu. Ali tambur je ni veruval, jeli mu je to 'se tak gospodin Bog dal; zato čim se je od njega vudalil, probal je pušiti i nikaj neje trebal vužgati niti duhana napuniti, samo je mam gorelo. Za tim dene v žep pak za tim opet proba i vuveri se, da je to 'se tak, kak mu je bogec rekel. Onda vidi jenoga zajca, kaj je bežal, pak mu veli: marš v moju torbu i zajec je taki bil v njegvi torbi. Vezda je vre videl, da ga bogec niti tu ni vkanil. Onda je dale išel, dok je došel do jenoga grada, koj je bil od osme vure dale zaklet, tak da nigdo ni mogel dale vu njem ostati, kajti su vu ov grad doliadjali nečisti duhi. Ov kak je došel vnuter, prosi zajtlek vina. Birtaš mu taki da, a on vidi, kak se tam gospoda kartaju, pak si misli: ah da bi i mene šteli med se zeti. Jeden gospon dojde k njemu i reče mu: kaj ti tu delaš? On mu reče: ja bi se rad kartal. On mu na to reče: hodi se, ako te je vola. On akorat ide i počme se z ouom gospodom kartati, pak iin reče: eh, ja imam bolšo i lepše karte, idemo se z mojemi kartat. Gospoda ga posluhneju i počmu se z njegvimi kartami kartati. Nu on 'se od njih dobi.
Vezda se je vre približavala osma vura i tak se 'si gosti razidu, 011 pak sam ostane. Birtaš gda je to videl, reče mu: hodi i ti van, tu nemreš nikak obstati. On mu reče: daj ti meni samo jesti i piti i jenu malu hižicu, ja bum tu ostal. Ov ga posluhne, a on ostane. Približilo se je osem vur, i došel je jen vrag pak ga pita: kaj ti tu delaš? On mu reče: ako ti ni prav, hodi se z menom kartat. On taki ide k njemu i kartaju se; za malo vremena dojde još jednajst nečistih duhov. 'Si se prestrašiju toga človeka, a njihov gazda im taki reče, naj se idu i oni kartat. Oni se idu i kartaju se i 'se su zakartali, tak da su dva mladi vrageki vre 'se peneze iz pekla odnesli, a ov stari tambur je 'se te peneze dobil i 'se je vu onu malu hižicu odnesel. Vragi odidu, a 011 si legne na svoju torbu i peneze. Vragi su šteli te peneze vkrasti, ali ih je on čul pak se zmisli na torbu i reče: marš, 'si vu moju torbu. Oni su taki bili v torbi, a on ih zamota i legne spat. Drugi den dojde gospodar, a on mu da 'se peneze, samo nekuliko si zadrži pak odide kovaču, da mu torbu malo pretuče. Detiči vudri po torbi i tak su 'se one vrage tak stukli, da su se van prosili i rekli su staromu tamburu, da več nigdar ne budu došli tam vu onu hižu. On je pusti i tak nisu več nigdar tam došli. Vezda je odišel stari tambur dale. Več je bil jako star pak je gospodin Bog poslal smrt po njega. Stari tambur je bil jako žalosten pak je rekel: daj me, draga, samo malo počekaj, dok se malo još najem. A on se brže zmisli na svoju torbu i reče: marš v moju torbu, i taki je bila v torbi. Smrt je bila trinajst let v njegvi
39*
torbi i za to vreme nije nišče vmrl. Na jen put dojde sam Bog k njemu i reče mu : kajti misliš, kaj tu smrt tak dugo pri sebi držiš? A on je i sam vre na nju zabil pak ju je brže puščal van, a smrt kak je van izišla, mam su ljudi tak jako vmirali, da je bilo jako vnogo mrtvecev. Tambur je bil vre jako star, a smrt se ni vufala po njega; zato se 011 vputi pak po svetu i tak dojde do pekla. Čim su ga oni vragi vidli, mam su rekli: zapirajte brže vrata, ide stari tambur. I tak su zaprli vrata, a stari tambur ni znal, kam b: išel pak je došel do neba. Tam gaje pital sveti Peter: kam ideš ti starec? A on mu reče: je, vragi me v pekel ne puščaju, zato sem došel sini glet. A on spazi, kak je lepo v nebu pak reče: jaj, sveti Peter, daj mi ti samo malo odpri, da vidim, kak je tu notri. On mu malo odpre, a on brže vujde v nebo i dene svoj buben i torbu i sedne sina nju, a Bog reče svetomu Petru: idi pak ga malo stepi. Sveti Peter odide i stepe ga malo, a iz njega izleti beli golub i tak je ostal v nebu. Tu je kraj i konec.
Pohišna muha.
Spisal J. Koprivnik I.
;^jPdor sitno in nadležno pohišno muho le površno poznava, bi pač ne mislil, da ima ta povsod po naših stanovališčili nahajajoča se nagajivka kaj zanimivega na sebi. In vendar je pohišna muha dovolj zanimiva žival. Ne le njeno drzno in prisiljivo bitje, tudi uredba njenega telesa, njeno plojenje in razvijanje je opazovanja vredno.
Pohišna muha je okoli 8 mm dolga in meri z razprtima krilcema na širokost še enkrat toliko. Temne barve je in kocasta po vsem životu. Natančneje opazujoč jo, spoznamo takoj, da je žival iz te vrste žuželk, kojih telo je zakovano v trd hitinen oklop ter z dvema globokima pre-šinkoma razdeljeno v tri glavne dele: glavo, prsi in zadek.
Glava nosi na strani zložene oči in nad čelom troje pikčastih očesc, spredi na čelu tipalnici, a spodaj grizala, preustrojena v dolgo sezalo, ktero žival lahko poriva in zopet k sebi poteza.
Zložene oči obsegajo več kakor polovico cele glave; podolgovate so ter nazven napete; barve so rudeče-rujave. Če denemo zloženo oko pod večalo, zapazimo, da je njegovo površje sestavljeno iz premnogih, na zvunanjo stran vzbočenih šesterokotnikov. Vsak tak šesterokotnik s premajhnim, pod njim stoječim svetlini kegljem, kterega pa ne vidimo,
če oko od zgoraj opazujemo, predstavlja nam eno posamno očesce. Oko je tedaj sestavljeno iz toliko posamnih očesc, kolikor na očesnej vzbočini omenjenih šesterokotnikov razločujemo. In veš li. dragi bralec, koliko jih je ? Nad 4000 jih lahko našteješ! — Vsako pojedino očesce pa deluje za-se. In ker stoje očesca drugo poleg drugega tako, da jih je obrnenih nekaj na stran, nekaj naprej, nekaj nazaj, nekaj navzgor in nekaj navzdol, vidi muha, akoravno ne more obračati očij, na vse strani okoli sebe ter zapazi sovražnika, naj se jej bliža od ktere koli strani, ter pobere hitro šila in kopita, če sluti nevarnost.
Razven velikih, sestavljenih očij ima še muha zgoraj nad čelom troje črnih, pikčastih očesc, koja so razpostavljena v pravilen trikotnik. S temi vidi baje le blizu.
Tipalnici ste kratki, troječleni ter predi na čelu vsajeni. Končni člen je sličen prenežnemu, prav majhnemu ptičjemu perescu. S tipalni-cama tiplje žival, voha in kakor nekteri trdijo, tudi — sliši!
Osobito primerno urejeno je srkalo, s kterim sladkosnedna muha raznovrstne, všeče jej tekočine srka. Stvarjeno je tako, kakor more najbolje služiti njenim potrebam. Spodnja ustnica, pri drugih žuželkah navadno ploščata, preustrojena je pri muhi v mesnat žleb, ki je na sredi ulomljen, na konci pa razširjen v ploščo navzdol obrneno ter nekako stopalu podobno. Manjša je zgornja ustnica, a tudi žlebata in se tako spodnjej prilega, da stvarjate združeni cev, zgoraj imenovano sezalo. Iz sezala štrlita navzgor blizu dna dva trneka. To ste čeljustni tipali. Drugi deli grizal, nahajajoči se pri žuželkah, kakor zgornji in spodnji čeljusti, ustnični tipali in jezik, ostali so pri muhi nerazviti.
Srkanje s sezalom pouzročuje dvoje okoliščin, namreč krčenje in raztezanje sezalne cevi, potem pa še poseben mešiček, ki tiči stransko v požiralniku. Z njim lahko žival zrak v požiralniku, ustih in sezalnej cevi tako stanjša, da žene tlak vnanjega zraka srkajočo tekočino po požiralniku tja dol v želodec. Kedar hoče tedaj muha piti, položi ploščati konec sezala na površje iztaknene tekočine ali ga pa potisne globje v tekočino, stanjša v sezalnem mešičku zrak s tem, da mešiček razširi, in „sladčica" jej teče sama v grlo. Kako prijetno! Na tak način sreblje ti drzna muha celo pot z obraza. Kako pa takrat, kedar najde prisi-ljivka všečo jej jed, ki ni tekoča, kakor na pr. sladkor, kruh, sir itd.? Tedaj pa pomoči jed s svojimi slinami in jo skuša v njih raztopiti ali pa slinam jedi primešati, tako da jo more srkati potem. Ali je še nisi opazoval, ko je obračala po mizi krušno drobtinico ter z glavo prikimavala grudico razmakajoč?
Prsi mušiue so podolgovate. Njih oklop je sestavljen iz treh hiti-nenih obročkov, kteri so med seboj tako trdno vzrasteni, kakor da bi
bili vliti. Nu spodnjej strani jim je utakneno troje parov nog, zgoraj pa nosijo dve krilci.
Noge so šibke in precej visoke. Stopalo se končuje v dva navzdol zakrivljena krempeljca. Pod vsakim krempeljcem pa zapazimo, ako napnemo malo oči, belkasto krpico, ktera se vidi pod večalom liki kož-nata blazinica, in iz njenega površja štrli vse polno kratkih dlačic, izlo-čujočili na konci neko lepljivo tvarino. „Čemu ste li neki blazinici vprašal boš, častiti bralec. Njun pomen ti hočem takoj raztolmačiti. Podplatni vzdebelini varujete prvič ostre krempeljce, da se ne zbrusijo, da se ne otope, ko stopa žival na stopalo; drugič pa store živalico sposobno, da more hoditi po gladkih omarah, šipah, ogledalih, stropu itd., kjer drugih žuželk, kakor kebrov, bučel in sličnih noga ne drži. Kako lahko in ponosno se sprehaja muha po gladkej šipi gor in dol. dočim osa, ki se je na-njo vsesti hotela, takoj z nje zdrsne ter se splazi navzdol ! Kedar namreč muha na stopalo stopi, razprostrete se podkrem-peljčni blazinici in lepljivi konci blaziničnih dlačic primejo se podnožja,;
ko pa hoče nogo vzdignoti, skrči blazinici, dlačični konci spuste in žival prestavi nogo. Na ta način se muha tako hitro s stopalom prijemlje podnožja in ga zopet spušča, da ne moreš niti z očesom slediti koraka-jočej nogi.
Sploh je muha lahkih in poskočnih nog. Zato jej tudi narod pripisuje sposobnost za ples, o njej tako-le pevajoč:
„Komar je z muho plesal Da se je medved tresal,"
ali pa:
„Gre z muho komar Okroglih en par, Si spahne koleno, Popade poleno, Ga v muho zad'ga."
Noge pa muhi niso samo hodila, one še imajo neki drug posel. Ako prileti muha na kako prašno reč, — in kaj ni vse po sobah pokrito z drobnim prahom — vzdigne se vsled vetra, ki ga je s krili naredila, okrog nje meglica prahu, ali prašna telesca se kmalu zopet z nova vse-dejo, ko vetrič neha. Prah pa se vsede tudi na muho in ta jej je zelo zopern, vzlasti na očeh. Videl bodeš tedaj, da si ga začne hitro brisati. Najprvo s prednjima nogama z očij, pri čemer glavo čudno zavija; potem z zadnjima s kril in konečno z nog samih, drgajoč drugo ob drugo. Tako so jej tedaj noge ne le hodila, ampak tudi omela, s kte-rimi si prah briše s telesa. S prednjima nogama osnaži in obriše si muha tudi sezalo, kedar se je napila.
Krilci ima muha samo dve; toda ne služite jej manje, kakor bučeli, čmrlju in drugim žuželkam štiri. Izračunili so, da pride muha, če
navadno leti, blizu 2 m daleč v sekundi, v kterem času neki okoli*600 krat s krilcema mahne; če jo pa kaj prestraši, tedaj pa prefrči v sekundi 10 —11 m dolgo pot in naredi s krilcema 3600 — 4000 udarcev; njena hitrost v naglem letanji je torej enaka našim brzovlakom!
Krili imate podobo meča, ste kožnati ter po dolgem in deloma tudi poprek prerasteni z žilami, t. j. hitinenimi vejicami. Vzadi (blizu dna) ste vrezani. Ako muha miruje, ima ju vodoravno nad telesom, zadnja konca nazven držeč; kedar pa leti, stvarjate križ s truplom. Takoj pod krilcema zapaziš dve beli krpici, zgornjo večjo in spodnjo manjšo; pod njima pa stoji na vsakej strani na mestu, kjer ste pri čveterokrilnih žuželkah zadnji krili, po ena bela, na konci vzdebeljena bet podobna majhnemu batiču. To sta takozvana utripača, nadomestitelja drugega para kril, ter služita letečej muhi kot ravnotežnika ali balansovalna drogiča. Zato postane let živalice čudno neokreten, ako jej porežeš utripača, še bolj pa, ako jej vzameš samo enega.
