Skerb in smert.
Sv. Peter in Pavel — tako pripoveduje sfcara legenda — prehodila sta kot revna popotnika zemljo, da bi pozvedela,  kje se nahaja radodarnost in
— 116 —
gostoljubnost, kje pa skopost in terdoserčnost. Enkrat dospeta že pozno zve-čer trudna, od dežja vsa premočena in lačna v neko vas; tukaj terkata na duri bogatincev in revežev, a cikdo se ne zmeni za prošnjo, da bi jii pre-nočil. SlednjiČ se ju nsmili neka stara, revna, raztergana žena, sprejme jii v svojo kočico, a dati jima ne move druge postelje, nego malo slame, kajti žena sama nima boljšega.
,,Sva že zadovoljna" reče jej Peter, kosežena izgovarja ,,pa tudi spoznam da si dobra in usmiljena, a povej mi kako se imenuješ, klical bi te rad po imenu!"
,,Kličejo me skerb" odgovori mu starka ia še zraven pristavi: ,,Ko bi vama vsaj mogla dati lepih hrušek, ki je rodi drev6 pred mojo hišico, a otresli in pobrali so mi tatovi pretečeno noč vse zrele hruške, kar jih je bilo na drevesu."
Nebeška gosta si odpočijeta, kolikor jima je bilo inogoče in drugo jutro, ko jemljeta slovd od stare ženice, pravita, da bi jej rada spolnila kako žčljo.
Želje pa so mnogotere. Dolgo premišljuje skerb, kaj bi si izvolila, a nobena želja ni jej bila po godu. Nazadnje pa si izvoli, da bi drevo pred hišico imelo moč vsakega, ki bi se rau približal, obderžati, in ga ne poprej izpustiti, dokler bi žena v to ne privolila. Z glav6 majaje jej g<5sta spol-nita to Čudno željo in gresta dalje.
Kmalu potem gre žena na polje. Tat, kteri je že poprej hruške kradel, verne se zopet, da bi se te hruške vzel, ki so med tem časom dozorele. Komaj pa zleze na drevd, vzdiguejo se veje in vejice, ter se ga tako terdo oklenejo, da se ne more nikamor ganiti.
Na njegovo vpitje pridejo ljudjš skupaj, in dva soseda zlezeta cel<5 na drevo, da bi gaoprostila, pa glej čudo! — tudi ta dva ne moreta več iz drevesa.
Ko se gospodinja tega precudnega drevesa zopet domu poverne, najde celo množico vaščanov pod drevesom, in kako se še le zavzame, ko zagleda tudi vjetnike na drevesu, ki so bili v nepopisljivem strahu.
Hitro oprosti sosede, a tatu ne izpusti poprej, dokler jej ne obljubi, da ne bode nikoli več kradel njenib. hrušek, pa tudi premoženja drugih ljudi ne. Odsihmal je bilo drevo v najlepšem miru in lehko je uživala žena njegov sad.
Nekega dne pa pride popotnica, ktera vedno potuje po zemlji, imenuje se smert, in poterka na duri stare žene skerbi. Todakako se začudi, ko vidi, da se je žena prav nič ne ustraši.
,,Kako da si tako mirna, kedar jaz pridein?" vpraša jo sinert.
,,Kaj se t&-bom neki bala, ker sem že tak<5 stara in sein se že tudi na^eličala tega življenja; že dolgo te težko pričakujem," odgovori skerb.
,,Dobro, pojdi tedaj z menoj," pravi smert vesela, da jo je vendar ea-krat en človek komaj pričakoval.
,,Kada" odgovori žena, ,,toda poprej bi vendar še rada jedla hruško iz tega drevesa, ki je vse moje posestvo in sera vedno ljubila njegov sad."
,,No, toliko pa že še počakain, le vzemi si hruško in snej jo!" odgo-vori smert dobre volje.
— iir —
,,Joj" vzdihne starka ,,ali ne vidiš, da me moji stari udje ne nesejo več, pa da ne morem na drevo? Moram tedaj prositi soseda, ali pa bodes znabiti ti tako dobra in prijazna, da nii odtergaš eno hruško in mi spolniš mojo željo?"                                                                                                  i
Gotovo da smert ni imela ta dan veliko opraviti, ker starej, čme-rikavej ženi tudi to željo spolni. Komaj pa zleze na drev6, že se čuti vjeto ia zel<5 se huduje in jezf, da jo je starka tako prekanila. Starka pa stoji pod drevesom in se jej smeje. Več dni je bila smert vjeta in noben človek ni umerl ta čas. Ko pa le vidi, da se nikakor ne more oprostiti iz drevesa, pogodi se naposled z ženo, da jej nikoli ne bode več blizo prišla, ako jo samo za zdaj še izpusti in reši tega preoudnpga drevesa. Žena v to privoli. In glej! v tem hipu izpustile so jo veje, smert je bila drevesa prosta in gre zopet dalje opravljat svojo službo po svetu. Skerb pa je ostala živa, in tako ge zdaj živi jia svetu.
^ ^                            Albina Pirc   .