230
Dobrovoljen svet o našem gospodinjstvu na
kmetih.
Iz Kamniškega kraja. Mnogo uže se je ukrepalo vsestransko o spočetku in napredku resničnega blagostanja našega kmeta, bodi si v gospodarstvenem ali socijalnem razmerji, pa tudi uže marsikaj koristnega doseglo — a nekaj prezrlo se je dosihmal.
Hodečemu ,.od kraja do kraja" rodil se mi je slov:
,,Cret je blagostanja pri hiši  — Veda gospodinj pri — o g n 'j i š i!
in dokajkratno imel sem vzrok, ta slov nekako „bridko" izdihnoti. Brez okoliš moram brzo izustiti, kar mi je na jeziku: naš kmet preslabo živi! — Kdor nas je imel priliko polukati sem ter tija po lončkih, stoječih na ognjišči ,,v polti zemlje svoj kruh si rušečega" so-zemljana, mora mi pritrditi to.
In kaj je temu krivda? — Ne zabavljam onim gospodinjam, ki na kmetih tri vogale hiše podpirajo, ampak le o onih „gospodinjah" spregovorim eno trdo , ki polagajo s svojo ,,nerodno" kuhalnico možem vračujo-čim se potnim od dela, besede na jezik:
Dok trpljenje ude grudi, menim, da sem dvonogat, Al, ko se za mizo vsedem,  pa sem štirinogat, rogat.
Tem gospodinjam veljajo besede zarobljenca:
Geš možit'  se, biti gospodinja, Komaj veš pa, kak se pita......
In koliko je tacih na naših kmetih!
To so ona presrečna živinčeta, ki vrednost človeškega želodca ne vedo čislati, ne ga razločevati od živinskega — in to zato, ker se niso nič učile!
Sedaj, ko ženska emancipacija in izobraženost kipi k vrhuncu in na široko jame razprostirati svoja krila nad posamne kroge človeštva, čas je, da zadene tudi priprosti kmetski stan. Cas je, da se ravno naš kmet in bodisi najborniši kot človek smatrati začenja in glavni del tega smotra ravno v tem izpozna, kar ga kot najimenitnišo stvar božjo  — hraneva!
Naj si domisli, da bi mnogo bolje in zadovoljnimi živel, ako bi vedele njegove ženske praktično z njegovimi pridelki ravnati.
Nočem vnemati s temi besedami punta med družinami in dajati besedam povoda, da bi se mi reklo: „kaj bo škric kmeta učil", ampak prepričan o koristi moje namere rečem le, naj bi se sploh v kmetijsko ku-
231
hinjo vpeljal praktičneji ogniščni red. Skrbelo caj bi se namreč, kako bi se vsa naša kmetska dekleta naučila peči dober kruh, napravljati praktično tečne, zdrave in dobre jedi, predno postanejo gospodinje, da se ne bodo več slišale tužne besede marsikatere možitve željne dekline:
B? se  rada možila, pa kuhat' ne znam, Čemu   pa bom možu, ee kuhal bo sam?
Jaz pravim : poleg ljudske dušne šole ustanovi naj še ena — telesna — to je kuhinja — pri slednji fari! To se lahko zgodi z malimi stroški — treba pa se ve da učiteljice kuharice! — To vse pa ne bode trajalo vedno, ampak le par let, kajti dekleta, ki postanejo v tem učilišči spretne kuharice in gospodinje — vsaka teh bo potem svojim naslednicam domača učiteljica, bodi si mati hčeram ali kako drugače.
Mnogoteremu ne utegne biti všee to, kar sem dejal in bo morebiti rekel: to je utopizem in nepotrebnost; naš kmet je zadovoljen s tem, kar ima, in je Čvrst, ni ga treba mehčati. — Počasi! temu jaz pravim: zdravi in čvrsti bili so Spartanci pod Lvkurgom, bili so hrabri vojščaki in šli so radi v boj — a zakaj? dejali so: „boljse umreti, ko Črno juho jesti!"
Vsakako pa jih bode nekaj med čestitimi bralci in bralkami ,,Novic" , ki bodo mojo misel odobravali, in tem pravim: Začnimo, poskusimo, da položimo vogelni kamen poslopju, ki ni še stalo na Slovenskem !
J. F.