Zadek je jajčast ter sestavljen iz štirih, v rahlej zvezi med seboj stoječih obročkov. Barve je sive s črnimi pegami, pri samcih je prvi obroček na vsakej strani rujav. Po teh dveh rujavih lisah in pa po večjih očeh ločijo se lahko moške muhe od ženskih.
Muha živi po sobah, kuhinjah in hlevih, sploh povsod po človeških bivališčih in okoli njih. Nahajamo jo ravno tako v toplih tropih, kakor v mrzlih severnih pokrajinah. Pomladi je malo muh; pozneje pa se čim dalje tem bolj množi njih število, to pa ker so se prisiljivke celo poletje zarejale. Njih zarod strašansko naglo raste. En sam par ima lahko v jeseni več nego dva milijona potomcev!
Samica leže večkrat med poletjem jajčica v kupčkih v pljuvalnike, smeti, gnoj ali kak drug nesnažen kraj, vsakokrat po 50—100. Zatega-voljo je po vaseh, koder se nahaja mnogo smetišč in gnojišč, potem pri mesarjih in po gostilnicah, kjer je dovolj mest zalegi ugodnih, največ muh. .lajčice je dolgo, valjasto, na enem konci nekoliko debelejše in je obdano z belo, elastično kožico. Za 24, na solnci že za 12 ur izleze iz jajčica ličinka, droben, belkast črvič, brez nog in brez prave glave, a z zakrivljenimi trneki okoli ust. Živa je. Svetlobe se zelo boji, dasi-ravno nima očij. Črez 12 dnij je nad 7 mm dolga. Zdaj neha žreti. Kmalu potem zarije se v miren kotič ter se izpremeni tu v svojej lastnej kožici v bubo, ktera je sprva belkasta, pozneje rujava. Podobna je majhnemu sodčeku, ki meri na dolgost kakih 6 mm, na debelost nad 2 mm. Če je toplo, izleze iz bube v 12 dneh popolnoma gotova muha, ako je pa hladno, tedaj veliko pozneje. Da zamore izkobacati iz trdega bubnega oklopa, odpre ga na strani, kjer je glava. To pa stori s posebno pripravo. Buba ima namreč na glavi na ovem mestu, kjer stoje pozneje pikčasta očesca, mehurček, kojega lahko napne in skrči. Ko je
-
žival v bubnem oklopu že razvita, napenja tako dolgo mehurček, da odskoči od oklopa kapica, nekako pokrovce, in mlada muha se izvije iz svoje ječe, a meliurček se posuši. Čudno je, da ne zapusti muha nikoli po noči bube, ampak vselej po dnevu.
Preobrazovanje muhe iz jajčic do popolne živali še tedaj mesec dnij ne traje, ako je toplo vreme. In če dalje pomislimo, da se rod za rodom rodi, ni čuda, da tako naglo njih število narašča.
(Konec pride.)
Nov donesek k slovstvenej zgodovini slovenskej.
Kcrizhanske leipe Molitve . . . Skusi Janslia Tulfzhaka.
V Lublani. Skusi Jansha Mandelza MDLXXIX.
osrečilo se mi je dobiti v roke najstarejši molitvenik, ki je pisan v slovenskem jeziku, od Janeza Tulščaka. To knjigo navajajo Baumgarten (Nachrichten von merkvvurdigen Buchern, Halle 1753. III. 475), Kopitar v slovnici str. 449., Marko Pohlin pod hesedo: Habermann, in Šafafik (Geschichte der siidslav. Lit, I. 140). I)o zdaj nam je znan edini izvod, ki se nahaja v kraljevske) knjižnici kopenhagenskej. Knjižničar in ravnatelj C. Bruun mi je skazal veliko prijaznost s tem, da mi je ta izvod iz imenovane knjižnice poslal v Ljubljano na razpolaganje.
To zanimivo in imenitno delce na polji našega slovenskega slovstva iz Truberjeve dobe mislim prilično celo izdati. Za sedaj pa si le dovoljujem, slovenskemu občinstvu to knjižico na kratko opisati in o njenem spisovatelji nekaj biografskih črtic podati.
Janez Tulščak je bil katoliški duhovnik, ki se je pridružil reformatorskim naporom Primuža Truberja. Ze leta 1559. deloval je kot pro-povednik nove vere in je posloval okoli 1. 1561. v Metliki, pod imenom: gospod Janez („Herr Hanns") dobro poznan. Tistega leta namestili so ga v Ljubljani kot deželskega propovednika zraven Juričiča, in ta dva sta po Truberjevem odhodu krepko delovala za evangelsko crkev. Po zimi 1. 1561 —1562. sta se Tulščak in Juričič oženila; pri tej priliki sta eden drugega poročala, in Tulščakovej nevesti je bilo ime: Katarina. Vsled prošnje, ktero je ljubljanski škof poslal do cesarja, došlo je dne 30. julija 1. 1562. cesarsko povelje, da se ima razven drugih tudi Tulščak dejati v zapor. Toda v naslednjem letu (1563) nahajamo ga že
zopet kot propovednika na starem svojem mestu. Tedaj je bilo neki toliko crkvenib poslov, da so kranjski deželni stanovi (meseca avgusta) sklenoli, naj se število evangelskib duhovnikov za deželo kranjsko pomnoži, češ da Tulščak in Truber ne moreta s svojim opravilom izhajati več. Kakor znano, moral je Truber koncem meseca julija 1. 1565. na cesarsko povelje svojo domovino za vselej zapustiti. Tedaj pa je bilo deželnim stanovom skrbeti za to, da se izpraznjeno mesto superintendentsko z nova nastavi. Za to službo pa niso hoteli imeti Tulščaka, temveč mladega, stoprav sedemindvajsetletnega Sebastijana Krela, trdeč, daje Tulščak bolj za dijakona sposoben. Kakor se po gore imenovanej škofovej prošnji povzame, bil je Tulščak mož rezkega in strastnega značaja ter nikakor ne izbirljiv v svojih izrazih in besedah. V zvunanjih stvareh presegal je on celo Truberja. Tako je kazal na pr. glede vprašanja o kornej suknji toliko samovoljnosti, da se je začel radi tega z deželnimi stanovi prepirati. Zategadel je izgubil — kot protivnik kornej suknji — svoje pridigovalno mesto, kar je tudi Truber odobraval. Pozneje pa SO se zopet jeli zanimati za tega veterana evangelske crkve na Kranjskem. Ko se je namreč Tulščak o časih kuge 1. 1579. in 1580. posebno odlikoval in 1. 1579. svoj gore omenjeni molitvenik objavil, dobil je za svoj trud pri kužnih bolnikih večkrat pripoznalna darila (enkrat 30 in potem 40 gkl.), in kot literarnega strokovnjaka izbrali so ga v deželsko delegacijo, ki je imela Dalmatinov prevod sv. pisma pregledovati (1581). Tudi za deželskega propovednika so ga zopet postavili, kajti s tem značajem je zabeležen (1581 —1592) v starej krstnej, po-ročnej in mrtvaškej knjigi v ljubljanskem stolnem arhivu. Kot govornik pri pogrebih" na šentpeterskem mirodvoru imel je dokaj prepirov s katoliškimi duhovniki iste župnije. To nasprotje je tem bolj naraščalo, čim večji so postajali napori protireformatorski. Med deželnimi listinami nahajamo vlogo ljubljanskih propovednikov na kranjske deželne stanove od dne 7. marca 15H7, in med njimi je tudi Janez Tulščak. V njej se pritožujejo evangelski pristaši, da so se na javnej cesti zasmehovali in psovali. L. 1589. bil je Janez Tulščak kot deželski propovednik umirovljen in je umrl okoli 1. 1594.
Tulščak je imel dva sina, ktera je hotel obadva za propovedništvo vzgojiti. Ali malo sreče in veselja je z njima doživel. Starejši, Jakob po imenu, moral je 1. 1596. tubingski zavod „Tiffernum" zavoljo neprid-nosti in drugih prestopkov hišnega reda ostaviti, mlajšega Gašparja pa niso sprejeli va-nj, ker ni bilo prostora in on sam je imel tudi premalo znanostij potrebnih za to. —
Sedaj si pa natančneje poglejmo knjižico samo. Ona nosi ta-le naslov: Kerfzbanske | LEIPE MOLITVE SA | vfe potreibe inu Stanu ve, na vsa- | ki dan skusi ceil Tiedan, poprei v liu- | kouskini inu
Nemshkim Jesiki, sku- | si Jansha Habermana, piflane, Sdai | pak tudi pervizh v Slouenf- | zhino ftolmazhene, | Skusi | Jansha Tulfzhaka | V LVBLANI | Skusi Iansha Mandelza, vtim | Leitu M.D.LXXIX . Mal. 8°. (Knjigo je imel 1. 1594. Janez Ostaurek Labacensis Carniolanus).
TuLščak je posvetil svojo knjižico dvema gospema: „Maria des Hrn. Hansen Kisls zu Kalten Brunn und Ganabitz Ritters Ehgemahel vund Margreth des Hrn. Georgen von Ilain zum Starmal (Stermol) auch Elili-chem gemahel bejde geborne Paradeyserin Schwestern". Nemškemu 2 lista obsegajočenm predgovoru sledi slovenski na 8 listih (2 lista v sredi manjkata), potem je kazalo na 3 in tekst na 131 listih.
Kazalo se glasi: Regishter teili molitvi, katere fo po redi vletili Bukuizah sapopadene. VNEDELO kadar viutru vftanesh, Sahvaleine sa tu ftvarieine, Sa odpufzhaine Grehou, Sa ohraneine te kerfzhanske Cerkve, Sa Pridigarie Boshie BelTede, Sa poflushauce Boshie Befiede, Super falsh inu sapelauski Vuk, Molitou v Vezher kadar gresh lezh. V
PONDELAK kadar viutru gori vftanesh, Sahvaleine sa odreshituu, Molitou sa pravo Vero, Sa tu kraileftuu Boshye, Sa Deshelsko Golpofzhino, Sa Podloshnike, Super Turka, Molitou kadar gresh v Vezher lezh. V TOREK Molitou v Torek kadar viutru vftanesh, Sahvaleine sa tu po-iVezeihne, Sa ftanouitnu vpaine, Sa Kerfzhansko pohleufzhino, Sa Kerfzhanske Sakonike, Sa Kerfzhanske mlade Otroke, Super Hudizheuu Kraileftuu, Molitou, kadar v Vezher gresh lezh. VSREIDO Molitou kadar viutru vftanesh, Sahvaleine sa tu fposnaine Criftufeuu, Molitou sa pravo lubesan, Sa Sad te Semle, Sa velike Greshnike inu Greshnice, Sa Bolnike, Super Hudizheve iskushnave, Molitou kadar v Vezher gresh lezh. VZHETERTAK kadar viutvu vstanesh, Sahvaleine sa tiga Tellefla ohraneine, Molitou sa glihaine vpravi Veri Sa posemalski Myr, Sa te neverne inu sapelane, Sa te kir nam dobru fture, Super tiga Svita iskushnave, kadar v Vezher gresh lezh. VPETAk kadar viutru vftanesh, Sahualeine sa Criftufevu Terpleine, Molitou sa pravo Po-kuro, Sa poterpleine vnadlugah, Sa noffezhe Shene, Sa Jetnike, Super tiga Meffa iskushnave, Molitou kadar v Vezher gresh lezh. VSOBOTO kadar viutru vftanesh, Sahualeine sa Boshyo miloft, Molitou sa en frezhan konez, Sa ta vfagdaini Kruh, Sa te reshalene Ludy, Sa vDuve inu Syrote, Super tu zagaine, Molitou kadar v vezher gresh lezh.
MOLJTVE, KATERE ima vlaki" vfvoim ftanu molyti. Molitou eniga Farmoshtra ali Cerkouniga Vuzhenika, Molitou eniga Farmana ali Poflushauza Molitou Ueshelske Gofpofzhine, Molitou eniga Podloshnika, Molitou eniga Sakonika, Molitou ene Hishne Matere, Molitou eniga Diteta, Molitou eniga Pofla ali Slushabnika, Molitou eniga Hlapzhizha ali Dezhle, Molitou ene noffezhe Shene, Molitou eniga Vdouza inu ene
Vduue, Molitou eniga popotniga Zhloka 1, Molitou eniga Zhloueka kateri ie vskush navali, Molitou kadar germi inu ie hudu vreme, Molitou v Morij, Molitou super Turka, ena Ozhita Spuuid, Molitou pred Obhailom, Druga molitou pred Criftufeuo Vezherio, Sahvaleine po Criftufevi Ve-zherij Drugo sahualeine po Obhaili, Molitou eniga Bolnika, Druga molitou eniga Bolnika, Tretia molitou eniga Bolnika, Zheterta molitou eniga Bolnika, Ena molitou teili okuli ftoiezhih sa eniga Bolnika, kadar Dusho poienile.
Temu kazalu, ktero se mimogrede omenjeno popolnoma strinja z razvrstitvijo, kakor se nahaja v nemškem originalu Habermannovem, dodani še tudi v zgled eno molitev, in sicer (drugo) molitev zoper Turke, ki se tako-le glasi:
Molitor so por Turka.
