Primož Čučnik
Ostanki dneva
Zemlja
Poznopoletni griči so zeleni, nebo je modro, čez pokrajino se zliva dan, tema, svetlobna senca.
sklonjena telesa žensk po poljih iščejo kamne, od rdeče zemlje blatna tla, ki jih pokriva dih jesenskega večera, čakajo počitek.
za kmete se je dan končal z mlekom in molitvijo, pobrano je, izkopano in počiščeno, v zvoniku trepeta obris sveta, vsemogočni da in vzame.
rad bi te imel med prsti, za škornji, po celem telesu.
rad bi te imel v ustih, grlu, pljučih, polno tebe, polno rdeče tebe,
LITERATURA	33
ki boš zibala nazaj k otroku,
preden je postal,
med stene stare hiše,
preden je bilo zapisano:
kako prekriješ oči in daruješ slepoto,
kako te nosim v belo dolino oblakov,
trgam kot noro grozdje tišin, ki si
omejena s kamni, a v resnici neskončna, globoka do vode, a v resnici globlja, prepojena z lavo, ki je v resnici diamant.
prekrij pokrajino, pogrni mizo, spravi
ljudi v postelje, naj zaspijo v noči skrbi.
naj bodo pripravljeni: na mir, prošnjo, hvaležnost.
ker zame si obup in skrivnostna tolažba, in jaz sem zate tisti, ki se suši v kozolcih, zavre in se pretaka v vino. jaz sem mošt, ki se spreminja, jaz postajam neranljiv.
in vem, da se bom vrnil in hotel ostati, tam, kjer nimam orodja, kjer sem nebogljen in tuj, a se ti bojuješ zame, ko me pere dež.
pošiljaš me molčati in se posvetuješ z gozdom, kdaj, kje in kako bom spremenil obris, ki me zaznamuje, tako da me ne bo nihče več prepoznal.
Ostanki dneva
Na gole veje legajo ostanki dneva, visoko zgoraj se novembrski dež že spreminja v sneg. telesa živih kot sence molčijo med grobovi, neslišni koraki se spuščajo do korenin, iz istih kapelj kot življenje
raste smrt. in globoko spodaj mrzle duše ne prepuščajo luči. dotik se ne dotakne, vse gre skozi vse, brez teže in moči. globoko spodaj ris ugasle lune. poravnana površina jezera, ki podarja rojstvo.
v njem se umivajo živi in v njem je tolažba mrtvih, spokojno ugašajo sveče, prižgane s plamenom človeka, ki je spoznal vse življenjske poti. kot tolažba živim in potok na obrazu spremenjenih.
visoko zgoraj se novembrski dež spreminja v sneg. če je poezija zato, da smo si bliže, se z vsakim dihom podpišem v pergament. in če je poezija zato - da razdalja raste, da so klici vse bolj
nemi, svetlobe daljše, da se veča nebo - z vsakim zlogom prištejem eno mero. če je poezija zato, da skrivnost postane rob ljubezni - kaplje prvega snega na dlani, poslanega od zgoraj, kjer se lomi
četrtletje, z vsakim hipom večja krožnica za nas, ki, zagledani v središče, postavljamo vprašanja nebu, zemlji in bogovom, postavljamo vprašanja sencam v ogledalih, novembra, ko so naša domovanja reke,
ki so tekle skozi nas - reke, ki so se izlile v morje - zdaj pomešane brez cilja, brez smeri.
LITERATURA	35
Zadnje besede
Oblaki so na razdalji, ki jo meri veter, jesenske barve opustošenih dreves se svetijo kot bleščice, nebo je od spodaj modro in od zgoraj belo. vmes je prostor besede.
smrt je prestol telesa, a nanj sedajo le sence drugih, nikdar naša lastna, duša se razdeli med angele, čeprav večji del hrepenenja ostane na tleh. modrost je - samevati v praznem prostoru
med jutrom in nočjo, bleščeča zvezda, ki se razpoči ter potuje proti želji neznanega srca. nihče ne pobere češnjevega lista, ki izgine v zemljo in po krogu znova oživi.
dokaz poganskega vstajenja časa. ženska očiščena s krvjo, moški očiščen s semenom, sejalec božje mere prestane svoj izliv, trajanje se pomiri in večnost se zaraste.
na polju, kjer klije zrno počitka, se človek uleže v zemljo in pokrije s prstjo, končnost iz slovesa naredi spomin, ki se ostri kot mojstrstvo pozabe, vstane beseda - nihče.