O Vfigamogozhi Bug, en Krail vfeh Kraileu, inu Gofpud Nebes inu Semle, My fposnamo, de fmo, Bogu fe linili, veliku greishili, sred nashimi Ozheti, mi fmo kriuu fturili, inu fmo neverni bily, inu lino tuoi ferd, vfo shlaht potelefno inu vezhno shtraifingo cilu dobru saflushili. Profsimo pak fgreunim fercem, de hozhesh nam naslie Grehe sa tuoiga lubiga Synu volo, is milofti odpuftyti, inu nas obarouati pred to gro-sovito fylo tiga Turka, inu nega velike mozhy, Ti ia vidish koku ie on vtuoio Erbfzhino padel, inu mifli tuoio Cerkou inu Gmaino oskrunyti, inu is nashih Meft kamenate Garmade sturyti. On ie ta trupla tuoih. On ie ta trupla tuoih Hlapceu tim Ptizam pod Nebom dal fneifti, inu tu Meffu tuoih Suetnikou tim Svirinam v Desheli. On ie teili Kerfzhe-nikou Kry prelil kakor V7odo, inu nei nikoger bilu kateri bi pokoppuaal. Ah Gofpud nepufti nas enu shmagaina biti, en shpot inu saframovaine teim, kir fo okuli nas. Gofpud koku dolgu hozhesh ti taku cilu fe ferdyti inu tuoi aiffer kakor Ogain puftyti goreiti. Nefpumni na naslie pervu krivu diaine, Smilife skorai zhes nas, Sakai my fmo fylnu tenki poftali. Pomagai ti nam Bug nash pomozlinik sa tuoiga Imena volo. Odreishi nas inu odpufti nam nashe Grehe, sa tuoiga Imena volo: Sakai ti puftish tim Aydom rezili: Kei ie sdai nih Bug? Pufti mei nvmi pred nashimi Ozhima snanu biti, tu mafzhouaine te kry tuoih Hlapceu, katera je prelyta. Pusti pred te pryti tu vsdihaine teili vietih Kerfzhenikou, po tuoij veliki inu mozhni roki, obdershi te Otroke te Smerti. Vsami teim Turkom ferce inu miflal, de bodo morali zagati inu de nih Roke zagoue poftane. Svari nee de Koin inu Mosh safpee. Brani uas Gofpud Zebaoth, iskashi tuoio pomuzh nad nami, de bomo mogli viditi tuoih isvolenih frezho, inu fe veffeliti, de tuoimu Folku dobru gre, inu fe
1 V tekstu stoji pravilno: Zhvoveka.
hualiti 1'tuoio erbfzhino. My fe hualimo, de ti nam pomagash, inu na tuoie Ime my vupamo. Ah Golpud bodi nam miloftiu sa tuoio farno volo: Nesapufti tuoie Erbfzhine, katera ie po tuoini Imeni imenovana, Sakai onu ficer nei nikoger, kateri bi mogel sa nas voiskouati, temuzh le ti našli Bug fam. Pousdigni tuoio roko zhes te ptuie, de ony tuoio Muzli vidio, de fposnaio, kakor my fposnamo, de nei obeniga drusiga Boga, Temuzh ti Ozlia v Criltufu sred fuetim Duhum, Amen.
Temu v obče zanimivemu molitveniku Tulščakovemu ste še privezani dve zelo redki knjigi, ki imate tudi veliko vrednost za naše slovstvo. To ste:
1.	TA CELI | CATEHISMVS, ENI | Psalmi, inu tih vegshih Gody, Stare inu Nove Kerfzhanske Peifne od P. Truberia, S. Krellia | inu od drugih sloshene, Sdai j supet na novu popraulene i | nu sveliku leipimi Duhou | nimi Peifni pobul f shane | VLVBLANI | M.D.LXXIX. (Žal, na več mestih pomanjkljivo) in
2.	SALOMO | NOVE PRIPVVISTI | tu ie, kratki leipi inu vfem, ftarim, inu mladim Ludeni | potrebni | iiavuki, skusi Iuria Dalmatina j v Slovenfzhino tol | mazherii | (tu stoji nekaka typograiska olepšava) Prouerb. I. 9 | Timor Domini, initium fapientiae \r LVBLANI j M.D.LXXX (tudi pomanjkljivo io na konci manjka 1 pola).
Kakor TulšČakovo, tako je tudi ti dve knjižici tiskal Janez Man-delc v Ljubljani, kteri je moral vsled večkratnega cesarskega povelja 1. 1582. zapustiti našo deželo.	p. pi. Badics.
Pravljice o copernicah v Središči.
Priobčil M. Slekovec.
sem in osemdeset let stara mamka sedanjega velečastitega g. kanonika Lovr. Her g a, ki je pa pred nekterimi leti umrla, pripovedovala je kaj rada, kako so jej pokojni oče Ivan Dečko, tržan v Središči, pravili, da so v Središči svojo dni bile tudi copernice.
„Na Ježovem mesti, so rekli, je bio pek; na pekovem mesti polega Vogrinovega ograda pa je bio kovač, ki je tam imeo svojo kovačnico. Njegova žena pa je bila prva med copernicami. Navadno je na moškega vuzdo djala, pa ga je zajaliala. Enkrat pa je na enoga vuzdo hitila, ki je bio bolj kunšten, kak ona; toti ji je vuzdo vzeo, na njo vrgo, pa je postala kobila, te pa jo je zajaho in do na vseh štireh podkovati. Drugi
den pa je bila ova kovačica betežna; pitali so jo, kaj bi ji bilo, ona pa ni htela nič povedati. Zdaj so šli gledat, pa so jo našli na rokah in nogah podkovano. Prejeli so jo in so jo s štiremi konji v ormoški grad peljali. Dolgo so ne mogli iz nje kaj zvedeti, dokler so ne našli pod jezikom pečat, s kteriin jo je hudi zapečatil; in zdaj je vse druge copernice ovadila. Na to so devet copernic pri Korečicah zežgali1.
Pri Klobučari polega Ternave je gazdarica tudi bila copernica; tota je deklo vsako jutro pošilala rose brat, da se je ž njo poškropila in je potem šla med copernice.
Bio je tudi en gazda copernik, in temu so hodili Serdiščani po noči iz strehe slame skupst, da so svojo zacoprano živino vračili."
Tako so pripovedovali stara mamka svojemu sinu Lovretu. O co-pernicah je pa v Središči še več pravljic; nektere je v središkem narečji napisal mladeneč, Ivan Kolarič, tržanski sin v Središči, in sicer sledeče 2:
I. Enoga kovoča žena jo bik copernica. Tisti kovne je meo dvo detiča, tak je hodla enoga sploh joliat, za to je bio hude kože. Jegov tovorš ga je pito, kaj mu je, da tak hudo vun vidi, da ne delaš bole kak jo, strošek pa mama vednoki. On mu ne reče drugo, samo to, naj si vleže večer na jegovo mesto. In jegov tovorš pa je že čuo nekaj od toga povedati; on si resen vleže na jegovo posteljo in si priprovi vuzdo. Te je dojšla copernica, kaj bi ga johala, on je bio močnejši kak ona in je bitjo vuzdo gor na jo, dare je ona na jega štela, in kaj se zgodi ? Ona konj postane, on jo žene h kovačnici, jo podkovo na vse štiri in jo podkovano spusti. Drugo utro začnejo delati in nišče jim zajtrka ne donese. Te dojde meister v kovačnico, pa je pito detiča, če sta že zajtrk dobila, te drugo ne velita, da še ni čas. Meister odide in dojde ob 10 uri drugoč in pita, če sta že zajtrk dobila, tak veli eden: Ne. Te veli detič meistri, naj ide pogledne, kaj je jegovoj ženi. On ide,
1 V tem tiči nekaj zgodovinskega jedra. Zgodovinski jo namreč dokazano, da so v Korečicah blizu Šalovec — med Središčem in Ormožem — neko Tajčarico kot eopernieo sežgali, in ljudstvo še ve dandanes pokazati prostor, kjer se je zgodilo to. Tudi v Povodnovih spisih sem našel oni dan, da so dne 1. avg. 1. 1669. zaradi coper-nije v Ormoži več šensk usmrtili. Nektere našteva Povoden celo po imenu: Barbara Rodik, hči Jurja Rodik-a; Neža Majcen, vdova po nekem Funk-u; Marina Murkovič in Marina Kepan. —
'' Središčanje govorijo lep in čist jezik, ki se pa nekoliko k hrvatskemu nagiblje, menda zategadel ker so Hrvatje njihovi sosedi, ali pa ker so njihovi pradedje bajž s Hrvatskega prišli. V središkem narečji se v nekterih besedah a kot o izgovarja, na pr. zovec, trova itd., razven tega pa še ima narečje tudi lastnih izrazov in več tujih besed, kakoršnih ni na slov. Štajerskem nikjer slišati, na pr. čemer, cintor, sopon, ka-stura, škrlak, poplon, stonjak, dolga dolgača itd.
pa jo najde na štiri noge podkovano; napreže svoje štiri konje in jo odpelja k sodniji.
II.	Ta druga copernica je svojo deklo vsako utro zaran stirala rose pobirat. Dekla se je toga navolila in se je drugim tožila, kaj jo gospodinja stira vsako utro zaran rose brot. Druge dekle so jo navčile, da ji ni treba iti rose brot, naj se namoči. Ona je resen tak napro-vila. Copernica je potrebuvala rose takrat, dare so ljudje snopje vozili i/, polja, da je z rosoj škropila, kaj je vso žito k njoj v dvor letelo. Zdaj začne škropiti in strašno je ternje letelo v njen dvor, to pa zato, da se je jena dekla namočila, namesto da bi rose nabrola. Ternja bilo je tolko v dvori, kaj so ga tri dni vun sprovlali. Če bi pa ona z rosoj škropila, te pa bi tolko žita bilo v dvori. Po tem so jo sodniji izročili.
III.	Ena je bila pri svojom sosedi; on jo je pito, kaj bodo moški delali, morti kol ne bodo nucali, te bi jo prosjo, kaj bi je jemi posodili. Ona mu veli, naj dojde pitat; jaz neznani, bodo nucali, ali ne, mu ona veli. Ona je odišla domu pred sosedom, sosed pa ide včasi za njoj k njenomu moži kol prosit. Ona dojde domu in svojomu moži pove, kaj njo je sosed prosio za kola, če ne de on nuco, in ona mu veli. naj mu posodi kola, kajti on nede na svojo njivo gnoja vozjo; joz bom jemi pri lesi pot pretekla in ga s tem tak omamila, da bode na našo njivo peljo. Sosed pa je pod oknom sto in je vse čul, kak je ona svojomu inoži povedala, kak bode naprovila, dare bode on gnoj vozjo. Sosed pa ni štel notri iti kol prosit, temveč se oberne in ide donui. Dojde domu in jegova žena ga pita, si dobjo kola; on njoj veli: Ne; sem si premisljo, bom samo na svojih vozjo. Tak resen vutro zaran nakopa gnoja in si naprovi eno (lreveno špico, jo zapiči v repico in napreže konje kolom in pelja gnoj na njivo. Zdaj dojde do lese in jo odpre in vidi eno strašno veliko krapavico prek pota gomaziti; on hitro zeme špico z repice in natekne krapavico na njo, potem pa vtekne v repico špico s krapavicoj vred; tak pelja gnoj na svojo njivo, dare pa domu dojde, stira vse svoje domoče slačja brot (kaj voda ob kraje nanosi) ; strašno veliki kup naberejo slačja, krapavico na sredino kupa zapičijo, slačje v kupi vužgejo, tak se je čula ena grozna štima z ognja, a sosede pa nigdor od nikod več.
IV.	Eden kmet je meo od kraja lepo pšenico, dare pa se je začela klasiti, te pa je bila vsa smetliva. On si misli, kaj neki more to biti, da je od kraja lepa, potlam pa vsa smetliva, te hodi vsako utro na njivo. Ednok dojde, pa vidi, da je eden gosok leto nad pšenicoj in s perutmi po klasji peruhu. Nešče navči kmeta, naj si naprovi devet kugel žegnane soli in devet kugel žeguanega proha, s tem pa naj nabije puško, in resen on tak naprovi. Tak ide z nabitoj puškoj eno utro na njivo, hitro za njim pa doleti gosok in po vsoj pšenici poleče in po
klasji s perutmi poperuha, Že hoče odleteti in ravno proti kmetu, ki z nabitoj puškoj stoji pri kraji njive; kak bluzi njega doleti, kmet sproži puško in ga streli, gosok se zasukne in domu v dvor doleti, opodne na tla in se v človeka spremeni in začne govoriti, kaj ga je sosed obstreljo, pošljejo po soseda in ga pitajo, zakaj je soseda vstrelil, pa 011 se zgo-varja, da je ne človeka vstreljo, temuč gosoka. Drugi den je umrl ob-streljeni gosok, ki se je v človeka spremenio.
V. Negda je bio eden tolovaj in tudi ob enem copernjak. On je bio večkrat pod mostom, kak kje drugdi, zavoljo svoje hudobije pa je bio po vsem svetu znan, zatogavoljo so ga ljudje hoteli pokončati in sicer s puškoj, pa njega si ni nobena kugla prijela; vso prizadevanje drugih ljudij je bilo zapstonj. Toti tolovaj pa si je bio svojim kumom jako dober, in ta kuni pita njega: Kum, kak vi morate to napraviti, kaj vas nišče streliti ne more. On 11111 reče: Pa lehko bi me vstrelil, keri bi le zno, in sicer tak. Mogo bi biti eden žrebec devetkrat podkovani in vsigdar bi mogo tak ritati, da bi 11111 vse štiri podkove dol opale, in od tistih čavlov kapice, s keiimi SO bile podkove pribite, odsekati in z njih kuglo napraviti, z njoj bi mene vstrelil. I11 resen, kuni to naprovi, ide in tolovaja vstreli. Tolovaj, preden umerje, reče:■ Jas nebi mislio, kaj bi z mojoga kuma takši pes bio. Izgovori te besede in umerje.
v
Z a r ž e n e.
(Iz Remšnika.)
Hp Prčkovih Pečinah na Radiu nahaja se precej velika votlina, v kojej i^yp> so imele ali še imajo „žaržene", ali kakor je drugi imenujejo, „zavdane žene", tudi „rojenice" svoje stanovanje. Navadno se isti kraj zove „Herkove peči", ker so žaržene s Herkom najbolj občevale; one so k njemu hodile in mu svetovale v raznih okoliščinah.
Pred nekoliko leti bila je še votlina tako široka in visoka, da se je brez truda moglo hoditi po njej; le tii pa tam bila je tako ozka, da ni bilo drugače mogoče priti naprej, kakor s plezanjem. V tej votlini bile so v prejšnjih časih videti okamenele ženske podobe, ki so dojile in predle. Pri vhodu bil je mož s klobukom na peč prirasten kot stražar.
Pod pečinami na lepem toplem kraji pod Radiom nahaja se tako imenovano „Herkovo" posestvo, ki je bilo v istem času zelo rodovitno in njega posestnik, nekdanji stari Herk, silno bogat mož. Njemu so
žaržene napovedovale, kdaj mora vsake vrste semena sejati ali sploh polje oskrbljevati, t. j. orati, sejati, žeti in kositi. Ako je stari Herk po nasvetu žaržene sejal in poljsko delo opravil, bilo to tudi v zelo neugodnem času, izteklo mu je vse po sreči, in polje je rodilo obilno.
V jesen je stalo takrat toliko kop ali ostrvij po brežnatih rebrih, da so je jedva spravili pod streho, če je bil pa svojeglaven in neubogljiv, bilo je na jesen po rebrih malo kop videti, in imel je sploh slabe dohodke. Prepričan, da žaržene resnico govorijo, ubogal jih je vselej rad.
Nekokrat sejal je bob na zamrznen sneg, da se je po snegu kotal v dolino. Drugi posestniki so se mu posmehovali, a na zadnje se je on smejal, kajti obilno je boba prirastlo, akoravno ni bil pri setvi nijeden bob na rebri ostal.
Natkal je vsako leto mnogo platna. Žaržena mu je naročila, če tudi ni imel veliko preje, le daj tkalcu ali pa sam nasnuj, ker je znal tkati, dovolj boš dobil platna; povem ti pa, kedar boš platno izdelaval, da ne smeš godrnjati ali biti nevoljen.
Res pri snovanji nitij ni bilo ne konca ne kraja. Kakor hitro pa je nevoljen postal in rekel, ali ne bode enkrat konca, zmanjkalo 11111 je kmalu niti.
Žaržena je Herku na vprašanje, ali je ples kaj prida ali ne, sledeče naročila: Pojdi na pokopališče in vzemi od mrtvaške krste desko, ktera bo od grče narejeno luknjo imela.
Herk si poišče tako desko na grobji in gre k Bastlu na ples. Ko so se plesalci najhuje sukali, pogleda skozi luknjo na deski in zapazi sredi med njimi „hudiča", po lastnem repu sukajočega se. Vmes je hudič češče kakega fantiča z repom pod nos podrgal, in fant je strastno zajuckal. Če so pa zakonski s svojimi družeti plesali in ni bilo samič-nih plesalcev zraven, skril se je hudič potuhneno pod mizo, kjer je tako dolgo sedel, dokler niso začeli samični plesati, potem pa je zopet s svojim repom delo imel.
Hudičeva kapa se je svetila kot zlato. Poskušal je Herk kapo vzeti hudiču, ali tega ni mogel storiti zaradi grozne žgaline. Prste si je opekel.
Žaržena je Herka tako čislala, da je hodila k njemu počivat. Herk reče svojej ženi: „Ako vidiš kdaj žarženo pri meni, ne smeš se jeziti, saj se nič krivega z njo ne godi." Nekega dne za rana gre Herkova žena mimo postelje in ko vidi dolge, svetlo - rumene kite viseti raz postelje, poravna je in položi zraven žaržene v posteljo.
Nato žaržena vstane, odide in se nikdar več ne prikaže.
Od iste dobe ni več Herku napovedovala poljskih opravkov. Herk tudi ni bil več tako srečen in blagostanje se je precej skrčilo.
Po zimi leta 1883. hodil je neki Nemec v isto votlino kopat ter pravil: „V sredini votline je velika miza in na mizi zlata velika krogla.« Isto kroglo moram dobiti in potem mi ne bo več treba težko delati."
Kakove tri tedne je hodil kopat, a do zlate krogle m prišel ter tudi kopanje opustil.	J Žmavc.
Kajkavski pisatelji in njihovi spisi.
„. . . Donosimo — narodne ostanke, da si sazidemo obči hram ..."
St. Vraz V. 332.
(Slovenci, prišedši vnovič v drugej polovici VI. stoletja sem prek Do-nave, naselili so se po svedočanstvu povestnice ne samo v današ-njej Slovenskej in v onih sedaj ponemčenih deželah, nego tudi v sedanje) Hrvatskej in jugozapndnej Ogerskej; no že v skoro nato sledečih bojih avarskih, a še bolj pa v. poznejših turških nastanilo se je med njimi ob srednjej Savi in Dravi tudi mnogo Hrvatov pribeglib iz Dalmacije. Vsled takega mešanja, slovenskega in hrvatskega življa nastal je v dotičnem plemenu jezik, kteri je v knjigi znan po imenu „kajkav-ski", „kajkavščina", in ljudje, to narečje govoreči, so „Kajkavci".1 A to so prebivalci županije varaždinske, zagrebške do Kolpe in križevske s polovico bivše varaždinske krajine ter Medjimurja, t. j. v sedanjej Hrvatskej razven jugozapadnega dela in v kosu Ogerske takraj Mure. — Ovi del zemlje, namreč današnja Hrvatska, imenoval se je sprva gornja Slavonija, a po mohaČkej bitki 1.1526. dobil je naziv: Hrvatska in stanov-niki v njej : Hrvati. (Pravi Hrvatje so bili prej le v Dalmaciji.)
Ono takozvano kajkavsko narečje je jako podobno našemu slovenskemu. in njegovi, t. j. tako imenovani kajkavski pisatelji XVI. in XVII. ter deloma še XVIII. veka imenujejo ga naprosto „slovenski jezik" in deželo svojo „slovenski orsag" (magy. — dežela). Zaradi tega naziva in zbog velike sorodnosti, kakor tudi z ozirom na prvotni zgodovinski dogodek prištevajo nekteri našinci, osobito Kopitar in Miklošič ter dru-govi. Kajkavce k Slovencem in kajkavščino k slovenščini; drugi pak, kakor Šafafik, Pypin, imajo jih za prave Hrvate, a njihov jezik uprav
1 „Kajkavci" imenujejo se tako po vprašalnem zaimenu „kaj"; a zato se oni, kteri za. isto npotrebljujejo „ča", zovejo „Čakavci"; kterim pak rabi „što" v isto svrho, so „Štokavci". — Po tem takem bi se tudi mi Slovenci mogli imenovati „ Kaj kavči" ; „Štokavci" so vsi Srbi in del Hrvatov, a „0akavci" vsi Hrvatje.
za narečje hrvatsko. Isto tako skoro vsi današnji Hrvatje — z malimi -izjemami (Babukič, Kukuljevič, Jagič, kteri smatrajo vendar to stran za slovensko). Iv. Milčetič skuša na pr. v „Vienci" 1880 (Jesu li naši Kajkavci Hrvati? Govore li hrvatski? br. 3-11) dokazati, da znači onim lvajkavcem izraz „slovenski"' ono isto, kar Dobrovčanom „slo-vinski", namreč občeslovanski, a kajkavščina ide po glasoslovji in oblikoslovji k pravej hrvaščini.
Bodi si že temu tako ali onako — eno stoji, kar je nesmrtni G aj 1. 1833. tako navdušeno vzkliknol o Hrvatih in Slovencih: „Nas je nčgda jedna majka draga rodila, s jednim nas je — Bog joj plati — mlekom dojila!" Toda po besedah istega pesnika, „jal i nazlob njoj su sine sve razdružili, stare slavne domovine diku srušili".
Dejanski spadajo oni Kajkavci dandanes kakor po politiki, tako i po literaturi k Hrvatom, poslednje vsled „ilirizma", po kterem jih je slavni Ljiulevit Gaj počenši od leta 1835. v književnem jeziku, štokav-ščini, združil s pravimi Hrvati in tudi s Srbi ovo narečje govorečimi. Od tedaj se namreč v kajkavskem narečji (v ožjem smislu) skoro nič več ni pisalo in dandanašnji se v njem ničesar več ne tiska. Ali do 1. 1835. bili so Kajkavci na svetlo spravili precej knjig in spisov, lepe književne zaklade sodržujočih, ktere bi mogli, kakor je že pokojni Ferdo K o č e v a r opazil, našemu slovenskemu slovstvu vzdignoti v prid. Posebno bi se iz one kajkavščine dal slovenski slovar lepo obogatiti, slovenska slovnica izčistiti, slovenska skladnja pa in frazeologija tujega posnemanja otresti se.
Namenil sem torej onim našim Slovencem, kterim ni pri rokah Šafafikova. „Geschichte der sudslavischen Literatur" II. Bd. ali Lju-bičevo „Ogledalo književne poviesti jugoslavjanske" II. knj., po teh delih priobčiti tu kajkavske pisce ter vsaj v pregledu podati njihove spise, a to v boljše poznavanje in krepkejšo uzajemnost slovanstva, ob enem pa tudi za petdesetletni spomin književnega preporoda v južnih Slovanih.1
Najstarejše poročilo o narodnem književnem delovanji ovih Kaj-kavcev imamo koncem 3. četrti XVI. stoletja (1573), torej blizu četrt veka pozneje nego li pri naših „Kranjcih" (1550). Brez dvojbe je tani v narodnem življenji latinski iz Ogerske protezajoči se duh vse ab-sorboval, tako da je jedva še v crkvi poleg gospodujočega jezika latinskega tii in tam životarila slovenska služba božja. V Zagrebu vladala je zmirom latinščina, med tem ko se je v istej provincijalnej Hrvatskej
1 Matice Slovenske »Slovanstvo" I., J. Mama »Jezičnik" 1883. in J. Šuraana »Die Slovenen" — predočujejo nam na kratko le samo poglavitne zastopnike »kajkavske" literature; a v tem spisu naj bodo omenjeni tudi manjši nje obdelovalci.
na začetku XVI. veka nahajalo se slovensko pismo glagolsko. Zato so tudi razne listine političnega in .pravnega sodržaja skoro vse latinske, ako izvzamemo v XVI. stoletji grofovsko rodbino Frankopansko in ne-ktere druge.
Da se je med Kaj kave i pojavil v knjigi narodni jezik, temu je bil povod, kakor i pri sosednjih Slovencih, p r o t e sta n t iz em ; kajti živi jezik narodni se je smatral po.vsod kot najizdatnejše sredstvo za razširjanje novih luteranskih naukov med prostim ljudstvom. Akoprav je glavna namera jugoslovanskih novotarjev bila le-ta: vse Slovane na jugu pridobiti za svojo v Nemčiji zasnovano vero, vendar se prvi pre-voditelji sv. pisma in katekizmov protestantskih res da niso nič ozirali na kajkavščino, bodi si da ni bilo med njimi nijednega rojenega Kaj-kavca, bodi si ker so mislili, da bodo tudi Kajkavci lahko razumevali njihov pismeni jezik. Ali pozneje so se našli ljudje, kteri so poskušali tudi kajkavščino uvesti v knjigo, da bi tako laže širili protestantsko kri-voverje, a to vzlasti višje plemstvo in nižje svečenstvo.
Središče protestantskih naukov v Kajkavcili bilo je takozvano
M e d j i m u r j e, kjer je najmočnejša plemiška rodbina grofov Z r i n s k i h imela mnogo posestev. Tudi ta rodbina se je bila proglasila za novo vero. In baš glavni podpiralec protestantstva bil je mladi grof J u r a j , sin slavnega sigetskega junaka bana Nikolaja Zrinskega in njegove žene Katarine Frankopanke. Juraj uvidevši, da je izdavanje dobrih knjig v narodnem jeziku narodu najpotrebnejše, osnoval je, dvajsetleten mla-deneč, na svojem imenji v Ne deliš či leta 1570. tiskarno za protestantske knjige kajkavski pisane ter je pozval iz Also Lendve tiskarja Rudolfa Hofhalterja. Med tem ko je ta skrbel za materijalna sredstva, pobrinol se je za duševna, t. j. za knjige, ktere bi se imele tiskati, Mihalj Bučič, župnik v Belici v Medjimurji. Bučič, rodom hrvatski plemič, kteri je uprav Zrinskega nagovoril, da je ta omislil knjigotiskarno, je zajedno i prvi nam znani kajkavski pisatelj. Izdal je Katekizem za luterane 1. 1573; prevedel neki sv. pismo nove zaveze in sestavil baje še več bogoslovnih del, o čemer pa vendar dandanes ni sledu več. Drugi iz one dobe znani nam pisec je Januš Pergošič, mestjan in beležnik varaž-dinski, kteri je Verboczjjev ogerski zakonik iz latinskega „na slovienski jezik obernol" pod naslovom: „Decretum, koteroga ie Verbevvczi Istvan diachki popiszal, a poterdil gha ie Lafslou, koterie za Mathiafsem kral bil, zevfse ghofspode i plemenitih hotieniem, koteri pod Wugherfske corune ladanie fslisze, od Ivanussa Pergossicha na ssloviensski iezik obernien, stampan v Nedelischu leto nassegha zvelichenia 1574." fol. 93 str. To je najstarejši ostali nam spomenik kajkavske knjige. Tretji istodobni, a zanimiv je književnik Anton Vramec, doktor filozofije, zborni kaplan sv. Jerolima v Rimu, častni kanonik zagrebški in župnik „in
40*
Rain" (Brežice?), župnik varaždinski in archidiakon bežinski, a naposled župnik pri Sv. Marku v Zagrebu. Plod njegovega pisanja je: »Kronika kratka szlovenzkim jezikom zpravliena v Lublane po Juane Manline leto 1578." ter istega leta tli pretiskana z naslovom: »Kronika vezda znovich zpravliena kratka szlovenzkim jezikom po D. Antolu pope Vramcze kanovniku Zagrebechkom" 1578. 4°. Listov 4 in 65. V prvem izdanji, govoreč kako je leta 1235. na pr. bilo v Zagrebu, piše letopisec : »Ali vezda je ljudstvo vu njem nesložno, malo imajuč, gizdavi, učenim i mudrim ljudem neprijatelji i protivnici jesu" ; v drugem pak je to vse izpuščeno, in glavni smer kroniki je dokazati: »kemi pravicami i vezda onoga varoša slobodnoga purgari živu i stoje".
Kar se tiče jezika v teh dandanes že jako redkih kajkavskih knjigah iz XVI. stoletja, treba je opaziti, da je mnogo bližji našemu slovenskemu, nego li so spisi Kajkavcev iz XVIII. in XIX. veka.
Razven imenovane trojice nimamo v Kajkavcih nijednega drugega pisatelja iz dobe reformacijske v XVI. veku. Tudi Zrinskega tiskarna v Nedclišči, kakor se zdi, ni delovala dolgo ter je bila kmalu prenesena po vsej priliki v Varaždin, kjer jo je oskrbljeval Joanes Manlius izvestno že leta 1586 (morda isti Manlius — Mandelc, ki je po Truberji iz Uracha priveden 1. 1562. v Ljubljano bil ondi osnoval tiskarno, ktero pak je škof Tomaž Hren okoli 1. 1616. zatrl). Protestantskim nameram v Hrvatskej uprl se je bil takoj krepko in odločno zagrebški biskup Juraj Draškovič, kteremu so potem pomagali še jezuiti z uspehom, sežigajoč protestantske spise, kolikor jih je inkvizicija le mogla dobiti, uprav tako kakor pri sosednjih Slovencih.1 A tudi dežela sama mrzila je one verske novosti iz Wittenberga sein zatrošeue, tako da je na pr. ban Toma Bakač-Erdody v saboru v Požunu 1. 1607. mogel izgovoriti te-le besede, meč potegnovši: »Hoc ferro, si aliter tieri non poterit, sectam istam a nobis eliminabimus; tresque nobis adsunt tluvii: Dravus, Savus et Colapis, e quibus unum istis novis hospitibus sorben-dum dabimus". — Y takošnih okolnostih je tedaj Hrvatska ostala precej čista od novega krivoverja; ali ob enem je z uničevanjem protestantskih naukov prenehalo tudi vse književno delovanje, kajkavsko za nekaj časa. Kajti od te dobe učvrstil se je znatno upliv jezuitov in drugih crkvenih redov, kteri so vso odgojo mladine in ves pouk v deželi vzeli v svojo last ter so v vsakem drugem jeziku preje pisali nego li v narodnem, vzlasti zopet v latinskem — z redkimi izjemami.
1 Dne 8. jul. 1600 sežgali so jezuiti v Gradci do 10.000 knjig, in 23. dec. i. 1. še več; dne 9. nov. 1601 zopet tri velike vozove; a škof T. Hren je javil 22. jul. 1616 v Rim, da je dal vse protestantske knjige do ene v ognji uničiti (Ljubič 1. c. II. 545, 543).
Tekom blizu stotine let izšlo je tedaj na svetlo v kajkavskem narečji le malo knjig, pesniških in prozaičnih. A kar se je dalje od druge polovice XVII. veka pokazovalo, to je vse tako napisano, da se vidi, da so pisatelji imeli pred očmi le neki praktičen namen. Pisali so namreč molitvenike, evangelije, pridige in druge pobožne knjižice, pa kronike ali podobne sestavke povestniškega sodržaja, koledarje, gospodarske knjižice itd. — V pesništvu poskušali so se v tej dobi najpreje Ni kola K r a j a č e v i č - Sertorius, jezuit, rodom iz Siska, zloživši nekoliko duhovnih popevek 1(351; za njim Ivan Belostenec 1065, o kterem bo-demo kmalu več govorili; Matjaš Magdalen ič, deželni poverjenik (1655), po Kukuljeviči izvrsten pesnik 1670; Jakob Krzmarič okoli 1689; Gabriel Jurjevič, tridesetniški preglednik v Varaždinu, kteri je „slovinskim jezikom" pisanih izdal do dvajset pesnij pobožnega predmeta pod naslovom „Listi Heroov, to jest velikeh na glasu ljudeh" 1675; a najznamenitejša sta Peter Zrinski in Pavel Vitezovič, ktera zaslužujeta malo daljšega razgovora.
Peter grof Zrinski, ban hrvatski, znan po svojej tragičnej smrti v Dunajskem Novem mestu, kjer je bil s svakom si Franom Frankopa-nom vred zaradi veleizdajstva obglavljen 1. 1(571. Zrinskega pesniško delo je: „Adrianskoga mora Sirena" v Mletcih 1660 na celem listu 84 pol, a 338 str. s štirimi slikami na medi. Na začetku te knjige ste dve daljši ljubezenski pesni: „ Okornost Viole" in „Tužba Zviereva"; za njima: „Obseda Sigetska", junaška pesen v 15 spevih ali razdelkih; a naposled te-le pesni: „Iridni ostavljenoj", „Žalost Orfeuša za Euridice", „Orfeus Plutonu za Euridice", „Epigrammata" in „Uzdihanje k odku-pitelju na križu razpetomu". Vse to sicer ni izvirno delo Petrovo, nego njegovega brata Nikolaja, kteri ga je sestavil v magyarskem jeziku in 1. 1651. izdal v Beči pod naslovom „Adria i tengernek Sirenaja: Grof Zrini Miklos". Peter sam pravi, da je bratovo Zrinjado „iz ugarskoga na harvacki naš jezik stumačil", ali kasneje je ta prevod povse svobodno izdelal, da ga prilagodi sebi in svojim hrvatskim čitateljem, ter je zaradi tega mnogo kitic izpustil ali skrčil, a mnogo jih z nova pridejal. Velika pak je — pravi Ljubič 1. c. 506 — razlika med Nikolajevim in Petrovim delom tudi glede na pesniško svrho. Nikolaj peva za tujca in v tujem jeziku ter ni čudo, da se pri vsej dovršenosti predmeta giblje ledeno in suhoparno, dočim peva Peter v materinem jeziku za svoj narod, kteremu je tudi svoje delo posvetil, a to, „da svit vidi, kakove sini i viteze ov naš orsag zdrži". Zrinski je duša cele pesni; vse se njemu klanja. Značaji so navadno vešče izraženi; epizod ima malo, a tudi te se vzporedno razvijajo, ali pesniškega vzleta v obče skoro nima, akoprav Tassa očitno posnema. Peter se je posluževal dvanajstercev (verzov od 1 '2 slovk) eposu prikladnejših, nego so li osmerci (stihi z 8 zlogi). V
vsakej kitici rimate se tretja in šesta vrsta, a zaradi tega moral je cesto rimi na ljubo ustroj jezika in jasnost mislij žrtvovati. Poleg kajkav-ščine ima dosti štokavščine in čakavščine; a tudi tuje besede se mnogokrat pokazujejo.
Pavel Vitezovič ali Ilitter, rodom iz Senja, pozneje nasta-nivši se v Zagrebu postal je 1687 vitez zlate ostroge, 1691 podžupan ličke in krbavske županije, zatem zagrebške, a naposled kraljevski so-vetnik in baron ter je v Zagrebu osnoval tiskarno na korist narodne knjige, ali povestničar Krčelič pravi o njej: „clero obsistente progressum 11011 habuit". Naposled je zgorela 1706, in Vitezovič sam, od duhovnikov jezuitov pri dvoru očrnjen, izgubil je na mah svoje imetje in časti ter umrl v Beči 1. 1713. Poglavitno pesniško delo Vitezovičevo je: „Oddilenje Sigetsko, tuliko različitom koliko nečujenom dosle hervatske ritme lipotom spravljeno", v Beči 1684. 12°, str. 88, samo prvi del, a celo v Beči 1685. 8°. Knjiga je razdeljena na štiri dele: Prvi del je naslovljen: „Siget horvatskim panim". Tu pripoveduje Siget sam hrvatskim gospem, kaj se je zgodilo z njihovimi junaki, namreč v boji s Turki v ovej trdnjavi; ban Ni kola Zrinski daje svojemu sinu v trenotku največje nevarnosti nauke, kako naj živi, ko mu otca pokopljejo razvaline, a sin prosi otca, da sme z njim umreti. Drugi del sodržuje „Dopise" banove kralju in kraljeve banu; a potem se čita razgovor med Orlom in Sofijo, ktera tu predstavlja ljubo Alapičevo. Tretji del ima naslov: „Putnik i jeka", kako se potnik idoč okoli Sigeta razgovarja s trdnjavo. V četrtem delu naposled so „Nagrobni napisi". Delo, ako tudi ni klasično, ima to veliko prednost, da je Vitezovič, dobro poznavajoč nemarnost in tedanji indiferentizem v Hrvatskej, kjer je narod poleg latinščine vse bolj in bolj svoj jezik zametaval, da je hotel s tem, da slavi junaštvo Zrinskega in njegovih drugov, v narodu probuditi ljubav za ono, kar mu je moralo biti najsvetejše, namreč za narodnost, ime, jezik in književnost svojo. — Drugi pesniški proizvodi Vitezovičevi so : „Prirečnik aliti razlike mudrosti cvetje", Zagreb 1703, „Lado horvatski iliti Sibilla zverhu mnenja dojdučeh pripečenj na devet Vil razlučena", 1781 in mnogo drugih spisov v rokopisu.
Tudi omenjeni Fran Frankopan speval je pesni in drame v narodnem jeziku, ktere je Ivan Ivostrenčič našel v dvornem arhivu v Beči ter jih deloma izdal v Zagrebu 1. 1871.
V prozi so istodobno pisali: imenovani jezuit Nikola K raja-če vi č - Sertorius, prevedel knjižico za bratovščine 163(J in drugo molitveno 1640; Ju raj baron Ratkaj, kanonik zagrebški, preložil iz latinskega „Kriposti Ferdinanda II. rimskoga cesara" itd. 1640: Nikola Galo-vič, jezuit, okoli 1684, Boltižar Bilovec 1661, Juraj Jurišič, župnik v Vidovci 1670, Pavel Č eško vi č, kanonik v Zagrebu 1690,
Sira. Jud. Šidič, župnik v Vinkovini, kanonik zagrebški 1695, Mi hal j Šimunič, kanonik v Zagrebu 1697, Mi halj Krištofi <5, pavlin, kteri so sestavili in izdali več pobožnih knjig in spisov. Posebno spomina vreden je Peter Petretič, biskup zagrebški; njegovim povodom bili so na kajkavski jezik točneje prevedeni in na njegove stroške tiskani „Sveti evangeliomi, koteremi sveta cirkva zagrebečka slovenska okolu godišča po nedelje te svetke žive", v Gradci 1651 in v Trnavi 1694. Predgovor je (pravi Ljubic), ako ne tudi kaj druga še, od samega Petretiča, poleg tega koledar, za tem evangelji za nedelje in praznike brez lekcij („beril"), popevke duhovne od rečenega Krajačeviča, katekizem za otroke, nekaj o pravopisu in o zaklinjanjih. V predgovoru podal nam je Petretič tudi prvi zgled narodnih pesnij kajkavskih, vloživši nekoliko stihov od štirih takošnih, kar mu služi na veliko slavo. V tej knjigi nahajamo najdovršenejše narečje kajkavsko z neko eleganco v slogu; a tekst ovega evangelistarja služil je po zagrebskej škofiji vse do najnovejše dobe.
Tudi omenjeni Pavel Vitezovič-Ritter pisal je prozaične članke. Tako je izdal „Ljubomira Zelenlugoviča (t. j. Pavla Vitezoviča) Kalen-darium iliti misečnjak horvatski" 1695, najstarejši te vrste v Kajkavcih, a v rokopisu je zapustil „Pričice", „Grammatica croatica" in „Lexicon latino - illvrieum" okoli 1700. Po Vramčevej kroniki in po nekej drugej dalmatinskej izdelal je večjidel tudi svojo kroniko ter jo tiskom priobčil pod naslovom: „Kronika aliti spomen vsega svieta vikov, u dva dela razredjen, koterih pervi derži od početka svieta do Kristuševoga po-rojenja, drugi od Kristuševoga porojenja do izpunenja leta 1690", v Zagrebu 1696. 4°. Str. 222. — Vitezoviču pripada — po besedah Lju-bičevih — velika čast in slava kot vzbuditelju narodne književnosti. Namerjaval je postaviti v Zagrebu neko literarno središče, ktero bi v enem jeziku spajalo Kajkavce inCakavce; zato je bil tii na svoje stroške ustrojil tiskarno, a v zgled književnemu zjedinjenju obeh narečij upo-trebljeval je v svojih spisih bolj narečje čakavsko, kakor se govori v hrvatskem Primorji okoli Reke in Senja, nego li kajkavsko, ktero vlada v takozvanej provincijalnej Hrvatskej. No oni, kteri so pozneje njegova pesniška dela izdavali, skrčili so jih samovoljno na kajkavščino, in nadaljevalci njegove „kronike", Štefan Raffay (1744) ter Nik. Lovrenčič in B. Krčelič (1761) predelali so Vitezovičev jezik tako, da je kajkav-ščina nadvladala.
Veleznamenit pisatelj kajkavski v XVII. veku je omenjeni Ivan Belostenec, redovnik sv. Pavla, 1651 predstojnik samostana v Lepo-glavi in zatem provincial v Istri, umrl v Lepoglavi 1675 v 80. letu svoje dobe. Belostenec je bil sestavil slovar v dveh zvezkih: latinsko-hrvatski in hrvatsko - latinski; ali delo je ležalo do 65 let dolgo v roko-
pisu ter so ga stoprav 1. 1740. redovni predstojniki dali na svetlo pod naslovom: „Adm. Rever. P. Ioannis Bellosztenecz e sacra d. Pauli primi eremitae religione Gazophylacium seu latino - illyricorum onomatum aera-rium, selectioribus synoniniis, phraseologiis, verborum constructiouilius. metaphoris, adagiis, abundantissime locuplotatuin, item plurimis autho-rum in lioc opere adductorum sententiis idiomate illyrico delicatis illu-stratuin ete. atque hactenus interclusum et nune primum peculiariter Illyriorum commodo apertuin. Zagrabiae, Typis Ioannis B. VVeitz Incl. R. Croatiae Typographi 1740. 4". Tomus 1. Latino - croaticus pag. 128,s. Tomus 11. Croatieo - latinus pag. 650, s posveto na bana Joseta grofa Eszterhazy-ja de Galantha, kteri je k izdanju pripomogel. Kakor pisatelj v predgovoru pravi, bil je že celih 58 let v samostanu preživel, ko je svoj slovar dokončal. 1/, istega predgovora razvidi se tudi, da je Belostenec s premislekom in ne brez dobre priprave začel spisovati slovar. Sestavil je najpreje hrvatsko - latinski del ter je s prva zaradi starosti in vedue bolekavosti izdelovanje latinsko - hrvatskega dela celo opustil; pozneje [ta se je vendar odločil, starček 70 let, na mnoge na-
govore svojih prijateljev, da je tudi ta del izgotovil. Pregledovalci rokopisov so vendar pred tiskom nekaj dostavili, a ne bas dosti pomena vrednega. Šafafik 1. c. Belostenčev slovar jako hvali rekoč: „Ta ga-zophylacium (zakladnica) je izvrstno delo", boljše od dve leti pozneje izišlega slovarja Jambrešičevega; kajti Belostenec razločuje dobro besede pravohrvatske od dalmatinskih in slavonskih, pa tudi od turških. — Razven slovarja napisal je Belostenec tudi šest pesnij na čast sv. Pavlu prvemu puščavniku pod naslovom „Bogomila" 1665 in deset „Predik o SV. Tebi Isusovom" 1675.	Andrej Fekonja.
(Konec pride.)
Iz kotoribskega protokola.
(Razglaša M. Valjavec.)
(Dalje.)
^fj/nno 1728. Prisežnikov red ima se ovak. Rihtar varaški: Dobuš Jakub; prisežniki: 1. Zvozeč Tomaš, 2. Maltar Dura, 3. Vratajec Martin, 4. Malek Ferenc, 5. Ugrač Balaš, (i. Ugrač Mihalj, 7. Harapin Gašpar, 8. Dolenčič Gjr., (J. Obagj Matok, 10. Potrpač Gjr., 11. Horvat Matok, 12. vacat. —- Da po keh dob iz dvanajstejuh prisežnikov mora se rihtar postavljati kako ti i sada rihtar Dobuš Jakub imal hi med prisežniki vu sedniom numerušu biti, za to da od sada zvuna rihtara na
puno dvanajst prisežnikov bude a trinajsti prisežnik vsigdar rihtarom ima biti, za to vu dojduče vuzmene ali gjurgjevečke svetke, kada se rihtar i ostali varaški slugi imaju potvrgjavati ali premenjati, onda i prisežnik jošče jeden ima se postaviti zmed zgora popisaneh starešin i starešini dvajseti i četiri imaju se vu broju napuniti vu rečenoui vremenu. — Da po keli dob šajkašije put do Oseka jest zaprt i šajkaški cehmešter svoje detiče i meštre šajkaške ne more dalje od Legrada i Dernja1 poslati, za to plače od varaša ne bude več inial na leto nego polovieu kak je pred oveni inial, ako li se put odpre do Oseka, tak onda na punom kak i pi vo bude plaču inial. ■— Vezda postavl ja se broj zdola popisanih starešin kako ti : 1. Sabol Štefan, 2. Matoš Martin, 3. Matoš Ištok, 4. Silagj Štefan, 5. Knnak Gjura, (i. Škoda Gjura, 7. Smrk Mihok, 8. Vlašič Matok, i). Sabol Martin, 10. Herc Mikloš, 11. Oštrognej Ferenc, 12. Vlah Mikula, 13. Balog Ivica, 14. Mrgjatko Matok, 15. Matotek Pavel. 10. Šalainon Janko, 17. Bengeri Martin, 18. Zvožec Matok, lil. Župančič Bartol, 20. Horvat Martin, 21. Kovač Martin, 22. Cifra Peter, Mir Gjura, 24. Ludaš Mikula. lvoteri iz reč(en)eh dvanajseti i četireli starešin ne obnašal menšu biroviju ili ti rihtu, on prisežnikom ue more postati, ar ne vredno niti dostojno, da koteri varašu jošče neje služil, da se med prisežnike postavi, to je tak prisežnikov kak i starešin volja i dokančanje, ar menšu biroviju kako ti varašu prvu i poredovnu službu dužen je vsaki prijeti i jedno leto obnašati. Koteri rečenu menšu biroviju ne bi hotel prijeti i obnašati, dužen je gosponu vojvode dvanajst raniški biršaga plat.iti. I to ne sada dokončano, nego od negda ta je navada red i pravica bila. da zmed razuninešeh jeden, kojega občina izebere redom moraju jedno leto služiti varašu; dokončavši svoje leto, ako hoče, drugo leto more služiti, ako ne če, primorati nigdo ga ne more. Plača njegova jest raniški dvanajst i jeden par čižmih; kak je i prvo dokončano, tak i na dalje po-tvrgjava se. — Anno d(omi)ni 1728 die 2 martij skupa spravljeni pri-sežniki i starešine varaša, koji bi imali se na dan s: Gjurgja spraviti, ali na nekotere zroke gledeč sada na vuzmeni pondelek zdola popisana dugovanja jesu dokončali i naravnali. — Postavlja se za rihtara vara-škoga Dolenčič Gjura, menši rihtar bude pako Cmrlec Janko; šajkaški cehmešter bude Dobuš Jakub. Postavljaju se i potvrgjavaju se za krč-mene gospodare Obagj Matok i Harapin Gašpar, krčmar pako lanski i na dalje potvrgjava se z onum navadum i plačum, kak je i prvo bilo. Postavlja se za brodara Jadan Balaš i Cukulič Gjura. Jadan Balaš maltu bude pobiral, kojem(u) plača bude poleg prve pogodbe. Mesar ostaje i na
1 Drnje je seli) na Hrovaškem. železniška postaja med Koprivnico in Zakiiem ob Dravi.
dalje Dugan Ivan z onum pogodbum prvum i plačum. Kapuš bude Pigoc Balaš i Gregur Novak. — Zaradi zvona odlučava se I)obuš Jakub, koji okolu Gjurgjeva s penezi ima se v Gradec poslati. — Račune imaju dati rihtar i krčmeni gospodari okolu Gjurgjeva. — Gospon vojvoda ovo leto kada časa budu imali vzeniši k sebe četiri prisežnike zemlje krčene i sinokoše previde i (vu) knige arendske zapisu. Gosponu vojvode i pri-sežnikom trud ima se platiti. — Lugari i na dalje potvrgjavaju se da služe i čuvaju luga kak su i do sada. — Mesar govedinu ima seči tak kak vu Legradu seče i funte legradske ima držati; kada pako na Legradu prave postane govedina, onda i ovde prave mora biti. — Dokončano je da kapelana imaju gospon vojvoda od gospodina vižitatora prositi, kamo od varaša četiri prisežniki imaju se odlučiti, koteri imaju z Dubravčani i Vidovčani napraviti, dokončati i pogoditi se z gospodiuom vižitatorom ali samem gospodinom ješprištom, ako dojdu sami vižituvat. — Mir Gjura postavlja se za prisežnika na mesto pok(ojnoga?) Jankovič Štefana, na mesto njega postavlja se za starešinu Matoš Matok. — Bajspoh Jakub dal je računa varašu zvrhu arende i porcije za leto svoje rihtarije 1727, za to per presentiam qvietera se zvrhu računov rečeneh. — Kapuši: vsaki na leto bude imal plače dvanajst raniški, obrh toga kak i prvo sloboščinu od svoje glave i hiže i tukaj nemške hrane.
Anno d(omi)ni 1729 skupa buduči prisežniki i starešine i ves varaš navkup na dan 18 apriliša, to je to na vuzmeni pondelek, zdola popisana dugovanja jesu dokončali, naravnali i potvrdili kako ti: 1. da na mesto Dolenčiča bude rihtarom Horvat Matok, za menšega birova Ben-geri Martin z navadnum plačum. 2. Dokončano je da od vezda listor jeden bormešter bude, koji postavlja se Bajspoh Jakub; obrh plače jedne čižme bude imal, to je to dvanajst raniški i par čižmih. 3. Postavlja se za brodara Mihalj Cukulič i Simun Grgačevič, koji prisegli kot i prvo brodari imaju postaviti. 4. Kapuši budu Gregur Novak i Gregur Kotar, ki na leto vsaki bude imal raniški dvanajst i sloboščinu od hiže i glave. 5. Krčmar bude g. kapitana sokač, koteri kak i prvi krčmar i bude imal plaču od varaša, obrh toga najprvo bude dužen pred prisežniki navadnu prisegu položiti. 7. Koji su vino krčmarili na mlagju, ima za krčma-renje rihtar, ako z dobra ne bi hoteli platiti, s šekucijum terjati. 8. Iva-nek Martin postavlja se za lugara, koji plaču bude imal kak i predi jest dokončano tri raniške, od hiže i svoje glave sloboščinu. 9. Težaki koji su lani zaostali naj se naj prvo odduže, potlam pako znovič težaki naj se pričnu, poleg predlanskoga računa davati, naj prvo od Mure grabe da se potvrde, a potlam pako od Rakovnice da se potvrde. 10. Krčmeni gospodari, krčmar, maltar i brodari imaju zutra za rana prisegli navadnu postaviti. Maltu ima vu ruke svoje, postavivši prisegu uavadnu, prijemati Cukulič Mihalj. 11. Mesar Dugan Ivaii ostaje na
dalje varaškem mesarom, koji bude dužen na leto osem raniški plačati od mesnice. 12. Mir Gjura bude šajkaški cehmešter poleg prve navade i plače. 13. Gledeč na to da zmed dvadeseti i četireli šajkaškeh rac-štrov jesu tremi ( !) koji ne mogu zboga nezdravja i starosti služiti, ako prem do starosti i smrti nihove ne moči izvrči, nego moraju se obdržati : na to gledeč postavljaju se jošče tri za detiče, kako ti Maltar Gjura, Malek Ferenc i Čmrlec Janko.
Anno d(omi)ni 1730 die K) aprilis skupa buduči kotoribskoga va-raša prisežniki i starešine z občinom uavkup zdola popisana dugo-vanja jesu napravili i dokončali, kako ti: postavlja se za rihtara Ratajec Martin, za menšega rihtara Zvožec Matok z navadnum plačum i z do-liotkom. Bormešter potvrgjava se na ovo leto z navadnum prisegum i plačum . . . Ppstavlja se na mesto Mir Gjure šajkaški cehmešter Ugrač Mihalj z navadnum plačum. Potvrgjava se Šimun Grgačevič za brodara; na mesto Horvat Gjure postavlja se za brodara Ivanek Martin, koji navadnu prisegu pred prisežniki imaju postaviti. Potvrgjava se krčmar Sokač i na ovo leto da krčmo obdrži. Postavljaju se dva mesara tak da na dva tjedna bude sekel Dugan Ivan, a dva tjedna Tomaš Pre-gornik. Vsaki četiri raniške postaviti i platiti na leto bude dužen. Potvrgjava se za kajiuša Gregur Novak, i Maltar Balaš postavlja se na mesto Kolar Gregura za kapuša z navadnum plačum i dohotki. Postavljaju se med šajkaše Horvat Matok i Harapin Gašpar. Lugare imaju prisežniki poiskati, kojem plača pobolšava se kako ti vsakomu šest raniški. — Navadna plača od vsega varaša dokončana i na dalje potvrgjava se : gosponu plebanašu 15 r., školniku 5 r., varaškomu rihtaru 25 r., vicerilitaru 15 r., kapušem dvem 24 r., lugarom dvem 12 r., rihtarom i kapušem čižme vsakomu 8 r., zvonaru 10 r., krčmenomu gospodaru 15 r., šajkaškomu celnneštru 10 r., varaškomu dijaku (i r., mezopastoru na opanke na remenje 8 groši, krčmam na leto na sveče 3 r.
(Konec pride.)
Drobnosti.
Stavbinski slogi, zlasti krščanski, njih razvoj in kratka zgodovina, z dodatkom o zidanji in popravljanji crkva. V tekstu 145 slik in 40 tabel s 30.") slikami. Spisal J. F lis, špiritual v knezo-škofovem duhovenskem semenišči v Ljubljani. Založba pisateljeva. Tisk »Katoliške Tiskarne". 1885. Str. 178 v vel. 4". Cena (> gld. 50 nove. — Stavbarstvo, to je spretnost vsakovrstne stavbe njihovemu namenu primerno staviti, je najstarejša potreba in sila. Prve stavbe so bile jako priproste; kupi zemlje ali kamenja kot spomeniki, iz šibja spletene in ometane koče za stanovanje in nepravilno
zgrajeni templji za čeSeenje božje so se od slučajnih tvorov v naravi le v tem razločevali, da so imeli neki višji namen. Z rastočo človeško omiko razvijalo se je tudi stavbarstvo, pa na raznih krajih na jako različne načine, v različnih oblikah ali slogih, dokler ni doseglo občudovanja vredne popolnosti, ktera ' se nam zdaj kaže v mnogih velikanskih stavbah. Ker je zraven drugih okoliščin najbolj vera na stavbarstvo upli-vala, umevno je, da je tudi edino prava krščanska vera svoj upliv na stavbarstvo uporabljala ter ga razvila do one popolnosti, ki jo občudujemo na velikanskih bazilikah in velečastnih gotskih crkvah.
Ta razvoj stavbarstva sploh, vzlasti pa razvoj krščanskega stavbarstva nam opisuje in z mnogimi krasnimi slikami pojasnjuje č. g. J. Flis v svojej knjigi: »Stav-b in s ki slogi", ktero s temi vrsticami slovenskemu razumništvu naznanjamo in prav gorko priporočamo.
Zapopadek te knjige je kratko načrtan ta-le: V uvodu pripoveduje č. g. pisatelj o začetku stavbarstva, o stavbinskih slogih, členih, stebrih, lepšavah in o zakonih stavbarstva. V 1. oddelku so opisani in s podobami pojasnjeni različni slogi, recimo egi-petski, asirski, perzijski, indijski, kitajski, feniški, izraelski, potem klasični slogi: grški etruški in rimski. V II. oddelku opisujejo se na enak način, pa veliko obširnejše krščanski slogi, in sicer najprej starokrščanski slogi, potem pa romanski, gotski in renesanski slog. V »dodatku" nam č. g. pisatelj podaje zlata vredni pouk o zidanji in popravljanji crkev, kterega bi morali vzlasti duhovniki pazljivo citati ter se v praktičnih slučajih ravnati po lijem. Posebej je še omeniti, da se v celej knjigi pri vsakej priliki ozir jemlje na stavbo v naših krajih, vzlasti na imenitnejše crkve po slovenskih krajinah. Iz tega kratkega zapopadka spozna se že lahko, kako važna je ta knjiga za vsakega omikanega Slovenca.
Po svojej zvunanjej opravi, za ktero se ima zahvaliti vse priporočbe vrednej „Kat. tiskarni", bode se ta. knjiga gotovo vsakemu na prvi pogled prikupila ; če se pa pazljivo prečita njen zapopadek, bode se pa prepričal, da je ta z veliko zvedenostjo in marljivostjo spisana knjiga do zdaj v tej stroki edina v našem slovstvu in ona bode ne le č. g. pisatelju, ampak tudi našemu slovstvu delala veliko čast.
Namenjena pa je knjiga vsemu slovenskemu razumništvu, pred vsem pa našim čč. duhovnikom, vendar pa še bode od posebne koristi vzlasti obrtnim šolam, ako jih dobimo kdaj, stavbarjem in rokodelcem, ki imajo opraviti z arhitektonskimi oblikami, in slovenskim bogoslovcem, ki se morajo učiti zgodovino crkvene umeteljuosti. V celej knjigi nahaja se zdaj navadna pisava, ki se da prav gladko čitati in lahko razumeti; tehnični izrazi so večinoma tako primerni, da se bodo bržčas v našem slovstvu obdržali. Nekaj bolj neznanih tehničnih izrazov pa je še na konci posebič razloženih. Tiskovnih pogreškov je jako malo, slike so čiste in papir močen. Ako vse to presodimo, zdela se tudi gotovo cena ne bode nikomur previsoka, saj tudi nemških enakih knjig ne dobivamo ceneje. Po vsem tem smemo z dobro vestjo to krasno knjigo vsakemu priporočati, kdor si jo le more omisliti, in naša želja je, naj slovensko razumništvo z obilnim naročevanjem č. g. pisatelju pokaže, da ve ceniti njegov trud ter mu naj njegove velikanske stroške, ki jih je imel pri tej knjigi, vsaj nekoliko povrne.
Ivan Skuhala.
Josipa Jurčiča Zbrani spisi. V. zvezek. Pripovedni spisi. Uredil Fr. Leveč. V Ljubljani, 1885. Založil „Odbor za Jurčičev spominek". Natisnila »Narodna tiskarna". Str. 284 v mal. 8°. Cena 70 nove. — Peti zvezek nam podaje šest, kratkih povestij, in siser 1. Hči mestnega sodnika. Izvirna zgodovinska povest iz XV. stoletja (prvič natisnena v »Slovenskem Glasniku" 1866). 2. Nemški valpet. Povest (Slov. Gl. 1867). ,'!. Sin kmetskega cesarja. Povest iz XVI. stoletja (Besednik 1869). 4. Lipe. Povest (prvič natisnena v Stritarjevem Zvonu 1870). 5. Pipa tobaka
(tudi v istem »Zvonu" natisnena), in 6. V vojni krajini. Povest (nat. v »Zori" 1872). Ni nam treba posebej priporočati tega zvezka; kajti vsak, kdor se količkaj zanima za leposlovno našo literaturo, bodo segel po Jurčičevih delih in tako tudi ob enem pripomagal, da se še sledeči zvezki hitro eden za drugim izdajo. Naročnina za prvih pet zvezkov stoji 3 gld. 50 nove., za drugih pet (VI—X) samo 3 gld. Naroča pa se pri g. dr. Jos. Stare-tu v Ljubljani, Marije Terezije cesta 5.
Novomeško okrajno glavarstvo. Zemljepisno r zgodovinski opis. Sodelovanjem učiteljev Novomeškega okraja spisal O. Florentin H rova t, šolski voditelj in načelnik okrajne učiteljske knjižnice v Novem mestu. (Ponatis iz »Slovenca".) V Ljubljani. Založba okrajne učiteljske knjižnice Novomeške. Tisk »Katoliške Tiskarne". 1885. Str. 80 v mal. 8". — Ni še dolgo, odkar smo v tem listu naznanili knjižico: Kranjska mesta od č. g. Fl. Hrovata. Tem bolj nas veseli videče, da nadaljuje g. pisatelj svoje dosedanje delovanje. Pridobil si je nekaj učiteljskih močij za svoj namen, in plod skupnega truda je gore imenovana knjižica. Kakor nam nje naslov naznanja, razpravlja se v njej okrajno glavarstvo novomeško, in sicer okraj novomeški (z Novim mestom vred), žužemperški in trebanjski. Osobito se g. pisatelj pri vsakej občini ozira na zgodovino njeno in statistične date. Delce se kaže prav rabljivo in je lep donesek k natančnemu spoznavanju dolenjske pokrajine.
Pouk o črtežih (planih). S podobami (28) razlaga Jos. Bezlaj, meščanski učitelj v Krškem. V Ljubljani. Založil pisatelj. Natisnil J. K. Milic. Str. 23 v S". Cena 20 kr. — Knjižica poučuje o mapah, govori o stavbarskih črtežih ter podaje nekaj naukov o senci in o barvah. Ves pouk se pojasnjuje s podobami ob konci knjižice pri-dejanimi. Vsa tvarina se v lahko umljivem jeziku razpravlja in bode učencem, ljudskim učiteljem in tudi rokodelcem dobro služila. Posebno pa še imamo opozoriti na terminologijo, ki je pridejana na 10 straneh. Nabral jo jo g. pisatelj po slovenskih (Cigale, Lavtar, Tušek), vzlasti Matičnih in hrvatskih znanstvenih knjigah. Mi smo mu za to sestavo hvaležni, in ona daje tudi celemu delcu večjo vrednost.
Letno poročilo akad. društva »Slovenija" na Dunaji. Za društveno leto 1884/5. V Ljubljani. Založila »Slovenija". Natisnila »Narodna Tiskarna". 1885. Str. Ki v 8". — Na prvih straneh poroča se nam o »Sloveniji" na Dunaji od I. 1848. Meseca marca 1. 1848. začelo se je živo gibanje med Slovani na Dunaji. Tudi Slovenci niso zaostajali ter so si osnovali prvo društvo »Slovenijo" pod predsedništvom dr. Fr. Miklošiča. Prvi čin tega političnega društva je bil, da so poslali prošnjo do cesarja, naj bi se vsi Slovenci združili v kraljevino »Slovenijo", v šolo in urad pa se naj uvedel jezik slovenski. Po kratkem delovanji, še pred oktobersko revolucijo pa je to društvo preminolo. Do leta 1867. ni bilo potem nobenega slovenskega društva na Dunaji. Tedaj pa nastane dijaško društvo »Sava", ali po dveh mesecih že preneha, kajti Slovenci in Hrvatje so skupaj osnovali društvo »Jug", ktero pa tudi ni imelo obstanka. Zatorej ustanovijo dne 5. maja 1869 slovenski vseučiliščniki sami »Slovenijo", ki je že izvršila 16 leto svojega obstanka. To poročilo nam kaže njen porod in razvitek. Znamenito mesto zavzema »Slovenija" med drugimi slovanskimi brati vzlasti po svojih pevcih. Letos pa si je napravila s hrvatskim »Zvonimirom" skupno čitalnico in osnoval se je tudi poseben književni odsek. Slov. občinstvo se tedaj pozivlje, naj tudi ono položi svoj dar na njeno ognjišče, ktero jim ima biti — domovina na tujem !
Kratkij slovarb šesti slavjanskiliL jazjkovi, (russkago s't cerkovnoslavjan-skimi., bolgarskago, serbskago, češskago i polbskago) a takže francuzskij i nčmeekij po poručeniju ego imperatorskago vysočestva princa Petra Georgieviča Olbdenburg-s k a g o sostavlennjj podi, redakcieju professora F. Miklošiča. Vena. V. Brau-millert, Graben 21. 1885. Str. 955 v vel. 8°. Cena 15 gld. — Tako se glasi popolni naslov imenitnega slovarja šesterih slovanskih in francosko - nemškega jezika, ki je
ravnokar prišel na Dunaji na svetlo. Izdelavali so to delo učenjaki Fr. Miklošič, V. N i k o 1 s k i j, St. N o/ako vi č, A. Matzenauer, A. Bruekner Glavna oseba vsemu podjetju bil je seveda naš rojak prof. Miklošič, kakor to tudi naslov sam odkrito naznanja. Cela knjiga pa je tako-le uravnana. Dve strani skupaj ste razdeljeni v sedem stolpcev, in sicer prva v štiri, druga v tri. Prvi stolpec sodržuje v abecednem redu ruske besede, kterim so v drugej vrsti pridejane staroslovenske. V sledečih stolpcih pa se bero dotični prevodi, in sicer najprej v bolgarskem, nato v srbskem, češkem, poljskem, in potem v francoskem in nemškem jeziku. Prvi štirje jeziki so pisani v cirilici, ostali pa v latinici. Ena beseda zavzema navadno po eno ali dve vrstici, včasih tudi.po več. Iz tega se razvidi, da niso pri nobenej besedi zabeležene fraze ali posebni reki, temveč gole besede z nekterimi soznačnicami vred. Da se č. čitatelj sam prepriča o tem, podajem dva zgleda; na pr. r. vragi,, stsl. vragi,; bolg. vrag, vraždebnik, neprijatel, dušmanin, dušman; srb. neprijatelj, krvnik, dušmanin; čes. vrah, nepritel; polj. wrog, nieprzyjaciel, fr. un ennemi; nem. der Feind. Ali: r. stolbli, stolpi,; stsl. stl-Lb-L, stlT.pi.; bolg. kol, stltb, stl'Bp, sli,b, direk; srb. stup, direk, kolač; čes. pilir, kul; sloup; polj. slup; slup, kolumna; fr. le pilier, poteau; la colonne; nem. der Pfahl; die Siiule, Colonne.
Ta slovar je tedaj v prvej-vrsti praktičnega pomena, in to osobito za Ruse. Zatorej so tudi v njem le najglavnejši, t. j. najbolj razširjeni in v literaturi in trgovini najveljavnejši jeziki slovanski zastopani. Iz tega pa je ob enem razvidno, zakaj ni našel i slovenski naš jezik v tej knjigi svojega mesta. Imel bi pa stati med staroslo-venskim in bolgarskim jezikom po svojem sorodstvu do obeh, ali sličnic pa nahaja obilo med vsemi slovanskimi jeziki. A ne samo poznavalec ruskega jezika bode dobro porabljal ta slovar, temveč vsakemu, kdor se uči slovanskih jezikov, bode služil izvrstno, ne bode ga pa jezikoslovca, ki bi z velikim zanimanjem ne listal po njem, občudujoč ogromni jezikov zaklad slovanskega govora. Ako pomislimo, da gre lahko na eno stran po 77 vrstic, vidimo že poprečno, koliko besed se nam tolmači v tej knjigi. Kolikor smo se mogli v naglici prepričati, je delo prav vestno izvedeno, o čemer pa tudi nikdar dvomili nismo, kajti vzgledno natančna so dela, ki zagledajo pod Miklošičevim imenom beli dan. Na zadnjih dveh straneh so zabeleženi pogreški in dostavki.
Ljudska knjižnica. Snopič 1(1., 17., 18., 19., 20. Odkar smo v 10. snop. tega lista bili zadnjič naznanili »Ljudsko knjižnico", izišli so zopet peteri novi zvezki. V 16. snop. se nadaljuje Hauffova „Povest o malem Muku" in »Pravljica o nepravem kraljeviči". Na str. 232 — 248 beremo »Kratkočasile in podučile povesti". Vseh skupaj je 14, ktere jo poslovenil Vek. Benkovič. — Snop. 17. podaje na str. 253 — 311 povest: Mirko Po štenj a ko vi č, poslovenil Janko Leban. To je prost prevod Frisch-eve povesti: »Die Geschichte eines Braven". Ni pa potreba, da nam g. prevoditelj zatrjuje, da seje izogibal »b r v a t s k o- si o ven s k i h" izrazov; to se razumeva itak samo ob sebi, če pišemo kaj leposlovnega ali pa za prosto ljudstvo. Lahko umljiv, čist in lep jezik bodi pač pisatelju prva skrb, — Snop. 18. sodržuje povest: »Roglova Franca". Resnična dogodba. Podomačil H. Majar str. 315 —351.; potem: »Blagor milosrčnim!" Povest po P. M. We n d love m nemškem izvorniku. Prosto predelal Janko Leban. Na konci pa sledi 9 kratkočasnih in poučnih povestij, ktere je poslovenil V. Benkovič. — Snop. 19. in 20. prinašata historično povest: »Beneška svatba", ktei 'o je po češkem »Jihu" preložil znani naš prelagatelj L. G. Podgoričan. Ako pomislimo, da velja vsak snopič le 0 nove., moramo se čuditi, zakaj ni to podjetje še bolj med prostim ljudstvom in mladino razširjeno!
Narodna biblioteka. Snopič 19. Iv raj če ve Narodne biblioteke prinaša dve povesti: Berač. Povest. Iz nemškega poslovenil I. P. na 56 str. in Elizabeta, angleška kraljica. Zgodovinska črtica. Iz nemškega poslovenil I. P. str. 59—71 Cena 15 kr. Dobro bi bilo, da se navede po naslovu in imenu nemški original, iz
kterega se je prevajalo. Več koristi pa ti prinašalo našemu narodu, ako se mu poda-jejo izvrstni slovanski romani, povesti ali novele v dobrih prevodih. Mnogo lepega imajo (Jelii in tudi naši južni bratje, ako nočemo segati daleč črez meje avstrijske. Drugo vprašanje je seveda, kdo naj priskrbi podjetniku takih prevodov, ako slovensko občinstvo ne podpira v takej meri njegovega podjetja, da bi mogel rokopise primerno odškodovati! Tudi originalnih spisov bi radi čitatelji dobivali, ali tužna nam majka ! da je naše leposlovje tako zanemarjeno, da nas že površen pogled v to stroko literarno z žalostjo navdaje. Vsekako pa pričakujemo, da se bode podjetnik oziral na naše želje, ako mu občinstvo podaje obilne podpore. Zatorej je treba, da se širi Krajčevo podjetje v vseli krogih našega občinstva.
Nove skladbe. Naš priljubljeni skladatelj g. dr. Benjamin Ipavec je zopet priobčil dve novi skladbi za glasovir. Prvej je naslov „Muzikalni listi" in obsega pet glasbenih komadov: 1. Pri zibelji, 2. Pri plesu, 3. Alj še misli na me?, 4. Spavaj sladko, 5. Na grobu. — Druga je valček »Spominčice".
V prvej skladbi nahajamo glasbena premišljevanja, ktera izrazujejo razne čute, ki nas obdajejo v položajih, kakor so imenovani v zgoraj navedenih naslovih posameznih oddelkov. „Spomičice" so pa valček, ki bode častilcem muze Terpsichore jako povšeči, ali tudi onim, kterim se ne ljubi več sukati svojega telesa po taktu zapeljive glasbe, b<xle ta melodični valček brez dvombe dopadal. Tisk je jako lep, in cena za vsako teh skladeb znaša liO nove. Naročila naj se pošiljajo pod naslovom: Dr. Benj. Ipavec v Gradec.	V. V.
Cvetero aiitipliou v slavo Mariji prečisti Devici in Ave Maria. Za mešani zbor zložil in prečastitemu gospodu, gospodu Matevžu Kožuhu, dekanu starološkemu in knezo-škofijskemu duhovnemu svetovalcu, ponižno poklonil Jg. Hlad ni k. Op. 1. Str. 8° v vel. 4". Cena 40 nove. Prodaje skladatelj, organist v Stari loki, pošta Škofja Toka, in Blaznik v Ljubljani. — V imenovanem delu imamo skladbo pred seboj, ki prav melodično doni in ki se da brez posebne težkoče izvesti. G. skladatelj kaže sicer, da mu niso dela drugih glasbenikov iz novejšega časa baš na tem polji neznana, ali tega mu nočemo zameriti; kajti že po teh proizvodih smemo soditi, da nam je od g. Hladnika še kaj več prav dobrega pričakovati. Opomniti še hočemo, da se 3. antifona naerkveno alelujo naslanja, in njej bi lahko z dobrim utisom sledila znana Lovr. Hauptmannova „aleluja-fuga".
Missa pro defunetis. Ad quatuor voc. inaequal. aut I voce cum organo. Auctore Ig. Hlad ni k. Op. 2. Labaci. Typis et sumptibus Jos. Rud. Milic. 1885. Str. 8 v fol. Cena 50 nove. — Na čelu te skladbe beremo sicer opus 2., ali ona kaže vendar znatno dovršenost v obliki in ono milo utopljenje v tisti glasbeni slog, ki se posebič prav rad samo crkven imenuje in kterega vzlasti dandanes razširjati skušajo. V obče pa se v tem delu ne more odobravati, da sledijo akordi nekako enolično eden za drugim in da se enoista misel večkrat ponavlja. Tudi ponavljanja v kirije in v obhajilu, ki so posebno naznačena, zdijo se nam nepotrebna in se bodo najbrže opuščala. Strog ocenjevatelj te skladbe bi se znabiti izpodtikal tu pa tam tudi še nad marsičem, kar je proti navadnim pravilom in glasbenim zakonom ; ali mi smo naravnost rečeno tega mnenja, da se to, kar ušesu prijetno doni, ne sme kot pogrešek smatrati. Pogrešek pa se je vendar ukradel v (i. takt v kirije (luceat) glede na enaka mesta v graduale in v obhajilu.	M.
Stare knjige koroško-slovenske. Kakor znano bila je od dne 20. julija do 11. septembra t. 1. v Celovri na ogled razstava koroških pridelkov in izdelkov. Ova, razstava se je v obče vrlo dobro obnesla, ako preudarimo vse razmere majhne deželice. Vzlasti hvalil se je gozdarski oddelek, splošno pozornost pa je vzbujala razstava živine, mlekarstva in sirarstva. A tudi na duševnem polji videlo se je marsikaj zanimivega.
Tiskarne in knjigarne so razstavile raznovrstna dela te stroke ter podale zgodovinske podatke o razvoju tiskarstva po Koroškem.
V tem oziru odlikovala se je tvrdka Kloinmayrjeva. V ta namen izšla je tudi sledeča brošurica: K a r n t n e r L a n d e s a u s s t e 11 u n g 1885. C a r i n t h i a e a. A. Rannecker's Buch-Kunst-Musikalien- und Antiquariatshandlung, Biicher- und Mu-sikalien - Leihanstalt in Klagenfurt. Str. 50 v 8°, velja 10 nove. Navedeni katalog našteva stara in nova dela tikajoča se koroške dežele, knjige tiskane na Koroškem ali pa vsaj po Korošcih spisane. To je prvi poskus v tem oziru. Ne bodemo se torej čudili, da katalog ni popoln; manjka-še inarsiktera knjiga, ki jo je spregledal marljivi knjigar. Vendar je tako podjetje vse hvale vredno in za nas Slovence še posebnega pomena. Kajti zapisano je v njem okoli 180 slovenskih ali slovenski jezik obravnavajočih knjig in knjižic, ki so vse izšle v Celovci; ako pa prištevamo tudi vse izdaje, ki jih je ktera koli knjiga doživela, povzdigne se to čislo lahko do 200 številk in črez. Ce izluščimo slovenske knjige iz obdajajočih je nemških ter jih uredimo namesto v abecednem redu po kronološkem načelu, eto vam pregled duševnega gibanja po Koroškem, kojemu je sredotočje Celovec.
Megiser - Gutsmann - Jarnik - Slomšekovi spisi za prosti narod—Janežič -knjige družbe sv. Mohorja so glavne točke, ki pričajo jasno, da starodavni Korotan še ni zaspan. Tudi glede na slovenske knjige je Rauneckerjev katalog še pomanjkljiv. Na pr. od Ahaceljeve zbirke navaja samo prvi dve izdaji, dočim so izšle tri (tretja 1. 1852), od Bčele Slovenske manjka letnik od 1.1852; od Janežičevega Glasnika nahajamo samo zvezek XI. (1805), Megiserjev slovar je bil dvakrat tiskan, katalog ima le drugo izdajo od 1. 1744.; izmed Jarnikovih knjig pogrešamo: Jedro kršanskih resnic in Zber lepih ukov. Nasproti tej pomanjkljivosti pa beremo v katalogu sledeče do sedaj še neomenjene knjige: „Bukvize molitoune. Zelouez 1788" pri Schotterji; „Compen-dium ritualis Rom. — Salisburgensis. Clagenf. Schotter 1785."; „Meshnu petje 1784"; „Pesme za deshelski bran. Zelovez 1809", pri Leonu; „Katekismus ta veliki. Zelouz 171)0", to je Gutsmannov nemško - slovenski katekizem izšel pri Kleinmayrji; slovenski „K a t eki sm u s ta veliki. 1792"; in „Evangelie inu branje ali pisme na vse nedelo. Zelouz 1780". Zadnja knjiga kakor tudi nemško-slovenski katekizem od 1. 1790. sta Gutsmannova; bržkone sestavil je tudi „Molit,ovne bukvize" in „Meshno petje". Da je evangelije spisal Gutsmann, priča je Kopitar, ki ga imenuje v svojem Glagol. Cloz. na str. LIX. kot pisatelja teh evangelij in navaja iz njih zgled koroške slovenščine. Tudi o Jarniku naj se omeni, da je naveden v katalogu govor njegov: „Rede an Pickel, Magner und Steinvvender. 2. Mai 1824. Gratz 1825."
Kolikor gre hvala knjigarju Rauneckerju za njegov trud (in mi mu polagamo na srce, da v drugej izdaji dopolni pomanjkljivosti in razvrsti namesto v abecednem redu knjige po strokah ali materijah), toliko moramo obžalovati, da se ni Mohorjeva družba udeležila koroške razstave. Njena naloga je bila v tem slučaji sodelovati pri tako častnem podjetji tem najsijajnejše. Ona bi naj bila sestavila tak katalog slovenskih tiskov koroških sploh in posebej še knjig, koje so zagledale po Mohorjevej družbi beli dan Ona naj bi bila podala statističen pregled o svojem narastku in vsem razvoji; ona bi naj bila pokazala široširnemu svetu, koliko sto tisočin raznih knjig poučnega in zabavnega sodržaja je že razposlala med narod slovenski; ona je edini naš zavod na Koroškem, ki reprezentuje duševno gibanje njegovo. V njenej razstavi naj bi se bil torej zrcalil duševni žitek borih Korotancev. Ona, naša dika naš ponos, naj bi se bila tukaj na pristnem mestu ponašala s svojim delovanjem ter klicala napadnikom, da še žijemo in ne udarno se! Da se to ni zgodilo, moramo pa žal! tem globje omilovati.
J. Scheinigg.
Izdaje, založuje in tiska tiskarna družbe sv. Mohorja v Celovci.
Odgovorni urednik: Dr. Jakob Sket.